Anton Medved: Rajnemu  Lovretu.
339
kasneje Dejanu na uho: „Le korajžo, Dejan! En liter,  al' pa dva . . '."
Drugo uro je bila matematika. Aranžer Žarko vprašan. Pamet, kakor Dejanova, vrtoglava. In kakor da mu je v dušo videl, vprašal ga je gospod profesor: „Nun, Sie PavlovšČak, was arangieren Sie wiederumr"
Tretjo uro zgodovina. Lekcija je bila o Poljakih, kdaj je postalo njih kraljestvo volilno itd. In vprašan sem bil —- jaz, a znal nisem nic.
Popoldne, po šoli, sem šel poučevat k BoČ-kovim, kakor po navadi. Vladimir, sedaj že tretješolec, je sedel pri mizi ter ihtel. Vprašam ga, zakaj joče? Pokaže mi latinski zvezek. Pogledam zadnjo šolsko nalogo, vsa stran rdeča, kakor Rdeče morje. In spodaj: trojka. „Vla-dimir, za božjo voljo, kaj pa si delal:"' vzkliknem razjarjen. On pa se mi vrže na prsi ter še glasneje ihteč izpove: „Ah, gospod inštruktor, jaz, jaz — — sem — — tako strašno zaljubljen — —." Vedel sem vse! Grozno! — Tretješolec! Mrzel pot me je oblil. A kako naj bi bilo drugače t Kakoršen inštruktor, tak učenec. V hujši položaj ubog inštruktor ne more priti, nego je bil tedaj moj. Pravil sem mu, kako nespametno se vede, a ob jednem sem govoril tudi sam sebi, saj sem  bil na slabšem.
Prvo postno nedeljo pa smo imeli zopet sejo „Pobratimije". To pot je trajala samo deset minut. Take še ne! Poprijel je za besedo tajnik Samo, on, ki sovraži ženske in zato tudi ples. Govoril je tole: „Pobratimi! Ves pred-pust sem molčal, sedaj ne morem več. Sram me je, da imam take seme za pobratime. Sram me je do dna duše, da so pobratimi postali taki babjeki. — Ne čudim se več, zakaj ste nekateri izgubili vero, prav kakor nemški sošolci, da vam ni mar molitve, da zakramentov ne prejemate več . . . Postali ste babjeki! Otro-vano vam je srce, vse. Neki prostozidar je rekel: ,Naredite mladino nečisto, pa bo ob vero, in potem za vsako hudobijo sposobna!' — Na gladkih parketih ste izgubili zavest, da ste sinovi ubožnih, preprostih kmetiskih starišev. Oblizani ste sedaj! Žalostna vam majka! Povem vam, da proklinjam one uredbe, ki vzgajajo take — ne može, ampak ,mevže', take ,cunje', ,babjeke',  ,oblizance' . . .
Dalje ni govoril. Mi smo gledali v tla (zakaj Sama spoštujemo vsi), predsednik Zoran pa je vstal ter rekel: „ Gospodu govorniku jemljem besedo ter zaključujem sejo." In razšli smo se molče.  Bilo je kakor veliki teden po molitvah.
Ivan.
Rajnemu Lovretu.
K
(8. velikega travna.) ako  si  bil  ves ubog in preprost,
A  v  celem  Bohinji poznan  in  slaven.
Ponoči pri  vsakem  mrliči gost, Pri  vsakem  pogrebu  ti prvi zraven.
Kdo pač na čnike  tvoje  dobi, Z  motvozom spete in stokrat pretite ... .?
Oj   Lovre — Bohinjci so   malo  trdi, A tebi  so  bile  vse duše  odprte.
Razumel  si dobro  nalogo  nog — Ti  zbrusil  bi jih  nad  koleni skoro.
Na svojih potih  križem in  krog Večerno  si gledal in  jutranjo  zoro.
Na  odru  sredi sveč in peres Z  bršljanovo zdaj   krope te  mladiko:
,Užival  si  malo'   vzdihajo  vmes, A trpel na svetu si,  revež,  veliko.
A zdaj si ubožec ti sam  mrlič. Prav  dolgo se s smrtjo  nisi tepel;
Saj  tudi ne bi premogel nič, Ko  bil si ohromel,  oglušel,  oslepel.
Ponoči pri  vsakem  mrliči gost, Podnevi pri  vsakem  pogrebu  zraven,
Četudi ubog,  četudi preprost, A v  celem   Bohinji poznan  in  slaven.
Kdo  stražil poslej  nam  mrtvece bo, Ko  v  zadnji dom  te  lopata zagrebe?
Se dolgo — med drugimi gosti — kdo? Ne ti, a še dolgo — spomin na tebe.
Anton Medved.