Prvodecemberske misli Jugoslovansko učiteljstvo stoji danes pred velikimi in odločilnimi nalogami. Vedno bolj se približuje čas, ki zahteva notranje urejenega človeka, čas, ki kar kriči po človeku, ki bi stopil nekoliko izven okvira vsakdanjosti in že vendar končno pokazal svoje pravo človeško lice. Čas, v katerem ni nikjer nikogar, ki bi stal na trdnih tleh in pokazal odločno kje je leva in kje deana, ki bi ožigosal dvoumnost in obračunal z njo kot z zgrešeno in nič več vredno prepričevalnostjo ljudstva, ki se mu hoče samo življenja, miru, dela in uspehov, je pač dovolj jasen dokaz, da se vse vrtoglavo suka in drvi v negotovost brez konca. Sedemnajst let že vrši zvesto, vztrajno in dosledno Jugoslovansko učiteljstvo svojo posebno nalogo, sedemnajst let že najverodostojneje prisluškuje utripanju srca našega ljudstva, sedemnajst let že prenaša vse bridkosti in težave ter upa, ljubi in veruje s svojim ljudstvom tesno srce ob srcu in čaka, čaka. Saj vendar mora končno že priti tisti čas, v katerem nam bo mogoče reči enkrat za vselej: Bili smo, smo in bomo in nihče več nima pravice, da bi naše ljudstvo kakorkoli žalil, ga kakorkoli tiščal k tlom in mu samo obetal ter jemal predujme za stvari, 'ki jih nikdar ne bo dokazal z resničnimi dejstvi. Sedemnajst let Jugoslovanske države priča najbolj jasno, da so učitelji bili ustvairjalci; vsako leto znova pričajo uspehi, kronani z napori in žrtvami, da je vitalna sila učiteljev idealizem in optimizem. In spoznanje, da se je za osvojeno treba še vedno boriti, vliva novih moči, ki venomer izpričujejo najglbblio zakoreninjenost in povezanost našega delovnega ljudstva s svojimi učitelji, vodniki in preroki. Nikdar si ni učiteljstvo delalo nikakih iluzij, nikdar se ni poganjalo za stvarmi ki so imele svoj pomen ipireko vrednot za naše ljudstvo. Naspfotno: prav s tem svojim Ijudstvom, iz katerega je izšlo, &edi še vedno z njim za mizo, zajema v lončeno skledo s kašo in krompirjem, je in strada, še vedho stanuje v domačijah, ki so prepojene s pradavnino in diše po rodovih stoletja nazaj, še vedno vceplja otrokom učenost in odpira svet in svari pred njim, še vedno je vključeno v krog vaškega občestva, Tazumeva in molči iz svoje stoletne izkušenosti. Učiteljstvo še vedno veruje v trdnost in stalnost tega svojega doma in si ne da vzeti vere, da bo zemlja rodila še tisoč- in tisočletja in da nikoli ne bo pustila na cedilu onih, ki so ji ostali zvesti. Te in take misli se vzbujajo v nas ob tem prazniku, ki je potrdil našemu ljudstvu črno na belem od vsega sveta priznano in s krvjo osvobojeno dbmovino. Kaj je pomenilo bodočnost te naše zemlje in Ijudstva pred sto in sto leti? Mla.dina! Tista mladina, <ki se je v svoji rasti odpirala kakoT popje, v nadi in upanju, da se irazcvete, zori in dozori ter znova vrne semena za novo kal in rast. In kdo je stal ob strani te mlade rasti, da se ni skrivila? Bil je to učitelj, ki je s svojo strogostjo in uvidevnostjo uravnaval, cepil in gojil. Za koga? Zase? Ne! Za boljšo bodočnost svojega rodu, za bodočnost močne in trdne Jugoslavije! In kaj pomeni bodočnost naše zemlje in ljudstva danes? Mladi rod! Tisti mladi rod, ki odganja z vso silo popje v novo življenje, da vzcvete, zori in dozori v novo življenje. In kdo stoji ob tej mladi rasti budno na straži? Učitelj je to, ki je zastavil vse svoje sile, da privede v novo in lepše življenje one, ki jih še niso dosegle zle posledice krivic in zmot. Našim domovom je treba gospodarjev močnih rok, zdravega razuma in bistrih misli. Naši državi ni potrebno ničesar bolj ko zdravih, krepkih in poštenih mož in žena, zakaj vsega bi bilo dovolj, če bi si znali ljudje razdeliti in urediti kakor bi bilo edino prav in tudi potrebno, zakaj vsi imamo na svoji zemlji pravice poštenega življenja. Učiteljstvo je ohranilo smer tega svojega dela do danes. Ali pa jo bo ohranilo tudi v bodoče? Mora jo! Vsa teža, ki se je zgrnila na njegova ramena, vsa odgovornost, ki raste z dneva v dan vedno bolj, ne smeta streti optimizma jugoslovanskega učiteljstva. Odpornost, ki jo zahteva čas, mora postati močnejša ko kdajkoli. Zakaj, morda je že res prišel čas najtežje ipreizkušnje, odločilni trenutek: ali pa,sti, ali ostati na nogah. Pasti bi pomenilo izrušenje vsega truda in prizadevanja, obstati pa pomeni zmagati! Na ta najvažnejši dan naše narodne zgodovine je treba imeti čiste račune. Pred ničemer ni treba zatisniti oči. Resnica in jasnost je porok gotovemu uspehu. In kaj je gotovi uspeh? Kaj je porok razvoja in napredka države? iSJeuklonljiva vera vseh v boljšo in lepšo bodočnost naše mlade in veHke Jugoslavije! Letošnji prvi december ,pa ni bil samo praznik našega uedinjenja. Imel je še drug pomen, važen pomen, ki ga učiteljstvo nikakor ne more prezreti. Slovenci smo se ta dan spominjali vseh naših bratov, ki so odšli za kruhom v tujino. Sponmili smo se slovenskih desetih bratov, ki so bogvekdaj povezali culo in šli, da se spet vrnejo. Letošnja prvodecemberska nedelja je bil tudi njihov dan. Dan vseh tistih jugoslovanske krvi, ki so raztreseni kakor seme širom sveta, ki delajo in trpe pa imajo samo eno misel: misel na domačo zemljo in kruh, ki ga irodi. Misel na vse te naše ljudi je sveta vsakemu učitelju, saj to so stvari, ki niso nastale včeraj in ki danes ne bodo minile. Ta misel je bolna in rano bo treba ozdraviti. In še ena stvar, ki jo ne smemo pozabiti in ki je spolnila program letošnjega prvega decembra, prosi po odkriti in dobri besedi. Letošnji prvi december so se oglasili po svojih zagovornikih tisti, ki še rasto, pa rasto med trnjem in na suhi zemlji, to so tisti otroci, ki stradajo, ki so bosi in goli. Jugoslovanska Unija za zaščito dece je baš na prvi december spregovorila v imenu vseh onih, ki jim je življenje grenko že na vsem početku. Ali ni ravno v tem klicu najmlajših zapuščenih in izčrpanih tista bogata vsebina, ki izpolnjuje človeča,nsko idejo prvega decembra, praznika novega življenja? Gotovo je! Učiteljevo delo ne ipozna meja. S svojo vse objemajočo ljubeznijo in delom so se odzvali tudi temu klieu in sledili z vso vnemo, zakaj prvi december ni praznik, je deta,ven dan.