Socialni in ekološki problemi — barakarska naselja v Šiški
Na robu človeškega dostojanstva
V Ljubljani si že vrsto let prizadevamo, da bi zaje-zili rast barakarskih naselij. Delno nam jih je sicer uspelo, a žal je zaskrbljujoče dejstvo, da jih nikakor ne moremo odpraviti. Običajno se potrudimo, da za kratek čas popravimo bivalne razmere v njih in potem, ko se poleže preplah zaradi epidemiološke nevarnosti, ki pogostozaveje iz takšnih »getov«, živ-Ijenje med barakami kmalu spet ubere staro pot. V Ljubljani imamo okoli 15 barakarskih naselij. Največ jih je za Bežigradom, v Mostah, na Viču, a korenine so pognale tudi v, sicer industrijsko bogati občini, Šiški. Največ jih je na Drobošnjakovi ulici, kjer živi okoli 40, 4 — 5 članskih družin, utesnjenih v lesu in pločevini. Nosilci »stanovanjskih pravic« so največ delavci Litostroja, Unitasa, IMP Trate, Mercatorja, Dekorativne, Roga in še bi lahko naštevali. Takšna straha nad glavo jim gotovo ustreza, saj v berakah, kjer živijo delavci z nizkimi osebnimi dohodki, ne plačujejo drage režije: stanarine, vode, elektrike, sanitarij. Vseljujejo se kar čez noč, »načrno«, svojim delovnim organizacijam dajejo lažne podatke in na-pačen naslov bivanja. Tudi do bivalnega okolja niso prizanesljivi, ^aj se zaradi nerednega čiščenja in
vzdrževanja pojavljajo deponije odpadkov, od fekal-nih do ostalih, ki povzročajo nalezljive bolezni — množično epidemijo kužnih bolezni. A pred tem veli-kim problemom še vedno najraje zatiskamo oči, češ dokler so tiho, bomo tudi mi. Resda so tiho in se ne pritožujejo, zavedati pa se vendarle moramo, da se v barakarska naselja vselijo Ijudje, ki prihajajo iz manj razvitih krajev samo zaradi zaposlitve. Pri nas zdru-žujejo le delo, za kaj več pa niso zainteresirani. Zato bi morali biti bolj glasni v delovnih organizacijah, ki po družbenem dogovoru morajo zagotoviti svojim delavcem dostojno streho nadglavo. Delovna orga-nizacija Litostroj, ki je lastnik barak na Drobošnja-kovi ulici, se tega problema seveda dobro zaveda, a kaj ko imajo še veliko nerešenih stanovanjskih pro-blemov, zato so jim barakarji le še dodatna obreme-nitev. Lani so denimo uspeli rešiti le en stanovanjski problem, dve družini sta uvrščeni na prednostno iisto za dodelitev stanovanja, več pa jih je dobilo sta-tus imetnika stanovanjske pravice. In tako se v Lito-stroju vrtijo v začaranem krogu, kjer že 40 let ne naj-dejo pravega izhoda. Krajani v krajevni skupnosti Li-tostroj, na takšno stanje nimajo vpliva, trdijo pa, da
so v delovni organizaciji vendarle premalo odločni, saj rušenje poteka prepočasi in neorganizirano, zato so dani pogoji, da se pb izselitvi pojavljajo prodaje pravice uporabe stanovanja. Nihče od pristojnih pa ne nadzira nezakonito vseljenih stanovalcev, ki po dveh letih bivanja dobi status imetnika, zato se sta-nje, kakršno je, iz leta v leto samo še poslabšuje. Kakorkoli že je, v Litostroju vendarle morajo s priza-detimi stanovalci, oziroma organizacijami združe-nega dela, kjer so le-ti zaposleni, nemudoma poi-skati skupno rešitev. Ena izmed možnih je prav go-tovo gradnja stanovanjskih blokov na tem mestu. A v razreševanje se bodo tnorali nadvse dejavno vklju-čiti tudi Center za socialno delo, štab za odpravo ba-rakarskih naselij v občini in druge družbeno politične strukture v občini, saj ne gre le za odpravo teh barak na Drobošnjakovi, ampak tudi v Stegnah, v Šentvidu na Vrtnarski in Podutiški.
Časa za odlašanje ni več. Na pragu 21. stoletja je delovnemu človeku vendarle treba zagotoviti vsaj tiste najbolj osnovne pogoje za človeka vredno živ-Ijenje.
Vera Vogrinčič