Glasnik SED 53|1,2 2013
137
* Dr. Breda Čebulj Sajko, doktorica etnologije, znanstvena svetnica, Sekcija za interdisciplinarno raziskovanje ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 2, E-naslov: cebulj@zrc-sazu.si
 Društvene strani Breda Čebulj Sajko*
Letos smo si lahko že dvanajstič ogledali, kar je v svetu najboljše 
od najboljšega v muzejih, galerijah, konservatorstvu, restavrator­
stvu in v pedagoško­andragoški dejavnosti na področju varova­
nja kulturne in naravne dediščine. Že dvanajstič smo občudovali 
nagrajene projekte, zamisli, ideje, izvedbe razstavnih postavitev, 
arhitekturne umetnine, programe za odrasle in otroke ter z zani­
manjem poslušali predavanja in predstavitve njihovih avtorjev.
Že samo dubrovniško okolje, v katerem nevladna in neprofitna 
organizacija European Heritage Association (njen ustanovitelj in 
direktor: prof. dr. Tomislav Šola, sedež: Zagreb) vsak septem­
ber že toliko let organizira mednarodno konferenco The Best in 
Heritage, navdihuje obiskovalca z vrsto vprašanj o pomenu in 
izginjanju dediščine, perspektivah njenega razvoja in uničevanju 
prič preteklosti, vplivu kapitala in novih tehnologij na dediščino 
in hkrati o projektih, ki brez vse sodobne tehnike in zgolj s prak­
tičnim delom ozavešča mlade in stare o pomembnosti kulture 
okoli nas. Razmišljanja veliko, idej še več, prostora za njihovo 
uresničevanje – pri nas v Sloveniji, žal, čedalje manj.
Uvodno predavanje prof. Simona R. Moleswortha (International 
National Trusts Organisation), Avstralca z mnogimi pomembni­
mi nazivi v svetu človekovih pravic, nas je ozavestilo o trenu­
tnem katastrofalnem stanju dediščine in njenih nosilcev – Afri­
čanov. Trenutno najbolj pereče območje, ki mu lahko poiščemo 
vzporednice še drugod v t. i. nerazvitem svetu, sproža svetovno 
vprašanje: ali v sodobnem ponorelem svetu človekove pravice 
sploh še kaj pomenijo? Ali si individualizem načrtno zakriva oči 
pred žrtvami kapitala v kulturno najbolj ogroženih predelih zi­
belke svetovne civilizacije? Ali ni naloga dediščinskih ustanov, 
da na aktualne težave opozarjajo z velikimi črkami, s klicaji, z 
zahtevami po ustavitvi uničevanja dokazov človeškega obstoja? 
Ali ni naloga vseh, ki se ukvarjajo s prezentacijami dediščine, 
da v njih preteklost povežejo z aktualno sedanjostjo na nepo­
sreden način – z besedami, zgodbami, s tragičnimi iskušnjami 
tistih, ki branijo dediščino, a so komajda slišani. Zgodbe so tiste, 
ki odkrivajo ozadja posledic in dajejo dejstvom globino, dušo in 
povednost.
In prav o zgodbah so spregovorili nekateri predstavljeni projekti: 
z njihovo pomočjo zgodovino rekonstruiramo (primer obnove 
španskega Number 2 Blast Furnance), jo občutimo (primer Esto­
nian Maritime Museum); z živimi izpovedmi se odpirajo vpra­
šanja identitete pripovedovalcev (primer Immigration Museum 
Melbourne), soočanja najmlajših obiskovalcev z drugačnostjo 
(primer Tropenmuseum junior v Amsterdamu); z zgodbami spod­
budimo čustva obiskovalcev (primer Children’s Centre for Civi­
lisation and Creativity v Kairu), v njih najdemo del svoje zgodbe 
(primer State A. S. Pushkin Museum v Moskvi), naše zgodbe 
postanejo tudi »muzejske« zgodbe (primer »Human Library« v 
Canadian War Museum); iz njih se oblikuje naš skupni spomin 
(primer Municipal Museum of Penafiel na Portugalskem), ki nas 
v določenih segmentih življenja globalno medsebojno poveže 
(primer muzeja The Henry Ford, ZDA).
Zgodbe oblikujejo vrednote, kulturno diverziteto, javna stališča, 
resnico, zavedanje individualne in skupinske identitete; v muzej­
skih postavitvah osmišljajo razstavljene eksponate in ponekod 
že prevzemajo vodilno vlogo. Pripovedovanje zgodb postaja vse 
bolj prihodnost muzejev, saj neposredno odkrivajo realnost sve­
ta, ki jo s sodobno tehnologijo mnogokrat spremenimo, olepša­
mo in ne nazadnje zakrijemo. 
Prav v času, ko – po Molesworthu – »destrukcija kulture postaja 
oblika terorja, ki za več generacij zaznamuje določeno kultur­
no okolje, narod«, ostajajo zgodbe edini avtentični vir za razi­
skovanje uničene dediščine, v kateri ima človek, tako v smislu 
ustvarjanja kot v smislu uničevanja, vodilno vlogo. Današnji čas 
bi zato moral postati čas zbiranja, shranjevanja in analiziranja 
človeških pripovedi, ki govore ne le o preteklosti, temveč tudi o 
sedanjosti, saj ta izjemno hitro menja svojo podobo. 
Poleg muzejskih projektov (med 24 jih je bilo kar 15) smo lahko 
občudovali tudi rezultate uspešnih restavratorsko­konservator­
skih posegov v naravno dediščino (npr. norveško Heritage Fo­
undation) ter poskuse uspešnih rekonstrukcij propadle arhitek­
ture obnova slamnatih streh pod vodstvom danske The Seaweed 
Bank, indonezijskih lesenih prebivališč s pomočjo Rumah Asuh 
Foundation, grške obnove mlinov na veter pod vodstvom Becket 
arhitektov, itd.). Med zanimivejše nagrajene pedagoške dejavno­
sti sodi zagotovo predstavitev programa za otroke v Tropenmu­
seum Junior v Amsterdamu, ki si ga, vsaj delno, lahko ogledate 
na njihovi spletni strani (http://www.tropenmuseum.nl/).
Za konec naj omenim še: letošnja novost v programu The Best in 
Heritage je eCult Dialogue Day. Celodnevni seminar (19. 9.), ki 
je slušatelje seznanil z možnostjo uporabe najnovejših tehnolo­
gij pri upravljanju s kulturno in z naravno dediščino, je izčrpno 
predstavil tudi projekte, ki se na tem področju že izvajajo. Bolj 
kot sama tehnologija so me pritegnile okrogle mize oz. delavni­
ce, na katerih smo vsi slušatelji, razdeljeni v več skupin, sodelo­
vali pri vseh njihovih vsebinah. Aktivneje sem se vključila v de­
lo delavnice Storrytelling: A means to reflect the past and project 
the future? Bolj ali manj z veseljem lahko sklenem, da slovenski 
muzeji na tem področju trenutno še ne zamujajo prav veliko, ker 
se, resnici na ljubo, tovrstnemu viru šele v novejšem času na 
široko odpirajo vrata v razstavni dejavnosti. Za uspešnejše delo 
na tem področju, predvsem pa za uspešnejši korak s časom, pa 
bo treba osvojiti nekaj teoretičnega znanja o življenjskih zgod­
bah, kar je izostalo tudi na omenjeni delavnici. Moj diskusijski 
prispevek v njenem okviru se je, v danih možnostih, orientiral 
na vprašanje: ali je življenjska zgodba lahko muzejski predmet? 
Razmišljanja v nakazano smer še niso prinesla konkretnih odgo­
vorov – morda jih poiščemo doma. 
Zahvaljujem se Slovenskemu etnološkemu društvu, da mi je v 
okviru programa v programskem sklopu mednarodno sodelova­
nje sofinanciralo udeležbo na mednarodni konferenci The Best in 
Heritage. Zainteresiranim bralcem bom z veseljem posredovala 
natančnejše informacije o posameznih predstavitvah.
THE BEST IN HERITAGE
Mednarodna konferenca, Dubrovnik, 19.–22. september 2013