Book Review Leksikon yu mitologije (ur. Iris Adrič, Vladimir Arsenijevič in Borde Matič), Rende in Postscriptum, 2004, 463 str. Verjetno sem iz zadnje generacije klincev, ki ob prebiranju Leksikonayu mitologije začuti tisti prijetno sladek, omamljajoč občutek, poznan tudi pod suhoparnim imenom nostalgija. Zato bo najverjetneje ocena izpod mojih prstov oziroma s sladkobo oma­ mljenega subjekta svetlobna leta stran od kakršnekoli (v posvečenih znanstvenih sferah tako čislane) objektivnosti. Nekoliko let mlajši mulci, ki jim ni bilo dano, da se (po­ polnoma) socializirajo s kulturo »životinjskega carstva«, Danijelove Džuli, Odpisanih, bratov Petrovič in Vujovič, Alana Forda, »Džirlo djevojk« in še in še neizbrisljivega, takorekoč večnega, bi bili brez dvoma veliko primerjnejši osebki za tovrstno raboto, skratka zmnožni objektivneše ocene. Modro-belo-rdeča knjiga z zvezdo na sredini obeh platnic je bila, kot lahko zve­ mo iz prav tako obarvanega predgovora, zamišljena že davnega leta 1989. Avtoiji so takrat postokali, »da ne obstojajo artikuliram pojmi jugoslovanske popularne kulture, ki bi pripomogli definiranju naših identitet.« Toda od vprašanja »kaj smo?« je po vsem, kar je Jugoslavijo za nekaj let prestavilo v osrednji termin TV novic po vsem svetu, prišlo do vprašanja »kaj smo bili?«. Projekt je ponovno zaživel v drugi polovici devetdesetih in sicer s postavitvijo spletne strani in »ne prevelikimi upanji«. Toda potem se je zgodila čudna stvar. Po brodolomu so se s sporočili v steklenicah začeli oglašati številni brodolomci, z vseh koncev sveta. Nanašalo je spomine, individualne in kolektivne, pozabljena in še živa imena, podobe, like, fenomene, artefakte, mite in vse mogoče jugoslovanske popularne kulture. Včasih so bili to kratki, »resnobni« odstavki, včasih esejistični, literarni teksti, pogosto mešanica različnih stilov in žanrov, v različnih jezikih nekdanje skupne države, pač glede na provenienco piscev posame­ znih gesel. In uredniki so gesla tudi taka pustili, v ekavščini, ijekavščini, slovenščini, srbohrvaščini, srbščini itd. (nobenega gesla ni moje ne ravno sokolje oko zasledilo v albanščini in makedonščini), v skoraj že zehajoče dolgih in smešno kratkih dolžinah, v ultra-zabavnih in resnobnih stavkih. Seveda pa se je pri takšnem konceptu treba zavedati (vsaj) naslednjega: Lepa Brena in Bajramovič Šaban sta pomenila oziroma pomenita nekdanjemu ljubljanskemu pankerju drugo stvar kot večnemu »seljaku« iz okolice Požarevca, feminiziran evrovizijski Daniel (Džuli) je za ženski spol eno in za moški spol drugo in po vsej nekdanji državni prodajani simi burek je v BiH neumnost tipa Angola naj večja država v Evropi. Tega se seveda uredniki zavedajo in sem in tja tako (s)pustijo več subjektivnih pogledov na fenomen, geslo. Toda to bi lahko -vsaj pri tistih geslih, kjer spolne, etnične, generacijske, mesto/vas idr. razlike zelo pomembno vplivajo na odnos do fenomena - storili večkrat. No, mogoče pa bodo to še storili, saj uredniki - kot preberemo na spletnih straneh, ki so (bile) med drugim začetni in konstituitivni temelj enciklopedije - pričakujejo nove pošiljke, za nove razširjene, odebeljene ponatise. Nekakšna Borgesovska enciklopedija jugoslovanskega medijskega, političnega, potrošniškega, ideološkega in še kakšnega vsakdana od leta 1945 pa do danes, seveda 233 Knjižne ocene ni delo, ki bi prisegalo na »objektivnost«, takšno in drugačno »nevtralnost« ter druge težko uresničljive, abstraktne vrednote. Svobodni princip, »da lahko vsi pišejo«, je zakrivil več »neuravnoteženosti« v tekstu. Hamad Dogani ima tako sedemkrat daljši tekst od Josipa Broza Tita. Nekatere (navidez) minome, marginalne stvari so razgaljene na več straneh, drugim, ki bi v tradicionalnih leksikonih kraljevale po dolgem in počes, pa ni namenjena niti beseda. Zgodba o Moši Pijadi, ki pravi, »jebeš zemlju koju Bosne nema«, morda tudi izmišljena, je kulturološko gledano povednejša od tisoče drugih klasičnih leksikonografskih podatkov o tem jugoslovanskem vele-možu. Največ gesel se vrti okoli osemdesetih let, manj okoli sedemdesetih, zelo malo okoli šestdesetih in skoraj nič okoli petdesetih. Če bi rekli, da o štiridesetih ni potrebno izgubljati besed, pa bi se hudo zmotili. Vsa partizanska, NOB mitologija in ikonografija, od Tita in Luksa, Jajca, Antifašitične fronte žena, Golega otoka pa konec koncev do filmskih epopej, prvega maja, dneva mladosti in še marsičesa brez prve polovice štiridesetih preprosto ne bi bilo. Med avtorji gesel se zdi da močno prevladuje urbana populacija, rojena v šestdesetih letih. Skratka tisti, k ije najbolj prevzel občutek jugoslovanstva. Seveda vsega naštetega na razumem kot kakršne koli pomanjkljivosti. Z razliko od akademske historiografije, standardnih zgodovinskih učbenikov in leksikonov, ki se jim zdijo »male stvari« resnično zelo majhne, leksikon od Adrije (mednarodni cir­ kus) pa do žmurke (igra), dokazuje, da se večina velikih stvari (ekonomija, politika, /etno/nacionalizmi itd.) pravzaprav preigrava na ravni malih stvari. Preigrava? Da, z razliko od teritorij alne metafore od Vardar a pa do Triglava metafora od Adrije pa do žmurke skriva subverzivno idejo o jugoslovanski kulturi kot igri. Recepcija Leksikona je neizbežno generacijsko in politično opredeljena. Mlajši, ki Jugoslavijo poznajo le posredno preko veliko starejših bratov in sester ali staršev bodo Leksikon najverjetneje brali bolj kot fikcijo. Vsi starejši pa lahko Leksikon hitro razumejo bodisi kot nekakšno povsem nepotrebno sentimentalno stokanje za Jugosla­ vijo bodisi kot sveto, večno knjigo živega in živetega jugoslovanstva. Toda, kar je pri vsej stvari zelo pomembno je to, da v geslih ne najdemo reference na devetdeseta leta. Uredniki so »očistili« vso »umazanijo«, ki so jo prinesla grda devetdeseta. In zakaj to psevdo-recenzijo zelo sumljivih kvalitet berete v resni, znanstveni in za povrh še »ozko« - migracijam posvečeni reviji. Gesel, ki se eksplicitno nanašajo na migracijske vsebine, je namreč tako absolutno kot relativno zelo malo (»gastarbaj- terji«, »Stranci« in še bi se mogoče kaj našlo). Med branjem pa nam zelo hitro zasveti žarnica: kako je pravzaprav popularna kultura tesno povezan s migracijami. Od raznih polbožanstev (fuzbaleiji, košarkaši in drugi nacionalni junaki), ki so se v tujini udinjala za devize; legendarnega ajvarja, ki ga žene gasterbejterjev na tujem pripravljajo nič manj angažirano kot doma; najbolj butastega predmeta v zgodovini vesolja - gospo­ dinjstva, ki je poskušal zapolniti »kulturni manjko« še včerajšnjih »seljakov« prise­ ljenih v mesta; popzveznikov, ki so naredili karijero med gasterbajteiji; televizijskimi reklamami, ki so prepričevale izseljence naj varčujejo doma, vojnih oficirjev, skoraj vedno priseljenimi od nekje daleč stran, in njihovih otrok, ki so najpogosteje zasijali v rock zvezde na jugoslovanskem nebu; direktnih vprašanj naslovljenih na emigrante: 2 34 Book Review »obstojajo čevapčiči severno od Save?«; najbolj znanega Afričana v Jugoslaviji Steva Hanningtona, ki je s bizar-hitom, nekakšno predelavo ene od starogradskih, polnil radijski eter v osemdesetih in do vseh kulturnih in vsemogočih vplivov, likov, podob in še marsičesa, kar se je pač moralo vsaj »malo zmigrirati« od nekod. Če se vam ne da stopiti do knjižnice ali knjigarne, si stvar poglejte na spletnih straneh (www.leksikon-yu-mitologije.net). To pa bo tudi vse, z moje strani. Namreč veliko prijetneje je Leksikon brati kot pa o njem pisati. Kar pa ne morem reči za ... Jernej Mlekuž 235