FRAN LEVSTIK MED ZNAMENITIMI SLOVENCI
Matjaž Kmecl: Fran Levstik, Znameniti Slovenci, Partizanska knjiga 1981
Pri Partizanski knjigi izhajajoča zbirka Znameniti Slovenci je po dosedanji praksi naravnana pretežno na umetniška imena, od tega imajo prevladujoč delež književniki. To dejstvo sedanjega trenutka bi utegnilo bralca zavesti, češ da nimamo izven (besedne) umetnosti osebnosti, ki so se s svojim znanstvenim, izumiteljskim ali drugačnim delom zapisale v krog tistih, ki jih po pravici imenujemo znameniti (bodisi za slovenski krog ali pa - in ne nazadnje - za mednarodni krog). Ne gre le za Jurija Vego, Ressla, čebelarja Janšo; priznati si je pač treba, da so bili književniki do konca 19. stoletja ne le umetniki in pro-svetljevalci, marveč tudi steber narodnoobrambne dejavnosti; po drugi strani pa je spet
" Plim. Lexikalische Inventaiisienmg der slowenischen Volkssprache in Kärnten, izdala S. Hafner in E. Prunč, Gradec 1980.
" Podrobneje prim. F. Novak, O delu za slovenski zgodovinski slovar na SAZU, JiS 1, 1981/82, 32-37, zlasti sir. 35 in 36.
" Posnetki M. Matičetova, Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU.
127.
res, da Slovenci sploh nimamo pregleda o osebnostih, ki so ustvarjabio pripisale svoje ime v znanost, izumiteljstvo ali drugačna spoznanja v okviiii eksaktnih ved, čiste znanosti, tvorne življenjske prakse. Ne gre le za Žigo Popoviča, arhitekta Jagra, elektrotehnika Milana Vidmarja st, fotografa Janeza A. Puharja, tu je botanik Alfonz Paulin, pa Martin Pe-gius s pravniškimi in astrološkimi spisi, vse do Barage in matematika Josipa Plemlja in mnogih drugih. Očitno je, da je literarnozgodovinska praksa dala dovolj raziskanih zapisov, dokumentov, esejev, kritik, študij in razprav, tudi nekaj monografij, po drugi strani pa česa podobnega za nehterarno področje ne velja. Tu tiči vzrok, zakaj imamo močno belo liso pri zaslužnih ljudeh, ki so kot izginili v pozabo ali pa je njihovo ime le delno v zavesti redkih poznavalcev.
Posebnost zbirke Znameniti Slovenci kaže naglasiti v dvojem: predvsem želi predstaviti take osebnosti, ki naj bi bile poznane zares širokemu krogu, beseda gre torej o osebnostih, ki so bistveno pripomogle h kulturnemu, novemu, znanstvenemu, splošnopomembnemu, predvsem slovenski zavesti, nikakor pa zgolj zaradi tega; druga posebnost - vsak zvezek naj bo široko dostopen in jasen v povednosti, zanimivo spisan in zato za bralca privlačen. Lahko zasledimo težnjo po poljudnem in pritegujočem - čeprav ne pri vsakem zvezku -pa hkrati po dokumentarno in znanstveno neoporečnem. Eno takih del je gotovo Fran Levstik Matjaža Kmecla
Hvaležna bi bila primerjava s Kmeclovo dramo o zadnjih dnevih Levstikovega življenja in omenjeno knjigo, vendar bi to terjalo posebno, močno razširjeno analizo. Gotovo pa je posebnost Kmeclovega Frana Levstika že v tem, da se je prvi med pisci Znamenitih Slovencev lotil predstavitve osebnosti nekonvencionalno - pri koncu. Tako v drami kot v tej študiji je Kmecl doumel vso koncentrirano tragiko Levstikovega življenja in dela ob koncu življenja, lahko bi dejali, ko se nalomi Levstikova intima in njegova zagreta privrženost stvari, pa naj bodo to književnost, svobodomiselnost, domovinska zavezanost, njegova organizacijska prizadevanja, boj proti konservativnosti in še bi lahko naštevali Levstikov grozovit boj zoper mračnost duha v dobesednem in prenesenem pomenu je hkrati drama ob bližajoči se smrti Toda Levstikovo življenje je poznalo tudi skladne, svetle, srečne dneve, taka se nam kažejo njegova zgodnja leta. Sprva ravnovesje med uspehi in spori, smisel za stvarno in zmožnost ovladovanja okolja in sebe, vse to se pozneje spremeni. Levstika poznamo kot odločnega moža, trdnih nazorov, nepopusUjivega in nepodkupljivega, tudi trmoglavega, vse to papri njegovem temperamentu in doslednosti govori, da je moral priti v konfliktne položaje, četudi sebi v škodo. Kmecl je upošteval tiste položaje, ki so za Levstikovo življenje in delo ključnega pomena. Na tej ravni ni zavezujoče, da vključi vsako podrobnost, zato ni nujno, če ni upošteval pri maturitetnih zapletih tudi možnosti, da bi maturiral drugje, kakšno nadrobnost s Tono Zidarjevo ipd. Fokus Kmeclovega pisanja gre z Levstikom, njegovim delom k zunanjemu svetu, a tega nujno upošteva v mejah, ki so ustrezne za umevanje Levstika (in okolja). Strnil je Levstikova poglavitna jezikoslovna in literarna dejanja. Skozi take apostrofe postane tudi nepoučenemu, neslovenističnemu bralcu jasen zelo težak položaj literata, teoretika in jezikoslovca, ki se je moral spoprijeti z dvojnim bremenom: z uradno, oblastveno zavoro in s konservativnim prvaškim krogom, pa tudi z lastno obteženostjo. Pri Martinu Krpanu se je Kmecl izognil vrstni opredelitvi, s čimer je posredno naznačil dvom v obliko »povesti«, v Krpanu pa vidi poUtično idejo, ki je pripovedno ubesedena. Levstikovi nazori o prozi in dramatiki so navsezadnje vendarle zoženi in vemo, da je praksa, začenši z Jurčičem, šla prek Levstikovih dvomov, tudi protislovja V teku s pragmatiko in vsakdanjo poUtiko na eni strani ter visoko postavljenimi Levstikovimi ideali je Kmecl naredil cezuro ali vsaj nakazal življenjsko prakso kot korelat tedanji stvarnosti. Po letu 1858 se prične Levstikov silovit boj za obstanek v vsakršnem smislu, kratkotrajne pomiritve pred nevihto ne zastirajo diferenciacije politične, moralne in Uterame prakse. Ob vsem pozitivnem, kar je Levstik ustvaril, je njegova življenjska pot zdrčala« navzdol. Vdrugič tudi v iskanju intimne sreče:
128
Kmecl postavlja misel, da se je Levstik zbal dotika ideje ljubezni s stvarnostjo. Kot nasploh ; je Levstik tudi v takem pogledu neomajno sledil ideji in neomadeževani, trdovratni do- '. slednosti. Na koncu je avtor Levstikovo poosebljanje slovenske ideje in morale izobliko-1 val kot strnjeno ugotovitev. Nazadnje lahko sledimo Levstikovemu življenju v kronolo- \ giji, ki zaznamuje glavne komponente njegovega življenjepisa. i
Levstikova osebnost in njegovo delo sta bila doslej obravnavana kar pogosto, v prouču-' jočem razmerju različnih avtorjev, vse do dveh romansiranih del kot vzporednic na le-; poslovnem področju. Proučevanju od Slodnjaka, Ocvirka do Paternuja in drugih je po svoje nehvaležno slediti s stališča avtorja, ki naj prispeva svoj delež. Kmecl je Levstika ] zajel leposlovno in študijsko, slednje z neobremenjeno osredotočenostjo na bistvo, opi- i rajoč se na poprejšnja dognanja, a je sam izrabil možnosti, da tudi v tako odprti in širo- i kemu, nepoznavalskemu krogu namenjeno knjigo domisli s svojimi vidiki in premisleki. = Knjižna oprema je enotna, delo Julijana Miklavčiča. j
Igor  G e d r i h Vzgojiteljska šola v Ljubljani