297
„No, da, gotovo Liljana!" je potrdil le-ta, z mislimi še vedno v oni preteklosti. —
Kakor širna ravan okrog nje, tako prosta in odprta je bila njena duša staremu prijatelju. A danes? V tihi noči žari dvoje očes, uprtih ravno v njo. Rahlo se je nekaj prikradlo v raj njene duše, previdno zaprlo duri — in Liljana je molčala.
Ko je že pozno istega večera pristopil Emerigo k postelji speče deklice, je sladak
smehljaj krožil okrog njenih svežih rdečih ustnic.
„Le sladko sanjaj o bujnih svojih cvetkah, zlato moje dete! Da, o belih cvetlicah do konca svojega življenja" — — je mrmral starček, „in srečnejša bodeš od tvoje matere!" -------
„ln zame bi se ne našel prostorček v tvojem srcu?" so šepetale rdeče ustnice. Emerigo ni čul rahlega šepeta.       (Dalje.)
SORIN:
V JUTRANJI ROSI...
V jutranji rosi polje blesti se, v vasi vesela pesem glasi se.
Cvetka pa v gozdu glavo priklanja, mirne in sladke sanje še sanja.
Skozi vejevje solnce posije, cvetko rdečica lahna oblije.
Kaj bi se cvetka ne sramovala, ko je pa jutranjo zoro zaspala . . .
SILVIN SARDENKO:
PREVARE NI!
Včasih mislim, kakor da bi kdo na rame težek kamen mi položil. In pogledam okrog sebe  — a nikogar ni.
Včasih mislim, kakor da bi kdo v ušesa tesen vzdih   mi tiho vdihnil. In poslušam bolj natanko — ali vzdiha ni.
Včasih mislim, kakor da bi mehke kaplje kapljale po licih mojih. In obrišem se po licih — ali kaplje ni.
Pa pogledam
v dušo svojo: — vidim kamen, slišim vzdihe, čutim solze -in nobene, ah nobene več prevare ni!