Nekaj iz Srbije. Odkar je srbski knez Milan posadil kraljevo krono na svojo glavo, ni še dolgo in vendar je že postalo jasno, da to ni bila sreča ne za-nj, ne za njegovo državico. Ljudje so se prevzeli ter si v svoji domišljiji zidajo gradove v oblake in ker se ne morejo v le-te gradove preseliti, so nevoljni ter jim ni nič več po volji, kar se izgodi pri njih, v njik državici. Kralj Milan, kedaj srečen knez, moral je položiti svojo kraljevo krono v roko treh »vladarjev«, naj jo dejo ob svojem času njegovemu sinu Aleksandru na glavo. Le-ti vladarji so bili torej za »jerobe« kralju Aleksandru, dokler bi ne dobil svojih let. To bi bilo dne 14. avgusta 1894. Tedaj bi Aleksander štel 18 let, torej dovolj, da vzame kraIjevo žezlo v svoje roke. Ali to se je izgodilo prej. zadnji četrtek. Milan je kakor vedo naši bralci, človek »lakkega življenja« in torej liberalec v govorjenji in v dejanji svojem. Zato je tudi liberalcem, ko je iz Srbije odhajal, položil srečo svojega sina in tako tudi srečo cele državice v roke. Ljudstvo pa ondi ni in ne raara za liberalce in tako tudi zastopniki ljudstva niso bili za liberalne vladarjeVsled tega s.; bile vedno napete strune in vladarji pa skupščina, državni zbor, niso se nič kaj lepo gledali. Nazadnje pa je eden »vladar« umrl in ostala sta še samo dva, liberalca od nog do glave. Ona sta sklenila torej odpreli na stežaje vrata liberalcem v skupščino in ker se to ni dalo iz lepa, rabila sta silo, ali z njo nista opravila veliko, kajti v skupščini še ni bila večina za liberalce in vendar sta jo kotela, če ne gre drugače, še z večjo silo. V tem jima je izpodletelo. V četrtek sta bila vladaija Ristič in Belimarkovič ter nju liberalni ministri pri kralji na večerji, kar ustane mladi kralj inreče: »Gospoda, Vi niste izpolnili, kar je moj oče upal od Vas ter ste spravili eelo mojo državo v nevarnost. Zato prevzamein sedaj jaz vlado in se zanašam na pripomoč rodoljubov. Ristič je planil k višku ter vskliknil: Milost, to je nevarna stopinja! Belimarkovič pa je ugovarjal ter prijel za sabljo, ali adjutant kraljev je pomeril revolver na-nj, češ: Nazaj, gospod! V istem hipu pa vstopi v sobo general Milovanovič in več častnikov ter živakno pozdravi kralja! Na to pusti kralj vladarja in ministre pod stražo ter se poda v vojašnice ter vsprejme ondi prisego od vojakov. Med tem pa zbere dr. Dokič, vzgojitelj kralja, novo ministerstvo in natisne se kraljev razglas do ljudstva. Novica se raznese po bliskovo na vse kraje in že se vidi v glavnem in potem po drugih mestih veselje nad srenim dejanjem kralja Aleksandra; nemira ni nikjer. Kako je vse to prislo in tako naglo? Za gotovo ne more nihče znati vsega, ali najbližje resnici bode, če reeemo, da je dr. Dokič se dogovoril z Milanom in je potem z veljaki svoje stranke vse pripravil ter je tako le še čakal, da pride ugodno trenotje. Sedaj je že vse v redu in se sploh sodi, da je bilo prvo dejanje mladega kralja srečno in za-nj skrajna potreba. Skupščina je razpuščena in se za-njo izvršijo nove volitve do dne 16. maja, dne 1. junija pa se snide skupščina v posvetovanje: tedaj ji bode pač drugačaje lice, kakor je bilo zadnje!