274. štev.
jdHjTTTnfirtr
V Ljubljani, torek dne 1. oktobra 1912.
Leto L '
Posamezna številka 6 vinarjev.
*DANU Izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v ponedeljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečhJ K 1*20, z dostavljanjem na dom K 1*50; b pošto celoletno K 20-—, polletna K 10-—, četrtletno K 5'—, mesečno K l-70. — Za inozemstvo celoletno K 80-—. — Naročnin« a<j a	pošilja upravništvu.	s:
Telefon Številka 118.
«
t«t
•••
NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK.
Posamezna Številka 6 vinarjev.
st	Uredništvo in upravništvo:	m
Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št 8.
'»opisi m pošiljajo uredništvu. Netrankirana pismo; te ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase' *e plača: petlt vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 80 v. Pri večkratnem oglašanju po-18 post. — Za odgovor Je priložiti znamko, a
Telefon Številka 118.
M vznemirjajoče vesti iz Balkana. — Vojna na vidiku.
Vabilo na naročbo.
Slavno p. n. občinstvo vljudno vabimo na novo naročbo, stare p. n. naročnike pa, katerim je potekla koncem meseca naročnina, prosimo, da jo o pravem času obnove, da pošiljanje ne preneha in da dobe vse številke
„DAN
velja v Ljubljani na dom dostavljen:
Vse leto	...	K	18-—	Četrt leta	...	K 4-50
Pol lo*	...	K	9*—	En mesec	. . .	K 1*50
V upravništvu prejeman na mesec K I-20.
S pošiljanjem po pošti v Avstriji velja:
Vse leto	...	k	20-—	Četrt leta	...	K 5-—
leta	. . .	K	10-—	En mesec	...	K 1*76
Za f ničijo vse leto K 24. Za Ameriko in druge dežele vse leto 30 K.
Naroča se lahko z vsakim dnem, a hkratu se mora poslati tudi naročnino, drugače se ne oziramo na naročilo. Pri reklamacijah naj se navede vedno dan zadnjega plačila naročnine.
Lis« se ustavlja 10. dan po potekli naročnini brez ozira vsakemu, kdor je ne vpošlje o pravem času.
Upravništvo „DNEVA“.
Smrdokavre!
»Domoljub« je list, ki ga pišejo in urejajo duhovniki, vojščaki svete Cerkve, namestniki božji, kakor to sami govore o vsaki pravi in nepravi priliki. »Domoljub« ima tudi prilogo, ki ji je ime »Društvenik« in ki ima na čelu zapisano: »Domoljubova priloga, posvečena izobrazbi in našim društvom«. — »Društvenik« je torej glasom lastnih besed posvečen Izobrazbi, in kakor glavni list, urejajo in pišejo tudi to prilogo duhovniki. Duhovniki so dosegli svoj stan s posvečenjem in so — po lastnem zatrdilu — izobraženi, torej morajo vedeti, kaj je posvečenje in kaj je izobrazba.
Če pa nepristranski človek pogleda le nekaj sl cvilk »Domoljuba« in njegovih prilog, vidi in čim tamkaj toliko sirovosti, prostaštva in napuha, da mora dobiti čudne pojme o tem, kako si razlagajo klerikalni pisači in uredniki posvečenje in izobrazbo: nehote mora priznati, da znači klerikalno »posvečenje izobrazbi« pro-gra. učno posirovijenje in zbujanje najnižjih instinktov sovraštva, prevzetnosti in fanatizma v najširših plasteh naroda!
Katerakoli organizacija, bodisi tudi strogo nepolitiška, se priznava kot samosvoje telo, ki eeni neodvisnost in svobodo za glavni pogoj svojega obstanka in razvoja in torej ne priznava nad seboj nobenega stanu, nobene stranke, ta je a priori klerikalnim demagogom v napotje, In ni ga sredstva, ki bi ga ne uporabljali v to, da ii izkušajo škodovati v vsakem pogledu. Najenostavnejše sredstvo vseh krivičnikov pa je natolcevanje in podtikanje, ki kulminira v — psovkah. Taka sredstva so jako cena, na drugi strani pa kažejo v vsej nagoti moralno kvaliteto klerikalcev. Tako izpričevalo nravne kakovosti klerikalne žurnalistike je tudi v našem članku imenovani list. In taka organizacija, ki jo klerikalec sovraži bolj nego hudiča, je slovensko in slovansko Sokolstvo sploh. In izpričevalo moralne kvalitete klerikalnih »Domolju-
bovih« pismoukov ter klerikalnega sovraštva do Sokolstva je nov epiteton, ki ga je pljunil fanatični klerikalni šmok na stotisoče slovanskih Sokolov, brezstidno gobezdaje, da so Sokoli — smrdokavre!
Dogodi se, da blato, ki ga nameravaš vreči na. neprijatelja, izgreše svoj smoter ter pade nate nazaj. Tako tudi v tem primeru! Smrdokavre so spustili iz bogate zaloge »Domoljubovih« psovk, pa so priletele v svoje gabno gnezdo nazaj in so se oddahnile na tonzuriranih in ne-tonzuriranih temenih vseh čukov! Tako je plačilo krivičnikovo, da udari samega sebe, ko j,e hotel udariti svojega soseda!
Tako je iznova podan dokaz, da ne morejo klerikalci dati svojim organizacijam nobene druge vsebine razen hribovske neotesanosti in primojduševskih jezikov, in ne pomaga nobena pametna beseda in noben opomin: na vsak način in ob vsaki priliki hočejo dokumentirati, če le enkrat zinejo, stotero svojo zagovednost! Tako je tudi s smrdokavrami!
Pijani oholosti in prepotence, ne morejo v svojih gnezdiščih izleči nič drugega: psovka je odjek njihovega prepričanja, batina je trofeja njihovega eksistenčnega prava. Ne pomislijo pa, da psujejo sami sebe in sami sebe tolčejo po glavah — tega ne pomislijo, ker nimajo sami do sebe nobenega spoštovanja! Tako so pač vzgojeni. Vzgojitelji so pokvarili zdravo jedro — napravili so iz naše mladine klerikalne avtomate, ki pojo pesmi svojih mojstrov. Smrdo-kavra je sedaj nov simbol vsega njihovega čuv-stvovanja in hotenja! Če se bodo klerikalci ob tej naši trditvi kaj otresali, pa jim pokažimo št. 38. »Domoljuba« z dne 19. septembra 1912, oziroma »Domoljubovo« prilogo z istega dne!
Sokolstva seveda take psovke ne morejo zadeti: prevzvišeno stoji s svojimi smotri in s svojim delom nad klerikalno gnojnico. Sokolstvo more biti samo veselo, da se iz zdravega ljudstva nezdravi in nenormalni (tudi nemoralni) elementi izločijo sami. Tako se je proces čiščenja izvršil sam ob sebi, da ni bilo treba Sokolstvu s takim delom zapravljati dragocenega časa!
Tisti duhovniki pa, ki s takimi produkti svoje politiške razdivjanosti »posvečujejo izobrazbo«, sami s tem dokazujejo, da niso niti vojščaki svete Cerkve niti namestniki božji, ampak so vse kaj drugega — pohujševalci! In krivi bodo sami, kadar se nad njimi uresničijo besede: »Gorje tistim, ki po njih prihaja pohujšanje!«
Trst.
(Iz njega socialnih globin.)
Glede mestne bolnice je istotako. Žali in smeši se že itak nesrečne sočutja in postrežbe potrebne reveže. Ker nečejo pustiti svoje narodnosti, posebno ubogi bolniki z dežele, ki ne znajo drugega jezika, nego slovenskega. Izpostavljeni so zaničevanju; bodisi katerekoli strani. In vendar bi morala tržaška občina zapreti, ta za nesrečne tako potrebni zavod, mestno bolnico, ako bi ga ne podpirali ti toliko zaničevani ščavi. Kajti mestni bolniki bi ne mogli vzdrževati človekoljubnega (vsaj tak bi moral biti) zavoda. — Bogati ne gredo vanj ako ni za izredne operacije, se raje zdravijo
LISTEK
M. ZEV AKO:
V senci jezuita.
»Al je to vse, kar si imel povedati? Govori!«
»Sir, dodati sem hotel tole: Ko sem vam govoril ravno te besede blizu trahoarskega zidu, sem mislil, da ravnam prav . . . toda motil sem se . . .«
»Aha, mojster se že boji! . . .«
Manfred je skomizgnil z rameni:
»če bi se bal, ne bi stal tu . . . Nikarite, sir, saj veste sami, da nisem bojazljivec! . . . Pravim, da sem se zmotil, ker sem mislil tistikrat, da rabite silo proti poštenemu dekletu! , . . Motil sem se. Da slišite, vi vsi! In tudi yi, madam! Vi še posebno! Menil sem, da ste pošteno dekle . . . Vedel nisem, da samo čakate prilike, vreči se e naročje prvega, ki pride! Pa je bil kralj tisti, ki je prišel prvi — kralj . . . bogata kupčija! Klanjam se vam, vi kraljevska met resa«, je zaključil s strašnim grohotom, »vas, sir, pa prosim odpuščanja, da sem zakrivil vaši opravičeni nestrpnosti dve uri čakanja!«
Cel vihar kričanja je odgovoril tem jedkim žalitvam.
Fran I„ gneva pijan, pa je mahnil z roko.
»I rnnite ga!« je zarjul. »Izročam vam ga! Na lov. Po njem! Na .	Raztrgajte ga
na kosce! Po njem! Po njem!«
Žileta, strta od obupa, je bila padla vznak kakor mrtva...
Dvesto plemičev je planilo proti Manferdu z golimi meči, kričečih:
»Smrt mu! Smrt mu!«
»Nazaj, vi hlapci krvnikov, lakaji kraljev in vlačug!«
Manfredov glas je zagrmel te besede.
Njegov plameneči rapir je žvižgal v grozovitem vrtincu.
In naslonil se je v kot. pripravljen boriti se tu do neizogibne smrti.
XIV.
  	Manfred.
Pustimo Manferda nekaj časa v nevarnem položaju, kamor ga je bila pripravila nepre-.vln.a hrabrost, ki mu jo bodo očitali vsi starejši in modrejši, dočim ga mora prikupiti vsakomur, kdor čuti v sebi še količkaj mladostne, "'••toglave smelosti, brez katere bi morda sploh ne bilo junaštva na svetu.
Gotovo bi naši čitatelji radi izvedeli, kako je ušel naš junak iz monfokonske mrtvašnice, da je mogel držati besedo, ki jo je bil zastavii kralju — da pride povedat kralju francoskemu tja v njegov Luver, kar mu gre.
Ljudje tistih časov so še verovali v čudeže.
Naši čitatelji najbrže ne verujejo več in se nadejajo od nas naravne in verjetne razlage.
Vrnimo se torej za nekoliko dni nazaj, to je, do tistega hipa, ko je veliki profo* zaloputnil železna vrata, zaklenil jih in kriknil srdito:
»Da mi ne odprete dokler ni lopov mrtev!«
Manfred se — kakor smo povedali — iz-prva ni mogel ubraniti nekakšne groze; in njegova prva misel, ko je slišal Monklarja krikniti tisto strašno povelje, je bila:
»Izgubljen sem!«
Njegova druga misel je bila:
»Trpel bom najstrašnejšo smrt, ki si jo more naslikati Človeška domišljija v bolnih sa-
doma, nižji sloji pa plačati ne morejo, ter je tudi mesto dolžno skrbeti za svoje ubožce. Slovenskega ubožca pa ne drže zastonj. Ako se zateče v bolnico slovenski revež, garantirati mora občina, kamor je pristojen, drugače ga ne sprejmejo. Ta gospoda na magistratu dobro ve. da s slovenskimi bolniki nimajo škode, zato jih'pa ne odklanjajo; pač pa zahtevajo, ko prestopi prag bolnice, da se mora preleviti iz pristnega Slovenca v pristnega Italijana vsaj za čas njegovega bivanja v bolnici: »To je tudi tista toliko razupita Venezianova umetnost.« Preveč bi naraslo gradiva. ako bi našteli vse krivice glede te razupite umetnosti.
Oglejmo si sedaj pa najskrivnejšo rano ednega mestnega človeka — »Mestna zastavljalnica«. Ali kot jo Tržačani nazivljejo »Monte di Pieta« »Gora usmiljenja«. Ima-li naš slovenski meščan slovenske narodnosti tu kake pravice? Bog ne daj. da se drzneš govoriti slovenski, ne sprejeli bi ti niti v zastavo. Tja sploh ni še prišel slovenski jezik in vendar, koliko je tam nagromadenega slovenskega blaga!
— Sezidali bi imenitno palačo za ono blago, katero so zaslužili slovenski žulji, to so bili vsled družinskih razmer, vsled bede, bolezni prisiljeni znesti tja in ko je potekel čas rešitve
— ni bilo novčiča v hiši, ter je moralo iti na rubežen pod sramotno ceno.
Da zares — »Hrib žalosti«. — Ali bi se res ne mogli dokopati do svoje zastavljalnice ter dobiček uporabiti v svoje namene? Kaka zagozda bi bila to za italijanske umetnike, ki porabijo svoje darove za to, da prelevajo Slovenca v italijanskega kričača, ter iim služi slovenska beda v podle in protinaravne namene.
Da znajo biti umetni toda s slovenskim denarjem in z revščino slovenskega meščanstva. Vse jim prav pride. Začenjajo z nežno deco — in končajo s sivim starčkom ali starko v sirotišnici ali hiralnici. In kaj imamo mi Slovenci? Kako orodje imamo prot tej znani »Ve-nezlanovl umetnosti?« - Nimamo drugega, kakor družbo C. M. Družbe in tudi na to prežijo, posebno pa na otroke, ki pridejo iz s:ovenskih šol.
Ako niso stariši zavedni in ne nadaljujejo, kar začenja šola, otrok kmalu govori le italijansko. Zato: rešite mater in rešili ste otroka. Poglejte vrle okoličane! Otroci hodijo v ital. šole, kjer pitajo s ščavi, ko pa pride otrok pod domači slovenski krov, govori čisto : iovensko. Zato je domače ognjišče najvažnejše pri narodni vzgoji — življenje v družini najbolj upliva na otroka. Središče družine pa je mati — zato vzgajajmo slovensko ženstvo, organizirajmo slovenske matere, podpirajmo šolo v njenem narodnem delu z lepo narodno vzgojo v družini.
— Res, da se je pred 14 leti ustanovilo važni zavod sv. Nikolaja, ki izborno vrši svojo nalogo, toda treba bi bilo šc druge ženske organizacije, ki bi skrbela za narodnost naših družin.
O	tem bi se dalo obširno govoriti. Ravno žene so v tem tako rade popustljive. Bili so časi, ko si je vsaka slovenska dekle, ko je prišla v Trst mislila: »ščava sem« in so delali ž nio, kakor s sužnjo. Dandanes je malo boljše. Ako se je prej slovensko dekle poročilo z narodno mlačnim človekom ali z Italijanom, je postala cela družina italijanska. Slovenska mati ni znala v
svojih otrocih ohraniti svoje narodnosti, ker ji bila sama premalo zavedna in ponosna. Tako s« slovenske matere polnile Trst z laškimi otroki ki so zmerjali svoj rod s »ščavo«. To je danes ži boljše, dobra ženska organizacija pa bi lahko ši mnogo rešila, kar danes propada v globinah tržaškega življenja.
POLITIŠKA KRONIKA.
Pred odločitvijo. Vojna ali reforma?
Balkanska kriza je že dosegla svoj vrhunec. Bolgarija. Srbija, Črnogora in Grška sc pripravljene, pripravljena pa ie za vsak slučaj tudi Turčija. Nenadna odpoved velikih bolgarskih manevrov okolu šumena, istotako manevrov v drinopoljskem okraju, je javnost \ začetku nekoliko presenetila, oziroma pomirila Toda že danes se lahko z vso gotovostjo trdi da se je odpoved manevrov izvršila le radi tega, da obe državi pod to krinko lahko tem lažje izvedeta koncentracijo svojih čet. Vojna stoji že takorekoč pred durmi, izogne se ji Turčija lahko le v tem slučaju, ako izvede vse obljubljene reforme, da tako pomiri krščanski živelj. Nekateri turški ministri so že izdelal: narte, kakor domišljajo oni te reforme. 'Tudi turško časopisje se zelo obširno bavi z reformami. Neki turški list, pisan v francoskem jeziku, predlaga, naj pošlje vsaka narodnost gotovo število poslancev v parlament in določene število poslancev v vilajetsko zbornico in to na podlagi istega volilnega reda, kakor v Avstriji. Vilajetske zbornice naj bi popolnoma odgovarjale avstrijskim deželnim zborom. Slične sta se izjavila tudi Kiamil paša in zunanji minister Noraudunghian. Seveda turška vlada pri-bližno ni zmožna izvesti te reforme, v to niti sama ne veruje, še manj pa balkanske države ki so trdno prepričane, da Turčija nima za tc niti potrebne moči niti volje in energije. Ni čuda, da balkanske države radi tega energične zahtevajo od velevlasti. da one prevzameio garancijo, da se bodo izvedle te reforme. Mlado-turški listi pa kar očitno priznavajo, da Turčija teh reform ne bo nikdar izvedla. Balkanske države sicer ne zahtevajo, da se te reforme izvedejo kar čez noč, kar je popolnoma izključeno in so zato tudi omejile svoje gr o* žnjc S tem so naredile imenitno taktično potezo. Dokazale so namreč Turčiji, da njih zalite-ve niso provokantne, ampak popolnoma opravičene in tudi sprejemljive. Na drugi strani pa sc tudi velevlasti, ki so prevzele garancijo za izvedbo obljubljenih reform, ne morejo napram vsemu temu zadržati mirno, kakor da jih vse skupaj nič ne briga. Že sedaj se govori, da je vodstvo v balkanskem vprašanju prevzela Rusija in da bodo vse signa* tarne velevlasti berlinskega kongresa izvršile Porti kolektivno noto, v kateri bodo nagla-šale opravičenost zahtev neturških narodov. Kako stališče bo Turčija zavzela napram tej noti, sicer ni znano, gotovo pa je, da bo skušala izrabiti medsebojno ljubosumnost velevlasti v svojo lastno korist. In kakor že kažejo zadnja leta, so se v tem oziru pokazali Turki še vedno prave mojstre. Ravno radi tega Pa se balkanske države boje, da bodo kljub garanciji velevlasti ostale praznih rok in zato se pridno pripravljajo. Na čelu protiturške ak-
lijah ... Umrl bom polagoma lakote in žeje ... tu, med mrliči! Z živim telesom bom legel med tnrhče! Boljše je, da sc konča takoj! Čemu čakati tako strašne smrti — rajši se ubijem sam!«
In začel je iskati, kako bi mogel okrajšati kruto smrt, ki se mu je obetala. Kmalu je našel sredstvo: saj je imel svoje zvesto bodalo, in zavedal se je, da se mu roka ne bo tresla.
Turobno se je zasmejal.
»Osem dni, gospod De Monklar!.« je de-dejal. »To je preveč ali premalo! Meni se mudi! Osem dni v najbližjem sosedstvu majke smrti! Brrr. takšna grda družba! Adiio! Kakor vam utegne biti neljubo — jaz pojdem, gospod veliki profos! Pojdem — iz življenja, ker vodi ta pot edina iz tega zabavnega kraja!«
Potegnil je bodalo in potipal s palcem njegovo ostrino; nato se ie prepričal, če ni konica odlomljena.
In dvignil je roko... Priznati moramo, da se je Manfredu v tej poslednji minuti bridko stožilo po življenju. Vzdihljaj mu je napel prsi in solza mu je zameglila pogled.
»Siromak!« je zamrmral. »Preklicano dolgočasno je umreti tako mlademu, ko čutiš v sebi še toliko žeje po življenju! Goric mi! Sal vendar nisem storil nikomur ničesar žalega! Narobe, zdi se mi, da sem vedno izkušal koristiti, braniti šibke in nuditi silo svoje roke tistim, ki so brez sile! In vendar moram umreti
—	umreti zdaj, ko mi je srce polno slike, ki se mi toži po njej tako zelo. da čutim v sebi, boginj, resničen obup! Z Bogom, življenje — z Bogom. Žileta!«
Ko je končal svoj lastni osmrtni govor, je Manfred dvignil roko, da se zabode.
Istočasno s to kretnjo pa je, naravno, tudi dvignil glavo...
In oborožena roka mu je padla na lastne
prsi.
Povesila se je počasi, pogled mladeničev pa je obvisel tam gori, pod obokom mrtvašnice...
Kaj je videl? Zakaj je vstala v njegovi duši nenadoma zarja blaznega upanja?
Manfred ni videl ničesar drugega kakor slabotno, bledo progo dnevne luči... Toda pramen svetlobe postane človeku velik dogodek, ako pade ta luč v njegovo ječo.
In kaj šele, če pade v njegov grob!
Monfo konska vešala so bila v jako slabem stanju.
v Omeniti je treba, da niso več mnogo obešali tam: vešala so bila tako daleč od mesta, in tako neprijetno je bilo za krvnika in gospode visoke sodnije, truditi se semkaj samo zato, da napravijo enemu ali par revežem konopljeno kravato. V Parizu samem ni manjkalo bogatega nadomestila za Monfokon: skoraj na vsakem vogalu si se spoteknil ob kakem šafotu ali ob vešalih... To je dajalo ljudstvu blagodejno svarilen zgled in mu obujalo visoke poj-' me o kraljevi vseoblasti.
Monio koimka vešala so bila torej že zdav-; naj zapuščena; zgradba se je drobila in pokala!1 na vseb koncili in krajih ...
Zidani podstavek, kf <no ga omenili in kf! fe skrbmi ▼ sebi kJet, slutečo *a mrtvašnico*! se Je pretil podreti.
hi tisto, kar Jc videl Manfred, le bil žarek
sivkaste luči. ki je prodiral skozi špranjo — droban pozdrav, ki ga le počiUajbt luna skogjfj oktobrsko meglo.	*	_:-A
CDaBoJ
V »s
^ije stoji Bolgarska’, ob" njeni eni strani Srbija, na drugi pa Čruogora in Grška. Javna tajnost je. da so imenovane države sklenile med [seboj tojno zvezo. Usoda Balkana je torej v ‘rokah Turčije, ki si ima izbrati samo dve poti, teli vojno ali pa reforme, v tem slučaju mir. Za kaj se bo Turčija odločila, to bodo pokazali že najbližji dnevi.
Eno leto italijansko-turške vojne.
Dne 29. septembra leta 1911. je italijanska vlada podala Turčiji ultimatum in je zahtevala tekom 24. ur odgovor. Turčija se je odgovoru umaknila — in tako se je pred letom začela italijansko-turška vojna, ki še danes ni končana. Italijansko časopisje proslavlja obletnico, kot dan zmage, kajti danes vse kaže, da bo Italija dosegla svoj namen. Včeraj je minulo leto, ko so italijanske ladje obstale pred Prevezo in so napadle turške čolne. Začela se je blokada afriškega obrežja okoli Tripolisa. Dne 3. in 4. oktobra je že laško ladjevje bombardiralo Tripolis in 5. oktobra je 1200 italijanskih vojakov stopilo na tripolitanska tla. S tem se je začela vojna v notranjosti, ki je zahtevala mnogo žrtev — Turki in Arabci so se trdovratno branili — nazadnje so se morali umakniti. — Med tem je šlo italijansko brodovje na Sredozemsko morje, zavzelo je turške otoke in je prišlo pred Dardanele. Dalje ni moglo. Naenkrat pa so v Turčiji nastale homatije, ki so do danes dosegle svoj vrhunec in preti nova nevarnost, iz katere se bo Turčija težko rešila.
DOPISL
h Zgonika na Krasu. (Verska vnema župnika Nemca.) Stari pregovor pravi od pamti-veka: Kdor je mož, je mož. — Bodisi tega ali onega mišljenja, resnica je vsakemu ljuba in vsak hoče svojo pravico imeti. Zdaj pa poslušajte, kaj se je pri nas zgodilo. Pred nekaj časom so prinesli otroka krstit v našo cerkev v Zgonik. Toda naš župnik ima včasih svoje muhe in tako je rekel, da otroka ne bo krstil, češ da boter ni pravi. Pri nas in po celem svetu je menda navada, da stariši botra izbero za svoje otroke, oni že vedo, kdo jim je prijatelj in kdo. bo tudi otroku dober zaščitnik. Župnik Nemec pa je hotel botra odstaviti — in je hotel mežnarja za botra narediti. Rekel je, da boter, ki so ga starši zbrali, ne hodi redno k spovedi, kakor da bi to njega kaj zanimalo. Toda ni se zgodilo po župnikovi volji. Poklicali so očeta in so ga vprašali, ali sme biti me-žnar za botra njegovemu otroku. Toda oče je kot mož odgovoril moško: Kar sem se namenil je zame prav in pri tem ostane. Ker pa župnik ni hotel odnehati, so nesli otroka nekrščenega domov in ta otrok še danes ni krščen. Vprašali bi. ali je to prav? Doslej nismo bili navajeni takih dogodkov, smo mislili, da je naš župnik pohleven tihec, zdaj se je pa pokazalo, da so dobili upliv kranjski klerikalci. Pa ne bo nič pomagalo. Mi se bomo postavili proti takemu klerikalizmu in si ne bomo dali jemati svojih pravic. Mi plačamo — župnik na mora storiti, kar je njegova dolžnost. Ako bo hotel vse botre. ki ne hodijo redno k spovedi, nadomestiti z mežnarjem. potem bo mežnar kmalu polovici fare za botra. Mi pa bomo že poskrbeli, da bodo našim otrokom za botre tisti, ki si jih bomo sami izbrali.
Glas iz Radovljice. Nekam čudno bo zopet dirnilo gospodo v Radovljici, ko bode zvedela, 'da se je začel zopet zanimati Gorenjski svet rza moža, ki se je v naprej veselil, da se Gorenjci ne bodo zmenili več za njega, toda prišlo je vse drugače, tisti kalimir je začel namreč zopet delovati in delati zgago človeku, ki Sje le na videz še naprednega mišljenja, (da še tiste odjemalce ne izgubi, kateri so mu po raznih obljubah še zvesti ostali, sicer je pa mož klerikalnega mišljenja, katero se mu je pač vsililo, bolje rečeno, katero je sam vzprejel, 'da bi postal Radovljiški župan. Toda za enkrat ni šlo tako. Seveda takoj ko bode bral ta članek. se bode spravil ta človek, katerega se lahko imenuje v pravem pomenu besede čudak, nad razne sloje. Seveda ker se ne da več na-hruljevati visokošolcev na cesti, (ker jih že več 'tu ni), se bode spravil možiček nad druge sloje (nad katere gospod čvlčkar že sam dobro ve), kaj bo pa tu dosegel, bomo pa pozneje priob-
čili: Nadalje je pripomniti, da Ima ta čudak na vežnih vratih (pri vhodu na dvorišču, skozi katere se lahko tudi pride v trgovino), napis »Vhod v trgovino«. Ako pa kdo hoče skozi ta vrata iti v trgovino, ga pa ženahruli ta čvlčkar, ter pravi: »Od spredaj je vhod. tu mi ne bote hodili v trgovino, če vam ni prav pa pojdite drugam.« Seveda pri tem odganja še teh par zvestih in zaslepljenih odjemalcev. Reči moramo. da se temu človeku gotovo meša, ker normalen človek pač ni zmožen za taka početja. Za danes to.
Iz Rečice v Savinski dolini. Naš »slavno-znani« občinski zastop je v svoji seji dne 7. septembra t. 1. zopet nastopil svoja samoobla-stna pota. Izdal je namreč razglas, da ne pri-pozna javnosti cesti, vodeči od Sp. Kosa čez Zavodice do mozirske meje ker bi bilo vzdrževanje te ceste za občino predrago. — Dasi je deželni odbor z odlokom od 25. marca t. 1„ št, 8705, spoznal to cesto kot javno, ker služi posestnikom mozirskih in braslovških Dobrovelj v prometni zvezi z obično Rečica itd. in to posebno pri spravljanju lesu. katero se pa sicer po posebni drči izvršuje, vzvidi se skrbnim občinskim očetom drugače ukrepati in »hribovce, katere naj vrag vzame« (kakor se ie gospod občinski predstojnik pred nekoliko dnevi ljubeznivo izrazil!) prav po »rovtarsko« ob zajamčeno jim pravico spraviti. Ta čudni razglas nasprotuje tudi določbi c. kr. pol. ekspoziture v Mozirju, ki je tozadevna cestna popravila že na občinske stroške oddala. Več nego smešna je dopustitev priziva v omenjenem razglasu na okrajni zastop, ki je vendar pred deželno-odbornim sklepom govoril. — Svetovali bi gospodom, naj se puste prej nego gredo takih kozlov streljat, o dotični postavi podučiti in tudi o tem, da imamo mi »hribovci« iste pravice, kakor »dolinski magnatje«. ne pa samo davčne in druge dolžnosti. — Ceste so Vam res tudi drugod pri srcu, samo glejte, da Vas »gramoza obilica« ne potlači! — Prizadeti hribovci!
DNEVNI PREGLED.
Koroške razmere so v zadnjem času na dnevnem redu. Toda vsi članki jih ne morejo pojasniti tako, kakor so v resnici. Kajti na Koroškem se gode tako kričeče stvari, kakor menda v nobeni drugi avstrijski pokrajini. Ze zadnjič je pisal »Dan« o razmerah v Velikovcu. Naj omenimo še par čudnih stvari. V »Narodnem domu« je Nemec za'gostilničarja — na mizah so samo klerikalne vžigalice. Gorje, če bi župnik Treiber kje videl kaj takega kar spominja na C. M. Družbo. Ze zadnjič je »Dan« omenil, kako je delal župnik Treiber v škodo C. M. Družbe. Ko je družba v Seat Rupertu sezidala šolo, je bilo treba zanjo tudi dobrih učiteljskih močij — toda župnik Treiber je bil za šolske sestre — in se je moralo tako zgoditi. Ko se je na Bohinjski Bistrici zahtevalo, naj se na šolah postavijo posvetne učne moči — so klerikalci rekli, da se dela proti verski vzgoji. Na velikov-sko šolo je potem prišel naroden učitelj g. Pesek, toda Treiber mu je nasprotoval in tmičfeval njegovo delo — naša boieča C. M. Družba je storila vse po Treiberjevih nasvetih — na šoii so ostale samo še nune, ki danes uče otroke samo moliti. 7Ho šolo nrnn.mln. Pnd takimi pogoji seveda obrambno delo na Koroškem ni mogoče. Kakor na Kranjskem so tudi na Koroškem duhovniki našuntali ljudstvo proti liberalcem t. j. proti narodnim ljudem. Zato se napredni ljudje izogibajo nunskih šol, ki so postale skoraj brez pomena. Koroška je potrebna dela in pomoči, toda na ta način bo vedno slabše — ako ne postavimo na mejo odločnejše obrambe.
Istra još niie tužna Kranjska, tako je pisal nekdo v reškem »Novem Listu«. Pri tem se je prav hudo razjezil nad Kranjci, ker so klerikalci in je rekel, naj gre »Kranjec u Kranjsku«. Tako se v Istri boje kranjskega klerikalizma. Seveda vsak Kranjec ni klerikalec in se popolnoma strinjamo z notico v N. L., ki svari, da naj se ne sodi vseh Slovencev po kranjskih klerikalcih.
Popoln poraz Italijanov v Pulju. Pri nadomestni deželnozborski volitvi v Puliu, ki se je vršila v nedeljo so Italijani doživeli popoln poraz. Hrvaško-slovenski kandidat ravnatelj Josip Stihorič je zmagal s sijajno večino. Dobil je
II.	Zgodba o devetih pruskih jezdecih.
Ko smo sedeli zadnjič skupaj, mes amis, seni vam pripovedoval o važnem naročilu, ki sem ga dobil od cesarja za maršala Grouchyja. Načrt se je ponesrečil — kakor veste, brez inoje krivde. Razložil sem vam tudi, kako sem bil zaprt celo dolgo popoldne v podstrešju neke krčme in nisem mogel ven, ker je bilo vse naokoli polno Prusov. In gotovo se še spominjate, niessieurs. da sem imel takrat priliko, poslušati načelnika pruskega generalnega štaba, kako je dajal grofu Steinu navodila, in sem izvedel tako za načrt, ki je meril na to, da pride v slučaju francoskega poraza cesar živ ali mrtev v pruske roke. Izprva se mi je zdel takšen izid sploh nemogoč, toda ko so streljati ves dan in se mi ni približalo grmenje kanonov, je bilo jasno, da so se Angleži vsaj vzdržali in odbili vse naše naskoke.
Rekel sem že. da se je bil tisti dan boj med srcem Francije in med angleškim »beefom« toda pripomniti moram, da je bil tisti »beef« po našem mnenju jako žilav. Uvidel sem popolnoma, da bo predla cesarju preklicano slaba, ako dobi na vrat še 60.000 teh prokletih Prusov, ko še Angležev ni mogel sam poraziti. In zdaj. ko sem vedel edini to skrivnost, sem moral hiteti vsekakor k njemu.
Ze zadnjič sem vam opisal, kako smelo sem prišel na prosto; nič se nisem vznemirjal zaradi angleškega adjutanta, ki je stiskal pest za mano. A nisem se mogel ubraniti smeha, ko sem se ozrl in ga videl stati pri oknu s tistim divjim, rdečim obrazom, vsega ovenčanega s senom. Kakor hitro sem bil na cesti, sem se
vzpel v stremenih kvišku in si vrgel njegov lepi črni. rdeče obrobljeni plašč okrog ram. Padel mi je tik do gležnjev iu pokril mojo uniformo popolnoma. Kar se tiče mojega čaka. pa ni to pokrivalo pri Prusih nič nenavadnega in torej ni moglo zbosti nikogar v oči. I o H cime ni nihče ustavil in me primoral govoriti, sem mogel jahati brez skrbi skozi vso m lisko armado; toda — četudi sem znal dobro nemško. ker sem imel tiste čase, ko sem se bojeval v tej deželi, mnogo prijateljic — govoril sem vendarle s pariškim akcentom, ki ni prav pristoja! temu odurnemu, neblagoglasnemu jeziku. Vedel sem, da bi obudil ta izgovor pozornost, in sem moral upati in že)eH. da pre-jaham molče.
Pariški gozd je bil tako velik, da j c bilo težko misliti na to. da bi ga objezdil:	osrčil
sem se torej in zdirjal kar po cesti, za prusko armado. Težko je bilo izgrešiti njeno sled. zakaj pot je kazala dva čevlja globoke kolovoze.
JC UH lUnUJ IVI	UJV*	•	C*	t	j 1
Btilowa na Marbotove huzarje. Starec z dolgo, belo brado, gotovo kak zdravnik, je za ki ical linnic in tekel kriče se dolgo casa za mano, toda nisem se ozrl, niti zmenil zanj drugače, kakor da sem pospešil dir. Kričal je še, ko sem mu bil že zdavnaj izginil izpred oči.
Takoj nato sem prišel do pruskih rezerv. Infanterija je stala naslonjena ua svoje puške ali ležala upehana na tleh; oficirji pa so stali v gručah, poslušali mogočno grmenie topov in se razgovarjali o vesteh, ki so jim dohajale od fronte.
CON AN DOYLE:
Zgodbe napoleonskega hmarja
(Dalje.)
»Prosim, ne ganite se z mesta«, sem dejal. »Nočem vam ničesar žalega; toda prvemu, ki se me dotakne in me poizkusi zadržati, razčesnem glavo! Ni se vam treba bati, ako me pustite pri miru, a kdor mi misli braniti, je izgubljen brez upanja. Moje ime je polkovnik Etienne Gčrard od conflanških huzarjev.«
»Tristo*hudičev!« je vzkliknil Anglež. »Potemtakem ste vi tisti, ki je ubil lisjaka!« Stra-|šen .gnev je zavrel v njegovih prsih in mu zamračil poteza. Ljubosumnost športnikov je nizka lastnost. Ta Anglež me je sovražil, ker Sem ga takrat prekosil in mu prevzel lovsko «mago. Kako različne so vendar človeške na-Srave! Da sem videl j a z njega izvršiti takšno •delo, bi ga bil objel poln veselja. Toda imel sem premalo časa, da bi se spuščal z njim v daljše
ipomenke.
»Zal mi je, sir,« sem dejal, »ampak tale jraš plašč si moram prilastiti.«
Zopet je poizkusil vstati in zagrabiti svojo gabijo; toda prehitel sem ga in stopil vmes. a-	»Ako imate	kaj v žepih?«
■	»Skatijico,«	}e dejal on.
»Nočem vas oropati,« nadaljujem jaz; in ! •< vzdignem plašč, otipljem v žepih srebrn č za smodnik, štiriogelno leseno skatljico 'aljnogled. Izročim mu vse to. Takrat pa od-l	prokleti dedec tisto škatljico,	vzame	iz nje
i	do in mi jo	nastavi naravnost	na	čelo.
»Tako, dragi moj,« se mi zareži v obraz, »vteknite zdaj mirno svojo sabljo v nožnico in vdajte se.«
Tako me je osupnilo to podlo ravnanje, da sem stal pred njim kakor oknmenel. Hotel sern mu govoriti o časti in hvaležnosti, toda vidci sem, da počivajo njegove oči mrzlo in hladno na pištoli.
»Ne govoričite!« je dejal. »Sabljo stran!«
Ali sem smel trpeti takšno ponižanje? Smrt je bila boljša od takšnega razoroženja. Beseda: »Kar streljajte!« mi je bila že na jeziku -- takrat pa mi Anglež izgine izpred oči, na njegovem mestu pa se nagrmadi velik kup sena, iz katerega je gledala rdeča roka in dvoje kava-lerijskih škornjev, ki sta brcala divje okrog sebe. O. ta vrla krčmarica! Moji brki so mi bili oteli življenje.
»Bežite, vojak, bežite!« je klicala in metala venomer nove naročaje sena na otepajočega Angleža. Kakor bi trenil, sem bil na dvorišču, odvedel Violetto iz hleva in io zajahal. Iz okna je zažvižgala mimo mene ništolna krogla, in divji obraz je gledal za mano. Jaz pa sem se samo prežimo nasmehnil ter izpod-bodel Violetto. Poslednji Prusi so bili zdaj mimo; pot in dolžnost sta ležali pred mano čisti in prosti. Ako zmaga Francija — sem rekel sam pri sebi — je vse dobro, ako pa Francija izgubi, zavisi od mene in moje kobilice to. kar je več od zmage in več od poraza — življenje in varnost cesarjeva. »Naprej, Etienne, naprej!« sem si zaklical. »Izmed vseh tvojih znamenitih del leži pred tabo največje, makar če je zadnje v tvojem življenju!« »■
404 glasove, idočtm le italijanski kandidat dr. Antichiewlch propadel z 231 glasovi. S tem je prišel ta mandat, katerega so pri zadnjih dežel-nozborskih volitvdfl Italijani iztrgali Hrvatom, zopet nazaj v slovanske roke. Zmaga je tembolj pomembna, ker nihče ni pričakoval tako sijajne večine in so na drugi strani Italijani napeli vse sile, da si pridrže ta oropani mandat. Skupno z Italijani so šli v boj proti Hrvatom tudi Nemci. Po vsej Istriji vlada radi te zmage velikansko navdušenje, v italijanskih vrstah pa silna poparjenost. Nedeljska volitev je pokazala, da Italijani tega mandata ne dobe nikdar več v roke.
Strašno bogokletstvo. Nevrjetno o kakih izbruhih skrajne posurovelosti se včasih razpravlja pri novomeškem sodišču. V četrtek dopoldne prideta k okrajni sodniji zakonska Hrovat iz Malega Vrha. Pripovedovala sta, da ima Alojzij Slak od tistega časa »piko« na njiju, odkar sta mu odrekla hčer za ženo. Fantu je dišalo nekaj sto krone dote bolj kakor dekle. Stariši poznavši posurovelost tega snubača so svojo hčer omožili v drugo vas. To je zavrnjenega snubača tako razjezilo, da je vedno nagajal sta-rišem svoje izgubljene neveste. V nedeljo 25. avgusta je prišel že na večer k njima na dom, oborožen v vskai roki s kamenjem. Pričel je namenoma prepir najprej z ženo, potem še z možem. Med prepirom je večkrat udaril moža po glavi. Na to je šel vun iz veže, se ustavil pred hišo in zrši proti nebu je začel strašno preklinjati. Med drugim je tudi rekel: »Ti bog, če bi bil ti pravičen, bi tega prokletega starca in mene takoj na mestu ubil. Nadaljnih kletev nočemo priobčiti, ker so prenemarne. Sodišče je takoj po ugotovitvi teh besed odredilo, da se nesramnega bogokletca spravi pred državnega pravd-nika. Obtoženca to pot ni bik) k obravnavi. Kakor je sodnik konstatiral, je ta Slak kakor je še mlad, že zelo izprijen fant. Bit je že enkrat kaznovan, večinoma radi tepeža, tatvine in nenravne grožnje. Pri vojakih pa je bil tudi begunec. Ker je starima zakonskima Hrovat na-grozil, da ju še ubije in se ga ta dva res bojita, ga bodo poiskali in privedli pod varno streho.
Zanimivo sliko davčne morale je podala obravnava pred mariborsko okrajno sodnijo dne 25. t. m. zoper nekega zasebnega uradnika. Tožen je bil zaradi prestopka žaljenja uradne časti. Ker nam je davkarija skozi tri leta zapored pri vedno enakih dohodkih dohodarino višala, in sicer od 28 K najprej na 38, potem na 48 in letos na 68 K. Nič niso pomagali vsi ugovori dokazi. To je uradnika razjezilo, zato je letos pisal davčnemu uradu, da je krivičen in da svojevoljno postopa pri predpisu davkov. Sodišče je reveža sedaj povrh še obsodilo na 20 K globe.
Slomškove slavnosti v Ormožu, katero so klerikalci zadnjo nedeljo priredili v nemškutar-ski Skorčičevi gostilni, so se glasom poročil klerikalnih listov udeležili tudi »v velikem številu« Ormoški Nemci. In celo ves čas med dr. Hohnječevim govorom so molčali, pravi »Straža«. Res zanimivo!
V Ormoža ie dne 29. septembra po kratki bolezni umrl slovenski zdravnik g. dr. Oroslav Kristan Vrlemu Slovencu časten spomin!
V Št. Petru na Medv. selu se je dne £9. septembra sklenila ustanovitev javne ljudske knjižnice. Ustanovi se še letošnjo zimo.
Stavbo nove gimnazije v .Celju na Otoku bedo letošnjo jesen začeli. Ministrstvo je proračun ki znaša 400.000 K, pregledalo in potrdilo.
Na Vranskem sc je poročil sodnik dr. Arnold Pernat z gdč. Etno Sentakovo.
V Oplotnici so nemškutarji osnovali nemško požarno lnambo. Občina ji je dala 1150 K podpore.
Pri Sv. Stefanu blizu Šmarja se vrše dne
10.	oktobra občinske volitve.
Morilec Polc prijet. Ze včeraj smo poročali, da so v Ljutomeru prijeli mesarskega pomočnika Dominika Polca, ki je umoril v Judenburgu trgovca s konji, Franca Schwarza. Danes smo dobili daljše poročilo o celi stvari. Včeraj, v 1 Jutomeru aretiranega morilca Dominika Polen, so takoj prepeljali k okrajnemu sodišču v 1 iubnem, Polc je sedel z orožniškim straž-tnojstroni in z orožnikom Kanioom ob 12. uri 56 minut v noštnj vlak. V Snlelfeldu so prestopili vsi triie v brzovlak Trst—Dunaj. Na kolodvoru ie bila zbrana velika množica radovednežev. Ko je vlek mudrdra! na južni kolodvor.
so ljudje zagledali v oknu zadnjega voza, unij formi dveh orožnikov in kakor blisk se je razi nesla med občinstvom vest, da peljejo morilca! Vendar poslednjega občinstvo ni videlo, ker si? je skrival v vozu. Tudi v Brucku, kjer sta mol rala orožnika zopet prestopiti s Polcem v drug! vlak, je bila velika množica ljudi, ki je rado-j vedno obstopila vlak da bi videla morilcaj Ljudje so ga hoteli videti, hoteli so ga linčat« kar jim je bilo od pristojnih organov zabranje-i no. Občinstvo je dalo svojemu ogorčenju duška s Primernimi imeni, ki so zadevala morilca. Največje razburjenje pa je zavladalo, ko je prišel vlak v Ljubno. Tudi tam je bila zbrano množice več sto ljudi. Da ne bi nastala kaka večja neprilika od strani občinstva, ki je bilo skrajno razburjeno, so peljali morilca naprej do državnega kolodvora. Toda tudi tam je stalo več sto radovednežev. Ko je morilec zapustil voz, je nastala strašna gnječa. Le orožnikom iz Ljubna in policiji se je posrečilo, da ni prišlo do opravičenih izgredov. »Dan« je dobil poročilo o na-dalnjem procesu, ki se je vršil včeraj in katerega prinesemo jutri.
Vojaški nabor v Novem mestu. V ppnde-Ijek 30. p. m. se je v Novem mestu pričel vojaški nabor. Ta dan so prišli na vrsto novinci iz šmilieiske in topliške občine. Izmed 140 poklicanih novincev je bilo potrjenih 31. večinoma drugi in tretji letnik. Novinci so bili to pot sicer zelo korajžni, toda v novomeški okolici kolikor doslej znano, ni prišlo do kakih nerodnosti med fanti.
Stari veteran umrl. Včeraj zjutraj je tukaj umrl eden izmed najstarejših veteranov Matija Merše, krojaški mojster v starosti 75 let. Pokojnik je bil kot bojevnik v bitki 1. 1866. Od leta 1852. je bil član tukajšnje c. kr. privifigi-rane meščanske garde, izprva več let kot godec, potem je vsled bolezni nehal biti godec, zato pa je avanziral do »regiments« oziroma »korps- tamborja«, ali kakor so mu rekli za »bandafirarja«. Pred poldrugim letom pa so mu vsled nekih intrig to dostojanstvo odvzeli. To ga je tako zabolelo, da je začel kmalu bolehati. Njegovi tovariši so mnenja, da ga je zadnji omenjeni vzrok spravil za nekaj let prezgodaj v grob. Pogreb bo v sredo.
Umet. fotogr. razglednice društva: »Klub slov. amater-fotografov« v Ljubljani ki so do-sedaj najlepše razglednice te vrste (fotogr. kopije) so izšle, ter se dobivajo po vseli večjih trgovinah z razglednicami in pri društvu. Kdor ima dober okus in smisel za krasoto naše lepe domovine, bode gotovo vedno z veseljem se,r i po teh umetniško dovršenih razglednicah. PR-poročamo In želimo, da se krasne razglednico razširjalo po vsej domovini in tniln':, Eijer bo "o kazale krasoto naše zemlje. Društvu po. ki si D naložilo lepo in veliko nalogo delovati tudi \ procvit tujskega prometa, želimo obilo uspehe, in vs’r: kmeti na začrtani poti!
Samomor podravnaielja. 7. Dunaja se pereča: Včeraj popoludne se je vstrelil na Grah.m podra.vnatelj neke galanterijske firme. Ludovik
Gfcrstman. V zadnjem času je postal melanholičen, ker je obolel njegov tovariš iu ni mogel sam voditi trgovine.
Strelja! na goste. V znanem hotelu riorse-shoe v Londonu je sprožil neki gost na dva, pri sosednji mizi sedeča gosta več strelov iz samokresa. Streljal je tudi na upraviteljico hotela h na deklico vbusettu. Nato je hitel na cesto in D izprožil več strelov ua liudi, ki so ga hoteli prijeti. Slednjič se je vendar posrečilo, da so ga prijeli. Upraviteljica je vsled ran umrla. Napadalec je neki Rumtm, ki sc pa doslej še ni zavedel, ker ga je razsrjena množica linčala.
Obesila svoje otroke. Iz Brna poročajo: V Sccbetinu je obesila 27letna delavka Otahal v navalu blaznosti svoje tri majhne otroke. Res grozen in žalosten slučaj.
Tatovi ušli iz preiskovalnega zapora. V Voloski-Opatiji so ušli iz zapora v pretečenem tednu štirje jetniki, ki so bili vsled tatvine v jjreskovalnem zaporu. Eden izmed beguncev ic v Starem trgu na Štajerskem rojeni kovač Vincenc Poljanec. Ostali trije so Hrvatje.
Mlljon dolarjev za Iznajdbo. Okroglo pet milijonov-dolarjev čaka srečnega izumitelja, ki napravi aparat, ki bo požiral tovarniški dim. Aparat je bi! skrajno potreben in je vreden tega denarja.
Samomor z dlnamitno patrono. Iz Badena se nam poroča: Na grozovit način si je izvolil
fšmrt 'delavec v kamenoTomu, Josip WeiR iz Groisbacha. Vtaknil si je dinamitno patrono v usta, med tem ko je prižgal vrvico. Takoj nato je potrona eksplodirala in mu je odtrgala glavo od trupla. WeiB, ki zapušča šest nedoraslih otrok, je izvršil to v navalu blaznosti.
Grozen čin blaznika. Državni pravdnik PloBer iz Monakovega, katerega so pred kratkem pripeljal na psihiatrično kliniko, ker so opazili pri njem blaznost, je predvčerajšnjem z britvijo prerezal svojemu četrtletnemu otroku vrat. PloBnerju so zdravniki dovolili, da prebije vsak večer med svojo družino. Predvčerajšnjem zvečer, ko je šel v svoje stanovanje, je usoda hotela, da je prišel nanj naval blaznosti. Poslal je svojega llletnega sina iz hiše in je med njegovo odsotnostjo prerezal svojemu 4 in pol letnemu otroku Rudolfu grlo. Policijski organi, ki so bili o tem groznem činu takoj obveščeni, so blaznika takoj odpeljali nazaj na kliniko.
Nevaren blaznik. Iz Lvova se poroča: V blaznici Kulparkod so preiskale oblasti celico Ilnickega-Serafina, ki je leta 1904. ustrelil ruskega poslanika v Brnu in ki je bil že večkrat v avstrijskih blaznicah. V njegovi celici so našli 38 samokresov, s katerimi je blaznik mislil oborožiti ostale blaznike in postreliti strežarje.
Velik škandal pred sodiščem. V Petrogradu se je vršil te dni proces proti generalu Uhaču, ki je bil obtožen zaradi neverjetne, velike goljufije. V enem letu je general ukradel nič manj nego dva milijona rubljev. Nakupoval je na tisoče starih konj za armado in jih je zaračunal kot mlade. Pri vsakem konju Je proirtira! 75 rubljev. Imel je dve vili, eno v Švici, eno v kav-kazu. ki sta ga stali 600.000 rubljev.
Ženo in sebe vstrelll, V nekem hotelu v Monakovem je včeraj vstrelil železniški asistent Weber najprej svojo ženo, nato pa samega sebe. Zakonska Weher sta zapustila troje nedoraslih otrok. Kot vzrok umora se navajajo slabe rodbinske razmere.
Goljufa prijeli. Iz Dunaja: Policija je aretirala kontrolorja cestne železnice Pojerja, ki je, pod naslovom kontrolorja kaznilnice izvršil več goljufij.
Poglavje romana aristokratke. Iz Dunaja se poroča: Predvčerajšnjem so prijeli v neki zastavami v Szegedinu damo, ki je zastavila kolijcr v ceni 40.000 K. Damo so pripeljali na policijo, kjer se je legitimirala kot žena stotnika generalnega štaba Milena plemenita A. Nekemu žurnalistu je povedala, da je rojena grofica Adriena Schlossburgrova iz Dunaja. Približno pred šestimi leti so jo njeni stariši prisilili, da je vzela proti svoji volji stotnika generalnega štaba in je morala vsled tega odkloniti svojega ljubčka grofa Janoša Walderota. Dne 9. t. m. je odšla iz Ljubljane v Szegedin, odkoder je odšel njen soprog na vojaške manevre. Po odhodu svojega moža je imela randevous s svojim bivšim ljubimcem, s katerim se je zmenila, da se da ločiti od svojega soproga in da se omoži z grofom. Drugega dne. je obvestila o tem svojega soproga, toda grof \Valderode ji je sporočil, da mora za nekaj dni odpotovati in da se povrne zopet v Szegedin. Grof pa ni držal svoje besede in je pustil baronico brez pomoči in v obupu. Denar ji je pošel in morala je iti v zastavarno, da zastavi svoj kinč. Sedaj se je odpeljala zapuščena gospa na Dunaj in se noče na noben način vrniti k svojemu možu. Kako usodna je ponavadi taka nepozabljiva ljubezen žen, ki niso mogle iti za svojim hrepenenjem in kako globoko se ji vrinejo spomini v vse njeno prihodnje življenje. Zanimivo bo zasledovati, kako sc bosta obnašala napram »ljubljeni« ženi oba kavalirja. Zdi se, da se je grof \Valderode že-izkazal s svojim kavalirstvom in sedaj se mora samo še počakati, kako se bo obnesel njen soprog.
Liiibliana.
— Korupcija brez konca in kraja! Prosil je mlad mož, vetcrinarc III. letnika visoke šole, sin vdove po deželnem uradniku, da mu dovoli naš deželni odbor vseučiliško ustanovo. Mlad mož je to, nadarjen in nad vse priden. Pa ima napako! Ni se uklonil, da podpiše znano izjavo deželnega odbora, ki zahteva, da odobrujejo veterinarci uvedbo »kurpfušerjev«. Tedaj: priden, mlad mož ob koncu svojih študij ni našel milosti v očeh deželnega odbora — in to radi svoje značajnosti! — Kako pa drug mlad mož? Ta ni mogel končati 4, gimnazijskega razreda. Videl je, da ni za študiranje, zato se je obrnil do vrtnarstva. Prav — saj so tudi vrtnarji potrebni in lahko ugledni možje. Po srečno dovšreni praksi želel je mladenič', 'da gre na vrtnarsko akademijo na Češkem. >Tam pa se zahteva, da je gojenec prebil vsaj nižjo srednjo ali meščansko šolo. Hajd — delat izpit čez meščansko šolo! Delal je izpit v Krškem — a tudi letel. Mož toraj nima mnogo soli v glavi, a zato pa ima dovolj drugih lastnosti — zna namreč pokazati človeku tako lice. kakor-šno temu ugaja. No, pa je šlo! Po protekciji sprejet je bil na vrtnarsko šolo (ne akademijo!) ,v Pragi in po zaslugi kamniškega dekana, kateremu se je znal mladi mož dovolj globoko ukloniti, podeljena mu je vseučiliška ustanova 720 K na leto. On potrebuje, za svojo izobrazbo na leto sicer samo 450 K — no, pa radi 'svojega globokega spoštovanja do duhovskih posod — dobil je 720 K. Prav mu bodo prišle, da! Toda. tu dobi velik kos kruha človek nizkih zmožnosti — tam pa vrl mlad mož niti skorjice! In ta drugi mož ima pravico do .vseučiliške ustanove — medtem ko je prvi nima!! Doklej še tako!!
— Ljubljanske obtno nadaljevalne šole začno novo šolsko leto v čertek zjutraj ob osmih.
— Obrtno nadaljevalna šola. Pohištveni mizarji spadajo vsled ministrske odredbe za Obrtno nadaljevalne šole k umetni obrti, ter imajo njih vajenci samo dva letnika in sicer na obrtno nadaljevalni šoli v Prulah. Poizvedel Šem tako, pozor tedaj pohištveni mizarji t
— Na gremijalnl trgovski šoli se začne danes popoldne ob petih redni pouk in sicer za W_yl, drugi in treti! letitik: pripravljalni razred
pa začne novo Šolsko leto v'Četrtek zjutraj ob osmih.
— Iz gledališke pisarne. Danes, v torek
1	oktobra otvoritvena predstava. Uprizori se Čalderonov ljudski igrokaz v treh dejanjih »Sodnik Zalamejski«. Pred uprizoritvijo v spomin na dvajsetletnico otvoritve , Slovenskega deželnega gledališča uvertura »Gorenjskega slavčka« in primeren nagovon Začetek točno ob pol osmih, konec ob pol enajstih.
— Intendanca Slovenskega gledališča v Ljubljani si dovoljuje prijatelje Slovenskega gledališča vljudno prositi, da blagovolijo čim preje prijaviti svoj abonement za sezono leta 1912/13. Kakor je razvidno iz njenih objav po slovenskih dnevnikih in na plakatih, se je inten-danci posrečilo engažirati toliko izbornih igralskih in pevskih moči, da more z vso pošteno resnobo jamčiti za neoporečno dobre predstave. Iz obavljenega načrta za repertoar, ki se bo tekom sezone še vsestranski izpopolnil, je jasno razvidna pot in smer, ki si jo je intendanca začrtala. Gledati hoče, da bodo uprizoritve vseskozi ustrezale umetniškim zahtevam in hkrati v obili meri nudile zabave in razvedrila. Intendanca i»ia resen »amen. dvigniti Slovensko gledališče na čim najvišji nivo in je za trdno uver-jena, da jo bode slavno občinstvo v tem njenem stremljenju rade volje podpiralo. Ker so stalni abonenti njena najzanesljivejša opora, se intendanca obrača do vsakogar z vljudno prošnjo. da stopi v vrsto abonentov. Cene so zmerne, iste kkaor lani. Vsa nadrobna pojasnila dajeta gledališki balgajnik. g. mag. pristav Danilo Šaplfe (Magistrat) in dnevna blagajničarka, gospa Amal. češarek, trafikantinja v Se-lenburgovi ulici.
— Umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu vzbuja splošno pozornost. Prve tri dni je bila dobro obiskana. Naj nihče ne zamudi prilike, da si jo ogleda.
— Vsak rad oznanja svojim znancem veselo vest. da se vrši leta 1913. vseslovenski sokolski zlet v Ljubljani. Ne naznanjajte te vesele vesti drugače nego na sokolskih razglednicah, ki so včeraj izšle.
— Na Rožniku so modrasi. Pozor pred nji-mi. Včeraj popoldne so se gospodje Svetlič, Derganc in Gnezda šli sprehajal na Rožnik. Ko so dospeli pod Drenikov vrh so nenadonia na veliko začudenje zapazili pred seboj precejšnjega, lepo razvitega modrasa, ki se je sončil ob stezi, ki pelje skozi tamošnje sadne nasade. Nevarno kačo so seveda takoj na mestu ubili in jo prinesli v naše uredništvo na ogled. Modras ie za Rožnik nekaj posebnega. Vsaj dose-daj še nismo culi, da bi se tudi na Rožniku kedaj nahajali. Ni izključeno, da je sedaj na Rožniku precejšnja gadja zalega. Opozarjamo vse ljubitelje Rožnika, naj bodo torej previdni, posebno pa naj stariši pazijo na svoje otroke, da se ne zgodi kaka nesreča.
— Preprečena smrtna nesreča. Ko je kontrolor 1. ljubljanskega zavoda za straženje in zaklepanje g. Strekeli kontroliral v noči od sobote na nedeljo po Viču, zasliši neko vpitje in po cesti pritečejo 3 moški. Eden od teh je tekel naprej dva pa za njim. Pri hiši g. Ivana Škerlja, za katero teče neki potok, dohitela sta zadnja dva prvega. Kontrolor je takoj nato slišal padec v vodo ter je sluteč nesrečo tekel na kraj nesreče. Ko sra napadalca ugledata jo urno odkurita. Kontrolor je hitel k potoku in dobil napadenega v vodi, iz katere ga je izvlekel vun. Ker napadeni ni mogel govoriti, se ni moglo takoj dognati, so ga li pobili s kolom ali pahnili v vodo. Kontrolor je peljal ponesrečenca na orožniško postajo. V pisarni mu je prišlo slabo, in se je zrudil po tleh. Pri preiskavi dotičnega v orožniški pisarni se je dognalo, da je imel na glavi dve veliki rani. Ko si je'ranjenec opomogel, peljali so ga v hlev gospoda župana, kjer se je preoblekel. Preiskava bo dognala kdo je napadeni, oziroma kdo so napadalci.
— Kinematograf »Ideal«. Spored za torek 1.. sredo 2. in četrtek 3. oktobra:	1. Zurnal
Pathe. (Kinematografska poročila. Najnovejši dogodljaji, šport, moda itd.) 2. Polidorov sluga. (Amerikanska humoreska. 3. Begunec. (Ame-rikanska drama). 4. Za grofovsko krono. (Krasna ameriška drama). 5. V noči ljubezni in smrti. (Pretresujoča ljubavna drama. Dejanje se vrši v slikovitem zalivu pri Neapolju s krasnimi slikami. V glavni vlogi nastopi Suzana Grandais, znamenita francoska tragedija.) Samo zvečer. 6. Moric modernist. (Velekomična učinkovitost s Princem). — V soboto, dne 5. oktobra: »Sokolski zlet v Pragi«. (Predvajanje traja 1. uro.) — V torek dne 8. oktobra: Asta Nielsen »Mrtvaški ples«. Prvi film nove serije).	1
Trst.
Slovenska društva v Trstu in »Edinost«.
2e parkrat smo se pečali s čudnim postopanjem »Edinosti« s slovenskimi društvi v Trstu. Evo Vam zopet nov slučaj. Neki slovenski športni klub je pred kratkim vložil na policiji neko prošnjo v slovenskem jeziku, katero je pa na nasvet tamkaj službujočega uradnika potem odtegnil in vložil nato v italijanskem jeziku. Šlo je namreč za nujno rešitev te prošnje. Obče-znano je namreč, da c. kr. uradi, ki so baje tako prijazni Slovencem, silno radi zavlačujejo rešitev slovenskih aktov, in tako bi tudi imenovani akt gotovo ne bil rešen v pravem času, vsled česar bi imel klub precejšnjo Škodo. »Edinost«, ki ima za druge narodne grehe navadno vedno slepe oči, je to stvar takoj s slastjo pograbila in razvpila omenjeni slovenski športni klub kot nenaroden in mu tudi baje za naprej zaprla svoje predale in to kljub temu, tla se je predsednik kluba zadostno opravičil. Če je tako postopanje pravično, o tem naj sodijo Tržačani sami.
Nečuveno zapostavljanje slovenskega jezika. Neki tržaški narodni trgovec je vložil pred kratkim proti neki stranki v Vipavi (Rilien-berg) tožbo na c. kr. sodniji v Ajdovščini. Kmalu na to mu je bilo dostavljeno izvršilno dovoljenje mesto v slovenščini, seveda v — blaženi nemščini. To je naravnost nečuveno za-
postavljenje slovenskega jezika. Ni še dovolj drugorodcev, še sami si moramo podirati to, kar si z velikim trudom zgradimo. Kaj takega nismo pričakovali od napredne občine Ajdovščine, četudi ima na meji kamen, kjer stoji na eni strani zapisano »Cesta v Gorico«, na drugi pa »Strasse nacli Laibach«. Poživljamo vse zavedne Slovence, da slične pošiljatve vedno zavrnejo in zahtevajo izpolnjene v slovenskem jeziku. Le na ta način bomo sodnije navadili upoštevati tudi naš jezik.
»Prva tržaška narodna godba N. D. O. v Trstu. Tržaški Slovenci so krvavo potrebovali narodne godbe, ki bi bila ustanovljena na strogo narodni podlagi. Okoličanske godbe so se izdajale, oziroma imenovale narodne, afi niso bile, niso in nikdar ne bodo narodne. Po-ss glejmo v Rojan. Tamošnja godba se je :meno-l vala narodno, a, kmalu se je pokazala za nacionalno italijansko. Sv. Ivanska je imela (ne vem če ima še) italijanski pečat. Izjema je v okolici (vsaj bližnji) le Skedenj, v kolikor jo poznamo. Tržaško delavstvo je torej sprevidelo, da brez narodne godbe ne gre. Vsokolilo se je in ustanovilo godbo na popolnoma narodni podlagi. Koliko stane ustanovitev te godbe vedo le njeni člani, ki so si pri vsej bedi in draginji, ki vlada dandanes povsod, osobito pa v Trstu odtrgali od ust in žrtovali za inštrumente, krog, vaje, in za drugo. Ta godba pa ne služi samo v čast delavstvu, marveč tudi v čast »višjim krogom«, katerih sveta in narodna dolžnost je, da se je poslužujejo. »Narodna godba« je sodelovala na več prireditvah v korist C. M. D. brezplačno, kakor je tudi brezplačno sprejemala zunanje slovenske in vse slovanske goste. Torej imamo godbo, katera dela čast vsem tržaškim Slovencem, brez razlike stanu. Brez razlike stanu jo pa moremo zato tudi podpirati. — Z ozirom na vse zgoraj navedene zasluge »Narodne godbe«, si ne morem zamisliti, kako je prišlo do tega, da je na slavnosti društva »Slava« pri Sv. Mar. Magd. spodnji igrala vojaška godba. Kaj sličnega se ne sme več dogoditi, ako si hočemo ohraniti našo godbo. Prepričan sem, da niso — godci prejeli niti je četrtine svote za sodelovanje, kar so oni potrošili. Tržaški, okoličanski in bližnji Slovenci! Podpirajmo to godbo, ki nam dela čast vsem!	»Okultus«.
pevsko društvo »Trst« v Trstu vabi na veliki koncert, ki se vrši v soboto 5. oktobra ob polu 9. zvečer v gledališki dvorani Narodnega doma v Trstu. Sodelujejo gdč. R. Thaler, gospoda V. Cergol in J. Bordon, ter popolni orkester ces. in kralj. Bos.-Herc. pešpolka št. 4. Koncert vodi društveni kapelnik g. Mirko Polič.
Gorica.
Moško učiteljišče v Gorici. V petkovi Številki »Dneva« smo obljubili, da posvetimo tudi nekoliko v temne kote tega zavoda. Jako radi storimo to tembolj, da bodo vedeli Primorci, kakšno je njihovo edino učiteljišče s samoslo-venskim učnim jezikom! Kakor po vseli zavodih na Slovenskem, tako se tudi tu grozno pozna »dvojna mera«. Kakor smo vže zadnjič omenili, vlada na tej šoli namesto g. ravnatelja dr. K. Kar reče g. doktor, to mora biti in če tudi dovoli kne2;oškofijski urad in ravnatelj, da polože dijaki svojemu umrlemu tovarišu na krsto vence in da mu lahko tudi zapojo žalostinke. Ne, on vkaže tu in ljudstvo se je lahko na lastne oči prepričalo o tem o priliki pokojnega Loverčiča! Ta gospod, ki je odbornik klerikalne organizacije, si upa nahruliti ravnatelja naj naprednim učiteljiščnikom absolutno prepove obiskovanje »Prosvete«, »Sokola«, sploh vsega, kar ni hinavskega in črneča. In ravnatelj z »možmi« učiteljskega zbora prikima ter naslednji dan se že prikaže sluga »Janez« s plečo med vrati in z evangelijem
paragrafov v roki. Prepovedano je 1! Da,
da prepovedano je, ampak komu??! Pojdite in poglejte le v «Zvezo«, pojdite v »teater« v »Central« in prepričajte se, ko je tisti, ki drži »spektakel« pokoncu? Kdo drug nego gojenci tega zavoda seveda v družbi s frajlami ženskega učiteljišča!! In kje sodelujejo ti »umetniki«? Pomislite, pri zagrizeno političnem kat. izobr. društvu! In kdo je član »Orla« v Gorici? Kdo ima vsako nedeljo predavanje. oziroma kdo jih obiskuje v Gosposki ulici 6?!! Ako hoče pa dijak, ki ni slučajno »črn« na predavanje naprednih predavateljev, tedaj treba sklicati ves učiteljski zbor; ki z velikimi skrbmi težko dovoli poset istih. Kaj bi pa bilo, ko bi se pre-drznil napredni učitefliSCnlk fffedavat!!?? Oo-rje!! Zgubil bi podpore, dobival bi na ducate »fajf«. vedno bi ga špikali s »samoizobrazbo« (kaj ne, da je tako, g. dr. Br.«!) in nazadnje bi ga tudi blagovolili poslati na»dopust«! Ni bil naš namen, da bi tu škodovali klerikalnim fantom. Ne! Mi smo hoteli s tem le opozoriti gospoda ravnatelja, da napravi red v svoji hiši. Ali naj temeljito prepove onim obsikovanje teh lokalov, ali pa — in to je važnejše, naj pa dovoli obiskovanje čitalnice in knjižnice, ki nima samo Mohorjevih koledarjev in molitvenikov v svojih omarah. Ko so se pritožili neklerikalni dijaki, da njim je vse prepovedano, onim pa ne, so dobili odgovor: »Povejte, kdo zahaja tja in kmalu napravimo konec!« Haha! Sošolci naj bi tožili svoje kolege in naj bi stali kot vratarji pred vhodom v prepovedana poslopja! Smešno, a tudi žalostno! Sploh pa ne vemo, ali mislijo gospodje, da se bodo učitelješčniki naučili vsega iz šolskih knjig za poznejši stan. Potem pa ni treba očitati, da nimajo dijaki tega zavoda dovolj Znanja in da se jih vrže pri maturi celo četrtino kot letos, da se naloži na ducate ponavljalnih izpitov. S tem se ne dosega uspehov! Namesto, da se prepove dijakom nositi dolge lase s frizurami, da se ga spravi pred konferenco zaradi tega, ker nosi čepico nekoliko postrani, naj se raje dovoli, da smejo dijaki obiskovati knjižnice in čitalnice, kar jim bo mnogo koristilo. Seveda, to jim škoduje, ker tam zvedo resnico iz odkritosrčnih listov, zato pa se jim naloži'na rame puško in pojdi se izobraževat v Panovc. Postal boš navdušen patriot a velik tepec. Ni do-
volj 15 predmetov na zavodu, ne, še kaj drugega naj si izmislijo! Saj dandanes je na svetu mogoče vse! Prosimo gospoda ravnatelja, katerega smo poznali kot jako natančnega in vse časti vrednega moža, da napravi red v hiši. Mladim tovarišem pa želimo boljših uspehov, posebno sedaj, ko so dobili moža, ki jim bo vedno stal na strani, kar se tiče šole. Gospodom profesorjem pa pripuščamo več možatosti in naj boljše uče! V to pomozi Bog in mirna Bosna!
Še ena beseda! V eni zadnjih številk »Dneva« smo čitali, kako skrbi poštena uprava za pravilno raznašanje pisem. Kar je pa pisec dotičnega naznanila zabil, je to, da se poštna jiiprava Gorice prišteva lahko k tistim redkim, jki imajo v službi pijane pismonoše. Časih se •naleti na take ljudi, da se človek za glavo prime, če je bila v Gorici kdaj kaka inšpekcija poštnega ravnateljstva. Nič čudnega toraj, če gredo pisma v takem številu nazaj v poštni urad, in čestokrat tudi v koš. Neredko se zgodi, da ima poštar hišo pred nosom, pa ne ve kam bi s pismom. Kričeči slučaji so to, kateri se niso dogajali do danes, pa bodemo tudi poskrbeli. da se v kratkem odpravijo!
Sedmi paragraf, ki prav pridno pomaga komandantom na goriškem moškem učiteljišču je bil zadjne dni tako počeščen. da je imet lepo priložnost videti svojo fotografijo v »Dnevu«, seveda v obliki lepih črk in krilatih besed. Tistim, katerim se godi krivica, je naš list lad na razpolago; in, ker hoče naš list preganjati temo iz prihuljenih kotov, naznanjamo, da bodemo ošvrkali še večkrat tako gospodo, ki nima sama nič lastne volje in moči, ter je na uslugo vsaki komandi. Dobili smo že več pisem in pritožb zoper tisti sistem, katerega prvi odlomek je bil v »Dnevu« popisan, in odkrito povemo, da jih ne bomo branili, ampak natisnili, da se izve vsenaokolu, koder se čita »Dan«, kje smo. in kako se imamo. Nočemo, da so skrivnosti med nami kar je prav, ostane tako lahko z odkritim obrazom, hinavcem in svetohlincem pa bodemo raztrgali iz obličja sramotne krinke, ter jih pokazali vsi naši širni javnosti.
Majeva „vstaja“ v Beli Krajini.
(Cela vas obtožena.)
Usodepolui mlaj za maj.
V	jugozapadnem delu Bele Krajine po vaseh in selili v bližini Kolpe ima ljudstvo to navado, da si za lepi mesec maj postavi sredi vasi velik smrekov mlaj. primerno okiučan. Tako so tudi v Jelenji vasi (med Predgradom
—	Starim trgom v Poljanski dolini) za letošnji maj domači fantje preskrbeli primerni mlaj. Bilo je Ze 4. maja, ko so ga postavili. Za mlaj so si to pot izbrali lepo, visoko hojo (smreki podobno drevo).
2e se je staro in mlado veselilo okoli tega mlaja ali majnika kar se zbirajo nad Jelenjo vasjo temni oblaki trpke usode tega ljudskega veselja. Auerspergov gozdar je zapazil, da je v knezovem gozdu blizo Jelenje vasi posekana lepa hoja. Takoj mu je šinil sum v glavo, kaj, ko bi fantje bili posekali to drevo za mlaj v Jelenji vasi. Nekaj dni potem, ko je bil mlaj že postavljen, je prišel gozdni čuvaj Vveis pogledat v Jelenjo vas ta mlaj. Ugotovil je, da je drevo bilo posekano v knezovem gozdu. Zahteval je, da ga plačajo (baje je zahteval 10 K zanj) sicer ga jim vzame stran, nositi pa bodo morali še tudi druge posledice. Možje, oziroma fantje: Jožef Potočar, Jožef Mavrin, Marko Muhvič in Albert Majerle, ki so ta mlaj postavili, so trdili, da drevesa niso posekali v knezovem, temveč v gozdu nekega domačina. Za to so zavrnili ponudbo posekano drevo plačati, najmanj pa jim je bilo po volji, da bi bili s tem obdolženi gozdne tatvine. Vsled tega je knezov gozdar slučaj ovadil orožništvu v Pred-gradu. K nesreči za prebivalce Jelenje vasi je to ovadbo dobil v roke orožniški stražmojster Drobnič, ki je znan kot zelo energičen orožnik, ki v službi ne pozna nobenih ozirov. Na drugo stran pa so bili tudi vaščani ravno za to jako neprevidni, da so odklonili orožniku dati zahtevane podatke, češ, če ima kdo kaj proti nam, nas naj le toži, pred sodiščem bomo že govorili.
Šavse vsstefe — rmhake. Cela vas pokonci
Ko sta knezov gozdar in orožnik uvidela, da tako ne bo šlo, se je sklenilo, da se mlaj ob asistenci orožnika podere ter spravi stran. Ta sklep pa je bil v zelo nesrečnem trenotku porojen. Tisti, ki so ga sklenili, niso ali poznali, ali niso hoteli upoštevati ljudske navade in njegovega značaja. Prišlo je v spremstvu orožnika več knezovih uslužbencev, oziroma za ta posel najetih, pa so začeli podirati mlaj. Tedaj pa je po celi vasi zavrelo strašno razburjenje. Vse je letelo skupaj ter se zbiralo okolo mlaja. In ker v tej vasi manjka moških, ki so večinoma po svetu, se je ogsu! »vstaje,-, oprijel najbolj žensk. Mlade in stare so hiiele tja k mlaju ter protestirale, da bi se jim mlaj s silo podil. Dve ženski sta prišli celo /, motiko ter skušale nagajati onim, ki so mlaj podirali. Vzpodbujajoč domače fante so ženske upile: »Sramota bi bila za vas, in celo Jelenjo vas, ako pustite, da se naš mlaj podere in odstrani.
To vzpodbujanje je rodilo v že itak razburjenih glavah seveda še večji odpor. Tudi Miha Mavrin je vpil: »Ne pustite ga podreti!
V	imenu cele vasi stojim jaz dober zato, da se hoja plača, če je treba ali podreti je ne pustimo.« — Vse je vpilo povprek in protestiralo proti šiloma podiranju mlaja.
Če bi orožnik vpošteval psihologijo ljudstva in bi ženske pognal še preden so prišle s svojim vpitjem do veljave, moškim pa pojasnil,5 nevarnost, ki jo z nasprotovanjem izzivajo nevede. in ne poznajoč postavne posledice; in če bi knezov pooblaščenec ux&ževal, kaj nastane
zaradi hoje, ki je vredna 3 krone, bi bila ta »vstaja« kmalu zadušena. Tako pa ie vztrajal knezov pooblaščenec trdovratno na odstranitvi mlaja, orožnik pa se ravnal le dobesedno po mrtvih črkah svojih predpisov. Ukazal je * V imenu postave se odstranite!« pa to je^ro-diio le nasprotni učinek. Čim bolj je orožnik vpil, naj se odstranijo, tem bolj je razourjeno ljudstvo vrelo skupaj. Seveda večina iz same radovednosti. Da niso to sicer bolj bojazljivi in miroljubni ljudje, prišlo bi bilo še do večjega škandala in posledice, kot je prišlo. Pa k sreči so bile tudi večinoma ženske na pozo-rišču. Ko so videle, da je stvar resna, se je ogenj javne »vstaje« polagoma zadušil.
20 na obtožni klopi.
Toliko obtožencev menda še ni sedelo skupaj na zatožni klopi pri novomeškem okrožnem sodišču, kakor jih je sedelo pretečeno soboto. Vseh skup je bilo 21 obtoženih, to število se je potem skrčilo na 20. Poskusilo pa se je, da pride kar vsa vas pred obtožbo, vendar do tega ni bilo najti dovolj dokazov. Ko, pa je bila navzlic temu cela dvorana natlačeno polna obtožencev in prič. Največ je bil obtoženih žensk. Stare in mlade vse povprek.
Ker bi bilo treba dveh izdaj lista, če bi hoteli naštevati podrobnosti razprave, ki se je končala šele proti 7. uri zvečer, in smo glavno itak že pojasnili, se omejimo samo še na razsodbo majeve »vstaje« v Jelenji vasi.
Obsojeni so: Jože Potočar na 14 dni; Jožef Mavrin na 5 dni; Marko Muhvič na 10 dni; Albert Majerle na 3 dni; vsi ti radi tatvine (ker so posekali hojo za mlaj) in rabuke pri podiranju mlaja. Potem; Marjeta Mavrin na 14 dni, Marija Mavrin na 14 dni; Miha Mavrin na 3 tedne. Marija Kobe star. na 14 dni; Marija Kobe ml. na 8 dni; Ana Mavrin na 1 teden; Kata Mavrin na 10 dni; Marija Mavrin na 1 teden; Marjeta Mavrin na 10 dni; Marija Mavrin na 4 dni; Marija Majerle na 48 ur; Marjeta Šterk na 1 teden; Marija Šterk na 4S ur; Marjeta Pungertič na 1 teden strogega zapora.
Ti vsi se obsojajo deloma radi rabuke, ščuvanja k javni vstaji, večinoma radi vmešavanja v službo javnega organa, zoperstavljanja proti javni straži. Oproščene so: Kata Mavrin in Ana Mavrin, (ki ju pa ni zamenjati z obsojenima z jednakim imenom.) Izmed 20 obtoženih je bilo terej 18 obsojenih vsega skup na 159 dni.
In vse to in vse tiste muke med preiskavo, stroški, pota, razprave, zamude doma itd. radi ene hoje. mlaja, ki je bila vredna 3 krone. To ogromno razpravo je vodil dež. sod. svetnik Žmavc z njemu lastno sigurnostjo in obzirnostjo.
Najnovejša telefonska in brzojavna poročila.
PRED VOJNO NA BALKANU. — VZNEMIRLJIVE VESTI. — SRBSKO - BOLGARSKA KONVENCIJA GOTOVA STVAR. — VOJNA NEIZOGIBNA.
Dunaj, 30. septembra. V pozni uri zvečer so došla semkaj silno vznemirljiva poročila z Balkana. Položaj je naravnost obupen. Vsa prizadevanja velevlasti so se dosedaj izkazala kot popolnoma brezuspešna. Tukajšnji diploma-tični krogi so trdno prepričani, da pade odločitev najpozneje tekosn treh dni. Na Dunaju vlada v vladnih krogih velikansko vznemirjenje.
Belgrad. 20. septembra. Vojna stoji pred durmi. Pogajanja sned Srbijo in Bolgarsko so se baje končala s popolnim uspehom V Bel-gradu pričakujejo vsak trenotek, da izbruhne vojna.
Dunaj, 30. septembra. Vojna konvencija med Srbijo in Bolgarsko je sklenjena stvar. Misija srbskega poslanika v Sofiji, Spalajko-viea, ki je bil pred kratkim v Belgradu in misija predsednika bolgarskega sobranja Daneva, ki je te dni ponovno konferiral v Belgradu s
srbskim minstrskim predsednikom Pasičem, se te popolnoma posrečila. Šlo je pred vsem za definitivno srbsko-bolgarske vojne konvencije za slučaj vojne.
Sofija* 30. septembra. Tu vlada velikansko navdušenje za vojno. Občinstvo ie danes zopet demonstriralo po ulicah in zahtevalo vojno. Tudi vlada sama je odločno za vojno. V kraljevski palači se neprestano vrše seje.
Dunaj. 30. septembra. Semkaj došla poročila zatrjujejo, da je bolgarska vlada ustavila ves tovorni promet na železnicah. Iz severnih krajev vozijo vlaki proti jugu neprestano vojaštvo. Bolgarske čete se koncentrirajo v dolini reke Marice.
Sofija, 30. septembra. Včeraj ponoči je dospelo semkaj silno mnogo vlakov, polni vojaštva. Vlada je odredila najstrožjo cenzuro časopisov in vseh brzojavk, ki odhajajo v inozemstvo. Poklicala je tudi že vse rezerviste za vsak slučaj pod orožje.
Carigrad, 30. septembra. Tu vlada velikanska napetost. Mladoturški listi izjavljajo da je vojna neizogibna, ker ni od vlade pričakovati nobenih reform. Tujci so silno razburjeni in nameravajo zapustiti mesto, posebno pa Bolgari, Srbi in Grki, ker se boje napadov od strani Turkov.
Belgrad, ,30. septembra. Rezervisti tretjega in drugega razreda so poklicani pod orožje« Vlada strogo molči o vseh pogajanjih, ki so se vršila zadnje dni z Bolgarsko. Vendar pa so tukajšnji parlamentarni krogi odločno prepričani, da so se pogajanja glede srbsko-bolgarske vojne konvencije popolnoma posrečila. Takoj kakor hitro napove Bolgarska Turčiji vojno, bodo tudi Srbi prekoračili rnejo.
Belgrad, 30. septembra. Črnogorska armada je pripravljena. Veliko pozornost vzbuja tudi tukaj dejstvo, da je grški kralj Jurij, ki se nahaja sedaj na potovanju, brzojavno poklican domov. To še boli potrjuje dejstvo, da je situacija v resnici silno kritična.
Dunaj, 30. septembra. Balkanska kriza je dosegla svoj vrhunec. Vojna je neizogibna. Mogoče je, da pade odločitev že tekom jutrišnjega dne.
Petrograd, 30. septembra. Položaj je velc-resen. Velevlasti so že same obupale, da se reši mirnim potom. Rusija namerava napraviti zadnji poskus in pritisniti na Bolgarsko, Srbijo, Črnogoro in Turčijo, da prepreči vojno.
Petrograd, 30. septembra. Tu so že popolnoma pripravljeni na vojno, vendar pa treznejši politični krogi še vedno upajo, da se bo velevlastim posrečilo preprečiti vojno. Velevlasti bodo že. te dni pritisnile potom skupne note na Turčijo, da se natančno izjavi glede obljubljenih reform.
Dunaj, 30. septembra. Najnovejše vesti poročajo. da se bo kljub skrajno kritični situaciji še vedno posrečilo vzdržati mir. Seveda je tudi dunajske kroge že zelo popustil optimizem in so pripravljeni na najhujše.
GROF TISZA V AVDIJENCl.
Dunaj. 30. septembra. Cesar je sprejel danes predsednika ogrske poslanske zbornice grofa Tiszo v posebni avdfienci. Tisza je informiral cesarja o zadnjih dogodkih v poslanski zbornici in sploh o političnem položaju na Ogrskem. Avdijenca je trajala okolu pol ure.
OŽJA DRŽAVNOZBORSKA VOLITEV.
Dunaj. 30. septembra. Pri ožji volitvi za izpolnitev mandata umrlega socialističnega državnozborskega poslanca Silbererja. bodo nemške svobodomiselne stranke glasovale proti klerikalnemu kandidatu Prohazki, tako da je izvolitev socialističnega kandidata gotova stvar..
VOLILO SUFREGETKAM.
London, 30. septembra. Mis Wilson je v svoii oporoki zapustila fondu angleških sufra-getk 200.000 mark.
Zabava.
Pozna svoje ljudi. »Kako hudirja delaš, Edgar, da si pri vsili svojih pacijentih tako priljubljen?«
»Čisto priprosto! Hipohondrom pravim, da so zelo bolni, bolnikom pa, da so popolnoma zdravi 1«
»I«
Sainc sebe je obsodila. -Preti SOS' di se moramo sramovati, ker si prišel ponoči tako pijan domov!«
»Ljuba ženica, kdo pa me je videl?«
»Nihče, toda slišali so me, ko sem te zmerjala.«
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Pravicoljub v Spod. Šiški. Rokopis je tako zelo slab, da ne vemo, kaj pravzaprav želite. Zglasite se enkrat osebno! — Zgornik. Kakor vidite, smo vam z veseljem ugodili. — Idrija: Smo popolnoma Vašega mnenja in bomo skušali stvar tako urediti. — J. K. Trst. Manj osebnosti! Vsem se ne more ustreči.
Odgovorni urednik Radivo! Korene.
Last in tisk »Učitellske tiskarne«.
Ali ste pokusili posebno specialiteto likerja
» zdravnik želodca? I
Pošljite naročnino, a ko je še niste!
Krepkega dečka
iz poštene hiše in s primerno šolsko izobrazbo ter pridnega
trgovsk. pomočnika
sprejme večja eksportna firma na Dolenjskem. Oni, ki razumejo nekaj nemški in imajo prakso v mešani stroki, imajo prednost. Ponudbe pod ,344“, poste restante, Karmel.
slav. občinstvu se priporoča velika 111
zaloga pohištva
iz finega suhega lesa in najmodernejšega lastnega izdelka za hotele in vile. U
Posebno se priporoča novoporočenc m v nabavo popolne hišne oprave.
Za vse izdelk.© se jamči. Proračun na zahtevo zastonj.
MATEJ GOGALA,
f)
mizar na Bledu, (Gorenjsko).
/C
I
JiT	/L•__ več sto pelerin s kapucami ali	pa otročje
9am{)	PU	*	oblekce (kostumi). —
Samo po K 6 —	**"	pa	k»>»sa™»sl*'
cjQmA	IZ	ft*  najdaljše pelerine ali pa moderno	izdelane
QdIIIU	Fu	^	°	_ obleke za gospode.
V damski konfekciji vedno velika izbera. Postrežba točna. Cene nizke.
„Angleško skladišče oblek“
O. Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg štev.
5. J
Moderne krasne bluze
iz svile, gaza, cipk, etamina, volne in barlieta, vrhnja in spodnja krila, pletene jope, vse v naj-veeji izbiri po zelo ugodnih cenah
v modni in športni trgovini
P. Magdič, Ljubljana
nasproti glavne pošte.
v\'-v
SSSESs
r. z. z o. z.
Učiteljska tiskarna v Ljubljani
Frančiškanska ulica štev. 8
se priporoča slavnemu občinstvu za tisk vsakovrstnih tiskovin: knjig, brošur, časopisov, pisem in kuvert s firmo, vizitk, poročnih kart, mrtvaških listov i. t. d. Za posojilnice, hranilnice, denarne zavode letne zaključke, hranilniške knjižice i. t. d. Pevskim društvom za tiskane ali litografira*ie note.
Tisk eno ali mnogobarven.
Izdelava fina!	Postrežba	točna!	Cene	zmerne!
Obenem priporoča edmi slovenski politični neodvisni tukajšnji dnevnik
D A N “	*
ki izhaja vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, ob 3. uri zjutraj. Izborni članki, najnovejše vesti, zanimivi podlistki. — Naročajte se na „DAN“ in oglašajte v njem!
|
i