:03 regionalni mesečnik Dosje 202, k.o. Jakčeva kotanja, str. 8 “Podgurska globalizacija”, str. 13 Veliki intervju: Marko Zajc, str. 18 Potlač: Kocina izpadel, Grom vodi, str. 32 Knjižnica Mirana jarca Novo mesto, številka 3, letnik 9,18. januar 2006, cena 450 SIT Rozmanova 26 Forex Commerce d.o.o. Smrečnikova ulica 19 8000 Novo mesto |---------------------- ABC Cibic Novo mesto d.o.o. projektiranje, svetovanje, nadzor Novi trg 1, Novo mesto tel.: 07 33 70 320 'IS' MARJAN ŠMALC s.p. ~ ' .'T 041/671-461,fax:07/33-25-968 ■ RO ▼ A e-mail: marjan.smalc@siol.net VARNOST PRI DELU - POŽARNA VARNOST ARHITEK Novi trg 9, 8000 Novo mestol tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 gsm: 041 671 338 AURORA HOBI & ART Breg 1, Novo mesto, tel.: 07 33 23 055) 0*^* Avto Avtogalant izdelava in prodaja izpušnih cevi in katalizatorjev Ob potoku 10, Novo mesto tel.07 3346 111, fax.07 33 46 113 <£1. AVTOHIŠA 7% D D17% Avtohiša Adria Plus Podbevškova 13, Novo mesto Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo mesto Servisno prodajni center n_ ^vozil Volkswagen in Audi U ( O f \ UU Avtoioia Riba Ulica stare pravde 15 Novi trg 11, Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 nvtel: 041 671 480 AVTOŠOLA tRIBAt Branko Tratar s.p. projektiranje, posl posredovanje, nadzor Ul. talcev 2, Novo mesto tel: 07 33 80 900 PROJEKT biro moba Moba Izdelava posteljnih vložkov Latoflex Stopiče m GOZDNO GOSPODARSTVO NOVO MESTO d.d. Gubčevo 15, 8000 Novo mesto Telefon h c 07/33 21 065 RENAULT TIM d.o.o. Novo mesto Smolenja vas 10 a, Novo mesto Tel: 07/3374-200, fax: 3374-202 • POOBLAŠČENI SERVIS VOZIL RENAULT • AVTOELEKTRIKA • VULKANIZERSTVO ORIKS VODENJE POSLOVNIH KNJIG ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE TER POMOČ OD USTANOVITVE DO REGISTRACIJE PODJETJA Mini l.alič Danila Kučarja 22 Id.: 07 / JJ 73 380. 33 73 381 8000 Novo MCStO fa\:07 / 33 73 382 GSM: 041/682 -470 UPOŠTEVAMO KARTICO OBRTNIK OBRTNIKU! Podružnica Žužemberk tel.: 07 / 36 91 960 ARO • raiunmodskt' m kniifinvdske storilv ■ Od/a/nr’ m nadzoi gradbrnih mlalaai Rozalija ludež s.p. Velika Cikava 12B 8000 Novo mesto tel /faks: 07/33 72 930, mobitel: 031 293 661 delovni čas: od pon. do pet. od 8. do 15. ure e-mail daro.biro@siol.net (JSHHEl OKNA IN lfRATA IN IVAl V Krki hi BUUU Nuno «..M>ito / ml U7 33 /I 37U / la« U/ 33 /1 371 Jakopin) www.jakopin.si CELOVITO URESNIČEVANJE GOSTINSKIH PROSTOROV lesbo.mizarstvo@volja.net Jože Bogovič, s.p. Izdelava masivnih postelj in posteljnih vložkov Vtel: 07/33 46 586. asm: 041 385 670. fax: 07/33 46 587 7 Elica Križ s.p. Pridobivanje upravne in gradbene dokumentacije Ljubljanska cesta 4, Novo mesto tel.: 07 33 24 851 v_______________________________________^ ' 'N Gradbeno projektiranje—® 1 in inženiring d.o.o. tti W 1 ■ Ljubljanska cesta 26, Novo mesto tel.: 07 33 77 630, www.gpi.si Luminus WPEGAS MEDNARODNI TRANSPORTI Turkova 2, 8000 Novo mesto Tel.: 07 33 21 308 MAJCEN IS 33 2« m nn nn □□ □□ Te|. 07 33 22193, fa* 07 33 70 601 Novo mesto Mala d.o.o. Olivno olje, Karlovačko pivo Šolska cesta 12, Otočec tel.: 07 30 99 160 VCzotoč OTOČEC/ Glavni trg 14 8000 Novo mesto E-mail: novi.medij@siol.net Glavni trg 20, Novo mesto tel.: 07 39 30 600 E LAPROM www.laprom.si UPRO^ao^jlic^Sjnajal^LjubljaM MONTAŽA IN POPRAVILO VODOVODNIH INSTALACIJ Jernej Jakše s.p. Bršljin 32, Novo mesto (gsm: 070 875 032 im inaiHLm,u Računovodski servis Jožica Bukovec s.p. Adamičeva ulica 2 tel.: 07 33 79 130 Tel.: 07/ 33 80 610, aico.doo@siol.net AICO Novo mesto d.o.o. Podbevškova ulica 32 OBRTNA CONA CIKAVA fax: 07/ 33 80 611 uiiuui.aico-nm.si lnfo@stia.si d.o.o. Novo moato tel: 07 39 34 780-lan: 07 39 34 789 video produkcija d.o.o. • tel.: 07 33 70 210 http://www.studio-vrtinec.si fine cars® d.o.o. Prodaja vozil Bajčeva 6, Novo mesto Tel./fax: 07 33 80 860 Vse na enem mestu: Izleti, notovania, sejmi, letovanja, zlmovanja. letalske vozovnice za posameznike in skupine! Sl KOMPAS NOVO MESTO d.o.o. tel. 07/39 31 520 _ iOBinsi! •$> Poslovalnica Robinson, tel. 07/33 828 00 V KAMNOSEŠTVO Marjan LUKŠIČ s.p. Košenice 92, Novo mesto Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102 Izdelki iz naravnega kamna: . Vse i^elk gz* • spomeniki - okenske police - stopnice - balkonske obrobe - pulti, tlaki (inf tehna)] j |MALKQM) ) j ib Investbiro m Ljubljanska 1, Novo mesto tel.: 39 31 470 zavarovalnica tilia d.d. novo mesto Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97 Pleskarstvo Tomaži Gorenja vas 9 8220 Šmarješke Ti GSM: 041 619 ( ToMoS PRODAJA IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 • www.tomas.si Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto Mej vrti 5, 8000 Novo mesto Tel.: (07) 39 34 100 Faks: (07) 39 34 101 Splet: www.zzv-nm.si E-pošta: info@zzv-nm.si (Š triglav ^Š^Nova KBM Nova Kreditna banka Maribor Podružnica Novo mesto, Novi trg 7, Novo mesto O ljubljanska banka Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana Podružnica Dolenjska in Bela krajina Tomaž Zupančič s.p., Marjan Kozine 66, Novo mesto • VARNOST Gsm: 041 693 190 ■ ^—PNOST PROTIVLOMNI SISTEMI • ELEGANCA • PRIJAZNI SUHOMONTAŽNI POSTOPKI • PESTRA IZBIRA GLADKIH IN RELIEFNIH POKRIVNIH PLOŠČ Nudimo še: VARNOSTNE IZLOŽBENE MREŽE IN REŠETKE LiA. SlOof/ziSS Novo pri Založbi GOGA: Nejc Gazvoda Camera obscura Vlak je ropotal in šel svojo pot, mi pa smo sedeli, ujeti v komori, kjer čas in prostor izgubita smisel, kjer smo samo mi, naključne usode na sedežih, vonj po potu ter praženi čebuli v zraku in ritmično ropotanje, za katerega se mi je zdelo, da ga moje srce posnema. u v o d n Prihodnost Novega mesta Uroš Lubej !? Kdo ve. Ah. saj bo. kazalo p.p sprehodi se po svojem parku 6 DOLENJSKA 6-10 Bo VITES presekal univerzitetni vozel? Usoda Brega znana do konca meseca Politična igra ali reševanje dolenjskega posebneža? Dosje 202, k.o. Jakčeva kotanja Referendumska mrzlica v znamenju številk Klobučar ostaja na dveh stolčkih ČRNA PACKA Neurejena parkirišča 10 KLOP’CA Kje je “prostor" ljubiteljske kulture? 11 FOTOŠTORIJE 12 PROSTOR “Podgurska globalizacija” 13 KOLUMNA Zimske pravljice 14 Življenje je kot bonboniera 15 Radovednost 15 Saluti Situla. 16 INTERVJU Marko Zajc, direktor zavoda LokalPatriot 18 FOTOPUB Jošt Bukovec, Odhod 20 ČETRTA DIMENZIJA Nam geni krojijo usodo? 21 MIKROSKOP Stanka Hrastelj 22 KOMENTAR Slovenske Atene 23 PORTRET Tomšič, Miro 24 KULTUM 24 NADLISTEK Ko Lily sreča Konga 25 PREŠA 26 TLAČENKA 27 RAZNO 28 SITA KLAPA Okrepčevalnica Novak 29 PX 30 STRIP 31 POTLAČ 32 Naslednja številka revije pdTk izide v sredo, 9. januarja 2006. TAKK© (WKM TRKSj V HOVEtl MESTU 7 MOR.E rUNKCIOHllUtfi 2 £ <|\€R. ME tuje: V VAŠKO OKOPE ' s Mr K. park: kolofon regionalni mesečnik številka 3, letnik 9,18. januar 2006 ISSN 1408-7189 Kontakti: Park Glavni trg 6,8000 Novo mesto tel: 07 393 08 12 / m-tel: 031 626 326 e-mail: park@park-on.net web: www.park-on.net Naročila, distribucija: 07 393 08 12 Trženje: Matjaž H. Grum m-tel: 040 935 038 matjaz.grum@zalozba-goga.si odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Boris Blaič, Rasto Božič, Marijan Dovič, Sandra Hrovat Grum, Iztok Kovačič, Aleksej Metelko, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Mitja Simič, Damir Skenderovič, Bariča Smole, Damijan Šinigoj, Jure Švent, Marko Vide naslovnica: Iztok Kovačič lektorica: Nina Štampohar prelom: Hg filmi: Grafika Novo mesto d.o.o. tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik naklada: 1000 izvodov ustanovitelj: Društvo novomeških študentov izdajatelj: Založba Goga, Novo mesto direktor: Gregor Macedoni SPREHODI SE PO SVOJEM PARKU! Naročnma se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega letnika (juli| 2006) Prekinitev naročila je možna s pisnim preklicem m sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja (1. julij 2006) Naročniki imaio 10% popust, študentje m dijaki 20% Naročnina za tujino znaša 35 EUR. z letalsko dostavo 40 EUR Spletna rešitev: p.p ■sprehodi se po svojem parku Gledališče Novo mesto Nekoliko nenavadna sestava sveta Članek Ksenije Vrban, november 2005 Avtorica v prispevku ugotavlja, daje bila Lista za Dolenjsko proti ustanovitvi gledališča v Novem mestu. To ni res. Bili smo le za drugačno obliko, kot je bila izglasovana. Naš predlog je, da se ne ustanavlja novega zavoda, pač pa naj gledališče deluje v okviru že obstoječega KC Janeza Trdine, ki je v lasti občine. To utemeljujemo z dejstvom, da obstoječemu zavodu primanjkuje vsebin in se posledično otepa z izgubami. Za gledališko dejavnost naj poskrbi na novo postavljeni umetniški vodja s pomočjo obstoječega aparata KC Janeza Trdine (direktor, računovodstvo, administracija, tehnična ekipa). Takšna oblika bi bila dosti cenejša in v začetni fazi primernejša. Če bi v naslednjih letih gledališče preraslo okvire KC-ja, bi takrat še vedno lahko zaživelo samostojno. Avtorici članka tudi sporočamo, naj ne bo v strahu, da bo v nadzornem svetu gledališča sedela »Mama Manka«. Tako kot na primer Jamesa Bonda le igra Roger Moore in je bil dedek Mraz v Novem mestu ponavadi Silvo Polak, tako naj avtorici odkrijemo skrivnost, da je Mama Manka izmišljen lik in ga v resnici le igra Sašo fiukič, profesor slovenščine, ki je gledaliških veščin več let prav v KC Janeza Trdine poučeval mlade Novomeščane in bil tri leta zunanji sodelavec ljubljanske Drame. Njega smo predlagali v nadzorni svet (poleg ekonomista in pravnika), in ne Mame Manke. Ja? Franci Kek Novo mesto Šaljivci meseca Znotrajkoalicijska romantika, december 2005 V zadnji številki Tomaž Levičar poudarja, kako mi je bolj pomembna forma od vsebine. Skozi formo se vedno odraža tudi vsebina. To bi moral vedeti tudi Levičar, podpredsednik novomeškega LDS-a, ki je v občinski svet prišel z liste Društva Novo mesto. Obenem upam, da bo urednik tudi meni dal kdaj možnost, da se bom v isti številki Parka odzval in komentiral stališča Tomaža Levičarja. Franci Kek Novo mesto Grmski kralji (O novomeškem ZVKD) Odziv na pojasnilo Danila Breščaka, december 2005 V prejšnji številki Parka seje vodja območne enote Novo mesto Zavoda za varstvo kulturne dediščine g. Breščak odzval na moj prispevek v novembrski številki Parka. V rubriki p.p. sprehodi se po svojem parku je g. Breščak zapisal, da v mojem pisanju mrgoli neresnic, zavestnih zavajanj in prikrojenih razlag uradnih dokumentov. Označil pa me je tudi za lažnivca. Naj poudarim, da sem vse informacije, ki sem jih uporabil v članku, pridobil bodisi prek Ministrstva za kulturo bodisi od MO Novo mesto ter od ostalih državnih organov, za kar imam pisno dokumentacijo. G. Breščak v svojem pisanju ne spodbija niti ene moje navedbe, še več, ne zapiše niti enega argumenta, ki bi potrjeval mojo zmoto ali zavestno zavajanje oziroma laganje. Ker je neutemeljeno in neargumentirano blatenje posameznikov z ZVKD-ja kot državnega organa popolnoma nesprejemljivo in moralno sporno ter v nasprotju s splošnimi veljavnimi kodeksi obnašanja in delovanja uprave do državljanov, pričakujem od g. Breščaka v naslednji številki Parka javno opravičilo. Aljoša Vrbetič, Novo mesto Grmski kralji (O Novomeškem ZVKD) Odziv na pojasnilo Danila Breščaka, december 2005 V prejšnji številki Parka je vodja območne enote Novo mesto Zavoda za varstvo kulturne dediščine g. Breščak iz meni neznanih razlogov objavil dopis, ki ga je ZVKD Novo mesto posredoval na MO Novo mesto, v zvezi z mojimi nepremičninami. G. Breščak je izpostavil gradnjo »hotela Vrbetič«, o kateri jaz ne vem ničesar. Menim, da gre za neupravičeno populizacijo problema na t. i. morfološki celoti Grm, katerega glavni akter je prav ZVKD. Dejstvo je, da sem leta 1998 z MO Novo mesto podpisal pogodbo o izdelavi lokacijske dokumentacije, ki jo je izdelala strokovna služba za projektiranje in urbanizem K.A.B., d.o.o., v skladu s takrat veljavno zakonodajo, dokumentacijo pa je podpisal takratni župan. ZVKD Novo mesto pa je izdal negativno soglasje k dokumentaciji, vendar, kakor se izkazuje 10 let kasneje, brez pravne podlage, kar je vsekakor sporno. Prosim, da g. Breščak v bodoče ne navaja izsekov iz postopka, ki se vleče od leta 1994. Tako enoznačno navajanje dokumentacije oz. pranje rok ZVKD-ja, je vse do dokončne razjasnitve situacije nesprejemljivo! Branko Vrbetič, Novo mesto Rubnka p.p. sprehodi se po svojem parku /e namenjena prispevkom bralcev in zainlersirane javnosti; polemikam, odzivom in odprtim pismom. Uredništvo si pridržuje pravico do krajšanja prispevkov, v kolikor ti presegajo vsebini primerno dolžino. Pišite na naslov. Park, Glavni Irg 6, Novo mesto ali park@parkon.nel Bo VITES presekal univerzitetni vozel? Boris Blaič Visokošolsko središče Novo mesto je konec decembra po treh letih neuspešnih poskusov končno dobilo soglasje za ustanovitev samostojnega visokošolskega zavoda Visoka šola za tehnologije in sisteme (VITES). Drugi novomeški visokošolski zavod - leta 1997 je bila ustanovljena Visoka šola za upravljanje in poslovanje (VŠUP) - bo, če bo šlo vse po načrtih, prve študente lahko sprejel že letošnjo jesen. Po besedah predsednika sveta Visokošolskega središča Novo mesto Marjana Blažiča bo prva generacija študentov na VITES-u najverjetneje študirala izredno, saj se bo rok za prvo prijavo na visokošolske programe iztekel v kratkem. Kot je povedal predsednik projektne skupine VITES, sicer nekdanji dekan ljubljanske strojne »Pogoji za univerzo po 2015« Boris Blaič Kot je povedala strokovna svetnica Visokošolskega središča Novo mesto Jožica Čampa, bo VITES že letos začel pripravo programa podiplomskega študija in ustanavljanje raziskovalnega inštituta. Do leta 2010 naj bi se šola po besedah Čampove preoblikovala v fakulteto, do leta 2013 pa bi pridobili tudi akreditacijo za študij tretje stopnje. Podobne načrte imajo tudi na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje, kjer bi status fakultete radi dobili že prihodnje leto, pridobitev akreditacije za doktorski študij pa napovedujejo za leto 2009. Ko bo bosta obe novomeški visoki fakultete, Peter Novak, bo program Visoke šole za tehnologije in sisteme prilagojen predvsem potrebam gospodarstva. »Na novi šoli bo pristop podajanja znanja precej drugačen od obstoječega. Bolj bo fleksibilen, z manj predavanji in več praktičnega dela. Prizadevali si bomo za kar najmanjši osip med študenti, vsak pa bo dobil tudi svojega mentorja. Program se bo usmerjal predvsem na področja, ki jih drugje v Sloveniji ne gojijo, so pa za sodobno tehnologijo zelo pomembna. Nikakor namreč ne želimo biti konkurenca drugim visokošolskim ustanovam. Naš cilj je predvsem dopolniti znanja, ki v Sloveniji že obstajajo, zato da bo domača tehnologija kar najbolj konkurenčna,« pravi Novak. šoli lahko izšolali svoje doktorje znanosti, bo po besedah Čampe napočil čas za ustanavljanje novih fakultet pa tudi krovne organizacije -univerze. Ta bi po njenih besedah lahko zaživela po letu 2015. Kot je znano, je novomeška občina pred časom za potrebe novega dolenjskega univerzitetnega kampusa že rezervirala prostor v Drgančevju, v pripravi pa so tudi načrti za urbanistično in arhitekturno ureditev tega prostora. Kot je ob predstavitvi novega visokošolskega zavoda povedala Čampa, na Visokošolskem središču od mestne občine, ki je ena od njegovih ustanoviteljic, poleg ureditve infrastrukture v Drgančevju pričakujejo tudi vodenje aktivne kadrovske in stanovanjske politike, ki bo v Novo mesto privabila mlade raziskovalce, ki bi se tu po končanem študiju tudi ustalili in zaposlili. e Usoda Brega znana do Politična igra ali reševanje konca meseca dolenjskega posebneža? Boris Blaič »Interes in pripravljenost za vnovično oživitev restavracije Breg so pokazale vse vpletene strani,« je po sestanku pri novomeškem županu povedal poslanec v državnem zboru Ivan Grili. Več o podrobnostih sestanka, ki sta se ga udeležila tudi direktorja gostinske in kmetijske šole Jože Avsec in Tone Hrovat, v vlogi predstavnika ministrstva za šolstvo pa mu je prisostvoval še direktor Direktorata za srednje in visoke šole Janez Mežan, Grili ni želel razkriti. Kot smo v Parku že pisali, naj bi do oživitve Brega, s katerim je doslej upravljala Srednja šola za gostinstvo in turizem Novo mesto, prišlo v sklopu skorajšnjega združevanja kmetijske in gostinske šole. Kot pojasnjujeta direktorja obeh šol, bo pred tem potrebno zaključiti denacionalizacijski postopek in ugotoviti višino potrebnega vložka za obnovo objekta, ki ravno zaradi nerešenega vprašanja lastništva doslej ni bila možna. O tem, kdo in v kakšni meri bo kril stroške potrebne investicije, vpletene strani zaenkrat molčijo. Navkljub skopim informacijam pa nam je neuradno uspelo izvedeti, da je združitvi kmetijske in gostinske šole pod eno streho in ustanovitvi tehnološko-izobraževalnega centra, v sklopu katerega naj bi delovala tudi restavracija Breg, minister za šolstvo Milan Zver naklonjen. Tako naj bi minister primer prvega združevanja kmetijske in gostinske šole v Sloveniji pa tudi dejansko selitev gostinske šole v nove prostore, ki naj bi v nekaj letih zrasli pod Trško goro, javno napovedal 25. januarja, ko bo Novo mesto obiskal velik del vladne ekipe. Klobučar ostaja na dveh stolčkih Boris Blaič Ob imenovanju predsednika nadzornega odbora Mestne občine Novo mesto Aleša Klobučarja za direktorja Centra za ravnanje z odpadki Dolenjske (Cerod) je svetnik Liberalne demokracije Sašo Stojanovič Borštner na zadnji seji sveta že tretjič v tem mandatu odprl vprašanje o združljivosti funkcij. Podobno kot v primeru podžupanov Miloša Dularja in Alojza Muhiča, ki sta v tem mandatu postala tudi prva moža Zarje in Komunale, se pravi podjetij, ki sta v večinski ali popolni lasti mestne občine, je Stojanovič tudi v primeru Klobučarja izrazil pričakovanje, da ta enega od položajev zapusti. »Imenovanje Klobučarja pravno sicer ni sporno,« priznava Stojanovič, »vprašanje pa je ali je to higienično.« Kot svoje pričakovanje utemeljuje Stojanovič, Klobučar v vlogi prvega nadzornika občine nadzira delovanje njene uprave, medtem ko občina prek svojih predstavnikov v nadzornem svetu Ceroda nadzoruje delovanje podjetja. Kot opozarja svetnik LDS, Klobučar na ta način posredno nadzira samega sabe. Kot je še poudaril Stojanovič, bo pri odstopu Klobučarja z enega od položajev, če ta tega ne bo storil sam, vztrajal tudi v prihodnje. Klobučarja lahko iz nadzornega odbora občine odstavijo mestni svetniki, odstavitev s položaja direktorja pa lahko prek svojega vpliva v nadzornem odboru Ceroda po Stojanovičevih besedah doseže novomeški župan. Na vprašanje, ali bo zapustil katerega od omenjenih položajev, je Klobučar za Park povedal, da tega ne bo storil iz dveh razlogov. V prvi vrsti tovrstnega združevanja funkcij zakon o javnih financah ne prepoveduje, saj Cerod ni neposreden proračunski porabnik, kot drug argument pa Klobučar navaja dejstvo, da je do izteka mandata nadzornega odbora občine še manj kot eno leto ter da bi z njegovim odhodom in postopkom imenovanja novega predsednika prišlo do precejšnjega zastoja pri delu odbora. Boris Blaič »Zelo smo zadovoljni z odločitvijo državnega zbora. Prepričani smo, da bo vnovični postopek sprejemanja zakona o vinu tekel normalno, ne pa tako kot zdaj, ko je bil predlog o dveh deželah vložen skozi zadnja vrata. Je pa to nenazadnje tudi velika reklama za cviček,« je zavrnitev zakona o vinu komentiral predsednik Združenja društev vinogradnikov Dolenjske Jože Žura. Kot pojasnjuje Žura, so se v združenju za zavrnitev zakona o vinu zavzemali predvsem zaradi strahu, da bi sprostitev trgovanja z grozdjem v združeni vinorodni deželi dopuščala več možnosti za manipulacije in nepravilnosti pri pridelavi cvička. »Grozdje, ki bi bilo pridelano v drugih vinorodnih okoliših, bi lahko mešali v cviček, s čimer bi se vrnili na stanje izpred nekaj desetletij, ko je bila kvaliteta cvička na dnu. Zakon bi namreč dopuščal trgovino z grozdjem tudi med zdaj ločenima deželama. Kdo lahko zagotovi, da se tu ne bi dogajale nepravilnosti, saj nadzora praktično ni?« pojasnjuje Žura. Na drugi strani v obeh večjih deželnih kleteh, ki sta spremembo zakona podpirali, take strahove zavračajo. »Za delitev na dve deželi smo se zavzemali zaradi boljših možnosti za trgovanje in sodelovanje. To pa nikakor ne pomeni, da bi grozdje za cviček kupovali kar tako. Cviček je zaščiten tako s sedanjim kot bi bil tudi z zavrnjenim zakonom. 0 zaščiti namreč govori poseben pravilnik, ki pa se z novim zakonom ne bi spremenil niti za promil. Sicer pa je ravno nam, ki od cvička živimo, najbolj v interesu, da se njegova kvaliteta ohrani. Zato očitke o tem, da bi mi zlorabili novi zakon in v cviček začeli mešati grozdje iz drugih okolišev, ostro zavračam. Zavrnitev zakona bo povzročala težave prav malim proizvajalcem, ki delujejo na sivem trgu in jih ne pri pridelavi ne pri prodaji nihče ne nadzira,« pravi Janez Živič, direktor Kmečke zadruge Krško, v sklopu katere deluje tudi največja cvičkova klet. Čeprav na belokranjski strani Gorjancev cvička ne pridelujejo, se z oceno Živiča strinja tudi vodja vinske kleti Kmetijske zadruge Metlika Anton Pezdirc. »Govorjenje o tem, da je cviček zdaj rešen, strokovno ne drži. Občutek imam, da je bilo vse skupaj malo bolj spolitizirano, kot bi bilo treba. Naša podpora enotni vinski deželi je izhajala predvsem iz stališča, da ni nobene potrebe po tem, da bi nekomu, ki želi pridelovati deželna vina, to onemogočili.« Vnovična vložitev zakona o vinu v parlamentarno proceduro - tokrat s tremi deželami - bo po napovedih Žure sledila že v kratkem, saj moramo slovenski zakon spremeniti tudi zaradi nekaterih zahtev Evropske unije. Sporna prodaja v Kandiji Dosje 202, k.o. Jakčeva kotanja Uroš Lubej, foto Bakica Črna packa Afera je izbruhnila, ko so do nekaterih novinarjev prišle informacije, da naj bi pri prodaji zemljišča na območju Kandije prišlo do večjega oškodovanja občinskega premoženja. Decembra lani je MO Novo mesto podjetju Moneta International, d.o.o., na podlagi javnega zbiranja ponudb prodala parcelo številka 202 po ceni 13.000 sit za kvadratni meter, skupaj 53 milijonov sit za dobrih 4000 kvadratnih metrov zemljišča. LDS je ocenila, da je občina oškodovana za od 50 do 60 milijonov tolarjev. »Cena za tovrstna zemljišča je od 1,5- do 2-krat višja. Veliki dobički bodo ostali v rokah kupca in drugih investitorjev,« menijo v največji stranki koalicije. Darja Plantan, podpredsednica občinske komisije, ki je vodila prodajo na Jakčevi, je nad obtožbami zgrožena, saj so vsi postopki potekali v skladu z veljavno zakonodajo in predpisi. Še več, prepričana je, da so glede na vse okoliščine iztržili dobro ceno. Sporno zemljišče, ki ga imenujejo tudi Jakčeva kotanja, je že vrsto let zapuščen in neizkoriščen prostor med bloki na Jakčevi (nekdanja Majde Šilc), Ragovsko in Maistrovo ulico. Zemljišče po veljavnih prostorskih aktih trenutno ne dovoljuje gradnje. En nastavek zgodbe se je sicer začel že v predvolilnem obdobju. »Že vrsto let med bloki na Jakčevi zeva velika jama. Menim, da mora občina s pomočjo zasebnega kapitala zgraditi prepotrebna nova stanovanja za mlade družine, hkrati pa seveda zgraditi parkirno hišo, ki jo bodo uporabljali zdajšnji in novi stanovalci Jakčeve in Ragovske.« To so besede tedanjega kandidata in sedanjega novomeškega župana, namenjene krajanom KS Majde Šilc. Tri leta po volitvah se ni nič premaknilo, zato si je kotanja lani spomladi zaslužila uvrstitev v našo rubriko Črna packa. Napaka pri postopku prodaje Z malo ironije lahko zapišemo, da je ta objava zalegla. Na oktobrski seji občinskega sveta je bila sprejeta dopolnitev programa prodaje občinskega premoženja, v katerem se je znašla tudi Jakčeva kotanja. OS je sprejel nekaj strani dolgo in suhoparno tabelo, v kateri je z nekaj vrsticami tudi parcela 202. Dopolnitev programa ni v skladu z vladno Uredbo o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin, na katero se sicer sklicuje, saj v njej ni navedene okvirne cenitve nepremičnine. Darja Plantan je pojasnila, da je to res, vendar se je to zgodilo izjemoma in po naključju. Pa vendar, občinski svet, najvišji občinski organ, je postopek prodaje začel brez vednosti o okvirnem iztržku. A tega niti ni opazil. Sporni odlok S tem je bila dana podlaga, da župan sprejme posamezni program prodaje zemljišča 202. Razlika med letnim programom prodaje in posameznim program prodaje je v tem, da prvi pomeni zgolj načelno možnost, da se nekaj proda, medtem ko je sprejetje drugega že odločitev, da se dejansko bo prodalo in tudi kdaj, kako, čemu in po kakšni izhodiščni ceni. Z odlokom o proračunu je že pred tem občinski svet pristojnost odločanja o sprejetju posameznega programa prodaje prenesel z občinskega sveta na župana. To je bila precej nenavadna odločitev, saj formulacije zakonov o javnih financah in lokalni samoupravi ter statuta mestne občine vsaj po nekaterih interpretacijah (na občinski upravi jih zavračajo) določajo, da mora posamezni program prodaje potrjevati občinski svet. A ta odgovornost je padla na župana oziroma občinsko upravo. Sporna in nesporna cenitev Eden od elementov tega programa je tudi cenitev vrednosti premoženja, ki je podlaga za zbiranje ponudb za prodajo. Je bil izvirni greh storjen že tukaj? Cenitev je opravila arhitektka Darja Tavzelj iz Trbovelj, ki je vrednost nepremičnine ocenila na dobrih 47 milijonov tolarjev oziroma na 11.000 sit za kvadratni meter. Sodna cenilka ugovarja, da bi bila njena cenitev bistveno prenizka.»Naša cenitev je narejena na podlagi dejanskega stanja nepremičnine, kot nam je naročil naročnik. In trenutno to ni zazidljiva parcela, ampak zelenica, na kateri je vsaka gradnja prepovedana. Cena zemljišča v Novem mestu v resnici lahko doseže tudi do 20.000 sit na kvadratni meter in več, toda zgolj pod pogojem, da je zazidljiva. Res je tudi to, da cene zemljišč v Novem mestu skokovito rastejo, celo za 12 odstotkov na leto. A pri sodni cenitvi premoženja je potrebno upoštevati tveganje, saj tu še ni zanesljive garancije, da bo prišlo do gradnje. Opozoriti velja na primer Spar iz Šiške (Ljubljana), kjer tamkajšnji občinski svet navsezadnje ni potrdil spremembe namembnosti zemljišča« Pri javni razgrnitvi, ki bo potrebna za sprejem občinskega lokacijskega načrta, vedno lahko pride do presenečenj, ki povečujejo tveganje za investitorja. Tudi to, da je občina začela program priprave za občinski lokacijski načrt, ki predvideva, da bo tam možna gradnja stanovanjsko poslovnega objekta z garažami, po besedah Darje Plantan še nič ne pomeni. Opozorila je na primer Ele, kjer je pritisk stanovalcev ustavil načrtovano gradnjo stanovanjskega bloka. »Menim, da smo naredili zelo dobro prodajo, saj smo tveganje in tudi veliko stroškov prenesli na kupca. Gradbena parcela nima urejene komunalne opreme individualne rabe, prav tako v vrednosti zemljišča ni upoštevan komunalni prispevek, ki se bo investitorju zaračunat pred izdajo gradbenega dovoljenja,« zaključuje Plantanova. Cena zemlje v Novem mestu Po objavi prvih zapisov v medijih sicer nepremičninski agentje niso preveč zgovorni, tako da uradno večinoma ne želijo več nastopati z izjavami. Vendarle se vsi ne strinjajo, da je cena 25.000 sit na kvadratni meter realna. Menijo, da se zemljišča lahko prodajajo po ceni od 10.000 do 18.000 tolarjev, seveda pa je vse odvisno od zazidalnega načrta in od tega, kakšno donosnost omogoča. A so tudi drugačna mnenja. Robert Nedanovski iz podjetja NNNR Nepremičnine, d.o.o, pravi, da cene v Novem mestu zelo rastejo. Na elitni lokaciji z gosto poseljenostjo je možno že sedaj park j doseči ceno tudi 25.000 sit na kvadratni meter in več. Pri tem ta cena ne vključuje komunalnega prispevka in komunalne opremljenosti. Omenja parcelo za enostanovanjsko gradnjo poleg sodišča, ki je dosegla vrednost 25.000 sit, in primer iz Ločne, ko seje komunalno opremljeno zemljišče, kjer bo možna nadomestna gradnja, prodalo celo za 75.000 sit za kvadratni meter. Sprehod po spletni strani www.nepremicnine.net nam pokaže, da se cene zazidljivih parcel večinoma gibljejo od 14.000 do 17.000 sit, najdemo pa tudi primer za 25.0000 sit za kvadratni meter. Občina je zemljišče v centru mesta prodala po ceni dobrih 13.000 tolarjev za kvadratni meter, kar je sicer za dobrih 10 odstotkov več od izhodiščne cenitve, a hkrati tudi slabih 50 odstotkov manj od bolj optimističnih mnenj. Eden od sodnih cenilcev pravi takole: »Zelo težko je na pamet govoriti o ceni nepremičnin, ne da bi poznali podrobnosti in mikrolokacijo. Vprašanje je tudi, kaj govori lokacijska informacija. Če bi šlo za poslovno stanovanjski objekt in garažo, pa je to (uradna cenitev) res kar nizka cena.« (Ime sodnega cenilca tu opuščamo, ker nismo uspeli avtorizirati njegove izjave.) Lokacijska informacija pa govori o tem, da je »dovoljena sprememba namembnosti zemljišča v javne prometne površine, ostale spremembe namembnosti pa niso dovoljene razen minimalne širitve trgovine za lastne potrebe.«Zdi se torej, da je občina za dobrih 50 milijonov tolarjev prodala travnik. Vendarle dober posel? Zelenica in stanovanja Ni nujno. Postopki, ki bodo travnik tam odpravili, so se začeli, saj je župan 25. novembra v uradnem listu že objavil program priprave za občinski lokacijski načrt stanovanjsko-poslovni objekt Jakčeva, ki je prva podlaga za 0LN. Občinski svet mora sprejeti občinski lokacijski načrt (OLN), ki ga bo sicer v skladu s prodajno pogodbo financirala Moneta International. Čeprav uradna cenilka in člani komisije menijo, da bi lahko prišlo do zapletov, bi vendar bilo nenavadno, da občinski svet ne bi potrdil odprave degradiranega okolja v samem centru mesta in zaviral gospodarsko pobudo ter onemogočal investitorja. Bingo ali naglica pri prodaji Pri vsej zgodbi se zdi najbolj ključno vprašanje, zakaj mestna občina ni sama sprejela OLN in s tem oplemenitila svoje premoženje, ki bi ga kasneje prodala po bistveno višji ceni. Ce seveda držijo navedbe, da je to višjo ceno sploh mogoče doseči, kar pa bo navsezadnje pokazal čas. Vprašanje smo zastavili tudi Darji Plantan, ki je glede tega dejala: »Konec leta so vselej veliki pritiski na proračun. Občinski porabniki potrebujejo denar in od nas se zahteva, da realiziramo prodaje premoženja. Še nadaljnja stvar pa je v tem, da v proračunu za leto 2005 ni bilo predvidenih sredstev za OLN Jakčeva, tako da tega tudi nismo mogli izvesti« S tem se ne strinjajo v LDS, ki so sicer zadovoljni z odzivom na svoje zahteve, pri čemer pa vztrajajo, da »navedene trditve kažejo na slabo in rigidno načrtovanje dela občinske uprave in na slabo odzivnost ob nenačrtovanih nalogah. Župan bi lahko sredstva zagotovil z rebalansom ali s prerazporejanjem sredstev, v vsakem primeru pa bi bili pogoji za izdelavo OLN zagotovljeni v letu 2006, ko bi tako ali tako bil šele realno izpeljan. Nasprotovanje okolja pri izdelavi prostorskih aktov je vedno možno, a v tem primeru bi bilo manj pričakovano. Sploh pa te nevarnosti ne bi bilo, če bi celoten postopek vodila MO Novo mesto. Vsekakor ni v interesu ne občine ne novega lastnika ne krajevne skupnosti, da lokacijski načrt ne bi bil sprejet. Glede pritiska pri prodaji: občina mora svoje premoženje prodajati tedaj, ko so razmere na trgu najugodnejše. Tako se odloča pameten gospodar, ne pa da prodaja svoje premoženje v času pritiskov, ki jo silijo v slabe, za občinskih proračun bolj ali manj škodljive odločitve. Najprimerneje bi bilo, da bi občina pred prodajo sprejela lokacijski načrt, pri njegovi pripravi pa bi seveda lahko sodelovala s potencialnimi investitorji, krajevno skupnostjo ter mnogimi drugimi, kar bi zagotovilo kvaliteten dokument. Stavbno zemljišče bi bilo tedaj, ko bi bilo zaradi veljavnega prostorskega izvedbenega akta zazidljivo, moč tudi bistveno bolje prodati ■ če tega občina že ni bila sposobna doseči v sedanjih razmerah.« Sporni in nesporni razpis Župan je po sprejetju programa prodaje Jakčeve jame 9.12. objavil »javno zbiranje ponudb« v Uradnem listu in Dolenjskem listu. Po besedah Darje Plantan je mestna občina o predvideni prodaji še posebej obvestila vse, ki se ponavadi pojavljajo kot interesenti na lokalnem nepremičninskem trgu. Med njimi sicer ni bilo kasnejšega kupca Monete International. Na razpis so se prijavili štirje interesenti, in sicer (navajamo po vrstnem redu, kakor so se prijavljali) podjetje Zarja, d.d., ki je ponudilo 52,4 milijona sit. Naslednji ponudnik je bila Moneta International, d.o.o., ki je ponudil dobrih 500.000 sit več od Zarje, se pravi 53 milijonov sit. Ponudnika, ki sta prišla za tem, nista dosegala prejšnjih dveh. CGP, d.d., je ponudil 51,6 milijona, Arhitekton, d.o.o., pa 48,8 milijona tolarjev. Omenjena komisija je - glede na to, da je bil edini kriterij razpisa cena - kot najugodnejšega ponudnika izbrala Moneto International, s katero je 28. decembra podžupan Miloš Dular tudi podpisal prodajno pogodbo. »Če je ta cena res tako nizka, zakaj ni bilo več ponudnikov?« se sprašuje Plantanova. Poslovni partnerji in prijatelji Dolenjski list je objavil informacijo, da je podpisnika pogodbe za občino »direktorja Zarje Miloša Dularja pogosto videti v družbi županovega sina (ki je zaposlen na Zarji), ki pa se prav tako veliko druži z direktorjem Monete.« Članek namiguje na to, da naj bi druščina prijateljev z medsebojnim dogovorom dosegla, da se občina za majhen denar »znebi« svojega premoženja, kasneje pa si z oplemenitenjem premoženja razdeli dobiček, ki bi sicer pripadel davkoplačevalcem. Podjetje Moneta International, d.o.o., ima sedež v Prečni in na nepremičninskem trgu do sedaj ni vidno nastopalo. Njen direktor in edini zaposleni je Miro Dežan, ki trdi, da v nakupu sicer vidi poslovno priložnost, da pa nikakor ne gre za zelo ugoden nakup, saj mu pogodba nalaga vrsto obveznosti in tudi tveganj. Zavrača (kot tudi ostali vpleteni) tudi vse očitke, da je izkoristil kakršna koli osebna znanstva. Oddelek za razvoj MO Novo mesto je ob zavrnitvi očitkov o slabi prodaji glede zahteve LDS po reviziji postopkov in ugotavljanju odgovornosti vendarle odgovoril, da bo notranja revizorka preverila postopke prodaje in ustreznost cenitve, poleg tega pa bo občina k presoji pozvala tudi nadzorni odbor občine, dodatno pa bodo naročene tudi nove neodvisne cenitve zemljišča usposobljenih sodnih cenilcev in izvedencev gradbene stroke. stripina šola stripa nra To je zvonec ruj mojih vrrftih. Preden vstopi?, pozvoni. Sem bolj poredko doma. Aja, pa tudi zvonec nt dela. S park: dolenjska park: črna packa Referendumska mrzlica v znamenju številk Boris Blaič V krajevnih skupnostih Straža, Bela cerkev in Šmarjeta, kjer se bodo krajani 29. januarja na referendumu odločali o ustanovitvi novih občin Straža in Šmarješke Toplice, se bo v teh dneh zvrstila vrsta zborovanj, na katerih bodo vodstva krajevnih skupnosti, ponekod tudi ob prisotnosti nekaterih županov manjših sosednjih občin, prebivalce skušala prepričati o upravičenosti in prednostih osamosvojitve. Po pričakovanjih predsednikov omenjenih krajevnih skupnostih se bodo glavna vprašanja krajanov vrtela okoli zneskov proračunov, s katerima bi razpolagali novoustanovljeni občini. Ker na Mestni občini Novo mesto v skladu z navodili ministrstva za finance, ki je edino pristojno za izračunavanja zneska primerne porabe (če občina sama ne more zagotoviti dovolj sredstev, jo do višine primerne porabe sofinancira država, v Sloveniji pa naj bi bilo samozadostnih občin le okoli 30) teh podatkov ne dajejo, so se v Straži in Šmarjeških Toplicah pri izračunu zneska bodočega proračuna odločili za primerjavo z nekaterimi sosednjimi občinami podobne velikosti. Kot je povedal predsednik Straške krajevne skupnosti Alojz Knafelj, v Straži ocenjujejo, da bo proračun bodoče občine znašal okoli 500 milijonov tolarjev, bodoča občina Šmarješke Toplice pa naj bi po napovedih predsednika KS Šmarjeta Petra Selaka letno razpolagala s 400 do 450 milijoni tolarjev. Ob teh številkah bi bila seveda zanimiva primerjava z zneski, ki jih je na področje teh krajevnih skupnosti doslej vlagala Mestna občina Novo mesto, vendar po besedah direktorice novomeške občinske uprave Vera Ocvirk, strokovne službe te podatke še pripravljajo. V tem trenutku prav tako še niso znane obveznosti mestne občine iz predvidene delitvene bilance. Za primerjavo lahko navedemo zgolj to, daje ob zadnji delitvi novomeške občine leta 1998, ko so se odcepile Dolenjske Toplice, Mirna Peč in Žužemberk, skupna obveznost do novih občin znašala nekaj manj kot 650 milijonov tolarjev. Takrat se je število prebivalcev novomeške občine zmanjšalo za dobrih 20 odstotkov, ob referendumski potrditvi ustanovitve občin Straža in Šmarješke Toplice, pa bi bilo število prebivalcev v mestni občin manjše za nekaj manj kot 7.000 oseb oziroma dobrih 16 odstotkov. Čeprav sistematizacije delovnih mest bodočih občinskih uprav v Straži in Šmarjeških Toplicah še ni - to naj bi bila predvsem naloga osebe, ki bo zmagala na jesenskih županskih volitvah -, predstavniki krajevnih skupnosti napovedujejo, da bo na bodoči Straški občini sedem ali osem zaposlenih, v Šmarjeških toplicah pa naj bi občinsko upravo sestavljalo šest ali sedem oseb. V krajevnih skupnostih, kjer ugotavljajo, da je ravno uvajanje nove birokracije najpogostejši argument proti ustanavljanju novih občin, pravijo, da bo predvideno število zaposlenih primerljivo ali celo nižje od deleža, ki ga v skoraj stočlanski novomeški občinski upravi krajani plačujejo sedaj. Kljub temu da so snovalci obeh novih občin v primeru samostojnosti trdno prepričani v boljše razvojne možnosti, pa so v uspeh referenduma precej bolj gotovi v Štraži, kjer sodeč po izjavah Knaflja težav s potrditvijo osamosvojitve ne bi smelo biti. Na drugi strani pa pri referendumu za občino Šmarješke Toplice pričakujejo mnogo bolj tesen rezultat. »Pričakujem, da bo referendum pokazal približno polovično podporo osamosvojitvi, plus minus deset odstotkov,« ocenjuje predsednik sveta KS Bela Cerkev Gregor Zorko. Če bosta posvetovalna referenduma uspela, bo ustanovitev novih občin s posebnim zakonom v kratkem najverjetneje razglasil še državni zbor, dejansko pa bo bodo nove občine zaživele šele z oblikovanjem lastnih organov, to je po jesenskih volitvah. Neurejena parkirišča Medtem ko občinski redarji uspešno kaznujejo vse tiste, ki na uradnih parkirnih mestih ne plačajo parkirnine ali presežejo čas parkiranja, v mestnem jedru najdemo neovirano divje parkiranje. Primer je iz ceste, ki vodi v športni park in gostišče Loka, ni pa edini. Odgovorna oseba: Peter Judež, vodja občinskega inšpektorata. Črne packe iz prejšnji številk 1 I Inštalacija pred VVindischarejem Objava v prejšnji številki Parka ni zalegla. Na zavodu za varstvo kulturne dediščine smo se pozanimali, ali je pokvarjena ograja morda zaščiten kulturni spomenik, vendar smo dobili negativen odgovor. Odgovorna oseba se še vedno išče. Kontejner na Loki Navkljub dvojni objavi v rubriki se na naša vprašanja v Klubu za podvodne aktivnosti ne odzivajo, zato njihov ilegalni kontejner še vedno ostajajo na seznamu črnih pack. Gradbeni odri KMJ Še vedno vztrajajo tudi z neuglednimi gradbeni odri na novomeški knjižnici. V prejšnji številki Parka je direktorica knjižnice odgovornost prenesla na Mestno občino Novo mesto. Kje je »prostor« ljubiteljske kulture? Bojan Bencik Bojan Bencik, vodja območne izpostave Novo mesto Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti v MO Novo mesto imamo registriranih blizu 50 kulturnih društev. Polovica društev je zelo aktivna in s svojo dejavnostjo bogati kulturno ponudbo. Seveda imamo uspešna društva, ki dosegajo izjemne uspehe na različnih tekmovanjih doma in v tujini. Pa je res vse tako idealno? Treba je odgovoriti nikalno. Lahko bi bilo veliko bolje, če bi odgovorni na mestni občini imeli več posluha in volje za reševanje znanih (starih) problemov društev in njihovega delovanja. V mestni občini Novo mesto imamo registriranih blizu 50 kulturnih društev. Polovica društev je zelo aktivna in s svojo dejavnostjo bogati kulturno ponudbo. Seveda imamo uspešna društva, ki dosegajo izjemne uspehe na različnih tekmovanjih doma in v tujini. To so: FD Kres, MePZ Pomlad, MePZ Novo mesto, Pihalni orkester Krka, ŽePZ Jasmin, MePZ Krka, MePZ Revoz, Mestna godba Novo mesto pa morda še kdo. Treba je priznati, da so dobro organizirani, imajo jasne cilje in načrte ter strokoven vodstveni kader, sicer uspehi ne bi bili mogoči. Mestna občina in njihovi sponzorji se z njihovimi uspehi radi pohvalijo. Pa je res vse tako idealno? Treba je odgovoriti nikalno. Lahko bi bilo veliko bolje, če bi odgovorni na mestni občini imeli več posluha in volje za reševanje znanih (starih) problemov društev in njihovega delovanja. Ponavadi se najprej zatakne pri financah. Ne gre toliko za višino sredstev za redno delo društev. Ta so pač taka, kot so, čeprav bi lahko bila še višja, če bi se društveni kulturi dalo večji poudarek. Pa se še ne. Morda več v naslednjih proračunih občine. Saj nas tudi to drži pokonci. Marne? V čem se torej vidijo problemi in kako jih je možno reševati? Gre tudi za nerazumno zavlačevanje od razpisa do izdajanja pogodb za redno delo društev. Tako društva več kot pol leta ne vedo, kakšna je (bo) njihova finančna konstrukcija za delovanje. Ko bodo postopki hitrejši (zadeva je subjektivne narave), bo veliko lažje načrtovati delo društev. Realnost je, da samo s temi sredstvi ni moč voditi redne dejavnosti, ker že stroški za strokovno vodenje društev presegajo odobrena sredstva občine za redno delo. Če pa društvo želi organizirati prireditev v Kulturnem centru Janeza Trdine (KC JT) ali v Domu kulture, strošek najema dvorane preseže sto tisoč. Če vemo, da to niso komercialne prireditve, lahko vsak ugotovi, da tu ni računice. Ne preseneča, da društva najemajo za nastope druge prostore. Kaj nam bodo »prazni kulturni hrami«? Sprašujemo se, ali se je odnos do prave ljubiteljske kulture res tako spremenil. Ali se bomo res šli v teh kulturnih hramih več ali manj kongresno in komercialno dejavnost? Ali ne bi bila smela odločitev občine, da lahko vsako ljubiteljsko društvo enkrat na leto izvede svoj nastop v KC JT ali Domu kulture brez plačila (ali res minimalnega) najema dvorane in na ta način pride do dodatnih sredstev od nekomercialne vstopnine, ki mu bodo izboljšala materialno stanje? Navsezadnje je občina lastnik javnega zavoda KC JT in tudi novega javnega zavoda profesionalnega gledališča, ki bo v prihodnje upravljalo s stavbo Doma kulture. Drug problem so vadbeni prostori in pogoji za delo. Društva izven mestnega središča uporabljajo za vadbo prostore v šolah ali gasilskih domovih. Ne trdimo, da so to najbolj primerni prostori, imajo pa »svoj mir« za delo. Zakaj ta ugotovitev? Dejstvo je, da so društva predvsem v KC JT (manj v Domu kulture) motena v svoji dejavnosti. Prostori so primerni za vadbo, a vaje pogosto odpadajo. Kje je razlog? Zgradba KC JT ni funkcionalna za tako različno zvrst dejavnosti in se v njej pogosto istočasno odvijajo izobraževanje, ljubiteljska in profesionalna kultura. Abonmajske in kongresne prireditve v dvorani in avli ljubiteljska kultura moti in jim je v napoto, ker je preglasna ali pa »španciranje po avli« moti goste na prireditvi in zakuski, zato morajo vaje odpovedovati. Najenostavneje je sicer pravočasno pisno zapovedati odpoved vaj. »Sodu je izbilo dno« dejstvo, da je Visoka šola za upravljanje (VŠUP) zaklenila (si prisvojila) sanitarne prostore v kletni etaži, ki so jih uporabljali člani društev nekaj let. Še danes ni jasnega odgovora ali so ob sklepanju kupoprodajnih pogodb med ministrstvom za obrambo, občino in VŠUP jasno določeni tudi lastniški deleži prostorov v naravi. Spor, ki bi ga morali rešiti odgovorni na občini, ni bil (še danes) rešen. Tako so naenkrat uporabniki ostali brez možnosti uporabe katerih koli sanitarij v stavbi KC JT. Za nameček VŠUP toži Zvezo kulturnih društev (ZKD) za plačilo sanitarnega materiala za nekaj let nazaj. Izvršba je v postopku na sodišču. Človek bi rekel, saj ni res. Pa je. Da ne bi problema še bolj zapletali, se je ZKD z vodstvom KC JT dogovorila o novem hišnem redu in uporabi njihovih sanitarij. A glej ga zlomka, proti plačilu. ZKD to na leto stane več kot polovico sredstev za redno delo. A je to redno delo zveze? To so materialni stroški, in če je občina lastnik KC JT, bi morala zagotoviti ta sredstva iz proračuna Kulturnemu centru, ne pa da se dodatno plačuje to, kar je že plačano. Drugače povedano, uslužbenci KC JT so za svoje delo že plačani. Saj ne gre za dodatno delo. Ali gre za dodatni zaslužek KC JT na račun že tako osiromašene ljubiteljske kulture? Po našem mnenju da. Menimo, daje situacija nevzdržna in potrebna skupnega reševanja in dogovarjanja vseh akterjev, pa ne s figo v žepu. Zakaj tako? Zato ker je tudi primer Pihalnega orkestra Krka dovolj zgovoren. Od spomladanskega občinskega razpisa za najem kulturnega doma v Rumanji vasi (sprostili bi dva termina v KC JT za drugo društvo in imeli sami nemotene pogoje za delo) do danes še niso prejeli pisnega odgovora niti ne najemne pogodbe v podpis. Torej morajo vsi odgovorni akterji sesti za mizo in sprejeti zavezujoče pisne odločitve, da ne bo podpora ljubiteljski kulturi le besedna oziroma načelna, ampak tudi konkretna in udejanjena. Potem bomo lahko rekli, da smo na tem področju naredili znaten korak naprej. Tudi občina bo imela od tega več. Društva bodo z večjim zadovoljstvom pomagala pri soustvarjanju različnih kulturnih prireditev v naši občini. Foto: Boštjan Pucelj Le kakšne podle spletke plen postal sem beden? Mar me tako ponižal le slučaj je zli? Zakaj v minuti kratki sem naštel jih sedem enakih - ta zlovešči starec se množi! Naj tisti, ki se smešna zdi mu moja zmeda, ki ne zgrozi se z mano v bratovskem trepetu, Komentar: Hg “Podgurska globalizacija” Mitja Simič, foto Boštjan Pucelj Ko je že kazalo, da se je mesto začelo zavedati svojih korenin in vloge centra Dolenjske na vseh področjih, tudi na kulturnem, smo v decembru v samem središču mesta, na Glavnem trgu pri vodnjaku, dobili nekaj, kar še vas ni. Globalizacija je pojem, ki nam v večini primerov zbuja občutek nelagodja. Vemo, da „ nekaj ni čisto v redu z njo, pa ne znamo povedati točno, kaj. Vemo, da se po svetu dogajajo razni protiglobalistični protesti, pa ne vemo, kaj bi pravzaprav radi. Ta zadeva je povsod okoli nas, pa je ne znamo prav zgrabiti za vrat... Poleg te svetovne globalizacije (ki nas je že zdavnaj pogoltnila, le da si tega še ne upamo priznati) pa v našem okolju že kar nekaj let intenzivno poteka še en proces - nekakšna ruralno-urbana-prostorsko-kulturno-mentalna globalizacija, ki bi jo po klasičnem najdišču lahko imenovali kar »podgurska globalizacija« (kjer med »Podgurje« štejemo tudi Novo mesto). Gre torej za izgubo identitete že na samem izhodišču: vas = mesto, vaška veselica = mestni kulturni dogodek, vinograd = predmestje, gmajna = park, vinotoč = kavarna, pajzelj = restavracija itd. Ta proces so podkrepili še novodobni trgovski centri v nekdanjih primestnih vaseh na obrobju mesta, kjer lahko večino zgoraj naštetega dobite na enem mestu. Vse skupaj izgleda sila demokratično in pravično, kar nekako v slogu francoske revolucije - svoboda, bratstvo in enakost. Oporekati demokraciji in pravičnosti pa je že v svoji osnovi bogokletno dejanje. Torej je treba biti s temi rečmi kar se da previden. Najprej bi se verjetno morali znebiti predsodkov v slogu: vas = slabo in mesto = dobro, ali obratno. Potem bi verjetno morali sprejeti dejstvo, da pač ne moremo imeti vsega, kar vidimo, in končno, da je različnost nekaj, kar nas bogati in plemeniti, ne pa razdvaja. Ampak kaže, kot da bi bile to za nas pretežke naloge. Enostavneje se je prepustiti toku in soustvarjati nekakšno mlačno brozgo »enakosti«, ki nam postaja vse bolj domača in v kateri se počutimo tudi najbolj varno. In tako se na podeželju trudimo, da bi vanj vnesli kar se da mnogo »mestnega«:enake hiše, balkone, škarpice, asfalt, robnike, kandelabre, ciprese, lučke, palčke itd. Ne opazimo več, da so te zadeve v vasi videti kot sedlo na kravi in da imajo tudi podobno uporabnost. Seveda nima nihče pravice podeželja tiščati v nerazvitosti in podobi iz 19. stoletja in ga tudi ne more -možnosti morajo biti za vse enake. Vendar pa se paradoksalno prav v tej svobodi pokaže vsa beda duha, ki se materializira v graditeljsko-urejevalski navlaki. In če še nekako skušamo razumeti željo podeželja, da postane mesto, ker se je vedno čutilo rahlo zapostavljeno in odrinjeno, pa je obraten proces, ko mesto postaja vas, bolj nerazumljiv. Ko je že kazalo, da se je mesto začelo zavedati svojih korenin in vloge centra Dolenjske na vseh področjih, tudi na kulturnem, smo v decembru v samem središču mesta, na Glavnem trgu pri vodnjaku, dobili nekaj, kar še vas ni. V osnovi sicer verjetno dobronamerna ideja, da meščane privabijo na trg z dvema novima šankoma na trgu, je dobila silno slabo izpeljavo. Že njihov videz je bil kvazi-vaško-mestni, saj sta spominjala na svinjak in zabojnik hkrati. Ampak to bi jim človek v tem veselem prednovoletnem času še zlahka odpustil. Tisto, kar je bilo najhuje in čemur praktično nisi mogel uiti, je bilo nenehno posiljevanje z najprimitivnejšo glasbeno produkcijo, kar se je da zamisliti na slovenskih tleh. Edini izhod za kolikor toliko kultiviranega meščana je bil ta, da se je Glavnemu trgu izognil v kolikor se da velikem loku. Človeku se zasmilijo prodajalci na stojnicah, ki so se trudili pričarati kolikor toliko praznično mestno vzdušje, saj so poleg mraza morali prenašati tudi to zvočno onesnaženje. Kot da to mesto ne premore glasbene kulture, kot da nima enega najboljših pihalnih orkestrov v Evropi, številnih uspešnih pevskih zborov, ugledne vsakoletne jazzovske delavnice, kakovostne glasbene šole z dolgoletno tradicijo in nenazadnje kar nekaj dobrih glasbenih skupin in posameznikov. »Turbofolk« je, kot kaže, prerasel glasbene okvire in postal sociološki pojav, ki gre dobro skupaj s »podgurskim globalizmom«, saj drug drugega dopolnjujeta in veselo spodbujata k vedno nižjim dosežkom. Tudi silvestrovanje na Glavnem trgu bi si prireditelji morda lahko zamislili kot kaj več kot povprečno vaško veselico. Pa saj nastopajočim muzikantom ne moremo ničesar očitati. Dali so vse od sebe - bili so le ob pravem času na napačnem mestu, to je vse. In to res ni njihova krivda. Se pa pojavlja vprašanje, ali tisti, ki organizira takšne zadeve v mestnem jedru, sploh ve, kaj dela oziroma kaj kam sodi? Samo, da se raja zabava, pa je zadeva že dobra? Se bomo še naprej pustili pitati s prazničnimi glasbenimi in prireditvenimi otrobi? Tako s strahom pričakujemo, kaj bo letos prinesla Cvičkarija, ki se po dolgih letih »izgnanstva« spet vrača nazaj na novomeški Glavni trg. Naj mi bo odpuščeno, ampak še ene takšne prireditve, kot jo pod istim imenom organizira Društvo novomeških študentov na Novem trgu, na Glavnem trgu res ne potrebujemo. Priložnost nove novomeške Cvičkarije je prav v tem, da se razlikuje od kostanjeviških in študentskih Cvičkarij. Da pokaže več smisla za pristnost, izvirnost in kakovost. Imamo tudi strokovnjake, ki bi takšno prireditve znali zasnovati na ustreznem kulturnem nivoju. Ti strokovnjaki so celo organizirani v različnih oblikah civilne iniciative (društva), le spregledati jih ne smemo. Za razliko od procesov splošne svetovne globalizacije, je »podgursko globalizacijo« možno zaustaviti - in to z znanjem, saj se ta napaja predvsem iz neznanja in nepoznavanja. Pot ne bo lahka in uspeh ni zagotovljen. Odločitev je vaša! Zimske pravljice Marijan Dovič, foto Boštjan Pucelj Ustavimo se pri objektih okoli Kettejevega vodnjaka. Najprej se je pojavila starinska lesena hišica s slamnato streho in z medičko. Potem je prišla glasba. Glasna glasba tako imenovanega štanc-folka, ki se je že od jutra razlegala po trgu in s svojo dominantno prisotnostjo vabila, snubila, obljubljala večerno zabavo. Štancarija je dovolj jasno nakazala registre letošnjega veselega decembra, glasno je demonstrirala domet in raven mesta, katerega osredje je zapolnjevala. Zima v ljudskem izročilu naših krajev nikakor ne nastopa le kot obdobje mrtvila, neplodnosti in nerodovitnosti. Ni samo čas mraza in kratkih dni, temveč ima tudi svetel, prijazen obraz. Ne le zato ker so kleti polne pridelkov, v sodih pa brbota mlado vino. Tu so tudi snežinke, ki jih lahko opazujemo skozi okno tople sobe, nova gaz, v sveže zapadlem snegu, iskrenje ledenih kristalov v mesečevem soju, morda se kdo spomni (ali pa je to le utvara?) pripovedk ob peči v zgodnjem večernem mraku. Šneg, mraz in led so zmožni ustvariti posebno, estetizirano sliko sveta, ki jo običajno zaznamujemo z zvezo »zimska idila« ali »zimska pravljica«. To je idila, kakršno so morda najbolj slikovito upodobili tako imenovani naivni slikarji: v njihovih stvaritvah je takšna idila dosegla poseben in prepoznaven izraz, tipičen za to slikarsko smer. Vendar se v zimskih idilah naivcev, kolikor se zdijo na prvi pogled preproste in enostavno umljive, morebiti skriva več, kot bi si utegnili misliti. Podobe spokojnih in zasneženih kočic, iz katerih se v jasno nebo suklja dim, otrok in odraslih, ki drsajo po poledenelem jezercu ali korakajo k polnočnici v razsvetljeno cerkev na hribčku, dreves, prekritih z ivjem in snegom, samotnih stopinj v snegu ali vaške skupnosti, ki se predaja plesu okrog novoletnega kresa - vso to ikonografijo je mogoče brati predvsem kot simptom neke novodobne nostalgije, žalovanja za izgubljenim. Resentiment v naivnih slikarijah je na splošno mogoče interpretirati kot povzdigovanje etike in estetike nekdanje vaške skupnosti, ki se je razblinila z modernizacijo sveta. Pri tem niti ni bistveno, da je takšna estetizirana slika vaške idile mogoča le za nazaj - pokaže se lahko šele sodobnemu očesu, ki je v resnici že dojelo razsežnosti te modernizacije in si s pomočjo rezervoarja priročnih klišejev ustvarja podobje izgubljene preteklosti. Tudi motivika zimske idile se značilno vpisuje v isti okvir. Mehanizem, kolikor je po tej plati slepilen, ima v sebi vsaj zrno soli. Razsvetljenski projekt modernizacije sveta namreč vključuje poskus popolne instrumentalizacije narave - to je gotovo ena njegovih bistvenih razsežnosti. Stranski učinki tega projekta imajo posledice tudi za možnosti sožitja med človekom in zimo - kolikor je po eni strani življenje lažje, ravno »zimska idila« dobiva boleče udarce, ki se jih je težko obraniti. Eno od vodilnih načel sodobne družbe je težnja po obvladovanju nepredvidljivosti. Vreme je ena od tistih spremenljivk človekovega žitja, ki se jih ta že dolgo trudi nadzorovati, pa mu to ne uspeva v celoti - preprečiti točo, preusmeriti hurikan, obvladati hudournike in plazove po nevihtah, podrediti sneg in led. Obvladovanje snega je danes nujnost, tako rekoč največji problem zime s širšega družbenega vidika. Zimska pravljica, snežna idila, snežne radosti, to so naključni in stranski produkti vremena, v njih naj uživa posameznik, če in kolikor hoče. Bistveno pa je, da vreme ne zavre ali uniči »normalnega« funkcioniranja vseh segmentov skupnosti. Ceste morajo biti posute in splužene, da bodo avtobusi, vlaki in osebna vozila pripeljala delavce na delovno mesto, da bodo trgovine založene, da bodo cisterne razvažale kurilno olje, da bodo potniki, ki so plačali vozovnice, prispeli na svoj cilj. Vreme mora biti obvladano in ne sme vplivati ne na družbeno produkcijo (delovno silo), niti na - recimo temu v starem besednjaku levičarske sociologije - procese reproduciranja produkcijskih razmerij (na primer šolanje šoloobveznih otrok). Vendar ima pokorščina imperativu obvladovanja zime (in pokorščina je nujna, saj bi v nasprotnem zaradi visoke soodvisnosti družbenih segmentov sledil kaos) tudi svojo temno plat. Namesto večdnevnih snežnih pravljic imamo na voljo le kako urico ali dve, preden se nam snežne lepote začnejo pred nosom spreminjati v svoje lastno nasprotje: estetiko slepeče beline zamenja estetika gnusne, umazane in osoljene čobodre; zaplate kristalčkov pršiča, rahlega kot sanje, nadomestijo nagrmadene grude sprijetega, topečega se snega. Prilagoditev motornim vozilom na račun pešcev meji na religiozni kult, še podžgana je od vnetih odmetovalcev snega, ki že ob prvem pršcu iz oblačka glasno rožljajo z lopatami, si natikajo škornje in manično čistijo parkirišča, preddverja, dovoze, terase, atrije, pa celo gredice in nagrobnike... Romantikom preostane torej kvečjemu, da idilo nostalgično zasledujejo bodisi v podobah slikarjev naivcev (ali pa, komur je to ljubše, na kičastih zimskih voščilnicah, kjer se idila sumljivo približa popolnosti in postane v posebnem smislu nadrealistična) - ali pa jo iščejo v naravi, gozdovih, v gorah. Na primer na smučiščih. Kljub gneči je ob lepem vremenu na večini slovenskih smučišč mogoče resnično uživati v zimski idili; nekoliko jo kazijo le gondole, sedežnice in vlečnice, kopice smučarjev in ostala infrastruktura. A tudi tu lahko idilo grobo zmotijo kakšni posebni efekti, na primer turbo ozvočeno smučišče. In tu smo že pri drugi, družabni komponenti zime, ki je podaljšek (in hkrati nasprotje) njene naravne plati. Predvsem v prazničnem decembru, ko so noči najdaljše, je v urbanih centrih po svetu mogoče videti marsikakšen domislek, s katerim se skuša ustvariti presežno, zimsko praznično ozračje (in morebiti kompenzirati, kar je izgubljeno). Tudi Novo mesto, regijska metropola, ni izjema. V samem osrčju starega mesta smo bili v minulem mesecu priča prav posebnemu »programu«. Naj si v tem žalostnem in pustem ponovoletnem času osvežimo spomin na svojevrstno vizijo zimske idile, kot so si jo zamislili kreatorji veselega decembra na novomeškem Glavnem trgu. Bodimo objektivni - ustavimo se torej predvsem pri objektih okoli Kettejevega vodnjaka. Najprej se je pojavila starinska lesena hišica s slamnato streho in z medičko. Potem je prišla glasba. Glasna glasba tako imenovanega štanc-folka, ki se je že od jutra razlegala po trgu in s svojo dominantno prisotnostjo vabila, snubila, obljubljala večerno zabavo. Štancarija je dovolj jasno nakazala registre letošnjega veselega decembra, glasno je demonstrirala domet in raven mesta, katerega osredje je zapolnjevala. Za tiste, ki še niso razumeli signalov, je sledila prikolica (!) -točilnica. Za njo barakica s kostanjem. Potem se je pojavil krvavo rdeči unionski oktagon. Na nasprotni strani ceste se je v nebo vzpel šotor -pokriti oder. (Morda vrstni red ni bil čisto tak, ampak tu nekje smo.) Do Silvestrovega so se decembrski mestni okraski (vsak zase je bil povsem neprimeren, vsi skupaj pa so učinkovali ogabno, če jih ocenimo z dobršno mero prizanesljivosti) združili s primitivnim nabijanjem in zarajali v skupinski turbo novoletni ples. Kdor je videl, ve, o čem govorimo. Tu pravzaprav ni kaj dodati. Življenje je kot bonboniera Boštjan Pucelj Forrest Gump je v istoimenskem filmu dejal: Življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš, kaj boš dobil. In resje. Hitro zaprem oči in že se prikaže čokoladni plošček, napolnjen z marcipanom, ki se mi topi v ustih. Mmm. Odprem oči in že me oblije žalost, zakaj. V tem stavku ni nobene mističnosti, ampak ena sama velika patetika. V zadnjih prazničnih dneh ste prav gotovo odvili kako prelepo čokoladno bonboniero. Zamislite si, kako ste to storili. Naj vam ponazorim v počasnem posnetku. Najprej ste iz prelepe ekološko razgradljive kartonaste vrečke vzeli darilce, ovito v temno rdečem darilnem papirju, posuto s srebrnimi bleščicami in svetlo rdečo mašnjo. Notri vasje čakala v prozorno folijo zavit kartonast ovitek, na katerem je pisalo z velikimi tiskanimi črkami BONBONIERA. Nato ste odprli kartonasto škatlo, v kateri je bil zlat plastični modelček, v katerem so bili božanski čokoladni ploščki, zaviti z rdečim aluminijastim papirčkom. Ta težko pričakovani sladki greh ste našli po sedmih (sedmih) slojih nepotrebne embalaže. Bi bilo kaj manj božansko, če bi na primer prišli do njega po dveh. Najverjetneje niti za ped, mogoče pa bi bilo ceneje in okolju bolj prijazno. Prav tako kot sistem tržne bonboniere deluje danes celoten državni, občinski in tržni sistem. Zakaj bi delali enostavno, če stvari lahko kompliciramo. Prav zanimivo je gledati dnevna poročila in javne debate, kako se primarni (kmetje) in tržni (naši kapitalisti) sektor prička za dva tolarja. Ali bo liter mleka za odkup 64 ali 66 tolarjev. Če boste slučajno pogledali ceno v trgovini, boste hitro ugotovili, da je znesek tam vsaj trikrat višji. Seveda z razliko, daje v ‘oskrbovalnicah’ pakiran v ekološki kartonasti škatli, kjer piše datum uporabe, pri kmetu pa tega ne morete dobiti. Za okus in vsebino pa še vedno odgovarja kmet, ker nepravilno krmi svoje ‘alpske’ krave. Mleko (in seveda vse ostalo) je vse dražje in zanič, in to na račun embalaže in vmesnih prisklednikov, ker pač kmet mora pridelati več, kot zmore normalno rejena kmečka krava. Hvalevreden dobiček jih čaka samo v primeru, če prodajo komunalno opremljeno njivo za deponijo embalaže. Ne razumem, zakaj se ne pogajajo recimo za tržnike, prevoznike, oglaševalce, pošto, razne svetovalce, varnostnike in vse ostale vmesne člene sistema. In kje je zlata doba varstva okolja in zdravega življenja? V bistvu so na udaru samo dvoji, tisti, ki v osnovi nekaj proizvedejo, in tisti, ki to konzumiramo. Vsi ostali vmes so dobro preskrbljeni, a še ti se pritožujejo, da finančno podporo dobijo samo kmetje, četudi oni posredno največ poberejo. Da enako delujejo tudi država in občine, lahko hitro ugotovite. S tem, da smo včasih potrebovali svojega zdravnika in zobozdravnika, je povsem razumljivo, saj zdravje ni domena vsakega. Da pa danes za leto brez žolčnih kamnov, kjer samo zapravljamo in hodimo v službo, potrebujemo vsaj še svojega odvetnika, davčnega in zavarovalnega svetovalca, računalničarja in avtomobilskega serviserja, se lahko zahvalimo naši evropski zakonodaji. In naše bistre vladne reforme, seveda so nujno potrebne, ampak dokler se bomo ukvarjali z bonitetami embalaž, nimamo kaj skrbeti, da bo šlo na bolje. Nasvidenje atomska doba in pozdravljena doba sedmih embalaž. Radovednost Bariča Smole, foto Boštjan Pucelj Pravijo, da je radovednost lepa čednost. Prav gotovo to v določeni meri drži, saj se brez nje ljudje ne bi učili, ne bi spoznavali ničesar novega, radovednost je torej neke vrste predpostavka za pridobivanje znanja. Urednik Slovenskih novic, s katerim je bil v tem časopisu zadnjič objavljen intervju, pravi, da Novice izhajajo zato, da strežejo človeški radovednosti. Seveda jih izdajajo zato, da bi zaslužili; danes je namreč skoraj čisto vse na prepihu kapitalskega trga. Pri časopisih je tako, da zaslužiš toliko, kolikor te berejo. Jaz si sicer težko predstavljam, da bi jutro začela s tem, da bi pred menoj na mizi bile fotografije hiše nekje na podeželju, ob njih pa masten naslov: Oče ustrelil sina. Ali s palico in še čim pobil obe svoji hčeri, ker je bil jezen na njuno mamo. Ali pa vrsta svečic ob avtomobilski cesti in fotografij umrlih v ovitku iz PVC-ja. Kakšen bi bil moj dan, če bi ga začela s tem? A mogoče takle: vse je črno pa še denarja ni? Kar naprej se ubijajo, jaz sicer živim v majhnem, gnilem gnezdu, ampak mi je bolje od teh revežev? Črna kronika je postala del medijske prodajne uspešnice, obnjo se zadnje čase lepijo še neumne novice o "slavnih”. Sprašujem se, kakšna novica je, da ima neka sicer stasita, a glasovno šibka pevka na plaži razgaljene prsi? Mogoče je to zato, ker sem doživela šestdeseta, ko smo se začeli kopati na takrat še divji nudistični plaži na Kamenjaku. Golota se ti potem ne zdi nič posebnega, res pa je, da golota in erotika v nasprotju z nasiljem in s črnimi novicami nekako spet postaja tabu. Kar ni logično, ker nasilje uničuje življenje, erotika pa ga podpira. Uredniki se najbrž ne strinjajo z mano, kar sodim po opravljivih in “črnih” novicah v časopisih. Potrebno se je vprašati, ali imajo ljudje res radi slabe ali slabonamerne novice? To bom skušala ponazoriti z načinom, kako deluje naš spomin. Nekdo vam izreče deset komplimentov: da ste pametni, sposobni, lepi, itd. ... Na koncu mimogrede pripomni: ampak ta barva las pa vam ne pristoji. Česa se boste spominjali o njem? Vsakič, ko boste pri frizerju, boste pomislili na to, da rdeča (ali rumena, črna...) pa ni za na vašo glavo. To vam bo prešinilo možgane tudi vsakokrat, ko se boste pogledali v ogledalo, čeravno je barva, ki jo je govorec omenjal, vaša najljubša. Spominjali se boste negativnega. Čisto nič vam ne bo mar, kar je izrekel pred tem. Če so negativne informacije prepogoste, če je slabih novic preveč, se spominjamo samo še teh. Gotovo ste kdaj naleteli na ljudi, ki vam ob vljudnostnem vprašanju “Kako ste?” začnejo naštevati, kako so zanič, kako je vse za en d..., da je svet pokvarjen, da ni več dobrih ljudi, da ni pravega posla, da so plače nizke, skratka, odžebrali vam bodo črno molitvico negativnosti. Ljudje imamo pet čutil, s katerimi sprejemamo informacije, ki so hrana za naš um. Slabim, obrekljivim novicam se ne moremo izogniti niti v neposrednem stiku z ljudmi niti ob branju. Take novice nas delajo slabše, zagrenjene, negativne... Morda se bo kdo od “profesionalcev” skliceval na pravico javnosti do obveščenosti. Že res, ampak tudi v časopisih mora biti, tako kot v življenju, ravnotežje. Svet je pač tak in slabemu ne moremo ubežati. Vendar pa: poslušati in brati je treba kritično. Morda je nekdaj veljalo, da je vse, kar je zapisano res; preberite gospoda Bauerja, pri tabloidu je res samo trideset odstotkov, bog ne daj, da bi bilo tega več kot šestdeset. Občutek imam, da vse več časopisov, tudi netabloidov, postaja neke čudne barve. Kaj torej beremo? A se delajo norca iz nas? Vedrana Rudan v enem svojih romanov pravi, da novinarji nimajo radi ljudi. No, kakšne so nekatere “novinarske” duše, se mi je malo odstrnilo tudi ob primeru nekega “resnega” novinarja, za katerega bi dala skoraj roko v ogenj, da išče resnico. Pa je postal poslanec... Razumem ga, da jih je pošteno dobil po glavi in se mu je nabralo srda za poln koš, pa je morda mislil, da iz parlamentarnih klopi lahko naredi več, pa še bolj varno je. Mogoče je tudi spoznal, da se resnice v njegovem poklicu ne da iskati, ker se je lahko proda le za 30 odstotkov... Zdaj je jezen, zagrenjen mož, ki bi rad, da sodnikom ukinejo trajni mandat. Naj bo tako ali drugače, če je slabih novic preveč, vidimo samo te. Ravnotežje si mora ustvariti vsak sam. Na slabo je dobro dati kakšen obkladek, s katerim zacelimo našo zavest. Kajti mediji imajo veliko moč, večjo kot se jo da izmeriti v denarju. Oblikujejo kolektivno zavest. Mogoče se boste vprašali, kakšni smo, če ob jutranji kavi gledamo krvave madeže na cesti ali nema okna, za katerimi se je prejšnjega dne zgodila tragedija. Ali če beremo, kako je ta ali oni po svoji službeni dolžnosti preprečil, da bi kdo za svojo korist pograbil nekaj, kar pripada vsem in zato nekateri pišejo grdobije o njem. Jaz se. Saluti Situla povzeto po opisu idejne zasnove, foto Hg Vsakdo, ki se po Glavnem trgu sprehaja in zre z odprtimi očmi, je opazil, da se v stari dobri zapuščeni Ribji nekaj dogaja. Razbiti tlaki, okrušeni zidovi in pozabljene instalacijske cevi so del razpadajoče vsakdanjosti starega mestnega jedra, v tem primeru pa seme sprememb in del razstave hiše v procesu obnavljanja. V njenih iz teme vstalih izložbah so na ogled fotografije zgodovine hiše, njen curriculum vitae. Lastnik pritličja hiše na Dilančevi 1 in hiše na Germovi 1 je DNŠ - Študentski servis Novo mesto, ki je tudi investitor prenove in protagonist novih vsebin objektov; mladinskega hotela ali youth hostla z imenom Situla. Zakaj Situla? Mladinski hotel naj bi zaživel v muzej kot prostor bivanja. Lastnik se je aktivno povezal z Dolenjskim muzejem in mu ponudil prenovljene prostore kot razstavno in izobraževalno ambasado halštatske kulture. Restavracija pri vodnjaku je imela od sredine šestdesetih pa do nekaj let pred koncem prejšnjega stoletja sloves odlične ribje kuhinje in nepogrešljivega zbirališča mladih, po denacionalizacijskih zapletih pa je bila hiša prepuščena tihemu razpadanju in plesnenju. Lokacija objekta ob najširšem delu značilnega lijakastega srednjeveškega Glavnega trga v Novem mestu je eno kvalitetnejših in za življenje starega mestnega jedra pomembnejših sinaps dolenjske prestolnice. Objekt je bil prepoznaven po svoji krožni prehodnosti, prijetno oblikovanim vrtom in navezavi na sosednji kompleks s kegljiščem. Restavracija, ki je prej obsegala dve hišni številki, je bila po lastniški delitvi prepolovljena, s tem pa je tudi večino vrta pripadlo sosednji stavbi (Dilančeva 3). V idejni zasnovi pritličja Dilančeve 1 je prostor členjen v tri sklope; restavracija odprtega tipa, turistično-informacijski in sprejemni center ter kibernetična kavarna, ki je hkrati tudi bar. Za potrebe nastanitvenih prostorov služi hiša na Germovi 1, ki obsega dve etaži in podstrešje. Avtorji v dveh različicah idejnega načrta predlagajo maksimalno odprtost in povezavo z zunanjim prostorom, ki je eden prepoznavnejših elementov nekdanje Ribje. Ta je zasnovana vizualno (odprt pogled prek zajtrkovalnice proti vrtu) in dejansko (vhodi na južni in severni strani ter javni, odprti prehod z dvorišča na Germovi proti Kegljišču). Pomembna je tudi osvetljenost oz. zračnost prostorov, ki naj izžarevajo mladost, jasnost, odprtost in optimizem kot značilnost novih vsebin in novih uporabnikov. Vse to avtorji skušajo doseči z zasteklitvijo prostora pod arkadami od stropa do tal, ki ima v poletnih mesecih omogočeno odpiranje in preobrazbo iz notranjega, zaprtega v eksterier. S tem notranji prostor kavarne povežejo s prostorom Glavnega trga. V večernih urah in pozimi dosežejo povezovalni učinek s svetlobo, ki iz notranjosti osvetljuje javne površine, na katere projicira na steklu izrisane motive halštatskega obdobja. Motivika na steklu izložbe se ponavlja na vseh steklenih površinah pritličja ter na steklenih ograjah terase in »ganka«, ki povezuje obe stavbi na Germovi. Prenočitvene kapacitete so organizirane v 1. nadstropju na Germovi ulici 1 in na podstrešju, ki je preurejeno v odprto zasnovo dormitorija. V ta del hotela se pride z Germove ulice na zahodni strani po zunanjem stopnišču, prek t.i. ganka ali prek na novo načrtovanih notranjih stopnic. V prvem nadstropju je 5 sob, sanitarije in pralnico. Iz stopniščnega prostora je omogočen prehod na odprto teraso, s katere je moč opazovati vrt, predstavlja pa njegovo vertikalno nadaljevanje. Prostori podstrešja so lahko pregrajeni v posamezne sobe ali povsem odprti. Na podstrešju je tudi manjša čajna kuhinja, prostor za druženje in izhod na pomol nad teraso, ki je končni del zgodbe vertikalnega vrta. Širši del podstrešja s svojo višino omogoča še dodatno nadstropje za šest ležišč. Dodaten volumen na ožjem delu avtorji pridobijo z večjo frčado, znotraj katere so sanitarije. V celotni zasnovi je predvidenih najmanj 44 ležišč. V pritličju Germove je možno zagotoviti tudi sobo in sanitarije, prirejene za invalidne osebe (varianta A). Sanitarije za invalide so v tej varianti tudi v gostinskem delu, s čimer dobimo edini invalidom prijazen lokal v mestnem jedru. V kleti, v kateri so sanitarije, je prostor za vinoteko oz. pokušino in promocijo dolenjskih vin. Za tlakovanje javnih prostorov je predviden liti teraco v dveh sivih odtenkih. Dilatacije so izvedene v RF pločevini. Zajtrkovalnica je tlakovana s t.i. tehno parketom visoke obrabne trajnosti. Sanitarne in servisne površine so obložene s keramiko po izboru arhitektov. Kletje obložena z opečnim tlakom. Sobe so vse tlakovane s tehno parketom, dormitorij na podstrešju pa ima v osrednjem delu lesen pod. Terasa in gank sta tlakovana z lesenimi podnicami iz macesnovega ali tikovega lesa. Na terasi je v tlaku z različnimi obdelavami oblikovana šahovnica dimenzij 2,3 x 2,3 m. Zunanja ureditev obsega arkadni hodnik, dvorišče na Germovi, prehod na vrt in vrt v ozadju hiše, prek katerega vodi steza do kegljišča. Arkadni hodnik je tlakovan enako kot notranjost, tako da vizualno povezuje notranji in zunanji prostor. Dvorišče, prehod in steza pa so tlakovani v svetlem rezanem kamnu. Dvorišče postane svetla površina, ki, skupaj z gankom, kot prireditveni prostor omogoča manjše dogodke, nastope in v navezavi z galerijo Simulaker umetniške inštalacije. Sredi zatravljenega vrta na severni strani se v betonu ali lesu izdela krožno zasnovano sedišče, ki je v resnici posnetek halštatske gomile in harmonično zaključuje idejo muzeja kot prostora bivanja. Z nakupom objektov lastnik odpira nove možnosti za razvoj tako teh objektov kot tudi mesta in regije, saj se z novimi vsebinami aktivno vključujemo v svetovni splet turizma in prijazno odpiramo vrata tistim ljudem, ki jih radovednost morebiti popelje na do sedaj malce odročnejše in negostoljubne koščke sveta. Naročnik: DNŠ - Študentski servis Novo mesto Avtorji arhitekture in opreme: mag. Tomaž Slak. Sandra Hrovat Grum. Gregor Petrovič. Robert PreSeren, Franci Saje. Mitja Vovko ' - - ""C rH- o ogj 1 ARKADNI HODNIK 2l.34m2 2 VETROLOV 4.56ni2 3 FOYER 1W6m2 4 INFO KOTIČEK 19,63m2 5 RECEPCIJA 9.66m2 11 ZAJTRKOVALNICA 21 SKLADIŠČE OPREME 88,04 rr 2 2.6bm7 12 KUHINJA 22 'IZLOŽBA' 22.80m2 1.48m2 13 SANITARIJE ZAPOSLENI 23 PREDPROSTOR+HRAMBA 2.63m2 8.42m2 14 'CYBER' KOTIČEK 24 KOPALNICA - INVALIDI 10.02m2 15 CYBER* CAFFE 25 SOBA INVALIDI A 46 99ro2 B 55,07m2 17.40m2 16 VHOD ZAPOSLENHSKLADIŠČE 26 PREDPROSTOR 2,S4m2 27 PISARNE 22S7m2 28 PLINSKA PEC+BOJLER 3,17m2 29 DVORIŠČE - GERMOVA 34,17m2 30 SEJNA SOBA OSTOR ZA PRTLJAGO 18 Iw2 IROCNO SKLADIŠČE 19 lrr,2 »TILA 20 MOŽNOST ZASTEKLITVE A MOŽNOST ZASTEKLITVE B ARKADE - VHOD IDEJNI PROJEKTPREDLOG UREDITVE MLADINSKEGA HOTELA "SITULA" LEGENDA PROSTOROV IKADNI HODNIK 11 ZAJTRKOVALNICA 90.35m2 12 KUHINJA 19.0Sm2 13 SANITARIJE ZAPOSl ENI 3 57m2 14 'CYBER‘ KOTIČEK 2 VETROLOV 6.51m2 3 FOYER 6,68rr2 4 INFO KOTIČEK 13.blm2 5 RECEPCIJA 16.71m2 6 BAR 11,81m2 7 PROSTOR RECEPCIJE 3.80tr2 8 PROSTOR ZA PRTLJAGO 3,i3m2 9 PRIROČNO SKLADIŠČE 10 Čistila 0,60m2 3ALNICA - INVALIDI 25 SOBA - INVALIDI CYBER" CAFFE C81,18m2;0 53.75m2 VHOD • ZAPOSLENA 7,27m2 SMETNJAKI 867m2 PREVZEM BLAGA 3 36m2 SANITARIJE - INVALIDI ARKADE PLINSKA PEC+BOJLER S,44m2 DVORIŠČE - GERMOVA 34.17m2 SEJNA SOBA 17 47m2 REHODNAVRT I,20m2 MOŽNOST ZASTEKLITVE C MOŽNOST ZASTEKLITVE D PRITLIČJE LEGENOAPROSTOROV 7 SOBA 3 (5 LEŽIŠČ) I6.03m2 8 SOBA 4 (4 LEŽIŠČA) I1.5flm2 9 SOBA 5 (1 LEŽIŠČE) 7 07m2 10 PRALNICA 7 ?4m2 11 PREHOD+STOPNIŠCE a7 5 SOBA 1 (4 LEŽIŠČA) 15.6Bm2 6 SOBA 2 (4 LEŽIŠČA) 13.69m2 HglEftU Marko Zajc: Brez skrbi. Ne bomo pokristjanili Eden prvih članov Društva novomeških študentov velja za ambiciozno pa tudi kontraverzno osebo čvrstih stališč. Neizprosni vodja in vztrajni pogajalec je na dobrih sto kvadratnih metrih gole površine ob pomoči pisane ekipe in študentskega denarja v nekaj letih ustvaril enega največjih dolenjskih kulturnih producentov, ki je v tem tisočletju Novemu mestu vtisnil močan pečat. Ob praznovanju šeste obletnice delovanja kluba smo se pogovarjali z direktorjem zavoda LokalPatriot Markom Zajcem. Boris Blaič, foto Borut Peterlin Ob čestitkah za rojstni dan je na mestu tudi vprašanje, ali je klub danes tak, kot ste si ga zamislili ob njegovem snovanju. Neprimerljiv je s tistim, kar smo si predstavljali na primer leta 1997. Če ga primerjamo s tistim, kar je bil januarja 2000, ko smo ga odprli, je presegel vsa pričakovanja. Dejansko smo ves čas vedeli, da je ta ureditev začasna. Ne govorim o lokaciji, ampak o opremi in ureditvi prostora. Vedeli smo tudi, da v objekt ne bomo mogli vlagati dolgoročno, zato nas je na celi črti presenetilo dejstvo, da smo se tako razvili na tako majhni površini. Najbolj od vsega pa nas je presenetilo to, da je iz tega kluba zraslo nekaj nacionalnih pa tudi mednarodnih projektov, kot so Jazzinty, Fotopub, multimedijski center Dolenjske in Simulaker. Ko smo leta 1999 popravljali te stene, nismo imeli v načrtu niti enega od teh projektov. Jazzinty je nastal pol leta po otvoritvi. To je bila zamisel nekaj posameznikov, ki ji je takoj sledil Fotopub, Simulaker pa je pod vodstvom današnjega kustosa galerije kmalu po otvoritvi pripravil tudi prvo razstavo. Patriot je očitna zgodba o uspehu. Pa vendar, kaj od tistega, kar ste si želeli, vam doslej ni uspelo uresničiti? Zgodba je pravzaprav že znana. Začelo se je s povsem drugo možnostjo delovanja kluba v nekdanjem Domu JLA, v prostorih, kjer je danes Visoka šola za upravljanje in poslovanje. Takrat smo že imeli v rokah sklep občinskega sveta, ki pa je bil kasneje iz nerazumljivih razlogov povožen. Kakor koli, eden od mojih znancev me je takrat poučil o modrosti, ki me še danes pogosto spremlja, to je, da je najboljša rešitev vedno druga najboljša rešitev. Tako smo nazadnje začeli razmišljati o sedanjem prostoru, ki ga je Društvo novomeških študentov takrat najelo za Infotočko. Prostori so bili štirikrat manjši, kot je bilo prvotno načrtovano, in sprva popolnoma nesprejemljivi. Pa vendar. To je zdaj to. Omenjate mestno občino, s katero sodelujete od vsega nastanka. Ste zadovoljni s tem sodelovanjem? Nikakor nisem zadovoljen s trenutnim stanjem sodelovanja, sem pa zadovoljen s trendom, ki se ni začel zgolj z ničlo, ampak pod njo. Če gledamo dinamiko odnosov, lahko vidimo, da ta raste, nikakor pa še ne moremo reči, da občina lahko parira ambicijam zavoda in njegovim projektom v širšem nacionalnem in celo mednarodnem prostoru. Težava, ki jo čutimo sedaj, je na primer v tem, da je zaradi bližajočih lokalnih volitev na občini že moč zaznati zniževanje obratov. Srčno si želim, da bodo vztrajali s potrebnim delovnim elanom vse do zaključka leta, ko se pri nas postavljajo ključni projekti. Če takrat ne bo ažurne občinske strani, ki bi podpirala naše aktivnost, bomo imeli težave. Nenazadnje smo največji civilni uvoznik državnega in evropskega denarja v ta prostor. Dejstvo pa je, da ključno breme delovanja zavoda nosi Društvo novomeških študentov. Brez njega tega kluba danes ne bi bilo. Od stoodstotnega financerja v letu priprave na otvoritev do danes, ko DNŠ-jeva sredstva predstavljajo približno desetino vseh sredstev, je njegova vloga ključna. Brez društva nivo delovanja zavoda ne bi bil nikoli zastavljen tako visoko, kot je sedaj. Kulturnega dogajanja, še posebej tistega, ki ga uvrščamo v spekter mladinska kulture, je v Novem mestu nesporno več kot pred leti. Se je to dogajanje povečalo zgolj na račun gostovanj, ali je močnejša tudi produkcija domačih ustvarjalcev? Novomeški kulturni ustvarjalci z vseh področij imajo tukaj neke vrste zlato delnico. Bistveno več se lahko pojavljajo in nobenih zadržkov ni do ponovitev nastopov. Dejstvo pa je, da še nismo povsem zadovoljni s tem, koliko so prebudili ta prostor. Še vedno ugotavljamo, da Novo mesto le stežka premore kako jazz zasedbo - z izjemo skupine Od Franceljna možgani in Jake Bergerja, ki je pred časom izdal svojo prvo ploščo. Pričakovali smo, da bomo na tem področju bolj uspešni. Se je pa zato precej razvilo področje fotografije. Resnici na ljubo, to najbrž ni le naša zasluga, ampak je posledica nekega gibanja pod okriljem vpliva nekaterih bolj uveljavljenih novomeških fotografov. Sicer pa je težava pri premikanju stereotipov, navad in notranje podobe mesta predvsem v vztrajnosti, ki jo tako početje zahteva. Prepričan sem, da bi bila, če bi po desetih letih delovanja zavod LokalPatriot propadel, inercija idej in navad, ki so se jih nekateri Novomeščani v tem času nalezli, že tako močna, da bi se takoj našla podobna skupina, ki bi peljala ta razvoj naprej. Zgodb o velikih premikih, ki jih povzroči vztrajnost, je v Sloveniji kar nekaj. Nič nam namreč ne pomenijo sicer dobri nekajletni projekti, kot so bili Klemenčičevi dnevi ali Sniff. Upam, da se ne bodo prestrašili tudi ustvarjalci Guncelj festa. Osebno verjamem v neke vrste pragmatične desetletke - da šele takrat začnejo stvari lesti pod kožo. Sploh galerija, knjigarna in ostale stvari, ki niso na prvo žogo. Navkljub široko zastavljenemu programu in pisani ekipi, ki ga oblikuje, se LokalPatriot pa tudi celotna skupina DNŠ vsaj v nekaterih krogih še vedno nista otresla desnega političnega predznaka. Vam to povzroča kake probleme? Težav v tem smislu, da če tega predznaka ne bi bilo, da bi potem imeli več možnosti za pridobitev nekaterih koristi, menim, da ni. Je pa to stara zgodba, o kateri lahko govorim zelo sproščeno. Osebno si celo želim takih vprašanj. Skratka, niti DNŠ niti LokalPatriot nikakor nista deklarirana »črna« zavoda. Razen tega, da smo vsi nekako po kleteh in da je s tega vidika stvar res precej temna. Dejstvo pa je, da nekateri vidni posamezniki skupine hodijo k nedeljski maši. Med njimi sem tudi jaz. Dejstvo je tudi, da se nekateri politiki radi kitijo s tem, da je to krog znancev, v katerem se oni gibljejo, ali se z njimi srečujejo na dogodkih, ki so zvečine namenjene kristjanom. Tu je gotovo nekaj zlorabe. A če danes pogledam ekipo, ki na ravni skupine šteje 70,80 ali še več ljudi, ki delajo na projektih ne le mesečno, ampak tudi tedensko in vsakodnevno, je politična mavrica zelo pestra. Celo bolj levo orientirana kot desno. Zato lahko z gotovostjo zanikam vse strahove, da bomo iz DNŠ-ja pokristjanili celo Novo mesto. Pa vendar, so poti do državnih organov po zadnjih državnozborskih volitvah lažje? Jaz tega ne čutim, dejstvo pa je, da se je sodelovanje z državo, že pod prejšnjo oblastjo, v zadnjih letih krepilo. Nova oblast nam še ni dala priložnosti, da bi jo ne vem kako hvalili. Prva priložnost se obeta že kmalu, saj bo konec meseca v Novem mestu na obisku celotna vlada. Na tem sestanku nameravamo predstaviti nastajajočo galerijo sodobnih umetnosti Simulaker ter dogovor med občino in zavodom o petletnem sodelovanju glede obratovanja te galerije. Nadalje želimo obisk izkoristiti za poziv mestni občini, da se vsi skupaj končno lotimo oblikovanja strateškega načrta razvoja kulture in mladinskih dejavnosti, česar mesto zaenkrat nima. Nazadnje želimo opozoriti tudi na prihajajoči prostorski problem kluba LokalPatriot in ministru za šolstvo in mladino predstaviti pomen zavoda za regijo. Drug pogost očitek LokalPatriotu je ta, da klub zanemarja t. i. alternativo in underground, kar je lahko celo sinonim za mladinsko kulturo. Kako je po vaše s trendi v klubu - jim sledite ali jih postavljate na novo? Klub nikakor ni mainstream. V Novem mestu je na področju alternative nekaj dobrih akcij, ki jih klub ali pa morda cel zavod LokalPatriot morda premalo pokriva. S tem mislim na tisto, kar se dogaja ob železniški postaji v Bršljinu. To dogajanje me osebno veseli. Imamo pa to težavo, da živimo v razmeroma majhnem mestu, kar nas sili, da je klub v vsebinskem smislu zelo pisan. Če bi bila v paleti vseh teh vsebin alternativa vendarle preveč zanemarjena, nam nikakor ne bi bilo v ponos. Menim pa, da temu ni ravno tako. Nenazadnje je bila v klubu lansko sezono cela vrsta takih večerov. Klub prihaja do določene prelomnice. Občina namerava stavbo na Novem trgu 6 prodati in bo prostor, v katerem deluje klub, prišel pod velik vprašaj. Kje vidite klub čez dve, tri leta? Klub LokalPatriot ni v Novem mestu ne zaradi Skupine DNŠ, ne zaradi ljudi, ki v njem delajo, še najmanj zaradi mene samega. Nastal je predvsem kot priložnost in želja iz začetka devetdesetih let, ko je v Novem mestu napočilo obdobje študentskega aktivizma. Še danes deluje na istem vzvodu javnega interesa. Če mesto ne bi imelo tega kluba, bi zagotovo izgubilo nekaj priložnosti, ki so bile v teh letih izkoriščene in so s tem bogatile dogajanje v Novem mestu. Če klub ne bo imel javne podpore tudi v prihodnje, potem nima nobenega smisla, da pri njem vztrajamo. Res pa je, da razvoj, umetnost in neki intelektualizem nikoli niso bili domena širše množice, ampak razsvetljene manjšine, ki je zaupala v neke pomembne priložnosti. To so področja, ki potrebujejo naklonjenost vladajočih, ki se zavedajo pomena takih vsebin v določenem okolju. Smo na prelomnici, ko bo moral klub dočakati novega lastnika prostorov, v katerih je zdaj. Tega se veselimo. Upamo, da bo klub, ki ni le mladinski klub, ampak predstavlja enega od najpomembnejših kulturnoumetniških prizorišč v lokalnem prostoru, našel naklonjenega sogovornika tako pri oblikovanju nove urbanistične zasnove prostora, v katerem je, kot tudi kapitalu, ki bo neposredno vlagal v prostor. mesta Skratka, niti DNŠ niti LokalPatriot nikakor nista deklarirana »črna« zavoda. Razen tega, da smo vsi nekako po kleteh in da je s tega vidika stvar res precej temna. Dejstvo pa je, da nekateri vidni posamezniki skupine hodijo k nedeljski maši. A če danes pogledam ekipo, ki dela na projektih, je politična mavrica zelo pestra. Celo bolj levo orientirana kot desno. Zato lahko z gotovostjo zanikam vse strahove, da bomo iz DNŠ-ja pokristjanili celo Novo mesto. Pričakujemo, da bo nov investitor oziroma lastnik prostorov iskal neko sinergijo široke ponudbe, v katero po moje sodi tudi urbani kulturni utrip, ki ga mi lahko ponudimo. Tragedija, ki se je pred časom zgodila v diskoteki Lipa, je sprožila številne debate o varnosti na podobnih prizoriščih. Tudi v Patriotu v preteklosti ni šlo vedno brez incidentov, o čemer nenazadnje priča obdobje, ko so bili pogosti obiski policistov. Kako pri vas skrbite za varnost? S prihodi policijskih maric je bilo največ težav predlani poleti, po tistem, ko so zaprli lokal na Loki. Tamkajšnja klientela se je selila na Novi trg in sčasoma se je v parku pred Kulturnim centrom vzpostavil pravi koridor prehodnih gostov. Takrat smo skupaj s Kulturnim centrom angažirali dodatne radarske službe, saj je največji očitek letel na edini delujoči lokal v bližini, čeprav naši gostje ponavadi v to niso bili vpleteni. Skratka, policijske patrulje ponavadi niso prihajale zaradi nas. Sicer pa je primer Lipe specifičen in tragično ironičen. Ko nekdo dve leti po tistem, ko mu odvzamejo dovoljenje za delo, doživi tako tragedijo, je to resen poduk pravni državi, ki ne zagotavlja varnosti svojih državljanov. Vse lokacije zavoda in s tem tudi klub imajo vsa potrebna dovoljenja, varovanje in delujejo po predpisanih standardih. Nasprotnega si preprosto ne moremo privoščiti, tako da od tu nevarnosti ne grozijo. Dejstvo pa je, da je kvadratni meter tega kluba glede obiska in vsebin verjetno najbolj obremenjen kvadratni meter na Dolenjskem. Tu se že dlje časa zbirajo različne generacije, kljub temu pa redko doživimo, da bi presegli kritično točko, ko bi bil klub prepoln, nevzdržen ali celo nevaren. Imamo pa to srečo, da ima prostor številne vhode in izhode, tako da bi se v primeru katerekoli nesreče obiskovalce brez težav evakuirali. Kaj pa alkohol? Veliko obiskovalcev kluba je mladoletnih. Zakon je tu jasen in za te osebe prepoveduje točenje alkoholnih pijač. Kako spoštujete to določilo? Klub LokalPatriod od otvoritve 14. januarja 2000 do Kebrovega zakona dopoldne ni točil alkohola nobeni osebi. Tudi po sprejetju zakona, ki točenje alkohola omejuje do desete ure, smo še naprej obdržali našo tradicijo, tako da tudi danes pred dvanajsto v klubu ne morete dobiti alkoholnega napitka. Kar se tiče strežbe mladoletnim osebam, skuša biti klub jasen in mnogokrat zavrne postrežbo. Primerov, ko bi mladoletne stranke naročale alkohol, je vedno manj, težava pa nastane takrat, ko polnoletni gostje naročijo pijačo za mladoletne goste. To preprečujemo, kolikor se da. 0 tem smo govorili tudi z inšpekcijo, ki je načeloma precej pozorna na delovanje kluba. Zakon je tu namreč sorazmerno strog, a tudi precej nejasen. Mi se vsekakor izogibamo temu, da bi mladoletniki po naši krivdi prišli do alkohola, tudi če ga sami niso naročili. Mislim, da danes primerov mladoletne pijanosti v tem klubu ni ravno veliko, zdi pa se mi, da vztrajno narašča tudi starostna struktura kluba. Ko smo že pri alkoholu, nikakor ne moremo mimo cvička družine Zajc. Ga v klubu še vedno točite? Še vedno. Cviček Zajc je hišni cviček od otvoritve naprej. Ob njem se že kar nekaj let toči tudi vsakoletni kralj cvičkov, ki se ga izbere na cvičkariji maja meseca. Mislim, da je ta ustrezno predstavljen, tako da se ga proda celo več kot cvička Zajc. To je v interesu tako organizatorjev cvičkarije, kot tudi mojem osebnem, saj si želim, da bi se cviček Zajc na kar najbolj korekten način kosal z ostalimi. Se vam ne zdi, da tu prihaja do konflikta interesov? Kako bi reagirali, če bi na primer vodja strežbe v lokalu, ki bi bil v vaši lasti, prodajal svoj družinski cviček? Se ne bi vprašali, za koga ta oseba pravzaprav dela? Cviček Zajc je med vsemi gostinci največji pokrovitelj dejavnosti tega zavoda. Od neposrednega denarnega sponzorstva in kompenzacij oglasov ter pomoči, ki je ne zaračunava temu zavodu, vse do cene, ki je zelo konkurenčna, ali celo pod to mejo. Zato si nikakor ne želim izgubiti takega partnerja, kljub temu da je to moja družina. In še nekaj. Opozorite me na primer, ko bi nekemu sodelavcu zavoda LokalPatriot omejeval sodelovanje z njegovimi znanci, domačimi ali poslovnimi partnerji, če so te osebe v poslovnem smislu nadpovprečne. Celo nasprotno. Koliko časa se še vidite na čelu mladinskega kluba? Nenazadnje ste stari prek trideset let. Že ob ustanovitvi zavoda sem razpolovil običajno dobo mandata organom zavoda in tudi direktorju. In sicer zaradi dinamike, ki jo venomer pričakujem pri kadrovanju v zavodu. Glede mladinskosti zavoda naj poudarim, da je zavod LokalPatriot mladinski center Novega mesta in Dolenjske, vendar niti približni ni le to. Je tudi center kulture, izobraževanja in ustvarjalnosti. Združuje bistveno širši krog generacij. Sicer pa lahko ta pogovor z veseljem uporabim tudi za apel vsem, ki jih zanima vodenje takega zavoda, naj se prijavijo. Moj mandat se izteka in na svetu zavoda bodo z veseljem obravnavali vse prijave. Zavod LokalPatriot nikakor ni nepomembna novomeška institucija. Človek, ki ga vodi, je pogosto izpostavljen in mora biti blizu tokov odločanja. Kakšne so vaše politične ambicije? Moje politične ambicije zaenkrat niso v ospredju. Usmerjam se predvsem v poslovno in raziskovalno področje. Že dolgo časa sem poslovno aktiven tudi v drugih projektih, predvsem v našem družinskem projektu Športi, ki se ukvarja z vodenjem drugih družb. Pred kratkim sem zaključil prokuro v podjetju Litostroj PTS v Ljubljani, ki smo ga na koncu uspešno prodali. Vpet sem še v nekatere druge aktivnosti, precej časa mi jemlje tudi nekaj raziskovalnih projektov pa tudi podiplomski študij na fakulteti. Nam geni krojijo usodo? Enigma enojajčnih dvojčkov Aleksej Metelko Malo je tistih, ki se še nikdar niso čudili nad neverjetno podobnostjo enojajčnih dvojčkov. Kolikokrat nismo vedeli, ali smo ogovorili pravega brata oz. sestro? Na las podobni dvojčki pa nam tudi sami radi kakšno zagodejo, ko se na primer eden izmed njih izdaja za drugega. Podobnih zgodb je obilo in zagotovo bi našli marsikatero zanimivo, a ne bomo nadaljevali po tej poti. Obrnili bomo jadro in zapluli v smeri nenavadnih, enigmatičnih in nepojasnjenih povezanostih med enojajčnima dvojčkoma. Neverjetna naključja, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju, lahko opazimo tudi pri dvojajčnih dvojčkih, vendar v večini nenavadnih zgodb o dvojčkih igrajo glavne vloge enojajčni, ki jih znanstveno imenujemo monozigotski dvojčki. Takšni dvojčki so spočeti z delitvijo istega jajčeca in imajo enake gene, oči, ušesa, okončine pa tudi prstne odtise. Pogosto so nagnjeni k zrcaljenju, eden je desničar, drugi levičar, eden nosi uro na desni roki, drugi na levi, enemu se lasje vrtinčijo v smeri urinega kazalca, drugemu ravno obratno in podobno. Zgodba dveh Jimov Odmevnejši primer, ki je navdahnil psihologa Toma Boucharda, da se je začel ukvarjati s preučevanjem enojajčnih dvojčkov, ki so jih v zgodnji starosti ločili in se potem niso več videli, je bila zgodba o dveh bratih, ki sta bila takoj po rojstvu posvojena in sta se vnovič videla šele po dolgih devetintridesetih letih. Že začetki njunega življenja so neverjetni, saj sta jima dve različni družini, ki sta ju posvojili, dali enako ime, Jim. Leta 1979 se je Jim Lewis odločil, da poišče brata dvojčka, in po šestih tednih je že potrkal na njegova vrata. Prek pogovorov sta odkrivala vse več neverjetnih podobnosti v svojih življenjih. Težile so ju enake zdravstvene težave (težave s srcem, zlato žilo, oba sta tudi od osemnajstega leta naprej trpela zaradi migren, ki pa so ju nehale mučiti v natanko istem času). Oba sta grizla nohte in bila nespeča. Zanimivo je, da sta oba delala na bencinski črpalki, pri policiji in v McDonaldsu. Oba sta bila strastna kadilca iste znamke cigaret in imela doma v kleti delavnico, kjer sta izdelovala pohištvo. Dvojčka sta preživljala počitnice na isti plaži na Floridi, kamor sta pripeljala svoji družini v svetlo modrem chevroletu. Verjamem, da že premlevate vsa ta dejstva in si mislite, da je vse to le splet naključij ter da bi podobne povezave lahko našli tudi med dvema popolnoma nesorodstvenima osebama. Drži, a preden dokončno prevlada naključje, preberite, kako se njuna zgodba nadaljuje. Oba sta se poročila z dekletoma, ki jima je bilo ime Linda. Oba sta se od svojih žena tudi ločila. Še več, oba sta se spet poročila, in to z dekletoma, ki jima je bilo ime Betty. Dvojčka sta imela sina z enakim imenom, James Allan (no, eden je bil James Alan). Ali je potrebno dodati ali je že povsem samoumevno, da sta psa obeh Jimov slišala na ime Toy? Imela sta še nekatere druge enake lastnosti, kot na primer to, da sta oba okoli hiše puščala ljubezenska sporočila svojima ženama. Zanimivo je bilo tudi njuno psihološko dopolnjevanje, ko je eden stavek začel, drugi pa ga je dokončal. Raziskave Toma Boucharda Zgodba o dvojčkih po imenu Jim je polnila časopisne strani in pritegnila zanimanje psihologa Toma Boucharda, ki je kmalu začel iskati še druge dvojčke, ki so bili ločeni ob rojstvu oziroma v zgodnji starosti ter se nato niso več videli. V samo nekaj letih jih je našel štiriintrideset in bil vsakič znova osupel nad nenavadno podobnostjo, ki se je znanstveno ne da pojasniti. Vredne omembe so telepatske sposobnosti med določenimi dvojčki. Lep primer takšnih sposobnosti se je pripetil leta 1980, ko sta dvojčici Freda in Greta Chaplin pritegnili pozornost medijev. Neki novinarki sta zaupali, da imata skupne možgane in da sta pravzaprav ena oseba. Dejali sta, da druga za drugo natanko vesta, o čem premišljujeta. Njuno simultano obnašanje in dopolnjevanje stavkov sta govorila v prid tej telepatiji. Zanimiv je primer Karen in Kathy Mills, ki sta imeli prav tako nenavadne sposobnosti. Ko se je ena od njiju poškodovala, je bolečino čutila druga. Še bolj šokantno je dejstvo, da je, ko je Kathy imela porodne popadke, Karen čutila napihnjenost in krče. Najbolj nenavadna pa je bila reakcija Karen na ugrabitev dvojčice Kathy. Karen je čutila enako neprijetne občutke kot njena sestra. Naj omenim še primer dvojčkov, ki sta odrasla v povsem različnih okoljih in razmerah, a je med njima moč najti veliko povezav. To sta Oscar Stohr in Jack Yufe, rojena leta 1933. Ob ločitvi staršev je eden izmed njiju odšel z enim staršem in drugi z drugim. Oscar je tako odšel v Nemčijo in postal član nacističnega mladinskega gibanja, medtem ko je bil Jack vzgajan kot pravoverni Žid. Prvič sta se srečala po nekaj več kot štiridesetih letih. Nosila sta enaka štirioglata očala, modri srajci z naramniki in brke. Izredno zanimive pa so njune podobne navade. Oba sta spirala stranišče tudi pred uporabo, nosila enake elastike na zapestjih, imela enak način govora (četudi je Oscar govoril samo nemško in Jack le angleško), imela enaki drži, način sedenja in enak smisel za humor - v dvigalih sta z glasnim kihanjem silno rada strašila sopotnike. Tudi obedovala sta najraje sama, saj sta se lahko tako v miru prepustila branju. Rdeča nit prispevka oz. glavno vprašanje, ki se postavlja je - ali nam geni krojijo usodo? Znane so raziskave, ki so pokazale, da okolje bistveno vpliva na razvoj ljudi, vendar vse kaže, da je naše življenje, vsaj v neki meri, sprogramirano že vnaprej. Ko govorimo o posamezniku in njegovi usodi, radi rečemo, da vsak individuum kroji svojo usodo s svojim svobodnim odločanjem. Kaj pa bi lahko rekli o nenavadnih primerih dvojčkov in njihovih srhljivo podobnih življenjskih zgodbah? Kako je mogoče pojasniti enako svobodno voljo odločitve Jimov, da na primer preživljata počitnice ravno na določeni plaži? Kako to, da sta se oba odločila za svetlo modrega chevroleta in tako naprej? Potemtakem ima vsak določeno usodo in od nje ni velikih odstopanj. Žal pa lahko to zaenkrat preverijo samo enojajčni dvojčki... stanka Hrastelj Moja ljubezen je zelo zemeljska in telesna Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj Ustvarjalec čuti potrebo, da govori o stvareh, ki se dogajajo v človekovi miselni intimi. Če se razgaljaš, teče kri, in to boli, ljudje pa radi v rano natresemo sol. Foto: Borut Peterlin Na ime Stanke Hrastelj sem postal pozoren po branju spremne besede za knjigo Matjaža Brulca. Zatem sem obiskal njen literarni večer in prebral knjižni prvenec Nizki toni. Nisem ljubitelj, še manj poznavalec poezije. Redko jo berem. Navadno me s predvidljivostjo odbije ali pa je ne razumem. Sprva so me navdajali mešani občutki, toda po nekaj straneh sem spoznal, da sodijo Stankine pesmi ravno med obe omenjeni kategoriji. Naravna, v verze zlita beseda, ritem in zven so mi marsikaj povedali. V novembru so bili Nizki toni razglašeni za knjižni prvenec leta. Dobila sva se v Krškem, se spoznala in zaklepetala. Doma je v Leskovcu pri Krškem, obiskovala je gimnazijo, teologinja, za seboj ima revialne in radijske objave. Leta 2001 je bila na festivalu Urška izbrana za najboljšo mlado pesnico, pri tridesetih je izdala prvo zbirko. Gotovo so te ob nagradi večkrat vprašali, kaj ti pomeni? Ogromno mi pomeni in zelo sem je vesela. Že zato, ker jo je dobila poezija, avtorica, in ne avtor, in ker je prišla na naš konec. Ob tem je tudi veliko osebnega zadovoljstva. Tvoja prva zbirka je izhajala celih pet let. Predvidevaš, da bo sedaj laže? Vsekakor. Po eni strani je dobro, da je težko priti do knjige. Na hitro se lahko izda tudi kaj slabega, že tako je zunaj veliko dvomljivih stvari. Na neki način je čisto v redu tako, kot je, do knjige pridejo potrpežljivi in sitni obenem. Imaš občutek, da prihaja do hiperprodukcije? Po eni strani smo narod poetov, po drugi narod, ki želi biti poetičen. Vse, kar se napiše, ni za objavo. Kje je torej mesto poezije v sodobnem svetu in v tej prehodni družbi? Dobro vprašanje. Poezija je na prvem mestu zato, da je napisana in da se bere v osebnem, intimnem ozračju. Literarni večeri, kakršni so, so nesmiselni. Deset ljudi pride poslušat avtorja, ki bere lastno poezijo. To je dolgčas, treba je iskati nekaj novega. Zadnje čase seje razmahnila slam poetry. Sicer nima tendenc, da bi postala vrhunska poezija, je pa krasna oblika zabave. Osnovna poezija je za papir in branje. Pisana je za ozko ciljno skupino. Zakaj bi bila poezija neko poslanstvo, politika? Teh tendenc ne potrebuje. V tvojih verzih je veliko ljubezni do sveta, ljudi, narave. Tudi podton prvinske vere, zaupanja v dobroto. Pogosti so simboli, recimo breza, voda. Veliko je ljubezni, tega se ne da zanikati. Breze se pojavljajo nezavedno, je pa res, da stanujem na Brezinski poti. Knjiga ima določeno arhitekturo. Začetne pesmi se dotikajo lahkotne ljubezni, očaranosti, strasti, vznemirjenosti. Potem se to skozi neuspele zveze in bolečino prečisti, pride do trdne ljubezni, smiselne, samozavestne, tehtne. Na koncu sem šla v komunikacijo s poezijo samo. Začetne pesmi so malce starejše, sedaj ne pišem več takih. Simboli so dodani namensko, ker sem verna, je prisotna tudi vera. Študirala sem teologijo, stvari dojemam tudi prek ljubezni do sveta, ljudi in narave. Moja ljubezen je zelo zemeljska in telesna. Človeku se vse, kar je presežnega, zgodi, ker je iz mesa in krvi in stoji na zemlji, včasih v blatu. Vsa ljubezen izhaja iz konkretnosti. Prisoten je tudi svojevrsten haikujski zven, pogosto posegaš po antični mitologiji. So to arhetipi? Antična literatura je govorila na podlagi mitov. Ustvarjalec čuti potrebo, da govori o stvareh, ki se dogajajo v človekovi miselni intimi. Če se razgaljaš, teče kri, in to boli, ljudje pa radi v rano natresemo sol. Vse to se da veliko laže izvesti s simboli. Z njimi nekaj enostavno poveš ali tudi ne. Prefinjen bralec bo sporočilo spoznal ali se celo poistovetil. Smisel moje poezije ni razlaga dogodkov v moji notranjosti, moram pa to nekako povedati. Poezija, ki preveč pove, ni dobra. Z malo besedami lahko poveš veliko. Kaj ni to haiku? Haiku in sonet sta si v osnovi podobna, gre le za različni kulturni okolji, Vzhod in Zahod. Svet postaja globalna vas, vse se prepleta. Tvoje prispodobe so preproste, tankočutne. Pri tebi nisem opazil pri naših »urbanih« avtorjih tako prisotnega intelektualnega napuha. Upam, da ga ni! To me pri branju zelo moti. Večkrat berem razne hommage in posvetila znanim avtorjem. Taki pisci se v pomanjkanju lastne svetlobe skrivajo za zveneča imena. Tuja svetloba te ne razsvetli, le zasenči. Uporabljaš razumljiv jezik, nekatere manj znane besede, ki jih povprečni častilci televizije ne poznajo več. Govoriš o ljubezni, vendar brez romantike, prisotna je neka slutnja. Moje znanje izvira predvsem iz kritičnega branja. Ljubezen je zelo krhka, občutljiva, neka slutnja mora biti prisotna. Tudi pri zvezi dveh ljudi se je potrebno vsak dan posebej truditi. Zenska mora moškega vsak dan posebej osvojiti in moški njo enako. Drugače živimo eden mimo drugega. Je ta on, ki se večkrat pojavlja, arhetip moškega? Gradiš na osebni izkušnji? Lahko bi bil, čeprav sem največkrat konkretna. Včasih se lahko vživiš v eno drugo ljubezen ali si jo zamisliš, se poistovetiš. Boljše je, da izhajaš iz lastne izkušnje. Kako nastajajo tvoje pesmi? Težko odgovorim, nastajajo na zelo različne načine. Včasih je zgolj misel, dve besedi. Ta lahko čaka le en dan ali več let, okoli tega se potem zgradi pesem. Potrebujem mir, distanco. Včasih napišem tudi po pet pesmi, drugič pol leta nič. Ni nekega vzorca. Ko je pesem napisana, še ne pomeni, da je narejena. Pilim jo. Črtam, spreminjam. Stvari se preležijo, prespijo, vedno na novo prebirajo. Katere forme uporabljaš? V glavnem je to prosti verz. Pišem v kiticah, pomembna je tudi vizualna podoba. Rima se mi za naš čas ne zdi potrebna. S časom in poezijo moramo naprej. Izredno pomembna sta ritem in zven besed. Z ritmom lahko veliko poveš, recimo uporabiš ritem ljubezenskega akta. Bralec tega mogoče ne bo občutil, se ga bo pa zaradi ritma pesem bolj dotaknila. Povejva še kaj splošnega. Je Stanka že kot deklica pesnila? Ne, kot deklica je risala. V šoli sem sanjala, da bom modna oblikovalka. V gimnaziji slikarka, potem sem se ustrašila sprejemnih izpitov, slabo prenašam poraze. Nadomestek za risbo sem našla v besedi. Pristala si na teologiji. Zadnje čase redno srečujem nekdanje študente teologije. Ntoko, Trkaj, ti? Smo ena posebna klika. Rujana Jeger v svoji knjigi pravi, da so vse teologinje manekenke in menda celo lezbijke. Teologija me je sama našla. Odločila sem se za umetnostno zgodovino in filozofijo. Na umetnosti nisem naredila sprejemnega izpita, ostala sem brez opcije za vpis. Edina prosta mesta so bila na teologiji, vpisala sem se zgolj zaradi statusa in družboslovja. Po par predavanjih sem se v teologijo zaljubila. Po diplomi si v končni fazi eno in isto, še vedno se moraš znajti. Opravljenih imam vseh pet letnikov, tudi diplomirati nameravam. Teologija mi je dala dobro podlago. Kdaj si torej začela pesniti? V gimnaziji sem opazovala, kako se nekateri navdušujejo nad poezijo. Bila mi je všeč, vendar nič posebnega. Težko sem razumela, da človek prav hlepi po branju. Uživanje ob poeziji mi je bilo tuje. Šele proti koncu gimnazije je prišlo do preskoka. Slikarstvo je zame obviselo v zraku. Kmalu sem kot nadomestek padla v poezijo. Še sedaj veliko berem, pesmi večkrat preberem, jih luščim po plasteh. Ni moj cilj vse spoznati, le to, kar poznam, bi rada bolje razumela. Kako si nadaljevala? Bolj za samopotrditev sem obiskala nekaj literarnih delavnic, potrebovala sem neodvisno mnenje. Postopoma sem objavljala. Milan Vincetič me je vzpodbudil za zbirko. Poslala sem jo na založbo, zelo dobro sodelovala z Alešem Štegrom, vendar do izdaje zaradi različnih okoliščin ni prišlo. Knjiga je zatem izšla pri Gogi. Najprej knjiga, potem priznanje. To je ogromna vzpodbuda. Med tako količino pesnikov je težko priti na površje. Kako bo naprej, ne vem. Ne bi se rada prehitevala, doslej sem bila potrpežljiva. Čaka te prekletstvo prvenca. Pesmi, ki jih pišem sedaj, so nekaj povsem drugega. Nadaljevanje je problem. Vprašanje je tudi, kako te gleda javnost, ki na podlagi uspešnega prvenca izoblikuje sodbo. V vsakem primeru je treba nadaljevati, nikoli nisi vsem všeč. Noč, ki zna prestopiti Poglej naju, najbrž sva smešna, ko hlastava po vsem ali ničemer, končno je tudi nekaj precejšen delež. Pleševa in imava v očeh te divje konje z luninimi kopiti. In imava noč, ki zna prestopiti bregove in poloviti kačice, ki vijugajo pod vratom. Nekaj dvojine preden umrem. Nekaj drobiža, ki ne zna računati ali prerokovati. (Kaj sicer naj nosim po pokolenjih navkreber? Obžalovanje je tako težka krama.) In zgolj kragulj bi zakrožil nad nostalgijo. Komentar kulturnega dogajanja Slovenske Atene Rasto Božič Že v enem prejšnjih komentarjev smo se obregnili ob generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Damjana Prelovška, ki je v skladu z dolgim nazivom podal zanimivo izjavo, tokrat pa z veseljem sporočamo, daje spet udaril. »Novo mesto lahko imenujemo slovenske Atene,« je zanosno odprl etnološko razstavo Pečarska in keramična industrija v Novem mestu. Postavili so jo v Dolenjskem muzeju, avtorica razstave je etnologinja Ivica Križ, posvetila se je novomeški industriji keramike od začetkov pečarstva leta 1892 do šestdesetih let, ko se zamenjata tehnologija in način izdelave. Gre za izvirno in dopadljivo postavitev, skoraj nostalgičen prikaz še ne tako davne bivalne kulture, ko je bila peč osrednji del bivalnega prostora. Otvoritev je bila lepo obiskana, v našem mestu je bilo v minulem letu odprtih več odmevnih razstav in verjetno je vse to z dokaj pestrim novomeškim kulturnim delovanjem zadnjih let vzpodbudilo gospoda z dolgim naslovom k omenjeni izjavi. Novo mesto je počastil z laskavim nazivom in mi s tem takoj vzbudil dvom. Zamislil sem se, se malo ozrl in takoj ugotovil, da je otvoritev obiskala v glavnem starejša mestna populacija. Sam se sicer še ne štejem mednjo, se pa po letih sumljivo bližam številki petdeset. Na kratko, ugotovil sem, da sem tam, če ne štejem osebja muzeja, najmlajši. Vendar to še ni vse, kot bi dejali pri TV prodaji, bil sem tudi edini moje generacije. Ne vem točno, koliko nas je v času mojega šolanja obiskovalo novomeško gimnazijo, mogoče petsto, šesto dijakov in med njimi se novomeških razstav udeležuje le en sam osebek! Stanje je tako rekoč katastrofalno. Kje so moji vrstniki, je vse požrlo potrošništvo in zapečkarstvo? Toda to ni glavna težava, ni tudi nikogar mlajšega, to je še huje! Podobnega stanja ni opaziti le pri otvoritvah likovnih razstav, ki že same po sebi privlačijo malce starejše in bolj razgledane obiskovalce, tudi na koncertih ni dosti bolje. LokalPatriot sicer občasno le napolnijo trume mlajših, vendar ob rahlo zahtevnejših projektih je obisk že vprašljiv. Poglejmo samo nekaj prireditev prejšnjega meseca; recimo razstavo slik Severe Gjurin, ki se je na otvoritvi v Galeriji Kralj ob spremljavi brata Gala potrudila tudi kot izborna pevka. Obisk je bil pičel. Koncert množicam dokaj všečnega Zorana Predina je bil obiskan za silo, novoletni koncert Komornega orkestra Tartini v KC Janeza Trdine prav tako. Literarni večeri, kakovostne filmske projekcije, jazz koncerti, težko se pohvalijo z obiskom. Srečujem vedno iste obraze, le mlajše poredko. Kje so vse te srednješolske trume, kje so gimnazijci, študenti? Gimnazija je bila v preteklosti gonilo mestnega kulturnega snovanja, kje so njeni dijaki danes? Jih še zanimajo umetnost, literatura, glasba, gledališče, ali jih namesto tega v režiji šole zadovoljijo občasni obiski Krjavljev tipa Martin Strel? V času mojega šolanja je pokojna profesorica umetnosti in glasbe Marnova na otvoritev pripeljala letnik ali dva dijakov. Jih kdo poskuša pripeljati danes? Po obisku sodeč ne. Kultura je namenjena kulturnim ljudem, če zataji vzgoja, se krog pretrga, kulturne ustanove so prazne, prireditve slabo obiskane in ljudje nekulturni. So to res slovenske Atene? V začetku meseca smo ob rojstnem dnevu pesnika slavili Ta veseli dan kulture. Lepo, da se oblast spomni na tak dan in ga posveti kulturi. Vendar, da nas bo kultura res prežemala, bi moral vsak dan postati ta veseli dan kulture, ne pa da kultura životari in deluje na meji preživetja. Mnogi jo v nerazumevanju dojemajo kot samo sebi namenjeno in nepotrebno. Se spomnite nedavne izjave onega prenapetega ekonomista, ki meni, daje svet možno presojati zgolj skozi številke. Gredo nove generacije v to smer? Kaj pravi ob tem in ob napovedi zloveščih reform naš kulturni minister. Reforme ne upoštevajo že tako ogrožene kulture in vrsto ljudi, ki skuša preživotariti s kulturnim delovanjem. Pod vprašajem so usode slovenske literature, založništva, glasbe, likovnega delovanja, kulture na splošno, naš kulturni minister pa le zarotniško molči. Kultura je bila osrednja točka, okoli katere se je oblikovalo slovenstvo, če ta propade ali postane dostopna samo bogatim, kaj nas bo potem družilo? Osiromašen potujčen jezik, pogrošno pritlehna televizija, amerikanizirana ekonomija, potrošništvo in hlastanje za dobrinami? Bodo sploh še kje stale kakšne Atene, ali jih bomo porušili, zravnali in na njihovem mestu postavili trgovske centre. Je to naša prihodnost? park: komentar , in to boli, ljudje pa radi v rano natresemo sol. Foto: Borut Peterlin Noč, ki zna prestopiti Poglej naju, najbrž sva smešna, ko hlastava po vsem ali ničemer, končno je tudi nekaj precejšen delež. Pleševa in imava v očeh te divje konje z luninimi kopiti. In imava noč, ki zna prestopiti bregove in poloviti kačice, ki vijugajo pod vratom. Nekaj dvojine preden umrem. Nekaj drobiža, ki ne zna računati ali prerokovati. (Kaj sicer naj nosim po pokolenjih navkreber? Obžalovanje je tako težka krama.) In zgolj kragulj bi zakrožil nad nostalgijo. Komentar kulturnega dogajanja Slovenske Atene Rasto Božič Že v enem prejšnjih komentarjev smo se obregnili ob generalnega direktorja Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Damjana Prelovška, ki je v skladu z dolgim nazivom podal zanimivo izjavo, tokrat pa z veseljem sporočamo, da je spet udaril. »Novo mesto lahko imenujemo slovenske Atene,« je zanosno odprl etnološko razstavo Pečarska in keramična industrija v Novem mestu. Postavili so jo v Dolenjskem muzeju, avtorica razstave je etnologinja Ivica Križ, posvetila se je novomeški industriji keramike od začetkov pečarstva leta 1892 do šestdesetih let, ko se zamenjata tehnologija in način izdelave. Gre za izvirno in dopadljivo postavitev, skoraj nostalgičen prikaz še ne tako davne bivalne kulture, ko je bila peč osrednji del bivalnega prostora. Otvoritev je bila lepo obiskana, v našem mestu je bilo v minulem letu odprtih več odmevnih razstav in verjetno je vse to z dokaj pestrim novomeškim kulturnim delovanjem zadnjih let vzpodbudilo gospoda z dolgim naslovom k omenjeni izjavi. Novo mesto je počastil z laskavim nazivom in mi s tem takoj vzbudil dvom. Zamislil sem se, se malo ozrl in takoj ugotovil, daje otvoritev obiskala v glavnem starejša mestna populacija. Sam se sicer še ne štejem mednjo, se pa po letih sumljivo bližam številki petdeset. Na kratko, ugotovil sem, da sem tam, če ne štejem osebja muzeja, najmlajši. Vendar to še ni vse, kot bi dejali pri TV prodaji, bil sem tudi edini moje generacije. Ne vem točno, koliko nas je v času mojega šolanja obiskovalo novomeško gimnazijo, mogoče petsto, šesto dijakov in med njimi se novomeških razstav udeležuje le en sam osebek! Stanje je tako rekoč katastrofalno. Kje so moji vrstniki, je vse požrlo potrošništvo in zapečkarstvo? Toda to ni glavna težava, ni tudi nikogar mlajšega, to je še huje! Podobnega stanja ni opaziti le pri otvoritvah likovnih razstav, ki že same po sebi privlačijo malce starejše in bolj razgledane obiskovalce, tudi na koncertih ni dosti bolje. LokalPatriot sicer občasno le napolnijo trume mlajših, vendar ob rahlo zahtevnejših projektih je obisk že vprašljiv. Poglejmo samo nekaj prireditev prejšnjega meseca; recimo razstavo slik Severe Gjurin, ki se je na otvoritvi v Galeriji Kralj ob spremljavi brata Gala potrudila tudi kot izborna pevka. Obisk je bil pičel. Koncert množicam dokaj všečnega Zorana Predina je bil obiskan za silo, novoletni koncert Komornega orkestra Tartini v KC Janeza Trdine prav tako. Literarni večeri, kakovostne filmske projekcije, jazz koncerti, težko se pohvalijo z obiskom. Srečujem vedno iste obraze, le mlajše poredko. Kje so vse te srednješolske trume, kje so gimnazijci, študenti? Gimnazija je bila v preteklosti gonilo mestnega kulturnega snovanja, kje so njeni dijaki danes? Jih še zanimajo umetnost, literatura, glasba, gledališče, ali jih namesto tega v režiji šole zadovoljijo občasni obiski Krjavljev tipa Martin Strel? V času mojega šolanja je pokojna profesorica umetnosti in glasbe Marnova na otvoritev pripeljala letnik ali dva dijakov. Jih kdo poskuša pripeljati danes? Po obisku sodeč ne. Kultura je namenjena kulturnim ljudem, če zataji vzgoja, se krog pretrga, kulturne ustanove so prazne, prireditve slabo obiskane in ljudje nekulturni. So to res slovenske Atene? V začetku meseca smo ob rojstnem dnevu pesnika slavili Ta veseli dan kulture. Lepo, da se oblast spomni na tak dan in ga posveti kulturi. Vendar, da nas bo kultura res prežemala, bi moral vsak dan postati ta veseli dan kulture, ne pa da kultura životari in deluje na meji preživetja. Mnogi jo v nerazumevanju dojemajo kot samo sebi namenjeno in nepotrebno. Se spomnite nedavne izjave onega prenapetega ekonomista, ki meni, daje svet možno presojati zgolj skozi številke. Gredo nove generacije v to smer? Kaj pravi ob tem in ob napovedi zloveščih reform naš kulturni minister. Reforme ne upoštevajo že tako ogrožene kulture in vrsto ljudi, ki skuša preživotariti s kulturnim delovanjem. Pod vprašajem so usode slovenske literature, založništva, glasbe, likovnega delovanja, kulture na splošno, naš kulturni minister pa le zarotniško molči. Kultura je bila osrednja točka, okoli katere se je oblikovalo slovenstvo, če ta propade ali postane dostopna samo bogatim, kaj nas bo potem družilo? Osiromašen potujčen jezik, pogrošno pritlehna televizija, amerikanizirana ekonomija, potrošništvo in hlastanje za dobrinami? Bodo sploh še kje stale kakšne Atene, ali jih bomo porušili, zravnali in na njihovem mestu postavili trgovske centre. Je to naša prihodnost? 23 Pa^ TaimaIm MIu,* Mortret: iuiiioiu, iviiiu •ne umiram od Kajenja., ampak od pritiska s stnprna šola stripa nm \\\\Wir Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj »Ne prihajam iz glasbene družine, sem pa kot otrok vedno dobival igrače v obliki glasbil. Šestleten sem se razburil in zahteval, naj mi že enkrat kupijo igračo, ki bo od sebe dala kakšen konkreten zvok. Dobil sem kitaro, okoli katere se je začelo vse vrteti. Bil sem samouk. V osnovni šoli sem odkril čar nastopanja, posledično sem lahko veliko manjkal pri pouku. Bil sem samozavesten, veliko laže sem pristopal k stvari. Starejši ko sem postajal, več sem o tem razmišljal,« pove dvaintridesetletni Stražan Miro Tomšič. Ob novomeških glasbenih prireditvah ga pogosto srečamo. Rock, pop, klasična glasba, tolkala, pihalna godba, glasbena šola, Jazzinty, film Trdinov ravs, povsod je prisoten, redko v ospredju. Skromen in delaven, ena izmed oseb, ki veliko naredi, širši publiki pa ostaja manj znana. »Potem sem šel na gradbeno šolo, pravzaprav jo je obiskovalo le moje telo,« nadaljuje. »V tem času sem začel z bobni in skupino Barakuda, obiskoval sem tudi glasbeno šolo. Potem je šlo telo na študij gradbeništva. Gledal sem vso to matematiko, prešinilo me je, da to ni zame. Nekega dne sem se pojavil pri profesorju tolkal Lojzu Gradišku na novomeški glasbeni šoli in ga osrečil z zamislijo o obiskovanju srednje glasbene šole. Na moje presenečenje me je podprl.« V Ljubljani je končal Srednjo glasbeno in baletno šolo, tolkala, smer jazz pri Alešu Rendli, v Velenju pa Srednjo šolo Fran Korun Koželjski, klasična tolkala pri prof. Martinu Bajdetu. Lani (2005) je zaključil študij tolkal na ljubljanski Akademiji za glasbo, kot profesor tolkal je zaposlen v novomeški Glasbeni šoli Marjan Kozina. »Pri doseganju glasbenih ciljev so se pokazale razne zapreke. Začel sem se poglabljati vase, vse od joge naprej. Pri tolkalih me je marsikaj oviralo, to sem skušal odpraviti. Opazil sem, da ta spoznanja in znanje lahko prenašam na druge, kar mi kot pedagogu zelo pomaga. Že po hoji spoznam človeka, njegov ritem, razmišljam, kako bi začela delati.« Kljub glasbeno pedagoški usmeritvi se najraje pojavlja v vlogah pevca, kitarista, avtorja ter producenta. Ob tem zelo uživa, pravi, glasba zapolnjuje večino njegovega prostega časa. »Skupina Dom za sanje me najbolj predstavlja kot glasbenika. Predstavlja moj pogled na svet, okus in glasbeni izraz. Tudi na tem področju se vidim v prihodnosti. V marcu bo izšel naš prvenec, plošča Izredno stanje.« Bobni so njegov poklic in strast, vendar se raje izraža skozi skupino. Začel je v Barakudi, bil član Ministra Gregorja, tria Jerneja Zorana, kot studijski glasbenik je sodeloval s skupinami; Dan D, Društvo mrtvih pesnikov, Soddiha, Copacabana ter z Marto Zore. Bil je član Orkestra Slovenske vojske, 15 let član Pihalnega orkestra Krka, je član novomeškega simfoničnega orkestra, »kar je del službe,« sodeluje s Komornim orkestrom Tartini. Poleg matične skupine Dom za sanje ga zelo dobro predstavlja osemčlanska tolkalska zasedba Muvaruvagruva, ki je izšla iz pedagoškega dela. »Lani smo izdali in uspešno predstavili ploščo Mišnposibl. Spoznal sem, da lahko kot pedagog iz ljudi potegnem celo več kot iz sebe. Vsak učitelj na glasbeni šoli lahko z učenci sestavi komorno skupino. Nastala je Muvaruvagruva, ki je prerasla okvir in se osamosvojila. Stvarem, s katerimi se ukvarjam, skušam dati lasten pečat.« V Novem mestu deluje vrsta tolkalcev, veliko bobnarjev je njegovih učencev. »Nanje sem posebej ponosen. Zame je pomemben končni rezultat, to, kar se sliši. Nekateri potrebujejo šolo, druge bo le zatrla. Marsikateremu glasbeniku bi znal pomagati, vendar je to odvisno od posameznika samega. Če nimaš želje po znanju, ti tudi šola ne pomaga. Pedagogi tolkal smo privilegirani, naši učenci se vedno zavestno, brez vpliva staršev, odločijo za bobne.« Glede stanja v pop glasbi meni, da Dolenjci nimamo niti ene osebe, ki bi podprla in usmerila najbolj kreativne glasbenike. »Vse ostaja v tem dolenjskem talilnem loncu, le redki se prebijejo. Veliko jih zapade v samozadostnost in zvodeni. Pri nas je ogromno potenciala, ampak sami ne pridemo nikamor. Tudi najbolj uspešni imajo težave s preživetjem. Krivo je tudi stanje v Sloveniji. Redki investirajo v glasbo, pri Muvaruvagruvi smo, recimo, večino plačali sami, do vratu smo v dolgovih. Na srečo sem zaposlen in imam rad svoje delo. Skušal bom čim več prispevati k razvoju glasbe. Naše poslanstvo je ljudi glasbeno izobraziti, ustvariti poslušalce in glasbi ter kulturi naklonjeno okolje. Če lahko ob tem damo otrokom kaj več, tem lepše.« Konec lanskega leta so iz restavratorskih delavnic Rimsko germanskega muzeja v Mainzu v Dolenjski muzej pripeljali leta 2003 odkrito močno poškodovano situlo. Našli sojo v stranskem grobu ene izmed prazgodovinskih gomil Kapiteljske njive. Ker je bila v izredno slabem stanju, so jo dvignili neočiščeno in poslali v Mainz. Strokovnjaki uglednega nemškega muzeja so jo očistili, zaščitili in ostanke podprli s pločevino. Pri pregledu notranjosti so ugotovili, da se je v situli ugnezdila miš, ki je preglodala tudi del ostenja. Po ostankih mišjega skeleta sklepajo, da se je z njim zastrupila. Arheolog in kustos Borut Križ postavlja novo restavrirano situlo, značilno za dolenjsko inačico starejše železne dobe, v 4.stoletje pred n.š. Situle so izredno pomembne za odkrivanje prazgodovinske podobe naših krajev. Gre za čas nepismenosti, le podobe, iztolčene v bronasto pločevino, govorijo o tedanjem življenju, navadah, noši, orožju, obredih itd. Novi primerek situle je okrašen s štirimi reliefnimi pasovi, trije so dekorativni, osrednji prikazuje trop srnjadi ali kozorogov, pri strani je ohranjena upodobitev šap večje roparice. V Dolenjskem muzeju bodo situlo z manjšo razstavo predstavili javnosti 10. februarja. (Rasto Božič) Foto: Rasto Božič park nadlistek Simulaker med dediščino in novimi vsebinami Zadnjič smo poročali o zapletih pri obnovi ki je v Novem mestu edinstvena, na drugi strani stavbe za novo mestno galerijo moderne je potrebno v njem omogočiti nemoteno umetnosti Simulaker. Glavno težavo še vedno galerijsko dejavnost. Gre za temeljno dilemo povzročajo mnenja okoli prezentacije sodobne konzervatorske stroke, za kompromis historičnega tlaka. Dvorano nosijo stebri, katerih med kulturno dediščino spomenika, ki mora baze so dobrega pol metra pod sedanjo hodno ostati prezenten, in med novimi vsebinami, površino. Eno izmed izhodišč konzervatorske Prepričan sem, da se bo kmalu izšla v službe je odstranitev nasutja in predstavitev obojestransko zadovoljstvo.« Po besedah vodje prvotnega stanja. novomeške enote zavoda za varstvo kulturne V zvezi s tem poteka debata med dediščine Danila Breščaka se tudi na zavodu investitorjem Zavodom LokalPatriot, zavzemajo za kompromisno rešitev. Po projektantom Bojanom Košmerljem in strokovno usklajevanju mnenj znotraj strokovne službe so službo novomeške enote zavoda za varstvo pogovore nadaljevali 13. januarja, dan po kulturne dediščine. Do vnovičnega pretresa zaključku naše redakcije. Vodstvo galerije mnenj je prišlo v ponedeljek, 9.januarja, po namerava konec meseca o trenutnem stanju pogovoru je kustos Simulakra Iztok Hotko obvestiti tudi širšo javnost. (Rasto Božič) povedal: »Izhodišče preureditve Germovih štal v razstavišče je ohranitev kulturne dediščine prostora, predvsem njegove dvoranske zasnove, Benč odpira Jazzinty Po dveh sezonah novomeškega Jazzinty 10.januarja vsak torek poteka v Klubu abonmaja se 20.januarja z nastopom Janeza LokalPatriot. Bončine Benča v spremljavi Big banda Brača Prvi večer abonmaja se bo po koncertu v Doblekarja in članov skupine September začenja Kulturnem centru Janeza Trdine z nastopom tretji krog prireditev. Ze v prejšnjih letih se Elektrik Jazz Ouarteta nadaljeval v LokalPatriotu. organizator LokalPatriot ni osredotočil zgolj na Februarski koncert bo z nastopoma skupine Kal jazz, ampak je posegel tudi na mejna področja iz Srbije/Črne gore in domačega Sukarja tega glasbenega sloga, letos še globlje v tako zaznamovala romska glasba. V marcu nastopa imenovane etno vode oziroma zlitje izročilne italijanski jazz-funk kvartet DMA, v aprilu prihaja glasbe, fuzije in šansona. iz Beograda zasedba Vasila Hadžimanova, s Program bo poleg jazza namenjen solističnim projektom LAČNa in TREZNa se bo spoznavanju vzhodnjaških glasbenih vplivov in predstavil domači bobnar Jaka Berger. Končuje mešanju z glasbo Zahoda. Letos je popestren s se v maju s koncertom slovenske jazz-funk-latino projekcijo štirih glasbenih filmov, ki od zasedbe Bomango. (Rasto Božič) Gazvoda spet nominiran V prvih dneh novega leta je uredništvo časopisa Dnevnik objavilo imena osmih nominirancev za literarno nagrado Dnevnikova fabula. Nagrado za najboljšo zbirko kratke proze ta časopisna hiša letos podeljuje prvič. V ožji izbor so se z deli zadnjih dveh let uvrstili Veronika Simoniti, Polona Glavan, Katarina Marinčič, Rudi Šeligo, Drago Jančar, Dušan Merc, Andrej E. Skubic in z zbirko Vevericam nič ne uide mladi novomeški pisatelj Nejc Gazvoda. Letos že tretjič poteka literarni festival zgodbe Fabula, njegova osrednja novost je nagrada. Festival je zasnovan kot vzpodbuda za branje in dvig bralne kulture v našem prostoru. Sestavljen je iz proznih mnogobojev, ki so že bili, in festivalskega dela. Začenja se 19. januarja, festival bo v treh tednih obiskalo osem svetovno priznanih pisateljev, ki bodo nastopili na dvajsetih literarnih večerih po Sloveniji. Nagrajenca literarne nagrade bodo po simpoziju 18. februarja razglasili v Kulturnem domu Postojna. (Rasto Božič) Ko Lily sreča Konga Damir Skenderovič Ko sem zadnjič gledal plesno predstavo, sem si postavil temeljno vprašanje sodobnega človeka: Kje si, Lily (beri impresijo iz prejšnjega Parka: Ples ali išče se Lily Marlen)? Ko sem bil nazadnje v kinu in gledal film King Kong, se nisem vprašal, kje je Lily. Še manj se je to spraševal Kong, glavni junak filma. Lenobno poležen v udobne fotelje kina in trenutno zadovoljen s situacijo, v kateri se je znašlo po dolgotrajnem sprehodu ali bolje, popotovanju, moje izčrpano in premraženo telo z ostankom tistega, kar se je nekoč hotelo imenovati duša, nisem pričakoval večjih pretresov do konca klasičnega hollywoodskega filmskega remakea. Kot vedno sem se tudi tokrat zmotil. Dolgonoga zraven mene je namreč mogla iz svoje kože. S svojim seksi grlenim glasom je zažvrgolela v temo in tišino napol polne dvorane: Tale Kong je idealni moški. Zažvrgolela je seveda v trenutku, ko je film dosegel svoj dramatični višek. V trenutku, ko je naš simpatični junak, šest metrska gorila iz nekih drugih časov in s hudim smislom za humor, sesul in razkopal tri tiranozavre rexe, medtem ko je z vsemi štirimi tačkami žongliral z bejbo, katere življenje je branil. V trenutku, ko je to bejbo po epskem boju odnesel na najvišjo skalno polico na otoku, od koder se je vil prekrasen pogled na neko praprvinsko, kruto, divjo, krvavo, lepo zemljo spodaj in prelepim sončnim zahodom zgoraj. V trenutku, ko se je Kong zazrl v vso to lepoto, kot se lahko zazre samo kralj, bojevnik in filozof obenem. Zažvrgolela je v trenutku, ko se je množica gledalcev v dvorani, popolnoma obnemela in presunjena od poteka dogodkov na platnu, mogoče prvič in verjetno tudi zadnjič v življenju vprašala: kdo je tu lepotica in kdo zver. Zažvrgolela je točno v tistem trenutku, kot si je dva dni kasneje ob ogledu istega filma kolega G. Luštek, plesalec, koreograf, pedagog, umetnik, boem, medgalaktični argonavt, ribič z licenco in čisto pravim ribiškim klobukom, zapel Kreslinovo: »Od višine se zvrti, skrij me v svojo dlan, svojo toplo dlan, svojo mehko dlan, vzemi me na svojo stran...« No, po tem ključnem trenutku je nekje v zakotju mojih možganov verjetno vstala od mrtvih določena sinapsa, vsa skurjena od škodljivih vplivov onesnaženega okolja, razno raznih sevanj in vnosa določenih manjškodljivih substanc od prej naštetih in začela opravljati funkcijo, za katero je bila, kot plod nekaterih naključij, evolucije in mogoče božje neprevidnosti, tudi ustvarjena, tako da sem naenkrat začutil hudo potrebo po tem, da bi tudi sam ustvaril kakšen deduktivni konstrukt, revitaliziral kakšno mestno jedro - ne nujno našega ali vsaj vse skupaj zlil na papir, seveda po temeljitem premisleku, kaj dogaja. Skratka. Na tej točki bi lahko sedaj analiziral, sublimiral ali sinteziral potrebo človeka, da s pomočjo svoje same po sebi protislovne domišljije ustvarja bitja, ki so mu DNK-jevsko najbližje in ki ga paradoksalno prekašajo tako po moči kot po sposobnostih, intelegentni pa so vsaj toliko kot njihovi kreatorji. Pa najsi gre za replikante, ki so formalno više na evolucijski lestvici, ali Konge, ki so niže. Toda kot vsak pravi kvazi intelektualec se bom na tej točki ustavil pri akcidenci, ki je mogoče iztočnica in hkrati odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, ne da bi pri tem pregloboko posegal v že itak globoko tematiko. V filmu namreč eden od akterjev ob truplu Konga navdihnjeno dahne: »...ubila ga je Lepota«. Res je. Ni ga ubila bejba, zaradi katere je posledično končal ob Empire State buildingu kot velik kos faširanega mesa, začinjenega s pol tone svinca. Ubila ga je Lepota, ki je tudi sama umrla. Kot del te lepote, kot njen organski del, če hočete, kot bitje, ki je to lepoto živelo, kot bitje, ki je bilo tudi samo lepo in plemenito, pa najsi je zrlo v sončni zahod, papalo kakšnega človečka ali se igralo s čeljustmi še ne ohlajenega tiranozavra rexa, kot takšno bitje, je moralo umreti skupaj z njo. Toda, se vprašate? Zakaj je umrla Lepota? Ni umrla. Ubil jo je človek, največji kreator lepega in hkrati največji ubijalec vsega lepega. Eto, zato je umrl Kong. KUD Tam* TtAttr I f CJuhCI T€5t dA.h IU+|< V Nov€Ho kUCS+M J. d<«^b (e-mail: os.brsljin@guest.arnes.si OŠ Bršljin ^ r K N J 1 Ž N 1 C A^\ Rozmanova 26/28, Novo mesto B tel: 07 393 46 74 M 1 r3 a n a v J A 'R C AJ Osnovna šola CENTER Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto Zarja d.d. Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 Novo mesto ZARJA tfc* Osnovna šola GRM Trdinova ul.7, 8000 Novo mesto ^ Tel.: 07 39 35 900 GIMNAZIJA NOVO MESTO Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto r~\ Dijaški dom Novo mesto \ Šegova ulica 115 J 8000 Novo mesto ----= Srednja šou ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM Ulica talcev 3 Tel.: 07 332 15 27 & Ulica talcev 3/a 07 39 33 264 Ekonomska šola \ Novo mesto strankamladihslovenije sws www.sfns.si C ‘N GOSTILNA IN SLAŠČIČARNA JAKŠE Drska 44, Novo mesto tel.: 07/33 77 310, 33 77 311 GSM: 051 311 331 Gostilna in prenočišča-------- Kandijska cesta 63 /v1** PRI % Novo mesto (BELOKRANJCU tel.: 07 30 28 444 V'"*****’ www.pribelokranjcu-vp.si gostisce-kos@siol.net gostišče /B^koS ZIDANICA KOS NA TRŠKI GORI Šmarješka c. 26, Novo mesto, Tel.: 07 33 70 540 Bistro in pizzeria Kaval Panda d.o.o. Velike Brusnice 13 tel.: 07 30 85 623 Gostinstvo Franci Tratnik s.p. Smednik 12 8274 Raka PIZZERIA | RESTAVRACIJA | NovljaN Ti R .2* iZ K'r neki "Renata "Peterk s.p. "Bršljin 22, "Hmio mesto tet: 07/3023 384 ‘frizerslg. salon Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto