Književna poročila. 247
Književna poročila.
Dr. Markovic Milivoje, La theorie de Tabus des droits en droit com-pare. Pariš, Libraire generale de droit et de jurisprudence, 1956: str. XX + 480: cena?
Pričujoča doktorska teza je, s predgovorom ravnatelja Zavoda za primerjalno pravo v Lvonu, profesorja E. Lamberta. izšla kot 41. zvezek ..centralne serije" ..Biblioteke" imenovanega zavoda. Predmet in vsebina tezs zashižita, da se z njo natančneje spoznamo.
Že v uvodu ugotavlja pisatelj, da je ..nujna posledica načela, da je socialnemu življenju pogoj ravnovesje interesov, ta. da se pravice morajo izvrševati tako. da se ravnovesje ne pokvari." Izvrševanje pravic torej ne more biti neomejeno; gre le za mejo svobode, za to, kje se začne zloraba, in pa za to, ali sme to mejo določiti samo zakon ali pa naj jo v vsakem poedinem primeru, upoštevajoč vse njegove okolnosti, določi sodnik, ki pri tem sledi misli pravičnosti, ki ni nespremenljiva, nego se razvija v samem pravnem prometu. Potem se pisatelj v prvi knjigi na kratko bavi z začetki pojma zlorabe pravice. Že Rimljani so ne-gibke določbe civilnega prava predrli (bona fides. exceptio doli gene-ralis, actio Pauliana, ..negue malitiis indulgendum est" itd.); rek „ne-rainem laedit, qui iure suo utitur" se cesto razumeva drugače in mnogo širše, kakor je mišljen. Nato pisatelj zasleduje, sledeč Ivonski tezi
248 Književna poročila.
M. Fathy-ja iz I. 1913., razvoj pojma v muslimanskem pravu, dalje v pruskem Landrechtu in v črnogorskem imovinskem zakoniku.
V prvem delu druge knjige pisatelj dokaj obširno pa tudi kritično očrtava razvoj pojma zlorabe pravic v francoski judikaturi in literaturi. Časovno prednjači sodstvo, veda se trudi najti globlje vzroke sodne prakse. Pri tem se jako cepi. So pisatelji, ki celi teoriji ne dajejo pravice do obstoja, češ da je zajeta v obči teoriji odgovornosti, zabri-suje mejo med pravom in moralo in ograža pravno varnost. Drugi iščejo subjektivne psihološke vzroke, tretji objektivne vzroke smotrnosti. Slednja, mlajša teorija prevladuje. Zlorabo je videti tam, ker se pravica izvršuje sicer v skladu z besedilom zakonskega predpisa, krši pa osnovna načela pravnega reda in povzroča drugemu škodo: pravice se smejo rabiti le socialno, t. j. za oni namen, ki jim ga določa pravni red; zloraba je protisocialna raba pravice, ki je zakonodavec ni zadostno opredelil. Pisatelj ugotavlja, da se po francoski teoriji v pojmu zlorabe pravice dajo razlikovati razni elementi: namen škodovati, nepravilna ali nenavadna raba pravice, pomanjkanje interesa, kršitev ravnovesja, zgrešitev (detournement) socialne funkcije pravice, naglasa pa, da iz-vzemši prvi to niso določeni kriteriji, zlasti poslednji se mešajo v široko smotrnostno in funkcionalno misel. Sam pritrjuje definiciji, da je zloraba protisocialna raba pravice, ki je zakonodavec ni zadostno opredelil (Cornil, Droit prive).
V drugem delu druge knjige opisuje avtor stanje, ki ga je ustvaril nemški BGB. Ta vsebuje več ali manj točno opredelitev ustaljenih pravic in pravnih odnošajev (zlasti v stvarnem pravu), predvsem na polju obligacijskega prava, kjer gospodarske in socialne potrebe povzročajo ceste spremembe, pa se je v izvestnih pogledih zadovoljil z občimi načeli, prepuščajoč in nalagajoč sodniku, da z njih pomočjo ureja po-edine primere. Kot obče določbe navaja pisec in se z njimi podrobno bavi § 226 (prepoved šikane), § 158 odst. 1 in § 826 (kršenje dobrih šeg) in §§ 157, 242 (tolmačenje in izpolnjevanje pogodb, kakor zahtevata vera in poštenje z ozirom na prometne šege). Posebne določbe poraz-deljuje na razne skupine, slične onim, ki jih navaja za francosko pravo. Ko citira iz BGB konkretne primere uporabe načela, da ni trpeti zlorabe pravic, sega po mojem mnenju nekaterikrat predaleč. Prav tako ne bo prerekati, da daje BGB sodniku jako veliko oblast in svobodo, ko uporablja pojme „dobre šege", „vera in poštenje", „pravični preudarek" in si., toda težko se bo smela na §§ 157 in 242 opirati trditev, da naj sodnik sodi po „pravičnosti, ne pa po striktnem pravu. Vendar bi bilo krivo pisatelja smatrati za čistega pristaša „svobodno pravnega" po-kreta. Na str. 308 in si. izvaja, da je BGB sodnika napotil, na kaj vse naj se ozira, kadar sodi, in ga s tem opozoril, da tudi socialno in gospodarsko življenje ustvarjata pravila, ki urejajo odnošaje med člani družbe. „Vedno pa je zakon, ki določa, katera teh pravil in v katerih primerih naj sodnik uporablja". Ni točno govoriti o sodniški oblasti, že celo ne o diskrecionarni: ..sodnik drži tehtnico, ne meč". Razlika je po BGB le, da naj najpravičnejše rešitve ne išče več samo v zakonu, nego po zakonu v stvarnosti življenja. Ne gre več samo za uporabo negibkih norm in za logični mehanizem, ampak okolnosti poedinega primera se morajo preiskati, da se vidi, kako bi moral ravnati nosilec pravice, da njegov čin zasluži pravno zaščito. Zakaj pisatelj iz BGB citira člene, namesto §§, mi ni jasno.
V tretjem delu druge knjige predočuje pisatelj na nekaterih posebno značilnih novejših primerih iz angleškega sodstva razvoj misli o zlorabi pravic v angleškem pravu. Vidi se, da se je angleška praksa v poslednjih desetletjih cesto morala baviti z vprašanjem in da je jako kolebala. Do ustaljenosti, se zdi, da še ni prišlo.
Književna poročila. 249
V tretji knjigi poskuša Markovič teorijo zlorabe pravic utemeljiti z gledišča obče teorije prava. Človekov namen je doseči čim popolnejši razvoj svojih ..fizičnih in moralnih" sposobnosti. Za dosego tega namena se razvijajo socialni odnosa ji med ljudmi; sodelovanje in tekma: zlasti poslednja zahteva izvestnih pravil. Kolikor je praviloma dana organizovana sankcija, so pravna pravila, je njihova skupnost (objektivno) pravo. Ono dovoljuje članom družbe, da nekaj store ali opuste: (subjektivna) pravica. Delanje poedinca ima redno posledice za druge in s tem za družbo. Pravica je torej moč nosilca, obenem pa socialna funkcija. Zato treba moči odrediti meje. t. j. določiti ji vsebino, kakor je potrebna in mogoča, da se ne pokvari ravnovesje interesov v družbi. Kolikor je pravica ob enem dolžnost (zlasti v obiteljskem pravu), je merilo interes osebe, na katero se pravica nanaša, sicer pa se meje in vsebina določajo po gospodarskih in socialnih vidikih z ozirom na ravnovesje interesov. Zakon navadno ne more dati točnih mej in točne vsebine, on daje sodniku samo smernice: zato je (gl. zg.) zloraba pravice protisocialna raba pravice, ki jo zakon nezadostno opredeljuje. Protisocialna pa je raba takrat, kadar nosilec pravico uporablja drugače, kot zahteva njena prava vsebina. Pri presoji tega vprašanja služijo že navedeni vidiki: namen škodovati, pomanjkanje interesa, izvrševanje zoper dobre šege ali zoper vero in poštenje itd. Sodnik se pri tem ne sme opirati samo na svojo pamet in na svoj čut, sicer bi se izgubila vsa objektivnost in pravna varnost. Uporabljati sme samo pravo, toda pravo ni samo v zakonu, ki je redno nepopoln. Prvotni vir prava je marveč socialno življenje samo: oblikovano pravo (drugotni pravni viri) rado okori in postane negibko, kolektivna zavest in pravni čut pa se sama razvijata. Prav zbog neskladnosti (scission) med pojmovanjem kolektivne vesti in pravnega čuta na eni in med strogo zakonskim pojmovanjem n:> drugi strani se pojavlja zloraba pravic: teorija zlorabe pravic naj odstrani te vrzeli. S kolektivno vestjo pa pisatelj razume „rezultanto individualnih zavesti, zavest vsakega pravičnega in pametnega človeka", ki se kaže v tekočih idejah, v rednem delanju poedincev v njihovih medsebojnih nespornih odnošajih."
Sodobni zakoni v splošnih pravilih izražajo osnovna pravna načela. S tem lajšajo sodniku iskanje one rešitve, ki je najbo j v skladu s pojmom pravice, kakor jo je zamišljal zakonodavec. Sodnik torej ima izvestno svobodo: ta svoboda ni osvoboditev od zakona, vendar daje sodniku veliko moč: on določa meje izvrševanju pravic in s tem njihovo vsebino. Moč se lahko tudi nepravilno uporablja, zato so potrebne kavtele: dobra izobrazba, ne samo strogo pravna nego zlasti tudi izobrazba na polju gospodarske politike in sociologije, primeren gmotni položaj, kontrola vrhovnega sodišča, kontrola javnega mnenja. V ti zvezi pisatelj opozarja, da je sodnik, kar se tiče moralnih in uni-stvenih lastnosti in sposobnosti, večinoma enak povprečnemu članu družbe, podvržen je vplivu idej svojega časa in svoje sredine. Odlikuje ga le poklicno znanje, pridobljeno s šolanjem, opazovanjem in skušnjo. Vrhovna sodišča vrše kontrolo nad presojo pravnih, ne pa stvarnih vprašanj. Ali je ugotovitev zlorabe pravice stvarno ali pravno vprašanje? Pisatelj ugotavlja, da se vedno bolj smatra za pravno in tako da tudi mora biti, kajti ko sodba ugotavlja, da je izvesten čin zlorabe pravice, ker posega v katerega od pojmov, ki izražajo trenutni kolektivni vzor, mora biti celi sodniški zbor z vrhovnim sodiščem na čelu soglasen glede smisla in pomena teh pojmov v konkretnem primeru. — Javno mnenje slednjič je rezultanta velikega števila različnih mnenj o nasprotnih interesih. Tudi tu je sodnik oni, ki mora nepristranski pre-rešetati ta mnenja, da najde oni obči interes, ki je vzvišen nad pred-
250 Književna poročila.
sodki in nad zasebnimi, pa tudi nad interesi poedinih socialnih skupin, ki so prizadete v borbi za pravico.
Markovičevo delo po vsebini, po obdelavi snovi pa tudi po kritičnosti, samostalnosti in zaokroženosti zaključkov jako presega povprečne teze in kaže mladega pisatelja kot nenavadno zrelega pravnika. Tudi kdor se ne bo strinjal z vsako trditvijo, mu bo moral priznati veliko pravno izobrazbo, jasno in določno izražanje, mnogostransko obdelavo postavljene naloge, in z velikim p"ridom bo prečital knjigo, ki je pisana jako lahko razumljivo. Pisatelj se ni podrobneje bavil z drugimi pozitivnimi pravnimi viri v naši kraljevini kot s črnogorskim imovinskim zakonikom in zlasti tudi ne s predhodnim načrtom novega o. drž. zakonika. Ker v predgovoru sam navaja tudi druge domače zakone in predhodni načrt in izraža željo, da bi s svojim delom pripomogel označiti, kaj bi de lege ferenda mi v Jugoslaviji mogli pridobiti iz študija teorije zlorabe pravic, treba mis iti, da sita mu vodja zavoda, na katerem je napisal tezo, in pač tudi obseg knjige naložila okvir. Želeti je. da bi, čeprav v manjšem obsegu, svoje delo popolnil s studijo o naših pozitivnih zakonskih določbah in o naši judikaturi. Marsikaj zanimivega bi morda našel in s sistematsko obdelavo bi se pokazalo, ali in v katerih pravcih se razlikujemo od zapadnili koncepcij, zlasti pa, ali in kje nam bi kazalo opustiti svoje stališče v prid zapadnim naziranjem ali pa ohraniti ga navzlic drugačnim naziranjem na za-padu, vštevši seveda Nemčijo. M. Š.
Dr. Mirkovič Mijo: Industrijska politika. Beograd 1936. Geca Kon a. d. XII + 325 strani.
Namen te najnovejše, po redu šeste knjige dr. Mirkoviča je, kakor pravi v uvodu, da „kod misaonih ljudi dobre volje izazove razmišljanje o problematici ekonomske i kulturne egzistencije naše socialne zajednice, razmišljanje i — delanje." Ker je torej spis namenjen najširšim razumniškim krogom, ga po avtorjevi intenciji ne smemo oce-njati v prvi vrsti kot strokovno-znanstveni prinos h gospodarsko-poli-tični literaturi, ki bi jo hotel metodično ali po svojih rezultatih obogatiti z nečim novim, pa tudi ne kot običajen učbenik, dasi je nastal spis na znanstveni podlagi in iz predavanj na subotiški juridični fakulteti. Zavoljo tega se tičejo naslednje vrstice bolj didaktične vrednosti te publikacije. Razmišljanje in delovanje more monografija te vrste vzbuditi v krogih, ki se nanje obrača, kolikor ji uspe, navezujoč na njih občo izobrazbo, da na podlagi poznavanja industrijskega obratovanja in izsledkov teoretične vede o gospodarstvu ter ob upoštevanju obstoječih razmer in namer pravilno oceni dejanska industrijsko-politična prizadevanja ter tako na sploh kakor in concretis kolikor mogoče jasno pokaže možnosti, nujnosti, ovire, skladja in neskladja, verjetnosti in meje, ki mora ž njimi računati javna oblast na tem področju svojega udejstvovanja.
Oceni razmer in načinom njih nastanka posveča avtor dosti pozornosti, najprej v splošnem v uvodnih poglavjih: razvoj moderne industrije, razne stopnje industrializacije, industrija in pravni red, inter-mitentno pa tudi v mnogih nadaljnjih izvajanjih in še posebej v četrtem delu, ki v njem obravnava povojno industrijsko politiko Združenih držav. Vel. Britanije, Francije, Nemčije, Italije in Jugoslavije. Da ta ocena razmer in namer na razmeroma omejenem prostoru ne more iti daleko preko sumaričnosti, je samoumevno. Vidi se, da ima dr. Mirkovič vajeno oko za odkrivanje gospodarsko-politične problematičnosti in da'jo zna v nekaj malo magistralnih potezah pojasniti; želeti bi bilo, da bi bila ta pojasnila vprav iz didaktičnih razlogov nekoliko obširnejša, sicer je nevarnost, da jih čitatelj, ki materije ni vajen, zaradi
Književna poročila. 251
skrčeno kratke formulacije prezre. Drugi del v prejšnjem odstavku omenjenega postulata zahteva od čitatelja precej teoretsko-gospodar-skega znanja; avtor je daljši razbor v tej smeri nadomestil s krajšimi opombami na pripravnih mestih.
Strokovni spis o industrijski politiki, ki je namenjen tudi strokovno le malo orientiranim čitateljem, se težko izogne neki neugodnosti, da namreč pri njih ne sme predpostavljati primerno širokega poznavanja industrijskega obratovanja in najvažnejših pogojev (čini-teljev) industrijskega gospodarstva. Tej okolnosti je pripisati, da je odmeril avtor velik del spisa (str. 79—211) popisovanju osnovnih elementov in dejstev industrijskega gospodarstva (poglavja: industrijsko podjetje, oblike ind. podjetja, razlogi industrijske koncentracije, proces koncentracije v nekaterih državah, ekonomska dejstva koncentracije, vloga naravnega bogastva, topografska razmestitev industrije, kapital v industriji, o finančnem kapitalu). Povsem popisne narave sta tudi poglavji o industrijskem podjetniku in o delavskem vprašanju (str 211 do 237). Zdi se mi, da bi se mogli ti popisi vsaj za tretjino skrčiti, s čimer bi se pridobilo mesta za razmotrivanja o kompleksih zelo i)erečili pa tudi dokaj zavozlanih industrijsko-političnih vprašanj, ki povzročajo ravno sedanji državi ne malo skrbi, n. pr. o pribavi finančnih sredstev, o vzdrževanju rentabilnosti z valutnotehničnimi manipulacijami, o kontroli in načrtnem usmerjevanju investičnih kapitalov, o substituciji naravnih in uvoženih surovinskih snovi z umetnimi in avtarkično pridobljenimi, o decentralizaciji stanišč, o gospodarsko-politični uporabi kar-telnih organizacij od strani države i. dr. S tem bi postal tudi naslov knjige bolj upravičen kot spisa o prizadevanju javne oblasti, izoblikovati določeno strukturo in razvojno stopnjo svojega industrijskega gospodarstva. Kajti kar nudi v tem oziru § 6 (str. 65—79), kjer obravnava tudi stvari, ki so po recenzentovem mnenju na tem mestu odvisne, je nekoliko premalo; največ gospodarsko-političnega razbora je še v četrtem delu knjige, ki podaja industrijsko politiko poslednjih dveh desetletij, pa tudi iz njega bi izločil vse, kar je čisto socialno-političnega, kakor tudi izvajanja o razdelitvi narodnega dohodka, o laburističnem programu i. si.
Na tej točki kaže prenehati z nadaljnim naštevanjem želja, kajti vprašanje, kaj vse spada v te vrste knjigo, ki zasleduje predvsem didaktične in informativne namene, in kaj ne ter v kakšnem razmerju, je dosti sporna stvar, kakor je tudi sporno, ali bi iz istega razloga ne bilo bolje, razporediti tvarino manj po vnanjih tehničnih in orga-nizatoričnili znakih in bolj po ekonomskih (produkcija-potrošnja, produktivnost - rentabilnost, tvorjenje industrijskih cen, oblikovanje tro-škoviie strukture i. pod.). S tem ne bodi rečeno, da avtor takih kategorij ne upošteva, le da jih razkazuje sporadično in nesovisno.
Če stavimo vedi o gospodarski politiki zares znanstvene zahteve, moramo ugotoviti, da srednjeevropska književnost ni bogata vzornih spisov o industrijski politiki; kaj težko bo najti knjigo, ki bi bila vzorna. Y znanstvenem pogledu je dospela samo veda o trgovinski politiki v 7,adnjih par desetletjih na visoko razvojo stopnjo, veda o gospodarski politiki vobče in še posebej o industrijski politiki pa nikakor ne more zadovoljevati. Knjige, tudi najboljše, ki obravnavajo industrijsko politiko, so ali pretirano enostransko orientirane ali pa so — in to po prevesni večini — nekakšni zbiri organično slabo povezanih razmo-trivanj o disparatnih stvareh, zgodovinskih, filozofskih, tehničnih, obratovalno - organizatoričnih, gospodarsko teoretičnih i. dr. Mirkovičev spis pomeni v tem oziru v občili svojih obrisih pa tudi v mnogih detajlih prav razveseljiv napredek. Po načinu svojega razpravljanja in gledanja se približuje bolj angleški kakor srednjeevropski metodi, ki \
252 Književna poročila.
njej tako zelo dominira nemška smer. Nikakor torej ne gre za knjigo, ki podaja staro tvarino v malo drugače kombiniranem razporedu.
Napredek pomenja Mirkovičeva knjiga še zavoljo tega, ker se ue omejuje na razbiranje industrijsko - političnega dogajanja v lastni državi, kakor skoraj vsi podobni spisi, marveč obravnava v široki razgledanosti predmet s sintetičnim upoštevajnem vseh glavnih evropskih in svetovno-gospodarskih razvojnih nagibnosti in njih medsebojnih zveznosti in še posebej v posebnih poglavjih kaže industrijsko-političrie pravce v glavnih evropskih industrijskih državah. Zelo instruktivno je poglavje o industrijski politiki Jugoslavije; avtor jo presoja precej pesimistično; po recenzentovem mnenju po pravici.
V podrobnosti se avtor v knjigi naznačenega obsega kajpak ni mogel spuščati, ravno tako ne v analitično razbiranje stanj in nagibnosti raz zrelišče teoretične gospodarske vede in z njenimi metodami; zaradi tega močno prevladuje deskriptivnost in pripovedovalno prikazovanje. Ker upošteva po vsej pravici tudi činitelje, ki so z industrijsko politiko v najtesnejši zvezi, n. pr. politične pravce, demografično razčlenjenost prebivalstva, populacionistična stanja, socialne razmere, psi-hologično konstitucijo narodov i. pod., in ki sicer niso predmet gospodarske vede, ki mora pa ž njimi gospodarski politik zelo brižljivo računati, je umevno, da mora naznačevati problematiko s kratkimi stavki in da ne utegne na široko utemeljevati svojih mnenj. Najbrž je pripisati tej prekratki formulaciji, da recenzent ne more pritrditi nekaterim avtorjevim mnenjem. Obravnavanje teh točk pa sodi v gospodarsko strokovno glasilo.
Knjiga je vsega priporočila vredna, prav posebej priporočam njen študij svojim univerzitetnim slušateljem. A. Ogris.
Schmitt Carl, Legallte, Legitimite. Pariš. 1936.
Legitimizem v ožjem smislu je ena izmed vrst monarhizma. Njega bistvo je v tem, da se monarhizem utemeljuje teokratično ali avtokra-tično brez kakršnekoli demokratične investiture. Monarh ostane za legi-timiste zakoniti suveren tudi v pregnanstvu. V širšem smislu pomeni legitimizem tak odnos do obstoječega državnega ustroja, ki se, v razliki od legalnosti, ne zadovoljuje s formalno izvršitvijo prisilnih dolžnosti, temveč se označuje poleg tega še z udanostjo temu ustroju. V tem smislu je klical že apostelj Pavel: subditi estote non solum propter iram, sed et propter conscientiam (Ad Romanos, XIII, 5), V tisti klasični teoriji ustavne države, ki sedaj izgineva, kakor se zdi, za problem legi-timizma ni bilo mesta. In to je povsem umljivo! Omenjena teorija je nastala v boju zoper suprematijo tzv. aijsolutne države. Njeno osnovno jedro je sistem subjektivnih pravic osebnosti, Tindividu contre TEtat. Šele novejši državoslovci so jeli kritizirati ali celo, sledeč Uuguitu zanikati ta sistem. Temu sistemu zoperstavljajo nauk o javnih „funkcijah" in dolžnostih. In v zvezi s tem je tudi problematika legitimizma postala zopet aktualna.
Stara, še srednjeveška tradicija je razlikovala dvoje javnih dolžnosti, — pokoravanje in vernost obseguium et (ides. Prva dolžnost je zunanja in formalna, ad poenam, druga pa je intimna in moralna, ad culpam. Na prvi temelji legalnost, na drugi moralnost. Tzv. ac([uereurs des biens nationaux, ki so za časa francoske revolucije kupili od države zemljišča emigrantov, so si pridobili legalni naslov lastnine. Toda s stališča svetovnega nazora restavracije niso imeli legitimističnega naslova. Marsikateri od njih so že za časa Napoleona prostovoljno ponudili emigrantom, ki so se vrnili v Francijo, delno odškodnino za njih zemljišča. V dobi francoske restavracije se je zgolj formalno pokoravanje prebivalstva oblastvom smatralo kot nezadostno. Razen legalnosti so zahtevali od njega še legitimno udanost dinastiji in režimu. Po julijski
Književna poročila. 253
revoluciji, ki je dala »kralju barikad" Ludoviku-Filipu legalni, ne pa legitimni naslov, izgineva legitimnost hkrati z romantizniom. In legalnost je dobila nato značaj juridičnega pozitivizma. Ta pozitivizem je dosegel svoj višek v nemški formalno-juridični šoli, ki je trdila: ius, ius et nihil plus ter je s tem zavračala vse „meta-juridično". Ko so se po svetovni vojni pojavili »avtoritarni režimi", zasnovani na »integraciji" prebivalstva in »totalitarni" ideji, pa ni legitimnost samo zopet oživela, temveč je celo nekako odrinila legalnost. K temu so še ..vaka-cije legalnosti" postale eno izmed gesel novejših socialistov. Analizi legalnosti in legitimnosti v modernem pomenu je posveti! posebno monografijo prof. Carl S c h m i 11.
Carl Schmitt je eden najzanimivejših sodobnih državoslovcev. Ni se pridružil niti formalno-juridični šoli Labanda in Jellineka, ki sta po Krablejevem izrazu odvzela državi vitamine, niti normativizmu Kel-sena, ki med sedanjo krizo in kaosom še zmeraj mirne duše istoveti državo in pravo (gl. njegovo Reine Rechtslehre, 1934), niti metafizičnemu »univerzalizmu" nauka Othmarja Spanna o »istiniti državi", niti sociologizmu Duguita. Ideje Schmitt a imajo marsikaj sličnega s smerjo, ki jo zastopa Koelbreuter, in s Smendovo »integracijsko" teorijo. In vendar ostane samonikel, s svojimi lastnimi problemi in lastnimi odgovori nanje. Po svetovni vojni je vzbudil pozornost, ker je uvedel v državoslovje cel niz meta-juridičnih motivov, ideoloških in političnih, ter s konkretnim naukom o državi nadomestil tisto, kar je zaničeval no imenoval »die leere Allgemeinheit und die allgemeine Leere" (Was be-deutet der Streit um den Rechtsstaat? Z. fUr die gesamte Staatswiss. 95. Bd., II. Heft, 1935, str. 195).
Po vojni se je pojavilo vnovič zanimanje do romantizma. Tudi v tem ima S c h m, i 11 svoj delež. V razliko od Bonnecasa, ki se bavi z juridičnim roniantizmom (Science du droit et Romantisme, 1928), je posvetil svojo pozornost političnemu romantizmu (Politische Romantik, 1919, druga izdaja 1. 1925). V razliko od Eichendorffove formule: ,,sub-jektivizirani protestantizem", se njegova opredelba romantizma glasi: »subjektivizirani okazionalizem", L. 1921. je objavil monografijo o diktaturi. Tu je zopet poklical k življenju star, napol pozabljeni pojem ..komisije" in »koroiisariata" in je izvedel razliko med normo in odločbo (Entscheidung). L. 1922. je izšlo njegovo delo Politische Theologie (druga izdaja 1. 1954.). Tu dokazuje, da so »vsi točni pojmi sodobnega nauka o državi v bistvu sekularizirani teološki pojmi". Seznanja čitatelje z malo znanim španskim pisateljem Donaso Cortesom, ki je obravnaval vprašanje o prehodu od padca monarhične avtoritete preko vladanja buržuazije, ki se ukvarja z diskusijo (una clasa discutidora), k diktaturi. Poglabljajoč svojo antitezo med normo in odločbo, prihaja avtor k teoriji »decionizma". V knjigi: Die geschichtliche Lage des heutigen Parlamentarismus (1925; druga izdaja 1. 1926) stavlja Schmitt nasproti parlamentarni demokraciji, ki temelji na javni diskusiji in na formalnem ravnotežju, demokracijo mas (Massendemokratie) z njenimi dinamičnimi simboli in miti. V knjigi Begriff des Politischen (1927), ki je imela velikanski uspeh, trdi Schmitt, da se politika v razliko od vede, umetnosti, etike, prava in ekonomije ne gradi na nasprotju med resnico in lažjo, lepoto in grdobo, med dobrim in zlom, med pravičnostjo in nepravičnostjo, med koristjo in škodo, temveč se gradi na nasprotju med prijateljem in sovražnikom (Freund und P"eind). V knjigi der Hiiter der Verfassung (1951) kritizira Schmitt strukturo Wei-marske Nemčije, te »pluralistične strankarske države", ki se označuje s pluralizmom, polikracijo in federalizmom. Edino oporišče vidi avtor v diktatorskih možnostih, ki jih je Weimarska ustava prepuščala državnemu predsedniku.
254 Književna poročila.
Vse omenjene ideje so bile kongenialne Hitlerjevemu gibanju. Zato ni čuda, da je dobil Schmitt po zmagi nacionalnih socialistovv Nemčiji stolico na Berlinski univerzi, stal na čelu obče državne skupine nemških profesorjev pravnih fakultet ter prevzel uredništvo centralnega glasila nemških juristov: Deutsche Juristen-Zeitung. Postal je juridični ideolog hitlerizma, čigar filozofijo je skušal oblikovati v knjigi: Staat, Bewegung, Volk (1933), ki je izšla kot prvi snopič nove izdaje: ,.Der deutsche Staat der Gegenvvart" (primerjaj naše poročilo o tej knjigi v „Arhivu za pravne nauke", 1934, marec).
Za ideje Carla S c h m i 11 a se je pojavilo zanimanje tudi v Franciji. O tem priča francoski ])revod njegove knjige o legalnosti in legitimnosti, ki je izšel 1. 1936, dočim je nemški izvirnik bil objavljen že 1. 1932, tik pred Hitlerjevim prevratom. Predgovor k temu prevodu je napisal Schmittov francoski častilec William Cueydon de Roussel. V tem predgovoru obsoja mladi francoski avtor politične „fikcije" prejšnjih juristov in poveličuje nove simbole, ki jih je ustvarilo življenje, ne šola. Označuje fikcijo, legalnost, anonimnost kot faktorje smrti za narod (str. 17) in poveličuje Schmitta za to, ker le-ta ostro loči „legi-timnost, ki izvira iz realnega razmerja, in legalnost, ki dopušča pridobitev in umetno ohranitev oblasti, katere izvor temelji v fikciji" (str. 25). In predgovor Francoza zveneva v upanje, da „se vstajenje prava prične po poslovilnem govoru nad grobom legalnosti (str. 34).
V svojem delu razlikuje Schmitt te-le državne tipe: zakonodajni, jurisdikcijski, vladni in upravni. Zakonodajna država se označuje s premočjo pravne norme nad vladinimi akti. V jurisdikcijski državi vrhovni arbiter ni zakonodavec, temveč sodnik. V vladni državi odloča osebna volja državnega poglavarja. In končno v upravni državi ne upravljajo ne norme, ne ljudje, temveč se stvari upravljajo same sebe. Zakonodajna država se opira na legalnost, jurisdikcijska, vladna in upravna pa na legitimnost. Ustavna država 19. stoletja je dobila značaj legalne države: ..legalnost to je vse: država to je zakon, zakon to je država." (Str. 61.). Pod vplivom demokracije je pojem zakona izgubil svojo materialno namero in je pomenil isto kot formalno pravilna izjava volje vsakokratne večine: lex est, quod populus iubet (str. 69). „31% volilnih glasov ustanavlja parlamentsko večino, 51% glasov v parlamentu ustvarja pravico legalnosti, in končno 51% pri izglasovanju zaupnice posvečuje legalnost parlametarne vlade." (Str. 73). Tako nastaja „Su-pralegalni primat" (str. 79). Njegovi nositelji dobivajo znatno politično premijo in, kar je zlasti važno, posebna pooblastila, ki so zvezana z njih izrednim položajem in ji dajejo možnost razračunavanja z nasprotniki po načelu: beatus posidens (str. 84, 85).
Weimarska ustava je predvidevala troje vrst izrednih zakono-davcev: ratione materiae, ratione supremitatis in ra-tione necessitatis: državni zbor je z dvetretjinsko večino lahko spreminjal ustavo: narod je imel pravico iniciative in referenduma; državni predsednik se je lahko posluževal izrednih pooblastil. Vse to je pretvarjalo nemški parlament v pozornico pluralističnega sistema,, ki se je izkazal kot ponesrečen (str. 90). In tedaj se je Nemčija pričela postopoma pretvarjati v kombinacijo upravne in jurisdikcijske države, čija legitimnost se je čim dalje, tem več nagibala k „plebiscitarni demokratični legitimnosti", ki se ustvarja z „ljudsko decizijo" (Volksentscheid). (Str. 93). Taka legitimnost je postala edini vir priznane avtoritete. (Str. 94). To pa vodi k nadomestitvi pluralne države s totalitarno, za katero velja formula Sieyesa: »avtoriteta od zgoraj, zaupanje od zdo-laj". V soglasju s tem je vprašanje revizije Weimarske ustave pomenilo alternativo „ali upoštevati bistvena svojstva in žive moči nemškega na-
Književna poročila. 255
roda ali pa ostati pri absolutni nevtralnosti in ohraniti fikcijo enakih možnosti za vse, brez razlike osebnosti, smotra in gibala." (Str. 104).
Vse to je bilo zapisano v juliju leta 1932. V prihodnjem letu pa je Nemčija, kakor pravijo Francozi, „izšla iz legalnosti" in postala legitimna napram Hitlerju. Evgen Spektorski.
Dr. Bilimovič Aleksander: Das Kartellrecht Jugoslawiens. Zeitschrift fiir Osteuropiiisches Recht, Berlin, N. F. 3. Jahrgang, Hett 2. Str. 67—80.
Dr. Bertold Eisner: Das Eherecht im jugoslawischen Vorentwurf und im tschechoslowakischen Entwurf eines biirgerlichen Gesetzbuches. Posebni odtis iz Spomenice za Dolenca, Kreka, Kušeja in Škerlja ob šestdesetletnici njih rojstva. Ljubljana, 1936. Str. 75.
Dr. Kukman V.: Uredba o občinskih uslužbencih. Dodatek: Uredba o činu strokovnih šol nasproti srednji šoli in fakultetam. Priredil z uvodom, pojasnili in stvarnim kazalom —. Zakoni in uredbe: L. zvezek. Tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani. 1956. Str. 147. Din 24.
Dr. Kukman Vladimir: Zbirka obrazcev po uredbi o občinskih uslužbencih in statutih po § 90 zakona o občinah. Tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani. 1954. Str. 54.
Sbornik ved pravnich a .statnich. Ročnik XXXVI. Sešit 1—2. 1956. Praga. Str. 194.
Staubs Kommentar zum Allgemeinen Dentschen Handelsgesetz-buch. Ausgabe fiir Osterreich. 11. Band. 8. und 9. Lieferung. Čl. 342—348.
Str. 449—576. Dunaj. Manz. 1956.
Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv L, br. 1—2: Tasič Dj.: O Enciklopediji prava Taranovskog. Dolenc M.: O proterivanju i konlinaciji u kaznenom pravu. Lazarevič A.: Novi je ideje u naslednom pravu. Mirkovič Dj.: Priroda odnosa ko ji vezuje organe za zajednicu kojoj pripadaju sa gledišta neorganskog shvatanja, učenja o samostal-nom posredniku i teorije pretstavljanja. Djordjevič J.: Savremena francuska demokratija. Pantelič D.: Postanak i prestanak čovečje pravne ličnosti. Vesel J.: O valjanosti generalnog punomočstva s obzirom na propise našeg gradjanskog i procesualnog prava. Goljas J.: Medju-narodna javna pomoč u Jugoslaviji. Stjepanovič N.: Slučajevi retro-aktivnosti administrativnog akta vi vezi sa pravnim položajem državnih službenika. Bartoš M.: Državni intervencionizam u tražbenim odnosima. Ilič M.: Pripadaju li dnevnice narodnim poslanicima izdatim sudu? No-vakovič M.: Nova konvencija o moreuzima. Todorovič M.: § 59 Zak. o činovnicima. Denkovič D.: Dnevničarska nagrada i postavi jen je za pripravnika. Popovič: S.: Periodska povišica je jedna vrsta napredovanja. — Branič br. 7—8: Josserand L.: Dirigovani ugovor. Vesel J.: Izbrani sud za novinare. Koštunica J.: Tužba na naknadu štete iz § 78 Zak. o činov-državnim službenicima. Mijuškovič J.: O nadležnosti proglašen ja pismenih izjava poslednje volje po novom Np. Joksič S.: Da li se zemlja u seiu može tražiti za kuču u varoši a da ne bude povredjen propis § 471 gsp. Stjepanovič N.: Saglasnost Glavne kontrole. Petrovič B.: Krivična odgovornost saučesnika u Krivičnim delima koja izvrše deca s obzirom na Kz. Jugoslavije. Stjepin N.: Prigovor u postupku zbog smetanja poseda i izvršnost konačnog zaključka. Polovin M.: Da li država ima pre-čutnu zakonski! zalogu na depozit dobiven ranijom prodajom imanja poreskog dužnika, § 146 zak. o neposr. porezima. Stanišič M.: O pitanju podnošenja prijava prava vlastništva u ispravnom zemljiškoknjižnom
prouzrokovanii aiitomobilima. Katurič J.: Može li privatni učesnik postati supsidijarni tužilac u postupku pred sreskim sudom. Kulaš J.: Uloga sudije u krivičnom pravu. Kecojevič S.: Istražni zatvor. Parmalle
256 Razne vesti.
M.: Ženski kriminalitet. Ocokoljič N.: Redovni opštinski izbori. Jakov-Ijevič A.: Savreinena opština. Petrovič V.: Materijalna istina i svedoci pomenuti u §§ 168 i 169 Kp. Mirkovič Lj.: Zabrana naziva radii je po S 128 Zak. o radnj. i ^ 2 Zak. o suzb. nelojalne utakmice. — Pravni pregled br. 5: Maširevič B.: O radu pravnika za pravni poredak. Šid A. i Stolišič A.: Nekoliko primedaba k.postupku po tužbama zbog snietanja poseda novog Gpp-a. Savič A.: Molbu za zabeležki! parnice treba pod-neti posebnom molbom zeniljiško-knjižnoiu sudu. Rauš A,: Može li filiala d. d. biti parnična stranka. — Pravosudje br. " i 8. Uroševič L.: Predosnova Gradjanskog zakonika za Kraljevinu Jugoslavijn. Kneževič D.: Oko izmena nekih odredaba n Zakonu o sudskom postupku u grad-janskim parnicama. Tomovič B.: O nasledjivanju vanbračnih srodnika u Crnoj Gori, s pogledom na predosnovu novog Gradj. zakonika. Dju-kič M.: Obaveza plačanja taksa i siromaško pravo u izvršnom postupku. Solovjev M.: O poništenju ugovora o usvojenju. Stanoš L: O diobi ne-kretnina. Lucianovič M.; O potrebi olakšica pri provadjanju diobe se-Ijačkih zajednica. Stanojevič D.; Primena i tumačenje propisa § 641 br. '¦> Grpp. Bibiča V.: Vrijednost predmeta spora i advokatske nagrade. Berdovič V.: Branilac postavljen po službenoj dužnosti i branilac kao zastupnik siromašnih. Vagner E.: Laka tjelesna povreda iz § 180 Kz. Potočki S.: Nezapažena redakcijska greška kod § 325 Kz. Jelič R.: Krivična dela po predlogu. Petrovič B.: Glavni principi opšteg dela predloga zakona o istupima (§ 1—60) od 22. X. 1955 god. Brankovič S.: O delokrugu sudijskih pomočnika. Culinovič F.: Novi rumunski Kazneni zakon.