mm
Leposloven in znanstven list.
Leto III.	V Celovci, 1. junija 1883.	Štev. 6.
Luteranci.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
(Dalje.)
Štirinajsto poglavje.
On je k ljubi trkat tekel V lepo belo kamrico.
Narodna.
Ednajst je že moralo biti isto noč. Tako je vsaj preračunil moški, ki je v plašč zavit stal pod široko lipo na vrtu Strmolskega gradu; kajti na nebo je zrl in po oblakih je preštudiral, kako visoko mora stati luna, akoravno je ni videti. Nekoliko pozneje, ko se je prepričal, da je vse mirno okrog in da je po gradu vse pospalo, odšel je na severno stran poslopja. Ondi je na peščenej stezi pobral okrogel kamenček in ga zalučal v okno v prvem nadstropji. Precej potem se je prikazal nekdo za šipo, ki je lahno in polagoma okno odrsnol.
rAli si ti?" čul se je nežen ženski glas iz višave.
„Proti polnoči mora že kazati mesec; hiti torej Lavra! Predno se jame daniti, morava biti na koroškej meji," odgovarja moški pod zidom, ozirajoč se pazno okoli.
„Oh mene tako srce boli nocoj, dragi moj! Bojim se, da sva izdana, Tudi se mi dozdeva, da sem čula pred pol ure šum na dvorišči, ko sem se hotela prepričati, ali r<5s spi čuvaj pred vrati v ječo."
„Ne boj se, on smrči kakor polh v gabrovem duplu; predno se vzdrami, bode solnce visoko na nebu, kajti žganje ga je zelo omamilo."
„Ali misliš, da me ni videl nihče, ko sem upijanila stražnika, in ni čul ključa v vratih?" vpraša zopet ženski glas.
„Nihče. Oče spijo; dolg in uren pot iz Nemškega Gradca jih je utrudil."
Precej potem se je razsvetlila soba v prvem nadstropji, in mlada grajska hči Lavra pospravljala je v silnej naglici nekaj obleke in dra-
20
gocenosti v culo ter je jedva brisala sproti solze, ki so se jej vlivale kakor biseri po mehkih licih.
Med tem ko je govoril moški, ki je bil Jarnej Knafelj, s svojo izvoljeno, ležal je nekdo v obližji za rožnatim grmom na trebuhu in sapo je na-se vlekel ter utepal'posluške. Ko je Cul besede: „Pridi, hiti; ko se jame daniti, morava biti na koroškej meji," prestrašil se jih je ter zadel s kvedrastim črevlje m nehote ob rožnato vejo, da se je zmajala in da so se otresle deževne kaplje popoldanske plohe raz nje in je zašumelo ob belem pesku na stezi.
Privzdignol je zaradi tega Knafelj glavo, ozrl se in rekel polglasno: „Netopirji in miši hodijo na sprehod in se vesele življenja." In kakor da 1»i jim ne privoščil tega veselja, povzdignol je svojo težko z železom okovano palico in jo zalučal v rožnati grm.
V istem trenotku pa se je čul strašen krik, kakor da bi bil nekdo smrtno zadet, in možak, ki je prej za grmom na trebuhu ležal, planol je kakor obstreljena zver kvišku in kričal: „Pomagajte, primite ga!"
A predno je storil deset korakov, držale so ga že jeklene Knaf-[jeve roke za vrat, da je hipoma zamrl krik in se je čulo le bolestno ječanje. Boj, ki se je vnel med moškima, privabil je kakor strel ljudij od dveh nasprotnih stranij. A prej ko se je zavedel Knafelj, bil je že sam pobit na zemljo, in čutil je, kako ga vežejo in na zemljo tišče napadalcev roke. Nekaj časa je bil 011 izgubil zavest. Le kakor v strašnih sanjah čul je krik in boj napadalcev med seboj, in dozdevalo se mu je, da je spoznal globoki Gogalov glas. In kakor v megli je videl, da pobija on s kovaškim kladivom moža, ki kleči njemu na prsih, in da meče ostale z levico kakor gladne mačke od sebe, in pesek prši kar v zrak in tla se tresejo pod njim.
Krik in šum udari tudi Lavri na uh6. Naglo, kolikor jo morejo nesti noge, dirja iz svoje sobe po kamenitih stopnjicah na grajsko dvorišče. Na vežnem pragu pa omaga samega strahu, da se zgrudi nezavestna na tla.
Ta nenavadni hrup vzdrami kmalu grajske hlapce. Z baklami, sekirami, vilami in vsakovrstnim orožjem hite na dvorišče, od koder prihaja vpitje in jek. Prišedši tja najdejo tri možake v krvi na tleh in med njimi enega brez zavesti.
Začudijo se in strahu snamejo pokrivala, ko spoznajo na bojišči med biriči in kmeti Kamniškega mestnega sodca, ki^ divja in kolne, da mu je ušel prokleti luteranec Knafelj in mu povrh še pobil vodnika in dva spremljevalca.
Med tem se vzdrami tudi grajščak, in strašna misel mu pride v glavo, ko čuje krik na dvorišči.
Sinoči se je vrnol poklican po sodniji iz Nemškega Gradca in važno povelje je dobil, naj takoj zapre svojega kočijaša , dokler ga skrivaje ne odvede sodnija. In utaknol je vestno kočijaša Jarneja v najglobjo ječo in postavil stražnika pred vrata. A zdaj ko je hitel na razsvetljeno dvorišče, izpodtaknol se je na pragu in padel na hčer ondi v nezavesti ležečo. Ta padec mu je razvozljal strašno uganjko, in misel mu je šinola v glavo, da je v zvezi s prokletim luterancem njegov edini otrok.
Mesec je prilezel med tem izza oblakov, in ko je posvetil med kopico mož na dvorišči Strmolskega gradu, spoznali so okoli stoječi v krvi ležečega Kamniškega mestjana Gorička, poleg njega rudečelasega Urbana Kosa in enega izmed sodnijskih biričev. Ostali možakarji, sodnikovi spremljevalci pa so vezali ondi ob grajskem zidu nekega izmed ujetih rešiteljev ubeglega Knaflja. Pripeljali so ga potem vsega krvavega in raztepenega mestnemu sodniku, meneč naj ga sodi sam.
„Predikant Luka Avnič je," čuje se potem mrmranje zbranih mož. Izpraševal je ujetega takoj na mestu po njegovih tovariših sodnik Kramar. A ujetnik ni odgovarjal, le sem ter tja se je ozrl s strupenim pogledom po na tleh ležečem Goričku, kakor da bi bil hotel reči:
„Onega vprašajte! Takov lopov izdaje prijatelja za Judeževe sre-bernjake; mene pa v miru pustite in storite z menoj, kar vas je volja."
Med tem ko se je godilo to na Strmolskem dvorišči, hitelo je po stranskem potu proti Brdskemu gradu nekaj mož. Dva izmed njih, orjaški Gogala in Kamniški črevljar Kriškar, nosila sta na smrekovih vejah ležečega in ranjenega — Jarneja Knaflja. Ko dospejo do Kokre, spero mu v valovih rano na glavi, in prvi nosilec ga vpraša potem:
„Mojster naš, kje hočeš, da te skrijemo, dokler ne ozdraviš ?"
„Ne skrbite za-me, prijatelji; sebe varujte; kajti žalostni časi so prišli vam in nepričakovani; mene niso našli nepripravljenega."
„Avniča ni med nami," odgovori žalostno Gogala. „Ugrabili so nam ga, ko smo prihiteli tebi na pomoč, ki si se bojeval z Goričkom, in rešiti ga ni bilo časa več, če ne bil bi ostal ti mrtev na mestu."
„Goriček je bil torej Judež Iškarijot izmed mojih prijateljev?" ponavlja polglasno Knafelj.
„PolakOmnil se je obljubljenih srebernjakov. Jaz sem ga zaznamoval dobro za izdajalske namere; odrezal sem mu desno uho in je pribil na hišna vrata Kamniškega sodnika," pripoveduje ganen Juri Kriškar, in nekakov divji maščevalen ogenj bliska mu v žalostnem pogledu.
„Plačan je za svoje izdajalstvo. Ubil sem mu s kladivom glavo, da mora biti mehka kakor medenica," povzame zopet Gogala.
„Za Avniča mi je žal in to nepopisljivo žal, prijatelji," reče potem s slabim glasom Knafelj.
„Predno bode solnce trikrat vzhajalo, viselo bode njegovo truplo med zemljo in nebom, in črni krokarji bodo obletavali njegovo nevtrud-Ijivo glavo.
Vaša dolžnost je, bratje, da prikrajšate mrtvemu zaničevanje in ga skrivaje odstranite raz vislic, če je mogoče; kajti ondi se ne smeši samo on, temveč tudi naša stvar, za ktero živimo in umrjemo. če je potreba."
In ko so podali možakarji desnice govorniku, da storž vse, kar je v njih moči, da osvobodijo Avniča ali mu vsaj prikrajšajo sramoto v smrti, dejal je Knafelj Gogali:
„Prijatelj, ti si mi bil ves čas zvest in nepremakljiv kakor skala, zd-te imam še posebno naročilo."
Naročal je skrivaje potem Knafelj svojemu tovarišu, naj izroči ne-srečnej grajskej hčeri, če je mogoče, njegovo zadnje poročilo in jo naj prosi v njegovem imenu odpuščenja, ker jej je zagrenil najlepše mladostne dni. Prosi jo naj, da ga pozabi in da ostane zvesta veri svoje matere; kajti le ona tolaži, le ona deli mir in srečo!"
Daniti se je jelo med tem, in na nebu je že ugaševala juternica, ko so položili možje v samotno kočo Nakelske fare ranjenega Knaflja in se molče razšli.
Petnajsto poglavje.
Bilo dolgo bojevano kruto, Da je konec boju noč storila.
Kraljedvorski rokopis.
Milo so peli dva dni pozneje Cerkljanski zvonovi: kajti nesli so iz Strmolskega gradu ubitega Gorička k pogrebu. Velika množica ljudij ga je spremljevala na zadnjem potu. Trditi nočemo, da jo je vabila po-božnost in žalost po rajncem, temveč radovednost, ker nosili so mrliča grajski hlapci in grajščak sam ga je spremljal.
Videzno žalosten je bil le eden pogrebec. Zadnji za množico stopal je možak rudečih las in z zavezano glavo Urban Kos, Goričkov prijatelj. Povedali smo že, da je bil ranjen pri Knafljevein begu. Dva dni se je zdravil potem v gradu in čakal Goričkovega pogreba. In ko je stopal potžm na videz žaluj6č po umrlem in je odgovarjal glasnej molitvi po-grebcev, mislil bi bil lahko kdo, kako mu sega v srce prijateljeva smrt. Vendar temu ni bilo tako. Vso pot je premišljal Kos, kaka neizmerna škoda je, da je utekel Knafelj, že zaradi tega. ker ne bode zdjj sodnik Kramar hotel njemu izplačati obljubljene talije. Poslednje bi bilo sicer vzlasti zdaj prijetno, ko je umrl Goriček in bi njemu istega denarja niti deliti ne bilo potreba.
Ker je bil ta dan ravno nedelja in ker se je dogodba o boji z lur teranci na Strmolskem dvorišči raznesla urno po vaseh na daleč okrog,
je naravno, da je pogreb Gorička, o kterern so trdili vsi kmetje, da ima tudi črno luterš-dušo, napravil velik hrup, in več kot tisoč ljudij je privabil v Cerklje. Najbolj čudno in nerazumljivo pa se je dozdevalo ljudem, kako se more taka griva brezverska pokopavati s tako slovesnostjo, kakor da bi bil dober katoličan, in povrh še na njih blagoslovljeno in katoliško pokopališče. Dobro so namreč vedeli kmetje, da prepoveduje postava pokopavati luterance na svetem kraji. Cule so se torej že dan pred pogrebom grozitve in govori posameznih kmetov, da ne trpe, da se jim skruni pokopališče, in isti Goriček ne bode počival ondi, ker je bil luterš od nog do glave, če ravno gosposka in pa Strmolski grajščak tega ne ve ali pa verjeti noče.
Vnel se je bil tudi že prvi dan mali boj zaradi Gorička v Cerkljah. Ko je namreč crkovnik jel mrliču zvoniti, pritekli so sosedje in zavezali s silo zvonove. Opoldne in zvečer pa je zvonilo zopet, a ne spodaj pred crkvijo, temveč v zvonik se je baje nekdo zaklenol in zvonil je v linah iz strahu pred kmeti mrliču. Vse to se je razneslo urno kakor blisk po fari in vzbujalo neizmerno radovednost, kako bodo pokopavali ubitega Gorička.
Take so bile okoliščine, ko so se isto popoldne bližali pogrebci Cerkljam. Že pri prvih hišah v vasi pričakovale so jih posamezne vrste možakov 'in ženstva. Cule so se že dva dni poprej kletve in grožnje proti luterancem, in današnji pogreb je bil kakor navlašč primeren za demonstracije proti krivoverstvu.
Povrh je bil Strmolski grajščak Koronini tako kratkoviden, da je razglasil po svojih hlapcih največje kazni onemu, ki zabranjuje zvonjenje Goričku, ali ki pouzroči najmanjši nered pri pogrebu.
Kmetje, ki že niso prej imeli mnogo zaupanja v gospodo po gradeh, saj je bila tudi ona skoro vsa luterš, posneli so iz tega, da je tudi Strmolčan javno pristopil k novej veri in da jo hoče polagoma vsiliti tudi njim. V resnici pa je bilo ravno nasprotno. Grajščak je hotel le častiti s slovesnim pogrebom Knafljevega izdajalca, saj ni vedel, da je storila poslednje le lakomnost po denarji in razžaljena osebna čast.
Komaj so dospeli pogrebci do prvih hiš v vasi, razlegal se je posmeh na desno in levo ter posamezne zabavljice na luterance. In ko se je spozabil celo nekdo izmed kmetov, da je skrivaje izza hrbta vrgel kamen na mrtvaško trugo in ranil po nesreči enega izmed nosačev, bil je po sili pouzročen nemir in boj.
Ko je namreč grajščak videl, kako se javno smešijo njegova povelja in se kamnajo pri belem dnevu njegovi stražniki, ukazal je razjarjen svojim spremljevalcem, naj primejo onega, ki je vrgel kamen, in s silo razpode zbrano množico ob cesti, koder se vije pogreb.
In ko so v resnici potem, akoravno videzno neradi, povzdignoli grajski hlapci sulice in helebarde nad gnečo ljudstva in ranili neko ženo, ki je branila zasačenega početnika, bil je hipoma razvnet upor, kakor da bi bil kdo olja vlil med skrivaj tleči ogenj. Krik in prepir se je širil enako povodnji po celej vasi proti crkvi, kjer je bilo največ zbranega in čakajočega ljudstva, in le s silo so delali grajski hlapci pogrebu pot.
Kmalu potem je prihitel župnik Švab iz svojega stanovanja, in pomirjeval je razjarjene kmete in jih prosil, naj se vrnejo domu ter naj ne zavirajo pogreba nesrečnemu možu. Vsaka beseda pa je stoprav po-množevala upor in dražila duhove,
„Tudi on je luteranec, primite ga!" culi so se nenadoma sovražni glasovi.
„Krivoverce sprejema in pogostuje," kriči zopet drugi^glas. „Go-riček sam in tista Kamniška Stobejka, hudiču zapisana baba, zborovala sta ono noč pri njem."
Dalje si ni upal ugovarjati prestrašeni župnik, pogrebu je tekel nasproti in ondi je prosil grajščaka pomoči proti razdivjanemu ljudstvu. In zdaj se je pričel prav za prav še le boj katoliških gorenjskih kmetov proti krivoverstvu.
Kmalu potem je jela teči kri; kajti zaklenoli so kmetje crkev in zabranili pogrebcem vhod, zopet drugi pa so obstopili pokopališče oboroženi z vilami, sekirami in kosami. Cel6 najstarejše ženske in otroci so zgrabili po kamenji in orožji vsake vrste, najbolj so pa s krikom, zasmehovanjem in zmerjanjem pomagali svojemu pogumnemu moštvu.
Kake pol ure trajal je hud boj, predno si priborijo grajski hlapci z orožjem vhod na pokopališče; v crkev pa jim nikakor ni bilo mogoče. Trije izmed grajskih so bili ranjeni med tem, in župnika samega je zadel skrivaje zalučen kamen na glavo, da so nezavestnega odnesli z bojišča.
Ko niso hlapci, po tem zločinstvu silno razjarjeni, dajali nikomur milosti, delaj6č si s sulicami pot, in so smrtno ranili več mož, ženskih in cel6 otrok, razgnetlo se je stoprav nekoliko ljudstvo in zrlo od daleč, kako se oskrunja njih pokopališče.
Ta boječnost pa je bila le videzna. Komaj je bil namreč stopil zadnji pogrebec na pokopališče, zaprl je neki kmet za njim železna vrata, množica pa se je razvrstila za pokopališčnim ozidjem. A ondi je bila cela groblja nanošenega kamenja in kakor navlašč za boj pripravljena. Kajti ko je oni možak, ki je bil vrata zaprl, potem zažvižgal na prste, vsula se je cela toča kamenja izza ozidja na pogrebce.
Nepopisljiva zmešnjava je nastala zdaj ondi. Krik, stok in jok se je mešal med strašno kletev in grozitev. Tek, dirjanje in letanje od zida v zid razlegalo se je kakor iz zverinjaka, kjer si išče zaprta zverina med divjanjem izhoda.
Ko je bila že ranjena skoro četrtina pogrebcev, med temi tudi nekaj kmetskega ženstva in otrok, ki so se bili od same radovednosti pomešali med grajske hlapce, objel je strah tudi najbolj pogumne. Mrtvaško trugo so vrgli na tla in zagnali se v jezi in obupu proti zidu, kjer je bil najnižji, ter poskakali in zlezli čez-nj. Marsikak kamen je še priletel na pleča pečasneinu skakalcu, in stoprav ko je bilo pokopališče popolnoma izpraznjeno, ponehala je kamnena toča. A ko so bili pogrebci na vse strani raztepeni in razpodjeni, hiteli so kmetje na pokopališče, zgrabili ondi mrtvaško trugo in jo vrgli črez zid na grobljo kamenja.
Še le ko je prihajal mesec izza Tunjiških gozdov, prišla je skrivaje kopica mož. Dva najmočnejša izmed njih sta zadela za pokopališčem ležečo mrtvaško trugo na rame, in vsa družba se je vračala precej potem po prejšnjeu^ potu skozi gozde proti Kamniku. A ko se je jelo drugo jutro daniti, bil je na pokopališči v Podgorji pokop, in izdajico Gorička pokopali so ondi brez blagoslova in zvonjenja crkvenega.
Šestnajsto poglavje.
Tjekaj so ga pripeljali Sred Ljubljanskega polja. Narodna.
Upor Cerkljanskih kmetov proti grajščaku Strmolskemu zaradi Go-ričkovega pogreba pouzročil je zopet nov punt katoličanov proti krivo-verstvu na Gorenjskem. V skrbeh je bila gosposka, da se razširi vstaja po mestih, in zaradi tega je urno poslala komisijo v Strmol, ki naj preiskuje krivdo posameznih in postopa ostro po postavi proti zločincem. Ker je bila preiskovalna zadeva verska, sestavljena je bila komisija polovično tudi iz katoliških duhovnikov, in predsedoval jej je ljubljanskega škofa korar in skrivni tajnik ter „reformationis commissarius" Hren (Chronn).
Ogromna je bila tvarina zatožbe, ker ni obsegala samo krivde kaljenja verskih obredov in krivoverstva, temveč tudi težkega telesnega poškodovanja in uboja Kamniškega mestjana Gorička. Mnogo obdolženih kmetov bilo je polovljenih, ker so se udeležili pogrebne demonstracije, a ker je skušal vsak oprostiti samega sebe, izdajal je eden drugega, in tako ni bilo opravičevanju in sumničenju ni konca ni kraja.
Glavni zatoženec bil je pač mladi predikant Avnič; kajti zasačen je bil tako rekoč „in flagranti" v boji na Strmolskem dvorišči. Ker so se izgovarjali posamezni kmetje, da so le zaradi tega napadli pogrebce, ker dobro vedo, da je bil rajnki Goriček najbolj luterš človek na svetu, in da ni Cerkljanski župnik sam ni za las boljši, povabljen je bil tudi poslednji pred sodbo; in Strmolski grajščak sam se je prepričal, da se je prenaglil s katoliškim pogrebom, ker je bil od Kamniškega sodnika napačno podučen o Goričku.
Da bi se pokazala toliko jasneje moč katoličaustva nad luteranstvom, napovedana je bila sodba pod milini nebom na travniku pod Strinolskim gradom vpričo na tisoče zbranega ljudstva.
Ondi sta se postavila dva visoka odra eden za sodnike, drugi za obtožence, spodaj pa so se zbrali poslušalci in radovedneži, kako se bode opravičeval župnik Švab, kako isti mladi Avnič in oni pogumni možje, J ki so po pravici kamnali grajske biriče in vrgli Goričkovo truplo črez zid v cestni rov.
Nemir se je čul kmalu potem med množico, ko so pripeljali iz grajske ječe zvezanega predikanta Avniča in ga odvedli na vzvišeni prostor sodnikom nasproti.
Lep je bil mladi lutrovski pridigar, ko je stal neustrašen in neupogljiv pred sodbo ter zagovarjal odločno in pogumno svoje delovanje, poskušajoč dokazati, da ni storil ničesar zoper postavo, s ktero mu žugajo kakor obcestnemu roparju. In ko vpraša predsednik sodbe, kaj mu je znanega o Knaflji in v kakovej zvezi je z njim, in da je kriv brez-dvonino tudi on Goričkove 6mrti, zaiskrilo je predikantu oko, zbledel mu je intelligentni obraz, roko je povzdignoJ proti nebu ter rekel:
„On, ki je nad nami vsemi, on pravičen sodnik bode sodil vsa naša dobra in zla dela. Njemu bodem odgovarjal nekdaj tudi jaz, nikdar pa svetnej sodbi. Moj tukajšnji sodnik je le ljudstvo samo in sicer na tisoče in tisoče, ki ve, kdo mu podaje resnico, kdo laž, in ono je pripravljeno zastaviti življenje za svoje prepričanje."
Tiho je bilo, ko je govoril Avnič s povzdignenim glasom te besede, konec govora pa je nastalo mrmranje kakor lahno gromenje. ki je znamenje silnega viharja. Precej potem so se culi posamezni glasovi:
„Primite krivoverca, vrzite ga raz odra, obesite ga na bližnje drevo!"
A med tem krikom so se tudi razlegali posamezni klici:
„Živel Avnič, slava našemu pogumnemu pridigarju!"
V zadregi je bila zaradi tega sodna komisija; kajti prepričala seje, da ima luteranstvo tudi v priprostem kmetstvu že krepke korenine.
Sklenola je torej ustaviti daljše sodnijsko preiskavanje proti Avniču in obsodila ga je po kratkem posvetovanji k smrti na vešalih zaradi razširjanja po postavi prepovedanega luteranstva med Slovenci.
Zopet je nastal nepopisljiv nemir med poslušalci, in nebrojni klici so slavili in pozdravljali obsojenca, ko je stopal neupognen nazaj v grajsko ječo.
, Za Avničem je stopil na oder zatožencev Cerkljanski župnik Švab. Poznalo se je na prvi pogled sivolasemu možu, da ga je prestrašila osoda mladega znanca; kajti s tresočim in komaj umljivim glasom se je trudil dokazati, da ga je le zavist in osebno sovraštvo pripeljalo na ta sramotni
oder, pa da on ni nikdar občeval s temi novoverci, ki so mu gnus in pomilovanja vredni, zapeljani ljudje!
Dalje ni govoril; kajti takov hrup je nastal pri zadnjih besedah, da bi bil največji trud, nadaljevati opravičevanje, brez uspeha. In med tem hrupom in šumom storila je zločinska roka nenadoma konec sodbe župniku Švabu. Izmed množice je priletel težek kamen, ki je zadel nesrečnega moža tako na čelo, da se je hipoma zgrudil na tla in ondi črez nekaj trenotkov dušo izdahnol.
Poslednja dogodba bi bila nedvomno krvav boj in pretep pouzročila med poslušalci, ker je mnogo izmed njih zagovarjalo med seboj Švaba, ko bi ne bila komisija hipoma končala sodbe in se urno vrnola v grad k tajnemu posvetovanju, kaj je učiniti, da se pomiri razvneto ljudstvo.
Med tem ko se je vršila javna sodba na planjavi pod Strmolskim gradom in je vse tja hitelo, kar je moglo hoditi, pritihotapil je na grajsko dvorišče možak v obleki navadnih grajskih hlapcev in od tod v stanovanje baronice Lavre. Ondi jej je skrivaje naznanil Knafljev pozdrav in pa pristavil njegovo prošnjo, naj reši, če je mogoče nesrečnega Avniea, kakor je oprostila njega, pa da naj čaka in potrpi, dokler ne pride on sam tudi po njo, ker mu ni več živeti brez nje.
Vesela je bila grajska hči teh poročil, da se jej je povrnola za nekaj časa njena prejšnja rudečica v obraz. In ko je čula, da upa Knafelj kmalu ozdraveti ter jo odvesti seboj, bila bi najrajši v zahvalo objela njegovega poslanca in rešitelja, Kamniškega črevljarja Kriškarja, ki jej je v smrtnej nevarnosti prinesel to radostno novico. Stoprav vračajoča se komisija ločila je Lavro od njenega tajnega poročitelja.
Dolga in viharna bila je še potem sodna seja v Strmolskem gradu. Razpravljalo se je tu natančno, kako postopati dalje proti razširjevanju luteranstva in v prvej vrsti proti njegovemu glavnemu oznanjevalcu Knaflju, kteri se vselej po čudovitem potu umakne pravici.
In pri tej priložnosti je tudi korar Hren javno izrekel grajščaku, da ima povelje preiskovati, ali je resnica, da je imela njegova edina hči pregrešno znanje z onim človekom ter mu pomogla k begu, ko je gosposka v noči napravila lov nž-nj.
Prestrašil se je sivolasi starec te strašne tožbe: kajti sam je sumil o tej nesrečnej ljubezni, kterej je prišel še le v onej noči na sled, ko je našel svojo hčer proti jutru nezavestno na pragu in na straži upijanega stražnika.
Da bi dokazal nedolžnost svojega otroka, ki bi zapadel sicer enakej kazni kot baš obsojeni Avnič, dejal je slovesno:
„Kdor mi dokaže le najmanjšo krivdo moje hčere pri KnaHjevem begu, istemu prepuščam popolno pravico, da postopa z njo kot z javno krivoverko in prešestnico, ki zasluži, da se takoj usmrti."
Nihče ni ugovarjal prepričevalnim grajščakovim besedam, le skle-nolo se je, da se izvrši drugo jutro ob solnčnein vzhodu smrtna sodba nad Avničem in da je grajščak sam odgovoren, ako ubegne obsojenec enako njegovemu mojstru. *	(Dalje pride.)
Sonetni venec.
XIII.
V posmeh že zdaj sonetov so ti hvale, Jaz dobro vem; ne prosim te, naj žari Jim milost tvoja, meni naj podari Ljubezen zvesto za te pesni male.
Ne pojem tudi jih, da bi tiskale Se z zlatom v knjigo; kaj je meni mari, Oe hvalijo, če grajajo ine pari Zaljubljeni in ve deklice zale.
Jaz pojem le, ker peti mi veleva Srce nemirno in pa tvoje lice, Ker v petji duša meni se ogreva,
In dviga tja iz ječe se temnice, Kjer vzorov dom temo sveta odeva lil grenke vse storjene mi krivice.
XIV.
In grenke vse storjene mi krivice Pozabim rad, če tvojega očesa Le srečo zrem, domovju če nebesa Povrnejo pogrešane pravice.
V tej pesni se poslavljam kakor ptice Jeseni, ko z zvonika nam slovesa Žgolijo pesen zadnjo, ko peresa Neso jih tja čez morje in gorice.
Pomlad ko sipljo v dolu novo cvetje, Odmevajo spet slavca melodije, In tebi v mislih niso več sonetje.
A spomni se, ko mlado solnce sije, Življenja kratko daljša kar poletje, Trde nam modri: slast da poesije.'
Magistrate.
Trde nam modri, slast da poesije Edino je najlepše tolažilo, Ko pesnikov na svetu bi ne bilo, Lepoto pel kedo bi domačije?
In srca kdo bi slikal harmonije, Ki duh nam dvigajo nad zernsko silo, O vzorih svetlih nam bude čutilo Dni pozne še, ko solnce zadnje sije.
Ime so pevca meni Parce dale, Iiojakov pojem čast, ime device Jesenske dni vse svoje še ostale.
Zato me pikajo enkrat ženice, V posmeh že zdaj sonetov so ti hvale In grenke vse storjene mi krivice.
M-k.
Pesni dekličje ljubezni,
5. Tinina je
Tinina je zemljo obdala In pokoj po njej sipala —
V	srca vsa se bode širil Jad jim bode, strah pomiril.
Noč pokojna, padaj, padaj Mir lehak v srca pokladaj Da jim radost plemenita
V	polnej moči se zasvita!
zemljo olnlala.
Davno glej! že v srce moje Dan poslal je žarke svoje — Za-ine ni bolesti nočne Tmine ni za me mogočne!
V lepi, zorni razsvetljavi Jaz podobe zrem ljubavi — Oh da vedno v njej bi stale Vedno mi, ko zdaj sijale! . . .
6. Čuvstva nežna
Čuvstva nežna, čuvstva mlada Sreča zorna, lepa nada Le srce mi napolnujte Le na veke v njem kraljujte!
Dan svetal po zemlji seva, — Z diko naj še vas odeva! . . . Toda ne! . . . Čemu vam treba Čuvstva moja zore z neba?
čuvstva mlada!
Jasna ste, kot solnce jasno Dična ste, kot cvetje krasno Kakor žarni svit plamena Čista ste in pa ognjena!
Vaša zora, vaša dika To je krasna njega slika — Za-nj edino mi kraljujte Za-nj srce mi napolnujte! . . .
7. Oj mladenke, oj družice!
Za vasjo pa cvet mladosti Zbira v srčnej se radosti —
V	mladej luči, v diki maja Zbor mladenek tamkaj raja.
Oj mladenke, oj družice Mile kot mlade cvetice
V	svojo sredo me vzprejmite Z manoj ve se veselite!
Naj lehko pred varni hodim Zbor naj vaš veselo vodim Vmes pa naj vam glasno pojem Dekle jaz v veselji svojem!
Ve ste mile, ve ste blage Ve družice ste mi drage Jasna pač je družba cela A še bolj sem jaz vesela.
Saj povsodi, saj povsodi Kamor koli pot me vodi Njega gledam v zornem cveti Ki le za-nj želim cveteti!
Oj mladenke, oj družice Mile kot mlade cvetice Le z menoj se veselite Le me v zbor lepo vzprejmite
Milko Vogrin.
Novela. Spisal dr. Stojan. (Dalje.)
VI.
•nej noči sledilo je lepo. jasno jutro. Zrak je bil čist in prozoren, gore brez megle. Kakor novorojeno pozdravljalo je soluce vso naravo, ki je oživljena po deži veselo vzdigovala iz nočnega spanja svojo glavico. Dežnica je bila hitro potekla v razpokano zemljo, in zjutraj ni bilo videti mlake. Le- velika rosa je visela na rastlinji, in ako si se zadel ob košato drevesce, stresla se je z njega in zmočila te. Po logu pa so žvrgolele ptičice svojo juterno pesen, in veselje je polnilo človeku dušo in srce, ako je slišal to izborno pevsko harmonijo.
Solnce je ravnokar začelo zlatiti najvišje vrhove Karavanskih gora, ko stopi — baron Robert iz Vogrinove pojate. Kakor tihotapec pogleduje okoli, ali ga nikdo ne vidi stopajočega navzdol proti Vrbskemu jezeru. Najprej si poišče mesto, kjer je bil čoln Skenovskih privezan. Tu pa si vse na tanko ogleda, kakor da bi bil kaj izgubil. In rčs tam ob potu pri grmovji, kjer je videl sinoči v blisku Olgo in Vogrina, zapazi nekaj belega. Bila je žepna ruta z zobci ozaljšana, in na njej si bral vezeno ime: Olga. Hlastno pobere Robert to dragocenost in shrani jo. Potem pa stopi nagloma v svoj čoln ter vesla proti Porečam.
Domu prišedši, ne da bi bil šel Robert počivat, preobleče se ter gre na sprehod. Hotel je videti, kdaj in kako pridejo Skenovski domu.
Solnce je že plavalo visoko na nebu, ko zapazi od daleč znan čoln. Bili so v njem Skenovski in dr. Sirnik, ki je veslal. Lahko je bilo Robertu pri srci, ko ni videl med njimi Vogrina. Skrivši je opazoval, kako so vsi še v mokrej in zgnetenej obleki, stopivši iz čolna, hiteli po vrtu domu, da bi jih nikdo ne videl.
Ko so došli Skenovski do vilic, kjer se dr. Sirnik od njih poslovi, napoti se Robert počasi v bližnjo kavarno k zajutreku, kajti bilo je že osem. Zvunaj na vrtu použil je svoj zajutrek, kakor je bila sicer njegova navada. Drugekrati je imel družbo, a danes vjutro bilo je pre-mokro; občutljivi gostje zajutrekovali so rajši v dvorani. Tudi upokojenega konjiškega stotnika, grofa Randiča, pričakoval je zastonj danes Robert. S tem se je bil namreč v kopeli do dobra seznanil, kajti bil je njegov rojak in enakega stanu.
Pri zajutreku imel je tedaj naš baron, ker je bil sam, mnogo prilike, premišljevati o svojih načrtih. Najbolj pa ga je vznemirjalo to, da ne
dobi od gospoda Skenovskega nikakega poročila. Začel se je bati, da bi se ne bilo pismo izgubilo.
„V sredo večer sem pisal, in danes je že pondeljek," premišljuje nevoljno Robert. „Kaj pomeni to? V soboto bi že bil moral dobiti odgovor, a še danes v pondeljek ga ni. Na vsak način mi hoče Ske-novski odločno poročati ter mi naznaniti konečni resultat!"
S tem se naš gost potolaži ter še ostane nekaj časa v kavarni. A ker le ni nobenega znanca na dan, hoče oditi, a zdaj pride pismonosec. V naglici ga popraša, ali imd kaj zd-nj. A ko mu pa ta povč, da je danes nekaj tu za gospoda barona, ali pismo je že oddal slugi, zdirja Robert nagloma domu.
Ves brez sape stopi v slugino sobok a ko ga ne najde v njej, začne kleti in rotiti se nad strežajem. Povsod ga kliče, a ne more ga priklicati. Slednjič pa ta vendar prihiti, sam nevoljen, da ni mogel nikjer najti svojega gospoda. Iskal ga je namreč s pismom okoli po sprehajališčih, a zasledil ga je še le v kavarni, od kodej- je bil baron ravno pred njim odšel.
' Hlastno in strastno seže Robert po pismu. Pogleda naslov, bila je pisava gospoda Skenovskega. Ves vesel raztrga ovitek ter bere. Ber6č pa hodi sem ter tja. Zdaj postoji in mrmra, zdaj udari z roko po pismu, vmes pa tudi zakolne.
Gospod Skenovski mu je zarčs danes pisal. Poročal mu je, da je prejel od njega v četrtek pismo, v petek pa že šel h gospodu ministru, a ni ga našel doma; kajti pred dvema dnevoma odpeljal se je v kopel Toplice na Hrvatsko. „V soboto pa se snidem z gospodom referentom v nekej druščini," nadaljuje Skenovski v pismu, „in tu ga vprašam, kako je kaj s prošnjo Vogrinovo. Povem mu nat6, kakov političen nasprotnik je ta mož, ter pristavim, da bi ne bilo previdno in modro, ako bi se takemu človeku podelila državna služba. Gospod referent je obžaloval, zakaj mu nisem tega prej povedal, kajti zdaj je že izročil vse predloge gospodu ministru. Sicer pa ne ve na pamet, ali imžl Vogrin kaj upanja ali ne. Hoče mi pa sicer sam takoj poročati o Vogrinovej zadevi!
Toliko sem zvedel po gospodu referentu. V nekterih dneh pričakujem daljših in odločnih naznanil; o njih pa poročam ali neposredno Vam ali pa svojej gospe."
Te novice niso seveda baronu ugajale, tem manj zadovoljile ga. Spoznal je iz njih, da ni s svojo denuneiacijo in lažjo ničesa opravil. Bil je malo da ne prepričan, da se Vogrinu prošnja usliši.
Ta misel kakor dogodki zadnje noči niso dali mirovati Robertu. Črv hude ljubosumnosti glodal je v njegovem srci. On je začel hujšati. Postajal je bolj tih in zamišljen. Prejšnja veselost ga je zapuščala.
Znanci in prijatelji pa so ga popraševali, zakaj na enkrat tako sam zd-se živi, in kaj mu je, da je otožen.
Taka vprašanja bila so pa Robertu neljuba. Začel se je tedaj še bolj svojih tovarišev v kopeli izogibati. Tem gošče pa je zahajal v mesto Celovec, da bi se ondi razvedril, a bilo je vse zastonj. Kamer koli je šel. povsod ga je spremljala ona nočna podoba, da je Vogrin objel — Olgo, njegovo bodočo nevesto. Povsod ga je vznemirjala slutnja, da 11111 odreče Olga roko in srce. Temu pa se je še pridružila strašna misel, kako se naj nad Vogrinom maščuje ter ga uniči. Čim dalje, tem potrebnejše se mu je dozdevalo, da ga mora celo s pota spraviti, ako si hoče utrditi svojo lastno srečo. Zdaj pa ko mu je bil Skenovski poročal, da je njegovo prizadevanje na Dunaji celo zastonj,' pa je sklenol neovrgljivo, da se nad Vogrinom maščuje "ter v kratkem uniči svojega tekmeca. In ta maščevalna misel in skrb ga je cel6 prevzela. Z njo se je bavil noč in dan, dokler ni našel pravega načrta. Prej pa nego izvrši svoj hudobni naklep, pa še hoče govoriti z Olgo, razodeti jej svojo ljubezen ter jo prositi roke in srca!
Za Olgo in Vogrina bilo se je začelo od večera, ko sta netila kres, novo in srečno življenje. Kakor je hodil junak Črtomir oslajat si ure in dneve svojega življenja k Bogomili in njenemu očetu, kakor je 011 vnet srečne ljubezni obiskaval osredek Blejskega jezera, kjer je bilo do-movje izvoljenej devici njegovej: . . . . tako je zahajal sedaj tudi Vogrin k Olgi in njenej materi, iskaje v njunem društvu svojo kratko srečo. Ni bilo dneva, ko bi ne bil videl Vogrin svoje izvoljene. Ali ta blažena sreča ni cvetela Olgi in Vogrinu celo leto kakor Črtomiru in Bogomili, ampak le teden dnij!
A tudi drugim je bilo nastopilo novo .življenje. Vogrin in dr. Sirnik sta delala družbi mnogo zabave. Danes se je napravil večji izlet, jutre so šli na lov, ta ali. oni večer se je ribilo na jezeru. Tako je prinašal vsak dan kaj drugega in zanimivega. Dnevi so tekli kakor ure. Kratke noči bile so mladini cel6 predolge, zatorej so se večkrat, igrajoči pozno v noč, razveseljevali v utici na vrtu.
Baron Robert je pa vse to ali sam ali po svojem slugi opazoval. Včasih se je tudi osebno pridružil našej gospodi, ali dolgo ni ostajal v druščini, rekoč, da ni zadnji čas nič kaj pri zdravji. Obiskaval pa je Skenovske skoro vsak dan, in sicer predpoldnem. Tedaj so bili Skenovski sami, zakaj Vogrin je k njim navadno še le popoldne zahajal. A mudil se je Robert le kratko časa pri njih, največ po pol ure. Olga se je vedla proti njemu ljubeznivo kakor proti domačemu prijatelju, ali v daljše in skrivnostne razgovore se ni nikdar spuščala z njim. Saj pa ni tudi sama občevala z Robertom, temveč vedno sta bila navzoča ali Rihard ali pa mati.
Baron Robert ni hotel pretrgati prijateljske zveze s Skenovskimi. Zakaj le tako je imel prilike, opazovati Olgo samo in tudi nje mater. A tu ni našel nobene izpremembe. Vse je bilo kakor prej. o Vogrinu pa se ni govorilo nikdar. Le tedaj se je omenjal on, kedar je nanesla govorica na kres in da so morali potem vsled hude nevihte spavati na Vogrinovem domu. Robert se je pa delal pri tem. kakor da bi o vsem ničesa ne vedel, in tudi rute še ni bil nazaj dal. Iskal je namreč za to lepše priložnosti, hoteč z Olgo samo naravnoč in odkrito govoriti. In to se mu je tudi posrečilo v kratkem in nenadoma.
V četrtek popoldne šli so Rihard, dr. Sirnik in Vogrin na lov v bližnji gozd vzadi nad Porečami proti Blatogradu. Tudi barona so bili povabili, ali 011 se je s tem izgovarjal, da ni celo zdrav. Kmalu po kosilu ob dveh odrinoli so mladi lovci. Olga in mati ste ostali sami doma. Bila pa je njuna navada, da ste se hodili vsak dan ob štirih popoldne kopat. To je vedel tudi Robert. Zatorej ju je zasledoval, ali greste tudi danes obedve ob istej uri v kopel ali ne. Tn glej, danes je šla mati sama. Olga je ostala doma, rekoč, da jo glava boli, in tedaj se ne upa iti kopat. Ali to bil je le prazen izgovor!
Vogrin j.e namreč prinesel včeraj Olgi v nemškem prevodu rusko novelo, da jo čita. Bila je to izvrstna in zanimiva novela: Stotnikova h č i (Kapitanskaja dočka) od znanega ruskega pisatelja Aleksandra Puškina, kterega je v osemintridesetem letu njegove starosti (1837) zadela krogla barona Anthes-a.
Olga je začela to novelo takoj danes predpoldnem citati. Radovedna je bila, zakaj jo dr. Vogrin tako hvali in priporoča, naj jo ona bere.
01) štirih popoldne bila je Olga že dočitala deseto poglavje, kjer se bere to-le:
„„Rajši bi umrl, nego Marijo Ivanovno prepustil Švabrinu," vzklikne cel6 divje Peter Andrejič .... Zdaj nagne glavo, obup se ga loti, a na enkrat ga prešine srečna misel. Kaj pa je bilo to, zve čitatelj iz sledečega poglavja . . . .""
Do todi je bila dočitala Olga, ko prispe mati rekoč, naj se gre kopat. A deklici ni bilo materino vabilo po volji; preveč jo je zanimalo sledeče poglavje. Zatorej se izgovarja, da jo boli glava, in kopel bi jej menda dobro ne dela. Mati gre tedaj sama, in to je bil Robert takoj zapazil.
„01ga je zdaj sama doma," mrmra baron ugibaje, ali bi jo šel obiskavat ali ne. Zdelo se mu je, da je sedaj za-nj najlepša prilika, da govori z njo na samem. Celo uro bi lahko porabil v to, da jej svoje srce razkrije in razodene svoj namen.
A zopet mu šine v glavo, da utegne Olgo ostrašiti, ako jo tako
nenadoma obišče. Morda bi se še pred njim cel6 potajila, kakor da bi je ne bilo doma!
Tako premišljuj6č zagleda Robert na enkrat od daleč, da stopa po Skenovskem vrtu lepa, visoka ženska postava. Bila je gospica Olga, ki je solnčnik v roki drže stopala, novelo čitaj6ča, po vrtu proti gozdiču. Tam na znanej nam klopici pa se je vsedla, hlastno dalje ber6ča.
Že dolgo ni Olge nobeno berilo tako zanimalo, kakor ta povest, ktero jej je bil priporočil Vogrin. A zakaj ? — Zato ker je vse, kar je čitala v noveli, obračala nd-se. Domišljala si je, da je njena in Vogrinova osoda enaka osodi Marije Ivanovne in Petra Andrejiča. Najbolj se jej je pa seveda dopadalo, ko vzklikne Andrejič, častitelj Marije Ivanovne, da rajši umrje, nego prepusti izvoljeno devo svojemu tekmecu! Nehotč jej pride pri teh besedah na misel: „Bi li storil to tudi Vogrin — z£-me, za svojo Olgo?" Tn s to mislijo v duši zasleduje dejanje v sledečih poglavjih.
Ne ozrši se niti na desno niti na levo, brala je Olga dalje. Čutila je globoko v srce osodo Marije Ivanovne. In ko je zvedela na konci trinajstega poglavja, da sta dva vojaka odvedla Petra Andrejiča, njenega ženina, uklenenega v mesto Kasan, bilo jej je težko pri srci, iu roki spustivši na krilo, vzklikuola je, mirno pred se gledajoča:
„Uboga sirota Marija Ivanovna! Koliko morata trpeti ti in tvoj ženin!" ,
„Kdo mora trpeti," odvrne nagloma moški glas. Olga se obrne in na njenej strani stoji — baron Robert. Deklica se ga hudo prestraši, a zopet se hitro ohrabri, meneč, da jej ne more baron zvunaj na prostem storiti nič krivega.
„Kaj ste čitali, gospica Olga, da Vas je tako užalilo," začne zdaj baron Robert, priklonivši se jej v pozdrav.
„Jaz čitam Puškinovo novelo: Stotnikova hči. Osoda dveh ljubimcev v tej noveli segla mi je tako do srca, da sem zares žalostna. V globino moje duše usmili se mi deklica in nje ženin, kterega so kakor razbojnika v železnih verigah odpeljali v daljno mesto."
„To je res žalostno," odvrne Robert, „ako izgubi nevesta svojega ženina. Ali pa Vam to ne seže v dno srca, ako izgubi ženin svojo nevesto ?"
„To je ravno tako strašno, in jaz omilujem obži."
„V tem kažete pač jako nežno sree," pristavi porogljivo Robert, ,,Ali Vam, gospica Olga, usmilijo se le ljudje v novelah in povestih, a v dejanskem življenji ne!"
„ Jaz čutim enako za vse. Domišljujem si namreč, da se je to, kar berem, zares dogodilo; in jaz trpim tedaj z osebami, kakor da bi jih poznala, Meni se sploh vsak človek usmili, kterega zasleduje nezaslužena, nemila osoda!"
„Temu se drznem oporekati, gospica. Jaz poznam nekoga, ki v dejanskem življenji mnogo trpi, a Vi nimate zd-nj nobene milosti."
„Usmiljenje im&m gotovo z njim, ako le vem za njegovo trpljenje. Drugo vprašanje pa je to, ali mu morem pomagati," odvrne Olga premišljeno na rezko opazko Robertovo, o kterej je vedela, kam ona meri.
„Tudi pomagati mu morete, ako le hočete," pristavi odločno Robert.
„Vse storim, ako morem; le povejte mi, kdo želi moje pomoči in milosti!"
Po teh besedah poprosi Robert Olgo, ali se sme vsesti zraven nje na klopico, kar mu gospica seveda takoj, če tudi ne rada, privoli.
Zdaj jej Robert najprej naznani, zakaj jo je tukaj v tihem prirodnem svetišči obiskal. Želi že namreč dolgo na samem z njo govoriti. Naj mu tedaj te prisiljenosti ne zameri, in naj mu žrtvuje nekaj časa, da jej vse, kar mu je na srci, razodene.
Iz teh besed je Olga takoj spoznala, kaj ga je privedlo k njej. ter si misli: „Danes si hoče gotovo izprositi mojo roko ter me vprašati, ali hočem biti njegova!"
Zdaj pa je začelo deklici srce od samega strahii hitreje biti, in nenavadna rudečica se je razlila po njenem obličji. A vendar se opogumi ter sklene, baronu na vsa vprašanja odločno in odkritosrčno odgovarjati.
„Slobodno Vam, gospod baron, da mi poveste, kar Vam je na srci," odgovori tedaj Olga na Robertove besede.
„Dobro Vam je znano, gospica, zakaj sem prišel v Poreče v Vaše obližje. Vi veste, zakaj Vašo rodbino in Vas tolikrat obiskujem. Vi raz-vidite, zakaj se Vam, gospica, približujem, in davno ste že ugonili moje namene. Vse to Vam je znano, a proti meni se delate, kakor da bi uičesa ne vedeli o tem. Da še več, Vi se mene cel6 izogibljete! Moja druščina Vam je neljuba in.— cel6 zoperna."
„Vi o tem preostro in krivo sodite, gospod baron," odvrne Olga mirno, a videti jej je bilo, da se komaj premaguje.
„Odkar Vas je bil grof Konarski z gospo grofinjo obiskal," nadaljuje Robert, „izpremenilo se je mnogo pri Vas. Vaša druščina se je pomnožila. Drugi, tuji ljudje postali so Vam — ljubši od mene, in to me boli."
„Da bi bili našej rodbini tuji ljudje ljubši kakor Vi, gospod baron, to ni rčs, in jaz tedaj tudi ne včm, kaj bi Vas bolelo v srce," odgovori Olga v tla gledajoča. A čudila se je, da je baron Robert v svojem govorjenji tako miren; kajti o drugih prilikah kazal se je bolj razburjenega. Tresla se mu je pa beseda, in poznalo se je naravnoč, da vidno zatajuje svojo strast.
Robert je sevčda danes navlašč z Olgo prav mirno in nežno govoril, meneč, da bode pri njej z dobrimi in lepimi besedami še največ opravil.
21
Premagoval se je , zato da bi deklici srce omečil ter se jej tako bolj prikupil. Tedaj nadaljuje polagoma:
„Blagovolite mi, gospica, da Vam razkrijem vse svoje misli in namene! Do,spev,ši v Poreče imel sem preveliko srečo, spoznavati Vas, gospica, bolj na tanko. V svojem prvem obnašanji proti Vam bil sem se malo prenaglil, a zapeljala me je bila zgoli ljubezen do Vas. Zatorej mi odpustite moj nepremišljeni greh!
Čim dalje ko sem pa Vas spoznaval, tem bolj pa je klilo v mojem srci spoštovanje do Vas. V Vas sem našel veliko izjemo ženskega spola, v Vas vidim utelešen oni uzor ženskega sveta, kterega že od nekdaj iščem in cenim. Od dne do dne sem Vas torej bolj častil, povzdigoval in — ljubil!"
Olga se pri tem govoru ne gane. Kakor prej gleda tudi zdaj nepremično pred se. Robertove besede bile so jej malovažne. Ona je mislila na blagodoneči glas svojega Milka, ki jej edini pretresa z radostjo srce! Ker torej Olga molči, nadaljuje Robert:
„Čutil sem, da sem bil srečen v Vašej druščini. Že sem Vas bil mislil vprašati, ali je našla moja nagnenost odmev v Vašem srci, že sem Vas hotel prositi, da mi rečete, ali mi morete slediti na moj dom — kot nevesta, kot moja žena. že sem bil sklenol razkriti Vam, da je moja sreča le od Vas odvisna in da zamorete le Vi osrečiti mene in mojo rodbino: vse to sem že,hotel storiti, a kar na enkrat se izpremeni — Vaše srce! V mojej duši se je rodila strašna slutnja, da ste mi svoje srce odtegnoli, in od istega časa ne najdem več sreče ne miru! Polotila se me je huda bol. Mojo dušo pretresa ljubosumnost. Ne morem se več premagovati, in moja velika ljubezen do Vas prisilila me je, da Vas zdaj tu motim ....
Ali moj sklep je končan. Danes mi morate povedati, ali mi je Vaše srce udano ali ne. Reči mi morate t&koj tu, ne izpustim Vas prej, ali smem upati, da mi poklonite roko, če prosim pri očetu za njo. ^Govorite Olga! Recite mi odkritosrčno, kako čuti Vaše srce do mene!"
„Da gospod baron, biti Vam hočem odkritosrčna," odgovori mrzlo po dolgem molčanji Olga. „Vaše današnje vedenje zdi se mi čudno, predrugačeuo. Tako še niste nikdar govorili z men6j. Kako celo drugače vedli ste se prej! Niti ene nežne, niti ene ljubeznive besedice niste imeli za me. V vsakej Vašej besedi kazala se je ošabnost in pre-ziranje vsega, kar ni Vašega stanu in plemstva. Ne smete se torej čuditi, da me je Vaše vedenje bolj odvračalo, nego vabilo na-se. Nikdar se nisem mogla spoprijazniti z mislijo, da bi se mi nekdaj utegnolo kazati, kako sem le po milosti svojega soproga došla v kroge ogerskih magnatov, kamer po svojem rodu ne pripadam.
Razven tega pa se je pokazovalo, da postaja navzkrižje najinih idej in nazorov o življenji in svetu tem večje od dne do dne. Najino mišljenje ovaja v vsem in vsakem druge naglede. Najina značaja sta si tako različna, tako nasprotna, da se ne moreta nikdar družiti v srečnem skupnem življenji. Tedaj lahko razumevate, gospod baron, zakaj ni našlo moje srce v Vas nič vabljivega za-se, in le zatorej se Vam zdi, da se je ono izpremenilo!"
Robert se je, poslušaje Olgino očitavanje, jedva premagoval, da ni pokazal svoje prave nravi in razburjenosti. Mislil si pa je: „Zvite so kakor kače te ženske, a kažejo se v golobjej nežnosti. Kako lepo in odkritosrčno izvaja vse uzroke, zakaj mi ni udana! In seveda vsemu sem le jaz kriv, moje plemstvo in vedenje! A kaj hoče z značajem ? — Večje fraze ni, kakor je ta beseda, ktero vsak po svojem merilu tolmači. A hočem jej trdno stopiti na prste, da me nikdar ne pozabi." Zatorej jej tako-le odgovori:
„Vaše srce, gospica Olga, se ni le izpremenilo, ampak ono se je meni cel6 odtujilo. Ali jaz včm dobro, zakaj. Ker se Vam ne dobrikam, ker Vam ne dvoranim, ker se Vam ne uklanjam, kakor ljudje brez stanu in službe, zategadel Vam moje vedenje ne ugaja. Ker Vam ne hlapčujem kakor drugi, oponašate mi ošabnost!
Vi govorite tudi, da so si nasprotni najini nazori! — Vam seveda ni povšeči, ako se drznem oporekati Vam; ali jaz storim to vse iz lastnega prepričanja in lastnih izkušenj. Jaz ne zatajujem svojega mnenja kakor drugi, ki si ne upajo govoriti drugače, kakor jim ukazujejo ženske — dobivše jih v svoje zanjke!"
„Pomislite, gospod baron, kaj govorite. Vi me žalite s temi besedami."
„Da pomisliti hočem v bodoče, kaj govorim, a ob enem tudi pomisliti, kaj delam, na kar ste Vi, gospica, celo pozabili," odvrne zbadljivo Robert ter nadaljuje: „Ker niste Vi, gospica, odkritosrčna v svojih besedah, hočem pa biti jaz! Vi ste se mi začeli odtegovati, odkar prihaja ta plebejec, oni domači učitelj pri grofu Konarskem k Vam. Ali ni to res? Govorite!"
„Res je, kar trdite. A kaj potem, gospod baron," vpraša ga Olga, težko se premaguj6č, da ne vstane ter odide pustivši ga samega.
„Jaz hočem vedeti, kakšne razmere so med Vami in onim vsiljencem," trdi in zahteva zdaj Robert,
„In to zakaj ?"
„Zato da zvem, pri čem sem jaz in Vaši stariši. Jaz hočem imeti gotovost, ki odločuje na dalje moje dejanje. Zatorej Vas vprašam celo na ravnost, ali ljubite rčs onega tujca? Govorite resnico, gospica, sicer Vam to dokažem."
„Kaj mi dokažete ?" vpraša Olga prestrašena.
„Jaz Vam dokažem, da je Vaše vedenje z Vogrinom nedostojno. Ono mi ovaja, da sta si Vidva kakor dva prsta na roki. Za mojim hrbtom se ljubkujeta in milujeta kakor ljubeča dvojica."
„To je obrekovanje, grdo natolcevanje. S tem mislite mene ugnati, a motite se. Jaz vem, kaj je ženska dostojnost. Vi me je ne bodete učili; to ste že sami pokazali!"
Po teh Olginih besedah potegne Robert ruto, ki jo je našel ono jutro v Dolah, iz žepa ter jo pokaže Olgi, zmagonosno vprašajoč, ali je ne pozna.
Olga seže hlastno po njej in spoznavši jo reče: „To ruto sem izgubila oni večer, ko smo netili kres."
„Ali pa veste, kje ste jo izgubili, gospica?" vpraša hitro Robert in pogleda Olgo po konci, porogljivo smehljaje se.
„Tega ne vem."
„A to pa vem jaz. Izgubili ste jo ondi, kjer Vas je bil Vaš spremljevalec — objel in poljubil! Noč je bila temna, ali blisk jo je po-gostoma razsvetljeval, kaž6č mi ljubeče prizore!"
„To je nesramno, kar pravite, in grda laž. Sram Vas bodi, da zasledujete mene po noči ter mi po nedolžnem očitavate tako nedostojno obnašanje."
„Pomirite se, gospica, in recite mi odkritosrčno, ali ni res, kar Vam hočem zdaj povedati."
In nat6 začenja Robert pripovedovati, zakaj ni šel k sežiganju kresa, in kaj ga je gnalo pozno zvečer na široko jezero. Vse je na tanko opisal, kar je videl in opazoval. A potem mu je zopet Olga vse razložila ter dokazala, da ga je varal pogled: on je videl vse to le v svojej ljubosumnosti, v svojej razdraženej domišljiji. Ker je tedaj deklica trdila, da je vse to, kar je on pravil, le gola laž in obrekovanje, prosi jo Robert, naj mu prežene hude slutnje ter mu resnico pove.
„Nočem Vam resnice prikrivati," nadaljuje Olga. „Tzmed vsega, kar ste Vi trdili, je le to rčs, da zahaja dr. Vogrin k nam, v našo hišo. Mi se že dolgo poznamo. Jaz sem bila nekdaj njegova učenka in sem ga visoko cenila. Tudi zdaj še hranim v sebi spoštovanje do njega. Vse njegovo bitje mi je tako milo in drago, da ga ne morem sovražiti. A zakaj pa tudi, saj mi ni nič zalega storil!
Zakrivati pa nočem, da me mika osobito njegov značaj. Vse njegovo dejanje in nehanje ima do mene nekaj vabljivega. Tudi se mi do-zdevlje, da se moji nazori in ideje lepo ujemajo z njegovim mišljenjem. Vse mi kaže, da kraljuje neka harmonija med nama, ktere nisem med Vami in menoj nikdar zapazila, kam li čutila.
Vse to je tedaj, kar me vabi k njemu kakor magnetna moč, in to odločuje moje dejanje. Kaj pa bi to bilo, tega ne vem. Ali je spoštovanje ali prijateljstvo ali — ali — ljubezen!"
Olga umolkne. Robert je povesil glavo. Ukrotila ga je za nekaj trenotkov Olgina mirnost, s ktero je ona tako odkrito in nedolžno govorila o svojej srčnej nagnenosti. Vse je bilo tiho kakor v grobu. Le zdaj pa zdaj zbrenči mimo njiju bučela in sede na bližnjo rožico, da se nasrka sladkega medu. Tam v travi se oglaša čriček in cvrči vesel svojo pesen, a tu v grmovji zraven klopice zakriči seniea, kakor da bi hotela ta dva človeka pokarati, zakaj se prepirata.
Po tem molku pa izpregovori najprej Olga, rekoč:
„Zdaj sem Vam, gospod baron, povedala vse, kar in kako čuti moje srce. Z Bogom!"
Po teh besedah pa vstane Olga ter hoče takoj oditi. A zdaj se vzdrami Robert iz svojih sanj ter pogleda tovaršici na ravnost v obraz. Njegovo oko pa je kazalo ljubezen in sovraštvo, odpuščanje in osveto!
„Blagovolite, gospica, še nekaj besed, predno se ločiva. Poslušajte mene, darujte tudi meni za nekaj trenotkov svoje srce," govori Robert mirno, a Olga vidi dobro, da se on jedva premaguje. Prsi se mu vzdi-gujejo, obraz mu je zdaj rudčč kakor kri, zdaj bled kakor stena. Strašen boj bije v svojem srci iii tresoč se mrmra med zobmi sam za-se: „Torej ljubezen, ljubezen!" A vendar se zmaguje ter je miren in tih, krotek in pohleven!
Zdaj se usmili za trenotek Robert Olgi, a ta mu ne more pomagati. Ona ne gospoduje več nad svojim srcem. Podlegla je nepremagljivej sili zmagonosne ljubezni, ki ne pozna milosti in pomilovanja, bojujoč se za svoj uzor!
„Je-li torej moj up zastonj, Olga, in ne najde li moja ljubezen, moja gorka ljubezen v Vašem srci nobenega odmeva več ? — Vi molčite!
Ali bi mi Vi dali roko, ko bi mi jo Vaš oče položili v to-le desnico ? — Vi ne govorite in gledate v tla!
Ali Vam ne pravi Vaše čuteče srce, da bi Vi mogli biti srečni tudi z menoj? — Vi molčite! A kaj pomeni to?
Recite, kar Vam srce, le srce veleva. Ne bojte se me. Pripravljen sem — na življenje in smrt! Govorite!"
„ Strašno vprašanje to!" odvrne tiho Olga. „Ne mučite me do smrti, ne trgajte z žarečimi kleščami iz mojega srca oni čut, ki dela človeka srečnega. Ne silite me, da sem hinavka, da Vam dam roko brez srca, telo brez čuta! Ne storite me nesrečne in nezveste žene, ki sovraži moža, a ljubi — drugega! Oh moj Bog, kaj bode z menoj?"
In pri teh besedah omahne nazaj na klop, pokrije si z rokama obraz in začne ihteti. Tako je sedela nekaj časa, in solze, debele solze
kakor jagode kapale so jej z žarečih lic. Okoli nje pa je zavladala skrivnostna tišina.
Dolgo si ni upala Olga pogledati na to stran, kjer je stal Robert. Mislila si je, da še stoji on vedno zraven nje, a v tem se je motila. Olgin odgovor bil je Robertu dovolj. Srd njegov je prikipel do vrhunca. Čutil je, da bi se ne mogel dalje premagovati, ter se zbal, da bi se spozabil nad nedolžno deklico ter jej žugaje ovadil svoj naklep. Zatorej hiti, pustivši Olgo ihtečo na klopici, naglih korakov k svojemu čolnu ter vesla na jezero, da si ohladi razsrjeno dušo. In potčm si poišče na onem obrežji kraj, kjer pristavlja Vogrin navadno svoj čoln, ter premišljuje vedno, kako bi izvršil svojo osveto. Tu si pomiri počivajoč razdražene živce.
Ko je prišel Robert proti večeru domii, čakal je že na-nj njegov sluga. Imel je zd-nj naročilo od gospoda stotnika Raudiča. Robertovi znanci v Porečah napravili so bili namreč danes popoldne izlet v Vrbo. Sluga je dobil povelje, naznaniti to gospodu baronu, ali ni ga mogel celo popoldne najti nikjer. Robertu je bilo to prav po volji, da ni danes zvečer njegovih znancev in prijateljev v Porečah. Tedaj lahko tudi on nocoj izostane iz svoje navadne druščine, in zatorej si da večerjo prinesti domu.
Sluga je imel danes prav masten večer. Gospodu baronu ni dišala niti jed niti pijača po tako razburjenem dnevu. Zatorej podari vso večerjo s pijačo vred svojemu Janošu. Da noc6j je skušal baron svojega slugo celo upijaniti, namerjavajoč o tem in onem izprašavati ga. Ko se je že bil Janoš precej napil, vpraša ga nagajivo Robert, ali mu je v Porečah že kaj znanja in ženske druščine!
Sluga je bil kaj vesel, da ima priložnost, gospodu nadporočniku razkrivati svoje ljubeče srce. Takoj začenja pripovedovati o svojem vasovanji pri Reziki, Vogrinovej sestri.
Robert je kar debelo gledal, ko mu sluga tako ognjevito govori o svojej ljubezni in lepej Reziki.
„Prej je bilo veselo tukaj, ko še ni bilo onega vraga doma," nadaljuje sluga že dobro vinjen. „Ali zdaj je vse pusto, verjamite mi, strašno pusto, gospod baron. Le škoda je in kesam se, kolikor imam las na glavi, da mu nisem bil oni večer, ko me je izpod okna pognal, zdrobil njegovih suhih reber. Ali zato mi pride drugokrat v moje trde pesti, in tedaj mu Bog pomagaj! Tako zalega dekleta ne pustim meni nič tebi nič iz rok. Ta nepridiprav pa še bode skusil, kaj so ogerski fantje ! Vrgel sem ga bil sicer že zadnjič, da je kar zaječal, ali črez nekaj dnij lazil je že zopet todi okoli po kopeli. Kakor se mi dozdevlje, gospod baron, stika ta človek tudi za ono lepo gospico pri Skenovskih! Že tedaj, ko je bil grof Konarski tukaj, videl sem ga, ko je z njo samo dolgo časa govoril na vrtu in v gozdiči."
Zadnje besede so Roberta kar spekle, in misli si: „Glej ga, že moj sluga opazuje vse to, a jaz bi tega ne videl in ne vedel! Menda bode vendar kaj z mojim momkom, poskusimo!" In nato jame slugo dražiti, kako velik strahopetec in norec je, ako se da strahovati takemu človeku.
„Ali ne greš zdaj nikdar več vasovat k lepej Reziki, odkar je njen brat doma?" vpraša ga navlašč baron, rogaje se mu, daje tak plašljivec.
„Nič več, ker se bojim, da bi me zasačili in stepli."
„Sram te bodi," odvrne Robert. „Zakaj ga pa ti ne zasačiš in zliiješ, potem pa kar v jezero vržeš. Saj ga ni škoda, ako ga ribe požro in raki oščipljejo; bedo vendar bolj mastni in debeli! Živa duša ne bode popraševala po njem, a ti lahko nato brez skrbi zahajaš k deklici!"
„Tu imate prav, gospod baron," odgovori sluga malo premišljujoč, „ali ubiti ga, to vendar ne gre!"
„Zakaj bi ne šlo? Kaj pa v vojski! Tam ubije človek človeka kar tako, če mu tudi ni nič hudega storil."
Dolgo sta se potem gospod in sluga pogovarjala o tej stvari. Konečno se je pa toliko dognalo, da napade sluga Vogrina veslajočega po noči domu, in sicer blizu tam, kjer on navadno pristavlja svoj čoln.
To mesto je prava luka. Dve veliki pečini segate ondi precej daleč v jezero. Sredi med njima je strašna globina, ali obrežje je prav dobro zavarovano na obeh straneh. Valovi ne morejo ondi poškodovati čolnov, in zatorej se radi pripenjajo tam. Ako pa na jezeru ob kamenitej steni prisloniš svoj čoln, ne vidi te nikdo, bodi si tudi svetla noč. Obrežje je namreč z velikim drevjem obrasteno, ki celo luko s temno senco pokriva. Zategadel pa morajo čolnarji stoje veslati v to zatišje, da ob pečino ne zadenejo, če pa veslarja, v čolnu stoječega, suneš z močnim drogom, pre-kopicne se ti v vodo. Potem pa je vsakemu kaj lahko, v temnej noči ugonobiti svojega sovražnika, in nikdo ne ve, kdo ga je napadel, ali kam je izginol!
Tak strašen naklep osnoval se je ta večer. Sluga ga je bil vesel. Robertu se je pa kakor Mefistu smejalo srce, da ga uboga njegov fa-mulus. Ali ta seveda ne ve, da stori to maščevalno delo le za gospoda, a svojej črnej duši si naloži zloben čin brez dobička! Mi nočemo namreč imenovati dobiček onega darila, ktero je baron Benda blagodarno obljubil svojemu slugi za to zločinstvo.
Povrh pa je še gospod nadporočnik slugi zagotavljal, da ga hoče sam zagovarjati, ako bi na-nj kaka neljuba sumnja letela, a tega se itak ni bati. Prava priložnost izvesti svoj namen pa se mu tedaj ponudi, kedar vesla Vogrin sam pozno v temnej noči iz Poreč domu. Sicer si pa naj sluga oni kraj dobro ogleda, kjer misli svojega sovražnika uspešno zasačiti. Tako je bilo vse dogovorjeno, in pozno v noči pognal je še ie Robert svojega slugo počivat.
Naravno je, da si je nadporočnik Benda s tem maščevalnim načrtom utešil strast in razburjenost. Prepričan je bil, da bode njegov sluga, ki je bil krepek in močen mož, točno izvedel svoj naklep, vzlasti pa zdaj, ko mu ni tega sam odsvetoval.
„Pri vsem tem je pa to za-me najboljše," mislil sr je naposled, „da sem jaz sam nedolžen. Ako bi tudi kdo slugo sumničil, da je on napadel Vogrina, vendar ne morejo priti meni do živega. Zakaj lahko se izpriča, da se je sluga sam nad njim maščeval. A tudi tega ne bode potreba, ako le jaz potrdim, da je bil sluga isto noč in uro doma, ko se je ta nesreča dogodila na jezeru. Moje vedenje proti Olgi pa je bilo danes tudi mirno, in najmanjši sum o tem ne more na-me leteti!"
Tako je skušal Robert svojo vest zadušiti, a vendar ni mogel to noč sladko počivati. Olgino obnašanje, njena odkritosrčna izpoved, njene odločne besede niso mu dajale miru. Takoj mu pride na misel, ali mu ne bode ona tudi pozneje, akoravno se odstrani Vogrin, odrekla roke ter se mu celo odpovedala, A to misel je s tem ovrgel, da se Olga vendar le tedaj prej v zakon prisili, če je njegov tekmec mrtev, kakor pa če on živi. Izvršiti se pa mora njegova zveza z Olgo na vsak način še letošnjo jesen, ako hoče sploh rešiti svoje posestvo denarstvenega propada. Vse je namreč kazalo, da pride to leto Bendino imenje ob Blatnem jezeru na boben, ako ni od nikoder pomoči. Od vseh stranij so priganjali upniki Robertovega očeta, žugaje, da mu grajščino z zemljiščem vred prodajo, ako jim vsaj polovice dolgov v kratkem ne poplača. Baron Benda, Robertov oče pa je svojim upnikom vedno obetal, da jim brzo ustreže, a konečno jim je le moral natanko obljubiti, kdaj jim v resnici misli plačati dolgove. Določila se je jesen kot zadnji obrok. Tedaj se oženi njegov sin Robert in ta bode tudi dolgove hitro poravnal. Saj mu prinese njegova nevesta najmanj kakih stotisoč goldinarjev za doto, in ta svota bode tudi zadolženemu ogerskemu grajščaku že nekaj pripomogla!
To slabo denarno razmerje bilo je Robertu na tanko znano. Lahko je torej razumeti, zakaj se je on še bolj poganjal za Olgino udanost ter se bal svojega tekmeca. Strast svoje ljubezni bil bi Robert seveda že še premagal in na deklico tudi v kratkem cel6 pozabil, ali misel, da mu vzame Vogrin z deklico vred tudi doto, ki naj reši njegovo posestvo, njegov ponos, njegovo slavo in njegov glas: ta misel mu je bila strašna, in ona mu nasvetuje, naj uniči svojega nasprotnika, ako hoče Olgo prisiliti v zakon. Tako je dolgo časa premišljeval baron Robert, in razumljivo je, zakaj ni mogel spavati.
A tudi Olga ni našla ta večer zaželenega mirti. Sedela je še precej časa potčm, ko je bil Robert odšel, sama na klopici, premišljujoča o svojej negotovej bodočnosti.
^Prisilili me bodo v zvezo s tem človekom, to slutim vedno. Izruvati bodem morala iz dna svojega srca ljubezen, svojo gorečo ljubezen do Vogrina. Omožili me bodo s človekom, ki ga ne ljubim in ne bodem in ne moreni nikdar ljubiti! Kaj bode z menoj ? Kdo me reši te nesreče, te nemile osode, ki mi jo hočejo dodeliti? Kdo me iztrga iz objemov mojega sovražnika, kakor je rešil Pugačef Marijo Ivanovno njenemu ženinu ? — Milko me mora rešiti, a ne drugemu, temveč sebi! Z njim hočem biti, z njim hočem iti na konec sveta; njegova bodem, le njegova, ali pa nikogar!"
Tako je mislila Olga vsa prepadena in žalostna. Zdaj še le se je zjokala, spoznavši, da je ni pomoči drugje kakor v Vogrinu. Z njim pade ona, z njim neha i njena sreča. Ako je on ne reši, ni je za njo rešitve več!
Naposled premaga vendar njeno razburjeno domišljijo hladna pamet. Ona se začenja z lepimi upi tolažiti. A vesela ni bila več Olga ta večer, temveč klaverno in s povešeno glavo hodila in posedala je tu in tam. Proti materi pa je vedno trdila, da jo glava hudo boli. Ne diši jej ne jed ne pijača. Tedaj ostane brez večerje in gre še pri svetlem dnevu v spalnico.
Čudno se je dozdevalo materi, da je Olga tako izpremenjena. A ker ni vedela temu pravega uzroka, verjela je slednjič njenim izgovorom.
Ta večer bilo je pri Skenovskih vse tiho, rekel bi nekako skrivnostno. Kamer si pogledal, povsod je bilo vse brez življenja: smrtna tišina vladala je po sobah Skenovske ville. Olge ni bilo nikjer videti, in tudi mati se je skrila v samotno sobico. Le Rihard je prinesel novo življenje, prišedši pred mrakom z lova domu. A tudi on je takoj spoznal, da ni dom£ vse, kakor bi moralo biti. Videl'je žalostni obraz svoje sestre ter opazil na materi zgrbančeno, temno čelo. Ali 011 ni hotel po-praševati po uzroku tej otožnosti, temveč naznani takoj materi, da bode delal noc6j dr. Sirniku v gostilni tovaršijo in da pride bolj pozno domii
Nat6 gre na vrt, kjer je na-nj čakal Vogrin, njegov lovski tovariš. Danes pa je imel Rihard le žalostne novice zd-nj; kajti povedal mu je, da se sestra Olga slabo počuti in da je zelo otožna. Ta vest je Milka hudo zadela, in nat6 ga ni bilo več volja, da bi še bil šel v druščino. Zatorej se prijatelja hitro ločita. Rihard gre v gostilno, Vogrin pa stopi v čoln ter veslži proti domu.
Na svojej vožnji se je pa naš čolnar pridno oziral na gozdič in vrt, kjer se je bil z Olgo prvič sešel: vzlasti pa je gledal na okno Olgine spalnice, opazujoč, ali mu ne miga nikdo z ruto pozdrav. Zakaj težko 11111 je bilo pri srci, da se ni mogel posloviti od svoje deklice želčč jej: Lahko noč!
A Vogrin se ni zastonj oziral tja, kjer mu je bivalo ljubljeno srce. Olga je videla Milka, sedeča pri oknu, ko je odhajal. Otožno je zrla za njim, a ni se mogla premagovati, opazivši, kako jo išče njegovo oko. Zatorej odpre okno, nasloni se nd,-nje in 11111 mahlja z ruto, šepetajoča: Lahko noč! Nekaj minut je še gledala svojo nado in up, a na enkrat so zanesli čoln iz njenega obzorja — jezera šumeči valovi!
Noč je že jela razprostirati svoja črna krila na utrujeno zemljo, vabeč njena bitja k sladkemu počitku. Ali Olga je še vedno slonela pri oknu, gledajoča tja proti Vogrinovemu domu. Mrtva tihota je vladala okoli nje, le včasih se je čul globok vzdihljej, ki je prišel iz srca nesrečne deklice! Dolgo je bila Olga sama v spalnici, in marsiktera solza prikazala se jej je med tem iz kalnih očij.
„Kaj je neki to, da ni danes matere k počitku?" vpraša deklica sama sebe. „ Je li bolna, ali kaj, da ne pride v spalnico ? Že prej se mi je nekako nevoljna videla. Zdi se mi, da jo nekaj teži. Jaz ne pričakujem nič dobrega. Grem jo iskat, kje je!"
Tako govoreča zapusti Olga spalnico. Najprej popraša hišno po materi, a tudi ta ne zna, kje je. Ker pa tudi od drugih služabnic nič gotovega ne zve, išče jo sama po vgeh sobanah in sobah, dokler ne pride do majhne sobice, ki je bila zaprta. Tu trka in kliče. Naposled se vendar mati oglasi ter odpre hčeri.
„Kaj Ti je, mama? Za božjo voljo, kaj Ti je?" vzklikne Olga vsa prestrašena. „Zakaj se jočeš, mama ?"
Mati ne odgovori s prva, a ko jo hči še vedno poprašuje, reče jej natč: „Ne prašaj me, kaj mi je. Tudi Ti ne bodeš vesela, ako Ti to povem. Srd in žalost mi polni dušo, ker vidim, da nas ljudje, in to znani ljudje, da prijatelji, črnijo in natolcujejo. Laži raznašajo o meni in Tebi ter nam kradejo ljubezen pri skrbnem očetu."
Vsa začudjena gleda zdaj Olga mater, ne vede tolmačiti si njenih besed.
„Jaz Te ne razumem, mama. Kdo nas obrekuje? Razjasni mi to!"
„Ko sem prišla danes iz kopele," nadaljuje mati, „prejela sem pismo od očeta, ki me je celo iznenadilo. Ne bila bi si mislila, da so ljudje res tako hudobni!" Potem pa pripoveduje hčeri na dolgo in široko, kaj jej oče piše.
Pismo, ktero je bila danes gospa Skenovska prejela, razločevalo se je zelo od drugih pisem, ktera je sicer ona od svojega soproga dobivala. V današnjem pisanji oponaša gospod Skenovski svojej ženi, da vabi ona k sebi na dom — Vogrina, ter pospešuje sama Olgino ljubezen do tega berača proti njegovej volji. Da to še ni dovolj! .Ona ga sama obiskuje in prenočuje celo s hčerjo vred pod njegovo beraško streho. Sam bi prišel, da ga izpodi kakor potepina od svoje hiše, kamer vsak dan zahaja, ko bi mu pripuščali bodoči vojskini časi, da zapusti svoje tovarne.
„Prepovedujem pa Tebi in Olgi," glasi se dalje v pismu, „da bi še enkrat vabila Vogrina na moj dom, v mojo hišo. On ne sme več priti v Vašo družbo. Ako se to le še enkrat zgodi, morate še tisto uro vsi skupaj zapustiti Poreče iij priti k meni domu. Olgi pa še posebej za-povem, da mora, ali hoče ali noče, to je vse eno, dati roko baronu Robertu. Iz glave si mora takoj izbiti vse druge ljubovne spletke in ne-spameti, in Bog jej pomagaj, ako zvem, da ravna proti mojej volji!"
To so bile krepke besede, toda prehude za ženska srca. Olga se je kar tresla, beroča začetek očetovega pisma. Bleda je postala in se ni premaknola. Še skoro dihati si ni upala, meneč, da stoji oče zraven nje. Vse zaljubljene misli, vsi načrti in upi v srečno bodočnost zapustili so jo, kakor bi pihnol. Le utelešena ubogljivost do očeta vladala je sama te trenotke v njenem srci!
Tu se je zdaj videla moč in sila očetova, pod ktero se zruši in kakor prah raznese lastna otročja sodba. Taka nespametna očetova volja pa uničuje tudi blage čute v človeškem srci. Krepka mladeniška duša jej še nasprotuje, če tudi dostikrat brezuspešno, ali nežno dekličje srce, kakor je Olgino, strepetš in utihne pred osornim glasom očetovim ter se mu voljno ud&, če izgubi tudi s tem — svojo srečo!
A to še ni bil konec pisma, zatorej berimo dalje:
„Kako nepremišljeno in nespametno pa je Tvoje in Olgino ravnanje, vidiš iz sledečega. Vidve ubijate tudi politiške kvante in gugle z Vo-grinom, in Ti žena mu še pomagaš ter celo odobravaš njegove napčne nazore! Le poslušaj, kaj ima Vogrin od tega, da jezika za zobmi ne drži.
Gospod referent pri naučnem ministerstvu mi je baš včeraj na moje vprašanje tako-le odpisal: „„0 gospodu dr. Vogrinu, o kterem sva govorila v soboto, Vam imam sledeče poročati. Tudi mi tukaj vemo dobro, na kakem glasu je ta mož. Vaše besede o njem ujemajo se popolnoma z našimi poročili. Zaraditega se mu tudi letos prošnja za službo ni izpolnila. A sploh pa mislim, da bodo taki ljudje tudi v bodoče zastonj pri nas državnih služeb prosili, ker imamo mnogo svojih močij na razpolaganje.""
To je tedaj plačilo Vogrinu za njegovo nespametno govorjenje in ravnanje. On ostane menda vedno brez državne službe, brez stalnega kruha. Storil se je sam berača, in to ga menda še spokori!
Iz tega razvidiš, draga moja, kako ste se Ti in Olga spozabili, ker ste se pajdašili s takim človekom, in to še vpričo barona Roberta, bodočega Olginega ženina!"
Te besede so razno uplivale na mater in Olgo. Dočim je začetek pisma v materinem srci pouzročeval žalost, srd in jezo, prinesel je drugi del ubogej hčerki novico, ki jej je vzela zadnji up in nado v svojo srečo. Ali zdaj ni Olga jokala in tožila. Njeno srce ni moglo več v solzah in
tožbah najti olajšanja, temveč kakor brezčutno bitje ndala se je deklica svojej osodi. Tolažila se je le s tem, da je bila vsaj nekaj dnij srečna v svojej ljubezni. Uživala je le čut sladkih spominov! Zdaj je vse zastonj, zdaj je vse proč. On je brez službe: razrušen in podrt je steber, na kterega si je zidala svojo srečo!
Olga in nje mati niste s prva hoteli črkam v pismu verjeti. Večkrat ste list prečitali, najprej obe skupaj, potem vsaka zd-se, a vedno jima je bilo v njem marsikaj nerazumljivo in temno.
„Od kod je vse to V" vpraša mati Olgo. „Kdo je to očetu poročal in naju pri njem tako očrnil?"
Odgovor je bil lahek. Olga kakor nje mati imenovali ste barona Roberta — svojega nesramnega obrekovalca. In v tem se niste motili. Robert je bil namreč po prvem pismu še poslal drugo gospodu Ske-novskemu. V zadnjem mu je poročal, da zahaja Vogrin vsak dan k Olgi, da ženske ga celo obiskujejo in so že pod njegovo streho prenočile, in še drugih stvarij več, ktere je on opazoval in videl v svojej ljubosumnosti! In res, Robert je dosegel s svojimi lažmi', kar je namerjaval, in to je za-nj bilo dovolj!
„Jaz bodeni Robertu pismo pokazala," reče naposled mati še vedno vsa razjarjena. „Terjati hočem od njega, naj se izpriča, da ni on tega pisal, ali mi pa mora sam odgovor dajati za to nesramno obrekovanje."
„Tega ne mama!" odvrne hči. „S prva bodive tiho in ne povej ve nikomur ničesa, kakor da bi se ne bilo celo nič dogodilo. Morda se Robert sam izda. Tudi proti Vogrinu se ne sme naše obnašanje nikakor ne izpreineniti. Saj pa tudi on malo k nam zahaja, temveč hodi le z Rihardom in dr. Sirnikom na lov, a to naju nič ne skrbi!"
S tem mnenjem bila je tudi mati zadovoljna. Tolažilo jo je pa prepričanje, da ni nič krivega in nedostojnega storila. „Zakaj pa bi ne smel Vogrin v našo hišo zahajati," mislila si je sama pri sebi. „Saj je človek kakor drugi in povrh še naš znanec in prijatelj. Prej je smel v našo hišo zahajati, ko je še moje otroke podučeval, zakaj pa zdaj ne, odkar nas obiskuje baron Robert?"
Kmalu potem se podaste obedve v spalnico, a takoj pride Rihard domu. Zapazil je, da še bedite mati in sestra. Zatorej stopi k njima in tu zve po prvem vprašanji, zakaj še ne spite. Dolgo so se nat6 vsi skupaj o tem osornem pismu očetovem pogovarjali. Rihardu je postalo še le zdaj marsikaj jasno. A tudi on je stopil na Vogrinovo stran, zagovarjal ga ter žugal, da hoče Roberta zaradi takega obrekovanja pozvati na odgovor. Nap6sled se je pa vendar dal pomiriti ter konečno obljubil, da hoče molčati o tem.
Prihodnja dneva, petek in sobota, sta pri Skenovskih kaj enolično pretekla. Riharda ni bilo mnogo doma, kajti hodil je z Vogrinom in
dr. Sirnikom na lov. Vogrin se je pa pri Skenovskih le kaj malega mudil, ker je Olga vedno tožila, da jo boli glava. Zaradi tega ga tudi zvečer ni bilo k Skenovskim. kedar je prišel z Rihardom z lova, temveč oba dni se je še pri svitu napotil domu.
A tudi baron Robert se je te dni bolj skrival kakor drugekrati. Hodil je vedno zamišljen. K Skenovskim pa je še prihajal kakor prej vsak predpoldan. Tu je pozdravil mater in hčer, a se takoj zopet poslovil, videč, da se vsi hladno vedejo proti njemu. Vzlasti ga je pa jezilo, da se Olga tako Mini in potajuje. Zakaj vedel je dobro, da se ona navlašč dela, kakor da bi jo bolela glava. Vogrin in Robert se pa sploh te dni videla nista.
Tako ste bili Olga in mati skoro vedno same. Deklica je v teh dneh marsiktero solzo prelila. Premišljala je vedno le o Vogrinovem žalostnem stanji in o svojej nesrečnej ljubezni, ki je ne dovede nikdar do zaželenega smotra. Nap6sled je pa začela ubožica misliti na svojo prisiljeno zvezo z Robertom. Kaj pa hoče tudi početi? Vogrin jej ne more pomagati, sama je brez moči, a volja očetova je nepremakljiva in trda kakor železo. V svojih mislih se je torej udala nemilej osodi. Postajala je brezčutna. Nič je ni več mikalo, in dejala je vedno proti materi: „Storite z men6j, kar hočete. Vi stariši imate o meni določevati!"
Le kedar je Vogrina zagledala, zasvetil jej je nadepolni žarek vse oživljajočega solnca. čutila se je zopet srečno in zadovoljno. Tedaj ni mislila na očetove besede niti na zvezo z Robertom. Njena duša, njene misli in njeno srce, vse je bilo pri Milku. Če se je pa on približal ter dalje govoril z njo, tedaj se je pa Olga nehote zopet spomnila, da ne sme in ne more imenovati Milka nikdar svojega. Stopile so jej pred oči očetove beseda, donel jej je po ušesih Robertov glas, v srci pa jej je postajalo neskončno težko: in tedaj je rekla, da jo boli glava, . . . . a Vogrin se je po takih opazkah vselej krvavečega srca poslovil od nje.
Vse to je Milko težko prenašal, neznaj6č seveda tolmačiti si Olgi-nega vedenja. Mislil si je pa vsekako, da ga ona menda ne mara, a tudi sicer je čutil, da se je prijaznost njene matere izpremenila proti njemu. Zatorej naznani gospe Skenovskej in Olgi v soboto večer, pri-šedši z Rihardom z lova, da odide v pondeljek nazaj v Belo h grofu Konarskemu.
Ta izjava je Olgo hudo pretresla, a materi bila je seveda po volji. Da bi se pa Vogrin kakor tujec poslovil od njih, to pa vendar ni šlo gospe Skenovskej v glavo. Zatorej ga poprosi, naj pride v nedeljo večer k njim v gosti, prav za prav na „valete". Tudi Roberta in dr. Sirnika povabi na ta večer, ki jej oM obljubita, da prideta.
V nedeljo bilo je deževno vreme. V jutro je že začelo deževati in
ni se zvedrilo do šestih popoldne. Ali zdaj so se oblaki hitro razpršili, in solnce je še potčm prijazno sijalo.
Gostje so se že jeli ob sedmih zbirati pri Skenovskih. Najzadnji došel je danes Vogrin. Kaj pa je bilo temu uzrok, ni vedel nihče. Izgovarjal se je s tem, da je dobil danes več pisem, na ktera je moral takoj odgovoriti.
„Malo je manjkalo, da bi ne bil prišel," rekel je nap6sled. „A opustil sem rajši več važnih pisanj, da bi se le mogel nocojšnjega večera v tej gostoljubnej hiši udeležiti."
Tem besedam so vsi verjeli, če so bile tudi prazen izgovor. Resnice je bilo le toliko na tem, da je bil Vogrin danes predpoldnem prejel eno pismo. Vsled tega pa je že mislil v istini odpisati gospe Skenovskej, da ne pride v gosti, kar bi bilo seveda boljše zd-nj, a ni se mogel vzdržati. Njegov notranji čut ga je gnal, njegova goreča ljubezen do Olge silila ga je na vso moč, da se poslovi od svoje prijateljice. Povedati jej hoče, da je dobil danes od grofa Konarskega poročilo, da so mu na Dunaji njegovo prošnjo — odbili.
Naravno je torej, da je bil Vogrin celi dan ves potrt in otožen. Kaj hoče zdaj početi, ko se mu je porušil zadnji in edini steber, na kterega je zidal zlate gradove svoje sreče? Kaj mu hasni ljubezen, kaj ljubeče srce, ako ne more uresničiti svojih želj, ako ne more stopiti pred Olginega očeta ter ga prositi njene roke? — On je uničen, je brez upa in pomoči!
Tak žalosten položaj ni seveda vabil Vogrina, da bi šel v veselo družbo, in to k Skenovskim, od kterih se mora noc6j posloviti za vselej. A vendar se je odločil, pogumno prenašati nemilo osodo in zatajevati v druščini svoj notranji boj.
Nocojšnja družba pri Skenovskih bila je fiel6 majhna. Obstajala je z domačimi vred le iz šest oseb, a zabave bilo je mnogo. Ni se poznalo, da bi vladale hude slutnje in temne misli v pojedincih našega omizja. Izmed vseh je le Vogrin kazal neki notranji nejnir, a tudi tega je izgubil, ko je zlato avstrijansko vince razvedrilo gostom glave. Tudi Olga se je dobro premagovala in še precej rada govorila, a v svojih pogovorih kazala je veliko resignacijo, trde, da je nič prav ne zanima.
Mnogo se je nocoj ugibalo o berolinskem kongressu in o zasedanji Bosne; kajti tedaj, dne 30. junija, bilo je že znano, da je prejela naša država mandat, zasesti Bosno in Hercegovino.
Prva mobilisacija bila se je že pred 14 dnevi razglasila, in eden del vojske stal je že na nogah. Celo naravno je tedaj, da so govorili nocoj v našej družbi o vojski, saj sta bila dva častnika, Robert in Vogrin, navzoča.
Čudno nasprotje si pa mogel opazovati v teh pogovorih. Nad-poročnik baron Benda, ki se je sicer vedno s svojo hrabrostjo ponašal,
ni nič kaj kazal, da hi sedaj rad imel vojsko. A to lahko vsak razume, kdor pomisli, da se je Robert ravno ženil. Najbolj ga je bilo skrb, da se poroči z Olgo v jesen, sicer je izgubljeno njegovo posestvo!
„Ni se nam bati, da bi imeli kakšne težave v Bosni in Hercegovini." trdil je Robert. Gospod minister Andrassy pozna dobro ondotne razmere. Z eno kompanijo in čilim eskadronom pomirimo celo Bosno. Bošnjaki so preveliki strahopetci, da bi se drznoli kaj resnega početi proti našim vojakom. Sicer pa bode najboljše, da mi vso druhal v teh deželah pobijemo; potčm bode mir. Vse to pa že tudi lahko ta vojska stori, ki je po prvej mobilisaciji na nogah, in jaz sem celo prepričan, da zdaj nobenega vojaka več ne pokličejo v vojsko."
„Jaz bi pa prav rad vojsko imel," odvrne nat6 reservni častnik Vogrin. „Zdaj še imam nekaj časa služiti in rad bi skusil, kako je kaj tam, kjer puške pokajo in boben poje."
„To ni lepo, gospod doktor," pristavi gospa Skenovska, „da po krvi in kroglah hrepenite. Ali bi Vam ne bilo težko ločiti se od svojih?"
„Zakaj, milostljiva gospa ?" vpraša Vogrin. „Svojej materi itak ne morem pomagati, drugih ljudij pa nimam, ki bi me pogrešali! Jaz ne izgubim ničesa, ako že danes stopim na krvavo bojišče. Boljše gotova smrt, kakor tako — negotovo — življenje!"
Pri teh besedah pa pogleda Vogrin Olgo, zakaj le ona je mogla razumeti njih pomen. A Bobert postane hipoma bled; srce mu je utripalo samega strahu, da je menda Vogrin že zvedel za zločinsko namero — njegovega sluge.
„Prav imate, gospod doktor," izpregovori zdaj Olga. „Ivo bi bila jaz moški in vojak, pozdravila bi tudi z veseljem vojaške trombe glas in ne trepetala bi pred švigajočimi kroglami. Boljša je plemenita, junaška smrt na krvavih poljanah, kakor v leskečih dvoranah mestnih — nesrečno življenje !"
Olgine besede so zbodle Roberta globoko v srce. On je dobro vedel, kaj je hotela deklica izreči s tem. A čutila, kaj prav za prav one izražajo, in razumevala sta jih pa le Vogrin in Olga sama.
V	takih pogovorih je čas hitro pretekel. Ura je že bila nad ednajst. Družba se poslovi. Dr. Sirnik in baron Robert gresta svoja pota. Vogrina pa spremljata — Rihard in Olga skozi vrt v gozdič, kjer je bil njegov čoln priklenen.
Olga še poprosi mater, naj jej dovoli, da se z Rihardom malo po vrtu izprehodi, češ da še ni bila danes na prostem. Mati jej prošnjo usliši, ved6č, da deklici čisti zrak le koristi.
V	živahnem pogovoru stopajo Olga, Rihard in Vogrin ob jezeru, kar se zasliši, kakor da bi bil nekdo skozi prste zažvižgal. Vsi postanejo, a divna tihota vlada zopet kakor prej v nočnej naravi. Le zdaj pa zdaj pljuskne mali valček ob kamen ali drevno koreninico na obrežji!
„Mene bi bilo strah, gospod doktor, ko bi se morala zdaj sama kakor Vi peljati prek jezera," začenja Olga. „Vi se ne smete noc6j voziti sami domri. Meni se grozi, a ne včm zakaj."
„Ne bojte se, gospica," odvrne Vogrin. „Kolikokrat sem že veslal o vsakej uri po noči prek tega jezera, in nikdar mi se še ni nič pripetilo. Tu se ni nič bati."
„Noč imd svojo moč, gospod doktor," pristavi Olga vsa v skrbeh. „Danes je mlaj, in noč je zelo temna; le tam pa tam blišči kaka zvezdica. Vi se ne smete sami peljati. Z Rihardom Vas spremiva, ali ne Rihard?"
„Seveda, zakaj pa ne," odgovori hitro brat. „Jako prijeten zrak je na jezeru, mrzlo tudi ni, in škodilo nama ne bode, ako se malo razvedriva; saj sva bila itak cčli ljubi dan v sobi."
„No dobro gospod Rihard," opomni Vogrin. „A midva morava vsak v svojem čolnu veslati, sicer ne moreta vidva nazaj. Dalje ko tja do sredine, t. j. do „Samotarskega otoka", ne smeta me spremljati. Gospica Olga mora pač k enemu izmed naju prisesti."
„To je naravno, gospod doktor," pristavi Olga. „Tja me peljate Vi, nazaj pa Rihard. Pogovarjamo se pa lahko vsi skupaj; saj se bodeta čolna eden zraven drugega vozila. Na otoku pa stopim potem v Rihardov čoln."
To je obveljalo, in Olga se vsede v čoln k dr. Vogrinu. Rihard je tudi pripravil svoj čoln, in s prva veslata obd eden zraven drugega. Čolna sta tekla kakor ptica po zraku. Radost in veselje je navdajalo mlado družbo. Olga in Vogrin sta zdaj pozabila na svojo žalostno osodo ter še uživala zadnje trenotke svojo srečo. Kmalu dospejo do otoka, kjer bi bilo treba posloviti se. Olgi in Vogrinu pa ni bilo nič kaj po volji, da bi se že zdaj ločila, zatorej pristavi prva:
„Veslajmo še dalje. Po noči je tako čudno in cel6 drugače na jezeru kakor po dnevu. Tudi se mi dozdeva, da je že noč svetlejša kakor prej, in nebrojne zvezdice migljajo na nebu. Vozimo se malo tukaj okoli, ali ne Rihard! in potem veslajmo tja, kjer navadno gospod doktor pristavlja svoj čoln."
Rihard pa kar pritrdi svojej sestri, rek6č: „Meni je celo po volji, kar praviš. Spanec me ne sili, a vozim se pa tudi rad v tihej noči po jezeru. Jaz hočem s prva tu-le okoli krožiti ter skušati svoje moči v veslanji, nat6 pa krenem proti obrežju. Kdor pa pride prvi od nas na suho, ta naj pokliče drugega!"
Mirno iu veselo zibala sta se čolna na vodi. Lesketajoče zvezdnato neb6 zrcalilo se je v jezeru. Le včasih je potegnola hladna sapica ter vznemirila vodovje, da so se zibale v njem tudi nebeške zvezdice. Krasna je taka vožnja po noči na jezeru. Človek pozabi tedaj na težko zemsko življenje, čuti se prostega in vzvišenega, njegov duh postaja poetiški in njegova duša spoznava, da vlada nad vodami — bog ljubezni!
Tako se je počutil noc6j Vogrin, tako se počutila tudi Olga. Naravno je torej, da razodeva človek v takih trenotkih svoje notranje čute, da govori o ljubezni, o svojej sreči, o svojih uzorih! Tudi Milko je razkril prvokrat Olgi svoje srce in povedal jej, da jo ljubi.
Vogrin je nevede prenehal veslati; čoln se je zibal, lahno vrteč se.
„Nekaj imam na srci, gospica," jame on tiho. „To Vam moram razodeti, predno se ločim na veke od Vas. Danes me je zadela huda nesreča. Grof Konarski mi poroča, da se mi je prošnja za državno službo
—	odbila."
„To včm tudi jaz. Oče so nam pisali o tem, ali jaz si nisem upala tega povedati Vam. A pomilovala sem Vas ter prelila marsiktero solzo nad Vašo nesrečo in nemilo osodo."
„Doletela me je zares velika nezgoda, ali dokler omiluje mojo osodo tako srce, kakor je Vaše, tedaj še nisem nesrečen. Nasprotno, ako bi si smel misliti, da je Vaše srce meni tako udano, kakor moje Vam, bil bi najsrečnejši človek na svetu. Nikdar se še nisem čutil tako srečnega kakor zdaj, ko veslam z Vami sam po širokem jezeru. A prepričan sem, da bi bil in ostal na veke srečen, ko bi mogel z Vami skupaj jadrati
—	po valovitem morji vsakdanjega življenja!"
Olga ni našla v tem trenotku besede, ki bi bila izrazila njene srčne čute. Nepremakljivo zrla je tja v globino jezera, od koder so svetle zvezde odsevale. Le srce, le srce njeno je hitrejše bilo, oznanjaj6č Milkn, da se strinja z njegovimi besedami.
Ves omamljen tako nepričakovane sreče, prime Vogrin Olgo okoli pasu, pritisne jo na svoje srce, a ona ga milo in ljubeče pogleda. Zdaj jo misli iskreno — poljubiti: a v tem trenotku zakriči sem od obrežja strašen glas: „Pomoč, pomoč! Lopovi, lopovi!" In čuje se močen štrbunk v vodo, zdaj pljuskanje, zdaj kričanje, a v istem trenotku potihne zopet vse.
Vogrin in Olga odskočita kar samega strahu ter zakričita: „Moj Bog, kaj je, kdo je?" In Olga še vpije na ves glas: „Moj Bog, Rihard je mrtev, mrtev! Lopovi so ga vrgli v vodo!"
A tudi Olgin glas umolkne. Padla je v nezavest ter obležala kakor, mrtva v čolnu. Le Vogrin je ohranil glavo in pamet. Spoznal je takoj nevarnost ter veslal pogumno proti obrežju, kjer oni dve pečini v jezero molite. Prišedši tja pa je potegnol iz temnih valov v svoj čoln — človeka, ki se je z zadnjimi silami boril s smrtjo.
Bil je njegov prijatelj, Olgin brat, Rihard!
(Dalje pride.)
Epiške indske pripovedke in pravljice.
Priobčuje K. Glaser.
V.
Pusčavnik In deklica.1
Na obrežji reke Gomati2 živel je puščavnik Kandu o samih koreninah. Kraj je bil samoten: slišalo se je le ubrano petje ptičev, včasih je priskakljala srnica brzih nog, a naglo odbežala; druge stvarice nisi videl ne slišal, kraljevala je tu divna tihota.
V tej tihoti je bival Kandu, molil je, se kopal in postil; pa vse ni zadostovalo njegovej bogaboječnosti. V najhujšej poletnej vročini upalil je štiri ognje in sedel med nje; v deževnih 3 mesecih ležal je na mokrej zemlji. Čudom so ga opazovali bogovi. Vedeli so, da si s tem pridobi velikih zaslug; pa vendar jih je že začelo skrbeti, da bi si utegnol vse bogove podvreči. Priteko tedaj k Indru in ga prosijo, naj odvrne puš-čavnika od strogega življenja. Ta pokliče apsaraso4 Pramločo.5 Bila je krasna, mlada, vitke rasti; zobje so se jej lesketali kakor biseri; prekosila je po svojej lepoti vse sestrice.
„Idi tja," reče jej Indra, „kjer Kandu živi globoko utopljen v premišljevanje nebeških in pozemeljskih stvarij."
„Ne upam si pred-nj, bojim se osornega pogleda; pošlji Menako, Urvafijo ali Rambho," odvrne boječa Pramloča.
„Nič ne pomaga tvoje ugovarjanje; spremljajo te naj Kama,6 Madhu 7 in zefir."
Deklica se dš, pregovoriti in se spusti s svojimi tovariši na zemljo tam, kjer je bival Kandu. Zapazi ga v celici resnobnega, v dolgih ha-ljinah ; svetel žarek je obseval častitljivi obraz.
„Dragi tovariši," reče spremljevalcem, „bodite mi na pomoč; bodi Kandu po svojej moči tudi enak Brahmu, Višnu in Qivi, krvavo ga hočem raniti."
Sprehajala se je po obrežji in popevala kakor škrjanček; Madhu se je razprostiral po vsej naravi,8 vonjave so se razširjale od Himalaja sem do Gomatije. Zdaj napne Kama svoj lok in puščice lete v puščavnika; h krati zasliši Kandu milo petje, in njegovega srca polotile so se sladke želje. Napoti se tja, od koder je slišal petje; palica mu pade iz rok, in ljubeznivo se upirajo njegove oči v krasno devo.
1	Po Brahmapurana; Schlegel, Indische Bibl. I. 256—274; Hofer, Ind. Gesch. I, 45-65.
2	Sveta reka v pokrajini Audhe. 8 v zimskem času. 4 boginje enake Vilam
slovanskim. 5 pramločayati = prikazati se iz zatišja, iz postelje vstati. 6 bog ljubezni.
• log pomladi. s enako popisuje pomlad Kalidasa Kumarasumbhava III., 84.
„0d kod si, mila krasotica, dražest moja, govori resnico."
„Prišla sem, da gojim rožice, in da strežem tebi."
Ko je te besede slišal naš Kandu, bil je cel<3 zmočen, prime deklico za roko in jo vede v celico. Madhu in Kama pa sta se odpravila domu, kajti dobro sta izvršila svoj posel. Kandu se zdaj lepo opravi ter se sveti v moškej lepoti kakor Indra sam. Molitev, daritev, pobožno premišljevanje, post, čitanje svetih knjig, obljube, kopanje: vse vse je pustil v nemar.
Minola sta noč in dan, minol je teden, minol je mesec, minolo je leto, minolo je sto let. Ko je hotela oditi, prosi jo milo: „Draga moja, ne odhajaj."
Dala se je pregovoriti krasotica in zopet ostala dve sto let.
Nekega dne se puščavnik naglo odpravi iz celice. Kam pa tako brzo?" vpraša ga Pramloca.
„No darovat grem. Glej, večer se bliža, moram večerno molitev opraviti."
„Dragec, ali se je še le zdaj približal večer?" vpraša ga smehljaje deklica.
„Saj si ti še le davi prišla! Zakaj se mi pa tako posmehuješ? Daj odkritosrčen odgovor."
„Za rana sem prišla, to je res; odkar sem pa pri tebi, minolo je več sto let."
„Kako dolgo sva se zabavljala?"
Deklica odvrne: „Devet sto let, šest mesecev, en dan in eno noč."
Kandu vzdihuje: „Joj meni, ves sad moje pobožnosti je proč. Po-beri se ti, ki si me zmotila. S čim te hočem kaznovati? Sam sem kriv!"
Ko je brahman tako govoril, stopile so jej potne srage na čelo; zapusti puščavnika in z vejami v gozdu briše si srage. Srage pa so ostale kot rosa na vejah. Pozneje porodi deklico kosmato, ktero so dojile kravice. Krasno je rastla ter postala žena desetorici bratov Pračetasov !
Bosenske zanovetke.
Spisal Hajko Perusek.
XIII.
Turške „kuce" sezidane so v Bosni od samega „črpica" t. j. ne-pečenih ciglov in lesa. Siromaki pripravljajo si „japijo" (material) sami. Od blata si napravi cigle ter jih na solnci posuši, mort ali malto napravi iz apna in pleveli, les si sam obseče in sedaj počne zidati. Imovitejši
22*
dajo si napravljati stanove od „ maj štora", ki je navadno zidar, tesar, mizar itd. zajedno. — Najprvo zabijejo se v zemljo štiri tramovi, ki imajo služiti hiši za ogle, ter se zvežejo s povprečnimi gredami. Med te grede polože črpice, in namesto morta služi jim ponajveč blato s peskom pomešano. Da bode zid čvršči, prepleten je z lesenimi direki (Zwischen-balken), ki so horizontalno in navzkriž položeni in med ktere se denejo črpiči. Stene so napravljene mnogokrat od desek, na kterih so koso (napošev) pričvrščeni tanki direki, da drže mort, s kterim se omečejo. Streha je napravljena od skodel ali pa je s ciglom pokrita, kakor je na Krasu v običaji. Vrata tudi v lepih hišah niso enaka, tako tudi okna ne; to je malo večje, ono manjše, to stoji višje, ono nižje. Kedar je zidanje gotovo, omeče se in pobeli. Čudno je to, da se često napravi najprvo streha; pod streho mnogokrat prvo nadstropje, ker se črpič na grede polaga do vrha, in potem stoprav prizemeljsko zidovje. Temelja ne polagajo, in zat6 je ta način zidanja mogoč; kjer ostane kaka špranja, lahko jo zamaše blatom ali pa treskami. Streha pa se zat6 najprvo postavi, da slučajni dež ne raznese od blatnih črpicev napravljenega zidti.
Vsaka boljša turška hiša ima dvorišče (avlijo), v ktero se stopi skozi „kapijo". Ako ima dvorišče samo ena vrata, stoji za vrati stena od desek, da nikdo ne vidi od-zvunaj na dvorišče. Večje hiše imajo po dvoje vrat, od kterih vodijo ena v moški, druga v ženski oddel hiše. V tem slučaji je dvorišče zidom podeljeno na dva dela, ki sta spojena po vratih, na kterih je „alka", ono železo, s kojim se trka na vrata, da se mu odpre. Harem je nekterekrati spojen po pokritem hodniku s selamlukom, kjer stanuje saibija (gospodar). Kraj harema je mutfak (kuhinja) in ahar (konjušnica) na dvorišči. Takoj pri vstopu na desno in levo so sobe za moške služabnike. V prvem nadstropji, do kterega vodijo leseni basamaci ali merdevine (stopnice) je divanana, v ženskem oddelu pa je divanana z izgledom na vrt ter je obdana s tankimi rešetkami, tako da se vidi na polje, a ne od zvunaj v divanano. Vsa okna so od zvunaj z lesenimi rešetkami zadelana. Često je gornji sprat širji od doljnega, tako da visi nad doljnim zidom kakor nekak balkon, ter je tudi mnogokrat čisto lesen. Okna so gosto eno pri drugem napravljena, kar znači, da je ljudem mil svež zrak. Sobe so nizke in še nižja vrata, tako da se mora človek srednje veličine prikloniti, kedar vstopi. Nebo (plafond) je od desek, ali mno-gokrati kakor tudi vrata prav lepo izrezljano in barvano. Okoli sobe po zidu je rafal (polica). Ena stena, največkrat ona pri vratih je izdolbena. V sredi je peč, na enej strani peči je dolap (omara), na drugej amandžik (kopel). Peči so od zemlje z vzidanimi glinastimi lončiči. V peč je tudi lonec vzidan, v kojem se voda greje za abdest. — Okoli ostalih sten je leseni pod nekoliko vzvišen; na njem je slamnica ali žimnica in ta je pokrita s kakvim pisanim robom, ob zidu pak slone po 3 čevlje
dolgi jastuki, in to je cela hišna oprava. Eazven tega imajo samo še cilime na podu, pod čilimi mutape (pokrovce od žime) in pod temi lia-sure (rogoznice). Kjer imajo zastore, tam se smatra soba kot luksuri-jozno opravljena. Okna obično niso četverooglasta, ampak od zgoraj šdjasta po arabskem načinu; takisto tudi vrata. V obče ljubijo Turci vse šiljasto; zat6 so na pr. tudi strehe zel6 strme in na njih še čestokrat šiljast klinec; isto tako streha džamij; šiljaste so tudi papuče in drugo orodje.
Bogati Turci imajo poletne vile; srednje roke ljudje si pomagajo s tem, da po zimi pri tleh v sobah stanujejo, ktere imajo malo oken, po letu pa v prvem spratu, kjer so okna eno poleg drugega. Siromaki pa stanujejo tudi v takih beznicah, ktere so podobnejše mračnim grobnicam kot stanu ljudij.
Od javnih zgrad so znamenite samo džamije in kopališča.
Sarajevsko mesto, ktero šteje komaj 18.000 mohamedanskih sta-novnikov, ima več kot sto džamij. Manjši del teh džamij je zidan od kamenja, večji od črpica in lesa. — Najznamenitejše džamije v Sarajevu so Careva džamija, Begova džamija in Alipašina džamija, ki je sicer majhna, a najlepše sezidana. Džamije imajo eno glavno in več manjših kupol in munar. Munara je visok, ali vitek okrogel ali pa mnogooglast stolp, na kterem je šiljasta, z belim limom (Blech) pokrita streha in nad njo polmesec. Po priliki v višini od dveh tretjin je proti jutru obrnen izhod, skozi kteri se stopi na hodnik, kjer mueziu vernike na molitev kliče. V stolpu samem vodijo vijugaste stolbe (Schneckengang) ali pa navpične lestvice na ta hodnik. Džamije so lepo pobeljene in na nekterih mestih zeleno našarane; ponajveč je tudi balustrada hodnikova zeleno pobarvana. Vsaka džamija ima vhod na severnozapadnej strani, ker se mora pravovernik pri molitvi vedno proti Meki obračati. Pred vsako večjo džamijo je ob celem počelji povišano mesto, čegar streha na kamenitih stolpcih počiva in kjer se krajše molitve opravljajo. Skozi vrata, ki so pokrita s težko zaveso, stopi se v džamijo, ki je kaj enostavno okrašena. Vratam nasproti je vzidana „kibla", t. j. težek kamen, ki predstavlja grob svetčev. Na levi je leča za propovednika, na desni je nekoliko vzvišeno mesto, kjer se je vsak petek molilo za sultana. Ali se ta molitev še opravlja, ne vem. Ob stenah, ki so jako primitivno izšarane, čitajo se izreki iz korana. Podob ali pa kipov ne vidiš, ker to vera prepoveduje. Cel6 v privatnih hišah vidijo se le redkokrat slike, ali nikdar ne človeško bitje predstavljajoče. Pravoverni Turci se celo pohujšavajo nad tem, da se na nekterih grobnih kamenih človeško lice seveda le naslučivati more.
„Kaj ti pomaga", dejal mi je neki hodža, „ako napraviš od kamena lice, pa mu ne moreš dati življenja. Le Bog sme tedaj ta oblik živočega
bitja stvarjati .... Pri nekej priliki smo morali upotrebiti ves arsenal svoje zgovornosti, dokler smo mohamedanskega kollego našega pregovorili, da se d& fotografovati. Pri svojej branitvi sklicaval se je na svojega predšastnika v službi, ki se je dal fotografovati, a kteremu se baje cel6 žene rogajo!
Tla džamije so pokrita s čilimi, kteri so glede dragocenosti v raznih džamijah različni. S stropa visč od železne žice napravljeni svetilniki, t. j. železni obroči, v ktere se vtikajo steklene leščerbe, kakor se pri nas upotrebujejo za razsvetljavo grobov na vseh svetih dan. Pri kibli so tudi sveče nataknene na debelih drogih in posebno ena debela sveča, kakor je ona, ki v naših crkvah gori na levej strani oltarja o velikej noči.
Okoli vsake džamije je zid, ki obdaje grobje. Povsodi je tudi česma, kjer se pred molitvijo avdes uzima.
Javnih kopališč je v Sarajevu dvoje. Poslopje samo ni nikakor imposantno. Streha je ravna, a na njej nekoliko manjših kupol, koje so z limoni pokrite in na mnogih mestih probušene. V te rupe so vdelani debeli kosi stekla, da skozi nje svetlo dohaja v kopališče, koje nima drugih oken. Glavni vhod je za moške, postranski za ženske, ki se v popolne oddeljenih prostorih kopljejo. "Vhod je kakor pri džamiji z zaveso zastrt. Prvo prostorje je lesenimi rešetkami razdeljeno na več oddelkov, v kterih se gostje slačijo. Na tleh je neizogibljivi čilim in za odličnejše goste tudi minder (žimnica).
Sluga podd sedaj široko pregačo in belo rjuho, in na noge se nataknejo nalune t. j. črevlji, koji obstoji iz lesenega podplata in usnjenega po palec debelega jermena, v kteri se noga vtakne. Tla so ka-menita ter se pod zemljo razbelijo. Prve sobe so manj tople; v zadnjej pa ima zrak do 38 0 topline; tu se stopi na nekoliko palcev od tla vzvišeno desko ter si skozi medene pipe v zidu nalije tople vode v kamenita korita.
Kedar se kopajoči uznoji, počne ga sluga z dlanjo treti, mišice pritiskati in gnesti in potem z žimnato krpo gladiti. Nat6 ga namaže s penami od mila in zopet s toplo vodo oplakne. Ako baš želi, obrije ga berberin (brijač), potčm se zavije v čiste rjuhe ter legne v hladnejšej sobi na minder ter se tam srč6č kavo in čibuk puščč odpočije. Z mrzlo vodo se Turci po parnej kopeli ne polivajo. Plača se za kopel, kolikor kdo hoče. Siromaki plačujejo po 10 kr., uglednejši ljudje po 60 in 80 kr., po 1 gld. in tudi več.
Turci se morajo pri raznih prilikah prati, tako na pr. kedar se podajo na hodočastje v Meko itd. Posebno pa je priporočeno ženam, da se čestokrat čiste, in one uporabljajo mnogokrat to priliko, da se z dekleti seznanjajo, s kterimi potem, ako je mogoče, svojega sina omožč.
„Allah ekber!" V vseh mogočih glasovih, visokih in nizkih razlegajo se te besede in njim sledeče, ktere „kuiše" muezin z munare, po Sarajevu. Sklad tega kuisanja je po prilici ravno tak, kakor kedar vojaška glasba, trobentači in bobnarji ne brigaj6č se eden za drugega ge-neralmarš piskajo in udarjajo. Vsako besedo raztezajo prav na dolgo, samo slovko „ek" v besedi „ekber" prav na kratko in naglašeno izgovarjajo. Da se glas muezinov čim dalje čuje, dene palce za ušesa, dlani pa tako zakrivi, da mu služijo kot glasilo (Sprachrohr). Potem razglasi na vse štiri strani sveta, da je čas, klanjati se previšnjemu. To se zgodi v zori (saba), opoldne (uile), popoldne, kedar je senca vsake st vari dvakrat tolika kot stvar sama (ičindija), pri zatonu solnca (akšam) in dve uri pozneje (jacija). V zori pristavlja se molitvi še poziv oženjenim mohame-dancem, naj skrbe za razplojenje pravovernega rodu. O polnoči peva se „salavati", t. j. molitev, ktero dotičnik naroči pri džamiji za kako svrho, na pr. za dušni mir pokojnih itd. — Blizu mojega stanovanja bila je džamija, koje muezin me je vsako noč probudil s svojim skoro pol ure trajajočim, baš krasnim petjem toliko glede melodije kolikor glasu.
Prva stvar pravovernega Turčina je sedaj, da uzme avdes ali abdest. Oprati si mora oči, ušesa in usta, očistiti mora tudi nos in vsak del mora trikrat pomočiti. Potem pomoči roko od komolca do prstov. Ako je sledbenik kalifa Omara, počne pri komolci, ako je Alijev pristaš, počimlje na konci prstov. Bosenski mohamedanci so Omarovci. Čital sem, da se te sekte strašno sovražijo. Naposled pomoči tudi noge od prstov do gležnjev. Ako je Turčin na potovanji v deželah, kjer je pomanjkanje vode, zadostuje, ako na isti način kakor vodo upotrebi pesek ali pa drobne kamenčke. Isto tako se umiva pred jelom in po jelu, ter mrmra ves čas te-le besede: „0 gospod, oprosti, kar sem nečistega in zabranjeuega gledal, čul, govoril, storil".
Potem gre molitev opravljat in sicer more to storiti, kjer koli hoče. Ako hoče kratko molitev opraviti, ostane v preddvoru, ako hoče daljšo, stopi v džamijo. Molitev opravlja tiho; kedar jih pride mnogo skupaj, moli eden nektere besede glasno, a vsi drugi se klanjajo kakor na povelje in potihem molijo. Kedar se moli kaka posebna molitev, na pr. molitev za sultana, poje jo eden, a drugi mu odgovarjajo „amin".
Navadna molitev opravlja se tak6-le: Stoje položi od razstavljenih prstov roke palca za ušesa ter moli tekbir (uvod), potem dene obč roki na trebuh in sicer desno na levo ter moli tesbi, sena, teavuz in nektere sure*koranove. Potler prikloni glavo in telo, roki pa položi na kolena ter zopet iste molitve ponavlja. Sedaj zopet telo izravna, moli tesmi, tahmid i tekbir, potem poklekne in se z rokama, čelom in nosom
zemlje dotakne, tekbir in trikrat tesbi moli, nat6 stegne telo, tako da se trebuh ne dotakne tal. Dalje kleči z izravnanim telesom in nap6sled se zopet vzdigne ter moli tekbir. — S tem je molitev izvršena, ali mnogi jo dva-, tri- ali tudi večkrat ponavljajo.
Ker mohamedanci nikdar ne snamejo pokrivala, temveč povsodi pokriti ostajajo, porodil se je „hadet" t. j. običaj, da so ta pokrivala brez strehe (Schirm), ker se morajo pri molitvi s čelom in nosom dotikati tal. Neko mlado Ture se mi je pritožilo, da mu krščanski drug „za inad" (navlašč) klobuk deva na glavo. „Kaj pa je to hudega?" vprašal sem ga. „Ne d& mi zakon!" odgovori mi ves začudjen.
Kdor stopi v džamijo, mora pred vrati pustiti papuče. Čudno je gledati, kako vsak svoje najde, in nikdar ni prepira, če prav jih po 20 in tudi več skupaj moli in skupaj molitev konča in potem na ravnost v svoje papuče zdrsne. Postavljajo jih v redu. A ker so vse papuče pri odrastenih ljudeh precej enake glede velikosti in oblike, in ker oni, kdor prej pride in prej moliti začne, ne vidi, koliko je za njim ljudij na desno in na levo postavilo papuče, mora se misliti, da imajo posebno dober spomin, kje so jih pustili. Mogoče je sicer tudi, da se nekterekrati promenijo kundure, ali to flegmatičnemu Turčinu nič ne dene. Kavno tako se ostavljajo pred vrati papuče, kedar se vstopi v sobo bodi si svojo ali tujo. — Kedar vidi Turčin pred vrati harema papuče, ne sme vstopiti, ker to je znamenje, da ima žena poset prijateljic. V hiši si namreč žene obraz odmotajo, pa kakor nikdo obraza njegove žene videti ne sme, tako nima tudi on pravice, da bi videl obraz tuje žene, kar bi se zgodilo, ko bi iznenada vstopil. Da niso Turci v teh stvareh toliko pošteni in njihove žene toliko stidljive, moglo bi se lahko dogoditi, da ženo kdo obišče, a mož premda v hiši tega ne ve. Zakaj ako je obraz zamotan, more se tudi najbrkatejši bradač za ženo izdati, a iznenaditi ga nikdo ne more, ako pusti papuče pred vrati.
Kakor sem omenil, more se molitev opravljati, kjer koli se hoče. V petek pako propisuje zakon, da se ima moliti v džamiji. Praznikov je dosta, ki slave znamenite dogodjaje iz življenja pegamberovega ali pa drugih svetnikov. Prava praznika pa sta samo Kamazan bajram in Kurban bajram, ktera sem v „Novicah" (1880. br. 49 in 50) popisal. Te dneve Turci ne delajo, ampak v prazničnih oblekah, ki se le ta dan odenejo, obiskujejo se prijatelji ter se pozdravljajo želeči si srečne praznike.
Posebno slovesna je molitev, kedar se podajo Turci v Meko. Po zakonu mora vsak musloman, koji more o svojem trošku, vsaj edenkrat v svojem življenji romati na čabo v Meko. Običajno se jih poda več v društvu na pot. Predno se napotijo od doma, oglase to prijateljem in da-vajo zijafet (gostbo) sosedom. Po slovesu od sorodnikov, znancev in prijateljev gre društvo spremljano od mnogobrojnega števila sorodnikov, pri-
jateljev pa tudi drugih vernikov v džamijo, kjer se pomoli k Bogu za srečen pot in srečno vrnitev romarjev. Hodža jim prouči (čita) dovu (molitev), oni pa vsi odgovarjajo „amin". Potem sedejo na konje in mnogobrojna množica jih spremlja precejšnji pot iz mesta ven. Na potu iz mesta mečejo bogatini novce med fukaro (siromake) in prose vsakega za „halal" (oproščenje). Bavno tako slovesno se povračajo. Po priliki že znajo ljudje, kdaj se povrnejo, kajti hodočastniki morajo na cabi prisostovati svetkovini Kurban-bajrama. Ako bi se pa kdo slučajno zakasnil, počakati mora do prihodnjega leta, da se more povratiti. Kedar jih tedaj pričakujejo, ido jim daleč iz mesta nasproti ter jih z veselimi klici pozdravljajo in jim častitajo na srečnem povratku. Potem gredo v džamijo in se zahvalijo Bogu. V domačo hišo prišedše pa jih pozdravljajo sorodniki in prijatelji, a vesel obed končuje nato svečanost.
Kdor je bil v Meki, ta uživa veliko spoštovanje, njegova beseda velja kakor zakon. Oni sami zadobe naslov „hadžija". Tudi žena se zove odslej „hadžinica".
Ker je pa pot silno težaven in često iz raznih razlogov nemogoč, zadovolji temu propisu največji del bosenskih mohamedancev s tem, da pošiljajo na svoje stroške kakega siromašnega Turčina na čabo, ali pa poklonijo iste novce v kako dobrodelno svrho. Potni stroški znašajo po prilici 50 dukatov, to je od 250—300 gld., a človek mora pomisliti, da ti ljudje neverjetno malo trosijo. Tudi hodočaste h grobovom znamenitih pobožnjakov, svetcev in čudotvorcev, koji počivajo v malih kapelicah. Iznad groba je nekak katafalk pokrit z dragocenimi preprogami z uvezenimi izreki iz korana. Zvečer se prižigajo lampice ali pa sveče, in ne daleč stoji puščica za milodare.	(Dalje pride.)
Jarnikova zapuščina.
Priobčuje J. Scheinigg.
II.
V rokopisu ostali so ti-le spisi:
1. „Bildung des Zeitwortes. Ein Versuch nach- D o-browsky's Methode." Navaja ga tudi Janežič v Yodn. spom. p. 114. Rokopis ni več cel; obsega še 24 stranij v četvrtini; pogubljenih je, kolikor se (M ugibati, kakih 6—8 stranij. Nad naslovom je geslo „Inventis facile est addere. Prov." in tik njega opazka „verfasst im Juny 1812."
Ta jezikoslovna razprava je, kakor bodemo takoj videli, v dvojnem oziru jako pomenljiva. Ona je priča, da se Jarnik, mlad duhovnik še, ni
bavil s samim pesništvom, temveč poprijel se je zgodaj znanstvenega dela na jezikoslovnem polji. L. 1808. prišla je na svetlo Kop i t ar j eva slovnica in leto pozneje Dobrovskega „Lehrgebaude der bolim. Sprache". Obedve slovnici uplivali ste močno do razvoja našega jezika. Kopitar je prvi jasno razložil in ločil dovršne glagole od nedovršnih (nekako sanjalo o tem se je že Gutsmannu; prim. predgovor knjigi „Deutsch-windisches Worterbuch"); Dobrovsky pa je uredil glagol v 6 vrst, kterim je glavni znak nedoločnikova oblika, in s tem je ustanovil vsem slovanskim jezikom podlago, na kterej se ima osnovati uk glagolov. Za Slovence porabil je Dobrovskega methodo Metelko v znamenitej slovnici „Lehr-gebaude der slov. Sprache", ki je 1. 1825. zagledala beli dan. A Metelko ni učinil tega prvi, vsaj kar se glagola tiče ne. Že 13 let pred njim spoznal je bil Jarnik, da je Kopitarjeva uredba glagolske sprege napačna in da velja Dobrovskega princip tudi v Slovencih. V uvodu gore omenjenega spisa piše: „ Glede končnice sedanjega Časa ali nje različnega naglasa imeli bi Slo\enci, kakor uči Kopitar v svojej slovnici na str. 312., sedem spregal, namreč: -am, -am; -em, -em, -eni; -im, -mi. Vendar se mi zdi taka razvrstitev napačna, vzlasti zato, ker ima preveč izjem in ker moti pravilno osnovo slovenskega jezika. Dobrovsky nam je pokazal pravo pot, razdelivši glagol v 6 vrst. Slovanski jeziki ohranili so enako osnovo, najčistejši pa je ostal glagol. Dobrovsky si je želel, da bi postala njegova slovnica obrazec drugim slovanskim narečjem. Tej želji najslavnejšega slovanskega jezikoslovca hočem s to razpravo kolikor toliko ustreči, ob enem pa podati prihodnjemu spisovatelju slovnice slovenske majhen pripomoček."
Ob konci pa piše doslovno: „ Alle bisherigen slov. Grammatiker wahlten das Praesens des Indicativs zum Unterscheiduugszeiclieii der verschie-denen Formen. Obschon' diese Behauptung nicht so ganz fehlerhaft ist, so ist sie doch nicht geeignet, den Bau des Verbums so anschaulich darzustellen, als Dobrowsky's griindliche Methode, in der der Infinitiv als charakteristische Note der Verschiedenheit der Formen erscheint".
Glagol se torej deli po Jarniku v 6 vrst, koje imajo te-le nedoloč-nikove oblike: -ti, -niti, -eti, -iti, -ati, -ovati. Vidi se, da Jarnik ni ločil nedoločnikove končnice ti od spone, kakor tudi še Metetko ne.
Za vsako vrsto navaja Jarnik bogato zbirko primerov (za I. vrsto 97, IV. 123, V. 117), vendar 5. vrsta ni več dogotovljena. Vsak glagol je zapisan po glavnih oblikah: piti, pijem, pil, pit. Gostokrat primerja pisatelj slovenske glagole s sličnimi češkega in srbskega korena. S posebno marljivostjo nabiral je primerov v tem delu, kakor tudi v drugih spisih, iz koroških narečij, osobito iz svojega domačega govora ziljskega; na pr.: piknem, poknem (str. 2); zriem, zreti, zrel = zorim, prizorim
(str. 6); kliem, kleti - kolnem, kleti (na „Puelah pod Celovcam" str. 6 in 11); lgati = lagati (str. 6); žebrati > moliti (str. 20). Še druge opazke so nam priča, kako pazljivim ušesom je poslušal narodni govor in ga uporabljal v znanstvene svrhe. Na str. 23. pravi: „Die Zusammen-setzung des Zeitwortes mit per »pri gibt der Sprache einen besonderen Vorzug, wodurch die Art und Weise des Ankommens kurz und kernig ausgedriickt wird, z. B. perleteti, perskakati." Naštetih je potčm 38 takih glagolov. Da kažejo glagoli zloženi s členico po pomčn prihodnjega časa, zna Jarnik iz Kopitarjeve slovnice (na str. 332); a vendar je opazil, da izražuje včasih sedanjik pri glagolih II. vrste prihodnost, na. pr.: vstanem in pojdem k očetu - ich will mich aufmachen und zu meinem Vater gehen, kakor je to navadno pri čeških glagolih iste vrste. Znana mu je tudi že Šmigočeva slovnica, ktera je izšla istega leta (1812). Gl. rokopis str. 9.
Vendar ne samo prva in prava razvrstitev slovenskega glagola je zasluga Jarnikova, temveč tudi, da je izprevidel, kako se izpreminja pomen glagolov po stopnjevanji, o kterem pri Kopitarji še ni duha ne sluha, Na str. 9 piše: „Ako izpremeniš končnico -2. vrste -niti v -aH, dobiš ponavljajoče glagole"; in tu navaja glagole, ki se premičejo iz 2. v 5. in 6. vrsto, na pr. pehniti = pehati; begnem = bežim; dvignem = dvigam = dvigujem; dregnem < dregam; mignem = migam ; potegnem -- potegujem; pihnem * pihani * podpihujem; zdihnem = zdiham = zdihujem: mrknem > mračim * mrkujem; gasim - pogašam - pogašujeni; tisnem - tiskam = stiskujem.
Tudi glasovno krepčanje že pozna, dasi mu še ni princip popolnoma jasen; na str. 18. podaje sledeče primere: pijem, napoj = napojiti ; gnijem, gnoj - gnojiti; vreti, var = variti; vmreti, mor * moriti; sedeti, sad < saditi; smrdeti, smrad < smraditi; tečem, tok * točiti. Razločuje nadalje verba singularia: grem v Celovec, in v. iterativa: hodim v Celovec; v. perfectiva in imperfectiva, kterih je v zgled nekaj navedenih; in v. inchoativa: postarati se.
Tako je dokazana vrednost tega spisa in njega važnost; dokazano pa je tudi, da gre Jarniku vsaj nekaj one zasluge, ktera se je doslej pripisovala izključljivo Metelku samemu (pogl. Šafarik Gesch. d. sudslav. Lit. I. 40., 41. in 61; Marn Jezičnik IX. 1871 str. 13 in dr.).
III.
2. Leta 1825. dne 10. aprila obiskal je bil nadvojvoda Franc Karol Josip koroško deželo ter si ogledal tudi gosposvetsko polje in njega staroslavne spomenike. Jarnik je bil tedaj za župnika v nemškem Šmihelu blizu Gospe svete. Kipelo mu je srce samega veselja in na-
rodne navdušenosti, ko je gledal potomca istih pradedov, ki so zasedali prestol gorotanskih knezov in prisegali, da hočejo braniti „sveto vero in pravdo vdove". V spomin in proslavljenje tega dneva spisal je razpravo: „Die ersten Herzoge Karntens oder kurzgefasste Geschichte der Bekehrung der Karantaner Slaven und der Griindung des Herzogstuhles. Nach alten Quellen bearbeitet von U. J. Pfarrer zu St. Michael am Salfelde (sic)".
Ta spis je poklonil pisatelj nadvojvodi. Naslovni list in posveta sta pri blatogradskej ostalini, spis sam pa hrani zgod. društva knjižnica z zaznamko „XXVII. b. 83. Manuscript Nr. 367". Namenil ga je bil v časopis „Karntnerische Zeitschrift", bržkone za V. zvezek (1. 1826), ali zakaj ni bil tiskan, o tem ne moremo zanesljivo poročati.
Koroški zgodovinar H. Hermann pregledal je, naprošen po Jarniku samem, rokopis, in njegove opazke bereš na posebnem listu, ki je spisu prišit. Nemški učenjak sodi o razmerah istega časa sploh tak6-le: „Der Autor gehort einer Periode an, wo Deutsche und Slaven, (Laien und Kle-rikale) in schoner Eintracht einzig aus wissenschaftl. Drange und Vater-landsliebe in der Erforschung der Geschichte und der Denkmale Karntens zusammenwirkten und sich gegenseitig unterstutzten, (so Eichhorn, Jenull, Kumpf, Buzzi, Mayer, Mitterdorfer etc.) .... Damals war von dem ge-genwartigen Sprach- und Nationalitatsgezanke nichts zu horen, da beide Nationalitaten (in Karaten) die Ausbildung ihres Idioms gegenseitig forderten". In o Jarniku piše na istem listu: „Seine gediegene Gelehr-samkeit in dem Sprachenfache seines Volkes galt von der Drave bis an die Newa".
Iz posvete naj stoji tukaj td-le stavek, ki točno označuje nazore našega pisatelja: „Ew. kais. Hoheit wandelten im heiligen Dreiecke kantnerischer Vorzeit, innerhalb welchem sich das Band der Treue und des hI. Glaubens schon in den fernen Tagen des grauen Alterthums um Fiirst und Volk zu schlingen pflegte". (Ta trikotnik mu je: Krnski grad, Gospa sveta, vojvodski prestol.)
Vsebina tega spisa je kratko sledeča:
1. Uvod (str. 1—9). Prvi naselniki Gorotana so mu Kelti, ktere si podjarmijo Rimljani. Slovenci, prognani po Avaro-Huncih iz svojih sedežev med Donavo in Thisso, prikažejo se v 2. polovici VI. stoletja po Gorotanu; tu si osvojijo zemljo do Windisch-Matrey-a in W.-Gar-stena na Tirolskem. Kralj Samo osvobodi Slovence avarske sužnosti 1. 623. in vlada do 1. 658. Po njegovej smrti razpadla je država po njem osnovana. Prvi gorotanski knez, čegar ime nam je po zanesljivih virih zagotovljeno, imenuje se Borut. Da bi se ubranil avarskeinu navalu, prosil je Borut bavarskega vojvodo Adilo pomoči, a uklonil se je bavarskej oblasti ter zastavil svojega sina Karasta in stričnika Cetumara, Obadva sta se odgojila pri sv. Petru v Solnogradu. S tem se začenja
pokristjanjenje Gorotana, ktero deli Jarnik y tri dobe in je razpravlja izpisujoč „Anonyma de conversione Carantanorum".
2.	Prva doba (str. 9—23). Borut f 750. Sin njegov K a ras t je prvi krščenik na gorotanskem prestolu, a umrl je že 1. 753. Četumar, njegov nastopnik, začel je dejansko izvrševati nalogo, ki se mu je oddelila v Solnogradu. Vzel je seb6j 1. 753 iz Solnograda duhovnika Majorana, a leto pozneje prišlo jih je več blagovestnikov: Modest, Kočar, Latin, Reginbert, Waton i. dr.
Prva crkev, ki jo je posvetil Modest, je Gosposvetska. Gospo-svetski proštje imeli so pozneje patronat nad osmimi farami: Št. Martin na Teholici, Št. Urh v Brezi, Št. Lambert na Radišah, Št. Rupert pri Celovci, Št. Lipš, Št. Juri v Timenici, Šmihel na gosposvetskem polji, Št. Peter in Pavel na Krnskem gradu. To so torej najstarejše crkve po Gorotanskem. Po Modestovej smrti so se poganski Slovenci dvakrat uprli krščanstvu, a Četumar jih je ukrotil.
3.	Druga doba (str. 24—46). Tretji in najhujši boj pa se vname, ko umrje 1. 769. Četumar. Blagovestniki solnograški pobegnoli so vsi za več let v Solnograd. Bavarec Thassilo zadušil je upor in postavil Val-huna za kneza. V spomin, da se je otela krščanska vera, ustanovil se je novi knez slovesno na Krnskem gradu in na vojvodskem prestolu. Tako so nastale znane šege in običaji, ki so se godili pri ustanavljanji gorotanskih knezov. V tem smislu razlaga potem pisatelj ovi napis „ma sveti veri" in pripoveduje slovesnost samo; priča mu je Megiser.
Zanimivo je, da nam je Jarnik pri tej priliki ohranil slovensko in nemško prisego, ktero so prisegali fevdniki koroških knezov. Glasi se : „Kako mene ie sadai naprei brano y sapouedano, tako h o z h i u s t u r i t i y vuse dope mesti, tako meni Bog pomosi sneta diua Maria Mate bosja y vuse Suetzi". Nemški: „Wie mir anietzo furgehalten worden, vnd ich Zuethuen beschaiden bin, dem will ich also treulich vnd gehorsambst nachkhomben, alfs Wahr mir Gott holffe vnd alle Heylligen, die gebenedaite Muetter Gottes Maria vnd alle liebe Heylligen".
Tako se je še prisegalo v letih 1637., 1657. 1711. Jarnik mčni, da je slovenski obrazec prisege prvoten, nemški pa iz slovenskega prestavljen. Iz kterega izvirnika pa je prejel Jarnik prisego, tega sam ne povč, in tudi nam ni bilo pri tukajšnjih pripomočkih možno tega dognati. Zatorej opozarjamo naše zgodovinarje in starinoslovce, naj izvirnik poiščejo. Jarnik trdi, oziraje se na jezik, da se mora prisega staviti med XII. in XV. vek.
Prvi letnik (1849) časopisa „Archiv f. vaterl. Geschichte u. Topo-graphie", ki ga izdava zgodovinsko društvo koroško, prinesel je na str. 17 in si. t&-le članek:
Windische Lehenspflicht. 1687. Aus dem schriftl. Nachlasse des verstorbenen Pfarrers v. Moosburg, U. J a mik.
„Vi boste oblubili Inu persegli timu nay Suetl6stimu, naymozh-neschimu, inu nay mogozhnimu Eimschimu Zeseriu, tudi Vogerskimu inu Bemskimu Kralu, Gospodu Gospodu — Ferdinandu temu tretiemu Erzherzogu Vu Oesterrčichi, Herzogu Yu Burgundi, Yu Steierye, Yu Ko-rot&nu, Vu Craine, Vu Birtembergo, knesu vu Tiroli ino vu Gorizi. Na-schimu gnadlouistimu Gospiidu inu nega Suetl6sti Erbam, Suest, inu Pochčran bitti, To blagu inu diane kateru Vam, inu Vaschem Erbam bode possodeno od nega Zes&rsche Suetlusti koliko krat pride sa schlu-shiti, inu spet preieti, inu ako ni kaku sat£yeno blagu suedeste alli spr&schate, taistu negoui Suetluste Iskdsate, inu uidetsch sturiti, kaku enimu Siiestinm, inu Pokornimu schluschibniko prute suoiemu Gospudo sturiti se spodobi, inu 011 letu dopernesti je douschan.
Naeh Zusprechen Mit drey aufgerekhten Fingeren: Kako mene ie sadai naprei.brano itd." kakor na prejšnjej strani.
Za tem sledi ista prisega z dostavkom: aliter magis Croatice. „Vi b6deste alli hozhete prissezhi, timu nay Suetlostimu, nay mogozhnimu Znay mozhneiskimu Rimskimu Zesaru, tudi Vogerskimu I Pemskimu kralu Gospodinu, Gospodinu Ferdinandu Erzherzogu Osterreisckimu, y Herzogu Burgunskimu, y Steyerskemu, y Korotanskemu, y Kranskemu, naschimu premilouistimu Gospodu, y nich Zesarskhi Suetlusti porodnim alli Firstnim Erbam, da hozhiete suest y pokoran bitti, Letu blago y dianie, kateru se sadai nam y naschim porodnim otrokam possodi, alli na possod isrozhi, skas nich Zesarsko suetlust, tuliku kuliku crat pride al se prigodi sa schluschit, y supet priyeti, y akhu ui kadai khateru satayenu blagu sueste, ali ispraschete, tuistu nich Suetlusti iskasat y na-pouedat, kaku animu suestimu y Pokornimu slugam se spodobi, y use tuistu dopernesti, kar iedan suest poddan pruti Suoimu Gospodinu dolschan y oblubil sturiti, po daschelski nauadi y praudi vuoga isrozeinia, ali possedeniga blaga prauizi. Nachzusprechen wie beim windischen Eid". — Tudi na tem mestu ni skazano, kje so izvirniki, iz kterih je posnel Jarnik navedene prisege.
Za Valhuna širilo se je kristjanstvo; šestkrat so poslali blagovest-nike iz Solnograda: Hajmon-a, Reginbalda, dijakona Majoraua, Du-pliter-a , Kočar-a, Erchenbert-a, Reginhar-a, Avgustin-a, Gundhar-a. Valhun f 788.
4. Tretja doba (str. 47—57): Karol Vel. odstavi Bavarca Thassilo, in Gorotan pride v neposredno oblast Frankov. Karol se bojuje ugodno z Avari in podeli solnograškemu škofu Arnu, Vergilijevemu nasledniku, metropolitanske pravice čez Pannonijo do izliva Drave v Donavo 1. 796. Papež Leo povzdigne ga v nadškofa. Karol je skrbel za pokristjanjenje
gorotanskih in pannonskih pokrajin; trikrat je poslal nadškofa Arna, da razširja po njih sv. vero, da posvečuje mašnike in crkve, da podučuje ljudstvo. Arno je imenoval po povelji Karolovem Theodoricha gorotanskim in pannonskim škofom. Valhunu bil je nastopuik Ing v o, ki je še imel mnogo opraviti s pogani, vzlasti z onimi, ki so stanovali po Confiniji (t. j. Pannoniji). Pisatelj omenja pravljico o Iugvovem obedu.
5.	Sklep (str. 57—59): Karol razsodi v Aachenu dne 14. junija 811 prepir oglejskega patrijarha Urša z nadškofom solnograškim Arnoin in določi, naj bode Drava meja obema škofijama.
6.	Dodatek (str. 60—63): Pisatelj dokazuje, da pomenja izraz c o n-finium v listinah 8. in 9. veka sedeže pannouskih Slovencev. —
Razprava je povsem posneta po najvažnejšej priči istih časov, ki jej je naslov „Anonymus de conversione Bagoariorum et Carantanorum". Jarnikova zasluga pa je v obče ta, da je prvi porabil ovi spis in opozoril učeni svet na njegovo važnost in vrednost v koroških razmerah. (Prim. Krekove razne malenkosti v letošnjem Kresu na str. 55). O marsikterej točki, ki se razpravlja v tem spisu, so zgodovinarji in starinoslovci sedaj drugačnih mislij. Doguano je na pr., da je JarnikOvo razlaganje pre-stolnega napisa napačno. Prav tako se mu ni posrečilo, da verjetno dokaže povstanek tako zanimivega slovesnega ustanavljanja gorotanskih knezov. A tu pa tam je gotovo pravo zadel, razven tega pa podal dosta starinoslovske tvarine, ktera se v presojo priporoča našim zgodovinarjem!
Drobnosti.
Književna zgodovina slovenskega Štajerja spisal Ivan Macun. V Gradcu 1883. Založil in na svetlo dal pisatelj. Str. VII. + 181 v 8". — Per tot discrimina rerum je vendar ta knjiga enkrat beli svet zagledala, in vesel je bode vsak rodoljubni štajerski Slovenec. G. pisatelj v predgovoru piše: „Da po znanem načelu: nil humani perfectum, knjiga ima tudi kake hibice, da z druge strani ne je na svetlo stavljeno vse, kar služi slovenskemu Stajerju na slavo-, ker mnogo je bilo zemljišča še le krčiti, to vse čuti pisatelj sam naj bolje". S temi besedami je g. pisatelj sam izjavil, da ne misli, da bi njegovo delo bilo dovršeno. Marsikaj bodo še drugi popravljali, a obilo zanimivega gradiva je g. pisatelj z velikim trudom nabral. Predložil je svojim rojakom obraz dušnega razvitka štajerskih Slovencev in pokazal, da mali slovensko-štajerski narod ima mnogo mož, kteri služijo njemu in znanosti na čast in slavo. Starejši in mlajši rodoljubi bodo spoznali marsikterega svojega učenega zemljaka, o kterem še dosle nič slišali niso. Starejše rodoljube bodo njihova slavna imena s ponosom, mlajše pa z navdušenjem navdajala. Črez poldrugo stotino mož, ki so se narodili na slovensko-šta-jerskej zemlji in pisali ali v latinskem, nemškem ali slovenskem jeziku, imenuje nam g. pisatelj v svojej knjigi; res lepo število za narodič, ki ne broji mnogo črez 400.000 duš.
Toliko za zdaj v priporočbo g. Maounove knjige, ki je tiskana prav lično v graškej tiskarni „Styria". Posvečena je najslavnejšemu slovensko-štajerskemu rojaku in učenjaku g. dr. Francu Miklošiču kot malo vezilo za njegovo sedemdesetletnico.
Cena knjigi je 1 gld. Kdor jo po nakaznici naroči, naj denarjem doda 5 nov. v ime poštnine. Denar se pošilja pod naslovom g. pisatelja v Gradec, Leonhard-gasse, 18. G. pisatelj, kteri je sam eden naših starejših in marljivih delavcev na narodnem polji in ki je mnogo koristnega spisal v nemškem, hrvatskem in slovenskem jeziku, zaslužuje po vsej pravici, da mu vsak pošteni rodoljub pomaga stroške nositi; zakaj na obogačenje in dobiček seveda slovenski pisatelj misliti ne sme.
Davorin Trstenjak.
Die Serben - Ansiedlungen in Steiermark und im Warasdiner Grenz-Ge-neralate von Prof. Dr. H. J. Bidermann. Separat-Abdruck aus den Mittheilungen des historischen Vereines XXXI. Heft 1883, Graz im Verlage des Verfassers. — Visoko-učeni, po svojih ethnografskih in državnopravnih spisih slavno znani, Slovencem blago naklonjeni vseučiliški professor, tunc temporis rektor graškega vseučilišča g. dr. Bidermann, objavil je zopet novo historiško ethnografsko delo, v kterem razpravlja naselbine Srbov na štajerskem in varaždinskem krajišniškem generalatu. Svoja preiskavanja podpira s pisanimi dokazi, ktere je z velikim trudom nabral iz raznih arhivov. Okoli sredine 16. stoletja so se vršile te naselbine, in sicer so srbski Uskoki dobili zemljišča v Veržejah, v Aichhofu blizu Ptuja, v vaseh: Skoki blizu Račja, v Ragozi hočke, v Srževici poniklanske, in v okolici hočke fare. Naselbine v teh krajih popričujejo pisana poročila, a veleučeni g. pisatelj je iz srbskih rodbinskih imen dokazal; da so se bili srbski Uskoki tudi na drugih krajih jugoiztočnega Štajerja naselili. Kakor je vse, kar g. prof. Bidermann piše, temeljito in objektivno, tako tudi ta razprava, in ona bode gotovo štajerske Slovence zanimala. Ako najdem potrebnega časa, bodem g. prof. Bidermanna razpravo v posebnem sestavku dopolnjeval in še na marsikaj opozoril, kar je bistremu očesu slavnega pisatelja ušlo. Za zdaj pa se mu v imenu svojih rojakov prav srčno zahvaljujem za zanimivi spis, kteri nam razjasnjuje marsiktere, do zdaj ne razumljene ethnografske razmere prebivalcev slovenskega Štajerja. D. Trstenjak.
Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko. Prvi del: Stari vek. Drugi popravljeni natis. V Ljubljani. Natisnila »Narodna tiskarna". 1883. Str. 133 v 8°. Nove. 55. — To je druga, v vsakem oziru popravljena izdaja prvega dela občne zgodovine, ki ga je izdal g. pisatelj 1. 1871. Knjiga je namenjena nižjim razredom srednjih šol in bode v to svrho jako dobro služila. Cena temu delu je jako nizka, tem bolj pa je potreba, da g. pisatelja, ob enem založnika svojim knjigam, gmotno podpiramo.
Šala i satira od Abukazema. Cveska četvrta. U novom sadu 1883. Izdanje knjižare Luke Jocič-a i druga. Str. 78 v 8°. Nove. 40. — To je četvrta knjižica šal in satir, ktere smo že v lanskem letniku svojega lista str. 495. bili čitateljem naznanili. Tudi ta zvezek nam podaje več prav šaljivih stvarij in je vreden, da se čita.
Hašnikove pesni. Med knjigami rajnega župnika Jožefa Hašnika našel se je rokopis njegovih pesnij, kterih še mnogo ni bilo nikjer natisnenih. G. kaplan Podhostnik je rokopis poslal g. prof. L e v c u v Ljubljano, kakor se nam iz Šentjurja ob južnej železnici poroča. Upamo, da nas bode g. prof. Leveč seznanil s sodržajem in vrednostjo literarne zapuščine Hašnikove.	D. T.
t Jarnej Levičnik. Dne 9. maja zatisnol je oči edini še živeči sodelavec »Kranjske čbelice", Jarnej Levičnik, upokojeni dekan v Št. Mohorji v Ziljskej dolini. Rodil se je 18. avg. 1. 1808. v Železnikih na Kranjskem. Lahka mu žemljica!
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.