Razvoj OF f letu 1941 za Barje
Sedmidel
V Stajah so bili zaupniki: Kastelic, Jože Šuštaršič in njegov brat Tone, družina Ponikvar, kateri je črna roka umorila Lojzeta in Marijo, Tone Janželj (njegov sin ustreljen kot talec) in Miha Janželj-Lahov.
V  Kotu je organizirano delala družina Jakoba Cibra (njegov sin je padel v NOV) in Matija Zalar, ki je padel v NOV. Bil je učenec Toneta Možeka, ki je bil ustreljen v Ljubljani kot talec zaradi izdajstva.
Ker je rajon pogosto prirejal sestanke v gostilni Minati na Igu, moram povedati, da je bila v hiši tudi trojka hišnih članov: Dane, Silva, Darinka in Fero, ki je padel v partizanih. V tej hiši je bil meseca avgusta ustanovni sestanek OF, na katerem so poleg domačinov sodelovali še: predvojni komunist in revolucionar Nikolaj Šteblaj, ki so ga fašisti 16. julija 1942 ustrelili v Belem potoku pri Borovnici, Janez Gradišar-Mrharjev iz Škrilja, Alojz Pe-trič in član rajona Janez Japelj. Na sestanku je obširno govoril Oskar Kovačič. Naslednjo noč je bil v hiši Janeza Jakiča-Šmona izbran terenski odbor OF. Mesto sekretar-ja je bilo zaupano Antonu Šenku. Člani pa so bili: Repar Franc, Tone Hitejc, Tine Kocmur (iz vrst krščanskih socialistov), Janez Jakič-Šmon in pa Stane Zdravje. Pozi-mi 1941-1942 se je zaradi ozeblin sedaj že pokojni narodni heroj Jože Klanjšek-Ižanc približno tri tedne zdravil pri Stanetu Zdravje.
Potrebno se mi zdi predstaviti aktivista in kandidata partije Antona Šenka, ki je bil prvi in zadnji predsednik DKFID Iga. Šenk se je poleg kmetije bavil tudi z naku-pom lesa. Tako se je med okupacijo lažje gibal po vaseh, vestno je delal za OF. Uspeh je imel med mladino, ki se ga še danes spominja, tako v Zapotoku, kakor tudi po drugih vaseh. Spomladi 1943 se je izognil italijanski hajki in je odšel v dolino na Barje v zaselek Hauptmance k znani partizanski družini Cepin. Tone pa je preveč zaupal sovaščanu in je na sumljiv način padel v roke belim. Legionarji so šli direktno k Cepinu in tam aretirali Šenka. Tri dni je b;l zaprt v Ižanskem gradu, kjer so ga zelo mučili, potem pa še dva meseca v Ljubljani. Obsojen je bil na dvanajst Iet. Po kapitulaciji fašistične Italije se je vrnil v Ljubljano, kjer so ga ižanski domobranci aretirali in ga odpeljali v Dachau,. od tam pa v Buchenvvald, kjer ie tako oslabel, da je moral v lcrematorij. Kako je bil Senk ujete ve povedati Janez Juha, ki je bil zraven, ko so ga aretirali.
V  Brestu so bili za terenski odbor OF v mesecu sep-tembru izbrani naslednji tovariši: Jože Perme-sekretar,
Jože Prek, Franc Modic, Slavko Peršin, Jože Požar, Janez Kumše in Anton Šuštaršič, Poleg odbora so bile v organi-zacijo vključene še družine. Med njimi Fric Švigelj z ženo Marijo, ki sta sporazumno z nami dovolila, da je bil njun gradič več mesecev zaminiran, ker so hoteli Italijani gradič spremeniti v svojo postojanko. Švigljeva sta se preselila v ženin rojstni kraj in vse do konca vojne dajala vso pomoč, posebno v hrani, za partizanske bolnice. Enako je bila aktivna vse do osvoboditve družina Tonič-ka Peržina (po rodu Čeh, ki sedaj živi v Karlovih Varih) in njegova žena Fani, rojena Poženel z Ižanske ceste.
Anton Šenk
Njuna hčerka in sin sta bila ob Rudolfu Likoviču, Vidu Zalarju, Slavku Šteblaju in Radu Modicu dobra mladinca v vasi. Spomladi 1944 so bili, po izdajstvu domačinke, aretirani štirje vaščani: Jože Prek, Jože Perme, Peter Skraba in Jakob Modic, ki je umrl v Dachau, kamor so bili odpeljani vsi štirje. Aretacijo pa je s svojimi pajdaši izvedel črnorokec Martinčič z Iga.
V Iški lold je bil koncetn septembra formiran vaški odbor, ki pa ni zaživel zaradi oportuntzma in sektaštva nekaterih članov v odboru. Organizacijsko delo se je potem nadaljevalo preko zaupnika Jožeta Jere, Alojza Kumšeta, Franca Reparja in Jožeta Zgonca, ki so ga Nemci 1943 kot partizana ujeli in prepeljali na rusko fronto. Po enem mesecu je Zgonc s prijateljem pobegnil k ruskim partizanom. Zgonc se je po osvoboditvi vrnil v jugoslovansko artilerijsko brigado, ki je bila formirana pred Moskvo. Zgonc ima zaradi ozeblin deformirane roke.
KONEC