106 Davorin Jenko v srbski medijski podobi Franc Križnar franc.kriznar@siol.net »Skladatelj in zborovodja Davorin Jenko (roj. 9. 11. 1835 v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem – u. 25. 11. 1914 v Ljub- ljani) je doživel nekaj malega (glasbenega) izobraževanja v Kran- ju, Ljubljani, Trstu, na Dunaju in v Pragi. V glavnem pa je bil avtodidakt. 1858–1862 je bil kot študent prava na Dunaju zborovodja Slovenskega pevskega društva, 1863–1865 je vodil Srbsko cerkveno pevsko društvo v Pančevu (Srbija), 1865–1877 Beograjsko pevsko društvo, 1871–1902 pa je bil dirigent v Naro- dnem gledališču v Beogradu. Med njegovimi glasbenimi prvenci so vokalne skladbe (zbori in samospevi). Najpopularnejša iz tega Jenkovega opusa je prav gotovo njegov moški zbor a cappella Na- prej, zastava slave! (1860; na besedilo oz. poezijo S. Jenka), ki je pozneje postala slovenska himna (danes pa je himna Slovenske vojske! avtor opombe F . Križnar). V tem okolju je preživel in de- loval več kot polovico svojega življenja. Razširil je svojo kompozi- cijsko dejavnost na inštrumentalno in scensko. Napisal je glasbo za več kot 80 iger, mdr. za igro Vračara (1882), ki je predhodnica srbske operete, in za igro Pribislav i Božana (1894), blizu tipu romantične opere. V svoji glasbi pa je uporabljal tudi elemente srbske ljudske glasbe. Uvršča se med začetnike srbskega nacional- nega sloga, ki ga je utemeljil Kornelije Stanković, realizirala pa sta ga Stevan Stevanović Mokranjac in Josif Marinković. Tako je pomemben predvsem za razvoj srbske glasbe njenega zgodnjega obdobja in hkrati za razvoj slovenske glasbene romantike. Leta 1910 se je vrnil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 tudi umrl. 1 Srbi so na televiziji in sedaj še na dveh DVD-jih uresničili kar dva odlična spomina na našega in njihovega skladatelja D. Jenka; oboje 2014, ko smo eni in drugi obhajali 100. obletnico Jenkove smrti. Davorin Jenko – ustvarjalec himen in budnic (DVD, 65 min.) Ta DVD, ki je praktično posnetek njihove TV-oddaje, odda- je RTV Srbije (režiser Dragomir Zupanc), prinaša neke vrste antologijski pogled na Jenka: od njegovega rojstva v Dvorjah pri Cerkljah, šolanja v Kranju, Ljubljani, Trstu in na Dunaju pa vse do Jenkovega ustvarjalnega in poustvarjalnega vrha, ki ga je doživel prav v Srbiji: v Pančevu in Beogradu. S svojimi bud- nicami, himnami, 2 kot so to npr. Naprej zastava slave (slovens- ka) in Bože pravde (srbska) pa si je Jenko postavil neke vrste internacionalni spomenik. Tega ne gre pozabiti niti po več kot 100 letih njegove smrti. Postal je nesmrten. To mu priznavajo 1 KRIŽNAR, Franc. Življenje in delo Davorina Jenka, str. 21 (V: JENUŠ, Gregor (ur.), KRIŽNAR, Franc (ur.). Davorin Jenko: (1835–1914). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015, str. 7–21). 2 Oblika in vsebina (literarna in glasbena) antične in slavilne pesmi, slavnostne pesmi v stari Grčiji, tudi liturgične hvalnice, slavnostne pesmi kot simbol idejne ali državne pripadnosti, himne pa so tudi last himničnega pesništva (v začetku tudi himnus). 107 Ocene je takrat (dec. 1862) kot pevovodja, učitelj petja in skladatelj (torej ustvarjalec in poustvarjalec) prišel na povabilo z Dunaja; potem ko mu pri študiju prava ni uspelo prav v ničemer. To se je zgodilo v Srbskem cerkvenem pevskem društvu, kjer je vsaj formalno ostal vse do 1865. leta. Pred tem pa se je še na Dunaju (začetek l. 1860) iz krstnega Martina preimenoval v Davorina. 3 To je zvenelo bolj panslovansko in iz tega pa so se razvile tudi znamenite »davorije«, ki spremljajo našega Jenka prav izza srbs- kih časov njegovega začetka in vrhunca. V Pančevu je Jenko nasledil slovitega Kornelija Stankovića. 4 Za Jenka je veljalo vse od Dunaja, Pančeva in do (zaključnega) Beograda, da je bil nepopustljiv zborovodja, posebno do solistk in solistov, zato je tudi v Pančevu že prvič naletel na nasprotovanja nekaterih tamkajšnjih intelektualcev, članov društva, češ da ni ne Srb in ne Hrvat in da kot tak ne more biti zborovodja in skladatelj tega društva (Srbsko cerkveno pevsko društvo). Kljub temu je Jenko s trdim delom oblikoval odličen ljubiteljski pevski zbor. L. 1871 je bil povabljen v beograjsko (glasbeno) gledališče, četudi se je z Beogradom (kot učitelj petja in zborovodja Prvega beograjske- ga pevskega društva, 1865–1870) spogledoval že vse od l. 1865. Tako je bilo tudi z gledališčem, saj je v letih 1870–1877 vodil tudi gledališki zbor (vmes je bila še Jenkova epizoda v Pragi, 1869–1870), in pa Kraljevo narodno gledališče 1871–1902: naj- prej kot zborovodja in na koncu kot (glavni) dirigent kapelnik (in ves čas tudi kot skladatelj in aranžer); vse do leta 1902, ko je bil upokojen, še nekaj časa (do smrti »svoje« življenjske so- potnice in gledališke prvakinje Avguste Vele Nigrinove 5 v tam- kajšnjem dramskem gledališču, vse do 1908, ko je nenadoma umrla). V Beogradu je (sam) živel še eno leto, nato pa prodal 3 Po slovanskem 7-glavem bogu vojne Davorju (Rugovitu). 4 Srbski skladatelj, melograf in pianist (1831–1865). 5 Slovenska in srbska gledališka igralka (1862–1908). vsaj Slovenci in Srbi, če ne še kdo drug. Prav te oblike skladb so že v Jenkovem panslavizmu pomembno vplivale na mladi- no takratnega časa (19. in 20. stol.) kot dandanes. Zlasti je bila ta zvrst aktualna v (i)zbranih družbah in zborih v šestdesetih letih 19. stol. Kot povedo bratski Srbi v tej TV-oddaji in zdaj na DVD-ju, je Jenko dosegel vrhunec in zrelost prav v srbski kneževini in kraljevini in še največ kot zborovodja in kapel- nik Narodnega gledališča v Beogradu. Tako je prav srbski glas- beni kulturi podaril številne skladbe za odrske izvedbe; med njimi je kot že zapisano tudi aktualna srbska (državna) himna Bože pravde. Ni čudno, da so izdajatelji tega ploščka: RT S KO P, Muzikološki inštitut SAZU, Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Republiki Srbiji in Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo »Sava«, izjemno ponosni na »svojega« in »našega« Jenka, saj je po njihovih besedah postavil temelje kvalitetnim ljubiteljskim zborom v vsej Srbiji in še posebej v beograjski operi. Kot skladatelj pa je Srbom dal še vedno aktualno himno Bože pravde (na besedilo Jovana Đorđevića, sicer pa odlomek iz alegorije Markova sablja). Napisal je tudi veliko (orkestral- nih) uvertur, opereto – kvazi opero in mnogo skladb, pisanih v srbskem (folklornem) melosu, ki so žive še danes. Saj je po- gosto zanje uporabil tudi izvirne srbske folklorne inštrumente. Srbi jim (tudi v tej TV-oddaji in na DVD-ju) rečejo enostavno »komadi s petjem.« Poleg režiserja D. Zupanca je (so)avtorica tega DVD-ja še Ana Pavlović. Začetek Jenkove življenjske in delovne kronologije je poverjen pripovedi enega od Jenkovih sodobnikov, enega od pevskih solistov v SNP Dobrice Milu- tinovića, Jenkovega umetniškega kolega, ki se ga še kako spo- minja v samo Jenku znanem etosu. Iz celotne pripovedi, ki je ves čas bogato ilustrirana tako z izvirnim arhivskim gradivom in sodobnimi ter zgodovinskimi (tonskimi) posnetki, izvemo, da je Jenko začel fragment svoje srbske kariere v Pančevu, ki 108 Ta repertoar je razpet med izvirno skladateljevo slovensko produkcijo in večinskim, srbskim opusom. Na posnetku so iz- vedbe Jenkovih zborov in (nekaterih) samospevov, izvedenih v (izvirnem) slovenskem jeziku: Naprej, zastava Slave! (Simon Jenko), Lipa (Ljudska in Miroslav Vilhar), Strunam (France Prešeren), Na tujih tleh (Anton Funtek) in Vabilo (S. Jenko). V srbskem jeziku pa so še Naš kršni dome (Ljubinko Petrović), Opelo, Mlada Jelka (Dragomir Brzak), Među braćom (N. Špun) in Bože pravde (Jovan Đorđević). Izvajalci so: (le) 12-članski (odlični) Ekumenski moški zbor (a cappella) iz Beograda z diri- gentom Bratislavom Prokićem, sopranistka Radmila Vladetić, baritonist Oliver Szabo Batanč, pianistka Milica Sekulić (sled- nja je poleg obveznih spremljav izvedla tudi izvirno Jenkovo priredbo njegove orkestrske uverture Kosovo) in komentator- ka koncerta Adriana Szabo. Koncert in posnetek sta realizirala Anica Szabo in Dragomir Zupanc. Posneli so ga s kar tremi ka- merami: Saša Radojević, Dušan Krivec in Petar Bakić, monta- žo je opravil Dejan Živković, oblikovanje je delo Marije Vauda, posnetek in DVD pa sta nastala v produkciji EAI productions in Nacionalnega sveta slovenske nacionalne manjšine v Repub- liki Srbiji. Koncert, ki mu zdaj sledimo v neke vrste trajnem za- pisu kot del srbske in slovenske kulturne dediščine, pa je bil organiziran v okviru 100. obletnice smrti D. Jenka v Beogradu (26.–27. 11. 2014) s svečano akademijo, znanstvenim simpozi- jem in omenjenim koncertom–Večerom skladb D. Jenka. Jenko je tako še enkrat prikazan kot eden izmed utemeljiteljev srbske glasbe v drugi polovici 19. stol. Ima pa tudi pomembno mesto in vlogo med prvimi glasbenimi romantiki v Sloveniji. Tako D. Jenko ni le »naš« (slovenski) in »vaš« (srbski) glasbe- nik (skladatelj in dirigent), ampak je »edini.« Tako o njem (slo- vanski) bratje in kolegi Srbi, kako pa mi, Slovenci? hišo na Dositejevi ul. 33, kupil novo v Ljubljani in od 1910 do smrti živel v Ljubljani, kjer je (na Žalah) tudi pokopan. Prav v beograjskem gledališču je Jenko doživel zenit svojih uspehov: Srbi so ga 1882 priznali za »nacionalnega« skladatelja, do kon- ca (19.) stoletja pa je dobil še vsa najvišja (srbska) priznanja prav za kvalitete svojega dela; največ na ustvarjalnem, sklada- teljskem področju. L. 1888 je bil kot edini glasbenik in Nesrb sprejet med člane Srbske kraljeve akademije. Med drugim je z vojaško godbo (kot kapelnik) nastopil tudi l. 1902 na beograjs- ki železniški postaji ob sprejemu Nikole Tesle v Beogradu. Vsa ta dejstva in (druge) podrobnosti pripovedujejo na posnetku muzikologinje Ivana Vesić, Anica Szabo, Katarina Tomašević in Mladena Prelić. TV-oddajo in DVD so (tehnično) realizirali: snemalec Milan Stanić, montažer Đorđe Anđelković, grafična oblikovalka Va- lentina Danilović, izvršna producentka in izbor (predstavljene) glasbe Ana Pavlović in prevajalka (v slovenski jezik) Maja Đu- kanović. Vec ˇe kompozicija / Vec ˇer skladb Davorina Jenka (1835–1914), Povodom stogodišnjice smrti kompozitora / Ob 100. obletnici smrti skladatelja (DVD, 49.10 min.) Na tem drugem DVD-ju je posnetek s koncerta skladb D. Jenka v prostorih SANU, ki je bil v izvirni srbski produkciji v letu skladateljeve obletnice, 27. 11. 2014 v Beogradu. Na teh posnetkih, ki je dobesedno avdio in video posnetek koncerta v živo, poslušamo poleg že omenjenih Jenkovih himen in budnic še napitnice in pa fragment njegovega solističnega in komorne- ga opusa. Zborom, ki jih že poznamo, so dodali še samospeve in solistično klavirsko glasbo v izvirni skladateljevi priredbi. Davorin Jenko v srbski medijski podobi