304
Vila Zlatinka.
Vila Zlatinka na gori prepeva
Od jutra, da ugasne luč belega dneva,
Na svilenih rjuhah cekine prešteva.
Zagleda na gori pastir jo na paši, Neznana podoba mu serce uplaši; Al ona mu reče: Nikar se ne straši!
Nič hudega jez ti ne bodem storila. Le eno dobroto bi te poprosila, Gotovo ti ostala ne bo brez plačila.
Glej , žarki mi solncni pripekajo lice$ Prinesi mi z verčem prehladne vodice, Ki teče spod skale tik une gorice.
Mladeneč je storil, kar ona mu reče, Vere vzame, po gori navzdoli jo steče Do tjekej, kjer voda iz zemlje priteče.
Ko lice si v hladni je vodi oprala, Ga Vila Zlatinka tako je vprašala: I, kaj za plačilo ti bodem podala?
Če, kar bi te prosil, mi bodeš storila. Naredi, da (druzega nočem plačila) Ne bova se z materjo nikdar ločila.
Da prošnja mu spolnjena bo, mu obljubi. Podati domii se on hipa ne mudi Povedat veselje to materi ljubi.
Povedat vam mati imam čuda neznane! Tak kliče in v hišico z radostjo plane5 Pa mati na postelji nič se ne gane.
Ko materne vidi on lica že blede, Serce neizrekljiva mu žalost obsede, In več mu iz ust ni nobene besede.
Cez postijo so bledega našli ležati In materne v svojih ročicah deržatij Mertva sta oba bila, on ino mati.
O Vila Zlatinka, kar si obljubila,
Natanko, preveč si natanko, spolnila:
Pokriva sinu ino mater le ena gomila.         S. Jenko.