—   169   —
Kdaj bojo kantonske poglavarstva
s županijami v slovenskih  krajih svoje opravila v domačim jezika obravnovati začele?
Od mnogih strani se razodevajo pritožbe, de ne-ktere kantonske poglavarstva v slovenskih krajih ne dopisujejo županam v domačim jeziku, kteriga razumejo, ampak po stari predšusčni šegi v nemškim, kteriga ne razumejo. Tako ravnanje, ktero posebno tam, kjer so župani razločno prosili, de naj bi se jim v njim razumljivim domačim jeziku dopisovalo in v domačim jeziku tudi županijski dopisi prejemali, na-pravlja nezadovoljnost po deželi, kteri bi se tako lahko v okom prišlo.
Nihče ne terja, de bi si naše cesarske vradije med sabo slovensko dopisovale, ker to ljudstva ne dotika, in slovensko ljudstvo se ne vtikuje v to, kar njega ne zadeva.
Ali drugači jevtakrat, kadar ima vradija z ljud-stvam opraviti. Ce se s Slovencam, ki v pisamico pride, po slovensko govoriti mora, scer vradnika ne razume — je ravno taka, če se mu iz pisarnice piše* Vstava, od presvitliga Cesarja vsim narodampodeljena , jim zagotovi pravico, de tudi njih jezik velja; — v vsaki deželi ima clo deželni jezik prednost memo vsaciga druziga ; v slovenskih krajih je v vsih postavah in ukazih, ki pridejo od ministerstva in dežel-niga poglavarstva na svitlo, slovenski jezik izvirni jezik (Trtext), njemu na levi stoji nemški; — mini-sterstvo in deželno poglavarstvo govori v svojih postavah in razglasih k Slovencam v slovenskim jeziku, — vikši deželna sodija je ojstro ukazala, de se imajo s slovenskim ljudstvam v njegovim jeziku zapisniki (protokoli) napravljati.
Ker tedaj povsod drugod se ravna po ljudskih potrebah in pravicah — ali ne bojo začele tudi kantonske poglavarstva na Slovenskim tako ravnati?
To ni prazna reč, scer bi je ne bili Cesar v vstavi razločno izgovorili, ampak se vpira na žive potrebe vsaciga ljudstva, ki svoj jezik govori.
Tudi naš domači jezik, tako lep kakor vsak drug, je zadobil po vstavi pravico, v pisarnice priti, pa ne le iz gole domišlije, ampak iz žive potrebe, ker večina Slovencov le slovenski jezik razume.
Ce bojo mogli taki župani, ki le domač jezik razumejo , še okoli hoditi, de jim bo kdo iz pisarnice dobljene popise razlagal in tolmačil, je to ravno na-sprot ravnanju vikših vradij.
Gotovo je, de nekteri župani nemško prav dobro razumejo in de ti ne tirjajo , de bi jim vradije slovensko dopisovale,— ali župan bo mogel potem sam prestavljati, kar bo imel soseskam oznaniti, ker soses-čanje bojo terjali, da se jim vsaka reč v domačim jeziku naznani, in imajo tudi pravico to terjati. Ce se bo pa to prestavljanje le županijskim oklicavcam prepustilo, kakor nekdaj „gerihtsdinarjema, bomo doživeli ravno take zmote, kakor so jih ti oklicavci v letu 1848 v več krajih takrat napravili, ko so cesarski patent zastran desetine in tlake oklicovali, rekoč: „Vsejedolj, vse je proč, desetina in tlaka."
Vsakimu županu, če tudi nemško dobro razume, se bo tedaj bolj vstreglo, če se mu v domačim jezika dopisuje.
Nasproti je pa več tacih županov, ki le za silo> enmalo nemški  jezik lomiti   znajo.    Taki   bojo  prišli v
—   170   —
take silne težave, kakor ne davnej tisti rihtar na Do-lenskim, ki je imel v razglasu „Obječt-Veranderungen" prestaviti, in ker te besede ni razumel, si ni mogel drugač pomagati, kakor de je „objehverenerungea prestavil, kar noben človek ni razumel.
Koliko županov pa je, ki le edini domači jezik znajo!
Vsim tem težavam in vsim pomotam se tedaj lahko pomaga, če se to spolni, kar vstava zapove, — če namreč vradije z ljudstvam v lepim domačim jeziku ustno in pismeno se pogovore. Zato vprašamo: kdaj bojo kantonske poglavarstva v slovenskih krajih županijam slovensko dopisovati začele?
Ker se to vprašanje vpira na pritožbe od več strani, in ker sega v potrebe ljudstva, smo dolžni ga naznaniti z vošilam, de bi se pravične terjatve spolnile.