O viničarski organizaciji. (P. Rozman, tajnik Viničarske zveze.) V vinorodnih krajih okrajev Ljutomer, Ptuj in Maribor tvori veliko množino prebivalstva viničarski stan. Ta dosedaj nepoznan, od javnosti neupoštevan najstarejši delavski stan se je začel probujati. Krute povojne razmere* so našemu viničarju vzbudile stanovsko zavest in smisel za združenje in organizacijo. V Ljutomeru se je u&tanovila >Strokovna zveza viničarjev«, Jri kot predstaviteljica veo (Isoč družin viničarskega stanu stopa vedno bolj in bolj v oašo jtfniost. Namen te viničarske arganizaoije je, strniti pod «roje okrilje vse slovenske Tinidarje, boriti ae ranje --' in za njihove prarice, mpostaTiti na temelju kržcanakih na<}el praTične delome pogofe ter jih saeijaliio iu strokovno naobraziti. Vsled napačnega pojmovanja naših stremljenj so se jtodila neka nasprotovanja proti naši strokovni organizacjiji. Očita se nam, da smo proti obstoječemu družabnemu redu, da hočemo agrarno reformo vinogradov in da s svo jLmi eahtevami kršimo občesitvo z drugimi stanovi, ki živijo z nami, poseb;^ s kmeti. Te trditve niso na inestu in imajo samo namen n.;s osovražiti pri kmetih, ker hočemo svoj stan združiti ter mu priboriti mesto enakovrednih z drugimi stanovi. Zato smo primorani javno in odkritosrč90 povedati svoj program ter podati pojasnila o 3vojem atališou tistim, ki nara »tojijo najbližje, pa nam jih take oapaone govorice lahko storijo neprijateljske. Res! Vedno in povsod povdarjamo, da je treba sedanji kapitalistični gospodarski red izpremeaiiti >zata, ker je njegov prevladujoci glavni cilj izkoriščanje ter nasilje moč nejšegn nad šibkejšim, bogatega nad revnim. To je duh tistega kapitalizma, ki je tudi na tisoče slovenskih kmetov spraril na beraiško palioo ter jiim « oderuštvom ugrabil milijarde premoženja in ki sedaj izsesava vse stanove Slovenije. Kapitalizem je naš Skupni sorrag! Ta kapitalisticni duh še danes vlada; še danes t večini zmaguje mrtva strar sad duhom življenja, ne samo r posedujočih slojih- ampak tudi med delavstvom, to odkrito povemo. S takim materija lisfičaim mišljenjem, ki pozna le bogastro in njega pohlep in kopičenje, se Teliko greši na obeh straneh. Proti temu kapitalističnemu mišljenju pa tudi povsod naglašamo, da }e edini pripomoček za azdravljenje današnjih gospodarskih in socijalnih razmer praktično krščanstvo, krščanstro pravičnosti napram vsakomur, jtršcanstvo ljubezni do pomoci potrebnih! Iztrebiti je treba iz duš pogubne nazore in nagnjenja samopašnosti, dobiekarstva in izkoriščanja in pohlepnosti. Upostariti pa je treba «opet nauk in zapoved Onega, ki uči, da smo Tsi zemljani bratje in sestre med seboj ter da smo T«a — delavec in gospodar — otroci enega Očeta r, enakimi praricami do oloveka dostojnega življenja. »Oče naš, kateri si v nebesih«, molimo vsaki dan. Kar molimo, tudi storimo! To je praiktiono krščanstro, ki nas raora prešiniti in preroditi t nove ljudi! Na podlagi takega krščanstva hocemo »postaTiti nor gospodarski red pravičnosti in Ijubezni! Naše vinorodne kraje, zlasti t Ijutomerskem in ormoškem okraju, posedujejo naJTeč mešcanski krogi, gospoda, Herrschaften, grofje itd. Iianed teh so najreč tujerodoi, tuji držarljani. Vsak najlepši kos zemlje za vinograd je ponajvečkrat. zaseden od tujca. Tako je veliko število domačinoT brei svoje grude, brez sroje strehe. Vselej lahko dokažemo, če treba resnico, da je z malenkostnimi izjemami položaj Tiničarja rarno t*m najslabši, kjer shiži relikemu vinogradniku. Slabše plače v denarju, neprimerna stanovanja, manj svobode, Teč trpljenja, več zapostavljanja in šikaniranja po ¦tretjih osebah itd. Če torej rai kot organizaoija »citimo in se borimo %a stanovske interese viničarjeT, če zahtevsmo, da naj ima Tiničar pošten, Sloveku vreden obstoj, da naj se t ta namen plače pravično zboljšajo, naj bodo stanovanja TMčarjeT zidravju, nravnosti in vinioarskemu gospodarsfrm primerna, če ttahtevamo kot delarski stan KavaroTanje, da naj se uzakoni viničarski red, nam tega nihče ne more šteti ea rio, to je naša pravioa in — Tsaj e ozirom na nase otroke in družino — našft »veta dolžnost. Kar pa zadera Tprasanje agrBme reforme ¦vinogra'dov: Nikoli mi ijfcrščanski Tiničarji nismo učili ali pa sploh raislili: Tovariš, kar danes vidiš pri bogatin*, ali pri relevinogradniku, glej, da čimpreje pridobiš sebit Ampak mi zahteTamo zase »amo pošteno, aoreka dostojno življenje ob pravionih deloTnih pogojih. To je samo nujna borba za obstoj našega življenja, katero nain je Bog dal in z njira vred tudi pravico boriti se ranje. D* smo kedaj ˇ organizaciji nastopili proti kmetu ter namenoma kršili prijateljske odnošaje med obema stanovomtL, nam nikdo ne more očitati in ne dokarati. Naš Krek je rekel: »Kmet in delavec sta absolutno nedeljira enota.« Tega se mi t polni meri zavedamo in nimamo sploh povoda drugače storiti. Saj je riničar pri delu večine kmetor še danes najboljse placan, ker dobi za čas dela hrano in še povrh toliko plače v denarju, kakor pri gospodi brez hrane. Kmetski viničarjl tudi niso izpostavljeni tolikim šikaiiam kakor gosposki, in še se najde, da viničar in njegorv gospodar-kmet tvorita nekako skupno družinsko občestvo. Zgodilo se je sicer, da smo v posameznih slučajih morali odloono nastopiti «a pravice viničarja; ne pravimo pa, da so zaradi nekaterih vsi kmetje napram vlničarjem Slabi, kakor bi ne bilo prav, če bi zaradi nemarnosti nekaj naših oseb obsodili vse viničarje kot take. Razrednega boja ne maramo in ga tudi nocemo izzivati. Rama ob rami naj bo! Kmet, delavec, obrtnik — takozvani maJi sloji — naj se združijo, OTganizirajo, vsak po svoji strokovni organizaciji proti kapitalizmu, ki pije kri nam vsem. Kakor v kmetski državi, naj pred vsem fcmet in kmetski delavec (vinicar) držita skupaj ter se uveljavita v skupnein prizadevanju, da si priborita sadove svojega dela. Tako je naše stališče. Nezadovoljstva ne bomo užigaii, za pravice pa se bomo borili dosledno tam, kjer »o res krivice. Naše zahteve za zboljšanje položaja bodo samo tolike, v kolikor so pravične in socijalno dobre. Vedno se bomo ozirali na dejanske potrebe posameznikov, kakor tudi skupnosti Tseh stanor.