Misijonski krožek v Zelim-ljem z zanimanjem spremlja podvige slovenskih in salezijanskih misijonarjev SALEZIJANSKI VESTNIK Glasilo salezijanske družine Leto VIII. št. 1/23 — 31. 1. 1976 Izdaja Salezijanski inspek-toriat, Ljubljana, Rakovni-ška 6, tel. 20-363 Odgovarja in ureja dr. Sta-nis Kahne (stk) z uredniškim odborom Oprema: Ivan Kogovšek Tisk: G. P. Gorenjski tisk, Kranj VSEBINA Novoletno pismo članom salezijanske družine 2 Don Bosko vodi svoje gojence k apostolatu s sanjami 3 Na mrtvi straži? Pripoveduje Andrej Majcen 4 Don Boskovo vzgojno poslanstvo: Naši otroci so ogroženi 6 Posvečene ženski mladini 6 Novim časom naproti: shod salezijanskih pomočnikov 8 Če je človek mlad kljub starosti: Anton Gomboši 10 Med revnimi sem srečen: Alojzu Frasu v spomin 11 Iz želimljega: Brezmadežna 12 Sinovi staršem 12 Misijonska razstava na Rakovniku 13 Abeceda salezijanskih mi-sijonov črni prstan je počil: Karaburma 14 Salezijanci v Etiopiji 15 Literarna zvrst črtic iz don Boskovega življenja 15 Soncu naproti 15 Ali ga poznate? 16 14 Poslovili smo se od leta, ki je bilo za ves verni svet zelo pomenljivo, ker je bilo sveto leto. Nam, članom salezijanske družine, pa je poleg svetoletnih milosti prineslo še nekatere druge dobrote. Zadnje dni meseca februarja so se salezijanski ravnatelji in izvoljeni delegati zbrali na inšpektorialni občni zbor in preverili naše redovniško življenje in delo. Kakor ste zvedeli iz Salezijanskega vestnika, je ta občni zbor dal tudi pobudo za molitveno akcijo: vsa salezijanska družina naj bi molila za duhovne poklice. Skrb za izvedbo te akcije je bila poverjena takratnemu magistru novincev Ivanu Zupanu. Skoraj po celem svetu duhovni poklici upadajo; vedno manj mladih se odloča za duhovnike, redovnike in redovnice. To bridko občutimo tudi pri nas v Sloveniji. Zdi se nam pa, da je rešitev nakazal naš Gospod, ko je dejal: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!« Vj. ste pri delu za duhovne poklice že veliko storili, saj nas podpirate z molitvijo in drugače. Z vključitvijo v molitveno akcijo pa to pomoč še povečate. V posebnem prizadevanju za duhovne pokiice nas spodbuja zlasti don Boskov zgled. On ni mislil samo na svojo družbo, ampak je vzgajal dunovnike tudi za izpraznjene italijanske župnije. Tudi mi lahko samo ob nesebičnem delu za duhovniške in redovniške poklice upamo, da nam bo Bog kot don Bosku obilno poplačal trud in pomnožil naše vrste. Posebna milost za vse člane salezijanske družine je stoletnica naših misijonov. Prva odprava je odšla 11. novembra 1875 iz bazilike Marije Pomočnice v T urinu. Tudi letošnja je krenila na pot v misijone iz istega svetišča, in sicer v desetkrat večjem številu, toda slovenskega misijonarja ni bilo med njimi. Mi vsi trdno upamo in v ta namen tudi molimo, da se bo v nas vseh v tem misijonskem letu okrepila misijonska zavest in bomo ne samo pomnožili vrste misijonskih delavcev v domačih misijonih na našem jugu, temveč poslali tudi koga v daljnje misijone. Novo leto, katerega smo pravkar nastopili, nam prinaša dve pomenljivi obletnici. Najprej bomo obhajali stoletnico ustanovitve in cerkvene potrditve salezijanskega sotrudništva. Ob salezijanskih redovnikih in redovnicah je don Bosko ustanovil tudi laično vejo ali »salezijanski tretji red«, ki sicer živi v svetu, a ob sodelovanju s krstno milostjo skuša v don Boskovem duhu dosegati iste cilje kot prva dva. Svoje običajno novoletno vezilo je vrhovni predstojnik letos namenil vam, dragi sotrudniki. Glasi se pa takole: »Salezijanska družba obhaja letos STOLETNICO salezijanskih so-trudnikov. Pred sto leti je namreč don Bosko objavil njihov prvi pravilnik. Ko se zahvaljujemo Bogu za 100-letno sodelovanje sotrudnikov Z našim poslanstvom, priporočamo salezijancem, hčeram Marije Pomočnice, bivšim gojencem in drugim skupinam salezijanske družine, naj salezijanske sotrudnike bolj spoznavajo, širijo, poživljajo in z njimi sodelujejo. Oni so izvirni uvid Janeza Boska, kako pritegniti kristjane v svetu k apostolskemu delu v Cerkvi.« Vezilo govori o vas, vendar obvezuje tudi nas salezijance, da se poglabljamo v to genialno don Boskovo zamisel, da bi spoznali, kako ste pravzaprav del nas in, čeprav pred sto leti ustanovljeni, vendar prav danes zelo potrebni in aktualni. Vrhovni predstojnik je ob stoletnici sklical svetovni kongres salezijanskih sotrudnikov. Ta bo v Rimu od 30. oktobra do 5. novembra letos, in sicer zato, da bi se obnovil duh in poslanstvo ustanovitelja. Kako se bomo temu jubileju pridružili mi v Sloveniji, vas bo po Salezijanskem vestniku pravočasno obvestil podpisani voditelj sotrudništva. Z vašo obletnico bo povezana še ena. Novembra 1976 bo poteklo 75 let, odkar so salezijanci prvič prišli v Ljubljano. Gre za 75 let salezijanskega dela med slovenskim ljudstvom. Spominjali se bomo prehojene poti in se Bogu zahvaljevali. K tej zahvali se nam boste pridružili tudi vi, ki ste člani don Boskove družine. Naj ta obletnica okrepi don Boskovega duha v nas vseh. In sedaj je pred nami praznik našega skupnega očeta don Boska. Letos ga bomo obhajali na poseben način v nedeljo, 1. februarja. Na Rakovniku bo pri maši ob devetih g. nadškof dr. Jožef Pogačnik posvetil lepo število naših bogo-slovcev — letošnjih novomašnikov — v diakone. Za ta dar se Bogu zahvalimo in ga velikodušno poklonimo Cerkvi, ki potrebuje mladih apostolov na vseh koncih: tako doma, kakor v diaspori in v misijonih. Don Boska pa bomo prosili, da bi po zgledu prvih salezijancev tudi mi bili sposobni oznanjevati evangelij Boga lačnim ljudem naše dobe. — Tako sva vam nanizala nekaj dogodkov iz preteklega leta pa tudi pokazala na to, kar nas čaka v prihodnjem, želiva vam vsem res blagoslovljeno novo leto 1976. Štefan Žerdin, inšpektor Janko Novak, voditelj sotrudništva DON BOSKO vodi svoje gojence k apostolatu s sanjami Velika posebnost sv. Janeza Bo-sika kot vzgojitelja je 'bila, da je znal uporabiti sanje v vzgojne namene. Kakor sodobna eksistencialna pedagoigija (primerjaj Friedrich Glaeser, Existentielle Erziehung, München 1963; prim. tadi V. Der-miota, Pedagogika, Ljubljana 1973, str. 220) je don Bosko že v srvojeim času skušal vzbuditi duševne globinske plasti svojih gojencev in spremeniti ¡njihov osnovn i odnos do vrednot. Tako jih je privedel k spreobrnitvi. Don Bosko in »močna volja« Ob ikoncu prejšnjega stoletja — v don Bosfcovih časih — in na začetku našega stoletja do druge svetovne vojne, je bila v modi tako imenovana «vzgoja volje«. Danes je zlasti pod vplivom eksistenčne filozofije, globinske psihologije in razumske psihologije ta krilatica izginila iz vzgojne ic pedagoške literature. Ker don Bosiko ni govoril o »močni volji«, so ga mnogi smatrali za nemodernega vzgojitelja. Toda don Bosko je šel mnogo globlje itn zelo prehitel svoj čas. Skušal je svoje gojence pripravita do »spreobrnitve«. Spreobrnitev v današnjem sociološkem in psihološkem pomenu — tudi Ignacij Lojolsiki je že pred petsto leti nakazoval iste vidike — nakazuje preusmeritev celotne osebnosti od dosedanjih vrednot k čisto drugim. Tej preusmeritvi sledi čisto novo vedenje in drža, novi cilji in ideali. »Močna volja« pa ne predpostavlja te nove notranje preusmeritve, temveč se zadovolji z naporom ene sposobnosti ter pušča ob strani osnovne sile človeške osebnosti. Te vidilke so pokazale sodobne osebnostne teorije. Don Bosku je šlo za spreobrnitev in ne za močno voljo. On je hoitel angažirati celotno gojenčevo osebnost, kot jo prikazujejo sodobne globinske in osebnostne vzgojne teorije. S tem seveda ni rečeno, da naj preziramo ali zanemarjamo močno voljo. Vendar mu je bila močna volja, zlasti v smislu volun-tarističnih teorij (ite so voljo nekako imele za nekaj samo po sebi delujočega in učinkovitega) čisto tuja. Njegovo globoko poznanje človeške duiše se ni sprijaznilo z enim vidikom osebnosti. Šel je do kraja, na globinsko in bivanjsko jedro. Don Bosko ni pustil, da bi bil kdo dober samo zase Don Bosko je bil v molči prvih sanj pri devetih letih čisto obrnjen v apostolat. Njegov rek je bil: salvando salvati! Reši sebe, ko rešuješ druge! Naivadno je še dodal pozdrav: Salve! (pozdravljen). Tako da se je geslo glasilo: Salve! Salvando salvati! Pozdravljen! Ko rešuješ sebe, reši sam sebe! Don Bosko je bil prepričan, da človeka najlbolj spodbuja, mu daje moči in novih izvirnih misli za apostolat, če se sam pridno udejstvuje v njem. Vsakega gojenca je namreč vodil k apostolatu tako previdno, da je imel gojenec pri apostolatu gotov uspeh. Nič namreč bolj ne vliva človeku novih sil in nagibov za goreč apostolat kot prav uspeh. Zato je ibiia don Boskova glavna skrb, da je vodil svoje gojence od enega uspeha v apostolatu do drugega. V nobenem primeru pa ni pusitil, da bi bil kak gojenec dober samo zase. ¡Ko se kdo trudi za druge, mora skibeti, da bo najprej sam dober. Sanje in spreobrnitev Že v prejšnjih sestaivlkih smo pokazali, da sanje vedno zadevajo osebnostno jedro in bivanjsko osnovo človdka. Don Bosko je pri vzgoji sistematično gojil sanjske posege in prijeme. Celotna don Boskova vzgoja je sistem medsebojno prepletenih vzgojnih dejavnikov, ki vodijto k spreobrnitvi (tridnevnice, devet-dnevinice, cerkveni prazniki, verska slavja). Ko se je končala ena tridnevnica, se je začela nova de-vetdnevnica, ko se je končal Marijin mesec maj, se je začel mesec Srca Jezusovega iin pobožnost k sv. Alojziju, novo šolsko leto pa akcija pomoči dušam v viicah meseca novembra, takoj nato pa mesec priprave na božič. Vedno je apeliral na najgloblje nagibe človeškega delovanja: pomoč »tiskanim, sočutje z otrokom itd. Skušal je vpreči v voz osebnostnega izpopolnjevanja vse osnovne sile osebnosti. Na zametku vsega pa je morala biti spreobrnitev. Don Bosko je poskrbel, da je prav s sanjami (ali razodetjem duševnega stanja gojenca) prikazal osnovni položaj gojenca, mu pokazal, kam vodi njegovo sedanje stanje, in ga tako notranje pretresel, da je čisto spremenil zadržanje in vedenje. To je bila spreobrnitev. Nato je prišel sistem praznikov in praznovanj in vse vodil k srečnemu vzgojnemu ciljiu. Don Bosko se ni zadovoljil z zunanjimi in navideznimi naponi: šel je do spreobrnitve — za to so mu služile sanje — in zahteval je sistematičen napon za pomoč bližnjemu, se pravi apostolat. V. Dermota 3 Na mrtvi straži? Misijonar Andrej Majcen pripoveduje o svoji misijonarski avanturi Trikotnik Maribor—Ptuj—Krško (Predvsem moram biti hvaležen Bogu, da mi je dal res svetniško ponižno in požrtvovalno mater, Marijo, roj. Sohliak. Dala mi je življenje 30. septembra 1904 v Mariboru, v Maljiu, v veliki hiši št. 67, tam v kotu v pritličju. Moja stara mati, Terezija Majcen iz Borovec pri Ptuju, je želela da bi moj oče postal duhovnik in ga je zato dala študirat v Ptuj ... Pozneje je prišel na mariborsko učiteljišče, kjer je prebil hude čase, ker se je moral skoraj sam preživljati. Še preden je končal učiteljišče, je prosil za .službo na sodišču. Tako je svojo kariero začel na sodišču v Mariboru. Nato so ga poslali v Kozje, kjer je v slabem stanovanju dobil j etiko. Bil je premeščen v Krško, kjer se je malo pozdravil. Tako sem tudi jaz postal Krčan in imam še zdaj stari 'Heimatschein', da sem iz Krškega. Bila je vojska. Še se spominjam, kako je stari krški policaj pribob-nai Krčane pred krško cerkev, za-kašljal, si zavil mušitace, vzel dolg papir in bral, kako je Avstrija napovedala vojsko, potem pa dodal: »čez par tednov bomo vse v žafcelj spravili!« Vojna se je končala šele 1918. Bili so hudi časi. Oče me je poslal na mariborsko učiteljišče. Poskusil sem, kaj se pravi biti lačen, skromen v potrebah. Učitelj med salezijanci na Radni Šolski nadzornik na glavarstvu v Krškem, Styjasni, me je po maturi vprašal, če bi hotel iti za učitelja na Radno in se naj v ta namen predstavim ravnatelju Volčiču, sa-lezijancu. Vesel sem šel skupaj z očetom avgusta 1923 na Radno. Najel je voz, naložil posteljo, omaro, mizo in druge potrebščine in drdrala sva ob Savi navzgor proti Radni. Med vožnjo sem sanjaril, kdo so neki ti salezijanci. O don Bosku sem že vedel, da je imeniten vzgojitelj, veliko več pa ne. Salezijanci so me veselo sprejeli: ravnatelj Franc Volčič, magister Bortoluzzi, Špan, Temlin, novinci in Meriiki. Začel sem živeti 'po novem', po meni prej neznanem družinskem duhu in veselju. Igre, teater, resno učenje, zares občutene pobožnosti, večerni govori o don Bosku in sa-lezijansitrvu. Vse to me je začelo prevzemati. Bilo je čisto nekaj drugega kot tista antiklerikalna vzgoja na učiteljišču. Stari misijonar iz Južne Amerike, Anton Luslkar, me je vabil na sprehod v hosto. Začele so se tiste spontane konference in dialogi o salezijanskeim življenju. To je bilo leto, ko so se na mojem življenjskem obzorju začeli svi-tati novi ideali. Malo pred don Boskovim praznikom mi je dir. Knific porinil pod vrata latinsko slovnico in me drugi dan vprašal, če sem jo kaj pogledal. Dejal sem imiu, da sam ne zmorem. Dal mi je za učitelja Franca Skulaha: moj prvi učitelj latinščine. Salezijanske šmarniee so me prevzele. Junij, mesec Srca Jezusovega, je segel še globlje. Prva knjiga o sv. Tereziki, ki jo je napisal takratni ekonom dr. Jože VaTj'avec, mi je odprla oči in me usmerila k tisti »mali poti« svetosti, ki jo je že toliko let poprej prehodil tudi Dominik Savio. Šolsko leto se je končalo. Gospod stari Luskair me je spat vzel na sprehod v hoisto, da bi me malo »potipal«. »Kako, ali ste že napisali proišnjo za noviciat? Kar hitro se odločite, ker čas za sprejemanje je blizu. Potem bo prepozno.« Čeprav sem bil 'kuhan' za noviciait, toda da bi se kar talko meni nič tebi nič odločil... Šel sem v Sevnico, da se z vlakom odpeljem v Krško. Ko sva z maitarjoi sama sedela v sobi, sem boječe predstavil svoj predlog. Bila je vesela. Prosil sem jo, naj posreduje pri očetu, ki sem se ga bal, ker je bil nekam siten; pa tudi odpoved učiteljske službe, ki mi jo je on 'slkomandiral' ne bo po njegovem okusu ... Drugi dan okoli treh popoldne je bil oče že na Radni. Dobil me je na vrtu. Trdo me je prijel: »Kaj? Kako? Kani?...« Tresel sem se in nisem vedel, kako naj bi mu povedal? Pa je prišel gospod Temlin, ga pozdravil in mu veselo pripovedoval, češ, da »vaš fant hoče v noviciat«. Oče se je obrnil proti meni in bolj mirno dejal: »Pa res misliš iti k saleziijancem?« No, tako je padla kocka mojega življenja: biti salezijanec in iti do koinca, tudi če bo vse škripalo v Proslava 70-latnice Andreja Majcena 4 meni, moram iti naprej ... z Marijo Pomočnico, z dan Baskom, s Srcem Jezusovim. Vsega tega sem se naučil tisto prvo leto sailezijan-skega živlljerija . .. Adijo, svet! Kmalu nato je prišel naš provincial, Peter Tirorie, pozmejši duhovni vodja družbe. V svoji zveriženi slovenščini me je vprašali: »Hočeš v noviciat?« — »Ja, res prosim.« — »Ljubiš Marijo?« — »Da, ljubim jo.« —• »Talko, dobro! ... Lahko greš v noviciat.« Potem me je še gospod Volčič poklical na razgovor. »Če greš v oovicat, se je treba uradno odpovedati državni službi.« Preden sem se spravil k pisanju, mi je prišla težka misel: In če ne bom vreden ... če me bodo poslali stran? . . . Bom na cesti! Huda življenjska problematika ... V kapeli pred Najsvetejšim sem veliko pre-kleeal in presedel: Ti si me poklical, ti mi pomagaj ... Zdi se mi, da čim več težav imam, tembolj sem gotov, da me Bog res kliče. In če me kliče, mi bo že kako pomagal. Postati božji, postati salezijaaiec, to je vredno več kot vse .. .! In pošta je 0'dnesla pismo. Adijo, svet! »Indue te novum hominem ...« Tako sem začel novinciat avgusta v šolskem letu 1924/25, pred 50 leti. Pričakovali smo dan preobleke: podelitev duhovniške oibleke. Bile so velike rakovinišfce slovesnosti ob posvečenju cerkve Marije Pomočnice. Mi novinci smo prenašali hlode in deske, ki jih je bilo še dan pred posvetitvijo nič koliko v cerkvi. Na dan posvetitve — zbit, truden, pa neskončno vesel... vse je bilo tako lepo, duša je pela od sreče .. . Čez tri dni, 11. septembra 1924, bi morala biti slovesna preobleka, sam kardinal Cagliero naj bi vodil opravilo. No, pa je bil starček bolan tisto jutro. Nadomestil ga je eden od vrhovnih svetovalcev in don Tirone. »Indue te noiram hominem in sanotiitate et justitia ... Gospod naj te obleče v novega človeka, ki je ustvarjen v svetosti in pravičnosti.« To je bil moj edini ideal... Na mrtvi straži? Tako se je končalo prvo poglavje mojega življenja — mladost. Bilo je veliko-, kar preveč človeškega, a bilo je tudi veliko božjega. To božje in spomin na to božje sta mi tolikokrat pomagala v življenju, ki ni bilo brez velikih preizkušenj, tako na Rakovniku, kakor pozneje na Kitajskem in posebej še v Vietnamu pod bičem tridesetletne vojne. Nag mi Bog v svoji velilki dobroti da milost, da bom lahko rekel: Končal sem svojo pot... in čakam? Smrt? Nihče noče umreti, čeprav ve, da gre proti zatonu, čakam? Počitek? Ne, ne maram ga, nočem biti lenuh... V božjih rokah s m'o ... Samo eno je potrebno ... To je bil tisti klic, brez glasu, pa vendar močan, da mi je segal v srce, ko sem stopal v noviciat. In ta klic, zdaj tih, zdaj glasen, še vedno doni in zveni... Bog mi daj milost srečne smrti. Po veliki .osvobodilni izmagi vietnamskega ljudstva mam je po dolgih mestecih pričakovanja končno naš misijonar poslal nasilednje kratita, a veselo sporočilo: Tam Hai, 18. 10. 1975. Prisrčne čestitke za stoletnico mi-sijottov novembra meseca, voščijo tudi sobratje isi novinci. 3. oktobra sem kar slovesno obhajal 40-letnico svojega ¡misijonskega dela. Spomnili smo se tudi zlate maše vrhovnega predstojnika, imamo 80 aspi-rantov, vsi so veseli. Mladi .Sobratje so porazdeljeni ¡na 12 iSkupnoisti okrog 8 cerkvic. Preživljamo se s fizičnim delom. Mnogim prejšnjim udobnostim smo isie odrekli in tako Ora et labora — Moli in delaj. Moji novinci so goreči. Sedaj pripravljamo bodočega magistra ... Andrej Majcen Agata Dulik, po rodu Slovakinja, iz Clevelanda v ZDA, je vzdrževala teološke študije doslej že 23 salezi-jancem, ki so že postali duhovniki. Od teh je 7 Afrikancev in 16 Indij, cev. Zanje je kupila dva avtomobila, en motor, mašne paramente in aparate .različnih Vrst. Ali je gospa Agata bogata? Nikakor: trideset let je bila snažilka. Zbirala je dolar za dolarjem za svoje duhovne sinove. Vietnamski salezijanski aispiranti 5 Naši otroci so ogroženi Psihična ogroženost Otroci danes nimajo pravega doma. Dom je kraj, kjer se človek, zlasti še ortrolk čuti popolnoma zavarovanega. Tisti, tisi more dati otroku zavest zavarovanosti, je najprej mati in poitem oče. Dom ni samo soba ali stanovanje, kjer otrok spi, biva, se hrani in dela, temveč zlasti kraj, kjer so osebe, ki otroka popolnoma zavarujejo, ker so pripravljene dati za otroka vise, če je treba. Ce ima kaka družina lepo stanovanje, pa ni doma matere ali očeta, to stanovanje ni dom, ker se otrok ne čuti zavarovanega v takem stanovanju. Tako imenovani konfort, to so najrazličnejše stvari za lepšanje življenja, kot so kopalnica, k,ladil-nik, zmrzovalnik, štedilnik na vsa mogoča goriva, klimatske naprave, televizija, pralni stroj in podobno, kar vse danes »spada« k stanovanju, otroku nič ne pomenijo, če ni doma predvsem maitere in očeta. Pri tem je važno občutje, da je mamica doma in je pri njem. te ni takega občutja, ne moremo govoriti o domu in tudi ne moremo govoriti o zavarovanosti, ki je osnova za vzgojno delo. Talki otroci »blagostanja«, doma brez matere in očeta, o katerih vedo, da nanje ne »čakajo«, so dejansko življenjsko ogroženi in nezavarovani. Talk otrok najprej podzavestno posti delovati obrambne mehanizme •— v prvem članku smo jih po Freudu navedli več kot deset — s tem so pa tudi neusposobljeni za vzgojno vplivanje. Če talki otroci gredo v varstvo, jasli ali otroški vrtec in pozneje v šolo, so vedno »ogroženi«. Mogoče se bodo tudi zelo naravno vedli in bodo na videz »najbolj srečni otroci tega sveta«, toda vse te osebe, ki pridejo v stik z otroki le bežno, jim ne morejo dati obouija človeške bližine, zavarovanosti in »odkleniti« obrambne reflekse. Fizična ogroženost Danes se mora človek tako vzgajati, da bo sposoben v teku življenja večkrat zamenjati svoj poklic (delovno zaposlitev) in tudi stanovanje. Če lahko verjamemo Diirk-heimu, ki je trdil, da delo oblikuje človeka, in ima prav Konrad Lorenz, ki pravi, da je občutje doma osnova človeškega občutja, potem je današnji človek osnovno ogrožen. V Ameriki povprečno 60 odstotkov družin v teku par let spremeni svoje bivališče in 70 odstotkov ljudi, ki spremeni svoje poklicno delo. To niso več teorije, temveč statistični podatki. Ogroženost je torej nekaj čisto našega in občečloveškega. Če je don Bosko že pred sito leti hotel dati fantom, ki so v Tuninu iskali delo, občutje zavarovanosti, koliko bolj vedja to za današnji čas. Ideološka ogroženost Otroci vedo, da jih imajo starši radi. Zato »slepo« ali »brez pomisleka« sprejemajo ocene, vrednotenja, drže, modele obnašanja, navade, običaje, prepričanja svojih staršev. Ker jih imajo starši radi, jim ne morejo dati drugega kot to, kar je zares najboljše. Zato so otroci ponosni na to, kar verujejo in kar delajo doma v družini. Kakor hitro pa stopi otrok čez prag svoje hiše, že čuti, da drugje drugače mislijo, živijo, čutijo in so drugače prepričani. To otroka silno pretrese in mu vzame človeško varnost, ki je ¡tako pomembna za njegovo normalno človeško in osebnostno rast. Otrok občuti isto pred televizijo, pred sredstvi javnega obveščanja, v šoli in v javnosti. Jasno je, da se otrok pred takimi vplivi brani in zapira. V mnogočem mu to uspe, v vsem pa tudi ne. Tako otrok raste v negotovosti, ker ne ve, kdo Zborno dvorano je krasil velik kip Marije Pomočnice. K nogam iso ji sestre položile povsod viden simbolični ključ. Ustanoviteljica Marija Mazzarello je namreč imela navado, da je hišni ključ polagala k Marijinim nogam. Na to njeno navado je seistre spornimi Alojzij Ricceri v uvodnem nagovoru ob odprtju zbora. Dejal je: »Tudi ve položite ključ vašega zbora k Marijinim nogam. Učila vas bo, kako ga prav uplorabljata. S ključem odpiramo in zapiram'0. Zapiramo pred se-kularlizmom, potrošniško miselnostjo, bi vodi k sladkemu življenju. Odpiramo pa svoje življenje Bogu, odpiramo vrata in srce revnim de- ima prav. Jasno je, da imajo za otroka prav tisti ljudje, ki ga imajo radi. To so njegovi starši. Kaj pa tisti, ki ga drugače učijo? Do teh pa ima nezaupanje in jim nikdar popolnoma ne more verjeti, ker delajo in učijo v nasprotju s tem, česar so se naučili pri sVojlih starših, za katere vedo, da jih imajo radi. Za te ljudi, naj še tako sladko in prepričljivo govorijo, pa ne vedo, aE jih imajo radi ali pa iščejto samo svoje zavarovanosti in gotovosti. Ogroženost na cesti Vsak avtomobil ali motorno kolo je danes resna smrtna nevarnost za človeka. To je nekaj strašnega. Ljudje nalj bi živeli bolj srečno in zadovoljno, medtem ko na vsakem koraku preži nanje smrt. Kdor se malo zamisli v ita dejstva, ta se mora prepričati, da živimo v zares strašnem in ogroženem svetu. Otroci se na to tako navadijo, da se tega ne zavedajo. Toda nevarnost je tu, smrt preži na človeka in samo malo napačno narejen korak lahko človeka do smrti pohabi ali celo ubije. To gotovo ni svet, ki bi bil človeku in otroku naklonjen. Zato so tudi od te strani obrambni mehanizmi. Iz tega pa sledi potreba po še večji ljubeznivosti in zavzetosti za otroka. V. Dermota klicam, dekletom, ki so čustveno in duhovno' zapuščene ...« Namen zbora je bil prav ta: učinkovito pomagati zapuščeni in ogroženi ženski mladini. Da bi sestre dosegle ta namen, je vrhovna predstojnica mati Brsilia opozorila: »Naš zbor naj tako preveva duhovno ozračje, da bomo lahko odkrile njegov glavni namen: božjo voljo.« Konkretno so sestre na zboriova-nju morale preveriti, kako učinkovito so izvajale pokonoilsko prenovo svojega življenja in dela, kakor je billo določeno na prejšnjem občnem zboru, ki je bil prvi. po koncilu. Ta prenova zadeva prilagoditev novim resničnostim, potem kon-cilski teologiji in današnji ženski Posvečene ženski mladini Vrhovni zbor Hčera Marije Pomočnice v Rimu V zgodovini družbe Hčera Marije Pomočnice je bil ta zbor že šestnajsti. Odvijal se je v glavni hiši v Rimu vso pomlad in segel globoko v poletno rimsko vročino, od 17. aprila do 27. julija. Vrhovni predstojnik salezijancev ga je imenoval »našega«, ker ima pomen za vso salezijansko družino. 6 mladini. Vise to pa v zvestobi izvirnim in trajnim vrednotam don Boskiovega duha. Ta zbor naij bi torej potegnil črto pod neke rezultate in jih primerjal z začrtanimi nalogami. Sadovi znelega dialoga Zbor je sestavljalo 143 sester, ki so bile povečini prvič na takem odgovornem zborovanju. To je zna-menlje mladosti družbe in zaupanje v njeno mladost. Prišle so od vseh koncev sveta: iz Indije, Japonske, Latinske Ameriilke ■— teh je bilo zelo veliko, potem ena Arabka in ena Zairka, najtailaijša med vsemi. Vse so se zavedale odgovornosti pred vso družbo in pred Ceilkivijjo. »Nekoč so se taki Zbori omejevali na izvolitev novih predstojnikov, sedaj pa je zboru izročena vsa usoda cele družbe,« je opozoril don Ricceri. Vedrina duha je bila dominantna nota vsega poteka zborovanja. K temu je zelo pripomogla metoda slkupinske dinamike. To je bilo zlasti potrebno, saj so zborovaUke vljale celo paleto kulti' različnih življenjskih izkušenj v svetu, ki se spreminja z atomsko naglico. Različnost gledanj in mnenj gllede praikitičnih iin teoretičnih problemov je pripomogla k bogatenju spoznanj in iskanju skupnih rešitev. Ze Doibri papež Janez je dejal komeilskim očetom: »Prav gotovo vas nisem poklical zato, da bi vsi peli isti psalm.« Nekaj značilno salezijamskega so po večernih molitvah misli za laMo noč, ki so ponavadi odsev dnevnega dogajanja. Na zborovanu so si sledile za «lahko noč« predstavnice različnih regij družbe. Prikazale so svoje življenje in delo v svojem okolju in si pri tem večkrat po- magale tudi s projekcijami. To je bilo medsebojno bogatenje: »Čudile smo se -— so soglasno ugotavljale — kalko velikansko delo opravljajo naše sestre po vsem svetu za najbolj revne plasti ljudi.« Glavna tema, o kateri so sestre razpravljale, je bila »oMikovanije sestre za delo v današnjem svetu«. Treba je dalti odgovor na to važno vprašanje, »salj je človeška družba danes zelo drugačna, s tem pa tudi dekle, ki želi vstopiti v našo družbo, pa tudi pristop sestre k resničnosti današnje človeške družbe,« je dejala mati Ersilia v nekem pogovoru. Kaj je salezijanska sestra danes? To je problem današnje mlade žene, ki se posveti Kristusu za zapuščeno žensko mladino po don Boskovem duhu. To so njeni problemi iin problemi ženske mladine, ne za včeraj, aimpak za danes in jutri ... Tri\je meseca razglabljanj, iskanja, primerjanja, ugotavljanja. Na zaključku zbora je Alogzij Rie-cera priznal: »Na tem Zboru je vaša diružba ddkazala svojo zrelost, ko je znala harmonično povezati drve napetosti: zvestobo svoji poklicni kairizmi, ki ste jo pogltobili, in občutenoist za zahteve današnjega časa.« Sadovi tega napornega dela so zborni dokumenti, o katerih lahko rečemo, pravi salezijanski vrhovni predlstoj>n'ik, da so »več kot zadovor Ijivi, so res zgledni v svoji uravnovešeni dinamičnosti«. 7 Posvečene ženski mladini Obenem je zbor natančno pregledal prenovilj eine konstitučije, da bi jim dal še več manijanskega duha dn itod.il zunanje molitvene oblike, kakor so zahtevale sestre. Konsti-tucije naj postanejo miolitrvenik k Mariji. Čudovito! Ne konstitucije kot zbornik predpisov in paragrafov, .kar že v «volji prenovljeni obliki ni bil -več, saj je bil prava poezija. Toda ta poezija naj postane molitev! Na zborovanju je bila sklenjena ustanovitev nove službe: viziltator-■ke, M jo bo poSfitjala vrhovna predstojnica v različne inispektorije glede na posebne potrdbe. Kot zadnji aklt zborovanja pa so bile volitve vrhovne predstojnice in članic njenega sveta. Soglasno je bila izbrana za naslednje šasitletje dosedanja vrhovna predstojnica, mati Brsilia Camita. Ob tej priliki je dejala: ; primernega oblikovanja, ki ga zahtevata Cerkev in družba. Poklicani smo za dello med božje ljudstvo, človeško skupnost- ki se naglo spreminja in obnavlja. Ne da bi se odpovedali trajnim vrednotam, čutimo, da se je treiba prilagoditi svetu, ki nas obkroža. Tu je treba pogumno priznati včerajšnje in današnje pomanjkljivosti ter odločno seči po praktičnih sredstvih za neodložljivo obnovo in posoddbljenost. Rasti v dajanju. Tri besede, ki so popolnoma »uvrščene«: biti, imeti, dati. Naš poklic ima prostrano po- Novim časom nasproti 8 droč(je dela, kljer se lahko vsak koristno daje, se udajstwuje. Dostikrat na nenadomestljiv način, kot je že rekel don Bosko. Vise delo je v zvezi z apostolaltom, čeravno ne vedno v direktnem pastoralnem okolju. Problemov sicer ne manjka, vendar si ne moramo privoščiti razkošja in čalkaiti, da pride rešiiteiv sama od sebe. Todi jih ne sinemo spraviti v zamrzovalno skninjb ali jih dati na seizinam, na katerem naij ostanejo v nedogled. Sčasoma bo urejeno in posodobljeno marsikaj. Obrtme šole se mo-derniiziiraljo. Novi časi zahtevajo, da ima šola bolj odprt značaj, da je sprejemljiva za socialno-poliitičine vrednoite in za evamgeljsko oznanilo. Sodeluje naj s starši, vajenci, podjetji, sindikati. Osebje na'j bo izbrano in strokovno na višini, da bo kos vsem potrebam. Zato se pripravljajo tečaji in centri na med-naroidni .raivni za- izpopolnjevanje. Marsikje so našli še druga področja dela. To so radio in druga družbena občila. Imajo redne oddaje za šolo in razvedrilo. Med njimli najdemo reporterje, fotografe, snemalce iln celo trenerja znanega športnega kluba v Mehiki (Mexico). Veliko je kaitehistov, ki z besedo in dtoibrim zgledom širijo vero. Delajo za ¡¡zgubljeno mladino, za tiste, ki jih je modema družba zavrgla, za neprilagodljive (.Zahodna Nemčija). Vodijo rekreacijske Centre, godbe, počitniške kolonije in opravljajo še veliko drugih sliužb v korist bližnjemu. Tio bi bilo na kratko delo shoda. Bile so še druge teme. Sklepi so narejeni, ciljfi nakazani. Zdaj je treba z novimi močmi na delo. Najprej osvestiti vse člane in naito z zaupanjem in vero v prihodnost ter s skupnimi napori uresničevati lepe načrte. I. Kogovšak 9 Če je človek mlad kljub starosti Saletaijamska družba preživlja v iskreni bvaldžuioisti do Boga in so-braftov stoletnico svojega misijonarskega delovanja. To hvaležnost izkazuje na različne načine. Med drugim so skrbno zbrani vsi po-daitikd o tistih, ki so že prek petdeset let v misrtjOnfih. Tudi sloven-siki saieziiijancd imamo svojega predstavnika, to je Anton Gomboši, so-brat pomočnik, ki pa je letos, čeprav mu poteka že dvainosemdeseto leto življenja, postal stalili diakon. Prijetno je kramljati z njim, čeprav se več vsega ne spominja. »In boljše,« pravi, »drugače bii bilo preveč za pisati!« — Kdaj in kje ste zagledali luč sveta? 24. aprila 1894 v vasi Šalamenci, župnija siveti Sabeščan na Gorič-kem. Od šestih otrok sem jaiz tretji po vrsti. — Kdaj in kako ste se odločili za redovniški poklic? Bral sem Marijin list, krt ga je urejal Klekl. Tam sem zvedel, kako bi lahko postal duhovnik. 1910. leta nas je pet Prekmurcev odšlo prdk Benetk v Cavaglia k salezi-j ancem. — Torej ste hoteli postati duhovnik? Da. In sem že dve leti s tam namenom študiral. Potem sam močno zboleli. Zdravniki so mi odsvetovali, da bi se pripravljal za duhovniški poklic. Odločil sem se za sobrata pomočnika. — Kako je nato potekalo vaše življenje? Vstopil sem v noviciat in 24. septembra 1913 sem napravil prve zaobljube pred drugim don Bosko-vim naslednikom. Januarja naslednjega leta sem že odpotoval v Mehiko. V letih 1914 do 1925 sem bil »vise« — faototuim v salezijanskem za/vodu. To so bila lata hude revolucije. Tudi name so ob treh razponih priložnostih streljali. Zdi se mi, da sem ostal prav čudežno živ. četrtič so me že gnali na morišče, in sicer skozi cerkev, ker ni bilo drugod mogoče. Kar naenkrat se pred nas postavi neki duhovnik, mi da odvezo in se začne pogovarjati s stražarjema. Kaj se je potem zgodilo, ne vem. Vem samo to, da sta zibežala in jaz sem bil prost. — Kam ste odšli leta 1925? ^Najprej za drva meseca domov. To je bilo prvič po petnajstih letih. Nato so me poklicali v Turin in me poslali na Kiubo. Organiziral in vodil sem prvi razred osnovne Anton Gomboši šole, ker ga še splloh ni billo. Leta 1930 sam odšel ponovno v Mehiko v zavod, kjer je bilo redno 130 fantov. Vise služlbe sam praktično opravljal sam. Duhovnikom je bilo namreč večinoma onemogočeno delo. Bil sam tudi čuvar Najsvetejšega. Leta 1936 so tudi cerkve poza-prli. Duhovniki tudi maševati niso smeli. Takrat so se ljudje zbirali ob meni. Veliko smo molili, prepevali pa tudi godbo igralli, kar je njim še posebej všeč. — Site dolgo opravljali to službo? Ne. Že konec 1936. so me poslali v drugo mesto Kube. Nekaj časa sem bil popolnoma sam in pripravljal vse potrebno za odprtje novega zavoda. Ko so prišli še trije duhovniki salezijanci, smo ustanovili osnovno šolo. Pozneje smo sezidali čisto novo in moderno. V te-m času sem postal tudi častni član mesta. Odlikovanje mi je izročil guverner v imenu državnega voditelja. Imel sem res zelo rad otroke in zaradi tega so mi tudi dali, tako pravijo, to odlikovanje. — Ste kdaj videli Fidel Castra? Seveda, celo večkrat. Na mnoigih sestankih sva bila skupaj. Tbda ravno z njegovim nastopom so nam vzeli vse zavode in talko sem moral leta 1961 spet odpotovati. Tokrat v Venezuelo. Najprej sem bil v velikem zavodu hišni ekonom. nato pa še inspektorialni. Tudi zdaj še vedino preživim, čeprav ¡nisem več ekonom, vsak dan od secknih zjutraj do enih popoldne med fanti. V tem zavodu je redno tristo fantov. Iimam tudi nekaj verouka. — Kako da ste se oidločili za stalnega diakona? že nekoč sem želel postati duhovnik, pa nisem mogel. Zdaj namreč vsako nedeljo pomagam v velikem salazijainskem svetišču duhovnikom, ki ima ob nedeljah deseit maš. Pri vseh mašah sem sodeloval kott bra-vec ali delitvec obhajila. Da b.i' lahko oiimveč pomagal, me je škof posvetil v diakona. — In zdaj boste ostali doma? Kije še! Zdaj gremo samo na slovesnost salezisjanskih misij onov v Turki. Povabili so me vrhovni predstojniki. Zdaij sem namreč že ena-inšestdeseto leto v misij onih. Komaj čakam, da se vmam. — Pa ste zadovoljini z delom v tujini? Ljudje me imajo povsod zelo radi. Za god mi včasih prinesejo toliko darov, da ne vem, kam z njimi. — Kaj vam je od viseh let misijonskega dela najbolj ostalo v spominu? Brez dvorna dialkonjsfco posveče-nje. To je bil velik praznik. — Vam je kdaj bilo dolgčas v tujini? To pa res ne. Sem zmeraj zaposlen. Že zdaj (oktober) pripravljam jaslice. Vsako leto jih pridetjo gledat od daleč. —■ In kaij vam je v življenju da-ijialo največ pogusma? Iskrena pobožnost dio Marije. Ko sam pirviič delal zaobljube, mi je vrhovni predstojnik don Allbera prav to naročil. Pa tudi sv. Dominik Savio je moj velik priprbšnjik. On mi vedno pomaga. Kako prijetno je, če sredi zime o^dpreš zamrzovalno skrinjo iin se ti v njej nasmejejo najlepši sadovi poletja. Lažje je premagati prostor kakor čas. Anton Gomibo&i je premagal tudi čas: svež, vesel, poln načrtov in pričakovanja. In vse to pripoveduje v tako sočnem prekmurskem jeziku izpred osemdesetih let. Tudi on je prava skrinja s sadovi davnega poletja. Zato srečno še zanaprej! St. Hočevar 10 Med revnimi sem srečen V spomin misijonarju Alojzu Fragu Tudi Alojz Fras je eden mnogih, sinov prekmurske zemlje, ka so videli v duhovoištvu najbolj učiriko-viito možnost pomagati ljudem, za katere se nihče drug ni nesebično brigal. Oče mlinar je Alojza poslal na trgovsko šolo v Mursko Soboto, da bi mu pomagal pri vodenju mlina. V nesreči je Mura pogoltnila očeta, maitii je zato prodala mlin in se s svojimi sinovi preusmerila na delo na polju. Meditem ko je okopa-val repo, mu misel na duhovniški poklic ni dala miru. V Torinu je že leto dni njegov mlajši prijatelj Lojze Zver. Nedelja pri salezijan-cih v Veržeju je bila za Alojza oddih in vedno novo upanje. Taiko se je nekega lepega jesenskega dne znašel velik, močan in že dvajsetleten fant, Alojz Fras, skupaj s svojim prijateljem Lojzetom v misijonskem zavodu v Fo-glizzu pri Turinu. Ni znano, če se je Alojz še kdaj vrnil v svoje rojstno Dofcležovje. Domača zemlja, družina v kateri je je rastel in delal, duhovniki, posebno salezijanoi, pa še don Boskova vzgoja v misijonskem zavodu so ga hitro naredili zrelega za delo med najbolj zapuščenimi. Kar je želel in po čemer je težil, je našel v neizmerni brazilski deželi. Saleziijanci so že dolgo let delali v Braziliji. Alojz je bil med njimi dobrodošel kakor brat. Noviciat je končal v Lavrinjasu in še gimnazijo. Vzgojnega dela se je priučil v obrtni šoli v Bom Retiro v Sao Paolu. Tam je tudi končal bogoslovne študije. Sikupaj s sivo jim prijateljem Lojzetom Zverom je bil na praznik Brezmadežne 8. decembra 1941 posvečen v duhovnika. Priprava na start misijonskega dela je biila končana. Dve leti je še ostal v Sao Paolu in pomagal na župniji. Leta 194.3 je prišel v pravi misi-jon. V predmestju Niteroja je našel, kar je iskal: revščino vseh vrst, od materialne do moralne in verske. Posebno se mu je smilila mladina. Nekdo je imel v bližnjem močvirju parcelo. Ni vedeli kam z njo, prepustil jo je Frasu. Ta jo je boni-ficiral in na njej postaval mladinski dom. Lastnik je potem parcelo zahteval nazaj, toda sodnik jo je prisodil Frasu, ker je na njej postavil lepo socialno ustanovo. Potem je ustanovil še šolo, jasli za najmlajše in še atelje za krojenje, tečaje za strojepisje. Fantom je dal smisel za življenje, ko jim je omogočil delo in ga povzdignil še z versko' vtagajo. Nazadnje je prišla na vrsto še kapela, posvečena božji Malteri, Delilki milosti. Barakarji dom Luisa niso sprejeli z odpadlimi rokami ali celo z godbo. Za seboj je slišal kletve in grde besede, žaljivke. Tudi kamni so mu frčali na srečo samo mimo ušes. Trav isti ljudje in še posebno mladina so kmalu spoznali, da jim padre Luis ni prišel samo pridigat, ampak najprej in predvsem pomagat. Bil je vsem vse, zato so bili 'kmalu vsi zanj. Tako so leta tekla. Razen vseiga tega je prevzel še upravo nove župnije Pendoteba. Največ preglavic mu je delalo upravljanje vseh teh organizacij. Samo to mu je pilo kri in ga nazadnje upognilo. Bila je nedelja. Čalkale so ga tri ¡maše na različnih krajih, nekaj kilometrov vsalkisebi. Med mašo v župniji ga je zadela kap. Mlad zdravnik, njegov bivši gojenec, ga ni zapustil niti trenutek. Don Luis je trpel vse do zadnjega pri polni zavesti. Ni hotel olajševalnih injekcij. Umrl je na mali šmaren 8. septembra 1975, star 71 let. Novica o njegovi smrti se je hitro razvedela po vsem barakarskem predmestju. Ljudje so se zgrinjali oikrog svojega prijatelja, ki je ležal v cerkvi Pendoitebe. Slovesno zadušnico je opravil krajevni nadškof skupaj z inšpektorjem in vsemi mes'tniimi župniki ob navzočnosti velikega števila ljudi in sobra-tov. Ob grobu so se poslovili s pesmijo, ki j:ih jo je naučil don Luis, ko je prišel medinje: »Poglej, nebeška mamica, moliti jaz ne znam, le eno ztnatm ponavljati, da rad te jaz imam!« (Máezinha do Céu, eu nao sei rezar, só sei repetir, eu quero te amar). iNjegov stari prijatelj Lojze Zver pravíi o njem: »Čez dvajset let sem živel z gospodom Aloijzem. Bil je zelo ponižen, požrtvovalen in goreč. Živel je duhovniški poklic zvesto do konca in se ves predajal najbolj revnim in potrebnim. Preden je umrl, je dejal svojemu ravnatelju: »Spovedal sem se pired nekaj dnevi in sem pripravljen na simrt. Dajte mi blagoslov M'airije Pomočnice.« stk ZGRADIL TI BOM CERKEV — TI PA PROSI BOGA, DA MI ODPUSTI MOJE GREHE Tako je dejal neki nepoznani Siamec misijonarju in besedo držal. To je cerkev, ki jo je dal zgraditi v Hulikraboku, na dan posvetitve. 11 To, kar sega do korenin našega življenja, zlasti novega življenja, je prav, da ¡poglobljeno obhajamo. »Srečni začetek Cerkve brez madeža in gube« je hkrati srečni začetek salezijanske družbe. Zato so salezijanci Brezmadežni vseskozi posvečali veliko moči in časa. Tako se je zgodilo tudi letos v Zelimljam. Novinci jo vedno še posebej »raziskujejo«. Njej v čast so pripravili dolgo in (kvalitetno akademijo. Mogoče je bilo Ob vsem poglabljam ju v njeno pomembnost premalo sonca. Toda po njem so ves čas tako prepričljivo hrepeneli, da so ga s tem priznali. lil kaj oni ¡sami mislijo o tem prazniku in o obhajam ju. tega praznika? K — E, povej tri besede, s katerimi bi 'ti predstavil Brezmadežno: Ljubezen, vera, čistost. In povej tri nove besede, s katerimi bi nakazal naše abhaijanje tega praznika: Pripravljenost, molitev, ljubezen. Kako vzdušje je potrebno za doživetje tega praznika? — »Goreča dejavnost, ki se naj izraža v življenju iin molitvi skupnosti.« O — O, ko slišiš besedo Brezmadežna, kaj je tvoj prvi vflis? — Marija, brez vsakega najmanjšega greha. Po#obiitev v ta čisti svet mi daje novih moči v boju proti grehu. V srcu sd skušam zgraditi lik »brezmadežnosti«. Čutim, da to delo n'i tako lahko. — Kako ti je ugajalo bogoslužje ob letošnjem prazmiilou? — Zelo ml je ugajalo. Predvsem zaradi tega, ker je bil dan poudarek na osebnem premišljevanju. — Kaj misliš o geslih, o katerih smo vsak dan premišljevali, o tri-dnevnicii namreč? — Ugajala so mi, saj so prikazala Marijino veličino. Ta gesla so za vsakega izmed nas aktualna, saj predstavljajo bistvene drže v rasti našega poklica. Ob geslu Devica, ki posluša, sem razmišljal, kako jaz poslušam božjo, besedo; Devica, ki moli, kako jaz molim; Devica, ki daruje, kako se jaz daruj em. C — E, kaj ti je najbolljj ostalo v spominu od praznika Brezmadežne? — Nič kaj izrednega. Predvsem sem si pridobil neki globlji in domač odnos do Marije. Mislim, da je to ostalo v meni. V spominu mli je ostala marsikatera misel. Ena, ki se je večkrat spomnim i;n ki ni bila omenjena, je: Devica, ki se veseli. To je zame zelo pomembno. — Kaj bi ti predvsem poudaril ob tem prazniku? — Prav to, kar smo poudarili v tridnevniei in pa Družinski praznik Don Bosko je v velika zakladnici svoje dediščine zapustil tudi družinskega duha. Zato je povsem naravno, da ga dkušamo ohranjati v naši skupnosti. Zato srečanje s starši goijencev. Letos smo imeli pri tem srečanju v ospredju prav don Boskov stog vzgajanja. »Moj sistem vzgoje,« pravi doto Bosko, »sloni na razumu, veri in ljubeznivosti.« Konkretno in obširno je to področje predstavil dr. Valiter Denmota. Pri skupnem in osebnem pogovoru, maši, kosilu in akademiji smo ta vidik ■vsestransko' osvetlili. Govorijo sami Zdaj so že drugi prazniki prekrili občutje tega dne. Mogoče pa je pogled nazaj še bolj primeren. Zahotelo se mi je, da bi fantje sami kaj črhnili o tem dnevu. Oni doživljajo drugače kot starši in vzgojitelji. Tukaj imate pristne besede nekaterih fantov iz 1. in 2. razreda. misel iiz prvega odgovora. Še več bi morali govoriti o posameznikovem odnosu do Marije, da bi si vsakdo pridolbil res »svoj« odnos, koit don Bosko. V — O, si zadovoljen s praznikom Brezmadežne? — Priprava na praznik je bila dobra. Na sam praznik se mi zdi, da bi bilo potrebno še več premišljevanja o Mariji poleg maše iin drugih pobožnosti. — Kaij sd ti želiš že zdaj v prihodnjem letu za ta praznik? — Želel bi še več tega osebnega premišljevanja. — Kaj bi ti priporočil Ijjudem našega časa oib item prazniku? — Pri-poro3il bi več osebnega pogovora, premišljevanja z Marijo. Samo tako bi dojeli veličino in bistvo praznika. Najprej' pa se je potrebno naučiti pogovarjati. Ravno nevednost je naijvečlkrat kriva slabe in nepopolne pobožnosti do Matere božje. Priporočil bi tudi več molitve rožnega venca, ki tako zelo slabi po naših družinah. Oboje sem občutil že doma. Miha, si bil zadovoljen s srečanjem s starši? — Bil sem zelo zadovoljen. Tako se utrjuje povezanost iin ljubezen. — Kaj ti je najbolj ostalo v spominu? — Najbolj mi je ostala v spominu maša: skupaj s staršli smo darovali, skupaj prejeli obhajilo. Bili smo kot ena družina, združena z Bogom. — Se rad spominjaš svojih staršev? — Svojih sitaišav se žeto rad spominjam. Vse kar imam, in to- kar sem, doiguijem njima, ker sta me s trudom vagtoijiila. Ivan, kaij ti misliš, da je srečanje s starši pomehno, ali ne? — Mislim, da je izredno pomembno, ker so starši sodelovali in še sodelujejo pri našem duhovnem in materialnem raavioju. Vodstvo zavoda je napravilo zelo koristno potezo, saj je to približanje naših sedanjih vzgojiteljev in tastih, ki so bili dolgo z nami. — Ali si kaj pogrešal na ta dan? — Dan srečanja s starši je bil posebno doživetje in mislim, da smo bili vsi srečni. Organizacija Ne smemo misliti, da so to kaiki strokovni odgovori. Verjetno so prvič v življenju tako 'zavestno doživljali ta dan, prav bivanjsko. In povrh še to: sploh niso vedeli, v kak namen so odgovarjali. Dejstvo je, da je ita praznik, antropološko gledano, izredno pomemben pri naporu v krščanski rasti in da 'je že mnoge duhovno zdramil. Ne gre mu jemati te veličine iin pomembnosti, pa čeprav se to ponekod indi-rektno nakazuje. St. Hočevar Sinowi starsem želimlje, 29. novembra 1975. V dnevih pred tem datumom je bilo v želi-meljski salezijanslci skupnosti posebno razpoloženje. Petnajst, šestnajstletni fantje, ki niso najbolj naravnani na kakršnokoli delo, sio delali z veseljem, tudi namesto, da bi ae igrali. Ko je tega dne zjutraj trobenta napolnila hišo, so bili v hipu vsi pokonci. Pričakovali ao svoje starše. Zato na noge! 12 je bila dobra in kot sem pozneje slišal, so bili starši zadovoljni. Janko, si težko pričakoval svoje starše? — Da. Ves teden sem imel v mislih, da pridejo starši. Pa ne samo zaradi tega, da bi jih videl ali se z njimi pogovarjal, temveč da bi jih razveselil s svojim, predvsem duhovnim napredkom. Seveda, da ne pozabam šole. — Je bil ta dain razveseljiv todi za tvoje starše? — Seveda. Bili so zelo veseli, ko smo se po dalijšem času spet videli. Spoznali so se z mnogimi drugimi gojenci, predstojniki in istarši drugih gojencev. Eden izmed staršev je celo rekel, da je tako lepo, da bi kar tu ostal. Janez, kaj tebi pomenijo' starši? — Pomenijo mi učitdlje krščanskega nauka, prve in hkrati dobre vzgojitelje, ki so me usmerili na pravilno pot, me pripravili za življenje, kli je pred mano, pa naj bo to žMljenje v krogu družine ali pa kake redovndšlke skupnosti. Sedaj so mi v veliko in zanesljivo oporo, ker zame molijo. — Ali se starši veselijo srečanja? — Vsi starši so veseli srečanja s svojimi otroki. In zakaj? Radii bi vedeli, kakšno življenje živimo, kakšna je pravzaprav salezijanslka družba, hočejo vedeti, kaj smo dosegli v učenju, v igranju instrumentov, kaki so naši medsebojni odnosi in kako je naše duhovno razpoloženje. — Kabo so tvoji starši doživeli ta dan? — Starši ne doživijo takega dneva vsak dan. Zato jih je to gotovo nekoliko presenetilo, kako se da v (kratkem času toliko narediti. Zelo so biii veseli, da so bili pri taiko doživeti mašii; veseli so bili zaradi uspehov sinov. Metod, kako biiti ocenil srečanje s starši? — Tako srečanje je koristno in pomembno. Starši so zelo radovedni, kaj po'čnemo tu, zato jih zanima vsaka stvar. Če vse to zvedo, so lahko mirni in niso zaskrbljeni za svojega sina. Od tega srečanja pa lahko odnesejo starši domov todi veliko duhovnega. Za nas pa je koristno zato, ker vidimo svoje starše vesele, začudene, presenečene. Ob teh čustvih dobimo nov zagon za prihodnje življenje. — Kaj prarviš, česa so starši najbolj veseli? ■— Na prvem mestu je vedno dober uspeh v šoli. Potem pa nastop, M ga pripravimo sami. Miisiim, da moramo na to polagati vdllilko pozornosti. Dobre ocene, da potrebne so, vendar sem začutil, da to ni bila glavna tema srečanja. Niso se toliko zanimali in razveselili »dobrih« ocen, kot napredka v skupnosti. Na to je vplivala predvsem maša in akademija. Mislim pa, da je največje zadovoljstvo staršev v tem, ker vidijo, da so njihovi sinovi v dobri družini, preskrbljeni z duhovno do telesno hrano. — In kako so doživeli tvoji starši ta dan? — Kolikor sem sklepal iz njihovih pripomb, so bili ze- lo zadovoljni. Niso pokalazi preveč zanimanja za učenje in ocene, bolj za naše življenje v zavodu. Zelo so nas pohvalili zaradi akademije. Lahko bi reikel, da so bili celo navdušeni. Najbolj jih je navdušila Prebujanje ¡Pred drugo svetovno vojno je bilo misijonsko delo pri nas cvetoče. Nastopile so nato težave različne vrste; todi po 2. vatikanskem cerkvenem ziboru ni kazalo kaj dobrega. V tem »postnem času« misijonov smo spet odkrili nenadomestljivost misijonske dejaranosti. Ne moreš biti pristen kristjan, če nisi vsaj v nekem pomenu misijonar. V tem duhu želi salezdjanska družba obhajati stoletnico' svojih misijonov. Ne gre ji za samohvalo in reklamo, marveč čuti, da gre za njeno bivanje, za njeno korenito prenovo. Brez nepreklicne predanosti drugim — najbolj oddaljenim, ne more biti blizu sama sebi. Tudi naša razstava je imela v svojih načrtih tale namen: ponotra-rijiitS zavest o nujnosti misijonov. Pogled v delavnico Vedno se je težko odločiti, kadar je več možnosti! Kako uresničiti misijonsko razstavo? Hoteli smo najprej utemeljiti misijonsko dejavnost. S slikami, ski- glastoa in peitje. Glasba je sredstvo, s katerim si človeka popolnoma pridobiš. Tako so bili starši avečer zadovoljni in uipam, da ni nihče obžaloval, da je prišdl sem. St. Hočevar cami, napisi in simboličnimi fotografij ami smo sledili nauku koncila. Vse izhaja iz »vira vse ljubezni«, iz Očeta. To je bil nekak uvod v razstavo. In zgodovina? Pove nam, kako se je 0'dlvijal ta »Očetov načrt«. Zato je bila v glavnem delu razstave najprej predstavljena skrb vesoljne Cerkve za misijone: od prve Cerkve prek odkritja novih celin, pomembnih misijonarjev, odloSilnejših papeževih misijonskih okrožnic, do »človeka, ki mu je bilo ime Janez« in so mu dali vzdevek Dobri. Pavel VI. je v istem duhu neo'dijenijiv. Prav taiko je Cerkev v Sloveniji, oprav mala čreda, vedno gojila duha vesolljnoisti. Na razstavi je bilo mogoče prikazati le naše največje misijonarje (Baraga, Knobleharja, Mesarja in Kereca) in slovenske misijonske pokrajine. Razstavljen je bil tudi velik del naše nekdanje literature o misijonih. V stoletni zgodovini saleizijanske misijonske dejavnosti so izšle resnične zvezde na tem področju. To je bil tretji vidik središčnega dela razstave. Tukaj so imele svoje mesto tudi Hčere Marije Pomočnice. In kaj ti ostane, ko »pregledaš« tako zgodovino? »Oni tako, kaj pa jaz?« Na hodniku iz kora proti izhodu so bile zato še dodatne slike, napisi, vprašaji in predmeti. Na temelju preteklosti se je treba odločati za prihodnost. Vsakdo mora sam »potegniti« zaključke. S pomočijo božje besede, ki je ta del prešinjala, tega ni bilo težko storiti — kajpada tistemu, ki jc prišel razmišljat, ne pa samo past radovednost. Usoda razstave Ni je več. Vsaj v taki obliki ne. Čeprav je bila večinoma sad amaterjev, je bila vendar z ljubeznijo pripravljena. Zlasti nekateri sobrat-je pomočniki so pri tem odločilno sodelovali. Dejansko gre njim zahvala. ¡Mnogi predmeti na razstavi so bili sposojeni. Vse to je kajpada »odpotovalo«. Kar pa je salezijan-skega bo še vnaprej ostalo kot »stalna razstava«, to je, kot stalna spodbuda k novi vsestranski misijonski dejavnosti. St. Hočevar Misijonsko rozstovo na Rakovniku Ob pripravah na obhajanje stoletnice salezijanskih misijonov in ob pomenkovanju, kako jo uresničiti, je vedno bolj prihajala do izraza misel o razstavi. Vsako idejo je treba konkretizirati, misel utelesiti, neotipljivo predstavo napraviti vidno in otipljivo. Kar ljubimo, želimo tudi videti. 13 salezijanskih misijonov INDIJA Površina — 3,5 milijonov km2 Prebivalcev — 600 milijonov Katoličanov — 8 milijonov v % — 1,5 Ta velikanska dežela je mozaik ¡narodov in divilizadij. K neodvisnosti jo je povedel Mahatma Gandhi leta 1947. Med verami je najbolj razširjana hindujska (84%); muslimanov je 11% (drugi so v Pakistanu in Bangladešu). Na skraijnam jugu indijskega polotoka je začel o'znanjati evangelij že apostol Tomaž. V 4. stoletju je 'krščanska skupnost že močna. Od 6. stoletja se začenja širiti islam. Od 12. stoletja se spet nadaljuje gibanje za krščanstvo, pozneje tudi pod vplivom zahodnih kolonialnih držav, najprej Portugalske in Španije, potem pa Velike Britanije. Indijska zveza je danes laična država, M zagotavlja svobodo veroizpovedi. Tuji misionarjli nimajo več vistopa za svojo dejavnost. Salezijanci so prišli v Indijo leta 1905, in sicer med kristjane sv. Tomaža apostola. Salezijanske sestre pa so tem sledile leta 1922. Prvo zares misijonsko delo so začeli v obširni deželi Assam, med ljudstvom mongolskega rodu. Od leta 1928 vodijo salezijanci nanovo ustanovljene škofije v Madrasu in Krišnagarju, od leta 1934 pa še Šil-lcmg in potem še Dibrugar, Tura in Kohima-Inuphal. Salezijancev je sedaj 1073, od teh več kot polovica Indijcev. Oskrbujejo 117 ustanov in so razdeljeni v 4 inspektorije. Hčera Marije Pomočnice je 422, razdeljene so v dve inspektoriji. Delo je raznovrstno: šole vseh vrst, bolnišnice, ambulante in različno socialno delo za najbolj revne. Za posebne potrebe so vzmiknile na pobudo SEdetzijancev tudi Ško- fijske ženske redovne družbe: Misijonske sestre Marije Pomočnice, ustanovljene 1942 v Gauhatiju; obiskujejo vasi po hribih, poučujejo verouk in skrbijo za stare in bolne. Potem: sestre katehistinje Marije Brezmadežne; nosijo bel indijski sari s križcem; na kolesu se vozijo od vasi do vasi, od hiše do hiše in pomagajo, kjer je treba, vodijo ambulante, šole, socialne centre. Glavni center imajo v Krišna-garju. Znameniti rrfeijonarjl: nadškof Ludvik Maitthias, Alojzij Ravalico, slovenskega rodu, Orfej Mantovani in naš misijonar Pavel Besmik, ki dela med Nagajci. Slovenski misi-onarji v Indiji so še: Ludvik Za-bret, pionir in bonifikator, Ivan Kešpret, grafik, in s. Terezija Me-dvešček. stk Črni prstan je počil Ob zadnjih vellilkah nalivih v Beogradu je naša hiša na Karaburmi začela kazati nevarne razpoke. Ker Karaburma pomeni črni prstan, sedaj tordj vemo, za kaj gre. Hiša stoji na vzhodnem predelu Beogra. da, na bregu Donave. Sedaj je to predmestje že cdlo mesto z več kot 120 tisoč prebivalci. Don Boslko »je prišel« v Karabur-rno že leta 1967, župnija pa je bila uradno ustanovljena 1. januarja 1972 in je posvečena sv. Jožefu Delavcu. K njej spadajo še Višnjice, Mirlijeivo, Sianci, Veliko selo in Rospi Cuprija, pa še Borča, Kotež Crvedka in Kiimjaea. Duhovno delo v župniji je zelo težko. Verniki so razitreseni med pravoslavnimi. Odkrivamo vedno noive katoliške družine in navezujemo stike z njimi. To delo je utrudljivo, toda pred Bogom zaslužno in še posebno za ostarele in bolne v veliko tdlažbo, za otroke pa v veselje. Med karaburmski-mi verniki je dobra tretjina Slovencev. V drugih beograjskih župnijah jih je pa še več. Hiša na Karaburmi je sedaj v popravilu. Lahko si mislite, da so stroški v sedanjih časih še več kot visoki. Kdor nam more pomagati, bo storil veliko dobro delo. Tako bo hiša, v kateri je tudi kapela, kmalu lahko služila božji službi za ■naše vernike. stk 14 Salezijanci v Etiopiji Med letošnjimi sto misijonarji, ki se sedaj odpravljajo na delo, so tudi trije, ki bodo odprli salezijanski družbi novo veliko deželo: Etiopijo. Dva od njih sta Etiopijca in eden od njiju je postal salezijanec, ko je že postal škof. To je mons. Sebhatlaab Worku, škof v Adigratu v pokrajini Tigrai, eni od dežel, ki jo je prizadela suša. Mons. Worku je dejal: »Postal sem salezijanec zato, I da bi povedel salezijance v i Etiopijo.« Druga dva bosta od- f prla tehnično šolo, zraven pa mladinski dom za najbolj potrebno mladino. I Literarna zvrst črtic iz don Boskovega življenja »Ali ga poznate?« Že vrsto let izhajajo na zadnji strani Salezijanskega vestnika črtice iz življenja sv. Janeza Boska pod naslovom »Ali ga poznate?« Nekateri vprašujejo, zakaj ne bi rajši izdali kakega novega ali novejšega življenjepisa, ki bi nam prikazal celotno don Boskovo osebnost. Mnogim je tudi arhaičen slog, v katerem so podane črtice, če že ne ovira za branje, pa vsaj vzrok začudenja zaradi takega pisanja. Najprej bi rad povedal, da je avtor življenjskih črtic španski salezijanec Francisco de la Hoz, literat, član Andaluzijske akademije znanosti in umetnosti v Sevilji v Španiji. Gre za umetniško obdelavo značilnih dogodkov iz življenja sv. Janeza Boska. V svoji knjigi »Cvetke iz sale-zijanskih vrtov« je zbral nad tristo najbolj značilnih dogodkov iz don Boskovega življenja in jih kot mozaik nanizal drugega ob drugem in s tem posredoval čudovito podobo prijatelja mladine iz 19. stoletja. Noben kamenček mozaika ne more dati celotne podobe, toda vsi kamenčki skupaj nam zaradi njihove žive neposrednosti dajejo mnogo prepričljivejšo podobo, kakor še tako umetniško izdelane slike s pomočjo čopiča ali fotograjije. Mozaik je najbolj dovršeno umetniško sredstvo, da nam poda neposredno živo po- dobo določene osebnosti. Prav tako je tudi na osnovi mozaične tehnike Zgrajen življenjepis mnogo bolj prepričljiv, kot še tako duhovito zasnovan zgodovinski ali psihološki življenjepis. Iz literarne teorije poznamo pripovedno leposlovno zvrst legendo. Legenda —■ kar pomeni po slovensko »nekaj za branje« ■— je prikazovanje svetniškega, zglednega, v posnemanje priporočljivega življenja ali prikazovanje najbolj značilnih dogodkov iz življenja svetnikov. Legende so v srednjeveških samostanih in cerkvah brali na godove svetnikov in farnih zaščitnikov. Bolj kot zgodovinska dokazanost je poslušalce zanimal prikaz zglednega življenja v obliki konkretnih dogodkov. Če gre pri podobni literarni zvrsti, pri tako imenovanih »mirakljih«, za izredne ali celo čudežne dogodke v Življenju svetnikov, nas pri legendi zanima predvsem resničen in globoko poučen dogodek, ki ga more vsakdo posnemati. V mirakljih stopajo v ospredje nadzemeljske sile, pri legendah pa značilna človeška zadržanja. Vendar obojega ni mogoče vedno natančno razmejiti. Najstarejšo zbirko legend je napisal papež Gregor Veliki (590—604) z naslovom »Razgovor o čudovitih delih italskih očetov«. Njej je po par stoletjih sledila najbolj slavna zbirka legend »Legenda aurea« ali »Zlata legenda« Jakoba de Voragine (1264). V naslednjih stoletjih so si sledile druga za drugo v neverjetni plodovitosti brezštevilne legende vse do Lutra (1483—1546), ki je zavrgel čaščenje svetnikov in s tem zavrl snovanje legend. Potem si je pisanje legend zopet opomoglo in dobilo svoj najzanesljivejši in najresnejši izraz v Dejanjih svetnikov — Acta sanctorum, ki so jih od 17. stoletja začeli izdajati Bolandisti (Antwer-penjBruxelles 1643—1894). Med modernimi pisatelji legend naj omenimo Selmo Lagerlöf, Paula Claudela in Thomasa Stearnsa Elliota. (Primerjaj Meyers Enzyklopädisches Lexikon, 1915, zv. 14, str 151—152). Med te pisatelje legend sodi tudi salezijanec Francisco de la Hoz, ki je znal, vsaj v španščini, pričarati vse bogastvo in stilistično značilnost legende. Pri tem ne smemo pozabiti, da legenda deluje — podobno kot mozaik — predvsem kot celota, dasi je tudi vsak posamezen del v sebi zaključena celota. Salezijanski vestnik si je nadel nalogo svojim bralcem posredovati duhovno poznanje našega skupnega očeta in svetnika prav s pomočjo te vrste »legende«. Upamo, da bo naše prizadevanje naletelo na dobrohoten sprejem. Soncu naproti Izpoved in razmišljanje neke novinke. Mraz je. bil. V temi je mlada človeška duša trepetala od strahu, ker je bila sama. Tedaj se jc odločila: k soncu pojdem, da ne bom umrla od mraza. Ko je že dolgo hodila, je končno prispela do Sonca . . . ALI GA Črtice iz Don Boskovega življenja Postala sem novinka. Stopila sem na pot, ki me bo z naglimi koraki povedla k cilju: biti hčerka Marije Pomočnice. Zakaj? Po notranjem vzgibu, ki se imenuje poklic, sem našla moč in luč, da sem se odzvala božji ljubezni, ki mi jc preplavila vse bitje. A'a Ljubezen hočem odgovoriti z vso silo svoje ljubezni! Kristus je moja ljubezen! Z noviciatom se pripravljam na to stanje trajne ljubezni s Kristusom: to je redovni stan, zame. Zavest, da me je On izbral, me je privedla do svobodne odločitve, da da se mu popolnoma posvetim. To je srečanje moje duše s Kristusom in to naj nikoli ne mine. Odslej zame ni več drugega cilja kot živeti v polnosti, posvetitve Jezusu. On je moja pričujočnost, ki naj zajame vse moje življenje in mu daje. brezmejno plodovitost. Ne bom pozabila nagovora s. magistre ob preobleki: »Marsikatera redovna oseba okleva živeti svoj redovni poklic v polnosti, češ da je to ovira pri uresničevanju lastne osebnosti. V resnici pa doseže svojo polno osebnost le, če izvrši v svojem življenju božji načrt, za katerega je bil ustvarjen in postavljen v prostor in čas. Bog torej ni »nevaren tip<, pred katerim se je treba skrbno zavarovati, da ne bi preveč zahteval. Res pa je njegova ljubezen zahtevna in neizprosna in ne trpi dvojnosti. Kdor se ji preda, bo živel v luči in toploti stalno rastoče sreče; kdor se ji izmika, se bo postaral i' megli razkrajanja in naveličanosti in stalnega nemira.« Jaz sem si izbrala Sonce! S tem Soncem moram ogrevati tudi druge. Noben oblak ali dež ali sneg ali celo vihar ne more uničiti Sonca. Pogumno in veselo stopam na to pot. Evharisiija-Jeztts in Marija mi zagotavljata zmago. Mladi, pojdite na pot za višjimi cilji, in našli boste srečo! sv 25. Kako si je don Bosko pridobil prvo sotrudnico Deset let po mašniškem posvečenju je trdovratna bolezen spravila don Boska na prag večnosti. Bog se je usmilil prošenj in solz tolikih sirot, za katere je don Bosko skrbel, in jc ukazal smrti, da se je umaknila iz don Boskove hiše. Da bi čimprej okreval, so svetniku svetovali, naj se umakne v zatišje milega podnebja svojega rojstnega kraja in v varstvo nežne skrbi svoje matere. Tako je že po nekaj tednih spet lahko poprijel za delo. Don Bosko se je pripravljal na povratek v Turin. Ni hotel iti več sam. Na vsak način je želel, da bi šla z njim njegova mati Marjeta. Po dolgem odlašanju se je le opogumil in takole nagovoril svojo mamo: — Mama, čimprej se želim vrniti v Turin med svoje drage fante. Vendar bi rad imel ob sebi osebo neoporečne nravnosti. Valdoško predmestje je polno pokvarjenih ljudi. Ob misli na toliko nevarnosti me je kar strah Samo misel, da ste vi pri meni, bi me pomirila Ali bi hoteli iti z menoj in ostati pri meni? — Dragi sine, je po kratkem preudarjanju ob tako nepričakovanem predlogu rekla mati, — pomisli malo, kako hudo mi bo, če se bom morala ločiti od te hišice, od tvojega brata in od toliko drugih reči. — Spet je malo pomislila, potem pa je rekla: — Toda, če misliš, da je to božja vol ja, grem s teboj! — Najlepša hvala, mati. Naj vam Bog s svojo neskončno dobroto poplača vašo žrtev. — Da. Naj mi Bog pomaga in me podpira. Res, velika žrtev. Marjeta je bila v Becehijih več kot kraljica. Bila je mati vseh, podpora revežev, zavetje za dekleta, veselje na ljudskih praznovanjih, pravi zgled krščanskim ženam in materam. Toda sin Janez jo je hotel imeti pri sebi, svojo mater, ki ga jc z neizmernimi žrtvami spravila do oltarja. Privolila je v sinovo željo, ker ga je imela nadvse rada. Bila je ponosna nanj, ker je bil dober in pošten duhovnik, ubog, kakor je sama hotela, in neutruden apostol najbolj zapuščene mladine. Zato je tudi ona šla v Turin, da bi se skupaj s svojim sinom žrtvovala za božjo slavo, se posvečala ob svojem duhovniku in pomagala reševati mlade ljudi. Bil je tožen novemberski dan. Pot proti glavnemu mestu jc pokrivala mehka preproga odpadlega listja. V srcu obeh popotnikov pa je odmevala pesem goreče krščanske ljubezni. Fr. De la Hoz — V. Dcrmota