SREČANJA K PREVODOM IZ JAPONSKE LIRIKE Japonska je dežela malih lepot, kot pravijo. To velja za vsa njena umetniška področja, od urejevanja cvetja v bežne lepotne harmonije, ki usahnejo v nekaj dneh, do urejevanja besed, njihovih pojmov in zvokov v pesmi, ki lahko žive stoletja. Kakor je pri urejevanju cvetja pravilo, da moraš prikazati njegovo lepoto in skrivnost stvarstva, ki se skriva za njo, s čim bolj preprostimi sredstvi — največkrat samo po troje cvetlic, bilk ali vejic — tako je tudi za japonskega lirika obvezno, ali je vsaj bilo, da pove, kar ima povedati, s čim-manjšim številom besed. Haiku in tanka sta najpomembnejši formi klasične japonske poezije; haika, ki je starejša kot tanka, sestoji iz sedemnajst zlogov, tanka, ki je baje stara že 1300 let, pa ima enaintrideset zlogov. Tanka je sestaT- 272 Ijena iz petih vrstic, ki imajo po 5, 7, 5, 7, 7 zlogov, in vsebuje največ po dvajset besed. Naj navedem nekaj primerov: -^ Yo no naka roo Čemu je podoben Nani ni tatoemu ta svet? Asoborake Penasti sledi za ladjo, Kogiyuku fune no ki je odplula Ato no shiranami ob zori — Kasugano no Mlade deviške rože maka — murasaki no iz Kasuge, ve barvate moj plašč; surigoromo in divje kot one shinoba no midare raste v mojem srcu strast, kagiri shirarezu bohotno in venomer. Tsui ni yuku To je pot, Michi to wa kanete ki je namenjena nam vsem, kikishikado to sem že slišal, kino ky6 to ma nikoli pa nisem mislil, Omomazarishi mo da pojdem jaz sam tako kmalu po nji. Samo koso ma Prav zares, Tskihi mo shiranu popolnoma sem pozabil mare narame na minljivost časa. koromogae seshi Mar nisem po navadi na ta dan kefu ni ya ma aranu nadel poletne obleke. Tanoshimi ma Vesel sem, Asa_ okiidete kadar zjutraj vstanem kino made in zagledam zunaj Nakarishi hana no cveteti rožo, Sakeru miru toki ki je včeraj še ni bilo. To so torej štiri tanke ali oake, kakor jim tudi pravijo. Zelo so si podobne ne le po tem, da se vse drže predpisane forme, temveč tudi po vsebini in duhu, ki veje iz njih, in vendar je med prvo in zadnjo tanko minilo več kot tisoč let. Prvo je napisal duhovnik Mansei okoli leta 720, drugi dve plemič in pesnik Ariwara no Narihira, ki je živel dobrih sto let kasneje, četrta je vzeta iz zgodovinske romance >Ogledalo jasnine« (Masukagami), ki je nastala v 14 stoletju, zadnja pa je nastala tik pred zatonom japonske fevdalne dobe, ki se je zavlekla v sredo 19. stoletja, ko so Japonsko, ki je živela od leta 1638 naprej v popolni izolaciji, znova odprli svetu. Razumljivo je, da je moral ta dogodek odločilno vplivati ne samo na strukturo japonske družbe, ki se dolga stoletja skoraj da ni spreminjala, temveč tudi na japonsko duhovno življenje. Tudi na poezijo. Ce so se pesniki vse dotlej oklepali tradicionalnih form, so zdaj pod vplivom zahodnih literatur zavrgli domačo tradicijo in začeli pisati dosti bolj sproščeno. Od leta 1882, ko je izšla Shin-tai-shi-sho (»Zbirka pesmi v novem slogu«) pa vse do današnjih dni je japonska lirika pod stalnim in zelo globokim vplivom evropskih literatur. Navzlic temu pa zvestoba starim domačim formam in metodam ni nikoli do kraja zamrla, vsaj pri enem delu pesnikov ne. Vse kaže, da se je japonska lirika po prvi vrtoglavici in omami ob srečanju z evropskimi literarnimi formami, ki so bolj prikladne za izpovedovanje zapletenih procesov v svetu človeške osebnosti kot japonske tanke ali haiku s svojim formalističnim utesnjevanjem poetskega izraza, navzlic vsemu začela vračati k tem formam. Seveda pa je stare posode napolnila z novo vsebino. Vsebino, ki jo nosi s seboj nemirni dvajseti vek. Japonska je doživela v tem veku hude pretrese. 18 Naža sodobnost 273 s porazom v drugi svetovni vojni, ko je ob pošastni razsvetljavi prve atomske eksplozije zgrmel na tla japonski militarizem, ki se je opiral na japonske državne in verske tradicije, je zadela deželo vzhajajočega sonca huda katastrofa; obenem pa ji je ta poraz prinesel tudi nekaj dobrega: več demokracije in z njo sprostitev človeške osebnosti. Sprostitev predvsem v razmerju do države, ki je dotlej suvereno razpolagala z državljanom, nikakor pa ne sprostitev v razmerju do vsega, kar prinaša s seboj atomski vek s svojimi socialnimi, političnimi, idejnimi protislovji. Ta so ne le ostala, temveč se tako povečala, da stoji zavest sodobne Japonske sredi njih in nasproti njim vsa vznemirjena in brez moči. Ta nemoč in obup nad nemočjo, resignacija, nihilizem, včasih pa tudi upor zoper vse to — je vsebina pretežne večine sodobne japonske lirike, ki je navzlic temu, da ji nekateri zahodni poznavalci odrekajo izvirnost in pomembnost, vendarle zelo impresivna in pretresljiva izpoved duhovne stiske sodobnega japonskega človeka. V nji se oglaša svet, ki nam je daleč, pa vseeno blizu, tako da nam ni težko umeti njegove poetske govorice, ki ima kljub evropskim vplivom vendarle nekaj zelo samoniklega. Razumljivo je, da se v prevodih, posebno če ne prevajaš iz izvirnika, temveč preko angleških prevodov, izgubi velik del tistega, kar daje čar originalu. Nekaj pa morda le ostane: vsebina, ki jo ta japonska lirika še ima — medtem ko je evropska poezija, ki je nanjo tako močno vplivala, dostikrat nima. M.B. MED KNJIGAMI VLADIMIR KRALJ, MOŽ, KI JE STRIGEL Z UŠESI Kraljeva novelistična zbirka Mož, ki je strigel z ušesi* je zanimiv in obenem tudi redek pojav v naši sodobni literaturi. Izdati v šestdesetem letu življenja knjižni prvenec je prav gotovo dejanje, ki se zanj ni mogoče odločiti brez primernega poguma in brez trdne volje. Pa tudi ne brez prepričanja, da je delo vredno javne presoje in preizkušnje. Vladimir Kralj, esejist in kritik, je kmalu po koncu vojne začel objavljati v revialnem tisku novele s kacetovskimi motivi. Te novele so zaradi svojih slogovnih, vsebinskih in idejnih kvalitet upravičeno vzbudile precejšnjo pozornost, saj so sredi konvencionalne realistične monotonije odpirale nove vidike v tako imenovani vojni tematiki. Kraljeva zbirka Mož, ki je strigel z ušesi širi in dopolnjuje hkrati s postumno izdajo dachauske kronike Lojza Kraigherja v letu 1962 tisto tematsko smer, ki sta jo pred leti odprla Lesena žlica Juša Kozaka in nekaj let kasneje roman Onkraj pekla so ljudje Borisa Pahorja. Kljub tišini, v kateri so se pojavile Kraljeve novele, pa ne kaže zamolčati usode te knjige, ki ob svojem nastanku ni našla prijaznih rok. Novele so bile namreč pripravljene za natis že leta 1949. Od tedaj je preteklo že dvanajst let, a prvotni avtorjev rokopis, izgubljen v založniških in drugih predalih, ni prišel več na svetlo. Res je sicer, da se je rokopis pojavil v času, ko so razne črne slutnje kalile jasen in pravičen pogled na preživele kacetovce iz nemških taborišč. Vendar pa to ne bi smel biti razlog za nemilo in nejasno usodo avtorjevega 274