Letnik ftCVMI.
CERKVENI
GLASBENIK.
Organ Gecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo št. 12.
Gregorianski koral.1)
/Xfc5	(Piše Fr. Kimovec.)
/j udovito se je zganil glasbeni svet, ko je prišel glas iz večnega Rima,
da je končan boj, ki se je bil na cerkvenoglasbenem polju. Vse je bilo presenečeno. Res, da je bilo znano, da je novi papež Pij X. vnet glasbenik, finega okusa, mož velike izobrazbe, knez, poln cerkvenega duha: ali da bo tako hitro in s tako spretno in odločno roko, z enim mahljejem odločil zmago, tega ni nihče pričakoval; da, ko se je to že zgodilo, še skoro nismo mogli verjeti.
Seveda je bilo že davno naprej znano vsem onim, ki si niso nalašč zakrivali oči, kakšen mora biti konec tega boja. Kdor je le količkaj poslušal glasove, ki so prihajali iz ust učenjakov, kdor je le malo nastavil uho poročilom, ki so nam naznanjala že dobrih deset let sem dogodke v večnem mestu ob prestolu sv. Petra, je pač lahko, da, nujno uvidel, da se mora zmaga odločiti za resnico in lepoto.
Na misli mi je boj med tradicijo in medicejsko izdajo. Slo je za to, ali naj se razlegajo po katoliških cerkvah oni veličastni stari napevi, ona visoka pesem krščanskega duha, ki jo je speval v svetem zanosu ognjevitega prepričanja, pesem, ki jo je zamislila in zapela nevesta Kristusova — sv. cerkev — z neizrekljivo ljubeznijo v prvem deviškem objemu svojega ženina; šlo je zato, ali naj obveljajo spevi, urejeni po sv. Gregoriju Velikem, posvečeni po stoletni rabi v službi Najvišjega, ali pa spevi, ki jih je priredil duh, ki je pripravil toliko gorja katoliški cerkvi, tisti duh, ki je zanesel duha paganskega v katoliško cerkev, prav tisti duh, ki je nameščal stare, resne svete kipe in slike z lahkotnimi stvori s poganskimi idejami prepojenih umetnikov, tisti duh, ki je lomil rebra z gotskih svodov, zazidava! šilasta
') Pod tem naslovom namerjamo prinašati kratke članke o gregorianskem koralu brez posebne notranje zveze. Obdelavali bodo to, kar se nam zdi za naše razmere najpotrebnejše. Članki toraj ne bodo polemičnega, ampak praktično-znanstvenega značaja, pisaui z namenom, da se pravo pojmovanje korala in pa tudi njega praktična uporaba zaneseta v naš glasbeni svet.
S tem torej nočemo nič in prav nič drnzega, kakor to, kar žele sv. Oče.
okna gotskih cerkva in jih Siril, duh, ki je podil iz cerkva skrivnostni, sveti polumrak in v nje zavajal svetlobo razkošnih salonov. — Možje, ki so prirejali koral, niso imeli nobenega zmisla za gregorianski koral. Koral, ta spev, odet s prostostjo otrok božjih, so hoteli zasužniti tako daleč, da bi moral biti voljan in pripravljen obleči prisilni jopič harmonije in takta. — Ves notranji sestav korala jim je bil popolnoma tuj, zato ni čuda, če so koral gledali z očmi tedanjih glasbenih nazorov, zato ni čuda če renesanski glasbeniki niso vedeli kam z bogatimi melizmi enoglasnih koralnih spevov, saj za enoglasje niso imeli zmisla, vso glasbo so pojmovali le na podlagi harmonije. Zato so brezmiselno razdirali, črtali bogate skupine nevm in pustili ravno tako neumljivo sestavljene ostanke.
Prav tako so bili karakteristični začetki in konci koralnih spevov, ki jih harmonija in politbnične kadcnce niso mogle rabiti, neusmiljeno zakopani in prikrojeni po pravilih harmonične polifonije. Kakor da se je takrat, ko so vznikli gregorianski napevi, komponiralo po pravilih polifonije in harmonije! Zato se je tudi ta potvara izgubila brez vsakega sledu, dokler je ni pred dobrimi tridesetimi leti potrdila kongregacija za sv. obrede, ki je pa zdaj svoje delo sijajno popravila po odločni besedi sv. stolice.
Tako stojimo sedaj na staliSču, ki nam daje trdno podlago, na stališču, ki nam napravlja novega dela, ki nam pa obenem omogočuje in zagotavlja gotov in trajen uspeh pri našem naporu. In da se delo po naročilu sv. Očeta čim preje prične, da se čim preje pokažejo tudi blagoslovljeni sadovi tega dela, temu hočejo pripomoči po priprošnji sv. Cecilije sledeči sestavki.
1.
Kaj je gregorianski koral?
Gregorianski koral je ona vrsta enoglasnega petja, ki je na absolutno melodični podlagi v cerkvi poteklo iz najčistejšega verskega prepričanja prvih krščanskih stoletij, ki ga je cerkev sprejela za časa Gregorija Velikega, uredila in skozi vse čase do današnjih dni hranila, širila in gojila kot svojsko petje latinske liturgije.
Ime koral ima od besede „chorus", kar pomeni zbor, in sicer zbor pevcev, ki so poveličevali službo božjo s petjem; pozneje pa je pomenila ta beseda tudi kraj, kjer so pevci prepevali. Ta kraj je bil kakor Se dandanes po samostanskih in škotijškili cerkvah vsaj pri nekaterih opravilih pri oltarju. Zato se je imenovalo vse cerkveno petje koral, dokler ni prišlo v rabo v cerkvi tudi menzuralno petje. Stari napevi so tudi potem ohranili kot svojsko ime koral.
Gregorianski se imenuje koral zato, ker je koralne speve ob enem z liturgijo zbral in uredil papež Gregorij Veliki, (590—604) in ob enem tudi te sam marsikaj na novo skomponiral, kar nam potrjujejo stari pisatelji (Janez Diakon, Odoniz Clunjja1), frankovski menih Anonimus, papež Leon IV. in drugi).
') Odon iz Clunyja piše (la je Gregorij Veliki sam pisal v nekem spisu (ki se je pa izgubili in se opravičeval, da je zlagal napeve: „Blaženi papež Gregorij pravi, da se ni udajal lenobi, ko je izkušal, zlagati napeve, ampak storil je to zato, da bi omečil srea vernikov v slavo našemu Stvarniku." Prooem. Tonarii. Cfr. P. Coelestin Vivell: Der Gregorianische Gesang str. 8.
V dobi, ko je začela prevladovati menzuralna glasba (12. 13. stol.) so zaceli imenovati koral cantns planu s1) (ravno gladko, enakomerno petje), to pa zato, ker se mora koral peti enakomerno, brez sunkov, brez prehitevanja ali zadrževanja, saj so vsi toni v koralu primeroma enako dolgi, v menzuralnem petju je pa razloček med posameznimi toni glede trajanja zelo velik.
Italijani zaznamujejo koral tudi z besedo eanto fermo (trdno, stalno petje) po latinskem cantns f i r m u s, ki pomenja v polifoničnih skladbah vodilno melodijo, krog katere se vsi drugi glasovi ovijajo, kakor trta krog količa. To melodijo so jemali iz korala, od tod ime canto fermo za koral.
Zlasti zadnja desetletja preteklega stoletja je prišel v rabo izraz t radi c i o na lil i koral, to je tisti koral in takšen, kakršnega nam podaja tradicija (sporočilo); to se pravi tisti koral, ki je bil v rabi skozi ves srednji vek, ki je zapisan v starih kodikih, tisti koral, ki ga ni pokvarila renesansa 17. stoletja. Ta beseda je prišla v rabo, da zaznamuje nekako protitežje proti medicejski izdaji, ki jo je potrdila kongregaeija za sv. obrede in se je širila pod imenom oficialni ali rimski koral, ker gaje rimska cerkvena oblast izdala in priporočila pač ne toliko z ozirom na njega vrednost in lepoto, ampak zaradi enote v liturgičnem petju.
Odslej bodo pač bolj in bolj izginjala vsa druga imena, le ime koral, gregorianski koral, g-regoriansko petje se bo ohranilo, da za-znamenjamo ž njim to vrsto enimentno cerkvenega petja.	(Dalje prih.)
Občni zbor Cecilijinega društva za goriško nadškofijo.
A	(Izv. poročilo.)
I\j a dan sv. Cecilije se je vršil občni zbor Cecilijinega društva za goriško J nadškofijo. Pri tej priliki se je pokazalo, da društvo ne samo živi, ampak da ima tudi dovolj življenske moči, kar pač upravičuje upanje, da bode isto vnaprej imelo mnogo lepih uspehov. — Vsled sklepa pri odborovi seji dne 10. novembra se je pred zborovanjem darovala slovesna sv. maša v župnijski cerkvi sv. Ignacija, popoludne pa v stolnici priredila glasbena produkcija. Pri sv. maši se je izvajala lepa maša — za dobre zbore —: Th. Bartholomaeus op. 3. in hon. s. Servatii, možki zbor z org., orkester je priredil g. Avg. Seghizzi. Introitus, Communio koralno; Graduale: Audi filia, Fr. Endler; Offertorium: Afferentur regi, V. Engel. Koj po sv. maši je bil dodan še „Credo". — Petje je bilo vseskozi dobro, le škoda, da je bil orkester premočan, ker zaradi tega posamezni glasovi, zlasti srednji, niso mogli biti dovolj jasni. Ker sem že pri petju, naj omenim še produkcije popoludne ob 2. uri v stolnici. Peli so se lepi inpozantni možki zbori: Adoro te: B.
*) Elia Salomon (v 13. stol.) piše (Gerbert seriptores III. 21.)): 'Noben koralni spev (eantus planus) ne trpi večje hitrice v enem delu kot v drugem, kakor je v njega naravi; zato se imenuje eantus planus (enakomerno ravno petje), ker teži po tem, da ae popolnoma enakomerno (ravno) (planissime) poje. Cfr. Dr. Wagner Einfiihnmg str. 4.
Kothe; O crux ave: Philipp; O salutaris: Fr. A. Vater; Jubilate Deo: C. Aiblinger; Ave Maria: Fr. Witt; O sacram convivium: M. Haller; Tu es Petrus: M. Haller. Petje je bilo splošno dobro, nekatere točke naravnost krasne. Vsa čast pevovodju č. g. Kokosa r j u! Upam, da nas bo s podobnimi prireditvami večkrat vnemal za lepo, sveto glasbo.
Sedaj pa zborovanje. Ob enajstih je v dvorani hilarijanske tiskarne predsednik msgr. dr. Se dej otvoril zborovanje, pozdravil došle prijatelje cerkvene glasbe -— društvenikov sicer ni bilo veliko, to pa radi tega, ker jib je bilo mnogo službeno zadržanih — in pravi, da je bil z g. podpreds. dr. Tarlao pri prevzv. g. knezu nadškofu v zadevi „Motu proprio", kako zadostiti njegovim določbam. Prevzvišeni je naročil, naj se mu z ozirom na obstoječe tukajšnje razmere predložijo konkretni nasveti in predlogi, katere bi potem objavil in njih izvrševanje zahteval. V ta namen je bil izvoljen odbor, ki naj se posvetuje, razmišlja o skupnih potrebah, razmerah, izdela primerne predloge do prili. občnega zbora. V odbor so bili izvoljeni gg. dr. Tarlao, Stacul, Segbizzi od italijanske, gg. Kokošar, Setničar, Fajgelj od slovenske narodnosti. Predsednik temu odboru pa je msgr. dr. Sedej. Dal Bog obilo uspeha!
Slovensko tajnikovo poročilo je bilo omejeno le na Gorico, ker društvo kot tako ni moglo mnogo storiti — negativni uspehi so nezmisel —; od drugod se ni moglo mnogo zvedeti. Kolikor se ve, je vsaj toliko, da smo lahko še zadovoljni, seveda ne povsod. Glede Gorice se mora sicer reči: ni še, kakor bi moralo biti. Ali če se pomisli, kako je bilo pred leti, mora se pripoznati, da je cerkv. glasba v Gorici nastopila novo, a popolnoma pravo pot, da se goji glasba, ki je dostojna hiše božje. Skratka: gotovo je, da cecilijanska ideja v Gorici ni samo prodrla na vsej črti, tudi nasprotstva ni več. Ce je n. pr. letos v stolnici preč. g. dr. Tarlao z gg. bogoslovci pri obredih velikega tedna pel večinoma koralno po „Off. H. S.", in so bili s petjem prav zadovoljni tudi taki, ki so bili prej nasprotniki, ki so se držali svoje tradicije, tedaj pač lahko rečemo, to je že nekaj, gotovo dobro znamenje. Pred leti naj bi kdo kaj takega samo poizkusil! To bi naletel! In sedaj brez ugovora, da, celo s priznanjem. To je gotovo napredek.
Pri slovesnih sv. mašah pojejo večinoma moški zbori in tudi takim zborom primerne skladbe od priznanih mojstrov, in to je prav, da pojejo moški glasovi tudi take kompozicije v sostavni legi. Neprijetno mi je bilo vselej, ko sem pel prvi glas in pri tem v nizki legi vzdihoval, sapo lovil, mej tem, ko je bas nad menoj tulil. Ko bi bilo le tu in tam, naj bi že bilo, pa smo peli vedno — le majhne izjeme — v razstavni legi. To mimogrede. Popolnoma liturgično petje je sicer slišati malokje, toda uvajati koral v sedanji izdaji, ko uprav pričakujemo tradicionalnega, ne kaže.
G. dr. Tarlao mesto zadržanega tajnika italijanskega oddelka pravi, da si društveniki mnogo prizadevajo za razširjanje cecilijanske ideje, da pa ne morejo mnogo doseči, ker je društvo kot tako bolj privatnega značaja, mu tedaj manjka avktoritete. Zato bo društvo po prej označenem načinu prišlo prej do zaželjenega cilja. — V gmotnem ozira društvo ni posebno trdno.
Msgr. dr. Sedej pojasni, zakaj ,se pri lanskem občnem zboru predlagana koralna izdaja za največje praznike ni priredila, ker je namreč sedaj brez pomena. Glede prepotrebne orglarske šole pravi isti, da je največja ovira gmotna zadeva, potem pa tudi dve narodnosti; za sedaj ni mogoče šole ustanoviti. — Morda se posreči novoizvoljenemu odboru najti pot do preko-ristne šole.
Prč. g. župnik Kosec predlaga, naj društvo, oziroma društveniki na to delajo, da se bo po cerkvah bolj gojilo ljudsko petje, ker so nekateri v svoji vnemi res prestrogo postopali in petje s tem omejili le na kor. To sedaj popraviti je prav lahko, ker je izšla primerna in zelo pripravna „ ljudska pesmarica". Isti tudi predlaga, naj društvo posreduje, poskrbi, da bodo posamezni prč. gospodje mogli nabaviti dotične knjižice, oziroma partituro iz cerkvenega denarja. — Za tem se je vršila zadnja točka vsporeda, volitev novega odbora. Za predsednika je bil izvoljen dr. T ari a o, za podpredsednika msgr. dr. Sedej; drugi udje pri odboru kakor lansko leto.
Naj še dostavimo temu poročilu, daje g. Alojzij Mihelčič iz Metlike zborovavce brzojavno pozdravil.	P. R. V.
Cerkvena glasba.
i.
od tem zaglavjem pričnemo objavljati glasbena dela, katera cenimo pripravna za naše zbore. Pevovodje dostikrat žele kakega glasbenega dela, ga naroce, a jim ne ugaja. Ocene so takšne, da se človek nanje ne more zanesti. Zategadelj smo se namenili objavljati razne skladbe, katere smo sami dobro proučili in smo preskrbeli, da se te skladbe lahko dobe v Katoliški bukvami. Vsakikrat priobčimo nekaj, kakor nam pride pod roko; zistema se ne držimo nobenega.
1.	Vincencij Goller, 12 Pange lingua, oziroma Tantum ergo, za mešan zbor. deloma z orglami, partitura 2 K 2 vin., štirje glasovi 24 vin. Alfred Coppenrath, Regensburg.
Boljših Tantum ergo za naše razmere ne poznamo. Eni so prav lahki, n. pr. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, drugi štirje tudi niso težki, vendar za spretnejše pevce. Sicer se jih pa priuči s pridnostjo vsak količkaj izvežban zbor. — Spevi so taki, da se jih človek nikdar ne naveliča, vedno se zde novi, in pevci se jih nikdar ne naveličajo.
Goller je rojen Tirolec, a službuje kot učitelj in pevovodja v Degendorfu na Bavarskem. Učenec je glasbene šole v Regensburgu in je eden najbolj nadarjenih in najplodovitejših skladateljev. Imenovali ga bomo še večkrat na tem prostoru.
2.	Ig. Mitterer, Missa in laudem et adorationem SS. Nominis Jesu, za dva moška glasa in orgle. Partitura 1 K 44 vin., glasova 36 vin. Pustet, Regensburg.
To je maša, ki se je pela ob diecezanski sinodi prvi dan, in koja je vzbudila med udeleženci splošno občudovanje. Maša je kakor vlita, duhovita in vznesena, melodije so jako plemenite, kontrapnnktično prepletene, modulacija bogata in izbrana. Spremljevanje je popolnoma samostojno in daje glasovoma potrebno polnost harmonije. Maša ni težka, priljubi se vsakateremu, ki jo natančno prouči.
Mitterer je stolni kapelnik in titularni prošt v Briksenu. Rojen je 2. februvarja 1850 na Tirolskem, mašnik 26. julija 1874. leta; 1876 je študiral v rezenški glasbeni šoli, bil kaplan v Animi v Rimu, leta 1882—85 stolni kapelnik v Reznu, odtedaj v Briksenu. Zložil je že premnogo skladeb, v katerih veje plemenit cerkven duh. Tudi z Mittererjem se bomo srečali še mnogokrat.
3.	Jožef Gruber, Missa Dominicalis I., II., III. za Sopran, Alt (Tenor, Bass ad lil).) in orgle. Partitura vsake maše 2 K 40 vin., glasovi 1 K 80 vin. A. Pietsch, Zuckmantel, O ost. Sclilesien.
Te tri mase »o jako melodiozne, zelo lahke, prikupljive in polne efektov. Noben skladatelj ni za naše razmere tako praktičen kot Gruber. Kdor hoče svoje pevee navdušiti za cerkvcno glasbo, začni s temi skladbami. Mitterer sam piše o njih Gruberju: „ Čestitam vam na vaši blagoglasni, kremeniti in uporabni glasbi". Nekateri so z ramami majali, ko so čuli Gruberjeve skadbe; a mnogo jih je že sprejetih v katalog Cecilijinega društva in dasi so precej moderno navdahnjene, nihče ne more trditi, da bi ne bile sposobne za cerkev. Da so mladi organisti raje pričeli s temi skladbami, nego z Molitorjem in enakimi, ne bi bilo cecilijanstvo prišlo v tako slab glas.
Gruber je rojen 18. aprila 1855 na Gor. Avstrijskem. Glasbe se je učil že v očetovski hiši, kmalu pa je prišel v St. Florijan k Avguštineem, kjer je imel za učitelja slavnega Traumililerja in je mnogo občeval s slavnim Brucknerjem, ki je pogosto zahajal v St. Florijan. V taki družbi se je laliko temeljito izobrazil nadarjeni mladenič. L. 1878. je postal organist v proštijski cerkvi in je ostal do novega leta 1904. Danes je učitelj glasbe na zasebni preparandiji v Lincu.
Iz odbora Cecilijinega društva v Ljubljani.
ecilijino društvo v Ljubljani je imelo dne 18. decembra 1904 odborovo sejo v prostorih orglarske šole. Udeležili so se jc odborniki: Ferjančič, Foerster, Gerbič, dr. Karlin, dr. Lampe, P. Hugolin Sattner.
1.	Podpredsednik poroča, da ima društvo v stanovanju pokojnega predsednika še mnogo starejših letnikov Glasbenika in prilog, pa tudi še knjig, katere je društvo izdalo prejšnja leta. Sklene se, da se nakupi omara, v katero naj se ostanki shranijo, polagoma pa prodado.
2.	P. Hugolin naznanja, da bode v bodočih listih Glasbenika ocenjeval cerkvenoglas-beno gradivo z ozirom na to, da bodo organisti vedeli, kaj naj si nakupijo. Katoliška bukvama pa je obljubila, tla bode dotične muzikalije imela na razpregled.
3.	Zasuul se je pogovor, kako uredovati glasbeno prilogo, da bode pridobila večjo veljavo pri naročnikih. Izrekla se je misel, da kaže bolj kultivirati slovensko pesem, za katero naj bi se teksti pripravili ali popravili. Prvo je namreč pravilno besedilo, potem se šele more komponirati. Urednik opomni, da je bil glede tekstov že v dogovoru z g. dr. Pečjakom, ki je obljubil prirediti novega besedila za svete pesmi v Glasbeniku, a radi pomanjkanja časa bržkone doslej še ni mogel na to misliti. Vendar pa mora in bode Cecilijino društvo tudi v tem pogledu obračalo pozornost na dostojno besedilo pri cerkvenih pesmih.
Dopisi.
5lava Brezmadežni.
(Spomini na jubilejno slavnost dne 8. decembra 1904.) V frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Na posebno željo prevzvišenega gospoda kneza in škofa se je obhajala v frančiškanski cerkvi slavnost na čast Brezmadežni vsak mesec in sicer na osmi dan, to pa zato, ker je edina ta cerkev v Ljubljani posvečena blaženi Devici. Vsakega osmega je bila tedaj zjutraj ob pol šestih slovesna sveta maša, popoldne ob šestih pridiga, rožni venec in litanije. Prevzvišeni se je udeleževal popoldanske slavnosti, kadar je bil v Ljubljani.
Bližnja priprava pa je bila devetdnevnica pred praznikom, ki se itak obhaja vsako leto, a to leto se je obhajala na slovesnejši način. Zjutraj je bila vsak dan slovesna sveta maša, popoludne pridiga in litanije. Na praznik je bila zjutraj slovesna sv. maša, ob 'Jih je pridigoval in maševal preč. in mil. g. generalvikarij kanonik F1 i s, popoludne sklep. Ljudstvo se je prav pridno udeleževalo, zlasti na večer je bila pri pridigi in litanijah prava gneča.
Pevski zbor je imel težavno nalogo, a pokazala se je posebna pomoč božja, nihče ni zbolel, nihče omagal, do sklepa so vsi redno prihajali, navdušeno pevali.
Izvajali so pa:
HO. novembra: Missa in lion. Spiritus S., Ebner; 1. decembra: Missa in hon. S Vin-centii Ter., Goller; 2. decembra: Missa Dominicalis I. Gruber; 3. decembra: Missa Domi-nicalis II. Gruber; 4. decembra: Missa dominicalis III. Gruber; 5. decembra: Missa S. Christinae, Premrl; 0. decembra: Missa Stabat Mater, Gruber; 7. decembra: Missa in bon. S. Viuc., Goller; 8. decembra zjutraj: Missa Dominicalis II. Gruber, ob 9ih zjutraj: Missa D-dur, Filke, Graduale: Benedicta, Mittercr, Offertor.: Ave Maria, Mitterer, Te Deum: Mitterer, op. 114. vse štiri z orkestrom.
Graduale med devetdnevnico koral, Offert. iz Wittove zbirke št. 4, G, 7, 144. 147.
Vsak večer se je po litanijah pevala tudi slovenska Marijina pesem: Griesbaclier, Lipp, Pavčič, Gruber itd., ki je občinstvo s svojo umetnostjo in krasoto pridržala v ecrkvi do zadnjega akorda.
liili so težavni a lepi dnevi: Mouumentalen marmornat altar s podobo Brezmadežne, preokusno okinčan s svežimi cvetlicami, cerkev čarobno razsvetljena z električno lučjo, veličastne orgle, iz vež ban zbor, 24 grl, mladih, čilih, ki vsi samostojno pojo. Vse k večji časti božji in v proslavo Brezmadežne, to poročilo pa v spodbudo cerkvenoglasbenim krogom!
Biser vsega proizvajanja je bila Filkejeva maša in Mittererjeve skladbe z orkestrom. Filkejeva maša jc moderna skladba, vendar cerkve popolnoma dostojna. Ivyrie je jako preprost, potem pa je vsaka točka lepša, vrhunec lepote je Agnus, ki konča z dramatičnim „Dona nobis" v najlepšem piano.
Mitterer je nalašč za jubilej zložil Graduale in Offertorium. Njegova glasba je pa še lepša; orkester in zbor sta ena celota, en organizem, glasba tako blaga, tako vzvišena, tako umetna, da treba čuti le en stavek in človek je premagan. Te Deum je inpozantna skladba, prav kakor nalašč za naše boljše zbore.
Iz Kamenj na Vipavskem. Z veliko slovesnostjo smo praznovali dne 8. decembra jubilej razglašenja Brezni. Spočetja. Pri sv. daritvi smo peli introit in comnmnio koralno z orglami. To pot se je prvič glasil koral raz kamenjski kor. Mašo smo peli Sclnveitzerjevo v „Cast detetu Jezusu", graduale: zložil V. Vodopivec, offertorij: zložil dr. Fr. Witt, po sv. maši koralni Te Deum, Tantum ergo, zložil P. Hartmann von an der Lan-Hochbrunn in na koncu iz „Slava Jezusu" štev 29. Popoldne pri slovesnem sprejemu novih udov v Marijino družbo so se se glasile s kora razne Marijine pesmi iz P. A. Hribarjeve zbirke „Slava Brezmadežni", iz P. H. Sattnerjevih „Šmarnic" in Mittererjeva: „Brezmadežni", katero je prinesel Bogoljub" v letošnji 22. številki, zatem pete litanije in Tantum ergo zložil Terra-bugio in k sklepu P. Angelikov „Jezusa ljubim".
Pa ne le samo v cerkvi, ampak tudi zunaj cerkve smo na dostojen način praznovali to velepomenljivo petdesetletnico. Dekliška Marijina družba je v zvezi s cerkvenim pevskim zborom priredila prav lepo veselico v proslavo Brezmadežne. Yrrstilo se je petje, tamburanje, deklamacije, samospevi, žive podobe in naposled gledališka igra „Dve sestri". Za nameček nam je še g. župnik Kosec razkazoval s skioptikonom razne podobe iz Marijinega življenja. Zares lepa slavnost je bila, in vse to so nam napravili naši domači kmetski fantje in naša domača kmetska dekleta. To je nekaj vredno! Pohvalno moram omeniti vztrajnost in požrtvovalnost pevcev in pevk. Ker jih je veliko število, je plača za vsakega posebej seveda le malenkostna, a oni se za to ne zmenijo, ker ne pojejo za denar, temveč za božjo čast. Ramenska fara obstoji iz treh občin in je precej razhodna, večina pevcev ima nad pol ure pota do kaplanije, kjer se vršijo pevske vaje, nekateri imajo celo tri četrt ure pota. In vendar redkokedaj kdo manjka, brez tehtnega vzroka gotovo ne. Vaje v petju in tamburanju imamo sedaj po zimi skoraj vsak večer, izvzemši sobote in nedelje. Število pevcev je 23.
Vinko Vodopivec.
Razne reči.
—• V spomin dne 1. maia I. 1904. umrlega slovansk. glasb, mojstra A nt. Dvoraka se je izvajal njegov Requiem dne 17. novembra t, 1. v veliki dvorani dunajskega glasbenega društva. Izvajajoče moči so bile izredno dobre; solisti deloma domači, deloma iz Brna in
Lipskega. In kav je posebnega priznanja vredno, je to, da se dunajsko občinstvo živo zanima za glasbene produkcije, vsled česar je koncertna dvorana vedno polno zasedena.
—	Dunajski konservatorij šteje letos okrog 1000 učencev in učenk.
—	Orglarskega tečaja v Mariboru se je udeleževalo od 27. do 30. sept. lanskega leta kakih petdeset organistov in prijateljev glasbe. Predavali so: č. g. Fr. Trop o zgodovini korala, g. Karol Bervar o harmoniji, č. g. Pran S al. S p in d le r o pevskem pouku sploh, posebej o umetnem /borovem in ljudskem petju, g. II i n k o D r u z o v i č o zgodovini in sestavi orgel. Na praznik sv. Mihaela je pomnoženi zbor Cecilijinega društva (kakih 75 glasov) proizvajal v stolnici šesteroglasno mašo L. A. Coernerjevo. Na večer istega dne pa je bil prvi cerkvenoglasbeni koncert v frančiškanski cerkvi, pri katerem so se pro-jzvajalc razne točke za orgle in mešan zbor.	„Voditelj".
—	Sadovi, ki jih prinaša papežev Motuproprio, se kažejo tudi že v Avstriji. Dne 30. avgusta je imelo zgornjeavstrijsko Cecilijino društvo svoj občni zbor v Ischlu. Diskusija se je ponajveč opirala na papežev Motuproprio. Kaj bo z instrumentalno glasbo v cerkvi ? Kaj s petjem žensk na korn ? Kako naj se predava koral? ta vprašanja so se reševala bolj ali manj srečno. Naposled pa vstane ekscelenca škof Doppelbauer in v svojem govoru naznanja, da se jo odločil — morda se to zvrši že v bodočem letu — ustanoviti pri novi •stolnici posebno deško pevsko šolo za kakih 20—30 dečkov. Da so cecilijanci to vest sprejeli z veseljem in hvaležnostjo, se mneva. Tudi mi jo radostno beležimo s pristavkom: Vivat seouens! »Greg. Rundschau'*1.
Oglasnik.
„In honorem Imm. concept. B. M.. V. corona 12 praeludiorum organo vel har-monio pulsandorum auctore Francisco Walczynski. eccl. cath. Tarnoviensia Ca-nonico. Op. 55. Suae Sanctitati Pio X. etc." Lahki zlog skladateljev s pristnimi cerkvenimi motivi in zanimivimi ritmi, vse to naredi cclo zbirko vsakemu organistu prikupljivo; posebno lepe so triglasne točke 0, 7, 11 in četveroglasne 1, 5, 9, 12.
Postne pesmi, zložil za mešan zbor P. Hugolin Sattner, so v tisku in izidejo meseca februarija, toraj še pravočasno za sv. postni čas. Tiskajo se tudi glasovi. Pravočasno se naznani izid in cena. Za zdaj naj služi g. pevovodjem to naznanilo.
Listnica uredništva.
Č. g. J. L. v R. „Kakšnega gradiva bi se bilo poprijeti? Koristno je sicer, ponavljati staro, toda vsak želi kaj novega. Dobro bi bilo, ako bi se sotrudnikom nasvetovalo, o čem naj bi pisali . . Ne, takega odgovora nisem pričakoval. Urednikova dolžnost je, da izpodbuja sposobne sotrudnike, jih vabi, prosi, da bi sodelovali. Dalje segati urednik no more in ne sme. Od apostolskih časov sem se pridiguje, a vendar ljudje še vedno radi poslušajo dobre cerkvene govore. Fiat applieatio! V okviru cerkvenih določil in na podlagi estetičnih pravil se daje popolna svoboda v našem listu vsem, ki so bonae voluntatis. Mislim, da se umejemo.
O. g. St. P. na D. Da je le primerna vsebina, potem nič ne škodi, če je dopis nekoliko obširnejši. Za razpravo o koralu, kakor vidite iz današnjega lista, je, hvala Bogu, dobro oskrbljeno. Oprostite, Vašega gradiva danes še nismo prinesli. Kadarkoli pride, bo zanimivo. Kmalu zopet! Zdravi!
Č. g. V. V. v K. Bog nam daj kaj takih sotrudnikov, kakor ste Vi, potem se ne bojimo za list. Presrčen pozdrav in pa ne pozabite na obljubljeno razpravo o oratorijih!
Več dopisnikom: Zato številko ni bilo mogoče. Naš list ni dnevnik. Pride polagoma na vrsto, četudi zaradi tesnega prostora nekoliko ostriženo.
Današnjemu listu je pridejana 1. štev. prilog.