189 ZAPISKI OPAZKE O STILU HINKA SMREK AR J A IN »VESNE« Saša Šantel je v prispevku »Spomini na dunajsko šolanje« (Umetnost 1941/42) dovolj jasno označil poti in cilje slovensko-hrvatskega umetniškega klviba »Vesna« na Dunaju, ki mu je nekaj časa pripadal tudi Ivan Meštrovič. Program je bil sledeč: »Naše delo je temeljilo na prepričanju, da je napočila doba, ko se liomo južni Slovani osamosvojili na poti likovne umetnosti. Hoteli smo zato med seboj zbuditi zanimanje za narodno umetnost, ki je takrat cvetela pri Rusih, Poljakih in Čehih. Naš ideal je bil Uprka in pripraviti »smo hoteli pot, da bi tudi Slovenci in Hrvatje prišli do spoznanja, da nam samo kopiranje nemških vzorov ne more prinesti slave. Slovenski narodni ornament, za katerega sta nas navduševala Gaspari in Gaber, nam je bil .še neznan. Začeli smo počitniško akcijo za nabiranje narodnih ornanientov in dobro se spominjam, s kakšnim navdušenjem smo gledali kopije vezenin s peč in rut, ki so jih po prvih počitnicah zbrali nekateri člani in članice.« Danes je kajpa zelo lahko kritično vrednotiti ta program. Vemo, kako zelo »narodni« in »ljudski« so se izkazali naši impresionisti, kako naglo so (na razstavi pri Mieihkeju) odkrili njihovo posebno narodnostno noto, čeprav je le-ta nastala brez posebnega hotenja umetnikov, brez njihove usmerjenosti v folkloro in brez njihovega programatičnega skupnega hotenja. Zelo lahko je danes reči, da Joža Uprka prav gotovo ni bil najboljši vzor, da narodna ornamentika tudi prav gotovo ni tisti pristni vir, ne tisti začetek in konee Ijiidsl^e tvornosti, kakršen se je zdel lakiatjiiin Vesiianimi* (in ne samo njim), ne glede na to, da so pri nas v novejšem časn odkrili pristne ljudske ornamcnte, ki -so preeej drugačni od takrat znanih. Torej se na prvi pogled zeli, da je zgodovina dokončno odločila proti tedanjemu programu sVesaianov«? Vendarle je stvar nekoliko bolj zamotana- Umetnostna zgodovina kajpa ne spoštuje iji ne eeiii uaroidnostno-ipr-opagandne, folklorne, ali mobilizacijske tendence kake smeri same po sebi. Kljub temu je očitno, da ima »Yesna« velike narodno obrambne zasluge in da te zasijuge niso še prav o-eenjene, še manj |)a so ocenjene njene uniotnostno-mobilizacijske zasluge, ki so prav pomembne. In še nekaj. V teivtlejiei »Vesne« je bilo nekaj, kar je zvenelo zcdo podobno kot Cankarjeva izpoved o »areni življenja«. Res. Žurnalizeni ni nujno umetnosi, vetidar je bil nekolikokrat vir inspiracije Cankarju in tudi njegovemu prijatelju Smj'okarju. Teudejiea. ki se spremeni v umetnost, pa je zanimiva tudi za teorijo in zgodovino umetnosti, čeprav bi iz današnje časovne razdalje menda lahko tudi za Srarekarja trdili, da mu je bila .Vesna,< hki'ati v oporo in v pogubo, tista »Vesna«, ki se je že na samem začetka razbolela v notranjem nasprotju. Po eni strani je namreč klub odločno pobudar'jal s\()jo pripadnost k »»narodni umetnostii:. torej tudi svoje visoko spoštovanje do formalnih in duševnih ljudskih zakladov, do tistega, kar je vsakemu nai'odu intimna, posebna, enkratna vrednota, zrasla iz preteklosti, istočasno pa je bil stilno in čustveno precej povezan s secesijo ali — kar je isto — z »jugend-stilom«, ki je bil deloma ¦srednjeevropski, deloma naravno«! kozmop(ditiski, nov, nikakor pa ne tiajen, temveč precej prehoden sfil. Ce hočemo razglabljati o »Vesni« nasploh in o Snirekarjn posebej, nu)-ramo torej precej nujno začeti s secosijo. Saj si je Smrekar prostovoljno, sledeč nedvomno nuji svojega umetniškega temperamenta, naložil težki in prav obrtniško zahtevni jarem nekako : pikolovsko-kaligrafičmega« 'Stila, ki mu je — bolj ali manj — ostal zvest vse življenje, in je danes jasiu), da je bil stil vseh .Smrekarju najbližjih »Vesiianov-' in posebej njegov zelo blizu secesiji. V secesiji (ali »Jugendstilu«) so je unietiiost po »»širokupoteznem«. svetovnem impresionizmu načelno vračala v ploskev, v kaligrafijo, večkrat v skrajno imtančno, obrtniško vestno izdelanost vsake posamezne linije, njene teže in njenega pomena kot obrisa, kot nosilca izraza, kot »»vsega«. Toda podoba »secesiouizma.? (ali »Jugendstila«) tudi danes, v razdalji desetletij ni popofnoma jasna. .Seeosije vsekakor ni mogoče obravnavati z isto resno poglobljenostjo, kakor lahko n. pr. obravnavamo takšne stilne smeri, kakršni sta realizem ali impresionizem. Secesija (Jugeudstil, fin de siecle) ni zaman zrasla na asfaltu velikih mest, iz meščanstva, ki je bilo v senci prihajajočih vojnih konfliktov in revolucij jiervozno 'in razdvojeno. V glavnem je naša sodba o njej še danes uničujoča. FormaliK> se je secesija v neštetih primerih brezupno preživela, idejno ni prinesla nič novega, njeni mojstri so povečiin ostali brez naslednikov. Imena Klimt. Klinger. Egger-Lienz danes ne zvenijo več in je težko verjetno, da bi spel kdaj kaj pomenila. Še manj pomeni krog, ki se je zbiral okoli takratne »»Jugend«: Diez, Erler. Strathmann in mnogi drugi, katerih dela so bolj ali manj pokopana na dnu galerijskih skladišč, njihova imena pa na straneh debelih in natančnih leksikonov. Ravno južjionemška in avstrijska secesija je za razvoj pomenila prav malo in — žal — ravno ta secesija je s svojo ne čisto domišljeno ploskovitostjo, 190 s skoiaj podivjano ljubeznijo do ornamenta,. s svojim formalno-kompozicij-skim strahom pred praznoto« vplivala na Vesno« in na Smrekarja. Dokončne sodbe o Smrekarju sploh ni mogoče izreči brez .študija njegovih vzornikov ali vsaj atmosfere, v kateri je rasel na Dunaju. Brskanje p« »likovnih arhivih« bo očitno pokazalo, da je Smi(-kar silno mnogo .sprejel iz tujine, in sicer od povprečnih vzornikov. V njegovem, po kvaliteti tako čudno neenakomernem delu pa bodo še bolj zasijali dosežki, v katerih je domiseln, globok, formalno imičan, v resnici velik. V zgoraj omenjenem letniku »Umetnosti« je na strani 84 celostranska rejjrodukcija Smrekarjeve risbe »Hribovska podružnica«. Dovolj izrazit je obraz zvonarja, ki vleče vrvi, njegov psiček je podan značilno, celo nekaj atmosfere je v ])reeej spretno komponiranem listu. In vendar gre za delo. katerega slabosti so očitne, tudi če ga ne primerjamo z drugimi deli, ki »o nui po motivu podobna, recimo z imenitnim Rethlovim lesorezom ;Der Tod als Freund«, kjer je romantik dosegel natančno tisto, kar Smrekarju — v tem pirimeru — ni bilo dano. popolno in izrazito -napolnitevi ijloskvc z živimi> posamcznosimi. Intenzivno moramo pomisliti na Smrekarja, če prelistavamo n. pr. katalog, ki je izšel ob XTjVlil. razstavi dunajske secesije, septembra leta 1917. Prvo reprodukcijo v katalogu ima danes pozabljeni Kari Friedrich Bell, ki je izdal cikel ^Heiland und Welt«. Cikel je bil — to sledi iz kataloga — cenzuri stare Avstrije precej neprijeten in je en list celo prepovedala. V katalogu namreč .stoji: »Das Blatt .Auferstehnng' darf vorlaiifig' niclit verbreitet werden, jedoch sind Schritte unternommen, e« frei za bekommen.« Ta K. F. Bell je bil brez dvoma zelo ozek duševni sorodnik našega Smrekarju. Reproducirani list kaže pošas.tno, veliko postavo v maski debelega rimskega cesarja dekandence, nekakšnega grdega >Plutusa. boga bogastva«. ki ga. molijo kralji in prelati, ki ga časti jurist v baročni lasulji, ki ))red njim kleči lahkoživa lepotica in mu pevec poje hvalo, medtem ko lakaji in oborožene! odganjajo reveže od trona tega oholega imperatorja — denaija. Res je, natančen opazovalec bo v ozadju opazil tri »Plutusove^ častilce izrazito semitskega tipa, vse ostalo pa kljub vsem razločkom nenavadno spominja na Smrekarja: tipi, kompozicija, celo nadrobnosii trona. Prav tako je celotna temdenca — tudi v vsej literarni »preobremenjenosti« (ali vsaj prav bogati domiselnosti) zelo podobna atmosferi Smrekarjevih del. Posebej je očitna notranja sorodnost med to grafično serijo »Heiland und Welt<, in ;>Zrcalom sveta«. Tu nastane cela vrsta vprašanj. Ali je Smrekar sploh poznal K. F. Bella ali pa so — mnogo bolj verjetno — podobnosti nastale kratkomalo iz atmosfere in stilne usmerjenosti tistega časa, ki je rodil še več podobno usmerjenih risarjev s podobnim stilom in celo prav podol)no miselnostjo. O vsem tem lahko samo ugibamo. Študij še ni. čeprav bi lahko bile prav zanimive. Primerjalni material se ponekod naravnost ponuja. Leta 1914 je izšla znana »Literarna pratika« s silno domiselnimi Smreknrjevimi ilustracijami k dnem raznih svetnikov, predvsem mučenikov. Nekatere izmed teh ilustracij ims po kaligrafični liniji in celo po splošnem liričnem razpoloženju kljub pridržkom spominjajo del H. Vogelerja-Worpswede. H. Vogeler je bil očitno popolnoma drugačen človek kakor Smrekar, pravljice O. VVilda pa neizmerno različne od nekako sočutno-ironičnega »Tnartirologija« Smrekarjevega. Po191 dobnost pa je vendar očitna in tudi psiliološko utemeljena, saj so je Hermanu Vogeler v času Weimars;ke republike pridružil skrajni levici. Z drugimi besedami: »secesijske sorodnosti« H. Smrekarja bi etilno in psihološko utegnile biti izredno zanimive. In še nekaj. Psihološka preobremenjenost in domiselnost je bila Smre-karju prav tako v korist kakor v škodo. Nekajkrat je iz »arene življenja« črpal nekatere svoje najboljše inspiracije, tu pa tam pa mu je bilo to v breme. Bil je prijatelj Ivana Cankarja. Tudi Ivan Cankar sam je bil »seceisionist«, vsaj toliko, kolikor je vse slučajnostne osnutke za opremo lastnih knjig iz-gotovil v tem stilu^ Amipak problem je širši. Mirno lahko trdimo, da je bila vsa secesija polna in prepolna literature — bodisi v do^brem, bodisi v slabem poonenu. Največji secesiji sorodni umetniki v tem navadno niso izjeme, gotovo ne Valloton, ne Beardslev, ne Hodler, ne Munch in ne secesiji notranje sorodni Gauguin. Nas seveda zanimajo predvsem najmočnejši, najgloblji trenutki Hinka Smrekarja. Brez dvoma je po svoje secesijo tudi prerasel. Ilustracije k »Martinu Krpanu« n. pr. istočasno so in niso secesionistične, odmikajo se od nje v globinski koniipoziciji, v natančnem, obviadanem stilu oblačil iz začetka ' osemnajstega stoletja, končno v »izigravanju« ornamenta proti ornamentu. Ta zadnja lastnost naravnost likovno »obračunava« s secesijo, tu pa tam, recimo v padli Brdavsovi postavi, se »prebujajo« že duhovi ekspresionizma. Sploh je Smrekar ponekod pokazal izreden čut za maso, za organiziranje poetave. V globoko zajeti karikaturi »Aškerc kot predikant« postaja tudi njegov posmeh monumentalen. Prav ta ponekod skorajda skrita grafična mjonumentalnost nekaterih Smrekarjevih postav je po svoje spet obračun s secesijo. Takih obračunov je v Smrekarjevih delih še več, in to, menda ne slučajno, ravno v nekaterih njegovih najboljših delih. Po vsem tem očitno lahko trdimo: Smrekarja z njegovimi slabšimi ir. z njegovimi najbolj imenitnimi lastnostmi ni mogoče prav spoznati in umei- nostnozgodovinsko tudi ne preceniti brez dobrega poznavanja secesije v ruij- širšem pomenu te bes«de. ti i i r Branko Rudolf 192