702
Listek.
koža, katio, krada, obadt, pečatfo, paditi, vedro, veverica, želadb, žolna i. t. d. — Naš rojak V. Oblak opisuje Lastovsko narečje (Der Dialect von Lastovo). Iz njega razprave je razvidno, da se meja med čakavskim in štokavskim narečjem ne da natančno določiti, ker prehajajo osebnosti jednega glavnega narečja na meji med osebnosti drugega glavnega narečja. — J. Wilh. Schulte v Beuthnu v Gorenji Sileziji objavlja spis: ,,Ueber slawische Orts namen, welche aus einem Personen-namen mit der Praep. u gebildet sin d. — V kritičnem vestniku nahajamo med ocenami premnogih knjig tudi ocene Tertnikovega spisa o jeziku Prešernovem, Hu-badovega novega izdanja Janežičevega slovensko-nemškega slovarja in Sketove slovstvene čitanke za 7. in 8. razred. Potekle so iz peresa g. V. Oblaka. Isti učenjak objavlja tudi (bolgarski) spis L. Miletiča in (hrvaški) spis dr. T. Maretiča o življenji in književnem delovanji Miklosichevem. Uničujočo kritiko, katero sta izrekla Schuchardt in Jagič o Topolov-škovi knjigi, omenil je ,,Zvon" že zadnjič. V oddelku ,,B ibli og r a phis ch e s" je zabeleženih silo knjig in brošur, tičočih se vseh strok slovanske filologije. V oddelku ,,Kleine M i 11 hei 1 u 11 g e n" čitamo zanimljive manjše članke, n. pr. o imeni mesta Plovdiva (Philippopel). Končno objavlja izdajatelj Jagič materijalije k zgodovini slovanske filologije in  sicer pisma  P. J.  Safafika  metropolitu  Stankoviču  in  patrijarhu  Rajačiču.
P. Der Dialect von Lastovo se zove razprava g. dr. V, Oblaka, katero tudi omenja gorenje poročilo o Jagičevem »Archivu«. Pisatelj se je na svojem znanstvenem potovanji po južnih dalmatinskih otokih seznanil tudi s tem narečjem. Zanimljivo je sosebno zato, ker ima sicer čakavsko lice, a vender nekatere značilne štokavske posebnosti. Razprava je pregledno sestavljena, ker se pri vseh dialektiških posebnostih in njih razlagi zlasti ozira na one, katere so važne za karakteristiko čakavskih in štokavskih narečij. Tako se prdcej vidi, v koliko je to narečje čakavsko in v čem se že približuje štokav-skemu. Nasproti jednakim hrvaškim razpravam M. Kušarja, Rožiča i. t. d. ni razprava samo dialektiška statistika, nego različni pojavi se poskušajo tudi razložiti. Na konci so nekatere splošne opomnje o razmerji med čakavskimi in štokavskitni narečji, naperjene proti Miklošičevemu nauku o starem jezikovnem dualizmu srbohrvaškem. Dialektiških mej ni, nego samo meje pojedinih jezikovnih posebuostij; zato tudi ni »čistih« narečij, v  katerih ni nobene  posebnosti  sosednih  govorov.
Župniški izpit iz leta 1750.*) Matija Zupin in Anton Palčič sta leta 1755. delala izpit pri tržaškem konsistoriji. Sestaviti sta morala poleg drugega kratek govor o predmetu: »Videns Jesus civitatem flevit super illam.« Mesečnik tržaške škofije »Folium dioecesanum« iz leta 1869. stf- '43- — '44- navaja iz govorniških načrtov nekoliko na ogled, da pokaže, kakšen je bil jezik prosilcev leta 1755. Prosilec Palčič je bil doma iz Sočerge.  Pravopis je italijanski,  pa nedosleden.
I.  Videns Jesus  civitatem flevit  super illam.
De Christus Sjn Boshj ie persou iskat inu isvelizat kar ie sgublenu. bilu, na tem nei zuiblat, dokler 11 en it iesus quaerere et salv um quod perierat. Nei sparou terplenia, nei sparou muie, dopernasou je miracule, je hodiu is eniga mesta u tu drugu, is ene desele u to drugo samu de bi dopernesen volo svoiga ozheta. Kadar pak je vidiu te ludi terdovratne, de neiso hodeli dopernest niegoviga svetiga povejla, se ie sjiokou Ali od kod pride, o moi dobrutlivi Jesus, de danasgne dan ste vi tulikain jokou, dokler usi  volno  in s  vesseion so  vas  u mestu preieli.  Sdei sposnam od   kod   pride vassa
*) Opozoril me je na to drobtinico g. dr. Tomasin, profesor na c. kr državni gimnaziji.
Listek.
703
salost. Sakai vi ste dobru veidu, de taisti kateri tulikaiu vesseuja so vam iskasali, potler vas bodo pregaguali, tepli, krisali inu spotlivu na svetim krisi perbiali. Zhe od tod enu maihinu h temu se perblisamo, kar pomeni tu mestu, tudi ussidagnim zhassi nas usmileni jesus se joka. Tu mestu pomeni nasso Dusho, kateri veliku milosti inu dobrute ie iskasou io ie h pervimu stvaru po svoim Pildi, faciamus hominem ad imaginem et similitudinem nostram, ie nio oprou inu ozhistiu od greha, io ie slekou s kramplin hudizha poklenska, u tem kir sa nio reshit ie preliu usso niegovo sveto Resho (!) kri. Videjo z tedai pruti leti dobruti mu nesgruntani milosti nehvalesen se iskase, dokler ne-mestu hodit po niegovim nauuku, se blise h temu fardamanim, se milu s jozhe, videns Jesus civitatum flevit super illam. Amen.                                        D.  Mattio Zupin m. p.
Viduchi Jesus grad od Jerusalema so mi se prolile susce; — moi predragi grad so dusse nasse, sgora oneh on gioce cadar mi drugi pademo u grih, tadai on gioce, sacai duše nase on negleda vec cacor pervo, cadar sgubimo .... negovo tadai 011 gioce; no co mi drughi nechiemo da Jesus ioce, rečemo largo od griha, pustimo crivigne, pustimo soaco slo, i oslisimo negove sapovedi, taco chiemo resveselit Isusa, i en dan chiemo miloschio negovo dosegnit . . . nebesco. Uni grad arbet ie bil nel lepci, taco duše nase so nel lepce, cadar so u milosti od Boga, 011 ich gleda cacor negove . . . ma cadar sa našo nesrechio ich od nega odversemo, tadai on dela vidi s ovo ... P. Antonio Palcich.                                                                                               Dr.   K.   Glaser,
Krscsanszko katholicsanszke cerkvene peszmi sz potrejbnimi molitvami i vndgimi vogerszkimi peszmami za skolnike, katholicsdnszko mlad&en, ino za vszakoga po-bozsnoga krscsenika. V6 dane od driistva szvtštoga Stevana. Prvi natisz. Budapest, 1893, 687. — To cerkveno pesmarico v prekmurskem narečji in madjarskem »državnem« pravopisu je sestavil učitelj Jožef PustaJ v Martjancih (med ogerskimi Slovenci). Da je priskrbelo ogersko društvo sv. Štefana izdajo te knjige, temu je pač vzrok, ker je v nji najti tudi nekoliko pesmij v madjarskem jeziku. Nekatere pesmi se tedaj nahajajo v obeh jezikih. Tako naj pomore ta pesmarica prekmurskim Slovencem, da se skoraj nauče državnega jezika. To se nam prav odkrito pove v uvodu: »dr s<;e je solszka deca i mla-de"zen zdaj zse tiidi privadila, vszamogdcsega i dobrotivnoga Ocso po lejpom vogr^zkom jeziki hvdiiti i zvisavati. I vszi mi, ki mlade"zen gori hranimo, tO verjemo, ka je zse nej dalecs ono vrejme, gda mo vszi lehko po o besi 11 s kom jeziki nase domovine diesili Bogd — sz ednim gldszom. To je tedaj želja patrijotskega učitelja. Veuder moramo biti hvaležni njemu in društvu za to knjigo, zakaj malo šte-vilce ogerskih pesenc ne obrodi zaželenega sadu. V knjigi je tudi nekoliko štajerskih pesmij, seveda v popravljeni odeji, nekaj jih je pa prevedenih iz madjarskega jezika. Jezik je prekmursko uarečje, toda ne popolnoma pristna in nepopravljena govorica oger-skega Slovenca, nego prekmurski »književni« jezik. Ta jezik se je polagoma utrdil v jednem stoletji, v njem je pisana vsa prekmurska cerkvena »književnost«, prevod novega zakona, psalterja, molitveniki, katekizem in knjige jednake vrste. V tem »književnem« jeziku se da opaziti uekoliko vpliva sosednega štajerskega narečja. Marsikatere dijalek-tiške posebnosti ni tedaj najti v jeziku prekmurskih knjig in tedaj tudi ne v tej pesmarici. Prekmurski pisatelji so zgodaj opazili, da nekaterih posebnostij ni v bližnjih narečjih n. pr izpada h, prehoda m v n na konci besede, in zato jih niso vzprejeli v knjigo. Ob sedanjem razmerji ni misliti, da bi književna slovenščina izpodrinila domače književno narečje, slovenska knjiga le težko najde semkaj pot, ker bi utegnila škodovati naglemu napredku državnega jezika med Prekmurci.                                                         V.  O.
Hrvaške novice. V Zagrebu biva sedaj več hrvaških umetuikov, da zvrše" nekatera dela,  ki jih je  naročil oddelni   predstojnik dr.  Kršnjavi.   Sloveči slikar  Vlaho Bu-