FR. KRANJC
Maks Viher. f
doba na drugi strani nam kaže junaka, ki je žrtvo-val življenje in kri za cesarja in domovino. Dozdeva se mi, da bi mladi čitatelji radi zvedeli kaj več o tem junaku. Prav tako! Dobro, poslušajmo!
Po stanu je bil naš junak učitelj. Mnogi učenci v Šmartnem na Pohorju in v Mariboru se ga bodo še dolgo spominjali. Bil jim je strog, toda blag in pravičen učitelj. Rodil se je 12. maja 1890. 1. v Rib-nici, prijazni vasici ob vznožju zelenega Pohorja na Spodnjem Štajerskem. Njegov oče je danes ugleden in obče spoštovan nadučitelj v Vuzenici, blizu ko-roško štajerske meje. Mladega junaka sem spoznal ko je štel komaj pet let. Takrat je bil še prav majhen črnook deček, pa pogumcn in vesel. Imel je že lcsenega konja in lesen meč. Niti jaz, še manj pa on je takrat mislil, da v tako kratkem času »Železo bo, kar zdaj je les«. Prav tam na voglu hiše zapazi mene, rusastega moža, a se nič ne ustraši. Ko vidi, da se delam domačega, skoči raz konja, prihiti k meni, prijazno me pozdravi, poda m-i roko, malo se zavrti in že je zopet pri svojem ljubem konju. Kako ga boža, daje mu kruha, in ga kara. Na to pa, kakor bi trenil, ga tudi že zasede. Zdirjala sta in zginila za voglom. Kod sta vse hodila, vam ne morem povedati. Zvedel seni samo od njego-vega očeta, da ima dober konj na noč svoj prostor poleg Makselnove posteljce in cla včasih celo v sanjah begata po čaropolni deveti dcželi. Kaj čuda! Tako lepi dnevi prehitro minejo. Maks dopolni 5. leto in pridc v šolo. Na šolo se je že dolgo prej veselil. Kmalu spozna veliko važnost učenja. Zdaj tiči le v knjigah, iz katerih se more naučiti marsičesa za življcnje. Na svojega konja se spomni le še v prostem času, naposled prcpusti vso skrb zanj mlajšim bratom. Ko dovrši v nekaj letih domačo šolo s prav dobrini vspehom, ga pošlje skrbni oče v Miaribor. Kot dijak se odlikuje z veliko marljivostjo, natančnostjo in izredno vestnostjo. Leta 191!. postane učitelj. Lela 1913. vstopi kot enoletni prostovoljec v c. kr. armado. Tu sc z veliko unemo poprime vojaških znanosti. Radi le-pega vedenja, bogatega znanja in čistega značaja je povsod spoštovan in čislan. Oh postane častnik. Ko izbruhne 1. 1914. strašna svetovna vojna, se zbirajo po vsej širni Avstriji trume hrabrih bojevnikov.   Za-
-    -1
----¦>    112    =~—                                                       1
stavc zaviiuajo, bojne pcsnii se razlegajo. Mnogobrojne čcte drvc na-sproti sovriisru. Med njimi koraka tudi naš junak Maks Viher. L. 1915. sc jc odlikovai v hojih v Hukovini in Besarabiji. Kolikokrat je gledal tu smrti v obraz. Prebil je vse nevarnosti. Leta 1916. ga najdemo na boj-ncm polju proti Italijanom. Pri strašnem obstreljavanju pri Zugna Torta na Južnem Tirolskem je čuval važno postojanko z veliko odločnostjo \n mirnostjo. Kakor iz pckla švigajo granate na to mesto. Zopet se zabliska, zcmlja se strese, sovražna granata zadenc tudi rijega. (10. scpt.  1916.).
Njegovi tovariši videč junaka mrtvega, zbesne. Ne sliši se druzega ticso strel za strelom, strahoviti, nepretrgan grom, udar za udarom, divji beg. Sovrag se umakne. Tiho, s solzami v očeh izkopljejo junaku grob, karnor ga polo/.e k večnemu počitku.
Za junaške čine je bil M. Viher odlikovan z veliko in malo lira-brostno srebrno svctinjo I. in H. razreda.
Pozdcva sc mi, da bi mladi čitatelji najraje poliiteli z mano tja na junaški grob in ga obsipali z nailepsimi cvctkami. I)a, da! Zal, ne rno-lemo tja. Sklenemo pa labko da hočemo ohraniti junaka v prijaznem spominu in posnemati njegovc vrline. »S I a v a junaku!«