K—s: Kaj pa naša Ijudska izobrazba? Kadar govorimo o ljudski izobrazbi, moramo gotovo misliti na vse činitelje, ki ta del ljudskega življenja pospešujejo. So to eerkev, šola, prosvetna, gospodarska in njim sorodna društva. Vendar pa se hočemo ustaviti danes pri šoli, ki je bila in bo vedno ostala najvažnejše. prosvetna činiteljica slovenskega umskega in vzgojnega življenja. Mnogokrat premišljuje naše Ijudstvo o učiteljstvu svojega kraja in razpravlja med seboj o njega vrednosti za svoje gospodarsko, prosvetno, a predvsem vzgojno življenje. Zlasti slednje, četudi se na videz ne zanima za šolska vprašanja, mu leži zelo na srcu in pozorno sledi uspehom svoje mladeži bodisi v umskem, gospodarskem ali drugem življenjskem oziru. Po teh uspehih in dejavnosti ceni šolo in njenega vrednotnega stvaritelja — učitelja. K;aj radi se pohvalijo pri drugih o svojih dobrih u.iteljih, se spominjajo nekdanjih morda že rajnih vzgojiteljev in marsikaterega označujejo kot odličnega vzgojitelja, sadjarja, čebelarja, poljedelca, zadružnika itd. Kako oceni naše ljudstvo svoje vzgojitelje, naj služi sledeči stavek, izrečen o premeščeni učiteljici, ljubljanski meščanki, ki se je znala iz resnične in prave ljubezni žrtvovati za prebivalce svoje okolice. Izrekel ga je preprost hribovski kmet, ki je o njej dejal: »Sam Bog jo je nam dal, a ta presneta Ljubljana jo je nam vzela!« Čudovito in menda tudi najlepše priznanje! To je seveda za čuda redka izjema mestnega otroka, ki se zaveda svojega velikega žrtve zahtevajočega, a tudi najlepšega poslanstva. Za take je vedno povpraševanje, le žal, da jih primajkuje. Mestni otroci se v tovrstne naloge mnogo teže ali pa »ploh ne vžive. Zato se pae čutijo zapostavljeni, ne znajo najti sebi za narod potrebnega dela in toliko hrepene za bližino mest in manjvrednimi mestnimi dobrinami. Drugi so sicer narodu bližji, vendar ga pa tudi ne morejo zajeti tako, da bi z ljubeznijo žrtvovali sebe splošnim koristim. Najbolje so se pa izkazali oni, ki so izšli iz naših kmečkih domov (ako jih ni pokvarila malomeščanska miselnost). Ti še najbolj pojmujejo zahteve in vrednote narodovega življenja. Takih pa, ki bi izšli iz kmečkih in vaških preprostih domov, ni mnogo. Zato je nujno, da misli kmečki stan sam na tozadevno odpomoč in pošlje kolikor se da svoje sinove v šole, da bodo potem kot pravi razumniški sinovi najširših plasti evojega naroda lahko njemu z vsem svojim znanjem, vso svojo voljo in ljubeznijo služill tako, kakor narod od svojega u.itelja pričakuje. Ni to vsakemu dano, zato bi naj naši kmečki starži dali v šole one sinove, ki bi tudi hoteli sebe narodu žrtvovati. Vemb, da bi mnogi zmajevali radi stroškov, toda danes je v tem laže, ker je zlasti za kmečke sinove tudi v Mariboru poskrbljeno. Vemo, da znova želi naše ljudstvo resnične doktorje Vseznale, prave vzgojitelje, čebelarje, gospodarje, zadružnike, prosvetne in socialne delavce itd. Tako naj zopet bo! O skrbi za naš kmečkl učiteljskl naraščaj pa bomo še spregovorili.