6io
Anton  Medved:  Prepozno,  Roži.
Ljubljana bela, mesto staroslavno ! Slovenstvu steber, zavetišče glavno — Glej! v tebe rod obrača ves oči . , . — V razkosanoj Sloveniji trpi! Rojakom bodi sladko ti  ognjišče, Modricam čisto, vzvišeno svetišče ! Ukroti strast, sovraštvo i razpor! O, bodi dika nam, ponos, uzor.   —
(Str. 12.) Dal Bog!
Se isto leto je izšlo delce v drugi popravljeni izdaji in z jasnejšim naslovom: Korenitim kritikom ljubljanskim slovensk pevec.— L. 1893. je izšla IV. Vojska in Mir v drugem natisku. Za natisek se prirejajo sedaj pesmi iz moške dobe pesnikove in pa žaloigra Veronika Dese-niška, popravljena, „kolikor zahtevajo gleda-lišne razmere." Sodimo, da bi bila „Vojska in Mir" prav lepa slovenska opereta, ko bi se našel za njo navdušen skladatelj. Istotako podajajo „ Pesmi"  skladateljem lepih besedij.
„ Slovani, slavimo slavno slavnih Slavo v slavo!" Tega izreka slavnega Kollara se spominjam čestokrat, ko pomislim, koliko imamo Slovenci doma in v ptujini vrlih mož, pa deloma zaradi njih skromnosti, deloma zaradi naših posebnih književnih razmer vse bolje poznavamo ptuje veljake, kakor domaČe veleume.1) Med te prištevamo tudi našega pesnika J. T. Turkuša. Kdor   prečita   njegova   pesniška   dela,   spozna
*) „Dom in Svet" je v tem oziru res že veliko po-mogel. Vsa čast mu in hvala!                                 Pis.
njegov blagi značaj. Vse je tako idejalno, blago, milo, brez nesoglasja. Iskrenost je značaj njegove ljubezni  do  Boga in domovine!
Oči strmeč pobesim, bore človek, Odkrijem se i v prah na tla pokleknem Ter molim Tebe, vsemogočni Bog! En  demant sam,  ki  plašča rob Ti  diči, Upogne svojim  bleskom v prah koleno, Ki ne šibi pred kralji se sveta. Nerazumljivi, mili, večni Bog! Moleč oklenjam tu se Tvojih nog !
(Pesmi str. 8.)
In njegova ljubezen do domovine je prav taka, kakor opisuje ljubezen apostol Pavel (1. Kor. 1 3, 4. si.): „Ljubezen je potrpežljiva, mila, . . . sebe ne povzdiguje, ... ne išče koristi svoje, . . . žaluje nad hudobijo, veseli se pa resnice, . . . vse prenese, vse veruje, vse upa",
Ker ljubi  narod svoj  i vse  moči Očini v čast posvetiti želi!
(Korenitim kritikom, str. 7.)
Kakor pravi pesnik-prerok navdušuje naš pesnik svoj narod in ga   uči  zaupati v  lastno
moč:
Kajti orjaška je Slovena moč, Ce drznim prstom se sovrag dotika Svetinj mu narodnih — zakladov svetih, Ohranjenih po slavnih mu očetih!
(Črna Gora, str. 17.)
Naposled le odobrujemo pogum slovenskih pisateljev, da se sami lotijo izdavati izbrane svoje spise. Po smrti se jim ne bo godila krivica, in malenkostni zbiralci ne bodo pobirali vsakega zvržka, ki je ostal med dobrim zrnom.
Prepozno.
D ovolj,  pomlad,  užival te nisem, Prezgodaj je  zbegnil tvoj   kras in slaj; Zdaj   brda jesen  vihrava pokriva, Kesanje  me peče,  zakaj,  o  zakaj?
Takrat se človek sreče zaveda In  vredno jo  ceni,  želi je  nazaj, Ko  že je  minula,  ko  več ne  sije: Prepozno torej,  kdo vedi,  zakaj?
Anton  Medved
Roži.
M rzla je zavela sapa, Megla je  nebo  objela, Grobni  mir v  dolini  vlada, Vrtna  roža je  odcvela.
V koči borni  mlada žena Gleda  suhe  rožne  cvete, Lica nje so pobledela, Mirno spi  v naročju dete.
Anton  Medved.