UDK 811.163.6'282.2'366.52
Tjaša Jakop
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša tjasa.jakop@zrc-sazu.si
MASKULINIZACIJA IN FEMINIZACIJA V SREDNJESAVINJSKEM NAREČJU
Krajevni govor Ložnice pri Žalcu spada v srednjesavinj sko narečje štajerske narečne skupine. V prispevku je predstavljeno narečno oblikoslovje samostalnikov srednjega spola v tem srednjesavinjskem govoru, primerjalno s knjižnim jezikom in nekaterimi drugimi okoliškimi štajerskimi govori. Tipologija samostalniških oblik je prikazana s primeri sklanjatev glede na sklanjatveni vzorec.
Ključne besede: narečno oblikoslovje, samostalnik, maskulinizacija in feminizacija srednjega spola, srednjesavinjsko narečje
The article presents the morphological structure of the neuter nouns in the Central Savinja dialect as spoken in the village of Ložnica pri Žalcu (Styrian dialect group). The article highlights the morphology of neuter nouns and draws a comparison between Standard Slovene and some other (western) Štajerska (Styrian) micro-dialects. The typology of noun forms is presented in the samples according to declination type.
Keywords: dialect morphology, neuter nouns, masculinisation and feminisation of neuter, Central Savinja (Styrian) dialect
1	Uvod
Naselje Ložnica leži kilometer in pol severno od bližnjega upravnega središča Žalec, v osrčju Spodnje Savinjske doline (na prehodu iz ravnine Spodnje Savinjske doline v Ložniško gričevje), na obeh bregovih regulirane rečice Ložnica, po kateri je vas dobila ime. Zaradi lege kraja ob glavni prometnici Celje-Ljubljana se ložniški govor hitro spreminja, prav tako pa lahko opazimo medsebojna jezikovna prepletanja.
2	Srednjesavinjsko narečje
Srednjesavinjski govori v preteklosti niso bili podrobneje raziskani, zato pred avtoričinim delom (do 2001) ni na razpolago prav veliko literature (prim. Logar, 1968; Zorko, 1999). Tudi v Logarjevih Slovenskih narečjih (1993) ali v Slovanskem lingvističnem atlasu (OLA, 1981) srednjesavinjsko narečje ni zastopano oz. posebej predstavljeno. Ložniški govor je prvi opisal domačin Viljem Kralj, ki je kot Logarjev študent v svoji diplomski nalogi leta 1961 govor natančno raziskal in ga naslednje leto (1962) zapisal še po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA).
254
Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 2, april-junij
2.1 Glasoslovje
Srednjesavinjsko narečje, kamor spada tudi govor Ložnice pri Žalcu, je v narečjeslovni literaturi na podlagi glasoslovnih značilnosti opredeljeno kot izrazito gorenjsko-štajersko prehodno narečje, na drugih jezikovnih ravninah pa večjih raziskav pred avtoričinim delom (Jakop 2001a, 2001b, 2003, 2016a in 2016b) ni bilo. Kot vsi štajerski govori je izgubil tonemsko nasprotje. Kvantitetno nasprotje se še ohranja: samoglasniki so torej dolgi ali kratki, dolgi so lahko le naglašeni, kratki pa naglašeni ali nenaglašeni, vendar je zaradi daljšanja kratkih naglašenih samoglasnikov v zadnjem ali edinem besednem zlogu - npr. kuo:š - in krajšanja dolgih - npr. 'miza - opaziti težnjo po odpravi relevantnosti dolžine. Značilno je tudi, da se kratki naglašeni samoglasniki, zlasti i in u, ne nahajajo le v zadnjem ali edinem zlogu, kot je to značilno za knjižni jezik in osrednja narečja, temveč tudi v nezadnjem. Poleg splošnoslovenskih naglasnih premikov sta v govoru izvedena še umik na prednaglasna e, o in na prednaglasni polglasnik: kuo:sa, 'sie:stra in 'mie:gla.
Sistem dolgih naglašenih samoglasnikov je maonoftongično-diftongičen in vsebuje 7 fonemov, i:, é:/e:, ie:, a:/ái, uo:, ó:/o: in u:, sistema kratkih samoglasnikov pa imata po 6 fonemov: naglašeni so i, e, a, o, u in a, nenaglašeni pa i, e, a, o, u in a. Dolga i in u sta - razen v nekaterih položajih - prešla v sistem kratkega vokalizma. Soglasniški sistem je nastal po posameznih posebnih razvojih: I je otrdel v l, npr. pó:le 'polje', govori se samo srednji l;1 n je za samoglasniki izgubil nazalnost in se zlil z etimološkim j, npr. s'vija 'svinja', ob soglasniku pa je lahko tudi otrdel v n: npr. 'lukna 'luknja'. Skupini čre-, žre- sta večinoma ohranjeni, npr. č're:šja 'češnja' ali ž'rebe. Skupina šč se je asimilirala v š, npr. k'le:še 'klešče'. Primarni skupini tl, dl sta se asimilirali v l, npr. 'vilce, sekundarni skupini tl, dl pa sta večinoma ohranjeni: padla.
Na glasoslovni ravnini2 tako ložniški govor kot celotno srednjesavinjsko narečje ohranja značaj prehodnega narečja, kar dokazujejo naslednje ugotovljene značilnosti: krajšanje vogelnih dolgih samoglasnikov i in u (/i:/ in /u:/ > /i/ in /u/), ki se je iz zgornjesavinjskih govorov prek Vranskega razširilo tudi v ložniški govor, npr. Xiša, 'luža; a-jevska refleksacija dolgega polglasnika, npr. 'ma:ša in e-jevska refleksacija kratkega naglašenega polglasnika, npr. pie:s; s'tie:za; sovpad dolgih e-jevskih in o-jevskih samoglasnikov v (zelo) ozka monoftonga e:/é: oz. o:/ó:3 toda diftonga ie: in uo: za umičnonaglašena e in o, npr. 'sie:stra, 'kuo:sa.4 Odmik od gorenjskih v smeri štajerskih razvojnih teženj se kaže v podaljševanju slovenskih kratkih samoglasnikov v edinem besednem zlogu in umiku naglasa z vsake končne kračine v večzložnicah, npr. 'cegan, 'uo:trok/'vatrok 'otrok', puo:plat 'podplat', in pri ohranitvi dolgega končnega naglasa, npr. zla'tó:.
1	Za razliko od zgornjesavinjskega narečja, ki uporablja še mehčani in trdi l.
2	Podrobneje je glasoslovje obravnavano v fonološkem opisu tega govora (Jakop 2001b).
3	To je sicer značilno za gorenjsko narečje.
4	Enako kot v zgornjesavinjskem in posavskem narečju.
Tjaša Jakop: Maskulinizacija in feminizacija v srednjesavinjskem narečju
255
2.2 Oblikoslovje
Oblikoslovje srednjesavinjskega (ložniškega) govora so poleg širše slovensko razširjene težnje po odpravi srednjega spola (feminizacija ali maskulinizacija nevter,5 pri čemer je prvo značilno bolj za štajerska, drugo pa za gorenjska narečja) in izenačenju dvojinskih oblik z množinskimi pri ženskem spolu in feminiziranimi samostalniki nekdaj srednjega spola - npr. d've: 'valke ga'ra:že in d've: g'nile japke - zajele spremembe, sprožene z izgubo tonemskih nasprotij in novejšim, vsaj delnim izgubljanjem kolikostnih nasprotij. Spremembi narave in kolikosti naglasa se pogosto pridružijo še naglasni premiki - v srednjesavinjskem govoru je to umik z vsake končne kračine v večzložnicah -, kar daje pogoje za posplošitev naglasa z osnovne (tj. imenovalniške) oblike na vse ali večino oblik iste pregibne besede (morfologizacija naglasa) in s tem odpravo najprej končniških, npr. 'dieiš 'die:ža, Čiebar Čieibra, in postopoma še mešanih naglasnih tipov, npr. 'žie:na 'žie:ne 'žie:ni, toda 'no:č noči 'nuo:či.
Poleg posploševanja ene osnove k vsem oblikam je prišlo tudi do posploševanja i-jevskih sklanjatvenih končnic (-im in -ix6) v D/O in M dvojine in množine vseh samostalnikov, naglašenih na osnovi, npr. b'ra:tim/z b'ra:tim, par b'ra:tix; (z) 'žiemim, par 'žie:nix; (pred) 'me:stim, u 'me:stix, (s) te'le:tim, par te'le:tix, s tem pa tudi do izenačitve s pridevniškimi in zaimenskimi končnicami, npr. muojim sta're:jšim b'ra:tim in sieistrim, iz že'le:znim š'ta:ygim, z 'le:pim dek'le:tim.7
3 Samostalniki srednjega spola
Samostalniki srednjega spola so med vsemi samostalniki najbolj podvrženi menjavi spola (samostalnik srednjega spola se lahko sčasoma maskulinizira ali feminizira). Spremljanje njegovega razvoja v slovenskih narečjih je torej zelo zapleteno in težavno. Prehajanje iz srednjega v moški (maskulinizacija) ali ženski spol (feminizacija) oz. izenačitev oblik srednjega spola z oblikami moškega in/ali ženskega spola je med drugim odvisna tudi od števila (več v Jakop 2008: 57>). Sprememba spola namreč ne zajame vseh besed, niti ne vseh sklonov in števil, v nekaterih govorih pa prihaja tudi do mešane rabe in prikritega spreminjanja spolskega sistema. Pomembna so tako pogostnost rabe kot tudi števnost samostalnikov (gl. še Smole 2006: 132-133).
Analiza samostalnikov srednjega spola je v članku obdelana po metodologiji, izoblikovani pri obravnavi narečnega oblikoslovja, ki temelji na sodobni obravnavi
5	Maskulinizacija je ujemanje samostalnikov (nekdaj) srednjega spola z moško sklanjatvijo, feminizacija pa ujemanje samostalnikov (nekdaj) srednjega spola z žensko sklanjatvijo. Tine Logar (1974: 113) meni, da tako maskulinizacija in feminizacija srednjega spola kot tudi popolna ali delna izguba dvojine v nekaterih narečjih izvirajo iz obdobja ok. 17. stoletja. Vendar se ti pojavi kažejo že v besedilih 16. stoletja.
6	V celjskem pogovornem jeziku imajo v M dvojine in množine samostalnikov ženskega spola končnico -ax: ob ne'deilax, par 's(i)e:strax, po gos'ti:lnax.
7	Ravno obratno pa se je v srednještajerskih govorih v D/O dvojine in množine samostalnikov moškega, ženskega in srednjega spola posplošila končnica -am: b'raitam, 'seistram in te'le:tam, v M dvojine in množine samostalnikov moškega in srednjega spola pa se je namesto končnice -ix posplošila končnica -ax: f 'caijtax, na v'raitax - kot pri samostalnikih ženskega spola: ub ne'deiilax.
256
Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 2, april-junij
oblikoslovja in oblikoglasja slovenskega knjižnega jezika. Vsi vzorci so ponazorjeni z obsežnim besednim narečnim gradivom. Članek se opira na narečno gradivo, ki ga je zbrala avtorica. Zbiranje gradiva je najbolj intenzivno potekalo v letih 1999-2001, in sicer z metodo snemanja prostogovorečih pripovedi starejših informatorjev (rojenih od leta 1915 do 1949) in z metodo terenske ankete (gramatični del vprašalnice za SLA) pri informatorjih vseh treh generacij (rojenih od leta 1922 do 1990). V opombah pod črto so podani komentarji, ki opozarjajo na generacijsko in/ali pogostnostno rabo obstoječih dvojnic ter njihovo rabo v primerjanih srednjesavinjskih govorih, v celjskem pogovornem jeziku8 in govorih sosednjega srednještajerskega narečja.9
Oblikoslovne značilnosti govora se večinoma skladajo s knjižnim jezikom; razlike so predvsem v posameznih sklonskih morfemih oz. končnicah, največ zaradi raznih jezikovnih analogij in poenostavitev. Pri samostalniku ni ohranjenih vseh spolov, saj so se samostalniki srednjega spola maskulinizirali in/ali feminizirali in se sklanjajo po moški in/ali ženski sklanjatvi.10
4 Sklanjatve samostalnikov srednjega spola
Prehod samostalnikov izvorno srednjega spola v moški (maskulinizacija) ali ženski spol (feminizacija) je znan pojav v slovenskih narečjih. Ramovš je poudaril (1952: 79), da je sprememba spola »najprej glasoslovnega in šele potem morfološkega značaja (maskulinizacija, feminizacija nevter)«. Po Ramovšu (1952: 36-37) je maskulinizacija v štajerski narečni skupini zajela vso Savinjsko dolino do črte Paka-Polzela-Dobrna (tj. srednjesavinjsko narečje) in celjski okraj do Šmarja pri Jelšah (tj. zahodna polovica srednještajerskega narečja).
V srednjesavinjskem narečju so se samostalniki srednjega spola v ednini maskulinizirali, npr. 'dé:l 'delo', 'lé:t 'leto', 'vin 'vino', redkeje (zlasti v množini) pa tudi feminizirali, npr. jajca 'jajce' in jajce 'jajca', japka 'jabolko' injapke 'jabolka'. Na spol samostalnika kažejo pridevniki, ki so ob teh samostalnikih večinoma moškega spola: na'po:rnl'te:žek 'de:l 'naporno/težko delo','nou ko'ló: 'novo kolo' (in 'no:vi ko'le:si 'nova kolesa'), nas'le:dn 'le:t 'naslednje leto', u'ma:zan 'o:kn/'uo:kn/'vokn 'umazano okno' (in u'ma:zan 'uo:kni 'umazana okna'), frisnl'kisu m'lé:k 'sveže/kislo mleko', 'kuxan 'vin 'kuhano vino', 'lé:p žiu'le:je; 'o:kn je biu 'o:jjen 'okno je bilo odprto'; ko'ri:šče je 'biu na're:t 'kurišče je bilo narejeno', redkeje pa tudi ženskega spola, npr. de'be:la jajca 'debelo jajce', 'duo:bra ja:pka 'dobro jabolko'; 'lé:pe dek'lé:te 'lepa dekleta' ali na
8	Informanti za celjski pogovorni jezik, ki jih je avtorica prispevka intervjuvala, pripadajo srednji generaciji, rojeni od 1965 do 1975.
9	Gradivo za srednještajerski govor Šentvida pri Grobelnem je avtorica prispevka zbirala po vprašalnici za SLA in kot prosto govorjena narečna besedila v letih 2002-2003.
10	Izjema v srednjesavinjskem govoru je Šoštanj, kjer samostalniki ohranjajo srednji spol, npr. čelo, d'ekle ali poazre 'dekle', okno (toda mn. okni), sedlo itd.
Tjaša Jakop: Maskulinizacija in feminizacija v srednjesavinjskem narečju
257
s'ta:re 'le:te 'na stara leta'.11 V dvojini so se samostalniki nekdaj srednjega spola večinoma maskulinizirali, npr. d'va: uo:kna, d'va: te'le:ta. Feminizirani samostalniki so se - kot ženski dvojinski samostalniki - pluralizirali oz. so njihove končnice enake množinskim: d'vé: de'be:le 'jajce - kot d'vé: 'valke 'suo.be. Tudi vsi množinski samostalniki srednjega spola so se izenačili z oblikami ženskega spola, npr. 'jé:tre, pluče, parse.
Četudi je pri nekaterih samostalnikih končnica za srednji spol ohranjena (govor ohranja inherentni srednji spol), sta levi prilastek in pridevniški del povedka v obliki za moški spol. Takšni so nekateri snovni, skupni in pojmovni samostalniki na -e, ki se večinoma rabijo le v ednini, in še nekateri drugi samostalniki, ki se končujejo na -e: b'rije 'brinje', d'ro:tje '(deli) žice',12 ka'meje 'kamenje', ko'reje 'korenje', 'ó:le 'olje', sa'to:uje 'satovje', 'zé:le 'zelje', zd'ra:uje 'zdravje', 'zé:gnaje 'žegnanje', ze'léizje 'železo'; xme'lise 'zemljišče, njiva, na kateri raste hmelj', ko'riše 'prostor za kurjenje',13 'lice, 'mó:rje 'morje', ogniše 'ognjišče', 'pó:le 'polje', 'sómce, 'sarce 'srce', stra'niše 'stranišče',14 topo'rise 'toporišče', zna'meje 'znamenje', ziu'leje 'življenje'; samostalniki na -o, ki daljšajo osnovo s -s-: dre'vo:, ko'lo:, te'lo: ali pa se sklanjajo po mešanem na-glasnem tipu: me'so:, ne'bo:, tes'to:. Ti samostalniki so oblikovno še srednjega spola, pomensko pa ne več, o čemer pričajo pridevniki in zaimki ob njih, npr. 'duo.bar me'so: 'dobro meso', m'lat 'tie:le 'mlado tele', 'tist 'só:nce 'tisto sonce'. Ostanki srednjega spola so vidni samo še v del. -l, pa še tu počasi izginjajo: 'sómceje potem'né.i 'sonce je po-temnelo', 'sómce je s'ja:l 'sonce je sijalo', 'kó:k mi bo zd'ra:uje še dopuščal 'kolikor mi bo zdravje še dopuščalo' toda 'sómce se je sk'riu 'sonce se je skrilo', 'sómce je šou za ob'la:ke 'sonce je šlo za oblake'.15 Že Ramovš piše (1952: 35-36): »Maskulinsko formo adjektiva najdemo tudi v primerih, kjer se je formalno obdržala stara, neizpremenjena oblika substantiva: sonce je otemnu, jajce je gniu itd.«
4.1 Prva srednja sklanjatev
Po tej sklanjatvi se sklanjajo vsi obstoječi samostalniki nekdaj srednjega spola; izjema so le posamostaljeni pridevniki. Samostalniki prve srednje sklanjatve se sklanjajo po nepremičnem, premičnem in mešanem naglasnem tipu.
11	Podobno stanje imamo tudi v celjskem govoru, npr. 'oikn/'uoikn, kiisu m'leik, 'kuixan 'vim; 'oikn je biu 'oifjen, toda jaipka, jaijca, pa tudi v srednještajerskem narečju, npr. 'uoikn, 'aipn 'apno', m'leiik, toda jaipka, jaijca.
12	Primer: so 'meil iz d'roitjaple'teine š'ka:fe 'so imeli iz žic pletene škafe'.
13	Primer: ko'riseje 'biu na'reit 'kurišče je bilo narejeno'.
14	To je knjižni leksem, narečna oblika je sekreit.
15	Slednje oblike uporabljajo zlasti mlajši govorci. Kralj (1962) ima samo obliko deležnika za srednji spol, npr. 'soinceje potem 'neil 'sonce je potemnelo'. To obliko pozna še Prebold, medtem ko imajo na Polzeli in Vranskem le obliko za moški spol: 'soince jepotem'neiu 'sonce je potemnelo'.
258
Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 2, april-junij
4.1.1 Nepremični naglasni tip
Tako se sklanja večina samostalnikov nekdaj srednjega spola, ki so se maskulini-zirali in imajo sedaj v I ed. končnico -0 (< -o),16 v R ed. pa -a, ali pa so se feminizirali in imajo sedaj v I ed. končnico -a, v R ed. pa -e. Maskulinizirani samostalniki ohranjajo vsa tri števila, vendar se sklanjatvena vzorca množine in dvojine razlikujeta le v imenovalniški in tožilniški obliki. Sklanjajo se po nepremičnem tipu 1. moške sklanjatve (Jakop 2016a: 649): ed. x'raist, -a, -u, -0, par -u, s/z -am; dv. x'raista, -u, -im, -a, par -ix, s/z -im; mn. x'raisti, -u, -im, -e, par -ix, s/z -im. Kot v 1. moški sklanjatvi ima večina maskuliniziranih samostalnikov v R mn. in dv. nenaglašeno končnico -u (< -ov): i'mé:nu 'imen', 'uo:knu 'oken', pe'ré:su 'peres', s'ré:dstu 'sredstev', nekateri pa imajo tudi ničto končnico (npr. 'mé:st) oz. dvojnice, npr. u'sé:slu'sé:su.
Samostalnik okno se sklanja tako: ed. 'oiknl'uoikn/'vokn, -a, -u, -0, par -0, s/z -am;17 dv. 'uoikna, -u, -im, -a, par -ix, s/z -im; mn. 'uoikni, -u, -im, -e, par -ix, s/z -im. Tako se sklanjajo še: 'čie.i 'čelo', 'die.bl 'deblo', g'né:st 'gnezdo' (g'né:zda), 'garl 'grlo', k'la:dulk'ladu 'kladivo', k'na:l 'tnalo', ko'lém,n kopit, ko'rit, 'lé:t 'leto', 'mé:st 'mesto', pe'ciu 'pecivo', po'lém 'poleno', po'sé:stu 'posestvo', pre'diu 'predivo', 'sie:dl 'sedlo', sto'pa:l 'stopalo', šil 'šilo', t'rupl 'truplo' in ž'rie:l 'žrelo' ter samoedninski samostalniki (tj. snovna skupna in pojmovna imena) 'a:pn 'apno',19 b'la:t 'blato', 'dé:l 'delo', m'lé:k 'mleko', 'vin 'vino', ze'lé:s 'železo' in 'žit 'žito'.20
Nekatere besede že v ednini preidejo med samostalnike ženskega spola - 'bieidra 'bie:dre 'stegno', č'.ré:va č'.ré:ve,21 jajca jajce, japka japke, 'ré:bra 'rébre; sklanjajo se po nepremičnem tipu 1. ženske sklanjatve (Jakop 2016b: 253): ed. 'lipa, -e, -(i), -o, par -0, pod -i; dv./mn. 'lipe, -0, -im, -e, par -ix, s/z -im. Pri feminiziranih samostalnikih so dvojinske oblike enake množinskim, ker so samostalniki ženskega spola bolj nagnjeni k pluralizaciji in so se v srednjesavinjskem narečju pluralizirali, npr. d've: 'žieme (Jakop 2016b: 251), tako tudi d've: 'japke itd. Samostalnik rebro se sklanja tako: ed. 'réibra,22 -e, -i, -o, na -i, z -o; dv./mn. 'réibre, -0,23 -im, -e, na -ix, s/z -im. Ženskega spola so tudi množinski samostalniki, ki se sklanjajo po 2. ženski sklanjatvi, npr. 'darve 'daru, 'jé:tre 'jé:tar, o'ča:le o'ča:l,24p'lučep'luč, 'parse pars, 'uste
16	Samostalniki srednjega spola se v ednini maskulinizirajo, če se -o popolnoma reducira (*- o > -0); gl. še Smole (2006: 130).
17	Če se osnova samostalnika končuje na zvočnik (npr. /n/), ti zvočniki v I/T ali M ed. postanejo zlo-gotvorni (> n).
18	Primer: ko'leinjoje tut 'buoilu 'tudi koleno jo je bolelo'.
19	Primer: 'aipnje 'lužnat 'apno je lužnato'.
20	V večini govorov sosednjega zgornjesavinjskega narečja je srednji spol ohranjen, saj je *-o le deloma reduciran v -a (*-o > -a), verjetno preko vmesnega -u (Solčava: 'oikna, Spodnje Kraše: 'vaikna in Mozirje: uakno) in vzhodni govori srednještajerskega narečja (npr. Zadrže: 'uoiknu in Dobovec: uokno).
21	Samostalnik 'črevo' ne daljša osnove.
22	Samostalnik rebro se je v srednjesavinjskem narečju v glavnem feminiziral, ponekod pa je prišlo tudi do maskulinizacije, npr. Prebold: 're:bar.
23	Če se osnova samostalnika končuje na soglasniško skupino nezvočnika in zvočnika r, se v ednini in množini pred ničto končnico vriva polglasnik ali a, npr. 'reibar (Red).
24	Ta oblika je knjižna, pogosteje se uporablja narečna špeigli 'očala'.
Tjaša Jakop: Maskulinizacija in feminizacija v srednjesavinjskem narečju
259
'ust, v'ra:te/v'rä:te2S v'ra:t:26 v'raite, -0, -im, -e, na -ix, z -im; 'jéitre, -0,27 -im, -e, na -ix, z -im; 'darve, -0 ('daru), -im, -e, na -ix, z -im.
Nekaj samostalnikov se je v ednini maskuliniziralo (čeprav lahko ohranjajo inherentni spol), v dv. in mn. pa feminiziralo: k 'rilo k 'rile 'ptičje krilo', 'le:t 'leite, ma milo ma mile in tudi nekateri samostalniki na -vo, ki imajo v I/T mn. končnico -e, npr. gospo 'da:rstve 'gospodarstva', po 'se:stve 'posestva'. Tako se npr. samostalnik leto v ednini sklanja po vzorcu za 1. moško sklanjatev, v dv. oz. mn. pa po 1. ženski sklanjatvi. Samostalnik leto ima torej moške in ženske oblike: 'e:n 'le:t: d 've:, t 'ri 'leite:28 ed. m. sp. le:t, -a, -u, -0, ob - 0/u, med -am; dv./mn. ž. sp. le:te, -0, -im, -e, u -ix, z -im/-am.
V nepremični naglasni tip se uvrščajo tudi maskulinizirani samostalniki, ki imajo v I ed. naglašeno končnico -o, v odvisnih pa daljšajo osnovo s -s-: dre'vo:, ko'lo:,pe'ro:29 te'lo:, u'xoi. V R mn. imajo samostalniki lahko tudi končnico -0, npr. u'séis. Samostalnik uho se sklanja tako: ed. u'xoi, u^éisa, u^éisu, u'xoi, par u^éis, z u^éisam; dv. u^éisa, -(u), -im, -e, par -ix, z -im; mn. u^éisi, -(u), -im, -e, par -ix, z -im.
Samostalnik oko se v mn. sklanja po 2. ženski sklanjatvi (Jakop 2016b: 257: kos'ti, kos'ti, kos'téim, kos'ti, na kos'téix, s kost'mi (dv./mn.)): ed. o'koi,30 o^éisa, o^éisu, o'koi, par o^éis(u), z otéisam; mn. o'či, o'či,31 otéim, o'či, par o^éix, z z o'čmi. Samostalnik drevo, ki se v štajerskih narečjih feminizira, v srednjesavinjskem narečju v ednini ohrani končnico srednjega spola, npr. 'e:n dre'vó:,32 v dvojini in množini pa se tudi končnica maskulinizira: d'va: dre'véisa, t'rije dre'véisi. V govoru se rabi še edninska (neštevna) oblika d'reiuje 'drevje'.
4.1.2 Premični naglasni tip
Samostalnikov, ki se sklanjajo po premičnem naglasnem tipu, je v govoru več kot v knjižnem jeziku. Nekateri samostalniki imajo namreč v I ed. naglas na osnovi in ne na končnici kot v knjižnem jeziku. Ti samostalniki so prešli v premični naglasni tip po umiku naglasa s končne kračine: 'dieikle dek'léita,33 ž'rebe/ž'rie:be zre'béita. Tako
25	Drugo obliko uporabljajo zlasti starejši govorci; Kralj (1962) ima samo obliko z zaokroženim a.
26	Enako velja za srednještajersko narečje (je:tre,p'lu:če, 'u:ste, v'ra:te) in celjski pogovorni jezik ('je:tre, p'lu:če, U:ste, v'ra:te).
27	Če se osnova samostalnika končuje na soglasniško skupino nezvočnika in zvočnika r, se v ednini in množini pred ničto končnico vriva polglasnik, npr. jè:tar (Red).
28	Corbett (1991: 67) imenuje take samostalnike »double, multiple gender nouns«, tj. večspolske besede, ko se samostalniki nekdanje srednjega spola uporabljajo enkrat v moški, drugič v ženski obliki. Že Tesnière (1925: 170) je ugotavljal, da je leto najbolj konservativen samostalnik, saj v večini narečij ohrani pravilne razvojne reflekse praslovanske končnice.
29	Primer za R ed.: Izu'sa:jgape're:sajezag'na:la 've:npo'ga:qka. Medtem ko je v govoru Ložnice oblika O dv./mn. spe'rè:sim, imajo na Vranskem poleg te še različici is pe'rè:sam/ispe'rè:si.
30	Uporablja se tudi oblika ženskega spola (na -ka): 'učka, d've: 'učke (1. ženska sklanjatev).
31	Toda: 'Ma: poun kurjix o^è:s.
32	Ti samostalniki so oblikovno še srednjega spola, pomensko pa ne več, o čemer pričajo pridevniki in zaimki ob njih.
33	Med mlajšo generacijo je v rabi izraz punca.
260
Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 2, april-junij
se sklanjajo maskuliniziranu samostalniki srednjega spola, ki v sklanjatvi podaljšujejo osnovo s -t- ali -n- in se v dvojini in množini sklanjajo po tipu x'ra:st (gl. 4.1.1). V D ed. imajo nekateri samostalniki poleg ničte končnice lahko tudi končnico -u (< -ov), npr. bre'méinu 'bremenu', vre'méinu 'vremenu'). Samostalnik seme se sklanja tako: ed. 'séime, se'méina, se'méin, 'séime, par se'méin, s se'méinam; dv. se'méina, se'méin,34 -im, -a, par -ix, s -im; mn. se'méini, -0, -im, -e, par -ix, s -im. Tako se sklanjajo še b'rieime, 'tieime in v'rieime. Samostalnik ime in vime pa se kot v knjižnem jeziku sklanjata po nepremičnem naglasnem tipu: i'mé: i'méina in 'vime 'vimena.
Samostalnik tele se sklanja tako: ed. 'tieile, te'léita, te'léit(u), 'tieile, par te'léit(u), s te'léitam dv. te'léita, -(u), -im, -a, par -ix, s -im; mn. te'leiti, -(u), -im, -e, par -ix, s -im. Tako se sklanjajo še samostalniki, ki pomenijo mlada bitja, npr. ž'rebe/ž'rieibe zre'béita, 'pese 'piščanec' 'pe'séita ipd., medtem ko ima samostalnik dekle - narečno 'dieikle35 - v dv./mn. feminizirane oblike in se sklanja po 1. ženski sklanjatvi: dek'lé:te (I/T)36 dek'lé:t (R) (z) dek'lé:tim (D/O)par dek'lé:tix (M). Maskulinizirani samostalniki imajo lahko v ednini še podspol živosti. Primer: 'Eiyga te'léita je 'méila.
4.1.3 Mešani naglasni tip
Po tem tipu se sklanjajo maskulinizirani samostalniki srednjega spola, ki se v O ed. končujejo na naglašeni končnici -o ali -e. Naglas na končnici imajo le v I, R in T ed.; večina teh samostalnikov pa pozna le edninske oblike. Samostalnik seno se sklanja tako: se'noi, se'nai, 'sieinu, se'noi, u 'siein, s 'sieinam. Tako se sklanjajo še samostalniki bla'goi, me'soi, ne'boi,31 pro'soi, sreb'roi, tes'toi in zla'toi. Samostalnik srce je po umiku naglasa s končne kračine v I ed. in po posplošitvi osnove prešel v nepremični naglasni tip (gl. 1.1): 'sarce 'sarcapar 'sarc.38
4.2 Četrta srednja sklanjatev
Po tej sklanjatvi se sklanjajo redki posamostaljeni pridevniki, tako npr. hudo, ki se v posamostaljeni obliki uporablja zlasti v stalnih reklih: Ve'lik 'xudga sn 'mogla s'kóiz 'dait. V govoru najdemo še podobne primere: Smo dobil 'suykopa 'bé:u k'ruxpa juxopa kej 'ta:ga fajyga. Tako se sklanja tudi nekaj krajevnih imen, npr. V'ra:nsko/U'ra:nsko U'ra:nskiga u V'ra:nskim, Lašk La:škiga u La:škim (Med), iz Ve'le:jga 'iz Velenja'.
34	Na Vranskem najdemo v teh primerih u-jevsko končnico (se'meinu), razlikujeta pa se tudi končnici za D in O dv. in mn. (-am: se'me:nam).
35	V srednjesavinjskem narečju se za 'dekle' rabi tudi beseda pozre, ki jo najdemo tudi v Vojniku in Podgradu pri Celju, v Kasazah ali v Šoštanju, pomeni pa 'dekle med 13. in 14. letom', torej nedoraslo žensko. Na terenu v okolici Laškega se za pomen 'dekle' rabi tudi beseda debiče, ki je zapisan v SSKJ kot debiče -ta s (i) s kvalifikatorjem nar. zahodnoštajersko (mlado) dekle.
36	Primer iz besedila: 'saime dek'le:te smo b'le.
37	Samostalnik ne'beise 'nebesa, raj' ima le množino in je ženskega spola.
38	Končniškega naglasnega tipa v govoru ne poznajo, prav tako pri srednjem spolu ne poznajo 2. in 3. (brezkončniške) srednje sklanjatve.
Tjaša Jakop: Maskulinizacija in feminizacija v srednjesavinjskem narečju
261
5 Zaključek
Današnje srednjesavinjsko narečje je kot rezultat stikov med gorenjsko in štajersko osnovo sorazmerno mlada vmesna tvorba. Na glasoslovni ravnini ložniški govor (kot tudi celotno srednjesavinjsko narečje) ohranja značaj prehodnega narečja, kar se kaže tudi pri samostalnikih srednjega spola: ti so se v ednini maskulinizirali, npr. 'dé:l 'delo', 'lé:t 'leto', 'vin 'vino', in redkeje (zlasti v množini) tudi feminizirali, npr. jajca 'jajce' in jajce 'jajca'; 'lé:te 'leta', dek'lé:te 'dekleta'; na splošno namreč velja, da je maskulinizacija značilna za gorenjsko narečno skupino, medtem ko je feminizacija značilnost štajerskih narečij. Oblikoslovna obravnava samostalnikov (izvorno) srednjega spola vključuje tudi oblikoglasje in se glede na način obravnave samostalniške besedne vrste zgleduje po slovnici slovenskega knjižnega jezika. Analiza samostalnikov srednjega spola je v članku nadgrajena s primerjavo podatkov sosednjih srednjesavinjskih, zgornjesavinjskih in srednještajerskih govorov.
Viri in literatura
Polona Bergant, 2000: Govor Vranskega: Zapis vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas: Diplomsko delo. Ljubljana: FF.
Greville G. Corbett, 1991: Gender. Cambridge: Cambridge University Press, 1991.
Veronika Fišer, 1988: Prebold: Seminarska naloga. Ljubljana.
FO 1981 = Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvacenih Opšteslovenskim lingvističkim atlasom. Ur. P. Ivic idr. Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.
Tjaša Jakop, 2001a: Oblikoslovje govora Ložnicepri Žalcu: Magistrsko delo. Ljubljana. 197 + pril.
Tjaša Jakop, 2001b: Fonološki opis govora Ložnice pri Žalcu (SLA 324). Jezikoslovni zapiski 7/1-2. Ljubljana: ISJFR ZRC SAZU. 365-80.
Tjaša Jakop, 2003: Tipologija narečnih glagolskih oblik na primeru govora Ložnice pri Žalcu. Slavistična revija 51/1. [1]-25.
Tjaša Jakop, 2008: Dvojina v slovenskih narečjih. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Linguistica et philologica, 21).
Tjaša Jakop, 2011: Glasoslovne in oblikoslovne posebnosti šentviškega govora. Globinska moč besede (Zbornik ob 80-letnici red. prof. dr. Martine Orožen). Ur. M. Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti (Zora, 80). 360-69.
Tjaša Jakop, 2016a: Tipologija samostalnikov moškega spola v srednjesavinjskem narečju. Annales: Anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia 26/4. 647-54.
Tjaša Jakop, 2016b: Tipologija samostalnikov ženskega spola v srednjesavinjskem narečju. Rojena v narečje: Akademikinji prof. dr. Zinki Zorko ob 80-letnici. Ur. M. Jesenšek, Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti (Zora, 114). 249-63.
Vlasta Korun, 1968: Polzela: Seminarska naloga. Ljubljana.
262
Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 2, april-junij
Viljem Kralj, 1961: Govor Ložnice: Diplomsko delo (rokopis). Ljubljana: FF.
Viljem Kralj, 1962: Ložnica: Seminarska naloga. Ljubljana.
Tine Logar, 1974: Pregled zgodovine slovenskega jezika. 12. SSJLK. Ur. H. Glušič. Ljubljana. 103-13.
Tine Logar, 1968: Štajerska narečja. Jezik in slovstvo 13. 171-75.
Tine Logar, 1968: Slovenska narečja. Ljubljana: MK.
Fran Ramovš, 1952: Morfologija slovenskega jezika: Skripta, prirejena po predavanjih prof dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ljubljana: DZS.
Vera Smole, 2006: Lingvogeografska obdelava spola v ednini: samostalniki srednjega spola na -o v slovenskih narečjih. Slovensko jezikoslovje danes. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 125-36.
Lucien Tesnière, 1925: Les formes du duel en slovène. Pariz: Librairie Ancienne Honoré
Champion.
Zinka Zorko, 1999: Štajerska narečja. Enciklopedija Slovenije 13 (Š-T). Ljubljana: MK. 131-33.
Summary
The Slovene noun has three grammatical categories: case, gender, and number. It distinguishes between six formal cases and three genders, and uses a three-number system. All distinctions in case, gender, and number are indicated by endings. Although the neuter forms exist in Contemporary Standard Slovene, there are dialects in which originally neuter nouns have been masculinized or feminized (gender change from neuter to masculine or feminine). This article discusses gender changes that can take place in neuter nouns in the Styrian Central Savinja dialect and presents the morphological (and accentological) structure of neuter nouns. The typology of (originally) neuter noun forms is presented according to declination type (under the model noun there are several examples belonging to the particular type). The author based her analysis on recently recorded material (from 1999 on). The Central Savinja dialect of today is, as a result of contact between the Upper Carniola (Gorenjska) and Styria (Štajerska) dialect base, a relatively young intermediate formation. The orientation towards Gorenjska dialect influence in phonology and towards Styria in other language developments (i.e., in morphology) in the case of the Ložnica micro-dialect confirms the hypothesis that linguistic planes can develop quite independently of each other.