Igor Zemljič •
KNJIŽNICA
INŠTITUTA ZA
NOVEJŠO
ZGODOVINO
1 9 4 4 - 2 0 0 9
O PREDZGODOVINI KNJIŽNICE INZ
Čeprav letos praznujemo petdesetletnico ustanovitve Inštituta za novejšo
zgodovino, moramo ugotoviti, da ima njegova knjižnica daljšo predzgodovino.
Z julijem leta 1959, ko so ustanovili Inštitut za zgodovino delavskega gibanja,
se namreč za samo knjižnico ni dosti spremenilo; knjižnica je še naprej ostala
v svojih prostorih na Cekinovem gradu, ohranila je istega knjižničarja in
nadaljevala številčenje starih signatur in inventarnih številk. Še več kot leto dni
pa je ostal enak celo žig knjižnice.
O zgodovini naše knjižnice še ni bilo celovitih pregledov, čeprav so Škerlj,
Zwitter in Ferenc v svojih razpravah o Znanstvenem inštitutu ali ob raznih
jubilejih navedli mnoge podrobnosti, ki nam dobro dokumentirajo začetke in
minulo delo knjižnice. Pomemben prispevek k zgodovini prinašata tudi razprava
Marije Pečan in nekatera tiskana letna poročila. Arhivsko gradivo knjižnice
vsebuje večidel letna poročila bibliotekarjev in knjižničarke, ki jih hranijo v
arhivu knjižnice INZ, nekaj podatkov pa se lahko dobi tudi iz registratorjev,
ohranjenih v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in v gradivu Federalnega
zbirnega centra v Arhivu Republike Slovenije. Kot zanimivost še dodajmo, da sta
bili v minulih letih na Oddelku za bibliotekarstvo in informacijske tehnologije
izdelani kar dve diplomski nalogi, ki sta se neposredno ukvarjali z našo knjižnico
ali našim gradivom.1
Dejanski začetki načrtnega zbiranja knjig našega inštituta segajo v čas
Znanstvenega inštituta po koncu druge svetovne. Znanstveni inštitut pri
Izvršnem odboru Osvobodilne fronte je bil ustanovljen že 12. januarja 1944,
kot prva znanstvena ustanova na osvobojenem ozemlju Jugoslavije. Že čez dva
meseca se je preimenoval v Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS. Sodelavci
so začeli knjige zbirati že na samem začetku in en mesec po ustanovitvi je
knjižnica imela 200 knjig, ki so bile v glavnem izposojene od drugod.2 Inštitut
si je pridobil še pravico do »obveznega izvoda«, saj je na pobudo Znanstvenega
inštituta predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta 12. marca 1944
izdalo odlok,3 po katerem so bile vse partizanske tiskarne in tehnike ter druge
civilne in vojaške ustanove dolžne pošiljati Znanstvenemu inštitutu po dva
primerka »kakršne koli publikacije, ki so namenjene javnosti«. Odlok seje menda
kljub velikemu številu tehnik, kjer je skoraj vsaka periodična ali neperiodična
publikacija izhajala v več izdajah, in kljub oviram, ki so jih morali premagovati
kurirji na svojih poteh, zelo zadovoljivo izvajal.4 Bibliotekar tega inštituta je bil
pesnik Jože Udovič, knjižnica pa se je nahajala in selila iz Kočevskega roga v Belo
krajino in dalje, kot seje selil sam inštitut. Spomin na tisto knjižnico in razmere v
njej je ohranil Fran Zwitter: »Vendar se je sčasoma nabrala biblioteka, deloma iz
knjig zapuščenih bibliotek, ali tudi z izposojanjem knjig na osvobojenem ozemlju,
pozneje pa so prihajale knjige po raznih kanalih iz Ljubljane in predvsem iz
1 Anja Devetak, je pod mentorstvom Jedert Vodopivec pripravila analizo ohranjenosti našega izvoda časopisa Slove
nec in ga primerjala s stanjem v drugih knjižnicah v nalogi: Anja Devetak: Časnik Slovenec : stanje in dostopnost v
slovenski praksi : diplomsko delo. Ljubljana 2008. Ana Černuta pa je delo naše knjižnice primerjala z delom nekate
rih sorodnih specialnih knjižnic v nalogi z naslovom: Inštitutske knjižnice humanistično-družboslovnih smeri skozi
čas : diplomsko delo. Ljubljana 2009.
2 France Škerl: Znanstveni inštitut. V: Zgodovinski časopis 19/20, 1965/1966 (dalje: Škerl, Znanstveni inštitut), str. 43
3 Uradni list SNOS, št. 1, 25. 3. 1944.
4 Fran Zwitter: Delo in pomen partizanskega Znanstvenega inštituta. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja,
10, 1970, št, 1-2 (dalje: Zwitter, Delo in pomen), str. 153.
Trsta; ker je moral biti inštitut vedno pripravljen na premik, biblioteke... ni bilo
mogoče hraniti v sami baraki, temveč v raznih bunkerjih v njeni bližini, pri čemer
smo se posluževali izpraznjenih containerjev, ki so jih odvrgla zavezniška letala.
Biblioteka, ki je imela na koncu okrog 1000 izbranih knjig, in arhiv nista utrpela
med vojno skoraj nikakih izgub.«5 Kot je bilo že omenjeno, so knjige, časopise in
druge publikacije sodelavci inštituta načrtno zbirali na osvobojenem ozemlju,
okupiranih območjih in po »tajnih zvezah... celo iz sovražnikovih središč.«6 Na
ta način zbrano gradivo je omogočalo znanstveno delo, obenem pa je pomenilo
pomoč odsekom in komisijam pri SNOS in IOOF.
Po koncu vojne se je sedež inštituta preselil v Ljubljano, z njim pa je prišel
tudi temeljni fond knjižnice, ki so ga začeli dopolnjevati z literaturo, »ki so jo
zapustili okupatorji v svojih nacističnih in fašističnih knjižnicah in drugih
raznarodovalnih ustanovah«. Zaradi potreb zunanjega ministrstva in priprave
gradiv za mirovno konferenco je bil velik del knjižnice odpeljan v Beograd in
leta 1966 je Franc Škerl z obžalovanjem ugotavljal: »Današnja »roška« knjižnica
v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja je le skromen ostanek nekdanje
knjižnice iz roške dobe Znanstvenega inštituta (ca. 150 knjig)«7 , čeprav ga je
Zwitter že čez nekaj let opozoril, »da je danes v Ljubljani več knjig in elaboratov
partizanskega Znanstvenega inštituta, samo da so danes v Inštitutu za narodnostna
vprašanja«.8 Knjižnica, ali bolje rečeno njen ostanek, je bila po koncu vojne
temeljito preurejena in postavljena v nove prostore na »Napoleonovem trgu«
(danes na Trgu francoske revolucije) in morda delno tudi v Križankah,9 kjer je bila
prvič urejena in katalogizirana. Njeno vodenje je leta 1948 prevzel Jože Krall ob
pomoči Darje Ravnihar, ki seje leta 1949 vrnila iz Beograda. S skrbnim zbiranjem
iz raznih, po vseh krajih Slovenije razmetanih zbirk je Jože Krall »ustvaril eno
najbogatejših knjižnic za zgodovino druge svetovne vojne v Sloveniji in morda
celo v Jugoslaviji«.1 0 Poskrbel je tudi za natančno ureditev in popis knjižnih
zbirk, pri čemer je sam opravil mnogo urejevalnega in popisovalnega dela, dajal
strokovne nasvete mnogim uporabnikom in v strokovnih časopisih seznanjal
javnost s pridobitvami knjižnice.
5 Prav tam, str. 152.
6 Arhiv knjižnice INZ, Začetki knjižnice...
7 Škerl, Znanstveni inštitut, str. 50.
8 Zwitter, Delo in pomen, str. 155.
9 Matija Žgajnar: Muzejske zbirke. V: Muzej novejše zgodovine : 1948-98 : zbornik, Ljubljana: Muzej novejše zgodovi
ne, 1998, str. 46.
10 Tone Ferenc: In memoriam : Jože Krall. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 18/19, 1978/1979 (dalje:
Ferenc, In memoriam), str. 128.
Pogled v D -fond pred obnovo kleti
Najpomembnejša in najobsežnejša pridobitev knjižnice iz povojnega obdobja
je vsekakor t. i. »D-fond«, s katerim so pridobili preko 15.000 enot nemškega,
italijanskega in drugega tujega gradiva o drugi svetovni vojni. Knjige so predvsem
opisovale staro avstrijsko vojaško zgodovinsko in strokovno literaturo do prve
svetovne vojne ali pa je šlo za nacistično propagandno literaturo in italijansko
vojaško strokovno literaturo, ki je bila urejena po okvirnih tematskih sklopih:
svetovna in nemška zgodovina do leta 1933, zgodovina tretjega rajha, temeljna dela
nacionalsocialističnih veljakov (Hitler, Göbbels, Rosenberg itd.), dela o organizaciji
in programu NSDAP, dela o drugih nacističnih organizacijah (mladinskih, ženskih
...), dela o rasni in rasistični politiki, dela o kolonizacijski in zavojevalski politiki,
zgodovina prve svetovne vojne, prikazi posameznih vojnih pohodov, nemška
strokovna vojaška literatura, vsa dela, ki se nanašajo na Štajersko in Koroško, ter
italijanska strokovna vojaška literatura. Zbirka še danes predstavlja svojevrsten
unikum, ki je zaradi zgolj listkovnih katalogov in neobdelanega knjižnega gradiva
še mnogo premalo poznan vir. Knjižnica je po ukinitvi Znanstvenega inštituta leta
1948 postala last Muzeja narodne osvoboditve, ta pa se je novembra 1951 preselil
v Cekinov grad. Bibliotekarjema je leta 1950 pri obsežni inventarizaciji gradiva
pomagala tudi Zorka Pesek (roj. Mlakar). Po preselitvi v nove prostore je knjižnica
dobila prostor za dva bibliotekarja (sobo 18,3 m2 ), potrebno pohištvo, dve pisalni
mizi, omaro za kartoteke in za tekoči dnevni in revijalni tisk. Skladišče knjig je bilo
v pritličju gradu v treh sobah (101 m 2 ), kjer je bilo 823 metrov knjižnih polic. Zbirka
tiska NOB je bila v dveh sobah v mezzaninu, od katerih je bila ena opremljena z
zaprtimi omarami, druga pa le z 72 m knjižnih polic. V muzeju je bila takrat tudi
čitalnica s šestimi sedeži za uporabnike knjižnice in arhiva.
Knjižnica od ustanovitve dalje nabavlja novejšo literaturo »za študij
progresivnega gibanja v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu, zbira literaturo za študij
marksizma-leninizma, predvsem pa dokumentarno literaturo o II. svetovni
vojni in literaturo o boju narodov za osvoboditev. Matični katalog te povojne
literature vsebuje doslej že 1650 del, za katera vodi knjižnica imenski in stvarni
katalog. Od leta 1949 izdeluje knjižnica stvarni in imenski katalog člankov o
narodnoosvobodilnem boju Slovencev iz slovenskega časopisja.« Od leta 1955 je
knjižnica zbirala tudi izrezke člankov o NOB iz vsega jugoslovanskega tiska, ki ji
ga je pošiljal Jugopress.1 1
USTANOVITEV INŠTITUTA ZA ZGODOVINO
DELAVSKEGA GIBANJA: IZ KNJIŽNICE V
INDOK CENTER
Leta 1959 je Izvršni svet LRS ustanovil Inštitut za zgodovino delavskega
gibanja, ki je nastal z združitvijo Muzeja narodne osvoboditve in Zgodovinskega
arhiva CK ZKS. Knjižnica je sicer še ostala v svojih starih prostorih v Cekinovem
gradu na Celovški cesti 23, vendar je novo vodstvo kmalu pokazalo nezadovoljstvo
z dotedanjim delom. Čeprav je knjižnica že od ustanovitve nabavljala literaturo »za
študij progresivnega gibanja v Sloveniji, Jugoslavij i in v svetu, zbira literaturo za študij
marksizma-leninizma, predvsem pa dokumentarno literaturo o II. svetovni vojni
in literaturo o boju narodov za osvoboditev«,1 2 je bilo novo vodstvo prepričano, da
je knjižnica preveč »partizanska« in premalo osredotočena na razredna vprašanja.
Zato so ji zadali nalogo, »da postane specialna knjižnica za zgodovino delavskega
gibanja, komunistične partije in ljudske revolucije«.1 3 V prvem letnem poročilu
so tako zapisali: »Če je doslej knjižnica zbirala predvsem tiskano zgodovinsko
dokumentarno gradivo o narodnoosvobodilnem boju in ljudski revoluciji ter o
muzejski problematiki, bo morala odslej nabavljati in iskati tudi ilegalni, pollegalni
11 Milan Bevc: O delu in razvoju muzeja narodne osvoboditve LRS od ustanovitve do danes. V: Letopis muzeja narodne
osvoboditve, 1, 1957, str. 157.
12 Prav tam, str. 156.
13 Kratka informacija o delu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja za leto 1960 in 1961. V: Prispevki za zgodovino
delavskega gibanja, 3, 1962, št. 1 (dalje: Kratka informacija), str. 322.
in legalni delavski tisk, ki je izhajal po prvi svetovni vojski in pred njo. To gradivo je
že deloma zbral bivši zgodovinski arhiv CK ZKS, vendar bo treba ustvariti evidenco
tudi nad gradivom te vrste v drugih knjižnicah in pri zasebnikih v Sloveniji in
izven nje, tako da bo vse evidentirano v centralnem katalogu knjižnice Inštituta,
ki bo potreboval prav to gradivo pri svojem raziskovalnem študijskem delu.
Sodelavci Inštituta bodo nujno potrebovali tudi kartoteko aktualnih zgodovinsko
dokumentarnih člankov in razprav v naših in tujih časopisih o delavskem gibanju
pri nas ter o naprednih odporniških gibanjih v svetu. Doslej je knjižnica izdelovala
tako kartoteko v glavnem le o tematiki narodno-osvobodilnega boja.«1 4 Čeprav so
nove usmeritve v luči novih delovnih smernic razumljive, kažejo tudi, da se novo
vodstvo očitno ni zavedalo, koliko časa je vzelo dotedanje delo in da za gradnjo
takšnih evidenc dotlej ni imelo dovolj delovnih moči.
Ф (S’ ^ «O' ^ «?= si5 «З' ^ ^ 4?1 a'V ^ / ђ Л Л Д л ј) Л Л Л > о?5 о?1 с ? с ? ' ј Ф
& ^ \ ° > ч«5 & & & & & & N < V & & & & & & ^ > $ > & & & & №? & ^ ^ Ф
ч ч ч Ч \ Ч N \ Ч Ч Ч Ч Ч Ч Ч \ \ Ч V ч ч \ ч ч ч ч ч Ч к ч и ч к \ к ч 1 '
Število inventiraziranih knjig v knjižnicah MNO, IZDG in IN Z med letoma 1946 in
2008
V knjižnici se je leta 1960 zaposlila knjižničarka Stana Simonič, leto pozneje pa
še bibliotekarka Marija Kurnikova, ki sta leta 1960 izdelali bibliografske preglede o
NOB v letu 1941.1 5 Pojavljala pa so se vse večja trenja med upravo v stavbi Kazine
in zaposlenimi v Cekinovem gradu. Leta 1962 je tako razmere na Inštitutu za
zgodovino delavskega gibanja proučevala celo komisija izvršnega sveta in predlagala
ločitev muzeja od inštituta, tako da bi inštitutu preostala le priročna knjižnica.
14 Poročilo o delu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja za leto 1959. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja,
3, 1960, št. 1 (dalje: Poročilo o delu IZDG za leto 1959), str. 372.
15 Kratka informacija, str. 323.
Vodstvo inštituta je predlog sprejelo in 22. junija 1962 je bil ustanovljen Muzej
ljudske revolucije, vendar je knjižnica s posebnim sporazumom o delitvi pripadla
inštitutu, ki je z muzejem sklenil posebni sporazum o delitvi knjižnice ter o pripravi
in izdajanju zbirke virov Fotografski dokumenti o boju KPS. Muzeju je bila izročena
zbirka več tisoč knjig, ki je vsebovala specialno muzejsko literaturo ter drugi komplet
partizanskega, okupatorskega in »kvizlinškega« tiska, v inštitutu pa sta ostala prvi
in tretji komplet tega tiska, hkrati pa so se obvezali, da bodo pri partizanskem tisku
poskrbeli še za preslikavo prvega izvoda.1 6 V muzeju je nato Tone Ferenc (iz nekaj
tisoč enot gradiva) za priročno knjižnico izbral le kakšnih 600 knjig.
Knjižnica z bibliografskim odsekom je še leta 1960 ostala v Cekinovem
gradu, čeprav so napisali, da je knjižnica muzeju v napoto in da bi morala biti
pod eno streho z zgodovinskim oddelkom inštituta in arhivom.1 7
Delo v knjižnici se je postopoma spreminjalo, saj je vodstvo želelo, da bi
iz klasične knjižnice nastal sodobni INDOK center; namesto katalogiziranja
starega gradiva je bila vse bolj pomembna izdelava bibliografskih pripomočkov.
Bibliotekar Jože Krall, ki je bil po izobrazbi germanist in je knjižnico inštituta
gradil skoraj dvajset let, se v spremenjenih razmerah ni dobro počutil1 8 in ob večji
preureditvi inštituta v letu 1965 je knjižnica izgubila samostojni status, Jože Krall
pa je moral zapustiti knjižnico in se zaposliti v raziskovalnem oddelku kot višji
strokovni sodelavec.1 9 Knjižnica je nato delovala nekako do leta 1968 kot interna
priročna knjižnica in je bila namenjena le raziskovalcem inštituta, nato pa je bila
priključena znanstvenoraziskovalnemu oddelku inštituta. Število obiskovalcev
knjižnice se je zato drastično zmanjšalo, in če so leta 1960 še posodili 4446 del,
so jih v letu 1967 le še 1310. Kljub temu imamo iz leta 1966 ohranjeno zanimivo
poročilo, ki pravi, da so imeli v tem letu 651 obiskovalcev (240 v čitalnici), ki so
si izposodili 1332 knjig in časopisov (837 na dom, 495 pa v čitalnico).
št. obiskov: Število izposojenih
knjig
Število izposojenih
revij
SKUPAJ IZPOSOJA
Na dom 403 699 138 837
V čitalnico 240 212 283 495
SKUPAJ 651 911 421 1332
16 Jasna Fischer: Trideset let dela Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 29,
1989, št. 1 (dalje: Fischer, Trideset let), str. 7.
17 Poročilo o delu IZDG za leto 1959, str. 373.
18 Ferenc, In memoriam, str. 129.
19 Septembra 1965 so iz knjižnice izločili del gradiva ter ga prenesli v knjižnico Muzeja ljudske revolucije.
1200
Število pridobljenih knjig v knjižnici IZD G m ed letoma 1960 in 1970
Zanimiv je tudi podatek, da je imela tega leta knjižnica z dvema zaposlenima
39.056,85 novih dinarjev prihodkov, od katerih jih je 8.762,94 šlo za nakup knjig in
časopisov, 734,50 za vezavo in 26.299,51 za osebne prejemke. V letu 1971 je začela na
inštitutu nastajati velika bibliografska baza člankov o zgodovini delavskega gibanja,
ki so jo gradile štiri strokovne sodelavke: Sonja Reisp, Anka Vidovič Miklavčič,
Terezija Traven in Štefka Zadnik v okviru znanstvenega načrta o zgodovini Slovencev
v obdobju 1918-1945. Zaradi preučevanja delavskega gibanja pred drugo svetovno
vojno, za kar so arhivski viri zelo skromni, so pripravili načrt bibliografije člankov
»Predvojni« časniki v profesorski čitalnici
o delavskem gibanju na Slovenskem v slovenskih časnikih in časopisih. Strokovne
sodelavke so si cilj zastavile mnogo širše in niso izpisovale le člankov o delavskem
gibanju, ampak so bili odbrani prispevki razvrščeni v kar 36 tematskih skupin
(agrarno vprašanje, biografije, Beneška Slovenija, Delavska zaščita, gospodarstvo,
izobraževalne organizacije, JSDS-SSJ, Jugoslovansko vprašanje, kominterna in KPJ,
KP v Sloveniji, Koroški Slovenci, krščanski socialisti, literatura-spomini, marksizem,
mednarodno delavsko gibanje, meščanska gibanja, meščanske stranke, mezdna
gibanja in stavke, narodno socialistična stranka, narodno vprašanje, oktober 1917,
1. maj, sindikati, Slovenci in Avstro-Ogrska, Slovenci pod Italijo, socialne razmere
proletariata, sokol-orel-športne organizacije, šolstvo, SKOJ, mladinsko gibanje,
študentsko gibanje, zveza in DKFID, volitve, zadružništvo, žensko gibanje, razno).
Delo pri dokumentiranju člankov je trajalo vse do leta 1990, vpisanih pa je bilo 76.317
člankov iz slovenskih časnikov in časopisov. Čeprav so sprva hoteli bibliografijo
za posamezna leta tudi objavljati, je izšla le tista za leto 1917,2 0 za ostala leta pa je
hranjena v listkovnem katalogu na inštitutu.2 1
Julija 1972 je v knjižnici nehala delati knjižničarka Stana Simonič. Normalno
delo je nato zaživelo šele z oktobrom, ko se je zaposlila nova knjižničarka,
diplomantka zgodovine in geografije Nataša Kandus. Z njenim prihodom
lahko govorimo o novem obdobju v knjižnici, saj je s svojim delom, znanjem,
razgledanostjo in natančnostjo zaznamovala kar naslednjih 37 let. Bibliotekarki,
ki je strokovni izpit opravila leta 1978, se je po odhodu na porodniško 1.
novembra 1974 priključila še knjižničarka Irena Mazi. Sedemdeseta leta so bila
čas zmerne rasti knjižnice. Po statistiki sodeč seje izposoja zelo povečala, vendar
moramo biti do rezultatov rahlo previdni, ker gre povečanje morebiti tudi na
račun spremenjene metodologije štetja izposoje.
Knjižničarki sta katalogizirali in izposojali knjige, hkrati pa sta morali
tudi »dokumentirati« razne revije. Iz leta 1974 imamo ohranjen podatek, da je
bibliotekarka iz revij Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Zgodovinski
časopis, Teorija in praksa ter Priloži (Sarajevo) izlet 1968,1969,1970 in 1974 (prav
1971) izdelala približno 100 listkov z bibliografskimi opisi člankov. Povprečje
pridobljenih knjig je v sedemdesetih letih nihalo okoli številke 500, leta 1976 pa
so vpisali 180 knjig več, ker so prejeli v dar 20 zabojev knjig od Borisa Kraigherja
20 Sonja Reisp [et al.]: Bibliografija člankov o delavskem gibanju na Slovenskem v slovenskih časnikih in časopisih : od
1. januarja 1917 do 26. marca 1941. Ljubljana : Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1974.
21 Zdenko Čepič: Kaj smo delali, kaj naredili? V: Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 1, str. 27.
Rast števila izposojenih knjig v knjižnici IZD G m ed letoma 1971 in 1980
in Marjana Vivoda.2 2 Kljub vidnem porastu gradiva moramo ugotoviti, da velik
del darov ni bil nikoli vpisan oziroma to ni razvidno v inventarni knjigi. Knjižnici
je postopoma pričelo zmanjkovati prostora in 26. julija 1978 so o tej problematiki
obvestili celo svet inštituta.
Knjižničarki sta bili v tem času tudi družbeno aktivni; medtem ko se je
Nataša Kandus kot članica delegacije za Zbor združenega dela v občini Ljubljana
- Center udeleževala sestankov konference delegacij, je bila Irena Mazi članica
delegacije OOS v KS Stara Ljubljana, kjer se je udeleževala seminarjev za delegate
OOS, za katerega je leta 1977 izpolnila tudi vprašalnik o udeležbi žensk na
delovnem mestu v IZDG.
Med obiskovalci knjižnice so leta 1972 prednjačili študenti Fakultete za
sociologijo, politične vede in novinarstvo, Filozofske fakultete ter sodelavci
zbirke NOV in POS. Leta 1973 pošljejo prvič Prispevke v ZDA za indeksiranje v
reviji Historical abstracts, prvič pa tudi prejmejo v zameno revijo Österreichische
Osthefte. Knjižnica je tudi redno izpolnjevala in pošiljala vprašalnike na statistični
urad in pošiljala listke v centralni katalog NUK-a. Nabavo knjig v knjižnici je
leta 1976 nadziral knjižnični odbor v zasedbi Tone Ferenc, Milica Kacin Wohinz,
France Kresal in Nataša Kandus, ki pa se je sestal le enkrat in izbral 83 tujih knjig.
Bibliotekarka je pripravljala tudi sezname prejete tuje literature, ki jo je nato objavil
Zgodovinski časopis. Ob tem je zanimivo pogledati, kako so se razlikovale naloge
22 Po dolgotrajnem pregledovanju so ugotovili, da je M. Vivoda podaril knjižnici 701 knjigo (od teh so jih 143 že imeli,
558 pa je bilo novih), iz Kraigherjeve zapuščine pa so dobili 365 knjig, od teh sojih 171 že imeli, 194 pa je bilo novih.
bibliotekarke in knjižničarke v letu 1977. Medtem ko so bile naloge bibliotekarke
nabava 300 domačih in 250 inozemskih knjig, katalogizacija tujih knjig, sestava
stvarnega kataloga, sodelovanje z drugimi knjižnicami, vodenje medknjižnične
izmenjave in dokumentiranje 4 revij, je knjižničarka inventarizirala periodiko,
delala listke za AIK, izposojala knjige in revije, skrbela za vezavo, katalogizirala
slovenske knjige in izdelovala sezname novosti.
PO LETU 1980
Za obdobje osemdesetih let je značilna stagnacija, ki se kaže tako v
zmanjšanem številu nabave kot tudi v zmanjšani izposoji v knjižnici. Morda se
zdi nekoliko presenetljivo, a zmanjšani izposoji navkljub bi naj bil obisk knjižnice
rekordno velik. Ob tem pa moramo upoštevati, da se je obisk povečal predvsem
na račun branja revij in časopisov, kar nam konec razburljivih osemdesetih let
dela diagram verjeten.
Pregled izposoje in obiska v knjižnici IZD G m ed letoma 1981 in 1990
Čeprav je šla leta 1980 Nataša Kandus še drugič na porodniško, je v
»Prispevkih« tega leta objavila bibliografij o Letopisa Muzeja narodne osvoboditve
in Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja med letoma 1957 in 1980. Istega
leta je 4. junija opravila strokovni izpit tudi knjižničarka Irena Mazi. 25. februarja
1981 je bil na svetu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja sprejet Poslovnik
o delu knjižnice, ki je oznanil, da je knjižnica odprtega tipa in kot taka dostopna
vsem uporabnikom, čeprav je s tem v nasprotju naslednji člen, ki določa, da se
DELLA NATVRALE
m s r O K l A ÏH C. PLIN 10 SECOND O
LIBRO PRIMO
P Ä E F A T I OK H.
ONDO A VESPASIANO SV O S.
O H O Determinate, giocendißime Xmperdtfa
rt,etn e p ifleh , ß rfi di treppe lictntu, narrartu
libri della naturah hfteria, epera mena sût mufe
de tim Rem anw ta apprejie dime, r.ell’uittms ge
nU ur,t,(crfu cfuefta prtjatione ditettcrißim.',,men
tre ehe muecchia url gramhfime tun padre)f!que,ai