KRONIKA 231 KMETIJSKO VPRAŠANJE VELIKE LJUBLJANE ING. AGR. LOJZE PREZELJ Cna najvažnejših nalog sleherne mestne občinske uprave, katere teritorij ima bolj ali manj kmetijski značaj, je čim povoljnejša ureditev kmetijskega vpra šanja. Mesta sploh, posebno pa tista, ki razpolagajo z ve likim številom prebivalstva, že od nekdaj odločilno vplivajo na razvoj: na produkcijo poljedelskih pri delkov v svoji okolici. Kot središča industrije, trgo vine, obrti in uprave so mesta vedno dajala v znatni meri poseben pečat kmetijskemu pridelovanju. Dvi ganje, odnosno padanje prodajnih cen kmetijskih pri delkov je bilo od nekdaj rezultanta visoke standar dizacije meščanskega prebivalstva, njegovih zahtev in njegovega okusa. Na prodajne cene pa je prav tako v znatni meri vplivala tudi vsakoletna dobra ali slaba letina, zgolj posledica ugodnih ali neugodnih vremen skih prilik. Pomembnost kmetijskega vprašanja za mesta se veda rase sorazmerno s številom meščanov in s po vršino mestnega pomerija ter tudi njegove bližnje okolice, v kolikor je prikladna za kmetijsko obdelo vanje. Odločilno važni so pa še drugi momenti, kakor n. pr. izredna sposobnost bližnje okolice za vrtnarstvo in zelenjarstvo, prometne prilike in organizacija pro daje. Radi izredno velikega konzuma kmetijskih pridel kov s področja vrtnarstva in zelenjarstva so velika mesta že v davnini posvečala posebno pozornost sta nju kmetijstva. Ta pozornost je veljala zlasti naj bližji mestni okolici, kajti prometna sredstva so bila tedanje čase izredno slaba, pa tudi komunikacije so bile nezadostne, radi česar ni bilo mogoče misliti na oskrbo iz oddaljenejših krajev. Odtod velika važnost kmetijskih pristav v predmestjih. Zato je prav zani mivo proučevati razvoj kmetijstva v najbližji okolici večjih mest. Omenjene veje kmetijstva zahtevajo predvsem te meljitega in umnega dela. Zahtevajo pa tudi pozna vanje zahtev mestnega prebivalstva, načina prodaje pridelkov in vseh činjenic, ki se tičejo tega jiodročja. Da si vsaj deloma predočimo razvoj kmetijstva v bližnji okolici večjih mest, bodi omenjen veliki nem ški ekonomist Johann Heinrich von Thiinen (1783 do 1850), ki je med drugim napisal delo: »Osamljena država« (1826). Njegovo zamisel o osamljeni državi, ki leži sredi povsod enako plodne ravni, moremo aplicirati na ve liko mesto z njegovo bližnjo in daljno okolico. Ceste in vsa pota, vodna in kopna, se stekajo vanj. V njem je razvita trgovina, obrt in industrija. V resnici je si cer Thiinen postavil "v tem svojem delu zakon o pre voznih stroških. Ta zakon ugotavlja, kateri proizvodi kmetijstva ne preneso velikih prevoznih stroškov, bodisi radi velikega obsega kakor tudi radi nagnjenja do kvare. Na podlagi te Thiinenove razdelitve naj demo v posamzenih pasovih, ki se drug za drugim vrste okrog središča njegove osamljene države, kme tijska gospodarstva s povsem določenim načinom kmetovanja. V prvi pas, ki je najbližji središču te osamljene dr žave, je uvrstil vrtnarska in mlekarska gospodarstva. Pridelki teh dveh skupin kmetijstva so za prebival stvo neobhodno potrebne življenjske potrebščine. To so voluminozni in hitremu kvarjenju podvrženi pro dukti. Radi nizke cene tudi ne preneso v nepredelani obliki daljše poti in visokih prevoznih stroškov. Pre voz sam pa tudi škoduje njihovi kakovosti. Nivo ra cionalnega kmetijstva je v tem pasu najvišje. Upo raba umetnih gnojil je izredno velika. V mestih, kjer se opravlja gnojitev vrtov in njiv z odpadnimi vodami (fekalije), je vračanje hranilnih snovi zemlji, iz katere se v tem pasu črpajo v mnogo večjih količinah kot kje drugod, idealno ceneno ter izredno ekonomično. Temu pasu priključuje Thiinen gozd. Nabava go riva kakor tudi gradbenega lesa je radi bližine cenejša. V času slabih in nedovoljnih prometnih sredstev je bila seveda bližina gozda še mnogo večjega pomena. Tretji pas je področje industrijskega in menjal nega gospodarstva. Industrijsko kmetijstvo temelji na stalnem plodoredu, pri katerem se posamezne kul ture vrste po načinu menjalnega gospodarstva, toda vendar tako, da se pretežno proizvajajo industrijske rastline (sladkorna repa, oljna repica, krompir itd.), katerih pridelki so prepotrebne surovine za indu strijski obrat. Produkcija pa je odvisna od trenotnega povpraševanja po izdelkih. Te vrste gospodarstvo za hteva velikih kapitalov, vloženih v zgradbe, in veliko obratno glavnico. Menjalno gospodarstvo pa prideluje na njivah žito, krmo in okopavine (repa, krompir). Naj omenim le najvažnejši plodored, ki najbolj ustre za zahtevam menjalnega gospodarstva. To je norfol- ški plodored, ki ga je Albert Thaer v začetku minu lega stoletja prenesel na kontinent iz grofije Norfolk na Angleškem: l.leto: okopavina (krompir, koruza), 2. leto: jarina (ječmen), podsetev. detelja, 3. leto: detelja, 4. leto: ozimina (pšenica). Pri takem načinu kolobarjenja odpade na žitarice 50%, na okopavine 22,5% in na Ieguminoze (detelje) 22,5%. Omenjenim pasovom sledi pas ekstenzivnega me njalnega gospodarstva, tkzv. pas tripoljnega gospo darstva (V» odpade na pšenico [ozimina], tys na jari posevek [koruza!, V.-i pa ostane neobdelana — praha.) Sledi travniško gospodarstvo z živinorejo, dalje paš niki in končno vsakomur prosto in povsem neizrab ljeno zemljišče. Ta Thiinenova razdelitev je sicer dandanašnji, ko so prometna sredstva neprimerno bolj dovršena in tudi cenejša kakor nekdaj, sicer deloma izgubila svoj raison d'etre. Vkljub temu jo pa moremo v glavnem še vedno aplicirati na današnje stanje kmetijstva v pasovih, ki se vrste v neposrednem obližju večjih mest. Prav posebno pozornost pa morajo posvečati rešitvi kmetijskega vprašanja ona mesta, katerih geografski in geološki položaj ni najbolj prikladen za uspešen razvoj kmetijstva v njihovi neposredni bližini. Me ščan občuti nizko stopnjo te prikladnosti v svojem žepu. Posledica je, da so življenjske potrebščine v takem mestu drage. To je za mesta slaba reklama. V letnih statistikah o tujskem prometu se to dejstvo neugodno odraža in od tega seveda najbolj trpi mestna blagajna, z njo vred pa seveda blagostanje meščanov samih. Toda ne samo nezadostna količina kmetijskih pridelkov, temveč predvsem njihova kakovost ne ustreza zahtevam, priznajmo, že višjega standarda va jenega in tudi — razvajenega meščana. Kmetijsko vprašanje slehernega tudi manjšega me sta je torej izredno važno in zasluži čim večjo pozor nost, še prav posebno pazno pa morajo presojati to vprašanje tiste občinske uprave, katere imajo na svo jem področju bolj ali manj razvit sistem vil z vrtovi in pa tiste, katerih meščani so morda večji ali manjši zemljiški posestniki, tako da se pogosto tudi izključno pečajo s kmetijstvom. Leti upravičeno lahko zahte vajo, da jim občinske uprave posvečajo enako pozor nost kot njihovim someščanom, ki bivajo v sredini mesta in vsekakor uživajo v največji meri vse udob nosti, kar jih mesto sploh more nuditi. Glavna naloga in dolžnost vseh občinskih uprav pa tudi je, da v prvi vrsti in enakomerno skrbe za blagor in dobrobit vseh svojih občanov in da jim v čim povoljnejši obliki zavarujejo vse življenjske pogoje ter jim tako lajšajo in urejajo eksistenco. Kmetijsko vprašanje mesta je danes, v času ko so se socialna in gospodarska vprašanja neverjetno za ostrila, tudi izredno obsežno in zamotano. Saj v res nici ni samo eno vprašanje, marveč jih je cel kom pleks. Predvsem pa stopa danes v ospredje: preskrba mesta z mlekom in zelenjavo. V zvezi s tem narašča pomen vrtnarstva, kateremu se dandanes v zvezi z biološko-medicinalnimi teorijami o važnosti vitami nov posveča še prav posebna pozornost. Poseben videz dobi kmetijsko vprašanje mesta, ako ga motrimo s stališča meščanov, ki so stanovsko vzelo kmetovalci. Leti upravičeno zahtevajo od občinskih uprav, da naj prevzamejo v polni meri strokovno vodstvo nad njihovim delom. S tem, da so izločeni iz sestava okrajnih oblasti, so izgubili tako rekoč sle herno možnost brezplačnih strokovnih nasvetov. Iz gubili so pa tudi razne ugodnosti, ki so jih uživali po- preje; to so: nabava semen, umetnih gnojil, pomoč v denarju in materialu, da si urede kmetije na način, ki ustreza sodobnim zahtevam. že iz teh maloštevilnih podatkov se da razbrati, da je kmetijsko vprašanje mestnih občin izredno važno pri reševanju vsega, kar urejuje življenje meščanov, in da narekuje mestnim občinam dolžnost, da ga čim prej in čimbolje rešijo na svojem področju in tako zadovolje meščana konzumenta kot tudi meščana kmeta ter mu tako omogočijo boljše, višje standardi zirano življenje. Rešitev kmetijskega vprašanja v mestnih občinah bo neobhodno pripomogla k izbolj šanju tudi vseh ostalih panog gospodarstva in mesto samo bo v okviru splošnega blagostanja imelo naj boljše in najtrdnejše zagotovilo za svoj bodoči na predek. Kako je naša Ljubljana rešila, ali bolje rečeno, reševala to važno vprašanje? Priznati moramo, da se je do danes pomembnost kmetijskega, tega baš za Ljubljano tako važnega vprašanja vse premalo upoštevala. Nerad se človek loti posla kritika, ali eno je gotovo: manjkalo je mest ni občini predvsem strokovnega osebja, ki bi z da janjem temeljnih smernic krčilo in oralo ledino pri rešitvi tega vprašanja. Ta nedostatek se dandanes tem bolj živo občuti, ker so časi konjunkture in obilice kreditov za nami. Mestna občina je pač žrtvovala izdatna sredstva za napredek mestnega vrtnarstva. Te žrtve so tudi vidne in priznati moramo, da so bili vsi tozadevni krediti dobro in s premislekom uporabljeni. Ljubljana je po pravici lahko ponosna na svoje parke, katerih sloves sega daleč preko njenih meja. V drugih stvareh pa, ki spadajo v veliki kompleks kmetijskega vprašanja, pa je mestna občina do danes pokazala vse premalo razumevanja. Z nedavnim odlokom notranjega ministrstva o in- korporaciji sosednjih občin v okvir velike Ljubljane (5. IX. 1935) je postala aktualnost kmetijskega vpra šanja za mestno občino še tem večja. Če se do danes temu vprašanju ni posvečalo dovolj pozornosti, bo v bodoče naloga mestne občine tem večja in tem bolj potrebni bodo odločilni in takojšnji ukrepi v tem po gledu, čisto kmetijski teritorij Ljubljane (njive in travniki), ki je obsegal doslej do 3000 ha bolj ali manj vlažnega sveta, se je povečal za krog 2500 ha plodnih njiv in travnikov. S tem se je izdatno povečal odsto tek obdelane mestne površine. Mestna občina bo morala za to posvetiti svojo po zornost z inkorporacijo pridobljenim novim mešča nom. Ti so z imenovanim odlokom seveda izpadli iz sestava okrajne oblasti. Zaradi tega so danes popol noma prepuščeni razumevanju občinske uprave. Od stotek kmetov-meščanov, četudi morda ne izključno kmetov poljedelcev, je v znatni meri porasel. Vsem tem novim meščanom je treba danes nuditi pomoč in oporo, jim svetovati, prilagoditi njihovo kmetijsko gospodarstvo novim zahtevam, novo nasta lemu položaju, v katerega jih je dovedel omenjeni odlok. Novi meščani še prav posebno, kot se je to pokazalo tudi v iznova zazidanih mestnih četrtih, zahtevajo od mestne občine izredno veliko. Zato je Thunenovi krogi 232 KRONIKA KRONIKA 233 naloga mestne občine, da zadovolji vsaj najvažnejšim njihovim zahtevam in jim tako dokaže, da jih ima za enakovredne s svojim starim meščanom. Mestna občina je v to tudi prisiljena, kajti bodoči njen bud- get bo prav tako slonel na ramah novih meščanov - davkoplačevalcev. Mestna občina mora čimpreje posvetiti svojo naj večjo pozornost preskrbi mesta z mlekom; to je za Ljubljano življenjsko važen problem. Vkljub temu, da se je važnost tega vprašanja že neštetokrat po udarjala tako s strani meščanov-konzumentov kakor tudi s strani kmetov dobaviteljev, je do danes to vpra šanje ostalo v celoti vendar še nerešeno, dočim je n. pr. Zveza mest v Nemčiji na svojem zborovanju v Mannheimu 23. in 24. IV. 1926 za preskrbo mest z mlekom postavila tele smernice: 1. Preskrba prebivalstva z dobrim mlekom v za dostni množini in po primerni ceni je ena najvažnej ših nalog občin. 2. Treba je ustvariti pravne pogoje, da se zagotovi pridobivanje, predelava in kontrola mleka od proiz vajalca do konzumenta. 3. Pri izvedbi zakonitih določil se je treba ozirati na krajevne razmere. Vsako shematiziranje je treba odkloniti. 4. Sodelovanje oblasti (država — pokrajina — ob čina) vede, producentov in trgovine je nujno. 5. Trgovina z mlekom v večjih mestih mora biti navezana na posebno dovoljenje občine. Mlečno vprašanje je s prav majhno izjemo prepu ščeno svobodni iniciativi. Tu je potrebno mnogo si stematičnega dela, mnogo dobre volje in veliko žrtev, da bosta v pravem smislu besede zadovoljna meščan- konzument in kmet pridelovalec. Ako pa je ta kmet- pridelovalec obenem tudi meščan, kot je to neredko v Ljubljani, je s tem važnost te rešitve še toliko večja in nuj ne j ša. Na prvi pogled je sicer zelo težko pogoditi pravo rešitev in zadovoljiti obe stranki. Koristi enega kot drugega vkljub temu neobhodno zahtevajo posredo valca in pobornika. Za to je poklicana ravno mestna občina, ki mora biti zaščitnica koristi obeh strank. Tako važno vprašanje nikakor ne sme biti prepuščeno svobodni, največkrat docela samopridni iniciativi. Vprašanje preskrbe mesta z mlekom gre skupaj z vprašanjem preskrbe mesta z dobro in zdravo pitno vodo. Kontrolo mleka, ki prihaja na trg, odnosno onega, ki se donaša naravnost v hišo, vrši dandanes mestno tržno nadzorstvo, potrebne kemijske analize pa dr žavni higienski zavod. Podatki omenjenih uradov nam povedo, da pijemo v Ljubljani sicer le redko »krščeno« mleko. Saj si pa tudi niti vesten kmet ne želi, da bi tako z umetno pomnožitvijo svojega pri delka izgubil stalne odjemalce, še manj pa si želi meščan, da bi zaužival tako razredčeno mleko, kajti resnica je, da mora meščan plačati mleko in ne vodo. Tudi odstotek maščobe je zadovoljiv. Mast je pač naj važnejša sestavina mleka in v tem pogledu za mleko, ki prihaja v Ljubljano, po uradnih ugotovitvah res ni prigovora. Paster-Montana, prvi te Pino-gnetilnik najnovejšega vrste v Jugoslaviji tipa. Iz pinje pride izdelano maslo Izredno neugodne pa so ugotovitve obeh uradov v pogledu same čistosti, higiene mleka. Mleko zelo po gosto vsebuje najrazličnejšo nesnago. Oba urada sicer priporočata precejanje mleka takoj po molži, vendar se, kakor se razvidi iz napravljenih preiskav, vse pre malo pozornosti posveča čistosti pri molži. Prav redki so oni pridelovalci, ki se drže danih jim navodil. Do danes se torej žal ne vrši prav noben pregled mleka vse do samega uvoza v mesto, to je do mitnice. Znano je, da se nahajajo v mleku milijoni in milijoni bakte rij. Njihovo število se da izredno omejiti s čistoto pri molži in pri posodi za prenos. Mleko pa vsebuje pogosto tudi nešteto bolezenskih klic, ki so prišle v mleko od bolnega živinčeta. Mleko takih živali je škodljivo in posebno v neprekuhanem stanju zdravju zelo nevarno. Vrenje ubija sicer te klice, toda ne po polnoma. Vse to velja še v podvojeni meri za mleko, s katerim hranimo dojenčke. V vseh mestih naše države je to vprašanje še ne rešeno. Izven naših meja se je v mnogih primerih (Praga, Dunaj, Mannheim, Innsbruck) to vprašanje uredilo v zadovoljstvo tako samega konzumenta kakor tudi kmeta. Ustanovljene so centralne mlekarne, ka mor oddajajo vsi producenti svoje mleko. Tu se mleko precedi, pasterizira (s pomočjo topline se uničijo v pretežni meri bakterije), ohladi, nalije se v posebne steklenice in se takoj dobavlja konzumentom. Tako dobi konzument — seveda je brezhibno obratovanje pri tem nujen pogoj — sleherni dan resnično sveže mleko z zagotovljenim odstotkom masti, vsebujoče kar najmanjše število bakterij. V centralni mlekarni se vsak dan vrše vse potrebne preizkušnje mleka. Tu se z lahkoto more ugotoviti, ali je nabrano mleko zdravo ali okuženo. Z mikroskopsko preiskavo se hitro določi, iz katerega okoliša prihaja nezdravo mle ko. Takoj se uporabijo vse zaščitne mere. V tej cen tralni mlekarni se seveda presežek mleka predeluje v smetano, maslo ali sir. Vsi ti izdelki so res kako vostni in izdelani v higiensko neoporečnih pogojih. Tovrstna centralna mlekarna je dobrota ne samo za konzumenta-meščana. Tudi kmetu-pridelovalcu je neobhodno potrebna. Ni pretirana trditev, da je vprav za njega še veliko več vredna. Ne vrže mu samo vsak mesec lep mesečni dohodek za oddano mleko po pri merni ceni, temveč je kmetu istočasno svetovalka in 234 KRONIKA velika podpornica. Obenem pa omogoča oddajo mleka tudi oddaljenejšim kmetom, kateri bi morali radi sla bih komunikacijskih zvez pogosto oddajati svoje mleko za mnogo nižjo ceno, ako bi ga hoteli vnov- čiti. Bližnjim pa prihrani vsakodnevno pot v mesto radi par litrov namolženega mleka. Delovne sile zato ostajajo doma in se vse bolj koristno udejstvujejo v kmetovanju. Centralna mlekarna je za kmeta pravcata posveto valnica. Pošilja mu svoje kontrolorje, ki vsakih 14 dni na licu mesta vršijo kontrolno molžo. Istodobno vrše analizo mleka in na temelju tako dobljenih po- uatkov kakor tudi na temelju količine namolženega mleka in razpoložljive krme izdajajo navodila za in dividualno krmljenje živine v bodočih 14 dneh. Staro je pravilo, da krava molze pri gobcu. Z neenakomer nim krmljenjem, ako recimo trosimo isto količino krme za kravo, ki daje 5 litrov mleka dnevno kakor tudi za drugo, ki daje 15 litrov, smo na eni strani v znatni meri oslabili konstitucijo krave, eventualno tele pa bo tudi slabotno in neprimerno za odgoj. Zmanjšamo pa tudi, posebno pri večjem številu krav, v znatni meri naš gospodarski efekt. Istočasno oddamo konzumentu mleko, čigar odstotni sestav nikakor ne ustreza normali. Obenem so ti kontrolorji svetovalci kmetom v pogledu bodoče odgoje. Slabo razvita, za daljnji odgoj neprimerna teleta odrejajo za prodajo, dajejo nasvete pri izbiri primernih bikov za razplod in posredujejo nakup in prodajo živali med kmeti. Prav tako skrbijo, da se v polni meri izvaja pravilo o varovanju tiste pasme, ki se je po dolgih teoretskih študijah in tudi praktičnih izkustvih iz kazala za najboljšo, najsposobnejšo in najrentabil- nejšo v kakšnem okolišu, kjer vladajo talne in pod nebne okoliščine in kjer se more pričakovati, da bodo svojstva intenzivno vzrcjenega goveda, v našem slu čaju v smeri mlečne produkcije, radi dobrih prehran- benih in tudi nastanbenih okoliščin še napredovala, nikakor pa ne zaostala. Prav posebno pozornost posvečajo te centralne mle karne higieni pri molži, mlečni posodi, pri vseh ose bah, ki posredno ali neposredno prihajajo kakorkoli že v dotik z mlekom. Ako se s tem združi še teoretski pouk pridelovalcev, je edino tako mogoče zadostiti današnjim zahtevam na področju tega važnega vpra šanja. Centralna mlekarna daje nadalje nasvete o tem, kako urediti travnike, hleve in silose. Za nizko ceno omogoča kmetom nabavo posnetega mleka. S tem je pravilno gojenje svinj omogočeno, saj je splošno znano med kmeti, da je posneto mleko v svinjereji izredno važna in izdatna hranilna komponenta. Navedena dejstva jasno pričajo o tem, kako veli kega pomena je povoljna rešitev tega vprašanja za obe stranki. Za vodstvo take institucije je v prvi vrsti poklicana ravno mestna občina. To ji tudi veleva čut dolžnosti napram meščanom. Na drugi strani pa tudi daje mestna občina najboljše zagotovilo, da bo tako važna naprava, kot je centralna mlekarna, služila res samo v blagor meščanom in da ne bodo prevladovali zasebni interesi in jo tako utegnili izneveriti temeljni zamisli, iz katere je bila ustanovljena. (Dalje prih.) KRONIKA 313 KMETIJSKO VPRAŠANJE VELIKE LJUBLJANE ING. AGR. LOJZE PREZELJ (Konec.) Wrugo, prav tako važno vprašanje vsakega večjega mesta je preskrba mesta z zelenjavo. Tu mislim pred vsem zadostno količino najraznovrstnejšega, zlasti kakovostnega socivja. Poleg tega je izredno važno, kdaj prihaja to sočivje na trg in v kakšnih količinah, ali dovolj zgodaj spomladi in kolikor mogoče dolgo v jeseni, v skladu s podnebnimi prilikami. Vsa naša večja mesta greše v tem pogledu. Prirejajo se ankete, naprošajo se strokovnjaki, češ, naj povedo svoje mne nje, naj izdelajo podrobne načrte o tem, kako bi se dalo v tem pogledu kaj izboljšati. Toda vse delo je brezuspešno in naš trg se še do danes ni otresel ino zemstva, v kolikor bi se to dalo. še dandanes plaču jemo vsako leto ogromne vsote inozemstvu za kup ljeno zgodnje in pozno sočivje. Splošno je znano, da bi naša država mogla pridelati doma vso potrebno količino najrazličnejšega socivja. V kolikor različne vrste socivja ne morejo uspevati v hladnejših predelih države, kjer vlada alpinska, kontinentalna, odnosno stepna klima, v toliko se ta nedostatek izravnava s tem, da moremo gojiti take vrste socivja na našem Primorju. Manjka le spret nega vodstva in sistematično načrtnega gospodarstva, zlasti ker lahko trdimo, da ravno gojitev socivja ne zahteva velikih investicijskih vsot. Zato ne moremo opravičevati te svoje brezbrižnosti s pomanjkanjem kapitala. Res je, da je ravno zadnja etapa obče go spodarske konstelacije privedla to vprašanje ponovno pred rešitev in danes vsaj v prvih obrisih opažamo, da smo v pogledu gojitve socivja, ki zahteva toplejših krajev, stopili vsaj za korak naprej. Pri gojitvi socivja moramo pomisliti še na nekaj drugega. Vkljub veliki denarni stiski, vkljub izredno slabemu materialnemu položaju večine meščanov, ki v znatni meri pripadajo uradniškemu stanu, je zna čilno, da visoko kakovostni kmetijski pridelki, po sebno še, ako so z okusom in res higiensko izloženi naprodaj, še vedno dosegajo zadovoljujočo ceno. še vedno je njihovo pridelovanje rentabilno. Pri prodaji moramo torej nuditi dobro blago in imeti zahteve kupca vedno pred očmi. Da pa bomo dosegli izboljšanje kakovosti, da bomo posamezne vrste sočivnih rastlin vzgojili do čim boljše kakovosti, do čim večjega donosa, da bomo gojili v določenih okoliših zlasti one vrste in različice sočivnih rastlin, ki ob najmanjših vzgojnih stroških dajejo največji in najboljši pridelek, ki nam torej z drugo besedo dajejo največjo rento, največji čisti dobiček, se mo ramo ravnati po načelih, ki jih je postavila sodobna kmetijska znanost. Prav posebno pozornost moramo posvečati tudi razvoju in širjenju rastlinskih bolezni in borbi zoper nje. To je kmetijsko rastlinsko zdrav- ništvo. Zelo obširna in važna je ta znanost v celo kupnem narodnem gospodarstvu. Nebroj je bolezni, ki napadajo sočivje. Posledica je propadanje rastlin, ako pa bolezen prebole, ostanejo slabe, okrnijo. Take rastline dajo seveda slab, nekakovosten, za prodajo neprimeren plod, katerega izkupiček pogosto ne krije niti produkcijskih stroškov. Današnja veda o boleznih rastlin ali fitopatologija, tako se ta znanost imenuje s tujim izrazom, ima na razpolago številna kemična sredstva poleg mnogih drugačnih načinov obrambe rastlin pred boleznimi. Njihov najvažnejši cilj je, onemogočiti infekcijo, ako pa se je bolezen že poja vila, zdraviti jo in vse storiti, da se ji prepreči na daljnje širjenje. Z izborom posameznih različic kakor tudi z ople- menitvijo (spolno križanje), z delom po načelih so dobne kmetijske znanosti, bi mogli v kratkem času v prvi vrsti omejiti pretirani uvoz iz inozemstva, obenem pa bi izboljšali pridelke v kakovostnem po gledu. Kar se tiče preskrbe mesta s sočivjem, naša Ljub ljana dandanes nikakor ni na zadnjem mestu. Vendar stanje ni zadovoljivo. Pridelovanje je na splošno pre cej primitivno, prepuščeno zasebni iniciativi, ki pa je docela nezadostna. Delo se vrši dandanes prav tako kot se je vršilo pred desetletji, ko je vsa kme tijska veda bila še v povojih in na mnoga važna vpra šanja ni mogla točno in z gotovostjo odgovoriti. Ljub ljanski trg še dandanes zalaga z bolj ali manj kako vostnim sočivjem edinole Krakovo in Trnovo. Od- ondod vidimo vsako jutro prihajati v mesto težko natovorjene cize. Sicer tudi drugi bližnji kraji dova- žajo na trg sočivje, toda kakovostno je pridelek v Trnovem in Krakovem boljši. Sočivje iz teh dveh krajev po pravici slovi celo izven mej same Ljubljane. Na to dejstvo sta oba kraja tudi ponosna, saj se pa Selekcioniran krompir Neselekcioniran krompir Izbiranje krompirja na vrtu tudi Trnovo imenuje »bahata fara«. Vendar to ni morda puhla beseda. Trnovčani so ponosni na svoje delo, ponosni na svojo spretnost in na svojo umno vrtnarijo. Inkorporacija sosednih občin je postavila v ospredje tudi važnost tega vprašanja. Razvoj Ljubljane, šir jenje zazidanega ozemlja je povzročilo, da se je znatno zmanjšala produktivna površina. Tako je, recimo, danes zazidano Mirje še pred nedavnim časom bilo en sam obširen zelenjadni vrt, ki je zalagal Ljubljano z res dobrim sočivjem. Danes še posebno poudarja pomembnost vprašanja preskrbe mesta s sočivjem vse bolj naraščajoče število prebivalcev, razvoj tu rizma, radi tega večja možnost dobre prodaje kako vostnega sočivja. Mogočno gibalo v tem oziru je splošna usmerjenost sodobnega človeka k vegetari janski hrani. Sem spadajo seveda tudi najnovejše ugotovitve dejstva, kako neobhodno so telesu po trebni vitamini, ki jih v znatni meri vsebuje ravno sočivje. Vsa navedena dejstva dokazujejo, da potrebuje Ljubljana danes mnogo večjo površino za pridelo vanje sočivja, kot jo je imela pred vojno. Poleg tega je potrebno, da se široki sloji seznanijo z današnjim stanjem kmetijske znanosti na področju vrtnarstva. Tako bi se jim pripomoglo, da bi ob istem trudu in istih izdatkih več izkupili in tako povečali svoj zvljenjski standard. To ugodnejše ekonomsko stanje meščana bo imelo seveda svoje dobre posledice, kajti podeg udobnejšega življenja ga ne bodo težile in uni čevale visoke mestne davščine. Nihče drugi ni in ne more biti poklican, da reši to važno vprašanje, kakor ravno mestna občina. Mnogo večjo pozornost bo morala občinska uprava posvečati temu vprašanju, ako bo hotela ostati zvesta svojemu temeljnemu in najvažnejšemu načelu. Pomagati bo morala pridelovalcem z nasveti, s podporami, pa tudi z lastnim vrtom za sočivje po zgledu drugih mest (Zagreb). Tako se bomo vsaj deloma otresli uvoza iz inozemstva. Dolžnost mesta pa je tudi, da ureja uvoz nujno potrebnega sočivja. V interesu meščanov mora izključiti predvsem dolgo vrsto posredovalcev, ki z majhnim in nenapornim delom spravijo v svoj žep ogromno razliko med kupno in prodajno ceno. Razumljivo je, da je dandanes nemogoče pričeti z obširno akcijo v tem pogledu. Vendar bi tovrstno delo, ki bi vodilo k izboljšanju današnjega stanja, ne obremenilo za pretiran znesek mestne blagajne. Pred vsem naj občinska uprava na temelju točno zasno vanega, od strokovnjakov izdelanega načrta, dodobra prouči to vprašanje in ga čimpreje reši v obojestran sko korist. Ako se razvije pridelovanje zelenjave na mestnem teritoriju in ako se usmeri naše predmestno kme tijstvo v pridelovanje zelo iskanega sočivja, kakor n. pr. beluš, ne bo ljubljanski teritorij samo zalagal domačega trga, ampak tudi izvažal svoje kvalitativne pridelke v naša letovišča doli do Dubrovnika in to v času, ko je trg pri nas preobremenjen z zelenjavo. Tretje važno vprašanje, ki spada v kompleks kme tijskega vprašanja Ljubljane, je: Ljubljansko Barje. Vprašanje melioracije Ljubljanskega Barja stoji že dolgo dobo let v ospredju. Je to eno izmed najvaž nejših vprašanj rie samo Ljubljane in bližnjih njenih vasi, temveč celokupne banovine. Ljubljana, katere pomerij vključuje ogromne po vršine Barja, je pri rešitvi tega vprašanja najbolj prizadeta. Po svoji dolžnosti pa, da sjirbi za napredek in blagor svojih meščanov, je celo prisiljena, da z največjim razumevanjem in z vsemi svojimi močmi pospešuje dokončno ureditev tega vprašanja. Nujnost tega vprašanja potrjuje tudi dejstvo, da moramo radi goste naseljenosti Dravske banovine, radi veli kega odstotka gorskih, nerodovitnih tal, skrbeti za to, da izkoristimo sleherno površino v svrho kmetijskega pridelovanja, ako v obče moremo odstraniti ali pa premagati prirodne ovire, ki nam trenotno to branijo. Ljubljansko Barje ima ogromno površino 16.000 ha (J. v. Podhagskv). Razprostira se od Vrhnike do Škofljice in od Dobrove pri Ljubljani do Borovnice in Tomišlja. Kako pomembno bi moglo biti Barje za prehrano vsega prebivalstva Slovenije! Zamislimo si to ogromno površino posejano z ajdo. Recimo, da nam da hektar letno 7 mtc zrna. Barje bi torej dalo več ko 100.000 metrskih stotov zrna poleg ogromne količine ajdove slame. S tem pridelkom bi se mogel prehraniti do bršen del prebivalstva vse Slovenije. Ta enostavni račun nam jasno predočuje, kako važno je vprašanje Barja in kakšno ogromno bogastvo gre vsako leto po zlu radi splošne brezbrižnosti in pomanjkanja pod jetnosti. želja mnogih raziskovalcev in marljivih delavcev na tem poprišču znanstvenega, še bolj pa praktičnega študija je bila, da bi se teh 16.000 ha neplodne bar janske zemlje rešilo izpod jarma poplav in usposobilo za obdelovanje. Vsa dela, kar se jih je do danes na Barju izvršilo, so imela s prav majhno in kratkotrajno izjemo (se- lekcijski poizkusi) en sam cilj: osušiti barsko tlo in v času večjih ali nepričakovanih obilnejših padavin omogočiti hitrejši odtok ogromnih količin vode in jim tako preprečiti zastajanje. Ljubljanica ima na 314 KRONIKA KRONIKA svojem toku od vrhniškega mostu pa do izliva v Gru berjev kanal le 0-40 m padca. Tekom stoletij je bilo v tem oziru mnogo storje no. Gruberjev prekop, poglobitev njegove struge, današnja poglobitvena dela v strugi Ljubljanice na njenem toku skozi mesto gredo vsa za enim samim ciljem: povečati neznatni padec 22 km dolge Ljub ljanice in tako omogočiti hitrejši odtok vode. Na drugi strani je naloga obeh zatvornic, prve v Gruber jevem prekopu, druge pri šempetrskem mostu, ki jo bodo v kratkem zgradili, da bosta uravnali nivo vode v času suše, da ne bi kulture na Barju radi hitrejšega odtoka zavoljo tega trpele pomanjkanje moče, ki je za rast neobhodno potrebna. Potrebno višino talne vode bomo lahko urejevali z zapiranjem, odnosno odpiranjem zatvornic. Do danes so se skoro vsa melioracijska dela na Barju vršila samo s hidrotehniškega vidika. Ves trud je šel za tem, da bi se osušilo Barje. Druga stopnja melioracije, ki neobhodno sledi tem hidrotehniškim delom, namreč agronomsko proučevanje Ljubljan skega Barja, je z majhno izjemo (pred vojno storjeni rastlinski poizkusi in današnje skromno in nestro kovno udejstvovanje nekaj posameznikov) do danes ostalo docela v območju teoretskega razglabljanja. Kaj nam koristi osušena površina Barja, kaj urejena Ljubljanica, ako bomo kmetovali nesmotrno in ako ne bomo upoštevali načel današnje visoko razvite kmetijske znanosti in njenih bogatih praktičnih izku stev! še prav posebno pa velja tole: umetno, s trudom naših rok in znoja pridobljene površine ne moremo obdelovati po nekih splošno veljavnih, zastarelih in neracionalnih načelih. Barjanska tla bolj ko katera druga zahtevajo temeljitega študija, zahtevajo obšir nega poznavanja kmetijske znanosti, ako želimo, da bo naše delo uspešno in koristno. To dejstvo, bolje rečeno, ta napaka v pogledu me lioracije Barja je nerazumljiva. To velja še v večji meri danes, v času izredne gospodarske stiske. Izvrše vati osuševalna dela, izdajati za nje ogromne vsote, kopati jarke na Barju, da se ponovno sesedejo in za- rasejo, ako ne mislimo pri vsem na istočasno uvedbo temeljitega in racionalnega kmetijstva, je nesmotrno in neopravičljivo. Dobršen del Barja spada danes pod teritorij mestne občine. Ona je v prvi vrsti poklicana, da z vsemi svojimi močmi kar najmarljivejše sodeluje pri do končni rešitvi barjanskega vprašanja. Ljubljanska mestna občina mora s svojim zgledom potegniti za seboj vse druge prizadete občine, s svojim prestižem in veljavnostjo pa mora voditi to akcijo do uspešne čimprejšnje rešitve. Danes, v času izrednih gospodarskih okoliščin, v času priznane nerentabilnosti kmetijstva, je izredno težko uveriti merodajne kroge o potrebi in koristnosti novih investicij za kmetijstvo. Radi tega, predvsem tudi radi odgovornosti pred ljudstvom, je potrebno, da se vprašanje prikladnosti kakor rentabilnosti in vesticij prouči kar najvestnejše in po vseh pravilih sodobne kmetijske stroke. Današnje težko gospodarsko stanje nam veleva, da moramo prenehati s starimi metodami eksperimenti- 315 ranja, ki so v mnogo večji meri škodovale kot pa koristile napredku našega kmetijstva. Ta ugotovitev nam daje tudi v pogledu kmetijsko melioracijskega vprašanja Barja točne smernice, po katerih se mo ramo ravnati stanovitno in do malenkosti natančno. Otresti se moramo torej mišljenja, da se bo kme tijsko vprašanje Barja samo po sebi uredilo. Prav tako moramo z vso strogostjo odklanjati nasvete mnogih, ki gledajo na to vprašanje z očmi nestrokovnjaka in s svojimi, agronomsko neutemeljenimi nasveti in predlogi ne doprinašajo prav ničesar k rešitvi barjan skega vprašanja, temveč vzbujajo v javnosti, kakor tudi pri samih kmetih Barjanih mišljenje, da njihova zemlja ni primerna za temeljito in predvsem uspešno kmetovanje. Pred vsako novo investicijo v kmetijstvu moramo najprej izdelati temeljit in do podrobnosti izdelan načrt. Delo v smeri uspešnega kmetovanja in gospo darskega procvita bo imelo pozitiven rezultat le tedaj, ako se bomo držali z vso strogostjo ustanovljenega načrta. Izdelovanje načrta, kako bo treba v bodoče kmeto- vati na Barju, se mora začeti brez odlašanja. Pravkar se izvršujejo zadnja važnejša, vodno melioracijska dela v strugi Ljubljanice. Zato je nujnost tega načrta izven vsake diskusije. Mestna občina bi morala po predhodnih priprav ljalnih delih sporazuma z vsemi prizadetimi občinami poklicati vidne kmetijske strokovnjake kakor tudi naprednejše kmetovalce z Barja na sestanek, kjer bi se obravnavalo agronomno vprašanje Barja. Le na podlagi takega, za bodoče delo vestno sestav ljenega načrta bi se pristopilo k praktični izvršitvi za kmetijstvo potrebnih melioracij na Barju. To delo bi v prvi vrsti obstojalo v izvedbi poizkusov o tem, katere vrste kmetijskih rastlin in katere nji hove različice bi pri danih podnebnih in talnih okoli ščinah najbolje uspevale na Barju, to se pravi z drugo besedo, katere bi ob najmanjših stroških za njihovo obdelovanje dale največji donos, največjo rentabil nost. Upoštevala bi se pri določitvi tega načrta že pridobljena izkustva, v kolikor so plod strokovnega izučevanja. Izbiranje krompirja v laboratoriju 316 Ti poizkusi bi se seveda morali istočasno voditi na več krajih, strokovno, variacijsko statistično. Gledati bi se moralo predvsem na kakovost in količino pri delka, dalje na to, katerim rastlinam najbolje ustre zajo barjanska tla, katere na takih tleh najbolje uspe vajo. Te poizkuse bi bilo treba, ako naj kaj zaležejo, napraviti na več mestih obenem. V kolikor mestna občina sama nima primernih parcel, bi nakup za variacijsko statistične poizkuse potrebnih zemljišč in naprava k njim spadajoče zaščitne ograje ne obre menila mestne občine z znatnim zneskom. Variacijska statistika ali biometrika je matematična znanost, ki se uporablja v praktičnem kmetijstvu in temelji na Gaussovem zakonu o pogrešku. Ta zakon pravi: pri vsakem merjenju delamo napake in prava srednja vrednost je aritmetična sredina vseh izmer jenih vrednosti. Variacijska statistika proučuje, kako se menjajo svojstva rastlin pod vplivom zunanjih činiteljev (klima, svetloba, zemlja, prehranbene in higienske okoliščine), ki povzročajo tkzv. modifika cije ali paravariacije. Taki poizkusi bi na eni strani z investicijo ne znatnih vsot, na drugi pa s širokogrudnim razume vanjem samih kmetov Barjanov, ki bi se oprijeli dobljenih ugotovitev, v kratki dobi nekaj let dokazali in potrdili upravičenost svojega obstoja kakor tudi veliko rentabilnost v njene namene vloženih investicij. Prezreti tudi ne smemo dejstva, da bi tako delo bilo obenem najpotrebnejše in najizdatnejše sredstvo za ublažitev bede barjanskih kmetov. Ljudje, ki temeljitejše poznajo vprašanje Ljubljan skega Barja, dobro vedo, kakšen siromak je barjanski kmet. V pretežni večini so to bivši kolonisti, ki so se nadejali, da si bodo s kopanjem šote na svojem in tujem zemljišču zaslužili kos kruha za življenje, so pa radi izredno tanke plasti šote (0'20 do 2'60m) kmalu izprevideli, da jih sama zemlja, samo posest- vece, ne more hraniti. Jeli so se zatekati v mesto in tako je v času, ko nam je bilo vprašanje nezaposle nosti tuje, vsaj en rodbinski član hodil v mesto, v kakršnokoli službo in je tako s svojim zaslužkom podpiral skupno gospodinjstvo. Danes pa je stopil življenjski problem barjanskih kmetov še bolj v ospredje. Zaslužka v mestu večinoma ni več, radi česar je kmet v pravem pomenu besede navezan edinole na neznatni kos domače grude. Zato opažamo v zadnjem času vesel pojav na Barju, da se je namreč zanimanje za kmetijstvo in sicer za racionalno kmetijstvo izredno povečalo. V tem nas tudi potrjuje ustanovitev kmetijsko nadaljevalne šole na Barju, ki se je v prvi vrsti otvorila na željo samih Barjanov. Barjan z največjo nestrpnostjo čaka na izboljšanje svojih življenjskih pogojev. On noče biti kmet proš- njik, kar je danes po sili prilik, temveč želi biti zave den, samostojen gospodar, ki si bo v znoju svojega obraza, toda na človeka dostojen način rezal vsak danji kruh. Mestna občina je po bistvu svojega poslanstva dolžna, da se čimpreje poloti svoje velike in po membne sodobne naloge: kmetijske melioracije Barja. KRONIKA Dolžna je to iz dveh vzrokov: prvič zato, ker je ime- jiteljica velike površine Barja; drugič pa zato, ker veliko število meščanov, ki žive na tem področju, povsem upravičeno zahtevajo od mestne občine pozor nosti in pomoči. Tudi banovina in država morata sodelovati z iz datno denarno pomočjo pri tej končni ureditvi Barja. Saj predstavlja celokupno ozemlje Barja izredno ve liko plodno površino, ki bi zaslužila vse več pozor nosti in zanimanja radi svojega narodno gospodar skega pomena. Ako se ponovno poudari, da bi bila za kmetijske melioracije na Barju potrebna le neznatna denarna sredstva, potem še vse bolj stopa v ospredje zahteva, da se to vprašanje takoj postavi na dnevni red in da se prične s stvarno izvršitvijo v to področje spa- dajočih del. Omenjena tri vprašanja so temelj kmetijskega problema Velike Ljubljane. Poleg teh treh najvažnejših obsega ta problem, ki je, kot smo že uvodoma trdili, kompleks, še nekaj drugih, po svoji pomembnosti sicer ne tako važnih vprašanj. Vendar je razumljivo, da bo tudi le-tem potrebno v bližnji bodočnosti posvetiti mnogo več pozornosti, kakor so je danes deležna. Naj omenim predvsem sadjarstvo. Važnosti sad jarstva za Ljubljano ne bo pač nihče mogel zanikati. žalosten je dandanašnji pogled na sadovnjake, v kolikor v obče moremo danes o njih govoriti v Ljub- . ljani in bližnji okolici. Izredno slabo stanje, v kate rem jih nahajamo, je nedvomno posledica še danes veljavnega pravila, da je sadje poslada za otroke, ne pa neobičajno izdaten donos k dohodkom celotnega kmetskega in tudi meščanskega gospodarstva. In ne samo to. še zmerom prevladuje mišljenje, da predeli bivše Kranjske, posebno bližnja okolica Ljubljane, niso prikladni za pridelovanje obilnega in kakovost nega sadja. Obdobje izredno težke denarne in gospodarske krize, v kateri živimo, je privedlo ljudi na pomisel, kje in kako najti novih sredstev, povečati z njimi skromni donos kmetijstva. Začelo se je misliti tudi na sadjarstvo kot na hvaležno vejo kmetijstva. Danes se živahno prirejajo številne sadne razstave, ki imajo namen, prepričati kmeta o vrednosti in donosnosti sadjarstva, obenem mu pa dati tudi pregled, olajšati izbiro sadnih vrst in njihovih različkov, ki bi bili najbolj prikladni za gojitev v določenem podnebnem in talnem okolišu. Videti je torej, da se ljudje otresajo zastarelih, napačnih nazorov o sadjarstvu. Vsekakor je to pojav, ki mora le razveseliti vsakogar, ki mu je napredek našega kmetijstva in z njim celotnega gospodarstva količkaj pri srcu. In tako se bo morala tudi Ljubljana v bodoče vse bolj in bolj zanimati za sadjarstvo na tleh mestnega pomerija. S tem svojim korakom pa bo obenem dajala najlepši vzgled vsej bližnji okolici. Potrebno bo tako s praktičnim vzgledom kot s stro kovnimi predavanji nazorno pokazati in razložiti po men sadjarstva, še prav posebno bo treba neutrudno KRONIKA 317 poudarjati, da ni dovolj, ako smo mlado sadno dre vesce pravilno vsadili, temveč da moramo z največjo pozornostjo bdeti nad njegovo rastjo, uničevati škod ljivce, ki mu strežejo po življenju, pomagati mu v rasti z gnojenjem in pravilnim obrezovanjem. Le tedaj je pričakovati, da bo sadno drevo rodilo obilen in kakovosten sad, za katerega bo sadjerejec tudi še danes, kljub krizi, prejel lepih, znatnih denarcev. Tudi v sadjarstvu bo potrebno določiti, v kolikor to še ni storjeno, najprimernejše vrste in od njih najbolj ustrezajoče različke. Odkloniti je treba že od vsega početka načelo, da mora vse uspevati, kar za sadimo, še prav posebno velika naloga bo veljala zatiranju živalskih in rastlinskih škodljivcev. Danes je natanko ugotovljeno, da so pogosti vzrok popol nega neuspevanja sadnih vrst v mnogih krajih poleg neprikladnosti za krajevne in talne razmere nerazu mevanje in brezbrižnost sadjarjev za škodljivce. V veliki meri je temu krivo dejstvo, da je praktičen kmetovalec brez pomoči pred to šibo sadjereje. Za ščita pred sadnimi škodljivci je kmetijska panoga, ki je našim ljudem še vse premalo znana, čeravno je zadnje čase kot plod temeljitega dela številnih raz iskovalcev dosegla na področju kmetijskega zdravil stva vsega upoštevanja vreden razmah. Nadaljnja vprašanja, ki se jim mora mestna občina posvetiti, so: gojitev cvetlic s strani meščanov-kme- tovalcev. To je izredno važna kmetijska panoga, katere uspešen razvoj je že v naprej zagotovljen, še prav poseben poudarek gre tej panogi, ako vzamemo v poštev znaten uvoz iz inozemstva. Slede vprašanja glede čebelarstva (na Barju), ribo- gojstva, svinjereje, perutninarstva, reje ovc, koz in zajcev itd. Vse to so vprašanja, ki spadajo v omenjeni kom pleks kmetijskega problema Velike Ljubljane. Pri vseh teh vprašanjih je potrebno strogo stro kovno vodstvo. Napačni predlogi, znanstveno in prak tično nemogoče odredbe, bi v toliki meri škodovale celokupnemu gospodarstvu in tudi sami zasebni ko risti, da je nemogoče dopustiti v teh vprašanjih kakršne koli eksperimente, za katere posebno dan danes v resnici nimamo denarja. Na žalost mi danes tudi v občem kmetijstvu vidimo mnogokje zle posledice, ki so jih povzročili nespretni eksperimenti. Te napake, ta površnost in nestrokov nost nas letno veljajo izredno visoke vsote. Naše kmetijstvo pa na ta način tudi ne napreduje z onim tempom, s katerim bi ne samo moglo, temveč tudi napredovati moralo, ako želimo v resnici doseči v bližnji bodočnosti racionalizacijo in ozdravljenje vsega našega kmetijstva. Vsa omenjena vprašanja so izredno važna za Ljub ljano. Bila bi neodpustljiva napaka mestne občine, ako bi šla preko njih ter še nadalje prepuščala nji hovo reševanje skoro brezplodni svobodni iniciativi. Ker te iniciative v resnici niti ni, stopa neobhod- nost potrebnih določb v tej stvari le še bolj v ospredje. Vse navedeno ima namen, da v glavnih obrisih predoči pomembnost kmetijskega problema velike Ljubljane. Ureditev in rešitev teh vprašanj nestrpno pričakujeta meščan-kmetovalec pa tudi meščan-kon- zument, kajti za enega ko za drugega je ta ureditev življenjskega pomena. Z inkorporacijo pa je to kme tijsko vprašanje Ljubljane le še vse bolj podčrtano. Naj nam torej bližnja bodočnost dokaže, da je bila Ljubljana vedno prva, ki je krčila in orala ledino slehernemu napredku. To svojo tradicijo naj dokaže tudi v kmetijskem vprašanju. To njeno delo ji bo zgolj v dobro, kajti velikemu mestu je urejeno kme tijsko vprašanje v prvi vrsti v znatno korist, obenem pa tudi v ponos in sloves.