nastavila za administratorja škofije. Ta je šel povsod na roko vladi in našel je nekaj malo duhovnikov, ki so ga podpirali. Eden najgorečnejših med njimi je bil Senczykowski, odlikovanec društva za širjenje pravoslavja. V gimnaziji ne samo, da je razlagal katoliški verouk popolnoma v katoliški cerkvi nasprotnem zmislu in zlorabil svojo službo, da je delal propagando za pravoslavje, ampak živel je tudi tako nedostojno in govoril učencem take reči, ki so bile v kričečem nasprotju z javno moralo, da se je boljši del učencev nad njim zgražal. Slednjič se je njegovih zločinov že preveč nabralo in postali so tako kričeči, da ga je tudi vlada morala odstaviti in pregnati v Sibirijo, kjer je umrl, Žilinski je pa slednjič šel vase, odstopil od svoje uzurpatorske časti in se spravil z Rimom,
Razume se, da so take razmere morale razdvojiti dušo mladega Zdziechowskega in jo napolniti z grenkobo,
Od 1. 1879. do 1880. je študiral profesor Zdzie-chowski v Peterburgu, od leta 1888. do 1883. pa v Dorpatu. Velik vpliv je imel tukaj nanj profesor Wiskowatow. Leta 1883. je bil v Zagrebu, kjer se je naučil hrvaškega jezika in se seznanil s hrvaškim slovstvom in jugoslovanskimi razmerami.
Vsak človek je produkt raznovrstnih sil in vplivov, ki so delovali nanj. Ako hočemo razumeti   človeka,   moramo   zasledovati   te   sile   in
vplive, jih analizirati, vzeti takorekoč pod drobnogled, preiskavati njihove medsebojne stike in vezi in šele potem dobimo večalimanj natančno sliko dotičnega moža. Veliki francoski kritik Taine je hotel vsakega pisatelja razložiti takorekoč na tri komponente: narava, kraj in čas in vzgoja. Poleg narave, ki tvori individualnost vsakega človeka, posega globoko v njegovo duševno sestavino tudi celo okrožje, iz katerega je izšel, kraj in čas, kjer se je rodil, in vzgoja, katero je užival, oziroma učitelji, ki so imeli nanj vpliv. V naši razpravici ne morem preiskati in predstaviti vseh teh elementov. Saj mi ne gre za to, da bi podal Slovencem celotno sliko zanimive postave profesorja Zdziechowskega, ampak ga hočem samo predstaviti na prvi pogled.
Poleg njegove originalne individualnosti je treba vpoštevati milje, v katerem je vzrastel in se razvil: oddaljeno belorusko gubernijo, kjer se ostanki staropoljske katoliške kulture bore z nalivom barbarstva in destrukcijskih sil, čas po zadnji poljski vstaji v dobi najhujšega pritiska ruske birokracije — in vpoštevati je še treba može, ki so imeli vpliv na njegov duševni razvoj. Tu je treba imenovati zlasti dva moža, ki sta zapustila na Ruskem mnogo vdanih učencev in katerih duh živi in bo še dolgo živel v najplemeni-tejšem delu ruske družbe. Ta dva moža sta bila Vladimir Solovjev in Vladimir Spasovič.    (Konec.)
SANJE.
Zložil Bogumil Gorenjko.
Pa ležal sem
na  smrtni postelji,
in  ni  ga bilo,
da  svečo bi prižgal,
da  križ  bi  mi podal,
da  molil bi pri zglavju
za  dušo  —  grešnico.
In takrat videle so  mrtve  mi  oči, da vse življenje  moje nihče  me  ljubil ni.
TROJE PISEM.
Zložil A. Ž.
Ali  ti nisem pisal pozdrava? Ti  si pa  mislila, da to  nič  ni.
Ali ti nisem pisal zvestobe? Ti si pa  pravila, da vse  nič  ni.
Ali ti nisem pisal slovesa? — Kaj  so  objokane tvoje oči? . . .
SRBSKA NARODNA.
Bogumil Gorenjko.
iVllada  deva šla po  vodo, nad  studenec se  sklonila, sama sebi govorila: »Jao mene,  kak sem lepa, pa da imam zelen venček, bila bi še lepša vsa!  — Rada bi  ljubila rada jaz pastirčka  Kostadina, ki med  ovčkami mi hodi kakor mesec sredi zvezd!«
^^