List 14.
Politiški oddelek.
Boj za vsako ceno.
Čitatelji naši se vedno spominjajo, da smo mi v svojem velikonočnem članku priporočali spravo. Kdor je količkaj nepristransk, gotovo v našem članku ni našel nič izpodtakljivega. Drugače pa „Slovenec", kateri je pri tej priliki pokazal, da hoče imeti boj za vsako ceno. Na naš dotični članek je odgovoril tako-le:
»Jezikave starke ni lahko prestajati. Če se pa starosti loti še domišljavost in nečimernost, potem — gorje vsakemu,   kedor  pride  blizu.    Nekako   vse   te   lastnosti
v
dičijo naše „Novice". Ze dolgo smo jih pustili v nemar, danes pa zopet moramo povdarjati, da zlobnosti »Novičine" ni mere. S tistim svojim starim, miroljubno vkrojenim slogom so že brale vse laži o našem škofu in toliko cin-cale pri njih sem in tija, da mora bralcu ostati zavest, da so resnične. Nam in našemu listu skušajo tudi cesto deliti kake zaušnice, a kar je najnespametneje, umevati nas nočejo,  dokaza  z  naše strani nobenega   ne   sprejmo
v
in   samo nas delajo — krive.    V soboto  zopet.    Članku so dali naslov »zmage dan".    Pišejo nam v njem  o  pomladi, o vstajenju, o Slovencih, o 1.  1848, o Poljakih, o spravi, o miru.   Vse je pisano tako ljubeznivo in modro, da je   veselje;   a  pred koncem ima tale stavek:    »Nesloga mej Slovani   naj   se   tudi   dela v imenu pristnega katoličanstva, je po svojih posle-dicahvendar levkorist nemškim liberalcem in   židovstvu".    O pristnem brezveretvu,   o  pristnem cinizmu nekaterih naše mladine,   o   pristni   posurovelosti marsikakih slovstvenih biserov, o pristnih lažeh o škofu, o   pristnem   sovraštvu   do   njega   in   do   duhovščine,   o pristnem zaničevanju   sv. cerkve   in   njenih zapovedij — »Novice"   nič   ne   povedo. — Saj   vedo,   komu   služijo. »Pristno katoličanstvo" — si za vse dobro; ko prebiramo »Novice",   se   nam   zdi v resnici  smešno  govoričenje   o srednji stranki, o nevtralnih domoljubih.    Res je,  da te
baze modrijani mnogo govore o škodljivosti prepira, o spravi in ljubezni, a sami le še dražijo. Vsega so krivi duhovniki, se bere mej vrstami. Če računatg samo z dejstvi in če že res nimate sploh smisla za cerkev in pojma o njenem zvanju, pomislite vsaj to, da je skoraj brez izjeme vsa duhovščina po svojih skušnjah v srce prepričana, kako globoko se je zajedel liberalizem v našo državo in — v naš narod, in koliko dolžnost boja nalaga že poklic duhovniški. Korporativno nastopajoči duhovščini naši pa se skaziije vsaj toliko spoštovanje, kakor po-samnim agentom ali advokatskim pisarjem! Kedor noče priznati te jedinosti in tega samorastega prepričanja, ž njim je zastonj vsaka beseda. Seveda se duhovščini očita tudi hinavščina in slepa dresura. A toliko svobode, toliko prostega gibanja nima zlepa kateri stan kakor duhovniki. Saj poznamo klečeplazenje in hinavščino in zavidnost, a ne — pri nas. Ljubezni in vdanosti katoliškemu škofu nam ne narekava sebičnost, marveč božji zakon, vsak dober duhovnik ve, da je on uprav tako pri svojem delu božji hlapec, kakor njegov škof. In v tem smislu deluje in uboga. Sicer pa vsakemu, kedor se hoče po ceni, a trajno — navzeti sovraštva do škofa in katoliškega gibanja, priporočamo — »Novice"".
Mi smo doslovno ponatisnili besede »Slovenčeve", da čitatelji »Novic" sami spoznajo, kako zoperna je nekaterim ljudem sprava pri nas, da so kar po konci, ako le slišijo besedo o spravi. Da nas nazivlje »Jezikavo starko"^, to nas pač malo briga, ker to pač le dokazuje, kako fin takt vlada pri »Slovenčevi" gospodi. Dosedaj smo zmiraj slišali, da se starost mora spoštovati, ali »Slovenec" pa nas smeši zaradi starosti. Vidi se torej j edino le to, da smo zanj le predolgo na svetu, ker bi rad, da bi mej Slovenci nikak list več sprave ne priporočal, ampak le boj. Naj pri tem naš narod še toliko škode trpi, kaj mu mari zato. Odločno pa moramo zavračati očitanja zlobnosti. Vse kar smo pisali, pisali smo vedno iz najboljšega namena. Kar se pa tiče domišljavosti, pa moramo reči, da je pri »Slovenci" pač v taki meri doma,  da je  zlepa ne najdemo nikjer več na
120
svetu. Ko bi tega ne bilo, bi gospodje pač sami spoznali, da njih dokazi nikogar ne prepričajo samo vsled tega, ker so dostikrat preplitvi, preteoretični in se prav nič ne vjemajo z dejanjskimi razmerami. Pripravljeni smo tudi od Slovenca se dati poučiti, kakor vsprejmemo nauk od vsake druge strani. Saiho njegovi dokazi se morajo opirati na faktične razmere. Politika le s fakti računa. Akademične razprave o tej ali oni stvari pač le prevečkrat niso za javno življenje. Marsikaj je dobro za šolo, ali je brezmiselno v praktičnem življenji, posebno političnem. Kaj pomaga če se še tolikokrat dokaže, da po cerkvenih naukih vsak pravi katoličan mora biti vsem narodnostim pravičen, če se pa na drugi strani nahajajo celo škofje, n. pr. na Ogerskem, ki potujčujejo Slovane po šolah, katere sami vzdržujejo. Politik mora vedno računati z razmerami kakeršne so, ne pa kakeršne bi morale biti.
Da smo mi obsojali rovanje proti slogi pod pritvezo „pristnega" katoličanstva, to se nam ne sme šteti v greh, ker smo 1$ storili iz trdnega prepričanja, da je nesloga mej Slovani, naj se že goji pod to ali ono pretvezo naposled le v korist nemškim liberalcem, največjim sovražnikom naše vere in narodnosti. „Slovenec" nam tudi ni dokazal, da nismo imeli prav. V to imamo najboljši dokaz nedavno v „Neue Freie Presse." Nedavno je jako hvalila našega milostljivega knezo-škofa Misio in sicer za kaj, ker je sodila, da on ovira narodno gibanje in pospešuje narodni razpor in tako slabi Slovence. Mi smo pač prepričani, da se „Neue Freie Presse" v svoji sodbi o ljubljanskem škofu moti. To pa moramo reči, židovski list ni pel škofu slave zaradi tega, da bi bil mislil, da je njegovo delovanje veri v korist, temveč gotovo jedino zaradi tega, ker se je nadejal, da razpor, ki se seje pod pretvezo katoličanstva, naposled koristi le brezverskemu nemškemu liberalizmu. Mi pa tega nismo naveli, da bi morda hoteli grditi višjega našega duhovskega pastirja, temveč jedino zaradi tega, da naši čitatelji izpoznajo, da je tudi nesloga zasejana pod pretvezo pristnega katoličanstva lahko verskim nasprotnikom v korist.
Prav pa ima „Slovenec", če govori, da ni govoriti o nobeni srednji stranki. „Novice" tudi za tako stranko ne delajo in je ne žele, ker njim je le na narodni slogi, ne pa na razcepljenosti. Odločno za obrekovanje pa moramo označiti, če se nam podtika, kakor bi hoteli le duhovščino dolžiti, da je vsega kriva. Kdor je pazljivo posebno v lanskem letu čital naš list, mora priznati, če mu je na resnici sploh še kaj mari, da smo večkrat na-glašali, da je krivda na obeh straneh in smo tudi večkrat grajali grdenje duhovščine in naglašali njene zasluge za naš narod. Seveda take stvari gospodje pri „Slovenci" radi prezro, ker bi potem ne mogli mahati po nas in našega lista razkričavati za liberalnega. Kdaj smo mi očitali duhovščini hinavščino ali slepo dresuro? Če je morda kak drug list pisal o tem, kaj moremo mi za to. V svoji 51. številki lani smo obsojali, če se je skušalo vplivati na duhovščino od zgoraj,   da  podpisuje zaupnice
škofu. To obsojamo še danes, ker zaupnice skovane na kako željo višjih nimajo najmanjše cene. Ali tedaj smo pristavili, da se neznačajneži dobe v vseh stanovih, ne samo v duhovskem, in da je „Slovenec" nekaj tacega očital tudi uradnikom. Zakaj pa „ Slovenec" tega ne pove svojim čitateljem, da bi vsaj potem vedeli, kaj smo mi res pisali in kako je ta stvar. Kar se tiče klečeplazenja in hinavščine in sebičnosti pa povemo Slovencu, da je naše prepričanje, da se v vsakem stanu dobe ljudje, ki so podvrženi tem slabostim in tudi duhovski stan ni popolnoma izvzet, da si ravno je v tem stanu bilo in je še pri nas posebno veliko število značajnih in požrto-valnih mož.
Za najnesramneje obrekovanje pa moramo označiti Slovenčevo trditev, da bi se kdo iz našega lista mogel trajno navzeti sovraštva do ljubljanskega škofa. Mi smo lani očitno in neustrašeno naglašali, da naš škof ni kriv narodnega prepira. Ko je nam potem ^Slovenec" očital, zakaj da ne zagovarjamo po njegovem mnenji obreko-vanega škofa, smo morali nekatere stvari pojasniti. Pri pojasnilih smo se držali jedino poročil „ Slovencevih." Če je kaka krivda, ne zadene nas, temveč „Slovenca", ker je stvari nejasno razložil. Odločno pa izjavljamo, da smo pripravljeni vsako stvar preklicati, ako se tako pojasni, kakor smo tedaj želeli. Da je „Slovenec" n. pr. objavil, da se naš škof ni tako izrazil proti celovškemu škofu, kakor mu je „Narod" očital, mi bi to takoj v prvi številki priobčili svojim čitateljem. Ali „Slovenec" do danes tega ni storil, torej tudi mi tega storiti nismo mogli, ker nam stvari ne morejo biti znane. Naši čitatelji se še spominjajo, da smo o svojem času priobčili, da je celovški knezoškof Kahn hudo prijemal nekega slovenskega duhovnika, zaradi njegovega govora pri shodu podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda" in se nato krivično izrazil o tej družbi. Celovški „Mir" je potem priobčil, da je škof bil le od nemških liberalcev napačno poučen, in takoj smo mi to tudi povedali svojim čitateljem. Ravno tako smo pripravljeni glede ljubljanskega škofa vselej vse popraviti, ako se pojasni, da morda nismo bili prav poučeni, ker nam je le za resnico in še celo želimo, da se stvari popolnoma pojasnijo, in se pokaže, da je vse, kar se govori proti škofu povsem neosnovano. Tudi o Novem letu smo nepristranski poročali, kako ljubeznjivo je milostljivi škof odgovoril na novoletni pozdrav gospoda prosta v imenu duhovščine in to v slovenskem jeziku. Iz vsega povedanega je razvidno, da prav peklenska zloba mora voditi tistega, ki *n|m podtika kako sovraštvo do našega škofa fh to more prihajati le od tod, ker nekateri hočejo boj za vskako ceno.
„Novice" se vedno drže stare svoje politike in od nje še nikdar niso odstopile za las, ali s „ Slovencem" so se sprva dobro sporazumele. Vprašati se moramo, od kod sedaj nakrat tako nasprotje. Spremenjenih razmer ni moč drugače tolmačiti, kakor s tem, da tedaj še pri „Slovenci" niso imeli velike besede možje, kateri ne poznajo druzega gesla, kakor boj.