831
ZAPISEK O DANAŠNJI MAKEDONSKI POEZIJI
Makedonska književnost, zlasti poezija, je po osvoboditvi doživela zavidljiv razvoj in se uvrstila kot enakovreden in pomemben partner med nekdaj dosti bolj razvite literature jugoslovanskih narodov. Ta razvoj slovenskemu bralcu ni neznan. Ze vsa leta od osvoboditve sem naše revije od časa do časa priobčujejo pesmi posameznih makedonskih pesnikov ali kar celih skupin, založbe pa poleg pesniških zbirk izdajajo tudi njihova prozna dela. Tako smo že dokaj zgodaj dobili v knjigi prerez makedonske lirike in proze, pesmi Blaža Koneskega (Vezilja) in Aca lopova (Zlij se s tišino), v zadnjem času pa še pesmi padlega proletarskega pesnika Koča Racina (Svitanja).
Za sodobno makedonsko književno dejavnost je značilno silovito prizadevanje, da bi nadoknadila zamujeno, da bi dohitela raven književnosti drugih jugoslovanskih narodov, ki jim je bila zgodovina bolj naklonjena kot make-
donskemu. V dobrem desetletju so makedonski književniki dosegli lepe rezultate: poezijo in jezik, ki sta bila bolj ali manj na nivoju ljudskega izročila, folklore, so makedonski književniki s trudom in ljubeznijo razvijali, pleme-iiitili in bogatili, dokler niso ustvarili instrumenta, ki je sposoben izraziti še tako zapletene in rahle odtenke notranjosti današnjega človeka in problemov sodobnega časa. »To je poezija, ki je prav zagotovo že prestopila prag širših obzorij in prostora in ki s slehernim dnem zabrisuje sledove provincialne anonimnosti in primitivizma,« pravi makedonski kritik dr. Aleksander Spasov.
Izreden vzpon je makedonska poezija dosegla zadnjih štiri, pet let. V tem času so izšle doslej najboljše zbirke tako starejših pesnikov, ki so že izklesali svoj pesniški obraz, kot tudi teh, ki so s svojim izborom pesmi prvič stopili pred javnost.
Pričujoči izbor nam predstavlja prerez današnje makedonske poezije. Seveda ni mogoče v skopih besedah izčrpati pomembnost in dejavnost predstavljenih pesnikov, teh nekaj besed samo v grobem označuje njihove značilnosti.
Slavko Janevski je avtor prvega makedonskega romana. Med njegovimi zbirkami je vidna zlasti zadnja, Kruh in kamen, v kateri pesnik, ki je najlepše in najbolj občutene stihe napisal na domovinsko-socialno temo, prehaja v intimno izpovedno liriko.
Blaže Koneski, pesnik, prozaist in znanstvenik, je brez dvoma najbolj vsestranska in najbolj poglobljena pesniška osebnost. Njegova zbirka Vezilja je pred leti izšla v založbi koprske Lipe. Pesmi Koneskega so predvsem refleksivne, obenem pa prežete z močno emocionalnostjo. Odlika njegove zrele, težke poezije je izredno bogastvo in virtuoznost jezika.
Aca Sopova poznamo po zbirki intimne poezije Zlij se s tišino, ki je izšla pri Državni založbi Slovenije. Zadnja zbirka Veter prinaša lepo vreme moti-vično nadaljuje prejšnjo, le da je globlja, širša in bolj dognana. Šopov je izrazit pesnik intimne lirike.
Pretežno melanholično razpoloženje barva poezijo Goga Ivanovskega, katerega pesniški izraz je elementaren in neposreden, neposredno pa je tudi občutje, ki ga posreduje.
Srbo Ivanovski je pesnik preprostega človekovega dejanja in nehanja. Suge-stivnost njegove poezije je v spontanosti,  direktnosti in melodioznosti stiha.
Temni in grenki toni prevladujejo v pesmi Ganeta Todorovskega in so značilni zanj. Pesnik s pridom uporablja barvitost in izraznost makedonskega ljudskega jezika.
Sodobna makedonska lirika je dobila najbolj subtilnega lirika v Mateu Matevskem. Njegova poezija je močno senzibilna in se odlikuje po velikem smislu za muzikalnost besede.
K sodobnemu pojmovanju poezije teži tudi pesnik Vlada Uroševič, ki s svojo trdno, v predmetnost zasidrano predstavnostjo uporablja izredne podobe iz narave.
Eden izmed najmlajših pesnikov v tem izboru je Cane Andreevski, ki je doslej izdal pesniško zbirko Dobrota. Značilnost njegovega pesniškega sveta je težnja po krotki dobroti, pacifizmu.
Bežen pogled na prevedeno poezijo nas prepriča, da je sodobna makedonska književnost v resnici sodobna, da pa je ohranila svoje makedonsko bistvo.
I. M.
832