547 Dragutin Tadijanovič Deset pesmi NOC BREZ TOPOLA Nocoj so podrli Topol ob potoku. Umrle so tvoje veje, Vitki topol, Nikoli več ne boš Z listjem šumel! Noč prihaja s črnim korakom. Topol sanja mrtev sen. Žalosten sem. Morda zato, ker so podrli Topol, a noč prihaja? Rastušje, 1923 548 Dragutin Tadijanovič ŽENE Na večer pred hišo krošnje dišijo POD OREHOM In iz polnih keblic se kadi toplo mleko. Pod orehom s širokimi listi Mlade žene vezejo rutice. Grem mimo njih, zmeden in nevesel, In pozdravljam. Njihovi lasje kot žitno klasje vzvalovijo, Potem spuste vezenino v naročje. In se mi smehljajo sladko, brezbrižno: In tista s črnimi očmi, in z žametastimi, In tista z očmi zelenimi Kot trava pomladanska po dežju. Ko odhajam vznesen, Me vroče koprnenje muči. Mučijo brezupne misli Na mlade žene pod orehom. Bileče, 1929 GOZDOVI SPE Odhajam v noč. Žalosten. In blodim. Cesta mi proži mrke dlani: hodi! Oblaki so prekrili modrino neba, Medtem ko veter, klatež stari, drema za robom gozda: V roki zakrivljena palica, Za pasom svireli. Mrak, pretežek mrak Je legel na mojo lobanjo In z mano kramlja kot brat. Onemogel ležim v travi ^ In z ušesom pri tleh slišim srce zemlje: Bije, bije, bije .. . Rastušje, 1929 Gozdovi okoli mene, v sprevodih, spe. i 549 Deset pesmi MESEČINA Glej, za hrastovim gozdom, v tišini in temnem sijaju Vstaja mesec. Rumen, okrogel. Lani, s klopi pod kostanjem, Sem s tabo gledal, zanesen, Vzhajanje ščipa izza hrastovega gozda, V mlečni bleščavi in smehu. Oh, kako krhke igračke smo V krepkih rokah krvnika! Žalost je v meni in sam sem, sam: Nocoj mesečina tvoj grob zaliva. Nocoj mi mesečina šepeče, Da te ni, te ni, za večno. O, dolgo dolgo, še dolgo za nami Bodo druge oči gledale, kot sva gledala midva: Niža se sončni dan, Večerne sence so se iztegnile; Mesec vstaja Izza hrastovega gozda, v tišini in temnem sijaju. Rastušje, 1931 JUTRO Bijejo s podkvami konji v hlevu hripavo hrzajo pasje lajanje je utihnilo sonce je z zlatimi resami obrobljeno otroci upogibajo s palico veje lešnike berejo lisasto tele veka petelin na povešenem plotu zamahuje s krili zarjavel lemež čaka oračeve roke odvečen polegam na seniku skozi razpoke med strešniki gleda ulito nebo nad hišo nad posevi tarnanje čez dvorišče gre bolni brat in kašlja Zagreb, 1932 550 Dragutin Tadijanovič KASNI 2ANJEC Kasni žanjec ne vzdigne glave iznad dozorelega klasja. Zanje, hlastno zanje; ne vidi, da zlati sončni prah ne visi več nad poljem. Mrači se. Mimo gre, z licem razžarjenim, temno dekle s cvetom v laseh: Kliče mu, z vzdrhtelim glasom, večerni pozdrav. A on je ne sliši; samo zanje, hlastno zanje, sklonjen nad črno zemljo; in ne ve, da bo dekle, ko noč spusti se, že daleč stran in bo samo njen vonj visel nad strniščem. On pa se bo, razžaloščen, vračal s težkim korakom, sam, kasni žanjec. Zagreb, 1954 RAD BI USTAVIL Rad bi ustavil Sonce, da ne bi raslo po nebu; Naj ostane rdeče nad reko Kot davi, ko sem ga videl Skoz okno sobe, v kateri živim. Rad bi ustavil Donavo, da ne bi tekla po deželah Do Črnega morja; naj počiva; Naj se umiri v senci vrb In topolov; naj ne posluša svojega tihega šuma. Rad bi ustavil Smehljaj na tvojem obrazu, Helena, S katerim sem preživel svoj težki čas. Naj ta smehljaj igra brezskrben, obrobljen S tvojimi črnimi lasmi in črnimi očmi. Rad bi ustavil. . . Ne, ničesar ne morem. Sleherni trenutek se bližam soncu smrti, grobu. Vučedol, 1957 Deset pesmi IZGUBLJENOST Leta so odmerjena, nalita Do roba, kot časa. Začni Spoved, srce pozabljeno. Ne drhti Na mrazu, na dežju, V megli, a z volkovi Se ne meni. Kriči! Pohiti med skrivnosti trav, V planine, pod razvaline; In spi do kraja sonca, do polnoči Brezumnosti. A potem Potiho radostno hlipaj, Dokler se ne umiriš v smrti krika V temini brezna. Dubrovnik, 1959 NA GROBU GEORGA TRAKLA Innsbruck, Miihlau Lahno drobi dežek nedeljski Ko da s solzami iz oči neba Objokuje nekega dragega, v tišini: Marmorna plošča z njegovim imenom Se lesketa od srebrnih kapljic Ki kdaj pa kdaj kanejo z listja Breze, sestrsko nagnjene Nad velikim samotnežem. Romar iz daljnih krajev, pozdravljam Senco njegovo; javlja se mi Iz dežka, iz listja, iz jesenskega cvetja, Iz črnega zastora zemlje. Innsbruck, 1970 BESEDE HVALEŽNOSTI SONCU OCE SONCE, še enkrat bi se rad Pogovoril s tabo Kot zapravljivi sin po tolikšnem Življenju pod tvojim okriljem In se ti zahvalim za luč, Ki je sijala na moje dneve, Mojo glavo, moje roke, mojo mizo, Na kateri sem pisal leta dolgo, 551 552 Dragutin Tadijanovič Ne da bi sploh pomislil, nehvaležnež, Na razkošje tvoje dobrotljivosti, Kot ne misli nanjo cvet V gozdu in metulj in galeb, ki kriči. In čriček siromašni, moj brat, Za zlato tvojo luč Se ti zahvaljujem za vse nas na Zemlji Od rojstva do zadnje ure naše, OČE SONCE. Rab, 1975