Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1982, št. 15, s. 90—114 "w Aleš Lokar GOSPODARSKO SODELOVANJE OBMEJNIH PODROČIJ ITALIJE IN JUGOSLAVIJE IN MOŽNOSTI VKLJUČEVANJA SLOVENSKE NARODNOSTNE SKUPNOSTI V ITALIJI 1. Obmejno gospodarsko sodelovanje po obmejnih sporazumih med Italijo In Jugoslavijo Za gospodarsko sodelovanje na obmejnem področju med Italijo in Jugosla- vijo so dokajšnjega pomena preferencialni (prednostni) sporazumi o obmejnem sodelovanju, ki so nastali v povojnem obdobju na podlagi različnih družbeno- gospodarskih in političnih pobud. Osnova za gospodarsko sodelovanje in izmenjavo med obema jadranskima državama sta gospodrski sporazum iz let 1963, ki ga je omogočilo članstvo obeh držav v GATT (General Agreement on Tariffs 8 Trade) — sledilo mu je medseboj- no priznanje klavzule »najugodneje obravnavane države«, in pa prvi (1970) ter drugi (1980) sporazum EGS—Jugoslavija.! Obmejni sporazumi so nastali pred opisanimi mednarodnimi sporazumi in ne- odvisno od njih, vendar pa jih omenjajo in implicite ponovno potrjujejo kot lokalne izjeme v celotni sliki razmerij med Italijo in Jugoslavijo. Že sam GATT? predvi- deva takšne izjeme in jih označuje za »obmejni promet«,? sporazum EGS—Jugo- slavija iz leta 1980 pa z 28. členom izrecno izraža »ne vplivanje« tega sporazuma na posebne režime, ki so nastali v prejšnjih obdobjih. Na obmejnem področju med Italijo In Jugoslavijo imamo tri obmejne spora- zume: tržaški, videmsko-goriški in pa sejemski sporazum Alpe-Adria. Prva dva sta nastala v prvem povojnem obdobju, in sicer iz nujnosti, da ne bi povsem ustavili tradicionalnih prometnih tokov med mestnimi središči Trsta, Gorice in Čedada ter njihovim tradicionalnim podeželjem, ki jih je ločila meja po druoi svetovni vojni. V Trstu so ti sporazumi nastali še v času Zavezniške vojaške uprave (ZVU) med posameznimi deli Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), v Go- rici pa na podlagi sporazuma, ki sta ga Italija in Jugoslavija podpisali leta 1949. Tržaški in videmsko-goriški sporazum sta dobila sedanjo obliko 31. marca 1955 kot dela novega globalnega pravilnika o gospodarskih odnosih med obema drža- vama." S Sporazum Alpe-Adria pa so podpisali leta 1962 in urejuje sejemske posle Alpe-Adria v Ljubljani. Tržaški in videmsko-goriški sporazum sta si zelo podobna po strukturi: zaje- mata obmejna področja na Goriškem in Tržaškem na obeh straneh meje, dolo- 1 Commissione della Comunita' Europea «Accordo di Cooperazione tra la Comunita' Economica Europea e la Repubblica Socialista Federativa di Jugoslavia», 1980. 2 General Agreement on Tarlffs and Trade, Vol.1, Lake Success, New York: United Nations, 1977. 3 HOČEVAR T., »The Impact of Italo-Yugoslav Frontier Trade Agreements on the Expansion and Liberalization of East-West Trade«, Seventh Annual Southern Conference of Slavic Studies, October 25—26, 1968, University of Virginia. 4 LOKAR A., »Prospettiva di sviluppo dei regimi di scambio preferenzlali nel Friuli- Venezia Glulla«. Raziskava, ki jo je avtor opravil za deželo Furlanijo-Julijsko krajino leta 1980. S VRŠAJ E., »La cooperazlone economica Italla-Jugoslavia«, Ed.: Mladika, Trst, Ul. Donizetti 3. jod Gospodarsko sodelovanje obmejnih področij italije in Jugoslavije... čata blagovne kontingente in obvezujeta podjetja, ki trgujejo po njunih določilih, da imajo sedež na obmejnem območju ter da opravljajo plačila na tako imenova- nih »avtonomnih računih« pri Italijanski banki (Banca d'Italia) v Trstu oziroma Gorici. Obračunavajo jih v nekonvertibilnih lirah in zanje ne predvidevajo mož- nosti manipulativnih kreditov. Zato jih je treba letno uravnovešati. Morebitne salde je mogoče prenašati na naslednje leto na isti račun ali pa na generalni račun italijansko-jugoslovanske izmenjave. Blagovne liste so označene s črkami A, B, C in D. Lista A se nanaša na imena proizvodov in na kontingente, ki jih je moč uvo- ziti v Italijo na obmejno področje. Ta spisek vsebuje skupino 0% (prehrambeni proizvodi in žive živali), 1 (pijače in tobak) ter »druge proizvode«, ki jih je moč uvažati po carinskih predpisih splošnih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo. Me- njava po tem spisku potemtakem, s carinskega vidika, ni nič drugačna od običajne italijansko-jugoslovanske menjave, če izvzamemo plačilo po avtonomnem računu. Lista B se nanaša na kontingente, ki jih je moč uvažati v Jugoslavijo s trža- škega in goriškega področja. Vsebuje proizvode skupin 0 (prehrambeni proizvodi in žive živali), 4 (olja in maščobe), 5 (kemijski in farmacevtski proizvod), 6 (pro- dukti, ki jih razvrščamo po surovini; posplošeno bi lahko dejali, da so to v glav- nem polizdelki, ki se uporabljajo za nadaljnjo predelavo), 8 (proizvodi s stilno in/ali napredno tehnologijo). Na listi C so proizvodi, ki jih je moč brez carine izvažati v Italijo iz Jugoslavije To so proizvodi skupin 0 (prehrambeni proizvodi in žive živali), 1 (pijače), 5 (ke- mični proizvodi), 6 (proizvodi, razvrščeni po surovini; polizdelki), 8 (pohištvo). Ti proizvodi so ozko kontingentirani in jih je moč porabiti le na tržaškem področju. Lista D se nanaša na italijanske proizvode, ki jih je moč brez carine uvoziti v Jugoslavijo. Tudi ti so ozko kontingentirani in jih je moč porabiti izključno na področjih Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice. Na tem spisku so skupine 0 (pre- hrana, rastline), 1 (pijače), 5 (kemijski proizvodi), 6 (proizvodi/polizdelki, ki jih raz- vrščamo po surovini), 7 (stroji in transportna sredstva), 8 (tehnološko in stilistično razviti proizvodi). Goriški sporazum ne vsebuje določil brezcarinskega uvažanja v Italijo, kar se uravnoveša z dejstvom, da lahko Gorica brez carine uvaža (brezcarinsko področje — Zona Franca) iz katerekoli države, ne le iz Jugoslavije, po vnaprej določenih letnih kontingentih. Izvajanje tržaškega sporazuma je pokazalo, da so fiksni, z zakonom določeni kontingenti, izraženi v lirski vrednosti (razen pri živini, kjer je kontingent izražen $ Uporabljali bomo mednarodno blagovno klasifikacijo SITC, ki je običajna v medna- rodni trgovini. Po tej klasifikaciji se proizvodi najprej delijo na deset osnovnih skupin: 0 — prehrambeni proizvodi in žive živali; 1 — pijače in tobak; 2 — neprehrambene surovine, razen goriv; 3 — goriva, maziva in energetske surovine; 4 — olja in masti živalskega in rastlinskega izvora; 5 — kemični proizvodi; 6 — polizdelki, ki jih določamo po surovini; 7 — stroji in transportna sredstva; 8 — razni proizvodi visoke tehnologije in/ali stila (mode); 9 — blago in transakcije, ki jih ne označujemo po vrsti. s Opisane glavne skupine so nadalje razvrščene še po podskupinah z dvema, tremi, štirimi in celo petimi številkami, kar omogoča določanje več tisoč različnih vrst proizvodov po dokaj specialnih skupinah. Bibliografija: — Standard International Trade Classification, United Nations Statistical Papers, Se- ries M, N. 10; 2nd Ed. — SITC Revised, UN Statistical Papers, Series M, N. 34. Razpravo in gradivo, Ljubljana, november 1982, št. 15 101 v teži), hiba tega instrumenta v mednarodni menjavi in prometu. Blagovna me- njava med dvema državama je namreč odvisna od obojestranske notranje ponud- be in povpraševanja, ta pa se spreminja v skladu z razvojem notranje gospodar- ske strukture v obeh državah. Razen tega pa je jasno, da se kontingenti, izraženi z vrednostjo, v obdobju visoke inflacijske stopnje količinsko kaj hitro zmanjšujejo. Spreminjanje teh kontingentov, kar lahko izvede le državni zakon, pa je izredno zamudno opravilo, ki po navadi stopi v veljavo šele nekaj let po začetnem do- govoru. Tako je bil recimo tovrstni sporazum z dne 31. marca 1955 spremenjen z izmenjavo not med obema vladama 10. februarja 1978. Državni zakon je bil sprejet komaj 29, novembra 1980, a objavljen v italijanskem uradnem listu šele 15. decembra 1980. Šele 22. januarja 1981 so ustrezni uradi v Trstu in Gorici pre- jeli nove kontingente za liste C in D, ki zamenjujejo prejšnje kontingente z dne 30. aprila 1969. Novi kontingenti za listo C dosegajo vrednost 13.000 milijonov lir, od česar je 88% proizvodov iz skupine 0 (prehrambeni proizvodi in žive živali), 2,3% iz skupine 1 (pijače), 1,4 %o iz skupine 2 (celuloza), 1,2 %o iz skupine 5 (ke- mijski proizvodi, PVC), 0,4% iz skupine 6 (manjši kovinski proizvodi), 1,9 %o iz skupine 7 (stroji in transportna sredstva) ter 4,7 % iz skupine 8 (stilni in tehnolo- ško napredni proizvodi). V resnici pa je danes ta vrednost precej višja, ker je kontingent za živino in meso izražen v teži, to se pravi 5700 t, kar ne ustreza več vrednosti 9700 milijonov lir ob sklenitvi sporazuma, temveč približno današnjim 22.000 milijonom |lir. Iz opisanega je razvidno, da sestavljajo blagovno strukturo, ki jo Jugoslavija ponuja Italiji na podlagi liste C, pretežno tradicionalni prehrambeni, predvsem mesni izdelki in surovine. Le obrobno se uveljavljajo industrijski proizvodi raznih vrst, kljub popolni liberalizaciji uvoza, to se pravi brezcarinskemu tretmaju na italijanskem tržišču. Isti predpisi navajajo tudi listo D s skupnim kontingentom 13.000 milijonov lir. Od tega je 1,9% v skupini 0, 0,5 % v skupini 1, 0,07 % v skupini 3, 35,9 % v sku- pini 5, 39,5% v skupini 6, 9,6 %o v skupini 7, 11,5 % v skupini 8 in 0,9 %Yo v sku- pini 9, Lista D je namenjena brezcarinskemu izvozu v Jugoslavijo in je njena bla- govna struktura precej drugačna, pač v skladu z italijansko ponudbo in jugoslo- vanskim povpraševanjem: pretežno so to kemijski proizvodi, polizdelki (kar zdru- žuje skupno več kot 75%. raznih vrst blaga), stroji ter tehnološko in stilno na- predni proizvodi. Dejansko pa se lista D ne izkorišča tako intenzivno kot lista C kljub ugodnostim brezcarinskega režima. Razloge bomo omenili pozneje. Omenili smo že, da sporazuma vsebujeta še listi A in B, vsaka za skupni kon- tingent 11.000 milijonov lir. Vendar sta ti listi le bolj simboličnega pomena, ker so v njima navedeni kontingenti le indikativnega značaja in jih je moč poljubno prekoračiti, če veljajo za blago, ki ga izvažamo in uvažamo po teh listah, normalni carinski predpisi. Tudi blagovne strukture niso posebno pomembne, ker listi vse- bujeta na koncu seznama blaga še postavko »drugo blago«, za katero je pred- viden dokaj visok kontingent za 1360 (uvoz) oziroma 880 (izvoz) milijonov lir. Zakaj se vztraja pri teh listah, bo razjasnilo nadaljevanje te razprave. Slabo stran teh sporazumov, ki je v glavnem, kakor smo dejali, povezana s težavnim in dolgotrajnim usklajevanjem, ki ga zahtevajo spremembe v gospo- darskih odnosih, skušajo odpraviti na razne načine. Razpravljajo o predlogu, da bi mešana komisija, ki občasno pregleduje in uravnava delovanje avtonomnih računov, svoje predloge lahko spreminjala z vladnimi dekreti brez dolgotrajnega postopka parlamentarne odobritve. To bi dokaj skrajšalo čas med ugotovitvijo 102 Gospodarsko sodelovanje obmajnih področij itallje in Jugoslavije... po nujnosti za spremembo, izdelavo predloga, sprejetjem le-tega in odobritvijo, kar bi seveda omogočalo hitrejše prilagajanje sporazumov stvarnim razmeram. Tretji italijansko-jugoslovanski sporazum Alpe-Adria, ki so ga podpisali leta 1962, je deloma lahko izkoristil negativne izkušnje prejšnjih sporazumov. Zanj se določajo kontingenti in blagovne liste vsako leto posebej. Uporabljajo ga lahko le podjetja, ki sodelujejo na letnem sejmu Alpe-Adria v Ljubljani, pozneje pa le tista podjetja, ki so v prejšnjem letu zadovoljivo izpolnila svojo kvoto izvoza in uvoza. Na papirju je torej sporazum Alpe-Adria ustreznejši. Če se potem dejansko ni uspel razviti, kakor bi se lahko, je to povezano, verjetno oziroma predvsem, kakor bomo še videli, z dejanskim notranjim jugoslovanskim gospodarskim polo- žajem, ki onemogoča širše devizno razpolaganje in brezcarinsko uvažanje blaga iz inozemstva. Širšo razmahnitev trgovanja v obeh smereh po tem sejemskem sporazumu ovira dejstvo, da sta kvoti za uvoz in izvoz strogo usklajeni. 2. Dejansko delovanje obmejnih sporazumov Da bi prikazali dejansko delovanje obmejnih sporazumov, smo pripravili ta- beli 1, 2 in sliko 1. Tabela 1: GIBANJE NA TREH PREFERENCIALNIH OBMEJNIH SPORAZUMIH IN PRI- MERJAVA Z GLOBALNO ITALIJANSKO-JUGOSLOVANSKO TRGOVINO V MILIJONIH DO- LARJEV"" a Indeks V odst. Struktura treh sporazumov v odstotkih Leto Izmenjava rasti ital on spo BOKE (64 — 100) izmenjave Trst eo Alpe-Adria 1964 45,0 100,0 14,7 39,7 45,2 15,1 1965 30,0 68,7 11,0 41,5 43,8 14,7 1966 32,8 72,9 9,6 48,8 48,7 4,5 1967 31,8 70,7 7,0 41,5 46,7 11,8 1968 19,6 43,6 4,4 50,5 517 17,4 1969 19,1 42,4 3,5 52,5 23,2 24,2 1970 30,5 67,8 4,8 62,7 19,1 18,2 1971 42,0 93,3 6,7 60,4 26,1 13,5 1972 37,0 82,2 5,2 65,9 19,1 15,0 1973 35,4 787 3,5 63,3 15,2 21,5 1974 35,1 78,0 2,7 86,3 12,6 21,1 1975 43,8 96,9 3,5 64,9 16,7 18,4 1976 55,3 122,9 4,1 63,0 24,4 12,8 1977 61,4 136,4 3,6 58,8 26,4 14,8 1978 61,5 136,7 4,5 66,1 19,0 14,9 1979 100,1 222,4 5,2 70,0 20,8 9,2 1980 121,7 270,4 5,7 72,8 19,7 7,5 1981 175,6" 390,2 9,6 67,5 28,5 4,0 " Sporazum Alpe-Adria je tu vračunan kot kontingent in ne kot dejanska realizacija, ker ta v trenutku izdelave te tabele še ni bila dokončno znana. "" Račun je bil izdelan na podlagi srednje letne paritete med liro in dolarjem, objav- ljene v statistikah mednarodne trgovine OECD. Tabela 1 prikazuje kvantitativni obseg izmenjave po treh sporazumih v se- demnajstih letih od prve večje jugoslovanske reforme leta 1964 in leta 1965 do leta 1981. Podatki so v milijonih ameriških dolarjev in ne v lirah, kot se to dela v na- vadnih prikazih prometa po obmejnih sporazumih, kar ima nekaj prednosti: omo- goča neposredno primerjavo tako z globalno italijansko-jugoslovansko izmenjavo kakor tudi s širšimi tokovi mednarodne blagovne izmenjave. Omogoča pa tudi Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1962, št. 15 103 delno deflacijo navedenih vrednosti, če sta bili v tem obdobju inflaciji domačih valut, lire in dinarja, višji od dolarske. Indeks rasti, prikazan v drugi koloni te tabele, je torej nekoliko realnejši od tistega, ki bi ga izračunavali v lirskih vrednostih, saj bi pri tem v realno rast zaradi inflacije lire vračunavali tudi navidezno rast. Obračuni dolar—lira so bili oprav- ljeni po srednjih vrednostih, k jih letno prinašajo statistike mednarodne trgovine OECD. Sam indeks rasti treh sporazumov v sedemnajstih letih, od leta 1964 do 1981, kaže naslednje: če vzamemo leto 1964 za osnovo, potem opažamo, da je izme- njava po obmejnih sporazumih padala nekako do leta 1969 na manj kot polovico začetne vrednosti, v obdobju 1970—1975 se je stabilizirala približno pri 80 %o za- četne izmenjave, šele leta 1976 je presegla to količino, krepko naraščala v osem- desetih letih in se lani skoraj za štirikrat povečala v razmerju z letom 1964. Splošno je znano, da se je mednarodna trgovina v tem dolgem obdobju izred- no povečala po vsem svetu, zato že ta prvi podatek kaže, da naraščanje prometa po obmejnih sporazumih ni bilo posebno veliko. To dejstvo prav plastično razberemo iz naslednje navpične vrste, ki prikazuje količinsko izmenjavo po obmejnih sporazumih v odstotkih globalne izmenjave med Italijo in Jugoslavijo: vidimo, da ti podatki padajo od skoraj 15 in 11 odstotkov globalne izmenjave na začetku opisanega obdobja na minimalne vrednosti v letih 1969 (3,5 %0), 1974 (2,7 %o), 1975 (3,5 %/6), 1977 (3,6 %0), šele v zadnjih štirih letih pa začenjajo zopet pomembno naraščati, tako da so lani dosegli skoraj deset odstot- kov globalne izmenjave, to se pravi, da se je pomen obmejnih sporazumov približal pomenu, ki so ga imeli na začetku obdobja. Dnevni tisk je vsa ta leta ponavadi objavljal dokaj zmagoslavne novice o na- raščanju obmejne izmenjave. Podatki za obmejne prednostne sporazume kažejo, da to ne drži, razen v začetnem in končnem obdobju našega pregleda so imeli obmejni sporazumi le manjši pomen v italijansko-jugoslovanskem prometu. Zadnje tri navpične vrste tabele 1 prikazujejo odstotni prerez sporazumov po treh računih: Trst, Videm-Gorica in Alpe-Adria. Jasno opažamo dokaj stalno pre- minenco tržaškega dela nad goriškim, ki je nekoliko šibkejši, in Alpe-Adria, ki je najšibkejši del. Razlogi za to so, mislim, predvsem v notranjem jugoslovanskem gospodar- skem razvoju, povezanem z obstojem brezcarinskih kontingentov. Občasno pomanjkanje deviznih sredstev v Jugoslaviji verjetno ne dovoljuje širše izmenjave po sporazumu Alpe-Adria; lista C na tržaškem sporazumu pa omo- goča jugoslovanskemu gospodarstvu dokaj ugodne iztržke na italijanskem tržišču na podlagi brezcarinskega režima. Goriško-videmski sporazum pa za jugoslovan- ske izvoznike ni tako ugoden, ker kontingenti goriške brezcarinske proste cone (Zonan franca) omogoča prost uvoz od koderkoli in ne le iz Jugoslavije. Se pravi, da ima po tržaškem sporazumu jugoslovansko gospodarstvo v nekem smislu mo- nopolen položaj, kar omogoča, kakor je znano iz osnov eknomike, najvišji možni učinek. Da bi dobili popolno sliko, bi morali upoštevati seveda še koncentracijo pod- jetij, njihovo poslovno usmerjenost in produktivnost v Trstu ozirma Gorici, saj ver- jetno tudi ta činitelj precej vpliva na gospodarsko učinkovitost obeh sprazumov. Brezcarinski del izmenjave ustvarja vsekakor dovolj močan »pritisk« in »mo- tor« za obmejne posle, ne more pa biti edini razlog zanje. To vidimo že po tem, da obsega tozadevni celotni kontingent po tržaškem sporazumu komaj polovico (26.000 milijonov lir) izmenjave v letu 1979, tretjino v letu 1980 in petino v letu 1981; dejansko pa še veliko manj, če upoštevamo, da se lista D uporablja v manj- šem obsegu. 104 Gospodarsko sodelovanje obmejnih področij itallje In Jugoslavije... Obe gospodarstvi morata torej imeti še druge razloge, ki silijo podjetja v iz- menjavo po sporazumih, saj je izmenjava po listah A in B normalno carinska in je edina dejanska posebnost uporaba avtonomnega računa. Položaj postane jasnejši, če si ogledamo ne le izmenjavo samo, pač pa gra- fikon na sliki 1, ki prikazuje odstotno rast oziroma padec izmenjave, vsako leto v primerjavi s prejšnjim: obmejna izmenjava je narisana črtkano, globalna pa polno. To je neke vrste »elastičnost« izmenjave v času (diferencialno spreminjanje v odstotkih). Očitno se tako obmejna kakor tudi globalna izmenjava gibljeta v nekih ciklu- sih, ki pa nimajo vedno iste smeri: v letih 1965 do 1969 sta ciklusa skoraj vzpored- na, čeprav se vrednosti obmejnih sporazumov nižje in celo negativne, kar kaže ne le na manjšo rast izmenjave, ampak celo na padce, pozneje pa se ciklusa v glavnem križata (1970—1978), zopet uskladita med leti 1978 in 1980 (vendar je tokrat globalna izmenjava pod obmejno, kar kaže na šibkejše naraščanje globalne izmenjave), v letu 1981 se zopet križata in usmerita krepko narazen, kar pomeni procentualno naraščanje obmejne izmenjave in padanje globalne. Opisani pojav kaže na dejstvo, da obmejna izmenjava poc: stokrat raste, ka- dar pada globalna in obratno. Dolgoročno gledano pa opažamo, da je procentualno naraščanje iz leta v leto pri globalni izmenjavi v rahlem padcu, pri obmejni v naraščanju, kakor se kaže iz izenačenja podatkov s premicama najmanjših kvadratov: y — 0.39 X -- 16.14 za globalno izmenjavo in pa y — 3.025 X — 15.27 za obmejno Obseg italijansko-jugoslovanske blagovne izmenjave se ne giblje premočrtno, ampak periodično niha, toda to se dogaja izmenično po globalnem in po obmejnih sporazumih. To sicer ni »železni« zakon, ker najdemo v njem tudi precejšnje izje- me, kakor se običajno dogaja v gospodarskih pojavih, je pa vsekakor dokaj zna- čilno. Očitno se izmenjava v določenih obdobjih in v določeni meri seli iz global- nih sporazumov v obmejne, v drugih obdobjih pa je pojav obraten. Razlog za pojav je v zadnji instanci lahko povezan le s plačilno-bilančnim stanjem obeh držav oziroma celotne EGS, kolikor je Italija s carinskega vidika članica te gospodarske formacije. Stvar bi lahko postavili tudi takole: globalni račun izmenjave med obema drža- vama »pretresajo« liberalnejša in restriktivnejša obdobja, odvisno od notranjih plačilnobilančnih situacij. V liberalnih obdobjih je globalni račun ugodnejši med- narodno-gospodarski inštrument in se promet seli nanj. Zakaj so v takšnem obdobju obmejni sporazumi za podjetnike manj zanimivi? Zato pač, ker določajo nekaj vinkulacij, ki blagovne operacije odbijajo, ker jih kratkomalo dražijo: predvsem morajo operacije izvajati podjetja s sedeži na ob- mejnem področju, ki si seveda zaračunavajo svoje marže pri poslih. Ta pa povi- šuje cene izmenjanih proizvodov. Kljub določilom obmejnih sporazumov je treba namreč realistično računati z dejstvom, da le manjši del teh proizvodov proizve- dejo na obmejnem področju, ki z industrijskega vidika ni posebno pomembno. Podjetja na obmejnem področju se zato v glavnem le posredniki, ki se v posle vključujejo po sili razmer, to se pravi zaradi določil sporazumov. Druga limita teh sporazumov se v neki meri kontingenti, predvsem pa klirinški saldo, ki seveda ovira prosto razmahnitev in razvoj poslov na temelju čiste po- nudbe in povpraševanja. V restriktivnih obdobjih globalnega računa pa postanejo mahoma obmejni sporazumi, kljub opisanim vinkulacijam, ugodnejši inštrument poslovanja in pro- met se začenja prelivati prek njih. Slika 1: Naraščanje in in po globalni izmenjavi. 4-70 %s 4-60 %0 50 %.- --40 9/0 30 %o- A 20 %5- j 4-10 %5- adanje prometa v odstotkih po obmejni L N o x ! 1 —10%3 ,; —- —20 0/6 / —30 Nj —40 %o- j 1 N bio f. ' ; Obmejni — preferencialni l | ..,/- Sporazumi ; pe z m i v ze V 1 Mi 7 V M "Globalna izmenjava 1965 66 67 68 69 70 71 72 78 74 75 76 77 78 78 go 981 PR46 uj oavidzug uelignfi 'oaj Z06I Joguencu 'e SLI 106 Gospodarsko sodelovanje obmejnih področij itallje In Jugoslavlje... S sistemskega vidika si lahko to resničnost zamislimo kot pretok (fluks), ki poteka po dveh »kanalih«, globalnem in obmejnem. V obeh stojita jezova z višino, ki jo lahko uravnavamo. Količina pretoka po obeh kanalih je odvisna od celotne količine pretoka, kar je po svoje odvisno od ponudbe in povpraševanja v obeh sosednjih gospodarskih resničnostih. Razporeditev količne v enem ali drugem ka- nalu pa je odvisna od relativne višine jezov: kadar je globalni jez višji od obmej- nega, se začne pretok vlivati prek »obmejnega« kanala in obratno (slika 2). Slika 2: Sistemski prikaz obmejne in globalne Izmenjave. N / NI allja: ponudba Pod N, on povpraševanje / ss) N pi AJ on x Š g p a Globalne an ba Restrikcije na —-<- —- Jez. obmejnih spora- restrikcije š E 2 zumih 05 O PO Jugoslavija: ponudba in povpraševanje Kaj pa je »jez« na globalnem računu? Če hočemo to pojasniti, moramo upoštevati ne le ovire carinske narave: drža- ve danes dokaj uporabljajo necarinske restrikcije. Ko zaide Italija v plačilno-bilan- čne težave, uvede ponavadi za uvoz blaga takoimenovane brezobrestne pologe pri Italijanski banki (Banca d'Italia), ki podražijo posle, kar brezobrestni pologi pod- jetja precej stanejo, še posebej v hudo inflacijskih obdobjih. Jugoslavija pa uvede kratkomalo uvozna dovoljenja in prisilno oddajo deviz. Prepoved uvoza posle ne le ovira, ampak celo onemogoča, oddaja deviz pa ukinja edino korist, ki jo pogo- sto imajo podjetja od prodaje v tujini. Te ovire pa v glavnem ne veljajo za obmejne sporazume, deloma iz političnih, deloma iz gospodarskih razlogov. Jugoslovanskim podjetjem, recimo, ni potrebno oddajati prisluženih deviz Narodni banki, ker lire ostajajo v Italiji na avtonomnih računih in jih je moč v celoti uporabljati za nakupe v Italiji sami, jugoslovanska vlada pa tudi nima razloga, da bi prepovedala uvoz po teh računih, saj je plačilno- bilančno ravnovesje na njih zagotovljeno. Tudi Italija ni uvedla posebnih pologov za posle po avtonomnih računih, deloma ker bi to bilo v nasprotju z duhom »prefe- rencialnosti« teh inštrumentov gospodarskega sodelovanja med obema državama, Razprave In gradivo, Ljubljana, november 1982, št. 15 107 deloma pa zato, ker je pretok blaga v tem prometu minimalen v primerjavi z glo- balnim in zato državi ne more prizadejati večje škode oziroma ne more bistveno vplivati na njeno plačilnobilančno stanje. Za Italijo kakor za Jugoslavijo namreč velja, da se avtonomni računi že po samem načinu delovanja avtomatično uskla- Jeni. Ta usklajenost je sicer v svobodnejšem ozračju izmenjave in gospodarstva precejšnja ovira, v hujših časih pa prednost, kar prek mehanizma lokalizacje pod- jetij v obmejnem pasu koristi obmejnemu gospodarstvu: naraščajo posli za ta pod- jetja, naraščajo zaslužki, raste število poslov, naraščata zaposlenost in dohodek. Člani manjšinske skupnosti, ki obvezno obvladajo oba jezika pa imajo v tem go- spodarskem prostoru že — in samo — zaradi tega prednostni položaj, bodisi kot podjetniki ali delodajalci, bodisi kot delojemalci oziroma uslužbenci. 3. Blagovna struktura Blagovna struktura izmenjave po preferencialnih (prednostnih) obmejnih spo- razumih in njen razvoj v zadnjem obdobju (1977—1981) sta prikazana v tabeli 2. Podana je tudi primerjava z blagovno strukturo globalne izmenjave med Italijo in Jugoslavijo v celotnem desetletju 1969—1978. Tabela 2: BLAGOVNA STRUKTURA V PROMETU MED ITALIJO IN JUGOSLAVIJO PO OGLOBALNEM RAČUNU IN PO PREFERENCIALNIH SPORAZUMIH : Uvoz v Italijo ; Izvoz iz Itallje Z £B šs Ev EL Trst — Gorica-Videm Alpe-Adrla ži Trst — Gorica-Videm Alpe-Adria O ži že 1977 1981 1977 1981 1977 (1981 ži 1977 1981 1977 1981 1977 1961 0,1,4 37,5 65,1 58,7 68,3 50,6 73,8 76,2 3,5 47 121 1,6 91 02 3,4 2 25,9 9,0 15,2 0,3 34,0 0,0 12,8 4,2 14,8 24,3 0,0 6, 0,0 0,0 3 23 02 00 00 00 00 00 19 00 00 05 00 00 00 5 36 06 4,5 0,8 3,9 0,5 0,7 10,6 23,3 38,3 19,2 420 8,8 13,7 6 21,7 19,6 19,3 3,5 6,5 24,7 7,8 30,4 9,9 9,4 12,4 16,8 29,6 31,7 7 6,7 4,4 1,4 0,01 00 1,0 2,6 41,9 40,5 13,2 60,4 19,0 31,1 29,2 8 23 08 0,9 1,4 47 0,0 00 7,4 67 12 5,9 6,7 302 22/1 9 01 03 01 1,9 00 00 00 0,1 0,08 03 0,02 02 0, 0,0 Deset let uvoza v Italijo kaže da odpade vsekakor levji delež na prehrambene proizvode, neprehrambene surovine in polizdelke (skupine O, 1, 4, 2 in pa 6), ki znašajo skupaj 85 % celotnega uvoza. Med ostalimi 25 % pripada prvo mesto stro- jem (6,7 % celotnega uvoza), drugo kemijskim proizvodom (3,6) ter stilnim in teh- nološko naprednim proizvodom (2,3 %6). Na preferencialnih sporazumih je ta slika nekoliko drugačna: veliko višji je odstotek prehrambenih proizvodov in nižji odstotek neprehrambenih surovin in polizdelkov. Vendar opažamo, da se, v glavnem, v petletju 1977—1981 položaj tudi na pre- ferencialnih sporazumih postopoma prilagaja globalni sliki s težnjo, da bi se po- večale kvote proizvodov skupin 2, 5, 7 in zmanjšale kvote skupin 0, 1, 4 (prehram- beni proizvodi). Menimo, da je globalni račun v desetletju 1969—1978 vernejša slika sil po- nudbe in povpraševanja v obeh državah, saj prek njega stopa v stik celotna naj- širša paleta produktivnih in porabnih sil v obeh državah. To še posebej v obdobjih relativne liberalizacije. MN... - — sa Gospodarsko sodelovanje obmejnih področij itallje in Jugoslavlje... V obdobjih pa, ko so obmejni računi restriktivnejši od globalnega, se s pro- metom na njih ukvarja le manjše število podjetij z obmejnega področja. Blagovna struktura na teh sporazumih pomeni tedaj tudi posebno specializacijo podjetij, ki se s tem prometom ukvarjajo na obmejnem področju. To kaže tudi dejstvo, da so razlike od računa do računa, kar spet govori o razlikah med podjetji v Gorici in Trstu ter tistimi, ki delujejo po sejemskem sporazumu Alpe-Adria (recimo v letu 1977). V obdobjih pa, ko postanejo ti računi liberalnejši, navali nanje, kakor smo že dejali, tisti promet, ki bi se v navadnih razmerah razvijal po globalnem računu, in to seveda z angažiranjem obstoječih podjetij v obmejnem pasu, a tudi z odpira- njem novih, če je potrebno. Seveda se to dogaja tako, da se prenaša nanje deloma tudi tista blagovna struktura, ki je vernejši odsev ponudbe in povpraševanja v obeh državah, to se pravi, jugoslovanskega blaga, ki je konkurenčno in zaželeno na italijanskem trži- šču, in italijanskega, ki je konkurenčno in zaželeno na jugoslovanskem. Ra- zumljivo je torej, da se v takšnih obdobjih blagovne strukture po globalnem in po preferacialnih računih približujejo. Oglejmo si še blagovno strukturo italijanskega izvoza. Že na desetletnih podatkih opažamo, da je italijanski izvoz veliko bolj uravno- vešen od uvoza in razporejen po vseh možnih blagovnih vrstah: proizvodi 0, 1, 4 (prehrambeni) zavzemajo komaj 4,7 % izvoza, kar kaže na majhen delež agrarnih proizvodov v italijanskem izvozu v Jugoslavijo, neprehrambene surovine komaj 4,2%, energetski proizvodi 1,9%, kemijski proizvodi 10,6 %o, polizdelki 30,4 %o, stroji 41,9 %6, stilni in tehnološko napredni proizvodi po 7,4 %/0. Gospodarsko raz- merje med Italijo in Jugoslavijo ostaja slej ko prej takšno, da je Jugoslavija tra- dicionalni dobavitelj nekaterih surovin, Italija pa raznovrstne tehnologije in pol- izdelkov za industrijo. Če to strukturo primerjamo s sporazumi, opažamo višji in naraščajoč izvoz prehrambenih prozvodov, dokaj visok in naraščajoč izvoz surovin (celo 24,3 %o leta 1981 po tržaškem sporazumu), dokaj visok in naraščajoč izvoz kemijskih izdelkov in polizdelkov, pač pa nižji in padajoč izvoz (razen pri Alpe-Adria) strojev in stilnih ter tehnoloških proizvodov. V sporazumih je torej slika nekoliko drugačna: v zadnjem času jih jugoslovan- sko gospodarstvo uporablja tudi za uvoz nekaterih surovin. Menimo, da je treba to dejstvo povezati z jugoslovanskimi uvoznimi restrik- cijami. Te so prizadele celotni uvoz in podjetja morajo izkoriščati celo obmejne sporazume ter italijansko tržišče za uvoz teh proizvodov kljub verjetnosti, da niso nastali na italijanskem proizvodnem področju ter jih je morala še prej tudi Italija uvoziti. Ponavljamo pa tudi že prej izrečeno mnenje, da je razlog za razlike med obmejno in globalno situacijo v specializaciji podjetij, ki se ukvarjajo z opisanimi posli, predvsem v restriktivnejših obdobjih življenja in delovanja opisanih spora- zumov. V liberalnejših obdobjih, kot je sedanje, se struktura spreminja glede na širše potrebe obeh gospodarstev in seveda glede na količino in kakovost restrikcij na globalnem računu. 4. Sklepi Preferencialnih obmejnih sporazumov med italijo in Jugoslavijo ni moč obrav- navati ločeno od globalne menjave med obema državama ne le zato, ker so prvi del druge, ampak tudi zato, ker podatki kažejo, da sta obe vrsti izmenjave kom- plementarni in funkcionalni: zelo pogosto narašča promet po obmejnih sporazu- mih, kadar globalna menjava pada ali stagnira in obratno. Sllka 3: hazprave in gradivo, Ljubljana, november 1902, šl. 15 - A To je povezano z restrikcijami in z večjo ali manjšo liberalizacijo obojestran- skega prometa, kar je po svoje zopet v zvezi z notranjim plačilnobilančnim polo- žajem obeh gospodarstev. Italijanski izvoz v milijonih dolarjev peč pa o ie ss le SI € 1978 1975 HE. NHL (lklig poo |e: o n I. v x. o w s 5 , No "RRŠNJNIJA 1 a" RATA VOL N S AN n.. T ) 5 NS ZIRS | Italijanski uvoz v milijonih dolarjev 50.000 30.000 č o L40.000 žič 1960. 10.000 5.000- 1.000 Poroke oa oe avo oj o on o ora a spome 1 l | 8 š 8 8 n o o. wo $ o S BU RN IP A g 3 " inn | C ša Ta L ge t k 3i k NI 110 Gospodarsko sodelovanje obmejnih področij Itallje In Jugoslavije... Petrolejski šok v letih 1971—1973 je najprej prizadel EGS, znotraj nje pa predvsem Italijo, ki je močno odvisna od uvoza energije. Nastala vprašanja Je sku- šala reševati z restriktivnimi ukrepi pri uvozu, in ker ni mogla tega storiti v takšni meri pri uvozu energije, je ukrepe preusmerila na uvoz prehrambenih proizvodov y B — | z 1 Š Jugoslovanski izvoz v milijonih dolarjev pe soli KE 1972 1978 1975 A ČELA Lee, 1969 ni Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1982, št. 15: zas - 111 in surovin, predvsem mesa. To je seveda precej prizadelo prav Jugoslavijo, ki si je bila z izvozom mesa ustvarila dokaj solidno plačilnobilančno stanje z Italijo in EGS. Že te prve restrikcije so nekoliko oživile prej stagnirajoče obmejne spo- razume. V naslednjem desetletju smo bili priče prilagajanja zapadnih gospodarstev novo nastali situaciji. Za Italijo to lepo prikazuje slika 3 o italijanskem izvozu in uvozu blagovnih vrstah v milijonih dolarjev od leta 1979 do 1978. V letu 1974 poskoči uvoz energije na prvo mesto v italijanskem uvozu, prehrambeni proizvodi (0, 1, 4) pa zdrknejo na tretje mesto. Opažamo, da se italijanska proizvodna struktura dokaj žilavo sooča z nastalo krizo. To kažejo krivulje izvoza, in sicer s hitrim naraščanjem prav najkvalitetnejših blagovnih skupin, tistih, v katere je vdelanega največ tehnološkega, stilnega zna- nja, okusa in človeškega dela: 7 (stroji in prometna sredstva), 6 (izdelki, ki jih uvrščamo po surovini, to so v bistvu polizdelki, ki jih uporabljamo za nadaljnjo predelavo in uporabo) in 8 (proizvodi, v katere je vdelano tehnološko in stilno znanje), medtem ko ostale skupine začenjajo prav v tem obdobju močno zaosta- jati za prej opisanimi in se razdalja med prvimi in drugimi veča. Od leta 1969 do leta 1978 se izvoz strojev poveča za štiri in pol krat, izvoz polizdelkov za petkrat, izvoz stilnih in tehnološko naprednih proizvodov pa za šestkrat. Petrolejski šok je bil boleč za Italijo, a tudi koristen. Bil je pravi, pravcati zdravilni udarec: očitno se je italijanska produkcijska struktura premaknila za korak naprej. Italija je po- stala povsem zrela industrijska dežela, ki uvaža v glavnem surovine in energijo, jih spreminja v tehnološko in stilno napredne izdelke ter izvaža v zameno za prve. Da ji to v povprečju uspeva, kaže saldo trgovinske bilance: ta je bil najnižji prav v letu 1974 in je znašal —5 %o kosmatega narodnega dohodka, toda že leta 1978 je bil zopet pozitiven. Seveda je bilo treba občasno poseči tudi po restriktivnih ukrepih, vendar menimo, da se lahko izreče sodba, da je italijansko gospodarstvo kot celota dobro prestalo ta izpit: z izredno velikim številom predvsem majhnih in najmanjših podjetij, z najrazličnejšimi organizacijskimi strukturami od nekaterih multinacionalnih družb do državnih podjetij, od zadrug do zasebnih podjetij, od obrtništva do tako imenovanega »črnega dela«, predvsem pa s hitrim nastajanjem vedno novih in propadanjem starih podjetij je pokazalo, da se lahko hitro prilagodi še tako slabemu položaju. Prav hitro nastajanje novih podjetij in propadanje starih omogoča prilagajanje gospodarstva novim razmeram: stare tehnologije in vod- stvene koncepte morajo zamenjati nove, iniciativne, to je bistvo vsakega napredka. Slika 4 pa kaže isto situacijo v zvezi z jugoslovanskim gospodarstvom za isto obdobje. Na levi strani opažamo nezadržno rast uvoza, predvsem iz skupin 7 (stroji in prometna sredstva) in 3 (energija), ki pa mu na desni ne sledi podoben tempo izvoza. Sicer slika ni povsem negativna, predvsem kar se tiče strukture. Tudi Jugu- slavija je začela izvažati predvsem proizvode iz skupin 7, 6 in 8 (stroje, polizdelke ter tehnološko napredne proizvode, podobno kakor Italija), mimo tega pa je pri Jugoslaviji pomemben še izvoz iz skupin 0, 1, 4 (prehrambeni proizvodi), vendar je tempo naraščanja izvoza v vseh teh sektorjih prepočasen v primerjavi s težnja- mi po uvozu, kar ima seveda za nujne posledico restrikcijo. Njihova sled se pozna tudi na krivuljah uvoza v posameznih blagovnih sektorjih, ki kažejo več prelomov in padcev, posebno skupina 6 (polizdelki), 5 (kemijski prizvodi), 2 (surovine), 0, 1, 4 (prehrana), celo 7 (stroji). Na splošno pa prav to zadnje področje kaže nezadržno Jugoslavia — 7 LOKAR A., »Propensione alla cooperazione economica tra ltalia e Analisi per settori merceologici«. Raziskava, izdelana za družbo »Trieste-Consult« v Trstu. mo o.o, Gospodarsko sodelovanje obmejnih področij Itallje in Jugoslavije... težnjo po naraščanju, dokaz za veliko povpraševanje po strojih, tehnologiji, inve- sticijski mrzlici, volji do razvoja. Tej volji pa na drugi strani gospodarske resničnosti jugoslovanske dežele ne sledi adekvatna produktivnost vloženih sredstev, ki naj bi dajala rezultate tudi v zunanji trgovini. Blagovni saldo je bil negativen v vseh letih od 1970 do 1977, nihajoč med 4 in 10 odstotki kosmatega narodnega dohodka. To so velike številke, ki jih ni lahko kriti: niso dovolj prilivi od raznih servisov, kakor sta turizem ali transport, ni dovolj delo jugoslovanskih delavcev v tujini, potrebni so še inozemski krediti, iz katerih izvira današnja huda jugoslovanska zadolženost v tujini. Vendar pa so občasno potrebni še restriktivni ukrepi, ki naj bi brzdali močno povpraševanje po tujem blagu, predvsem tehnologiji. Manj pa se je doslej jugo- slovanska gospodarska politika ukvarja z možnostjo, da bi izboljšala svojo glo- balno ponudbo z večjo produktivnostjo celotnega gospodarstva, ki bi jo omogo- čale najrazličnejše organizacijske oblike podjetij, podobno kakor so to storili z vidnim uspehom v Italiji. Menim, da globalne produktivosti ni moč reševati z enim samim organizacijskim modelom, ki ne ustreza za najrazličnejše zahteve in zmožnosti populacije in njene kulturne ravni. To je seveda zapleteno vprašanje, ki vodi mimo okvira te razprave, in se ga zato tukaj ne moremo lotiti. V tej celotni sliki, kakor smo jo doslej prikazali, so se obmejni sporazumi izkazali za precej koristen inštrument mednarodnega trgovanja in sodelovanja, saj je bila njihova funkcija v glavnem ta, da so pomagali premeščati težave, pred katerimi se je znašla izmenjava obeh držav v kriznih, restriktivnih obdobjih. Pose- bej koristni pa so bili še za obmejno področje, saj se z njihovim prometom lahko ukvarjajo le podjetja, ki imajo sedež na tem področju. Že sama obmejna izmenjava pa zahteva znanje obeh jezikov, zaradi česar pomenijo ti sporazumi tudi zelo ugodno možnost za člane slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, kar se kaže tako v deležu podjetij, ki se ukvarjajo z obmejnim prometom, kakor tudi v deležu bančnih zavodov, ki posredujejo te posle, Slovenska Tržaška kreditna banka je recimo v letu 1981 posredovala 35 % vseh poslov po tržaškem avtonomnem ra- čunu, kar je največji delež vseh bančnih zavodov v Trstu, ki se ukvarjajo s tem prometom. Seveda bi obmejni sporazumi lahko veliko več nudili obmejnemu gospodar- stvu, če bi se prek njih razvijalo ne le trgovinsko posredništvo, katerega gospo- darski učinek na obmejno področje in njegovo prebivastvo je omejen, ampak tudi industrijsko sodelovanje, ki omogoča delovne procese, zaposlovanje bolj kvalifi- cirane delovne sile, uvajanje tehnologije in, ne nazadnje, veliko večji delež do- hodka. Kako bi bilo mogoče doseči ta cilj? Jasno je, da bi obmejni sporazumi morali postati predvsem bolj fleksibilni in prilagodljivi raznim situacijam na terenu: po- trebno bi bilo zvišati kvote vsaj v skladu s splošnimi inflacijskimi težnjami, če ne še v večjem odstotku, da bi se obmejno področje bolj uveljavilo v izmenjavi med obema državama: treba pa bi bilo tudi hitro spreminjati liste glede na potrebe obeh gospodarstev. Zato bi bilo ugodno, če bi te operacije lahko opravljal kakšen lokalni urad ali forum, ki bi bil točno seznanjen z vsakokratno situacijo. Se pravi, da bi bilo potrebno imeti več avtonomije pri uravnavanju in vodenju obmejne iz- menjave. Vprašanje zase pa je seveda političnogospodarska volja obeh držav, da v vsakem primeru izvzame avtonomne račune iz problemov svoje notranje gospo- darske politike in tako dopusti tisto stabilnost v obmejnem gospodarstvu, ki je osnovni pogoj za razvijanje dejavnosti, ki zahtevajo ne le kratkoročne, ampak tudi in predvsem dolgoročno investiranje. Razpravo In gradivo, Ljubljana, november 1982, šl. 15 113 Viri: — Gospodarska zbornica Slovenije, Oddelek za obmejno Izmenjavo. — Jugoslovanska izvozna in kreditna banka Beograd, Poslovna enota Koper, Izpostava v Trstu. — Statistički godišnjak Jugoslavije, 1981, Savezni zavod za statistiko, Beograd, Kneza Miloša 20. — Mesečni pregled privredne statistike SFRJ, 1982, |, Savezni zavod za statistiko, Beo- grad, Kneza Miloša 20. — Statistics of Foreign Trade, Series A 8 C, OECD/OCDE, Division des Statistigues 6conomigues et des Comptes nationaux 2, ure Andre'Pascal 75775 Paris Cedex 16 France. — Statistica mensile del commercie con I'estero Dic. 1981 anno 47", V serie n. 12. Rlassunto LA COLLABORAZIONE ECONOMIA DELLE AREE CONFINARIE D'ITALIA E JUGOSLAVIA E POSSIBILITA D'INSERIMENTO PER IL GRUPPO NAZIONALE SLOVENO IN ITALIA L'autore esamina il principale strumento di collaborazione economica confinaria tra Italia e Jugoslavia, e ciod gli scambi preferenziali confinari, che si svolgono sui cosiddetti Conti autonomi: guello di Trieste/Trst, guello di Udine/Videm-Gorizia/Gorica e lM'accordo fieristico Alpe-Adria. Dopo una breve descrizione formale e storica degli accordi, viene svolta un'analisi approfondita del loro reale funzionamento dal 1964 al 1981. Al riguardo, č interessante so- prattutto is confronto delle variazioni differenziali degli scambi preferenziali con guegli svolti sul conto globale, percentualmente di anno in anno. Il fenomeno starebbe ad indi- care con una certa significativita, che gli scambi tra i due stati tendono a migrare alter- nativamente dal conto globale a guelli preferenziali, secondo il crescere o il decrescere delle restrizioni al traffico internazionale cui sono costretti i due stati di volta in volta. Gli accordi preferenziali dimostrano pertanto di rappresentare uno strumento utile alle economie dei due Paesi adriatici, seppure i giornali abbiano talvolta riportato valutazioni esagerate sulla loro importanza, pi un'espressione di desideri che della realta delle cose. La struttura merceologica degli scambi sui conti autonomi invece non si discosta essenzial- mente da guella globale: I'Italia vi si presenta soprattutto con una domanda per le materle prime ed i prodotti alimentari jugoslavi, la Jugoslavia invece, una domanda di technologlia, semilavorati ed anche — recentemente — di materie prime reperibili sul mercato italiano. Nella misura in cui una certa parte degli scambi italo-jugoslavi si riversa attraverso gli accordi preferenziali, essi rappresentano degli elementi utili all! economia confinaria, Soprattutto data la clausola di coinvolgimento di imprese locali, cid che risulta utile pure ai membri del gruppo nazionale sloveno in Italia, chiamati naturalmente a parteciparvi, a causa del loro bilinguismo. Summary ECONOMIC CO-OPERATION OF THE BORDERLANDS IN ITALY AND YUGOSLAVIA AND POSSIBILITIES THAT THE SLOVENE NATIONAL COMMUNITY SHOULD HAVE A DUE ECONOMIC SHARE IN ITALY First of all the author discusses the main instrument of the economic frontier co- operation between Italy and Yugoslavia, that is, preferential, frontier traffic which is carried out through the so-called autonomous accounts: the agreement of Trieste/Trst and of Gorizia/Gorica-Udine/Videm and the fair contract of Alpe-Adria. First the formal side of these agreoments and a short history of their formation is de- scribed; it is followed by the analysis of the activities based upon these agreements in the period between the years 1964 and 1981. From this point of view it is most interesting to compare differential changes in preferential and global exchange expressed in percen- tage separately for each year. The comparison shows that the exchange between the two countries alternately moves from the global account between Italy and Yugoslavia to preferential ones and vice versa and that it depends upon greater or smaller restrictions in international turnover that both countries are obliged to introduce. Preferential agreements are conseguently a useful instrument for the economy of both the Adriatic countries, although in the newspapers we could often read too high apprai- sals of these agreements. They were more wishes how these agreements should function 114 Gospodarsko sodelovanje obmejnih področij ltallje in Jugoslavlje... rather than their actual functioning. The trade structure of exchange based on the auto- nomous accounts does not essentialy differ from the global one: Italy chiefly reguires Yu- goslav raw materials and food products, while Yugoslavia for technology, semy-manufac- tured products, and also — particularly lately — for some raw materials. As a considerable part of Italian and Yugoslav exchange is carried out via prefe- rential agreements, these means are useful also in the frontier economy, especially because there is a clause on exchange through the firms with their seas in the frontier area. Thls is also useful to the members of the Slovene national minority living in Italy as they are naturally called to take part in this activity because of their bilingualism.