Didakta Spoznanje: v oddelku imam učenca s posebnimi potrebami Fanika Strojin, profesorica razrednega pouka, OŠ Šentjernej Učitelj je umetnik, ki iz pisane palete učencev ustvari umetnino. Ko se razrednik prvič sreča s svojim oddelkom, že zazna, kako so si otroci med sabo različni. Ob nadaljnjem učnem in vzgoj- nem delu pa se slej kot prej pokažejo tudi morebitne specifične posebnosti otrok, ki potrebuje- jo strokovno obravnavo. Ob sodelovanju staršev in drugih strokovnih delavcev se takšne otroke prepozna, ustrezno obravnava in uspešno vodi skozi vzgojno-izobraževalno pot. Uvod Pri svoji več kot desetletje dolgi dobi poučevanja na razredni stopnji v osnovni šoli se vsakodnevno sreču- jem z učenci, ki mi predstavljajo strokovni izziv bodisi na vzgojnem bodisi na učnem področju. Poseben izziv predstavljajo otroci s posebnimi potrebami, še posebej, kadar je potrebno takšne otroke prepozna- ti in jih nato ustrezno obravnavati. V prvem razredu, kjer že nekaj let poučujem, je to res strokovni izziv. Predstavljal mi ga je tudi učenec, ki je imel težave na več področjih. Bil je ponavljalec prvega razreda in že po strokovni oceni prejšnje razredničarke sem doje- la, da bo potreboval individualni strokovni pristop. Zaznava težav in začetek pomoči Na moje veliko začudenje se je učenec v začetnih dveh tednih pouka odlično vklopil med nove so- šolce in dobro sodeloval pri pouku. V drugi polovici septembra pa so se že začele kazati težave, ki jih je navajala tudi prejšnja razredničarka. Učenec je postal nemiren, preglasen, nevodljiv, ne- motiviran za šolsko delo, skratka moteč med pou- kom in med odmori. Ker pogovor z učencem ni pri- nesel izboljšav, je bil potreben pogovor s starši. Ti so obljubili sodelovanje in čeprav je naše sodelovanje potekalo skozi celotno šolsko leto, so bili rezultati počasnejši, kot smo si želeli. 15 16 ŠOLSKA PRAKSA Didakta Povezala sem se s šolsko svetovalno službo, iz- delali smo IDPP (izvirni delovni projekt pomoči). Včasih se je zdelo, da vsi nekaj delamo in premi- šljujemo, kako bi se učencu čim bolj približali in mu pomagali, on pa je ostajal »na svojem bregu« in se za nas ni zmenil. Ker kljub različnim strokov- nim pristopom ni bilo pričakovanega napredka, so se starši na našo pobudo odločili podati zahte- vo za uvedbo postopka za usmerjanje. Učenec je bil zaznan kot učenec s posebnimi potrebami in posledično usmerjen. Otroci s posebnimi potrebami V Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potre- bami (Vir 1) so otroci s posebnimi potrebami opre- deljeni v naslednje skupine: otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oz. otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gi- balno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otro- ci s primanjkljaji na posameznih področjih uče- nja, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in otroci z avtističnimi motnjami. Za te otroke se predvideva, da potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno stro- kovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja. Odločba o usmerjanju in prilagoditve Za obravnavanega učenca je komisija za usmer- janje odločila, da v redni osnovni šoli potrebuje prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobra- ževanja z dodatno strokovno pomočjo, saj so pri učencu zaznali lažjo motnjo v duševnem razvoju. Nemudoma sem pričela z individualnim izobraže- vanjem, saj še nisem poučevala otroka s tovrstno motnjo. V dokumentu Kriteriji za opredelitev vrste in sto- pnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s poseb- nimi potrebami (Vir 2) je opredeljeno, da je motnja v duševnem razvoju nevrološko pogojena razvojna motnja, ki nastane pred dopolnjenim osemnaj- stim letom starosti in se kaže v pomembno niž- jih intelektualnih sposobnostih ter pomembnih odstopanjih prilagoditvenih spretnosti. Nadalje je navedeno, da pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju ugotavljamo: - Pomembno znižano splošno intelektualno ra- ven/funkcioniranje, vključno z znižanimi spo- sobnostmi učenja, sklepanja in reševanja pro- blemskih okoliščin ter znižanimi sposobnostmi abstraktnega mišljenja in presojanja. - Znižane prilagoditvene funkcije oz. spretno- sti. Raven prilagoditvenih funkcij opredelimo glede na otrokovo kronološko starost ter s po- membnim odstopanjem na vsaj dveh od našte- tih področij prilagoditvenih funkcij – socialnem, konceptualnem in praktičnem. Primanjkljaji v prilagoditvenih spretnostih se pomembno odražajo na področjih govora in komunikacije, skrbi zase, samostojnosti, socialnih spretnostih, učnih in delovnih zmožnostih, funkcionalnih učnih sposobnostih, sposobnostih praktičnih znanj, skrbi za lastno varnost. Učinkovitost teh funkcij je povezana z omejitvami zaradi zniža- nih splošnih intelektualnih sposobnosti. Glede na stopnjo motnje v duševnem razvoju loči- mo otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Otroci z lažjo motnjo v dušev- nem razvoju imajo znižane sposobnosti za učenje in usvajanja splošnih znanj. Znižani so senzomoto- rično in miselno skladno delovanje ter sposobnosti za načrtovanje, organizacijo, odločanje in izvedbo dejavnosti. Miselni procesi potekajo bolj na konkre- tni kot na abstraktni ravni. Uporabljajo preprostejši jezik in se nagibajo k nezrelemu presojanju in od- zivanju v socialnih okoliščinah (Vir 2). Pri učencu sem tekom učnega procesa spoznava- la, da to, kar je zapisano v teoriji glede otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, večinoma drži. Obve- zen je bil individualni pristop. Natančno je bilo po- trebno opredeliti cilje, ki naj bi jih učenec dosegel, nato pa na konkretni ravni podati učno snov. Uče- nec je potreboval natančno razlago, podkrepljeno s konkretnimi primeri, materialom. Obvezno je bilo dolgotrajno ponavljanje in utrjevanje že usvojene učne snovi. Vključila sem tudi njegove starše. Po- trebno je bilo domače delo v smislu reševanja do- mačih nalog in tudi ponavljanje učne snovi. Prilagoditve pa niso bile obvezne samo pri usvaja- nju nove snovi in pri utrjevanju, temveč tudi pri pre- verjanju in ocenjevanju. Poudarek je bil na ustnem ocenjevanju, navodila mu je bilo potrebno večkrat ponoviti in se prepričati, da jih razume, omogočila sem mu uporabo konkretnih ponazoril in pripo- močkov ter ocenjevanje po sklopih. V veliko pomoč sta mi bili tudi sodelavki specialni pedagoginji, ki sta učencu nudili dodatno strokovno pomoč ter se- veda vzgojiteljica, ki je z mano poučevala oddelek. Skupaj in posamezno smo imele več sestankov in pogovorov, da smo si sporočale opažanja pri učen- cu, napredek, trenutno učno stanje, si medsebojno svetovale z izkušnjami, ki so pri učencu delovale po- zitivno, se tudi spodbujale, kadar se je situacija zde- la zahtevna in težko prebrodljiva. Še posebej sva so- delovali z vzgojiteljico, saj je bil potreben nenehen nadzor nad učencem, tako med poukom, kot tudi med odmori. Koraki, ki smo jih skupaj delali, so bili majhni in počasni, a so bili koraki naprej. Močna področja Menim, da mora učitelj v vsakem učencu iskati nekaj dobrega, pozitivnega. Zato mi je bilo po- membno, da sem iskala in našla tudi učenčeva močna področja, ki so mu dajala spodbudo in mo- tivacijo za delo. 16 Didakta Likovno področje je bilo eno izmed teh. Pri likov- nem izražanju je vedno rad sodeloval, ob usmer- janju je izbral primeren likovni motiv in ga tudi upodobil. Besede pohvale in prikaz njegovega izdelka drugim učencem kot primer izdelka, ki upošteva likovno nalogo, mu je bilo v ponos in drugim učencem je z veseljem svetoval in poma- gal pri nalogi. Učenec je zelo rad pomagal tudi učiteljici. Vsako- dnevno je želel sodelovati pri pospravljanju šol- skih torb, brisanju table, delitvi malice, urejanju predalčkov in likovnih škatel, delitvi učnih listov … Ko sva z vzgojiteljico potrebovali pomoč, sva ga pogosto vključili v delo. To sva izrabili tudi za neke vrste nagrado. Kadar se je potrudil pri učnem delu ali je pazil na svoje vedenje, sva ga nagradili, da je lahko pri nečem pomagal. To se je izkazalo za uspešno metodo. Včasih, ko vedenje ali učno delo ni bilo ustrezno, sva morale njegovo pomoč na žalost tudi odkloniti. To ga je prizadelo, vendar je delovalo vzgojno. Sprejetost med sošolci Na večjih šolah se v oddelku prvega razreda sreča- jo otroci, ki se vsi med sabo ne poznajo že iz vrtca. Za otroka, ki ponavlja razred, je to odlična iztočni- ca, saj se lažje vključi med otroke. Tudi obravnava- nega učenca so vrstniki lepo sprejeli medse in ga nikoli niso izločali. Včasih me je to čudilo, saj se je občasno do nekaterih vedel neprimerno. Nase je znal opozoriti s pozitivno pozornostjo: poskrbel je za humor v razredu, znal je potolažiti žalostnega sošolca, z zavzetostjo je pomagal pri iskanju so- šolčevih izgubljenih stvari, bil je sočuten, če se je nekomu zgodila krivica … Zaradi njegove pozitiv- ne naravnanosti do sošolcev so mu po moji oceni Literatura Vir 1: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Dostopno na http:// www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_predsol- sko_vzgojo_in_osnovno_solstvo/izobrazevanje_otrok_s_posebni- mi_potrebami/zakonodaja/, 11. 7. 2019. Vir 2: Zavod republike Slovenije za šolstvo: Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. Dostopno na https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/ kriteriji-puopp-2015/#6, 12. 7. 2019. ti lažje odpuščali takrat, ko je bil bolj svojeglav, tr- mast in nedružaben. Z vzgojiteljico sva veliko pozornosti namenili pozi- tivni klimi v razredu. Učence sva navajali na med- sebojno pomoč, na uporabo vljudnostnih izrazov, na sodelovanje, igrali smo se veliko socialnih iger ter pogosto uporabili skupinsko obliko dela ali delo v parih. To se mi zdi še posebej potrebno, kadar so si učenci med sabo zelo različni po sposobnostih, saj se v parih ali skupinah učijo drug od drugega, se dopolnjujejo in tudi osebno rastejo. Kadar pa so v oddelku otroci s posebnimi potrebami, se mi zdi to še toliko bolj potrebno in pomembno. Zaključek Ko smo si učitelji še kot dijaki izbirali poklic, smo si verjetno pred očmi slikali oddelke prijetnih, ra- dovednih, izjemno sposobnih in vodljivih učencev, ki nas bodo čakali v šoli. Realnost je seveda bolj živopisana. Ni samoumevno, da so otroci vodljivi in radovedni, ampak so enostavno otroci. Neka- teri med njimi tudi otroci s posebnimi potrebami. Z njimi se srečujem na svoji poklicni poti in jih ne ločujem na takšne in drugačne. Vzamem jih kot iz- ziv, strokovni izziv, in pomagajo mi, da se skupaj z njimi učim tudi jaz, da delam korake naprej, kratke ali dolge … Pomembno je, da gremo naprej in sku- paj rastemo ter tako pridobivamo vsi. 17