J. E. Bogomil:
Velik bi bil rad.
,li ni to čudno ? Mi odrastli bi bili radi mladi, otroci bi bili pa radi stari kakor nas eden. Uni dan sem sem stal pred šolo. Pa je pot prinesla mimo Krajanovcga očeta. Spregovorila sva par besedi. »Oh, gospod,« je dejal mož, »ko bi mogel jaz še enkrat hoditi v tole hišo ! Takrat sem bil srečen, pa nisem vedel, da sem.«
In prav tistega dne sem šel mimo Košnikove hiše. Štirje otroci so se igrali pred hišo. »Kje pa je peti, kje je Jožek ?«   sem vprašal.   »Morda se uči?«
»Bolan je.«
»Kaj pa mu je?«
»Glava ga boli. Kadil je.«
»Kadil je ! Zakaj pa ? Kdo mu je dal ?«
Pa mi začne pripovedovati Milka: »Igrali smo se. Jožek je bil za ata, jaz sem bila pa za mamo, Tonček in Anica sta bila pa hlapec in dekla. Jožek je že večkrat videl, kako naš Janez pa sosedov Nace kadita. To mu je bilo všeč. Skrivaj je včeraj vzel Janezu konec cigare, danes jo je pa prižgal, ko je bil  za ata,  in  ker smo bili sami doma. Pa ga je
, ¦ ^ I      ¦¦-¦¦ ~   "1
Stran 58__________ANOELČEK__________Leto 28
biž začela boleii gla-va. Peljala sem ga v hiio. Sedaj pa leži v postelji, pa joka.
Stopil sem k njemu v hišo. Okrog postelje je bila cela povodenj. Jožek je ležal; ves bled je bil in prepaden.
Dal Bog, da ga ta izkušnja izmodri! Še za od-rastle je kaicnjc grdo in škodljivo, veliko bol) pa še za take, ki bi bili prezgodaj radi veliki.