Poštnina plačana v gotovini
LIST ZA CLANE VZAJEMNE ZAVAROVALNICE V LJUBÜANI
Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za člane Vzajemne zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din 16-—.
Izdaja: Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22.
LETNIK V.	3UNÜ 1940
BotUnu? debel učenti težkU» časen!
Dogoditi zadnjih mesecev so nazorno pokazali več dejstev, ki so za male narode in države prava visoka šola za ohranitev svobode in samostojnosti. Narodi, ki bi šli mimo te šole in si ne bi ne le duhovno prilastili njenih naukov, temveč ne bi tudi v tehničnem oziru teh naukov takoj uveljavili, bi se nevarno igrali s svojo usodo. Oglejmo si ta dejstva in stremimo, da se z njimi čim bolj okoristimo!
Načela mednarodnega prava ne nudijo nobene zaščite več! Vojskujoče se sile izjavljajo, da gre s to vojno za povsem novi red v Evropi. Tega novega reda pa po njih mnenju ni mogoče doseči z upoštevanjem starih načel, ki so bila postavljena kot plod kompromisov in iz miselne razrvanosti polpretekle dobe. Prav načela, ki so urejala doslej mednarodne in meddržavne odnose, so kriva, da so se ti odnosi tako silno zaostrili, da je najti rešitev le v strašni vojni.
Čeprav vemo, da načela niso kot obleka, ki je danes lahko taka, jutri pa drugačna, in da bodo gotova načela tudi v tej vojni zmagovita, ker so dar Stvarnika in last vsega kulturnega človeštva, moramo vendar le računati s sedanjo začasno »ukinitvijo« dosedanjih načel mednarodnega sožitja. Zato bi se lahko bridko razočaral oni narod, ki bi v teh časih pripisoval kaj več važnosti mednarodnim pogodbam in običajem. Med take običaje spada na pr. napoved vojne in predidoča daljša diplomatična pogajanja. Moderni sovražnik smatra, da je opravičen napasti istočasno, ko stavi svoje nesprejemljive zahteve, ali celo prej. Tu pa se dobesedno izpolnjuje svetopisemska beseda, da nihče ne ve ne dneva ne ure.
Sami v sebi nesložni narodi niso zmožni učinkovito braniti svojo samostojnost! Moder-
na vojna je totalitarna. To pomeni, da zahteva od države uporabo vse in sleherne sile. Minili So časi, ko je ležala vsa odgovornost za vojni uspeh le na onih na fronti. Danes si delita to odgovornost v enaki meri fronta in zaledje. Kakor si ni mogoče predstavljati, da bi na fronti vladala razdvojenost glede akcije, tako je lahko usodna tudi sleherna razdvojenost v ozadju. Ozadje, ki je razcepljeno v različne struje, razdvojeno po političnih in socialnih borbah, razrvano po tuji propagandi, je nezmožno izvršiti svojo nalogo ter slabi tudi sile na fronti.
Moderna vojska zahteva od vseh državljanov povsem enoten pogled na cilje vojevanja in popolno slogo ter vdanost pri uporabi življenj in narodnega imetka za cilje vojevanja. Zato je država dolžna najostreje nastopati proti vsem razdiralnim silam, ki se navadno itak pojavljajo le kot činitelji inozemske propagande.
Moderna vojska je ustvarila nov pojem: »peta kolona«. Peta kolona deluje vedno le v ozadju. Tvorijo jo pripadniki sovražne države, ki so prišli v državo že pred začetkom sovražnosti kot turisti, trgovski zastopniki in podobno. Dalje sodelujejo v peti koloni lastni državljani, ki so ali po narodnosti v sorodstvu s sovražnikom ali so pa politični prijatelji sovražne države. Ti slednji so najbolj nevarni, ker imajo največ možnosti, da svoje izdajalsko delo opravljajo prikrito. Peto kolono tvorijo dalje špijoni, to so tisti lastni državljani, ki zaradi gmotne koristi (zaslužka) oskrbujejo sovražnika s podatki, ki morejo biti za sovražnika važni.
Peta kolona se organizira v miru in ne
šele, ko so se sovražnosti že začele. Takrat peta kolona samo določneje izstopi. Zato je že v mirnem času država dolžna peto kolono
ŠTEV. 6
Jščenur putnike
Za okraje Gornji grad, Slovenj Gradec, Celje in Dravograd iščemo solidne in poštene potnike. Prošnje z navedbo osebnih podatkov in morebitnih priporočil je treba poslati na KARITAS, Ljubljana, palača Vzajemne zavarovalnice.
KARITAS, Ljubljana.
Bo/j bo srečen, kogar zavaruješ, kakor če v gosti/ni zanj plačuješ.
Franjo Neubauer.
Zahvala
Podpisani se najlepše zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, Ljubljana, za hitro in točno izplačilo posmrtnine po moji pokojni ženi Magdaleni Belšak. Čeprav je bila zavarovana komaj eno leto, mi je KARITAS izplačala celo vsoto.
KARITAS zavarovanje zato prav vsakomu* toplo priporočam in prosim, naj naslov mojo za» hvalo objavi v »Naši moči«.
Zg. Motnik, dne BO. marca 1940.
Belšak Alojz, I. r., posestnik.
UUBLIANSKI VELESEJEM
1. do 10. junij 1940
(47. razstavna prireditev).
600 razstavljalcev iz tu- in inozemstva.
Bogato založen velesejem. Posebne razstave: pohištvo, avtomobili, obramba pred napadi iz zraka, »Naša vsakdanja hrana«, zobna tehnika.
Polovična voznina na železnici in parnikih.
Na postajni blagajni kupite rumeno železniško legitimacijo za din 2'—.
p
ME VEMO Ni URE NE DNEVA...
Y zadajem ?asu je »KARITAS« med drugim izplačala
ceSe zavarovalne vsote
ob smrti sledečih zavarovancev:
Kenda Frančiška, Kamnik;
Pušnik Anton, Sv. Miklavž pri Slovenjgradu; Salmič Terezija, Zagreb, Barutanski jarak 25; Krajnc Marko, Maribor, Pobrežje, Zrkovska 37; Burggraf Josip, Selnica ob Dravi 60;
Arh Marija, Preddvor pri Kranju 6;
Trček Frančiška, Kozarje 76, p. Dobrova pri Ljubljani ;
Odar Marija, Boh. Bistrica 142;
Markež Marija, Srednja vas v Bohinju 25;
Červ Cecilija, Jesenice, Industrijska 9;
Jerman Marija, Zapoge 16, p. Smlednik;
Kristan Janez. Cerklje 95 pri Kranju;
Rus Mirko, Hrib 92, p. Loški potok;
Kremzer Elizabeta, Vuzenica 21;
Vozlič Adela, Doberteša vas 23, p. Sv. Peter v Sav. dolini;
Grdan Marija, Prapreče pri Trebnjem;
Grebenc Frančiška, Gradež, p. Škocjan pri Turjaku;
TJremovič Marija, Praputnjak, p. Meja;
Mrak Štefan, Retje 119, p. Trbovlje L;
Mlač Frančiška, Maribor, Aleksandrova 28; Ramšak Marija, Fala 22;
Urh Mihael, Gozd 9, p. Kamnik;
Drobne Matija, Dobrina 23, p. Loka pri Zusmu; Novak Marija, Ljubljana, Šmartinska 4;
Zaplotnik Jakob, Hotemaže 2, p. Preddvor pri Kranju;
Erjavšek Ivan, Kamnik, Prešernova 83;
Prevec Anton, Dol. Logatec 1;
Sark Albina, Ljubljana, Jegličeva 10-IL;
Tišler Jožef, Tržič, Ulica Ahačiča Franca 1;
Esih Blaž, Stopno pri Makolah 6;
Zupančič Elizabeta, Sv. Jurij 5, p. Loka pri Zid. mostu;
Prinčič Margareta, Kamnik, Graben 16;
Sorre Frančiška, Prevalje 80;
Belšak Magdalena, Zg. Motnik;
Končan Frančiška, Vrzdenec 62, p. Horjul;
Žitnik Josip, Šmarje 32 pri Grosupljem;
Bradač Franc, Škorjanče 8, p. Stična na Dol.; Roškar Franc, Biš 45, p. Sv. Bolfenk v Slov. gor.; Mencinger Marija, Koritno 9, p. Majšperg:
Samsa Marija, Dol. Retje 8, p. Vel. Lašče; Peternelj Marija,- Škofja Loka, Glavni trg 29; Krajcev Anton, Maribor, Prečna 4;
Šimenc Jakob, Vrhpolje 12. p. Kamnik;
Javornik Ivan, Vel. Lipoglav 68, p. Loče pri Poljčanah;
Lunar Helena, Selo-Ihan 33, p. Domžale;
Križnik Frančiška, Čolnišče 6, p. Zagorje; Uplaznik Karol. Spod. Poljčane 4;
Pate Ana, Rožni vrh 9, p. Trebnje na Dol.; Fideršek Amalija. Maribor, Tezno, Cankarjeva 26; Govekar Marija. Hraše 55. p. Smlednik; Koprivec Ivan, Vel. Lašče 6;
Jurič Jože, Toplice 148, n. Zagorje ob Savi;
Meglič Lucija, Sv. Ana 49, p. Tržič.
*
Dvojno zavarovalno vsoto je KARITAS izplačala ob smrti Smoleja Maksa, železničarja iz Kranjske gore 114. in Zidarja Rudolfa, cestarja iz Polane 15, p. Slivnica, ki sta umrla na posledicah nezgode pri izvrševanju poklica.-
Brezplačno sozavarevalno vsoto je KARITAS izplačala po ceniku CT zavarovanim staršem ob smrti 14 letnega Grimšičarja Alojzija, Radovljica, Predmesto 32.
»KARITAS«
ugotoviti in jo pravočasno onesposobiti za kakršno koli sovražno dejanje v primeru resnega spopada. Borba s peto kolono v mirnem času ni samo dolžnost vojaških in policijskih oblasti, temveč v enaki meri dolžnost slehernega redoljuba. Zato smo vsi dolžni resno slediti navodilom, ki jih prejemamo od svojih narodnih voditeljev, ter ukazom, ki jih v tem pogledu izdajajo pristojne oblasti. Poveljstvo dravske divizije je že pred časom pozvalo vse prebivalstvo, da prijavi vojaškim oblastem vsako sumljivo osebo. Tali poziv mora biti slehernemu rodoljubu ukaz. Tu je nesmisel govoriti o denunciranju, ker gre za blagor narodne in državne skupnosti, ki je neprimerno višji kot pa blagor ene osebe. Kdor prijavi oblastem sumljivo osebo, ki je v tuji službi, stori svojo državljansko dolžnost, čeprav pri tem osumljenca pahne v največjo nesrečo.
Brez fanatične pripravljenosti za sleherne žrtve nobena borba ne more uspeti. To resnico sovražnik dobro pozna. Zato s prekanjeno propagando, z denarjem in neštetimi drugimi sredstvi skuša v narodu ustvariti prepričanje, da je itak vsaka borba zaman. V ta namen navaja, kako smo slabo oboroženi, kako silna je nadmoč velikih sil v pogledu tehničnih morilnih sredstev, kako naš častniški zbor ni dorastel svojim nalogam, kako Hrvati ne bodo šli v borbo za slovensko ali srbsko zemljo. Tej zločinski propagandi podlegajo vsi tisti duševni lenuhi, ki jih je žal tudi pri nas še precej in ki se nočejo o pravem stanju stvari poučiti iz domačega časopisja in pri domačih rodoljubnih organizacijah. Podlegajo ji vsi tisti, ki jih življenje nikdar ne izmodri, ker bi sicer videli, kako strašna je v današnji dobi usoda podjarmljenih narodov, čeprav so se brez slehernega strela pustili podjarmiti. Resnica je namreč, kar je v svoji pesniški globokoumnosti čutil že veliki Prešeren, da je manj strašna noč v črne zemlje krilu kot pa pod svetlim soncem sužnji dnevi.
Za vse nas, ki poznamo stvari take, kot' v resnici so, obstaja brezpogojna dolžnost, da z vso odločnostjo pobijamo malodušje, ki se polašča onih, kateri podlegajo tujim vplivom. Naši ljudje morajo biti globoko prežeti za-
upanja v našo narodno armado, ki je danes za naše razmere dovolj moderno oborožena, ki ima podjeten in sposoben častniški zbor in ki jo vso preveva oni duh, kateri je v .preteklosti zadivil ves svet. Ni ga danes zavednega Srba, Hrvata in ne Slovenca, ki ne bi bil pripravljen braniti sleherno ped jugoslovanskega državnega ozemlja. Če kdo drugače govori, bodimo nanj pozorni!
Nevtralnost sredi vojskujočih sc sil ni čas blagostanja in lagodnega življenja. Svoj mir moramo braniti in ga ohranjati s skrajnimi napori in žrtvami. Draginja, pomanjkanje ter spremembe v denarnem gospodarstvu so pojavi, ki jih noben gospodarski ali socialni modrijan ne more odpraviti, ker nam jih je prinesel čas in jih bo čas spet odnesel. Treba je pa zaupati, da odgovorni činitelji pri vodstvu države ničesar ne opustijo, kar more položaj državljanov zboljšati. Po gostilnah, na vlaku, po tovarnah in pisarnah se radi oglašajo »strokovnjaki«, ki bi znali vse boljše napraviti in ki kritizirajo vsako oblastno odredbo. Taki ljudje so škodljivci, ker sejejo nezaupanje, namesto da bi rajši pošteno izvrševali svojo stanovsko in državljansko dolžnost.
Kdor pričakuje prijateljske pomoči od drugod, se bridko vara. So med nami otročji ljudje, ki menijo, da slonijo mednarodna pri-, jateljstva na čustveni medsebojni povezanosti, in ki mislijo, da se imajo države med seboj tako rade kot na pr. fant in dekle. Ne, sleherna država je v svojem jedru sebična, če je pa močna, je poleg tega še imperialistična. Če se bo kdo zavzel za nas, bo storil to zato, ker upa imeti od tega lastno korist. Le če so resnični cilji večjega števila držav povsem enaki, potem se med seboj tudi močno podpirajo, a vendar le v prepričanju, da bo tako vsaka svoj cilj prej in bolj gotovo dosegla. Ker je tako, moramo vse storiti, da bomo sami močni in odporni, visoko politiko pa prepustiti onim odgovornim činiteljem, ki so za to postavljeni.
Tako glejmo na sedanje razmere in nič nas ne more presenetiti. Z vsakim korakom, z vsako, besedo in vsakim dejanjem dokazujmo, da smo zrel, samozavesten in svobode vreden narod!	Ip.
Sedmo šnebisnie o imšem uellltem
tekmoifGmju
V četrtek, dne 9. maja, se je sedmič sestala komisija, ki vodi vsakomesečno žrebanje iz našega velikega nagradnega tekmovanja, Zopet je ležalo na mizi daleč preko 4000 pravilno izpolnjenih nagradnih kuponov, izmed katerih je sreča izbrala za nagrado sledeče;
1.	Pihelj Matevž, delavec, Kleče 15, p. Dol pri Ljubljani;
2.	Kramberger Franc, želar, Negovski vrh 82, p. Ivanjci;
3 Ranlaša Franc, posestnik, Rihtarovci št. 42, p. Slatina Radenci;
4. Fajs Jera in Jakob, posestnika, Dre-venik 87. p. Podplat;
5	Kopše Alojzija, posestnica, Hrastovec 42, p. Studenice;
6	Kralj Ivan, mlinar, Zg. Gameljne 19, p. St. Vid nad Ljubljano;
7.	Karničnik Anton, rudar, Podpeca 87, p. Črna;
8.	Pogačar Janez, kmet, Okrog št. 1, p. Motnik;
9.	Uratnik Andrej, posestnik, Veliki vrh št. 17, p. Šmartno ob Paki;
10.	Simončič Alojz, posestnik, Gradec pri Litiji 43, p. Litija;
11.	Čuček Ivan, poljedelec, Pleševica 6, p. Mursko Središče;
12.	Smole Ivana, zasebnica, Št. Janž na Dolenjskem št. 3;
13.	Blatnik Rudolf, pos., Malo Lipje 23, p. Žužemberk;
14.	Meglič Anton, želar, Zabovci 14, p. Sv. Marko pri Ptuju;
15.	Grbec Alojzij, posestnik, Travnik 143, p. Loški potok;
16.	Grivec Uršula, posestnica, Gorenja Ajdovica 12, p. Dvor-Žužemberk;
17.	Novak Ivan, mehanik, Velenje 26;
18.	Škulj Ivan, posestnik, Razdrto 22, p. Šmarje-Sap;
19.	Vošnak Franc, rudar, Sv. Pongrac 6, p. Griže pri Celju;
20.	Ahlin Lucija, posestnica, Vek Stara vas 9, p. Grosuplje.
*
Od meseca do meseca se stopnjuje med našimi zavarovanci zanimanje za to veliko nagradno tekmovanje. Zavarovanci nam pišejo zanimiva pisma, v katerih izražajo svoje upe na srečo pri končnem žrebanju. Pa tudi že sedaj se oni, ki so mesečno izžrebani, za-
hvaljujejo, češ da bodo zadovoljni, tudi če jim bo končno žrebanje prisodilo kateri koli dobitek.
Znova pa opozarjamo na pogoje tega tekmovanja. Mnogi nam pošiljajo kupone, ne da bi istočasno poravnali tudi premijo za svoje zavarovanje. Taki kuponi so seveda neveljavni. Sicer je pa ta pogoj predvsem v prid zavarovancem samim. S plačilom premije si zagotovite polno jamstvo zavarovalnice. S točnim plačilom premije se izognete neprijetnemu opominjanju in stroškom, ki so z opominjanjem nujno združeni. Pomisliti je tudi treba, da premijo itak morate enkrat poravnati. Ali ni umestneje, da jo poravnate sedaj, ko imate obenem možnost udeležiti se nagradnega tekmovanja?
Plestenjak Viktor, Ljubljana:
JzsefieitsKvff In nnš nmstä
Težko narodu, ki vseh svojih otrok ne more obdržati na domačih tleh! Dvakrat težko pa narodu, ki mu je usoda iz življenja v svobodni skupnosti iztrgala toliko ljudi kot našemu. Vsak drugi Slovenec živi izven kraljevine Jugoslavije. Sto in stotisoče je tek zgodovine pustil onstran naših političnih meja, sto in stotisoče pa je borba za boljše življenske pogoje razmetala po neizmernih daljavah sveta.
Tudi Angleži in Francozi odhajajo zdoma v svet, a ta svet so največ njihove kolonije in domi-nijoni; zapuščajo materinsko zemljo, a ostajajo v lastni državni skupnosti. Med tuja ljudstva ne prihajajo kot tujci, temveč kot pripadniki gospodujočega naroda. Prihranjena jim je borba za ohranitev narodnosti in jezika, prihranjene težave zastran državljanske pripadnosti, v katero je zajetih toliko vprašanj gospodarsko-socialne prirode.
Kadar pa naš človek zapusti ocetni dom in odide »s trebuhom za kruhom« kot deseti brat v daljni Svet, je zanj ta svet tujina v vsem usodnem pomenu besede. Pred njim je težka naloga, kako premostiti prepad, ki ga loči od domovine, njenih šeg in navad, od vsega, kar mu je bilo tako znano in domače, in se uveljaviti sredi tujcev, v širnem, priseljencu kajkrat zelo neprijaznem svetu. Pričenja se težka borba za obstoj proti silni premoči, ki jo še otežuje neznanje jezika nove dežele in to, da smatrajo domačini priseljenca kot človeka druge vrste, da se tako izrazim. To dvoje ima v večini primerov za posledico, da so priseljencu na razpolago samo dela, ki jih domačini ne marajo. Ta trdi boj za življenje mu izčrpava najboljše sile. V nevarnosti je njegova narodnost, njegov materinski jezik in vera. Tujina ni mati! Naš človek mora to resnico okusiti v vseh njenih učinkih.
A čeprav smo Slovenci z izgubo tolikega števila svojih ljudi tako v živo prizadeti, moramo ugotoviti, da živi v širših slojih naroda izseljenstvo še vedno le v nekakšni medli podobi tako glede svojega obsega kot pomena za našo narodno prihodnost.
Vse naše dosedanje delo za rešitev izseljenskega vprašanja je hromila trda borba za odziv naroda in za najnujnejša denarna sredstva. Res, ni brez koristi to, kar se je dosedaj napravilo. Toda izseljenstvo ni in ne more biti problem, ki bi se mu uspešno moglo posvetiti le nekaj uvidevnih mož v svojem prostem času, medtem ko bi narod kot celota stal ob strani kot opazovalec.
Ne nameravam obtoževati. Kajti razlogi, ki so privedli do te naše brezbrižnosti, so globlji in potekajo iz vse naše zgodovine, zato bi potrebovali posebnega obravnavanja. Vprašati se moramo na primer, koliko smo mogli uspešnega storiti za rojake na tujem v letih svoje nesamostojnosti, ko smo morali najboljše sile posvetiti lastni ohranitvi? Saj so slovenskim in slovanskim težnjam nenaklonjene avstrijske oblasti zavirale vsako večje delo za naše rojake po svetu. To nam iz-
pričuje zgodovina ljubljanske in newyorske predhodnice sedanje Rafaelove družbe, s katerima so rodoljubni, zavedni možje skušali ustreči vedno bolj rastočim potrebam po delu za tesno povezanost naroda doma in v tujini. Toda tedaj je slovenstvo po svetu še lahko zajemalo iz neposrednih virov našega narodnega duhovnega bogastva, saj je bil to šele prvi izseljenski rod, rod pionirjev, ki so ponesli s seboj svež spomin na svoj narod in zemljo. Sedaj pa je že drugi in je že tretji rod, ki nista zagledala luči sveta na domači zemlji kot njuni predniki in ki sta že vrsto let podvržena vedno močnejšim tujim vplivom..
Da pa smo zamudili svoj čas potem, ko nam je že sijala svoboda, zamudili v času, ko še ni bilo sedanjih viharnih mednarodnih razmer in bi se lahko v popolnem miru, nemoteni od raznih zaprek, ki jih prinaša nova vojna, posvetili delu, to pa je skoraj neodpustljiva krivda; in ta krivda je toliko večja zato, ker smo s tem temu mlademu izseljenskemu rodu zagrenili spomin na domovino njegovih staršev, ga pustili samega, da mu je bila tudi duhovni vzgojitelj — tujina; tuji vzori, tuja miselnost njegov vodnik v življenju.
Čas beži! Mi pa smo navajeni, da računamo le s sedanjostjo. Preveč je omejen naš pogled, preveč smo utesnjeni v vsakdanje reči, v trenja, ki slabe naše sile. Zato pozabljamo, da se v sedanji dobi gradi naša prihodnost morda za stoletja. Mislim, da je ob usodnih znamenjih naših dni — tako neprijaznih sreči številčno majhnih narodov — popolnoma odveč, naglaševati vedno znova in znova samo potrebo po delu za naše izseljenstvo. Potrebo nam dovolj zgovorno dokazujejo zgledi mnogo večjih in največjih narodov, ki bi ob svojih visokih milijonih pač lažje prenesli izgubo svojih ljudi izven materinske zemlje, kot pa bi jo mogel prenesti naš narod.
K neodložljivemu delu nas kliče današnji mednarodni položaj. Pripravljeni smo v obrambo svoje narodne in državne samostojnosti žrtvovati zadnje, kar imamo. Toda ni vseeno, ali bomo pri tej borbi sodelovali z ostalimi Jugoslovani Slovenci kot celoten narod ne glede na državne meje, ali pa nas bo nova svetovna vihra našla le kot slabotno polovico. Kajti v minuli svetovni vojni smo videli, da se boj ne bije samo z mečem, in našo svobodo so z velikimi žrtvami, s tihimt in vztrajnim delom v veliki meri priborili tudi naši izseljenci, ki so tedaj pač upravičeno pričakovali, da bodo po svobodni domovini tudi njim v tujini posijali lepši dnevi, da jim bo domovina v svoji hvaležnosti vrnila, kar so zanjo žrtvovali, ne z gmotnimi dobrinami, temveč z ljubeznijo in podporo v njih borbi za ohranitev narodnosti in jezika.
Številni članki po slovenskem izseljenskem, časopisju, ki so prežeti z iskrenim rodoljubjem, nam dajejo upanje, da nam tudi pri sedanjih naporih za obrambo priborjene svobode rojaki v tujini ne bodo odrekli pomoči. Toda ti članki so v
Dobro poznana
kvaliiefna cikorija
Kdor zavaruje sebe in svoje, lahko v viharju žvižga in poje.
Zahvala
Podpisana Barbara Sladič, Pusti Gradac 19, p. Dragatuš, se javno zahvaljujem Vzajemni za* varova Inici v Ljubljani, ki mi je tako pošteno, so-« lidno in točno izplačala požarno odškodnino, ko mi je pogorel hlev. Vsak slovenski gospodar naj bi bil zavarovan samo pri tej čisto domači zavarovalnici!
Pusti Gradac, dne 1. marca 1940.
Barbara Sladič, 1. r.
/AVNA ZAHVALA
Podpisana Jožef in Jera Trontelj, Podgorica 1, se tem potom javno zahvaljujeva Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, za točno izpla- , čilo posmrtnine po smrti najinega sozavarovanega sinčka Franceta Trontlja in to zavarovanje vsa-« komur toplo priporočava.
Podgorica, dne 11. februarja 1940.
Jože in Jera Trontelj, 1. r. ,
Zahvala
Podpisani Franc Pesek, Kamnica pri Ma« riboni, se najlepše zahvaljujem za izplačano po^ smrtnino po mojem pokojnem očetu Simonu Pesku, , Vsakomur bom najtopleje priporočal zavarovanje pri KARITAS.
Kamnica, dne 3. marca 1940.
Franc Pesek. 1. r.
Podpisana Lizi Rus iz Hriba 92, Loški potok, vljudno prosim, da bi blagovolili v >Naši moči« objaviti sledečo
zahirale:
Najlepše se zahvaljujem Vzajemni zavaroval« niči, oddelku KARITAS, za kuiantno in točno ii« plačilo posmrtnine po mojem pokojnem možu.
Ta dobri in koristni zavod vsakomur naj« topleje priporočam.
Loški potok, dne 20. marca 1940.
Lizi Rus-ova 1. r.
Železnina* J0S. ZALIJU Co.
LJUBLJANA, TyrSeva cesta 9 • Telefon 34-71
NOSILKE - CEMENT - Betonsko železo - Strešna lepenka - Mreže za pesek - Ver.tilacijske vratiče Opreme za kopalnice: Banje - Peči - Umivalniki - Bideti - Obešalniki za brisače - Etagere - Kozarci Vse vrste pip - Kompletna stranišča - Sesaike - Vodovodne cevi - Okovje za stavbe in pohištvo Štedilniki - Trajnogoreče peti znamke: ZEPHIR, „H“ in REKORD - „Sted-Regulator- obročev m plošč za štedilnike, 50% prihranka na kurivu - Orodje za vse obrtne stroke - tehniški predmeB NA VELIKO — Kuhinjska poseda in vse gospodinjske potrebščine — NA HALO
Nagrade
m asuUskĐ križanko
Aprilska križanka je bila lahka. Temu primeren je bil tudi ogromen kup rešitev. Žreb je pa izbral sledeče, ki jim bomo še v teku maja poslali knjižne nagrade:
1.	Žličar Roman, organist, Velenje;
2.	Čipe Dušan, ključav. pomočnik, Kranj, Gorenje 11;
3.	Dr (liber Franc, zdravnik, Ljubljana VII, Srbska ulica 7;
4.	Mozetič Justi, Ljubljana, Poljanska c. 47;
5.	Šušteršič Terezija, učit., Dob pri Domžalah;
6.	Rrušič Iva-i, osmošolec, Mengeš 12;
7.	Vesel Ladica Zav. za slepo deco, Kočevje;
8.	Rozman Rezika, Ormož 19;
9.	Skela Terezija, kuharica, Maribor, Koroščeva 7, II. nadstropje;
10. Vesel Elka. zas. nam., Ljubljana, Delavski dom, Bleiweisova cesta.
Zadnjikrat opozarjamo, da bodo poslej brezpogojno romale v koš vse rešitve, ki bi sicer bile pravilne, a nam reševalci ne bodo sporočili vseh podatkov,- kakor jih stalno zahtevamo, t. j.: ime in priimek, poklic starost, točen naslov.
Zahvala
Podpisana se najprisrčneje zahvaljujeva Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, za-takojšnje izplačilo sozavarovane vsote ob smrti najine 15 letne hčerke Marije, ki je umrla vsled oslabelosti srca dne 27. decembra 1939.
To največje, najsolidnejše in najbolj pošteno zavarovanje vsakomur najtopleje priporočava.
Križevci pri Ljutomeru, 23. januarja 1940.
Anton in Terezija Favst 1. r„ Boreči, p. Križevci pri Ljutomeru.
Merilo za žejo. Dva pijana tovariša sedita v kavarni. Ura je bila že tri zjutraj. Eden od njiju izvleče denarnico, jo odpre in se zagleda vanjo. Drugi vpraša: >Kaj iščeš, prijatelj?« — >V denarnico gledam, da vidim, če sem še žejen.«
Junija meseca, od 1. do 10., aam bo Ijubljansdd velesejem podal svojo 47. razstavno prireditev. Pokroviteljstvo je prevzel Nj. Vel. kralj Peter II. Razstavni prostori so vsi zasedeni pa bo ta prireditev zopet lepa revija naše gospodarske delavnosti, ki je tudi sedanji težki Časi ne morejo pritisniti ob tla, kakor je ni pritisnila dolga leta trajajoča kriza. Na velesejmu bodo zastopane vse pomembnejše industrijske in obrtne panoge, tako kovinska, tekstilna, papirna, elektrotehnična, kemična, steklarska, živilska, stavbena, poljedelski stroji, glasbila, kurj va, kera-mika itd Mimo tega bodo še zaokrožene razstave pohištva in stanovanjske opreme, avtomobilov, male obrti, «Naša vsakdanja hrana«, zobna tehnika, razstava «Pasivna obramba prebivalstva v slučaju zračnega napada*, ženska domača obrt. tujski promet. Na turistični razstavi b> udeležena tudi bratska Bolgarija. Obiskovalci velesejma imajo ne jugoslovanskih Železnicah brezplačen povratek n>zne olajšave pa so dovolile tudi številne druge države. V pomorskem prometu je določen 50 odstoten popust, v zračnem pa Iti odstoten.
Mlatilnice
v vseh izvedbah in f popolnim jamstvom
IZDELUJEMG
9 slamoreznice O reporeznice • sadne mline ® stiskalnice IN gnojnične O črpalke 9 razpršilnice A i. t. d.
Varstveni znak,
~~ T Kremžar
Strojno podjetje VID NAD LJUBLJANO
tJstnnovlj. 1. ]J09 |g|e|anLj^gjig705.Ček.ratun 17.909
Stroji bodo razstavljeni na ljubljanskem velesejmu od 1. do 10. junija 1940.
večini le izraz mišljenja in čutenja starejšega rodu, na čigar ramenih sloni glavna teža za vzdrževanje slovenskega časopisja v novi domovini. Pri tem pa se nam nehote vsiljuje vprašanje: ali moremo po razmerah in okolnostih, ki vladajo danes v našem izseljenskem skrbstvu, računati v celoti še s tolikšno pomočjo in sodelovanjem rojakov v tujini kot v zadnji vojni? Res opažamo tudi pri mlajšem izseljenskem rodu razveseljiva znamenja ljubezni do domovine njegovih staršev in zavesti -narodne pripadnosti. Toda kot narod se — priznajmo — nismo potrudili, da bi ga s smotrno narodno propagando, z načrtnim kulturnim delom duhovno navezali na narodno in državno skupnost, ga seznanili z nalogami, ki jih ima sredi tujih narodnosti do svoje prave domovine.
Ni še vse zamujeno, čeprav je čas že pozen. Načrtno, na stvarnih potrebah in objektivnih vidikih zasnovano delo, ki mora nujno iti roko v roki z ostalimi vejami narodnoobrambnega dela, more privesti do uspehov. Seveda mora sodelovati
in krepko poprijeti ves narod, vsi sloji, vse organizacije, šole, ustanove in vsak posameznik. Za to so dani vsi pogoji. Saj smo Slovenci že neštetokrat nesporno dokazali svoje organizatorične sposobnosti. Le eno je pri tem potrebno! Da pri organizaciji izseljenskega dela opustimo škodljivo napako, ki je tako pogostna pri vsem našem delu, in to je: preveč vzporednih črt, preveč vzporednih gibanj. Delo, ki bi se samo v sebi uničevalo in rušilo s temi vzporednimi, nasprotnimi trenji, je že v naprej obsojeno na neuspeh.
Strnimo svoje sile v eno močno hotenje, upravlja naj jih ena sama neomajna volja: rešiti s^ stvarnim, nesebičnim delom, kar se še rešiti da. Ne bodimo malenkostni, naj nas ne ločijo svetovnonazorske in osebne razlike, kjer gre za usodo polovice našega naroda izven domovinskih meja in z njo za usodo vsega slovenskega naroda, vse naše s krvjo odkupljene Jugoslavije.
Zavedajmo se, da stojimo na križpotju svoje zgodovine!
Dragi moji mladi prijatelji!
Rimljani so rekli, da muze med vojno molčijo. Muze so namreč bile zaščitnice raznih umetnosti in seveda tudi pesništva. Rimljani so pač hoteli reči, da takrat, kadar se ljudstva v sovraštvu zagrizejo drugo v drugo, usahnejo vsi plemeniti viri, iz katerih vstajajo velike umetnine. Pri nas, hvala Bogu, ne divja krvava vojska. Toda strašna je v svojem smrtonosnem plesu, kakršnega pleše v velikem delu Evrope. Tudi nam pretresa drob in živce. Zato nekateri pravijo, da divja po vsej Evropi poleg krvave še živčna vojska. Jaz pa pravim, da pri nas niti živčne vojske ni. Vi, mladi prijatelji in mlade prijateljice, to najbolje dokazujete. Kako bi se sicer moglo zgoditi, da bi mi v enem samem mesecu poslali tako velik kup — pesmi. Kaj se je zgodilo?
V aprilski >Naši moči« ste čitali in gledali zgodbo »Kdor volka kliče...« Pa ste začutili tudi Vi v sebi pesniško žilico'ter začeli — pesnikovati. Ej, res je, pesnikovati ste začeli. Za začetek je tudi tako »kovanje« prav hvalevredno. A meni povzroča hude skrbi. Dneve in dneve že bulim v te kitice in verze in rime. pa nikakor ne morem presoditi, kaj bi bilo toliko prida, da bi zagledalo luč sveta v »Naši moči«. Odločil sem se, da vzamem v roke pilo in tisto, kar ni preveč robato, opilim in zgladim. Morda bo kateri (in katera sevedb tudi) izmed Vas kljub temu še spoznal svojega nebogljenčka, svojo pesem namreč. Za tako piljenje pa človek potrebuje časa in miru. Kdaj mi bo oboje ljubi Bog naklonil, danes še ne morem reči.
Vse to Vas pa seveda ne sme oplašiti, da se ne bi še nadalje trudili. Morda se prav tisti niste oglasili, ki ste že kar pravi pesniki. Vem, nekateri ste si mislili: Med take, ki pišejo tako štoraste pesmice, kot je »Kdor volka kliče«, se že ne bom štulil. Pa je treba vedeti, da ie vsak začetek težak. In tako tudi stricu Milkotu, ki je tisto pesem skoval ter jo s slikami ovekovečil, ni zameriti, ako se še ni mogel pomeriti s samim Prešernom. Čakal bom torej, da me še razveselite s pesmicami.
Začel sem svoje pismo z vojsko, pa naj z vojsko še nadaljujem. Kaj ne, kako se nekateri ljudje vojske bojijo? Ali se je Vi kaj bojite? Povem Vam, da se je jaz prav nič ne bojim, še toliko ne, kot Adice R. iz Maribora, ki me že^ tri mesece zmerja, češ da sem jaz kriv,' če njej žreb ne nakloni toliko zaželjene knjige za nagrado. Kljub mojemu repenčenju je pa vojska vendar le nekaj strašnega. Bog sam ve, koliko otrok že danes tava po Evropi, ki ne vedo, kje je njihov očka in kje njihova zlata mamica. To je res strašno.
Zato pa bodimo božji Previdnosti iz srca hvaležni, ker nas je doslej varovala vojske. Kaj pa če bi vseeno morali tudi mi v junaški boj, da si obranimo svojo svobodo in našo drago Jugoslavijo? Vem, kaj mi boste odgovorili. To boste rekli, da ga ne more biti poštenega Slovenca in ne poštenega Jugoslovana, ki ne bi takrat korajžno za-
grabil za puško in sovragu pokazal, da naša kri ni voda. Da je sladko umreti za domovino, so vedeli že stari Rimljani. Tem slajše mora biti umreti za tako svobodo, ki so bili za njo preliti že potoki krvi. Strašna je vojska, a tudi veličastna v svojih krvavih zarjah. Mir in svoboda, tako ste dognali skrivnost naše aprilske zlogovnice. Pa doženite še, kaj vam pove ta le
zlogovnica,
ki je z aprilsko nekoliko v sorodu:
a, a, a — be, bež, bol — ca — čar, či, či — e, e — fri — ga, gr, gu — i — ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, je — ka, ko, kra — la, le, li, ija, Ija, lje, ljub, — lo — mu — na, na, ne, nec, ni, ni, ni, nik, nik, nje, nož — o — pa — red, ri, rož, ru
—	sab, si — ta, ta, te, tur — u — vid, vro — zem, zi, zit.
Besede, ki jih iz teh zlogov sestavite, pomenijo: 1. Slovanska država na Balkanu. — 2. Balkanska država, ki nam je na jugovzhodu soseda.
—	3. Glavno mesto balkanske države, znamenito že iz Stare grške zgodovine. — 4. Država, ki ima v oblasti izhod iz Črnega morja. — 5. Častniki jd nosijo ob pasu. — 6. Vojaki na konjih. — 7. Največji ,del sveta. — 8. Tista, ki nas more prisiliti, da zagrabimo tudi mi za orožje. — 9. Jeklen ptič, najsodobnejše vojno sredstvo. — 10. Brez njega je vojak kakor ti brez šolskih knjig. — 11. Balkanska država, katere glavno mesto ste našli pod 3.
—	12. Del sveta, v katerem ima Italija svoje kolonije. — 13. Naša zahodna državna soseda. — 14. Vojak ga natika na puško. — 15. Slovenska prestolica. — 16. Vojak, ki se bori proti lastnini rojakom (znan zlasti iz bojev s Turki). — 17. Vojak, ki zbeži od svoje čete. — 18. človek, ki mora zaradi vojske zapustiti svoje domovanje. — 19. Del sveta, ki se je na njem vnela sedanja vojska. — 20. Tiskovina, brez katere ne moreš zasledovati poteka sedanje vojske (in jo potrebuješ tudi. če greš v neznane kraje). — 21. Razstrelilna snov.
—	22. Podčastnik.
Če boste našli prave besede, Vam bodo njih prve črke povedale, kaj je v teh časih vsem Jugoslovanom najbolj potrebno. Rešitve mi pošljite najkasneje do 30. junija 1940. Naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, Vzajemna zavarovalnica.
0.	kmalu bi bil pozabil na nagrajence. Ti le so:
1.	Mišmaš Marija, učenka 4. razr. ljud. šole v Ambrusu, Ambrus 57.
2.	Adam Hilda, učenka 4. razr. viš. ljudske šole, Kapla na Kozjaku.
3.	Mikula Davorin, učenec 3. razr. ljudske šole, Hrušica 59. p. Jesenice.
4.	Ivanuša Franc, učenec 3. razr. ljudske šole, Loperšice 39, p. Ormož.
H koncu Vam vsem želi, da bi konec šole doživeli z velikimi uspehi ter
Vas iskreno pozdravlja ' brat Ivo.
Moderna slika. Obiskovalec na umetnostni razstavi vpraša tam navzočega, slikarja - umetnika: »Oprostite, kaj pa tale slika prav za prav predstavlja?« — Slikar je kar užaljen in reče: »Čudno, da tega ne vidite. Saj je čisto jasno, da predstavlja boj tigra s kačo.« — Obiskovalec: »Hm, da, jasno je že, a rad bi vedel, kateri je tiger in katera je kača.«
Po nedolžnem v časopisa. V nekem mestu so hoteli ugotoviti, koliko ljudi gre dnevno čez mestni most. .Gospod Keber čita časopis in naenkrat pravi svoji ženi: »Glej, glej, danes pa časopis tudi o meni piše.« — Žena: »Kako to?« — Mož: »Piše, da gre čez Florijanov most dnevno 10.000 ljudi. In jaz sem tudi med temi, ker hodim tam čez v urad:«
Profesorska. Profesor za rastlinstvo je redno pozabljal svoj dežnik kjerkoli. Nekoč sede na kolo, vzame s seboj tudi dežnik in se odpelje v božjo naravo proučevat rastline. Žena mu pred odhodom zabičava, naj vendar pazi. da ne pozabi dežnik kje v travi. Okoli poldneva se vrne profesor peš in maha že od daleč ženi z dežnikom, češ: »Nisem ga pozabil!« — A žena ga vpraša: »Toda kje imaš kolo?«
tradicija jamči ir n kakovost!
Posncmalte jih!
Kaj pravite, kdo so, ki Vam jih v sliki predstavljamo? Le poglejte ona dva mala otroka! V rokah držita »Našo moč« in Vam vsem pripovedujeta, da je umnega gospodarstva in družinske sreče trdna podlaga primerno zavarovanje pri Karitas. Taka zavedna in napredna družina so Smodiševi na Cvenu pri Ljutomeru. Vsa družina
s starim očetom in staro materjo ter mladim gospodarjem in gospodinjo na čelu je zavarovana pri Karitas. Tako zavednost je treba javno pohvaliti! Naj bi Smodiševi našli povsod obilno posnemovalcev! Kadar bo lahko vsaka slovenska hiša rekla, da je vse, kar v niej živi. zavarovano tako kot pri Smodiševih, takrat bo pri nas več sreče.
D,. V„,,„ Bobinen:	jjJJ
mmmmm&l&i nsuuil v fusupi
Med narodi, ki jih je zajela sedanja I vojna vihra povsem nepričakovano, so tudi I severni sosedi Norvežanov, Švedov in Fincev, Lapi. To ime je finsko in prihaja od besede lappe, to je ^oddaljena pokrajinam. Lapi sami se pa imenujejo Sabme ali tudi Same, to je rmočvirci«.
Domovina Lapov, ki so najsevernejši, a menda tudi najmanjši narod v Evropi, je zelo prostorna. Obsega namreč nič manj ko 400.000 kvadratnih kilometrov severno od 60. stopinje severne širine na Norveškem, Švedskem, Finskem in na Koljskem polotoku, ki je v ruski posesti. O kaki državni enotnosti pri njih torej ni govora. Sami tudi ne poznajo Laponske kot take, temveč samo poedine lapske krajine, kakor na pr. v švedskem delu svojega ozemlja Torne Lappmark, Lule Lapp-tnark, Pitelappmark, Ume-Lappmark, Härjedalen, na norveškem ozemlju pa zlasti Finmarken.
Kdaj so prišli Lapi v svojo sedanjo domovino, je težko reči. Nesporno je samo to, da so nekdaj bivali mnogo bolj daleč na jugu; pred nekaj stoletji so jih poznali še na srednjem Švedskem, na Finskem okoli jezera Saima, v Rusiji pa v okolici jezera Onega. Pozneje so jih beli poljedelci, ki so prodirali proti severu, odrinili na skrajne robove Evrope. Lapov je danes le še okoli 31.000, in sicer 7200 na Švedskem, 20.000 na Norveškem, po 1600 pa na Finskem in v Sovjetski Rusiji. Znanost jih šteje k Zahodnim Fincem in išče njihovo pradomovino nekje v Uralu ali ob Volgi. Njim sorodni narodi v Evropi so Finci v ožjem pomenu besede, Esti, Zirjani in Madžari. Tudi lapski jezik je v marsičem podoben jezikom teh narodov, zaradi majhne gostote prebivalstva (kvečjemu 1 človek na kvadratni kilometer!) se je pa v različnih delih lapskega ozemlja razvil v- več jezikov in številna narečja, ki so deloma tako različna, da se bolj B oddaljene skupine Lapov ne razumejo med seboj. |
Nagradna naloga za iunl| 1940
Glede nagrad bi radi ustregli slehernemu čfc tatelju. Ker je pa naših čitateljev gotovo nekaj sto« tisoč, vsem popolnoma nikdar ne bomo ustregli. Pač pa spreminjamo način borbe za nagradno tekmovanje. Enkrat priobčimo zlogovnico, ki jo imajo eni rajši, drugič spet nekaj časa objavljamo križanke, ki so drugim bolj všeč. A eno kot drugo je zlasti za preprostega človeka, ki ima malo časa, pretežko. Zato hočemo sedaj ustreči vsem cenjenim čitateljem.
Prečitajte si današnji uvodni članek! Kaj ne, resne čase živimo in taki časi stavljajo na nas vse čisto posebne zahteve. Kako naj se v teh časih obnašamo, kako naj mislimo in čutimo, česa na| se ogibamo, o čem naj se razgovarjamo, kako naj podpremo vse one činitelje, ki so v prvi vrsti odgovorni za naš mir, vse to so vprašanja, ki morajo zlasti Slovenca živo zanimati, pa naj si je kmet ali delavec, gospod ali pridobitnik. Zato vam dajemo za nagradno nalogo sledeči naslov:
Deset zapovedi za jugoslovanskega državljana naše dobe.
Vsakdo izmed naših čitateljev naj skuša v desetih jedrnatih stavkih povedati, kakšni moramo v teh časih biti.
Naloga je lahka. Ne dvomimo namreč, da je vsakomur izmed vas blagor naše domovine pri srcu. Ko krog in kri g nas divja vojna vihra ali vsaj pretresajo ozračje vetrovi nemira in negotovosti, morajo biti vse naše misli obrnjene v eno: Kako si bomo ohranili naš dom? Zato ne dvomimo, da nam bodo naši čitatelji poslali globoke in pravega rodoljubja prežete misli.
Odgovore nam pošljite najkasneje do 30. junija 1940 na naslov: Uredništvo »Naše moči« v Ljubljani, Vzajemna zavarovalnica. Za deset najboljših odgovorov imamo pripravljena lepa knjižna darila.
Dovršeno orodje dobavlja specialna
Tvornio telovadnega orodja
J. ORAŽEH
RIBNICA
CgurccriBc
Našemu zastopniku Janezu Jagru, Orehek, p. Šmarje pri Jelšah, je bila med drugim pred nekaj dnevi ukradena tudi legitimacija našega zavoda številka 83.
Prosimo in opozarjamo vse zavarovance, da dotičnika. ki bi sc s to legitimacijo izdajal kot zastopnik našega zavoda, nemudoma prijavite oblastem. prav tako pa tudi obvestite naš zavod.
G. Jagru je bila izdana nova legitimacija pod številko 291.
Vzajemna zavarovalnica r Ljubljani
Usta m Uals äste
Vam dela že sedaj skrbi, čeprav je dete še v zibelki. Če imate premoženje. Vas stane mnogo truda, da ga obdržite skupaj in ohranite svojemu otroku; če ga nimate je pa seveda skrb, kako bi mu vsaj do gotove meje zavarovali bodočnost, še večja. Sredi takih načrtov pa se Vam je gotovo že kedaj vsilila misel: »Saj je vse zaman! časi so taki, da karkoli storim danes, je jutri že lahko brez vrednosti!«
To je, žal, resnica. Pomislili pa niste, da Vam ostane še ena možnost, ki pa odtehta vse druge: »Otroka bom vzredil in odgojil tako, da bo zares sposoben za življenje, pa naj se to obrne tako ali tako, in da bo sposoben tudi meni pomagati v slučaju potrebe.«
In to je gotovo najbolje. Treba pa je že od vsega začetka, že v prvih tednih življenja, gledati na to, da bo dete pravilno in dobro hranjeno. Od tega je odvisen ves njegov bodoči razvoj, njegovo zdravje in njegove umske in telesne vrline. Najboljša hrana za dojenčka je gotovo materino mleko. V večini primerov pa se že kaj kmalu izkaže, da je treba za razvoj otrokovega ogrodja krepkega, toda lahko prebavljivega dodatka. Doslej smo te vrsten otroški h hranil dobivali skoraj izključno le iz inozemstva. Šele v zadnjih letih smo se tudi na tem polju osamosvojili in tvrdka Žika, katere odlična ržena kava »Žika« je pri nas splošno znana, je spravila na trg »Žikin sterilizirani otroški zdrob« in »Žikine ovsene kosmiče«.
Podrobnejše podatke o teh domačih hranilih boste dobili v družinskem listu »Žiki«, ki prinaša poleg člankov o Žiki, Žikinem otroškem zdrobu in Žikinih ovsenih kosmičih tudi pesmi, zabavne ter poučne črtice, povesti in lepe slike. Družinski list »Žiko« boste prejemali brezplačno, če pošljete svoj naslov: Pražarni Žiki, Ljubljana-Vič.
m
Ilustracije In klišeji
dajo reklami šele pravo lice. — Za reklamo v visokih nakladah uvažujle le o ff s e ttisk, ki je danes n a j c e n e j HI
m
1
Kamenotisk • Kn jigotisk Bakrotisk • Kllsarna litografija • Offsettisk
JUGOSLOVANSKA TISKARNA
LJUBLJANA
KOPITARJEVA UL. 6
Različni tečaji. Mali se je vpisala v tečaj za plinsko kuho, hčerka Ela v tečaj za angleščino, sin Jure v tečaj za smučanje, očetu pa ni preostalo drugega, kot da je prijavil stečaj.
Ali smo res iz opic? V neki gostilniški družbi se je hotel čevljarski pomočnik delati silno učenega ter je govoril nekaj o darvinizmu in kako se je človek razvil iz opice. Pri sosedni mizi je sedel njegov bivši mojster ter se oglasil: »Ce gledam življenje marsikaterih mojih nekdanjih vajencev, rad priznam, da izhajajo iz živali. Toda zdi se mi, da ne izhajajo iz opic, temveč iz svinj, ker žive kot svinje.« — Nadutemu pomočniku je taka beseda seveda zaprla sapo.
Izgubljena stava. Aron in Levi sedita v gostilni. Pa pravi Aron: »Novo umetelnost sem se naučil. Znam zliti na človeka cel škaf vode, ne da hi bil dotičnik moker.« — Levi: »To je vendar nemogoče!« — Aron: »Kaj je nemogoče! Staviva 5 din in ti pokažem, da je res.« — Levi pristane. Aron da prinesti škaf vode in ga zvr.ne na Le-vijevo glavo. Levi: »Ali človek božji, kaj pa počneš? Jaz sem do kože premočen.« — Aron: »Ni mogoče! No, potem sem pač stavo izgubil.« ®
Nekdaj so bili Lapi, zlasti tisti, ki so bivali v bolj južnih pokrajinah, lovci in ribiči. Ko so jih pa Skandinavci potisnili na sever, so zašli v revne, deloma močvirnate ali le z nizko hosto, z mahovi in lišajem porasle predele, kjer mso več imeli istih življenjskih pogojev kakor prej. Trdo severno podnebje — ob jezeru Inari imajo povprečno letno toplino —2 stopinji Celzija! — jih je speljalo na novo življenjsko pot: udomačili so sčasoma severne jelene, s katerimi so se seznanili v teh pokrajinah. Sprva jim jeleni niso vrgli bogve koliko in bilo je mnogo lapskih rodbin, ki sploh niso imele jelenov. Mnogi so ostali tudi še nadalje lovci in ribiči in še danes so taki ribiči brez jelenov naseljeni ob severnih norveških obalah. Ko so pa začeli Lapi redno hoditi za jeleni, ker se ti poleti zaradi večje toplote, ki jo le slabo prenašajo, umikajo v gorovja, se je jelenoreja širila vedno bolj. Kmalu se niso mogli več baviti z lovom in ribištvom, ker so se črede množile in je bilo z njimi toliko dela, da sploh niso veš utegnili misliti na kaj drugega. Vendar pa severni jeleni niso vsi enaki. So tudi taki, ki kljubujejo poletni toploti severnih nižin in ki jih tudi neštevilni komarji lapskih močvirij ne preplašijo. To so tako zvani gozdni severni jeleni, ki se pasejo po gozdovih in močvirjih nižine. Lape, ki imajo te gozdne jelene, imenujemo gozdne Lape. Tako razlikujemo po načinu gospodarjenja tri velike skupine tega naroda. Prvi so pravi nomadi, ki bi jih lahko imenovali potujoče ali gorske Lape; ti potujejo s svojimi velikimi čredami vse leto iz kraja v kraj, s pašnika na pašnik. Drugi so gozdni Lapi, ki so deloma že stalno naseljeni, tretji pa ribiški Lapi, ki bivajo ob morju in se preživljajo skoraj izključno z ribištvom.
Kakšni so prav za prav Lapi? Po postavi so majhni in kratkih nog — moški merijo povprečno po 1.53 m, ženske po 1.45 m — kljub temu pa so močni in zelo odporni. Njihova glava je okrogla, polt rjava, skoraj rumenkasta, oči so temne, lasje črni. So pa tu in tam tudi Lapi s prav svetlo kožo in z rdečimi lasmi, kar kaže vsekakor na to, da so se močno mešali z drugimi severnimi narodi. Oblačijo se zelo pestro Nekateri potovale! pravijo, da je njihova noša, zlasti ženska, malodane orientalska, vsekakor pa mnogo bolj barvita kot bi pričakovali pri tem severnem narodu. Njihove čepice krasi rdeče perje, njihovo glavno oblačilo pa so modre jope z rumenimi in rdečimi progami. K temu pride še njihova temna polt. V resnici so torej Lapi povsem drugačni, kot jih vidimo na črno tiskanih slikah po knjigah.
Podlaga vse njihove kulture in vsega njihovega bogastva so pač jeleni. Kakor presojamo premoženje kakega našega človeka po bankovcih, ki si z njimi lahko kupi, kar hoče, tako presojajo Lapi imovino svojih rojakov po velikosti čred, ki jih posedujejo. Severni jeleni so zanje potujoči bankovci, kajti jelenje meso, kožo in rogove tudi lahko prodajo. O velikem številu severnih jelenov samo na švedskem Laponskem priča poročilo o strašni zimi, ki je leta 1936 uničila okoli 20.000 jelenov. Ti se niso mogli rešiti iz globokega in mehkega snega in so poginili ali od lakote ali pa kot žrtve medvedov, volkov in ptic roparic. En sam Lap, ki je gnal čredo 3000 jelenov z gorovja v dobno, je takrat izgubil 2000 živali.
Drug važen činitelj lapske kulture so njihova bivališča. Stanujejo ali v šotorih iz vej, ki jih prevlečejo z usnjem ali jadrovino in ki imajo zgoraj odprtino, skozi katero odhaja dim, ali v kočah, tako zvanih gamah, ki si jih gradijo iz šote. Gozdni Lapi imajo tudi stalne lesene koče, Lapi v Jämtlandu in Härjedalu, torej tisti, ki so skandinavski civilizaciji najbližji, pa celo prav trdne kladare, torej kolibe iz močnih lesenih tramov.
Zanimiva so dela njihove hišne obrti, na pr. šivanje oblek, strojenje usnja, izdelovanje raznega orodja iz lesa in kosti ter vezenine iz kositrnih žic. V različnih krajih imajo seveda različne vzorce. Posebno pozornost vzbujajo njihove sani, tako imenovane pulke, ki jih izdelujejo v glavnem iz usnja. Zlasti zanimive pa so njihove smuči, ki so dvojne. Ene imenujejo vzhodne smuči, ker so jih dobili od svojih roških in sibirskih sosedov; pri mjih sta obe smučki enako dolgi in spodaj prevlečeni z jelenjo kožo Drugačne pa so severne smuči. Pri teh je leva smučka mnogo daljša od desne in ni prevlečena s kožo Pač pa je kratka desna smučka spodaj usnjena in rabi za to, da se smučar z njo poganja naprej.
Kakšno je duševno življenje Lapov? Težko jim je priti do dna. Njihovi pravni nazori so še zelo preprosti in čudno je, da nimajo za glasbo skoraj nikakega smisla. Njihove prvotne verske
predstave so bile podobne onim, ki jih imajo ostali arktični narodi. Ko so bili še pogani, so častili na pr. medveda, a tudi svete kamne in skale. Od 17. stoletja dalje so prevzemali vedno več potez iz katoliškega in protestantskega verskega sveta, dokler se niso povsem pokristjanili. Posebne zasluge za to je imel protestantski duhovnik in poznejši lapški škof Lars Levi Laestadius, ki jih je z veliko gorečnostjo in železno energijo pridobil za protestantsko vero. Lapi na Koljskem polotoku pa so pravoslavne vere. Sicer pa so tudi kulturno že zelo napredovali in je švedska vlada tista, ki je najbolj poskrbela za njihovo izobrazbo. Po velikih lapskih šotoriščih ustanavlja sproti nomadske šole in danes je le še malo Lapov, ki ne bi znali pisati in brati. Imajo na Švedskem celo časopis, ki izhaja tedensko in se imenuje »Nüor-tenaste«. Ker so večinoma nomadi, je pri njih seveda le malo pisateljev. Eden izmed njih pa je postal znan tudi v ostali Evropi, in sicer je to Ivan Turi, ki je napisal knjigo o življenju in običajih svojih rojakov; izšla je leta 1910. Kljub temu, da pozna Evropo in da je že zaradi svojega poklica drugačen kot so drugi Lapi, je ostal Turi doma in se ni ločil od svojih sorodnikov. Živi kot nomad in nosi pestro nošo svojega plemena. Tudi umetnost se pri Lapih lepo razvija. Prav v zadnjem času pa se je proslavil njihov slikar Nils S k u m z vrsto 50 slik, ki pokažejo prav nazorno, kako preživijo Lapi in njihove črede letne čase.
Zelo radi si pripovedujejo povesti, zlasti pozimi, ko jih ovira dolga polarna noč; na Severnem rtiču traja ta noč 74 dniI Potovalec Bernatzik, ki je napisal prelepo knjigo o Lapih in jo opremil z mojstrskimi fotografijami — po njem sem povzel tudi nekatere podatke za ta članek — je zapisal večje število njihovih povesti in pripovedk. Značilna je na pr. pripovedka o dveh bratih, s katero tolmačijo Lapi razliko, ki obstaja med njimi in Švedi. Z njimi se zlasti v prejšnjih časih niso nič kaj razumeli. Takole pripovedujejo: »Najvišje božanstvo Jubmel je ustvarilo dva brata. Spočetka sta se dobro razumela. Toda nastal je snežni vihar in eden izmed bratov se je skril: njegovi potomci so Švedi. Drugi pa je viharju srčno kljuboval, in glej: postal je praded Lapov.« — O tem, kako so dobili severnega jelena, pa imajo tole legendo: »V davnini so Lapi gojili losa kot domačo žival. Živela pa je stara ženica, ki se je venomer pritoževala, da se los preveč potika okoli njene koče. Prosila je Stvarnika, naj ji da kako drugo krotko žival. Ko je Stvarnik slišal, da z losom ni zadovoljna, mu je vrnil prostost, Lapi pa so dobili severnega jelena. Ta skače sedaj čez hrib in dol, njegovi gospodarji pa imajo z njim obilo truda in skrbi.«
Njihovo življenje resda ni lahko in veliki švedski učenjak, znani Karel pl. Linne, je imel prav, ko je rekel o njih, da so »rojeni za trpljenje kakor ptiči za letanje«. Novodobna civilizacija jim to trpljenje sicer lajša, toda narava severne pokrajine je močnejša od civilizacije in le v trdem boju z njo morejo Lapi uspeti. Naj bi po težki preizkušnji, ki jo preživlja del njihove domovine, mogli zopet mirno potovati s svojimi čredami, kakor so z njimi že pred davnimi stoletji potovali njihovi dedi! Naj bi vsaj one njihove pokrajine, ki so od vojne še nedotaknjene, ohranile svoj mir in s tem svojo svežost in hladno nedotaknjenost, da bo Evropa imela vsaj tu kotiček še naravnega in nepokvarjenega sveta!
Značajna. Sodnik: »Koliko ste stari?« — Obtoženka: »30 let.« — Sodnik: »Ko smo vas pred dvema letoma zasliševali, ste povedali prav tako 30 let.« — Obtoženka: »Seveda, gospod sodnik! Jaz nisem ena tistih, ki danes tako govori, jutri pa čisto drugače.«
V prirodopisni uri. Učitelj: »Otroci, kdo mi zna opisati gos?« — Oglasi se Božo: »Jaz, gospod učitelj! Gos ima glavo, kljun, peruti, noge, krempeljce...« — Učitelj: »No, kaj ima še? Pomisli malo! Kaj imaš ti v posteljni blazini?« Učitelj ga je hotel spomni+i na perje. Božo pa se odreže: »Stenice!«
Posledica zamujenega vlaka. Predsednik višjega sodišča pregleduje kaznilnico. V neki celici naleti na gospoda, ki je spadal očividno med »boljše« ljudi. »Kako pa pridete vi tu sem?« — ga vpraša. Kaznjenec: »Vlak sem zamudil.« — Predsednik: »Hm, zaradi tega vendar človek ne pride v kaznilnico.« — Kaznjenec: »Da, pa je vendar le tako. Ce bi bil ujel vlak, bi bil še pravočasno izginil s plenom čez mejo.«
Jfeka nsspmtageiD eisđilsHii dein
Mimogrede smo že omenili v »Naši moči«, da se vrše priprave za izboljšanje slovenske radiofonije. Bralcem »Naše moči« bomo ustregli, če v kratkem opišemo, kako napredujejo dela.
Pred tedni so bili razstavljeni osnutki za palačo »Slovenskega doma«, v katerem bodo novi študijski prostori in radijske pisarne. Današnji študijski prostori že davno ne odgovarjajo potrebam našega radia. Novi prostori v palači »Slovenskega doma« bodo obširni, moderni in bodo v vsakem oziru odgovarjali potrebam in zahtevam sodobne radijske tehnike. Poleg velikega glavnega studia bo več malih studiov in vrsta drugih prostorov. Dasi še ni odločeno, kateri izmed razstavljenih in nagrajenih osnutkov bo služil kot načrt za bodočo zgradbo, je gotovo, da se bodo odločili za osnutke, ki v vsakem oziru odgovarjajo. Čim bodo odobreni načrti, se bodo razpisala dela. Potem bodo dela hitro napredovala in prihodnje leto v tem času se bodo radijske oddaje že vršile iz novih, modernih studijskih prostorov.
V kratkem se bodo tudi začela gradbena dela za obe novi radijski postaji, tako v Domžalah kakor tudi v Mariboru. Obe no'd postaji bosta zgrajeni na obširnem zemljišču, tako da bo kljub temu, da bosta zadostovali za naše potrebe, možen v bodočnosti nov razvoj, nova razširitev, če bodo potrebe časa in razmere to zahtevale.
Obe postaji — v Domžalah in relejno v Mariboru — bo dobavilo znano nemško radijsko podjetje »Lorenz« iz Berlina. Postaji bosta najmodernejši. Z montažo obeh novih oddajnih postaj bodo pričeli že letošnjo jesen.
Pomena teh izboljšanj slovenske radiofonije se danes še ne zavedamo v polni meri. Povečana postaja v Domžalah, relejna postaja v Mariboru, novi, moderni studijski prostori — vse to bo v veliki meri izboljšalo tehnično stran radijskih oddaj. Tedaj ne bo kraja v Sloveniji, kamor ne bi prodrl čisti glas naše kukavice. Povsod bo sprejem dober, tudi v tistih krajih, katere danes prištevamo tako imenovanemu »mrtvemu pasu«, to je predvsem severni del naše države.
ZAHVALA
Podpisana Zorko Alojzija, Zg. Radvanje 64, p. Maribor, se prav iskreno zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, za točno izplačilo zavarovalne vsote po mojem pok. očetu Zidov-niku Mihaelu. To pošteno zavarovalnico vsakomur priporočam.
Zg. Radvanje, marca 1940.
Alojzija Zorko, 1. r.
Javna zahvala
Podpisana se najprisrčneje zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelka KARITAS, Ljubljana, ki mi je izplačal dvojno zavarovalno vsoto po mojem možu Zidarju Rudolfu, ki se je smrtno ponesrečil na poti domov grede. Zavarovalnina mi je v veliko pomoč. Kaj bi sedaj počela s 4 malimi otročiči, ko bi mož ne bil zavarovan. Zatorej svetujem starim in mladim, da se daste takoj zavarovati pri edini slovenski zavarovalnici. Vzajemni, oddelku KARITAS.
Prosim, da to mojo zahvalo objavite v »Naši nioči«.
Polana, 25. marca 1940.
Marija Zidar 1. r., viničarka, Polana 15, p. Hoče pri Mariboru.
Moltim esenca Mostili
Z našo umetno esenco Mostin si lahko vsakdo z malimi stroški pripravi izborno, obstojno in zdravo domačo pijačo. Cena 1 stekb za 150 litrov din 20'—, po pošti din 35*—, 2 steklenici po pošti din 55'—, 3 steklenice po pošti din 75'—.
Prodaja drogerija Kam. Ljubljana. Židovska ul. 2.
Ra deželi pa zahtevajte Mostin pri Vašem trgovcu nli zadrugi.
Kolikega pomena v narodnostnem, gospodarskem, kulturnem, prosvetno-vzgojnem oziru itd. bodo prinesla ta izboljšanja, vse to bomo mogli preceniti šele v teku časa.
Kakor se veselimo tega razvoja in napredka slovenskega radia, moramo po drugi strani vsak po svoji moči prispevati k temu razvoju in napredku. Kako? Pomagajmo dvigniti število radijskih naročnikov. Če imamo že sami radijski aparat, povejmo tistim, ki ga še nimajo, koliko koristi nudi radio sodobnemu človeku, poedincu, družini in celi družbi. Vsak dosedanji naročnik naj bi pridobil med svojimi prijatelji vsaj enega naročnika in dosedanje število bi se podvojilo.
Vidite, na ta način lahko vsakdo pripomore k razvoju in napredku slovenske radiofonije. Skrb nas vseh, kakor tudi poedinca je, da dvignemo število radijskih naročnikov. Pri tej skrbi in pri tem delu nam bodi geslo: Vsaki slovenski družini — radio!
Življenjska modrost.
Vse one zavarovance Vzajem« Ine zavarovalnice, ki morda pomoto* I ma ne prejemajo »Naše moči«, pa so vpla* i čali 1 din letne naročnine, prosimo, da na-I pako javijo najbližjemu krajevnemu zastop-I niku Vzajemne zavarovalnice, ki je to dolžan § takoj javiti upravi »Naše moči«. V Ljubljani lahko nedostatek javite neposredno v pisarni Vzajemne na Miklošičevi cesti 19, v Celju pri podružnici Vzajemne na Vodnikovi 2 (palača Ljudske posojilnice), v Mariboru pa pri glavnem zastopstvu (g. F. Žebot), Loška 10.
-----"---------------
llmelea ksnuuisl -aalbcllši adpcmcžck
za cudcritacst zemlje!
Nihče ni popoln. Zato od nikogar preveč ne pričakuj!
Bodi prijazen s podložnimi!
Hvali pred drugimi, grajaj pa le med štirimi očmi!
Hvali, kadar le moreš, grajaj pa samo, kadar moraš!
V vseh prijetnih stvareh dajaj prednost drugim!
Če zavzemaš visok položaj, ne pozabi, da si bil nekdaj nizko postavljen!
Tudi podrejenemu ne krati svobode, ki je potrebna za veselo delo!
Kaj dela vojaka. Narednik razlaga vojakom vojaške vrline, ki jih mora vsak dober vojak imeti: »Vojaka tedaj ne dela le lepa suknja, temveč kaj še?« — Se oglasi eden: »Imeti mora tudi hlače.«
Vzajemni zavarovalnici
v Ljubljani.
Podpisana prosiva, da priobčite v prihodnji številki »Naše moči« najino prisrčno
javno zahvalo,
Za pripravljanje komposta uporabimo rastlinske odpadke, kot listje, slamo, plevel, kuhinjske odpadke, praprot, slab hlevski gnoj, pleve, odpadke hmeljskih sadik, tropine itd. Ko se je na določenem smetišču nabralo dovolj teh odpadkov, pripravimo mesto, kjer bomo zgradili kompostni kup. Za podlago komposta moramo zemljo dobro stolči, da ne propušča. Najprej se pripravi prva plast dobro stlačenih in zmočenih rastlinskih ostankov in odpadkov do višine 30 cm. Na to plast se potrosi neoljeni apneni dušik — 5 kg na t m3 odpadkov. Na prvo plast se polaga nato druga plast zopet 30 cm, prav tako dobro namočeno z vodo in stolčeno. (150 litrov vode na 1 ms odpadkov.) Tako naložimo več plasti, do višine 2 m, med posamezne plasti potrosimo neoljeni apneni dušik, pomešan z zemljo. Ko je kup dograjen, ga obložimo z zemljo ali rušo, da se ne posuši v toplem letnem času. Poleti je treba kup večkrat škropiti z vodo Po pribbžno 5—6 mesecih je kompost dozorel in nam nudi izboren gnoj, enakovreden dobremu hlevskemu gnoju. Dodani neoljeni apneni dušik pa je uničil obenem tudi plevel (seme), ličinke muh, hroščev in drugih škodljivcev. Neoljeni apneni dušik desinficira kompost oziroma zemljo. Važno je pri umetnem kompostu to, da se ne sme nikdar osušiti. Če ni dovolj vlažen, tudi bakterije ne morejo presnavljati in pretvarjati organskih odpadkov v humusi
Vsak kmetovalec oziroma posestnik vrta lahko na ta način pridela dovolj prstenine (humusa) za izboljšanje svoje zemlje.
ki jo izrekava Vzajemni zavarovalnici za točno izplačilo požarne škode, ki nama je nastala 27. marca t. 1. V zaupanju v domači zavod se nisva varala. Zato vsakomur priporočava domačo Vzajemno zavarovalnico.
Pripominjava še, kako zelo je potrebno, da ima gospodar zavarovane tudi premičnine, orodje, pohištvo itd., ker vse to pride po požaru najdražje.
Mota, 12. maja 1940.
Klemenčič Matej in Marija, 1. r.
Mota, p. Slatina Radenci.
Uštel se je. Anka pride v trgovino in izbere blago. »Koliko stane meter,« vpraša pomočnika, o katerem je vedela, da je do ušes zaljubljen vanjo. Pomočnik: »En sam poljub!« — Anka: »Potem mi odrežite tri metre 1 Plačala bo pa moja stara mama.«
Pri vojakih. Podnarednik Hribar javi stotniku: »Gospod stotnik, redov Pavlič ne more priti v službo.« Stotnik: »Zakaj ne more priti?« — Podnarednik: »Zato, ker je redov Petrič razbil čistilko.« (Čistilka je palica, s katero snažijo cev pri topu.) Stotnik se zamisli: »Pa zakaj ne more priti Pavlič, ako je čistilko razbil Petrič?« — Podnarednik: »Razbil jo je namreč na Pavličevi glavi.«
Nedolžna vprašanja. Kdo poje, ko se drugi joče? Mati, kadar hoče uspavati otroka. — Komu je podoben skopuh? Debeli svinji. Dokler namreč živi, samo žre in nikomur ne koristi, — Kaj vidimo z zaprtimi očmi? Sanje, ki jih vidimo le^ če spimo. - Kaj ljudje najraje poslušajo in verjamejo? Opravljanje in obrekovanje. — Kdai imajo bančni uradniki svojega ravnatelja najrajši? Kadar je na dopustu.
Pa ga je ujel. \ šolo pride nadzornik in pokliče Pavleka k tabli. »Napiši mi na tablo število z dvema številkama!« Učenec napiše 79. Nadzornik: »Da, to je 97 Napiši še eno tako število!« Učenec napiše 45. Nadzornik: »To je 54. Napiši mi še eno!« — Pavlek malo pomisli in napiše 77. Nadzornik se zagleda v številke in pravi: »Hm, kaj si sedaj napisal?« — Pavlek: »Jaz že vem, kaj sem napisal, a sedaj vi obrnite številke, če znate!«
Prebrisan^ Jaka Jaka sedi v gostilni z domačim učiteljem. V teku razgovora pride do stave. Jaka je namreč trdil, da bo stavil raznim ljudem sto vprašanj, na katera bo dobil od vsakogar enak odgovor. Učitelj je na stavo pristal. Ko gresta domov, vpraša Jaka prvega, ki ga sreča: »Ali je res, da se je Miha napil, padol po stopnicah in se ubil?« Oni ga vpraša: Kateri Miha?« — šla sta dalje in spet vpraša Jaka nekoga: »Ali se je res Miha tako bogato oženil?« — In spet ga vpraša: »Kateri Miha?« — In ko sta srečala še tretjega, je Jaka vprašal: »Ali je res Miha tako pretepel svojo ženo, da je umrla?« — In spet je sledilo vprašanje: »Kateri Miha?« — Učitelj ni čakal na nadaljno vprašanje, temveč je stisnil Jaki stotak, za kolikor sta bila stavila.
Zahvalo
Podpisani se Vzajemni zavarovalnici, oddelku ARITAS, Ljubljana, prisrčno zahvaljujem za ta-ojšnjo in v celoti izplačano posmrtnino po mojem rtu Ivanu Mačku. Čeravno sem zaradi vojaščine i domačega gospodarskega dela moral oddati za-lopstvo tuk. gospej organistov! M. Baumanovi. om našo slovensko in domačo Vzajemno zavaro-nlrdco vsakomur priporočal še naprej, laček Anton 1. r. Sv. Peter-Trčova 3, p. Maribor»
Nikolaj Kuzmini
Z& domovino
Zgodba h Španskih bojev.
(Nadaljevanje)
Tretje poglavje.
Obdolžen.
Lepa bolniCarka je imela naslednje dni polne roke posla z ranjenci, ki je z njimi krvava vojna polnila bolnišnico. Pedro je celo opazil, kakor bi se mu oCi Lucienne namenoma izmikale. Res je pa bilo le, da se je vsa žrtvovala delu za ranjene sirote.
Pedro je čutil, da se mu vrača zdravje. Vedel je, da bo sedaj njegov zdravnik samo še čas. Postelje pa še ni mogel zapustiti.
Sedaj je tudi že vedel, da leži v Barcareni, ki so jo v tistih nočeh, ko je njegov duh blodil bogve kje, zasedle nacionalne čete. Po zidovih bolnišnice je že razločil nesramne slike in spolzke beležke, ki so pričale o miselnosti prejšnjega gospodarja mesta. Gnus mu je pretresal srce, ko je gledal to barbarsko zasramovanje vsega, kar je zvestemu Spancu sveto.
Pedro Entrez je bil v veliki bolniški sobi edini častnik med preprostimi vojaki in podčastniki. Nihče ni niti slutil, da je ta mladi mož oni poročnik, ki je tako nesrečno zadel ob poveljujoči bombnik pri Barcareni. Pač pa so se ranjenci pogosto pogovarjali o tej nesreči. Njih mnenja so bila kaj različna, mnogokrat so ga naravnost zabavala, a sam je vztrajno molčal. Iz pogovorov svojih sotrpinov je tudi izvedel, da je njegova eskadrila še vedno nekje v bližini Barcarene.
Tekli so dnevi in nič se ni izpremenilo v bolniški sobi. Nobena vznemirjujoča vest ni ogrožala prijateljskih vezi, ki so vedno tesneje oklepale
Slika kaže po požaru (18. aprila 1940) opustošeno gospodarsko poslopje na posestvu g. Janeza Ježka v Poljanah št. 2-3 pri Šent Vidu nad Ljubljano. Skoraj nova stavba, ki ji po razsežnosti, solidnosti in lepoti ni bilo pri-
mere v vsej bližnji in daljni okolici, ki je bila zgrajena tako rekoč »za večno«, je postala plen požara, ki pride nenajavljen in nenadoma ter z neustavljivo silo ognja uničuje ponosne stavbe, pa čeprav so zgrajene iz kamna in betona ter krite z opeko.
Naj bo ta nesreča v svarilo vsem, ki se izgovarjajo, ko bi morali skleniti zavarovanje, na solidno zgrajeno stavbo, češ saj je zidana in z opeko krita, zavarujmo ■ jo prav nizko, ali pa sploh ne, saj tako ne bo zgorela. Dober gospodar zavaruje vse svoje nepremično in
prebivalce te hiše trpljenja. Zdelo se je, da je general Franco pozabil na Barcareno in se ves posvetil le osvojitvi prestolnice Baskov. Odrezani od sveta in kakor pozabljeni od ljudi so si ranjenci kratili čas s pripovedovanjem, bolj zdravi pa s šalami in dovtipnimi domisleki. 'Le Pedro Entrez je ostal temu svojevrstnemu življenju tuj. Poležaval je in nepremično zrl v strop, dokler ni nekega dne čutil, da bi mogel hoditi.
Javil se je v zdravniško ambulanto. Oprt na bergle je trudoma vstopil. Mlad zdravnik mu je uslužno prižgal cigareto. Sestra Lucienna je imela tam slučajno opravek, pa vendar ni odšla.
»Bog ve,« je šinilo Pedru pd možganih, »če nimata ta dva kaj skupaj?«
Pa se mu je sumnja hitro razblinila in so se mu misli obrnile drugam, ko mu je rekel mladi dr. Peroni počasi in izredno resno: »Senjor Entrez, vi bi radi zapustili bolnišnico. Žal bo to nemogoče. Imamo ukaz, da vas brez dovoljenja vojaških oblasti ne smemo izpustiti.«
Temna slutnja je zajela Pedra, da se je nalahno stresel. Moral se je nasloniti ob zid.
»Ne razumem tega, gospod doktor,« je pretrgano izustil.
Zdravnik je stopil nekaj korakov po sobi, se nato ustavil pred Pedrom in mu z vljudno kretnjo pokazal v naslanjač.
»Sedite, prosim vas, gospod poročnik!« Z rokami na hrbtu in vidno razburjen je stopil zdravnik zopet po sobi, a se nenadno ponovno ustavil pred poročnikom. Pomenljivo se je zazrl v poročnikove jasne oči, nato pa počasi dejal:
»Vi ste edini, ki ste preživeli ono letalsko katastrofo pred Barcareno!«
Poročnikov obraiz se je za hip razjasnil, a dobil koj nato trpke poteze. Zdravnik je namreč nadaljeval :
»In vendar bi bilo za vas bolje, gospod poročnik, ako bi vas bila zadela takrat ista usoda kot poveljnika Lopeza!«
premično imetje v pravi vrednosti in se ne zanaša na neizgorljivost gradbenega materiala, ki more 1© redko kljubovati uničujoči sili požara. Prav ta primer to zadnje najbolje potrjuje.
Zahvala
Podpisani Janez Ježek, posestnik na Poljanah št. 3 pri Št. Vidu nad Ljubljano, se Vzajemni zavarovalnici prisrčno zahvaljujem za točno izplačilo zavarovalne vsote po požaru 18. aprila 1940, ko mi je pogorelo gospodarsko poslopje. Vzajemno zavarovalnico toplo priporočam vsakemu slovenskemu gospodarju, ker more le domači zavod prav razumeti nesrečo, ki zadene človeka 8 požarom.
Pedro je hotel planiti pokonoi. a bolečina v nogah ga je potisnila še globlje v naslanjač, glava mu je omahnila na prsi in z zloveščim ropotom se je prevrnila njegova bergla.
Sestra im zdravnik sta ga nekaj časa sočutno opazovala. Kot bi iskal pomoči, se je Pedro zazrl v sestro. Ona se je rahlo sklonila k njemu in mu položila roko na ramo.
»Pomirite se, gospod poročnik, prosim vas! Ako je res, vendar ne mislite tajiti. To bi bilo za vas poniževalno. Ne tajite, če se več tajiti ne da!«
Poročnik se je topo zazrl predse. Pogled mu je bil kalen in neskončno otožen. Le počasi je dvignil glavo, a sestre ni pogledal. Kakor bi trgal besede iz prsi, je govoril:
»Vi ne morete vedeti, sestra, kako je v duši moža, ki ga dolžijo nečesa strašnega. Povejte, prosim vas, mar sem se zato boril za svobodo Španije, da bi me sedaj ustrelili lastni vojaki? Ne, sestra, to je preveč strašno!«
Sklonil je obraz, da bi ne videla solz v njegovih očeh. Mladostno telo je sunkovito vztrepe-tavalo, ko je še govoril: »Kako kruto se včasih poigrava usoda s človekom. Kaj takega nisem nikdar pričakoval!«
Zdravnik se je ob/Jrno umaknil v čakalnico, tam jezno zalučal ogorek cigarete v pljuvalnik in zamišljeno sedel na klop.
Polagoma se je Pedro umiril. Pred oči mu jo stopila stvarnost: obtožili ga bodo izdaje.
»Ali mi hočete verjeti vsaj vi, sestra Lucienna,« — je vprašal po kratkem molku.
»Ko vam ne bo verjel nihče, vam bom verjela jaz,« je tiho odgovorila. »Toda pomnite, da vam nihče ne bo smel verjeti.«
Poročnik je obupno segel v lase: »Moj Bog, reši me te stiske!«
Sestra ga je rahlo prijela za roko in ga odvedla k oknu. Oprt na njene rame je zrl na tiho in skromno mesto pod seboj. Odnekod je bilo slišati oddaljeno puškarjenje.
Na videz umirjen je poročnik govoril: »Rdeči bodo gotovo skušali zopet osvojiti to postojankoi. Kaj, to cerkev so naši porušili!«
Žalostno se je nasmehnil, ona je pa lahno prikimala: »Da, žrtev pravice!«
»Ali ste prepričani v našo zmago, sestra,«
Kot bi bile njene misli nekje daleč, sprva ni odgovorila. Šele čez nekaj trenutkov je rekla: »Kdor je z Bogom, tega tudi Bog ne bo zapustil.«
»Vaše besede, sestra, mi vlivajo upanje in tolažbo! Nikoli vas ne bom mogel pozabiti!«
Prijel je njeno roko in jo pritisnil na svoja izsušena ustna.
»Ali sem jaz res edina, ki vam naj verjamem?«
»Vi... edina ...,« je šepnil.
Vroče solze so oblile njeno roko.
»Vi jočete?«
»Ni me sram solz, sestra! Morate vedeti, da nisem še nikdar mogel nikomur razodeti svojih čustev.«
»Še nikoli?«
»Nikoli. Vi ste prvi in .. .<
»... zadnji,« je dopolnila.
Zopet je sklonil glavo.
»Torej priznavate,« je tiho vprašala sestra.
»Sestra, vsaj vi me ne dolžite!« — je planilo iz njega.
»Ne dolžim vas ničesar, prijatelj!«
»Tisočkrat vam hvala za to besedo, sestra. Saj nimam razen vas nikogar na svetu, ki bi ml bil blizu!«	(Dalje.)
Ali ste že naročili
dr. Franceta Vebra knjigo »Nacionalizem in krščanstvo«? Knjiga je posebno v teh časih vsakemu mislečemu človeku kažipot in v uteho. Naročila sprejema Ivo Peršuh, Ljubljana, Poljanska cesta 18/III. Cena: vezana knjiga 54 din, nevezana 49 din.
Dobro mu je vrnil. Kardinal Campegi se jo zapletel z nekim vojvodo v prepir. V prepiru vojvoda oponese kardinalu, da je bil njegov oče čisto navaden svinjski pastir. Kardinal ga mirno zavrne: »Res jel A če bi bil vaš oče svinjski pastir, iz vaa ne bi nikdar postalo kaj pametnejšega.«
Poljane, dne 26. aprila 1940.
Janez Ježek, 1. r.
Tudi zidanu imlupla nisu uaeuu
pred pužarom
Pogorelo gospodarsko poslopje g. Ježeka Janeza v Poljanah pri Št. Vidu nad Ljubljano
Odgovorni urednik: proi. Janko Mlakar
Tisk: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič)