83
K diskusiji o krajevnih publikacijah
SLOVENŠČINA
NA UNIVERZI V PADOVI
Padovanska univerza spada med najstarejše v Italiji, saj so jo odprli že leta 1222. Od nekdaj je vabila učence in profesorje iz vse Evrope, prav tako pa je bila privlačna za slovenske študente in znanstvenike. Cela vrsta jih je tukaj študirala, mnogo pa je bilo tudi profesorjev slovenskega rodu. Sam Matija Čop je v pismih prijatelju Francu Leopoldu Saviu večkrat izrazil željo, da bi dobil na tej univerzi ustrezno predavateljsko mesto.
Slovenski jezik in literaturo so uradno vpeljali na univerzi šele v akademskem letu 1963/64. Vendar pa je bila slovenščina navzoča že pred zadnjo vojsko. Leta 1937 je prišel za poverjenega profesorja slovanske filologije dr. Arturo Cronia (1896-1967), doma iz Zadra, ki je že  1924. napravil libero
docenzo za srbskohrvatski jezik in literaturo. Za slovensko literaturo se je zanimal že v visokošolskih letih in višek svojega znanja in ljubezni do nje je dokazal leta 1928, ko je izdal v Rimu izčrpno knjigo Ottone Župančič. Pri razlaganju slovanske filologije pa je v določenih obdobjih predaval tudi o slovenskem jeziku ter dajal študentom doktorske razprave tudi iz slovenskega jezikoslovja in literature. Tako je nastalo 30 obširnih tez, ki obravnavajo narečja, italijanske vplive na slovenski jezik in posamezne pesnike in pisatelje (natančen seznam vseh je v tržaškem Mostu, 1967, št. 16, str. 265). Napisali so jih predvsem zamejski Slovenci, a tudi pravi Italijani, ki so se naučili vsaj toliko slovenščine, da so mogli uporabljati slovenske tekste.
Leta 1963 so na Facolta di Lettere e Filosofia ustanovili poseben oddelek: Laurea in lingue e letterature straniere moderne (europee) (doktorat iz modernih tujih jezikov in literatur — evropskih). In tu je dobila svoje mesto tudi slovenščina, ki je postala temeljni, glavni predmet, hkrati pa lahko tudi pomožni. Študent je lahko izbral slovenščino za glavni predmet in jo študiral štiri leta. Vsako leto je moral pisati nalogo in napraviti ustni izpit, na koncu pa napisati doktorsko tezo v slovenščini in kratek povzetek v italijanščini. Poleg slovenščine je moral izbrati še en slovanski jezik z literaturo in slovansko filologijo, seveda pa še vrsto drugih predmetov, ker je vseh izpitov na italijanskih literarnih fakultetah 21.
Lahko pa študira slovenščino eno leto, dve ali tri kot pomožni predmet. Slovenščino smejo izbrati kot tuj jezik tudi študentje drugih fakultet.
Univerza je hotela z uvedbo slovenščine pomagati slovenskim zamejskim šolam v Trstu in Gorici, kjer so slovenske srednje šole vseh stopenj, nikjer pa se ne morejo bodoči učitelji slovenščine pripraviti za svoj poklic. Kdor je doštudiral v Ljubljani, v Italiji ni bila
84
-a
diploma priznana in jo je moral »po-našiti« (nostrificirati) na kaki italijanski univerzi. Sicer je bila tudi na tržaški univerzi slovenščina že več let, vendar samo kot stranski, pomožni predmet in v rokah italijanskega predavatelja, ki je skromno obvladal slovenski jezik. Ker ni bilo razumevanja, da bi položaj spremenili, je odprla vrata padovanska univerza. Vendar pa se je izkazalo, da je bila za slovenske študente predaleč, saj je samo ena zamejska Slovenka študirala štiri leta slovenščino in napisala doktorsko tezo v slovenščini: Vera Tuta iz Sesljana pri Trstu. Njena teza ie sploh prva v slovenščini na kateri koli italijanski univerzi.
Na splošno je bil odziv študentov za« dovoljiv: od akademskega leta 1963/64 do konca 1974/75 je napravilo izpit 117 slušateljev. Nekateri so študirali eno leto, drugi dve ali tri in že omenjena Tuta štiri. Doseženo znanje je bilo zadovoljivo, zanimanje prav tako, nekateri pa toliko obvladajo slovenščino, da jo lahko uporabljajo pri svojem delu. Vsako leto je odšel eden ali dva na seminar za tuje slaviste v Ljubljano, da se je izpopolnil.
Doktorskih disertacij iz slovenske literature so napisali devet. To so:
1.  Alfonso Anna Maria iz Saletto di Montagna pri Padovi: Zbrane pesmi Valentina Vodnika, akad. leto 1968/69 str. 174.
2.  Bandini — Marinoni Anna Maria iz Lugo pri Ravenni: Sončni mlini Antona Vodnika, 1968/69, str.    .
3.  Masiero Anna Maria iz Este: Balade in romance Antona Aškerca, 1968/69, str. 278.
4.   Miele Benita iz Mirana pri Benetkah: Kralj na Betajnovi Ivana Cankarja, 1968/69, str. 315.
5.  Plotegher Dolores iz Folgarije pri Trentu: Pesnik Ivan Minatti (Bolečina nedoživetega), 1969/70, str. 249.
6.   Sampaoli Ubaldino iz Scorze pri Benetkah: Čudovita pustolovščina Cirila Zlobca, 1974/75, str. 254.
7.  Sasso Francesco iz Trevisa: Ivan Tavčar in Visoška kronika, 1970/71, str. 201.
8.   Tuta Vera iz Sesljana pri Trstu: Podoba duhovnika v delih Ivana Preglja, 1969/70, str. 258 — napisana v slovenščini.
9.   Zani Sofia iz Brescie: Gledališče Dominika Smoleta, 1972/73, str. 323 + XIV.
Po en izvod vsake izmed teh tez (in tudi iz Cronijeve dobe) je shranjen v knjižnici Inštituta za slovansko filolo-gijo padovanske univerze, po enega ima predmetni profesor.
V pripravi je teza o pesmih Karla Vladimira Truhlarja ( Marina Brusa-molin iz Tencarole pri Benetkah), štiri kandidatke pa so se prijavile, a še niso začele.
Slovenščino je poučeval v Padovi prof. Martin Jevnikar iz Trsta, ki je končal slavistiko v Ljubljani in pozneje rimsko univerzo. Konec oktobra 1975 se je odpovedal temu mestu, ker je prevzel več obveznosti na fakulteti za tuje jezike in literature v Vidmu. Njegov naslednik je postal prof. Nata-lino Radovich, doma iz Sv. Križa pri Trstu, ki je že stalni profesor za slovansko filologijo.