Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
28
Kaliopa DIMITROVSKA ANDREWS 
Podoba mesta skozi čas in perspektive
Prispevek obravnava pomen podobe mesta v zgodovini razvoja te-
orije in prakse urbanizma. Podaja strnjen pregled pomembnih ele-
mentov in njihovih odnosov in povezave z značilnimi paradigmami 
načrtovanja. V prvem delu obravnava osnovne strukturne elemente 
podobe mesta, kot jih določajo različni teoretiki, in njihovo preo-
brazbo v posameznih obdobjih historičnega razvoja mesta. Urbani-
stičnooblikovalska načela kakovosti urbanega prostora s poudarkom 
na načelih trajnostnega razvoja so povzeta v drugem delu. V tretjem 
delu so predstavljeni futuristični prikazi mest in njihova podobnost 
z že znanimi koncepti zasnove in oblikovanja mest in mestnih struk-
tur. V sklepnem delu prispevek poskuša odgovoriti na vprašanji Kako 
ustvariti mesta, ki bodo estetska, socialno in kulturno raznolika ter obe-
nem okoljsko in ekonomsko trajnostna? in Kako do boljše podobe slo-
venskih mest?.
Ključne besede: podoba mesta, strukturni elementi mestne podobe, 
urbanističnooblikovalska načela, idealna mesta, nova mesta
1 Uvod
V zgodovinskih mestih Evrope lahko zelo nazorno razberemo 
podobo mesta, značilno za posamezna zgodovinska obdobja 
gradnje od antike do mesta moderne, postmoderne in trajno-
stnega razvoja. Pregled zgodovine urbanizma kaže tudi zelo 
bogat nabor utopističnih idej in teorij o tem, kako naj bo me-
sto organizirano, zasnovano in oblikovano – od »idealnih«, 
»vrtnih«, »vertikalnih« do »kompaktnih«, »ekoloških«, 
»pametnih«, digitalnih« in »odpornih mest« (ang. resilient 
cities). Nekatere utopije in paradigme načrtovanja so se skozi 
stoletja celo uspešno uresničevale v tako imenovanih novih 
mestih. 
Slika 1: Podoba mesta: potpuri (vir: lastni arhiv, internet 1)
31. Sedlarjevo srečanje – K. DIMITROVSKA ANDREWS
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
29
Eden od najambicioznejših primerov v 20. stoletju je gotovo 
Brazilija, ki ponazarja uspešno kombinacijo političnih, eko-
nomskih, družbenih in simbolnih vrednot moderne. Njena 
izvedba je tako rekoč zasluga samo enega človeka, vizionar-
ja Juscelina Kubitschka (Gosling in Maitland, 1984: 22) in 
ustvarjalne skupine avtorjev/projektantov – urbanista Lucia 
Costa, arhitekta Oscarja Nirmayerja in krajinskega arhitekta 
Roberta Burla Marxa.
Pogosto so podobe mest simboli demokracije ali moči vladajo-
čega režima in se pojavljajo v različnih zgodovinskih obdobjih. 
Klasicistično podobo agore ali foruma v antiki kot »arhitek-
turo demokracije« srečamo tudi v 30. letih 20. stoletja v času 
vladavine Hitlerja in Stalina ( Jencks, 1987). Navezanost mo-
numentalne (klasicistične) podobe mest s totalitarnimi režimi 
je značilna tudi za Bukarešto, v času vladavine Ceausescuja 
v 80. letih in še pozneje v  primeru projekta Skopje 2014. 
Osrednje območje Skopja, ki je po rekonstrukciji po uniču-
jočem potresu (leta 1963) pridobilo podobo mesta, značilno 
za brutalizem (urbanistični načrt Kenzo Tange), se je čez 50 
let preoblikovalo v neprepoznavno, klasicistično podobo t. i. 
barok (op. prej eklekticizem), ki ni bil nikoli prisoten v zgodo-
vinskem razvoju mesta. To, da so se pročelja objektov in javni 
odprti prostori mest preoblikovali v skladu z modnimi slogi 
arhitekture, poznamo iz zgodovine, predvsem v renesansi in 
baroku. V primeru Skopja, ko mesto dobiva vse bolj »starinsko 
podobo«, se postavlja vprašanje, ali gre za urbano prenovo 
ali za nacionalni kič. Strokovnjaki se seveda zgražajo, laična 
javnost in turisti pa so navdušeni nad novo podobo mesta, ki 
velja za balkanski Las Vegas.
Klasicizem, sicer značilen za 18. in 19. stoletje, se ob koncu 
20. stoletja ponovno vrača v oblikovanju mesta. Klasicistično 
podobo mesta najdemo tudi v novejših paradigmah načrto-
vanja, kot sta postmoderna in novi urbanizem. V zadnjih de-
setletjih pa se mesta preoblikujejo v skladu z načeli trajnosti, 
nastajajo tudi prve t. i. trajnostne skupnosti, kot je Kronsberg 
v Hannovru. Okoljska združljivost in kompaktna skupnost sta 
osnovni izhodišči načrtovanja tega naselja, ki upošteva ekolo-
ška, urbanističnooblikovalska in socialno-ekonomska načela 
trajnosti.
Paradigme načrtovanja in oblikovanja mesta so se skozi stole-
tja trudile poiskati prostorsko in družbeno organizacijo, ki bi 
omogočala idealno obliko fizičnih struktur mesta in obenem 
Slika 2: Nova mesta: Brazilija (vir: lastni arhiv)
Slika 3: Podoba mesta: Skopje leta 2014 (levo) in leta 1960 (desno) 
(vir: lastni arhiv, internet 2)
31. Sedlarjevo srečanje – Podoba mesta skozi čas in perspektive
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
30
zagotavljala razvoj idealne družbe. S tega vidika so teorije obli-
kovanja mesta iskale navdih v (a) idealizaciji preteklosti oz. pro-
učevanju zgodovinskih modelov, (b) v idealizaciji prihodnosti 
v utopističnih modelih in (c) v proučevanju sedanjosti ter z ra-
zvojem pristopov, ki izhajajo iz umetnosti in znanosti (Gosling 
in Maitland, 1984). Tako lahko danes v sodobni urbanistični 
praksi najdemo veliko različnih pristopov, ki neposredno ali 
posredno vplivajo na oblikovanje podobe mesta, npr. urba-
nističnozgodovinski, psihološko-percepcijski, behavioristični, 
urbanomorfološki, kulturološki, razvojni, ekološki pristop. Ti 
pristopi določajo tudi strukturne elemente mestne podobe in 
urbanističnooblikovalska načela kakovosti urbanega prostora.
V prvem delu članka so predstavljeni osnovni strukturni ele-
menti mestne podobe in njihova uporaba v načrtovalski prak-
si, v drugem delu so povzeta urbanističnooblikovalska načela 
kakovosti urbanega prostora, kot so jih opredelili posamezni 
avtorji, v tretjem delu pa so predstavljeni futuristični prikazi 
mest in njihova podobnost z že znanimi koncepti zasnove 
in oblikovanja mest in mestnih struktur. V sklepnem delu je 
naveden nabor izhodišč in načel načrtovanja in oblikovanja 
poselitve/urbanizacije, ki bodo prispevala k boljši podobi mest 
ob zagotavljanju okoljske in ekonomske trajnosti.
2 Podoba mesta v 
urbanističnooblikovalski teoriji in 
praksi
Pregled znanstvene debate o podobi mesta izpostavlja dva po-
membna sklopa raziskovanja  – osnovne strukturne elemente 
mestne podobe in osnovne estetske kakovosti podobe me-
sta (Dimitrovska Andrews, 2011):
1. Proučevanje osnovnih strukturnih elementov mestne 
podobe, kot jih določajo različni teoretiki, je izjemno 
pomembno za sodobne pristope pri načrtovanju »razvo-
ja mest navznoter«  (npr.  revitalizacija, reurbanizacija). 
Tako npr. mentalna podoba mesta po Lynchu  (1961) 
vsebuje pet elementov (poti, robovi, vozlišča, kvarti, 
znamenja). Košir  (1993) govori o petih prostorskih pr-
vinah urbanistične strukture (lega, obod, komunikacij-
sko omrežje, anonimno tkivo in unikatna arhitektura). 
Več avtorjev opredeljuje fizične strukture, ki omogočajo 
zaznavo mesta, kot tematske (karakteristična območja 
mesta) in netematske (zaznavni in orientacijski sistem 
mesta). 
2. Osnovne estetske kakovosti podobe mesta so opredelje-
ne kot enotnost, raznolikost, kompleksnost, razumljivost, 
dominantnost, zaprtost/odprtost, eksponiranost, skrivnost, 
presenečenje. Te opredelitve so posamezni avtorji povze-
li in nadgradili v  t.  i.  urbanističnooblikovalskih načelih 
kakovosti urbanega prostora.
Pregled načrtovalskih dokumentov (Dimitrovska Andrews, 
2011) kaže, da načrtovalska določila varovanja in razvoja po-
dobe mesta obravnavajo predvsem krajevno identiteto, tlorisno 
strukturo in značilno silhueto mesta ter pomembne vedute na 
naravne in grajene prostorske dominante.
Za pravilno razumevanje mestnega tlorisa kot osnove za njego-
vo nadaljnje transformiranje je treba poznati značilnosti posa-
meznih tipov zazidav, njihovo zgodovinsko ozadje in lokalno 
interpretacijo ter način njihovega povezovanja v enotni mestni 
organizem. S tega stališča so fizične strukture, ki omogočajo 
zaznavo mesta, kot sem že omenila, tematske (ponavljajoči se 
urbani vzorci ali karakteristična območja mesta) in netematske 
(osnovni povezovalni, zaznavni in orientacijski sistem mesta). 
Te se vežejo tudi na tri osnovne teorije urbanističnega obliko-
vanja (Trancik, 1986). Prve, tematske, strukture so predstavl-
jene v teoriji polno-prazno (ang. figure ground), druge, nete-
matske, pa združujejo teorijo povezovanja in teorijo lokacije.
Tematske strukture tvorijo ponavljajoči se vzorci grajenih in 
odprtih prostorov s skupnimi homogenimi značilnostmi, kot 
so urbani bloki v ortogonalni mreži, svobodno oblikovani 
bloki rastočega mesta ali načrtovane organske strukture. V 
urbanomorfoloških analizah so to »karakteristična območja 
mesta«, ki dajejo mestu identiteto in hkrati razkrivajo tudi 
njegov zgodovinski razvoj. Določena so na podlagi meril, kot 
so zgodovinsko obdobje gradnje, funkcija, parcelacija in zazi-
dalni sistem. Pomembno merilo pri določanju karakterističnih 
mestnih območij je tudi gradnja v sklopu enotnega planskega 
dokumenta (Dimitrovska Andrews  idr., 2007), ki praviloma 
zagotavlja, da je območje zaključena urbanistično-arhitektur-
na kompozicija/celota. Karakteristična mestna območja se do-
ločajo tudi na osnovi etične strukture prebivalcev (na primer 
kitajska četrt). Najlažje jih je razbrati v predstavitvi polno-praz-
no. Najznačilnejši primer je Nolijev načrt Rima 1748.
Slika 4: Model trajnostne skupnosti: Kronsberg, Hannover (vir; lastni arhiv, internet 3)
31. Sedlarjevo srečanje – K. DIMITROVSKA ANDREWS
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
31
Netematske strukture mesta, ki so fizično okostje tega, obli-
kujejo osnovni zaznavni in orientacijski sistem mesta – »mo-
numentalni prostor« – in so izjemno pomembne za razume-
vanje mestne organizacije kot celote. Zato je priporočljivo, da 
so pri urbanističnem načrtovanju in oblikovanju konceptualno 
zasnovane kot sistem, sestavljen iz vozlišč dejavnosti, specia-
liziranih območij in povezav, ki prekrivajo celotno območje 
mesta. Z dograjevanjem ogrodja netematskih struktur mesta, 
na katero se potem navežejo nova območja izgradnje, se pra-
viloma dosežejo berljivost, identiteta in kontekst v razvoju in 
rasti mesta (Dimitrovska, 1989, ter Cerar idr., 2002, v Dimit-
rovska Andrews, 2011). 
Uspešna uporaba netematskih struktur (teorije povezovanja 
in teorije lokacije) je načrt Sixtusa  V.  (16. stoletje), ki je lo-
kacije sakralnih objektov povezal med seboj ter tako izbolj-
šal dostopnost in berljivost fizične strukture Rima. Ta načrt 
reurbanizacije mesta je obenem izjemen primer rafinirane 
estetike urbane vedute, ki je bila uporabljena na več načinov. 
Med najpomembnejšimi je vsekakor postavitev obeliska kot 
označevalca prostora ali uporaba obstoječih spomenikov, kot 
je Kolosej, za zaključek dolgih pogledov. 
Podoben pristop najdemo tudi v Hausmmanovem načrtu reur-
banizacije Pariza tri stoletja pozneje, kjer imajo prostostoječe 
postavljeni objekti, kot so slavoloki, komemorativni stebri, spo-
meniki ipd., dvojni namen: da poudarijo veduto in obenem 
Slika 5: Urbanomorfološki pristop: teorija in praksa, primer Rima (vir: Bacon, 1967; Trancik,1986; lastni arhiv) 
Slika 6: Urbanomorfološki pristop: teorija in praksa, primer Pariza (lastni vir, internet 4)
Slika 7: London: Regent Park (levo) in Docklands (desno) (vir: Bacon, 
1967; lastni arhiv)
31. Sedlarjevo srečanje – Podoba mesta skozi čas in perspektive
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
32
utrdijo prostor pravilno oblikovanega trga. Stoletje pozneje v 
istem kontekstu je bil v novem pariškem poslovnem središču 
La Defense postavljen slavolok La Grande Arche kot »point 
de vue«, objekt, ki zaključuje poglede pariške 10-kilometrske 
zgodovinske osi (Axis historique).
Morfološki pristop analize tematskih in netematskih struktur 
je bil uspešno uporabljen pri pripravi generalnega urbanistične-
ga plana Titograda (danes Podgorica) za obdobje 1980–2000 
in Občinskega prostorskega načrta mesta Ljubljane za obdobje 
2000–2020.
Odnos oz. še bolj ravnovesje tematskih in netematskih struk-
tur ali anonimnega tkiva in unikatne arhitekture po Koširju 
(1993) je izjemno pomembno za doseganje identitete mesta 
in posameznih mestnih predelov. Če so tematske strukture za-
stopane prepogosto, če se vzorec urbane zazidave anonimnega 
tkiva neskončno ponavlja, postaja urbano okolje monotono 
(npr. primestna naselja individualnih hiš ali večje stanovanjske 
soseske z enako tipologijo objektov). In nasprotno, če je pre-
pogosto zastopana netematska struktura ali unikatna arhitek-
tura, postaja urbano okolje kaotično  (npr. poslovno-trgovska 
območja). To najbolje ponazarja izjava Youngsona: »Nekaj 
dobrih hiš ne bo oblikovalo lepe ulice ali lepega mesta, tako 
kot nekaj slabih hiš ne bo uničilo vsega. Londonski Docklands 
so primer popolne urbanističnooblikovalske polomije kljub vi-
soki arhitekturni vrednosti posameznih objektov. Povprečni 
kot arhitektura, Nasheva pročelja s  štukaturami in kolonade 
ob Regent Parku v Londonu, so še vedno občudovani kot 
eden najboljših primerov načrtno oblikovane urbane scene.« 
(Youngson, 1990: 69)
3 Urbanističnooblikovalske načela 
kakovosti urbanega prostora
Lyncheva urbanističnooblikovalska načela so povzeli in dopol-
nili v številnih urbanističnooblikovalskih pristopih urejanja 
mesta. Kot najpogosteje uporabljana merila tako pri razisko-
valnem delu kot v vsakdanji načrtovalski praksi se navajajo: 
dostopnost, različnost (vitalnost, primernost za bivanje – ang. 
livability), berljivost, prilagodljivost, vidna primernost in vidni 
interes (vidno bogastvo, pestrost). Tudi novejše primerjalne 
raziskave urbanističnooblikovalskih načel kažejo na prevlado 
Lynchevih predlogov z nadgradnjami v smeri »načel oz. meril 
trajnostnega oblikovanja« (Carmona  idr., 2005). Ta vključu-
jejo še načela, ki se nanašajo na učinkovitost rabe energetskih 
in drugih virov, varovanje biotske raznovrstnosti, zmanjšanje 
onesnaževanja okolja, uvajanje trajnostne mobilnosti ipd.
Raziskava o uporabi načel trajnosti v načrtovalski praksi oz. v 
treh pristopih udejanjenja trajnostnega razvoja, ki so najbolj 
razširjeni v ZDA: novi urbanizem, pametna rast in ekološko 
mesto ( Jepson in Edwards, 2010), je pokazala:
1. Vsi trije pristopi vsebujejo načelo prostorska integracija de-
lovnih mest in prometa/transporta, mešana raba, pešdostop 
in kolesarski dostop do dela in rekreacije. 
Preglednica 1: Urbanističnooblikovalska načela
Lynch (1981) Bently idr. (1985) Tibbalds (1990) Frey (1999) Evans idr. (2001)
dostop prehodnost upoštevanje konteksta prehodnost
vitalnost različnost mešana raba
mešana raba, 
primerna gostota, da podpira 
organizacijo dejavnosti
različnost, 
vitalnost
pomen prostora berljivost
berljivo okolje, 
humano merilo
pomen prostora, 
občutek centralnosti, 
slikovitost
berljivost, 
prepoznavnost
ustreznost prilagodljivost trajnost, prilagodljivost prilagodljivost prilagodljivost
obvladovanje vidna primernost, 
vidna pestrost
kompleksnost, 
igrivost, 
vidno zadovoljstvo 
zeleno okolje –  
javno/zasebno
biotska raznovrstnost
spodbujanje 
hoje
javni promet, 
zmanjševanje 
volumna prometa
ohranjanje  
virov
zmanjševanje onesnaževanja 
in hrupa
osvoboditev od  
onesnaževanja
personalizacija
spodbujati participacijo 
skupnosti/javnosti
lokalna avtonomija,  
samozadostnost
Vir: Dimitrovska Andrews, 2011
31. Sedlarjevo srečanje – K. DIMITROVSKA ANDREWS
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
33
2. Novi urbanizem in pametna rast vsebujeta še načelo večje 
gostote stanovanjskih območij, pametna rast in ekološko 
mesto pa še načelo intermodalna transportna povezava. 
3. Druga načela so odvisna od posebnosti pristopa, npr. novi 
urbanizem daje prednost urbanističnooblikovalskim na-
čelom, kot so podoba prostora (identiteta povečuje pripa-
dnost prostoru), oblikovanje javnih prostorov (spodbujanje 
družabnih srečanj), raznovrstnost stanovanj  (slog, tipolo-
gija, lastništvo); ekološko mesto daje prednost ekološkim 
načelom, kot so uporaba lokalnih produktov, čisti in obno-
vljivi energetski viri, zaščita naravne in biološke raznovr-
stnosti ter energetsko in gradbeno učinkovite zgradbe; pame-
tna rast pa daje prednost socioekonomskim načelom, npr. 
ravnovesje stanovanj in delovnih mest, dostop do stanovanja 
za vse ekonomsko-socialne skupine itd.
Lehmann (2010) opredeljuje 15  načel »zelenega urbaniz-
ma«, in sicer podnebje in kontekst; obnovljivi viri energije 
brez emisij; zaprt ekosistem brez odpadkov; kakovostna voda 
in upravljanje voda; urbana krajina in biotska raznovrstnost; 
trajnostna mobilnost in kakovosten JPP; regionalni materiali 
in montažni sistemi; zgostitev/okrepitev obstoječih območij; 
zelene zgradbe in soseske; cenovno dostopna stanovanja, meša-
na raba; lokalna prehrana, kratke oskrbovalne verige; kulturna 
identiteta, varno in zdravo mesto; upravljanje, vodenje, primeri 
dobre prakse; izobraževanje in usposabljanje; trajnostne stra-
tegije za razvoj mesta. 
Pregled literature kaže zelo široko uporabo pojma »trajnost«, 
tako da obstaja nevarnost, da se banalizira in ne pomeni ničesar 
več. Tudi obseg načel in usmeritev, ki jih določajo posamezni 
pristopi trajnosti, je zelo obširen, zato morajo mesta v prostor-
skih strategijah razvoja skrbno zožiti izbor trajnostnih načel in 
usmeritev, ki so najprimernejši in jih bodo sposobni izvesti. 
4 Bo podoba mest prihodnosti déjà 
vu?
Kje bodo teorije oblikovanja mesta prihodnosti iskale navdih? 
Bodo to zgodovinski modeli? 
Primerjava zasnove Atlantide, vrtnega mesta in futuristične-
ga krožnega mesta kaže veliko podobnosti: samozadostnost, 
mesta so obkrožena s kmetijskimi površinami, radiocentrič-
ni model zazidave, pasovi stanovanjskih objektov v zelenju 
in javni programi v osrednjem delu (Fabjan, 2018; Trancik, 
1986; Fresco, 2011). V Atlantidi je to Pozejdonov tempelj, 
v Howardovem vrtnem mestu je to mestni trg z zgradba-
mi osrednjih dejavnosti, obkrožen s pasom mestnega parka, 
v Frescovem futurističnem mestu pa je osrednji objekt kupola 
s kibernetskim in komunikacijskim središčem ter osrednjimi 
dejavnostmi, povezan z objekti v obliki manjših kupol, ki so 
namenjeni kongresnemu centru ter programom za znanost, 
umetnost, glasbo, raziskave, razstave in zabavo. 
Slika 8: Zasnova mest: Atlantida (levo), vrtno mesto (na sredini) in futuristično krožno mesto (desno) (vir: Fabjan, 2018; Fresco, 2011)
Slika 9: Unite d‘Habitation (prva slika z leve) in Dragonfly (druga slika z leve); večstanovanjski objekt, Tokio (druga slika z desne) in futuristični 
večstanovanjski modularni objekt (druga slika z desne) (vir: Fabjan, 2018, Fresco, 2011, lastni arhiv)
31. Sedlarjevo srečanje – Podoba mesta skozi čas in perspektive
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
34 31. Sedlarjevo srečanje – K. DIMITROVSKA ANDREWS
Razlika v programski zasnovi Corbusierovega marsejskega 
stanovanjskega bloka, zgrajenega leta 1952 ( Jencks, 1973), in 
futurističnega samooskrbovalnega projekta Dragonfly (Fabjan, 
2018) je le v tem, da je v zadnjem ob stanovanjih, trgovinah, 
rekreaciji in varstvu otrok predvidena še predelava hrane. Če 
primerjamo zasnovo večstanovanjskega objekta v Tokiu (ja-
ponski metabolizem) in futurističnega večstanovanjskega mo-
dularnega objekta (Fresco, 2011) med njima skoraj ni razlik 
(glej sliko 9). 
Vidna prisotnost preteklosti v urbani sceni je pomemben ele-
ment estetike urbanega okolja. Nazorno je izražena v obliko-
vanju atrija Sony Centra v Berlinu, v katerem je kot osrednja 
skulptura oz. instalacija postavljen »cesarski salon« nekdan-
jega hotela Esplanade, ki je bil nekoč pomembno znamenje 
tega dela mesta. Podobno je prof. Ravnikar v zasnovi pročel-
ja objekta ob Slovenski cesti  (nekdanji Cardo Maximum) z 
okroglim erkerjem simbolično ponazoril ostanke poznoantič-
ne stavbe – rotunde, ki so jo odkrili na tej lokaciji (Dimitrovska 
Andrews, 2011).
Manj posrečena primera vidne prisotnosti preteklosti v urbani 
sceni sta primera varovanja kulturne dediščine na sliki 11. V 
primeru iz Londona je ohranjeno samo ulično pročelje objek-
ta kot del pročelja novega objekta. V primeru iz Kobeja na 
Japonskem je poznohistorična palača nadgrajena z enajstimi 
nadstropji. Kaže, da bosta ta pristopa prenove objektov upo-
rabljena tudi v mestih prihodnosti. V primeru Pariza predvi-
dene strukture nadgradnje (ozelenjeni stožci) spominjajo na 
babilonski stolp in Semiramidine vrtove (5. stoletje pr. n. št.). 
5 Sklep
Kako ustvariti mesta, ki bodo estetska, socialno in kulturno ra-
znolika ter obenem okoljsko in ekonomsko trajnostna, in kako do 
boljše podobe slovenskih mest?
Znanstveniki in strokovnjaki poskušajo povezovati koncepte 
trajnostnega razvoja mest, inovativne pristope oblikovanja in 
strategije urbanega razvoja z novo realnostjo omejenih virov, 
kar se že kaže v  številnih uspešnih primerih iz načrtovalske 
Slika 10: Prisotnost preteklosti v urbani sceni danes: Berlin (levo) in Ljubljana (desno) (vir: lastni arhiv)
Slike 11: Prisotnost preteklosti v urbani sceni danes in v prihodnosti (lastni arhiv; Fabjan, 2018)
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11
35
prakse, t. i. primerih dobre urbanistične prakse. Mesta bodo 
morala razviti posebne pristope in strategije, ki bodo upošteva-
li načela trajnostnega/zelenega urbanizma in bodo prilagojeni 
podnebnim pogojem in kontekstu prostora ter tudi razpoložl-
jivi tehnologiji, družbenim razmeram in demografskim spre-
membam, prestrukturiranju ekonomije, investitorskim progra-
mom ter različnim potrebam in pričakovanjem deležnikov.
Če pa govorimo o boljši podobi slovenskih mest, moramo po-
novno premisliti o načinu oblikovanja, gradnje in upravljanja 
poselitve v danem kontekstu, upoštevajoč okoljske omejitve 
in priložnosti. Predvsem bo nujno omejiti procese suburba-
nizacije, obstoječa območja pa preoblikovati v bolj trajnostne 
skupnosti s podobo ruralne in/ali urbane arkade. Pri pre-
obrazbi razvrednotenih območij v mestih bo treba poiskati 
najustreznejše modele trajnosti, upoštevajoč kontekst prostora 
in pomen lokacije za razvoj podobe mesta.
Oblikovanje mesta in mestnih območij ostaja nadvse komple-
ksna naloga. Predvsem ne smemo pozabiti:
• Slovenska mesta in naselja so tudi del regionalne in glo-
balne konkurenčnosti, zato morajo veljati za privlačna in 
ustvarjalna ter s tem biti kraji za varno naložbo, ki imajo 
jasno vizijo in uresničljivo strategijo razvoja.
• Podoba mesta temelji na usklajenem načrtovanju arhitek-
ture, načrtovanju mesta/regije in varovanja okolja v šir-
šem kontekstu. Pri tem arhitektura praviloma obravnava 
fizične oblike in zasebni interes, pri načrtovanju mesta/
regije in varovanju okolja pa gre za kompleksnejšo pro-
blematiko, prostorsko in družbeno organizacijo, ki bo 
zagotavljala uresničitev družbeno-gospodarskega razvoja 
in ščitila javni interes. Zato je nujno konstruktivno in si-
nergijsko delovanje vseh deležnikov, vključno z javnostjo. 
Visoko kakovost urbanega prostora in bivalnega okolja 
bo lažje doseči, če bodo vsi sodelujoči estetsko in okoljsko 
izobraženi.
Slogan »Lepota je nuja – prihodnost je zelena!« (Lehmann, 
2010: 776) najverjetneje še najbolje ponazori, kaj je perspek-
tiva razvoja podobe mesta, predvsem to, da poleg uveljavljanja 
trajnostnega razvoja ostaja estetika urbanega prostora »nuja« 
oz. temelj načrtovanja in oblikovanja mesta.
Izr. prof. dr. Kaliopa Dimitrovska Andrews 
Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana
E-pošta: Kaliopa.Dimitrovska-Andrews@epf.nova-uni.si
Viri in literatura
Bacon, E. N. (1967): Design of cities. New York, The Viking Press, Inc.
Carmona, M., Heath, T., Oc, T., in Tiesdell, S. (ur) (2005): Public places – 
urban spaces: the dimensions of urban design. Oxford, Architectural 
press.
Dimitrovska Andrews, K., Mihelič, B., in Stanič, I. (2007): The post-socia-
list urban restructuring of Ljubljana: strengthening identity. V: Stanilov, 
K. (ur.) The post-socialist city: urban form and space transformations 
in Central and Eastern Europe after socialism, str. 427–445. Dordrecht, 
Springer.
Dimitrovska Andrews, K. (2011): Orodja za usmerjanje in nadzor urba-
nih oblik. Ljubljana, Zbirka Urbani izziv – publikacije, Urbanistični inšti-
tut Republike Slovenije. 
Duany, A., in Plater-Zyberk, E. (1991): Towns and town-making princi-
ples. New York, Rizzoly International Publications Inc. 
Fabjan, S. (2018): Utopija in realnost idealnega mesta skozi zgodovino. 
Doktorska disertacija. Ljubljana, Nova Univerza, Fakulteta za družbene 
in evropske študije.
Fresco, J. (2011): Designing the future (eBook), Kindle Edition.
Gosling, D., in Maitland, B. (1984): Concepts of urban design. London, 
Academy editions. 
Internet 1: https://moscow.touristgems.com/attractions/11566-moscow-
-international-business-center (Stock Photo – Warsaw, Poland – March 
13, 2014. A general view of business center in downtown Warsaw).
Internet 2: https://www.macedonia-timeless.com/eng/cities_and_regi-
ons/cities/skopje.
Internet 3: www.hannover.de (A model for sustainable urban deve-
lopment Hannover-Kronsberg).
Internet 4: Stock photo, Picture and Royalty Free Image, image 
34871959.
Jencks, C., in Valentine, M. (1987): The architecture of democracy, the 
hidden tradition. Architectural Design, 57(9–10), str. 9–25.
Jencks, C. (1973): Le Corbusier and the tragic view of architecture. 
London, Penguin Books.
Jepson Jr, E. J., in Edwards, M. M. (2010): How possible is sustainable 
urban development? An analysis of planners‘ perceptions about new 
urbanism, smart growth and the ecological city. Planning Practice and 
Research Practice & Research, 25(4), str. 417–437.
Košir, F. (1993): Zamisel mesta. Ljubljana, Slovenska matica v Ljubljani. 
Krier, L. (1984): Houses, palaces, cities. London, Architectural Design.
Lehmann, S. (2010): The Principles of green urbanism, transforming the 
city for sustainability. London, Earthscan.
Trancik, R. (1986): Finding lost space theories of urban design. New 
York, Van Nostrand Reinhold Company.
Youngson, A. J. (1990): Urban development and the royal fine art com-
missions. Edinburg, University Press.
31. Sedlarjevo srečanje – Podoba mesta skozi čas in perspektive