Claude Lefort in politična filozofija Rado Riha Zdi se, da je bila politična filozofija Clauda Leforta v našem družbenem pros-toru spoznana — teoretsko presežena in praktično udejanjena — še preden je bila poznana. Na eni strani so njena teoretska načela in dognanja vstopila v sloven- sko filozofijo in družboslovje že v svoji spopolnjeni, »razviti obliki«, denimo, v okviru teorije radikalne demokracije E. Laclaua in Ch. Mouffe,1 ki kombinira raz- lične - althusserjanske, foucaultovske, derridajevske, lacanovske... - teoretske nastavke, ali pa v okviru čiste lacanovske teorije družbenega S. Žižka.2 Na drugi strani je Lefortov teorem, da je mesto oblasti v demokratičnih družbah po definiciji prazno, deloval kot politično geslo liberalnih demokratsko-reformističnih zahtev in postal tako rekoč organski del na novo izoblikujoče se državljanske »zdrave pame- ti«. Lefortova misel nam tako, strogo vzeto, danes sama na sebi nima kaj reči - njena spoznavna vsebina je že artikulirana v drugih teoretskih sklopih in praktično nav- zoča v družbeni praksi. Prav praktično-političen dogodek - nedavne prve povojne demokratične volitve v Sloveniji - pa med drugim tudi vračajo Lefortovo misel iz prihodnosti njene interpretativne prisvojitve in jo vzpostavljajo v njeni čisti obliki, kot misel, ki nam »nima kaj reči«. Volitve razumemo tu seveda v Lefortovem smislu kot trenutek, v katerem se vzpo- stavi in potrdi najvišja suverenost, tako da na njegovem mestu vzniknejo razpršene, izolirane individualne enote. Kot pravi Lefort: »Prav v trenutku, ko naj bi se pokazala suverenost ljudstva, se artikuliralo ljudstvo, tako da izrazi svojo voljo, je družbena solidarnost izničena, je državljan izključen iz sleherne mreže, v kateri se razvije družbeno življenje in je preobražen v števno enoto. Število nadomesti sub- stanco.«3 Šele volitve vzpostavijo prostor političnega kot takega, političnega kot praznega mesta, glede na katerega in okoli katerega se sestavlja in organizira druž- beni skupek. Politična vzpostavitev radikalno desubstancializira in razpomenja družbeno, razveže vsa družbena razmerja - s tem pa je tudi ustvarjen položaj, v katerem prihaja do besede in do svojega lastnega pomena »izvorna« vsebinska praznost Lefortove misli. Skratka, ustvarjeni so pogoji za to, da se Lefortovo raz- mišljanje o simbolni konstituciji družbenega vzpostavi na ravni politične filozofije, na ravni sistematičnega spoznavnega postopka, ki v svojem prikazu reflektira tudi !. Cf. Ernesto Laclau, Chantai Mouffe, Hegemonija in socialistična strategija, K radikalni demokratični politiki, Partizanska knjiga (Analecta), Ljubljana 1987. 2 . Cf. Slavoj Žižek, »Pet predavanj o problemih teorije fetišizma, v Rado Riha, Slavoj Žižek, Problemi teorije fetišizma*, DDU Univerzum (Analecta), Ljubljana 1985. 3. Claude Lefort, Essais sur le politique (XIX'-XX" siècles), Seuil, Pariz 1986, str. 28. 100 Rado Riha pravila lastnega prikaza in ostaja v okviru čiste teorije, v eksplicitnem ne-razmerju s praktično-politično ravnijo družbenega žvljenja. Temeljna namera tega zapisa je torej, da vzame resno Lefortovo izjavo, da se nje- gova prizadevanja »misliti, znova premisliti politično«4 vpisujejo v tradicijo politi- čne filozofije in da merijo na njeno vnovično vzpostavitev. Tako kot Leforta tudi nas tu ne zanimajo teme, koncepti ali spoznavni postopki klasične in moderne poli- tične filozofije. Pozorni smo na eno samo značilnost politične filozofije, na njeno dvojno, refleksijsko določenost. Kot pravi Lefort: ko jemlje politična filozofija za svoj predmet načela konstitucije družbenega, specifično formo družbenega, jemlje za svoj predmet tudi samo sebe, načela svoje lastne konstitucije.5 Lefortovo restitu- cijo politične filozofije jemljemo resno zato, ker je zastavljena tako, da v teoretiza- ciji političnega artikulira, vsaj implicitno, tudi pogoje za možnost filozofije v ob- dobju, v katerem so najprodornejši spoznavni postopki nastali v okviru odkrito protifilozofskega teoretskega diskurza, v obdobju, ki je potekalo in poteka v zna- menju »dovršitve metafizike«, »radikalne krize uma«, »dekonstitucije subjekta« in za katerega nedvomno v celoti velja to, kar je zapisal Badiou za francosko filo- zofijo, da namreč skoraj vsi filozofi »iščejo neko posebno pisavo, posredne opore, zavite reference, da bi prešli od dozdevno nezasedenega, praznega mesta filozofije do izmikajoče se zasedbe mesta«.6 Prvo branje Leforta nam vsiljuje sklep, da se politična filozofija vzpostavlja tako, da se razmeji od znanstvenega, sociološkega ali politološkega pristopa k fenomenu političnega: zdi se, da je za politično-filozofski diskurz bistven »prelom z glediščem znanosti na splošno« 7 Na podlagi Lefortove lastne argumentacije lahko konstruk- cijo politične filozofije, ki jo narekuje opozicija znanost-filozofija, rekonstruiramo nekako v treh korakih. Sociološko-politološka analiza političnega poteka, meni Lefort, na ravni pozitivne- ga spoznanja in njegovih dveh zahtev po objektivnosti in nevtralnosti. Znanstveno spoznanje konstituira oz. razmejuje politično kot posebno področje družbenih danosti, ki obstaja poleg drugih, prav tako posebnih, razmejenih in jasno določljivih področij družbenega: politično je pridobljeno tako, da je razmejeno, razlikovano od ne-političnega, ekonomskega, religioznega, pravnega, družbenega estetskega... Za pozitivnoznanstveni postopek je, razen vseskozi prisotne, čeprav netematizirane reference na danost družbenega, značilno po Lefortu še dvoje. Prvič, ne glede na vse razlike v določitvi političnega samega in njegovih različnih načinov povezova- nja z drugimi področji je vsem skupna »primarna operacija, ki odreže družbene danosti, da bi zajela inteligibilno« ,8 In drugič, diferencialni postopki znanstvenega spoznanja niso ločljivi od predstave o nevtralnem subjektu spoznanja, katerega spoznavne operacije niso v ničemer zavezane njegovi vpetosti v družbeno življe- 4. Ibid, str. 7. 5. Cf. ibid, str. 260. 6. Alain Badiou, Manifeste pour la phi/osophie, Seuil, Pariz 1988, str. 9. 7. Claude Lefort, op. cit, str. 19. 8. Ibid, str. 255-6. Claude Le fort in politična filozofija 101 nje,9 subjekta, ki mu »jamstvo njegovega položaja« zagotavlja edino »koherent- nost njegove konstrukcije ali njegovih zapažanj«.10 Temeljna pomanjkljivost znanstvenega postopka je po Lefortu, tako lahko povza- memo naslednji korak v rekonstrukciji politične filozofije, da ni zmožen pojasniti in upravičiti svojega lastnega temelja.11 To, kar je za znanost »primarna operacija«, njen razmejevalni in razločevalni spoznavni postopek je v resnici že proizvod speci- fičnega modusa vzpostavitve družbe. Pogoj za definicijo političnega kot posebnega spoznavnega področja in za njegovo diferencialno analizo je namreč dejstvo, da je v modernih demokratičnih družbah »razcep na različna področja realnosti« legiti- men način njihovega obstoja. Ko znanstveni pristop razmejuje politično kot poseb- no področje družbenih danosti, ločeno od ekonomskega, religioznega, estetskega... področja, izreka in hkrati potlači neko bistveno potezo modernih družb, da temelji namreč njihova vzpostavitev na neki »izvorni« razločevalni operaciji. To dejstvo izreka znanost s tem, da družbeno opisuje in analizira v njeni razločenosti, potlači ga s tem, da same razločitve ne dojame kot splošnega »generativnega načela« družbenega skupka, ko spregleduje, da je vzpostavitev področja, ki ga je mogoče opisati kot politično, znamenje izvorne razcepljenosti družbenega, »razdelitve, ki je konstitutivna za samo enotnost družbe«.12 Kritika znanstvenega postopka nas že vodi k tretjemu koraku, k opredelitvi same politične filozofije. Zdi se, da jo lahko na abstraktno-splošni ravni Lefortovega pristopa opredelimo z dvema potezama. Zanjo je, prvič, značilno, da izhaja iz »izvornega« [primordiale] »izkustva družbenega življenja«,13 »izkustva, ki se poraja in ureja glede na implicitno koncepcijo medsebojnih razmerij ljudi in kon- cepcijo njihovih razmerij s svetom« in ki je hkrati vselej že na poseben način dolo- čeno z »našo vpetostjo v historično in politično določen okvir«:14 politična filozofi- ja je refleksija tega izkustva, je misel, ki skuša »razložiti samo sebe v trenutku, ko skuša razložiti to, kar misli«.12 In drugič, medtem ko znanstveno spoznanje opisuje in konstruira družbo kot kompleksen sistem relacij, ko raziskuje artikulacije med njenimi različnimi ravnmi, razmerja med razredi, skupinami in individui, ko anali- zira zakone organiziranja in delovanja družbenih sistemov in podsistemov, je politi- čno-filozofsko raziskovanje usmerjeno na dojetje temeljnega, če smemo tako reči, gibalnega načela družbene konstitucije, na dojetje »generativnih načel ... prostor- ske in časovne konfiguracije družbe«,16 ki ne vključuje le izkustva družbenega, ampak tudi »spraševanje o svetu, o Biti kot taki«.17 »Mišljenje političnega« in »politologija« se ne razlikujeta po tem, zapiše Lefort, da meri prvo na družbo kot totalnost, druga pa zavrača tak objekt kot iluzoren: »opozicija se kaže na drugi 9. Ibid, str. 20. 10. Ibid, str. 255. 11. Ibid., str. 11. 12. Ibid., str. 28. 13. Ibid., str. 19. 14. Ibid., str. 20, 19. 15. Ibid., str. 260, 16. Ibid, str. 256. 17. Ibid, str. 258. 102 Rado Riha ravni. Sploh ni nujno, da bi filozof iskal nedojemljivi objekt, kakršna je totalnost, pač pa išče v neki vladavini [régime], v formi družbe načelo interiorizacije, ki lahko razloži poseben način, na katerega so razredi, skupine ali pogoji različni in postav- ljeni v razmerja, hkrati pa tudi poseben način, na katerega so razmejena znamenja, ki urejajo izkustvo koeksistence - ekonomska znamenja, pravna, estetska, religioz- na...«.18 Nedvomno bi lahko prikaz vzpostavitve političe filozofije, ki izhaja iz opozicije znanost-filozofija, še konkretizirali, navedli bi lahko še dodatne specifične poteze politično-filozofske zastavitve, denimo, da deluje na ravni »svobode misliti svobo- do v družbi«,19 kot odprto, nikoli zaključeno spraševanje izvornega izkustva člo- veške »koeksistence, ki ustvarja smisel«,20 kot spraševanje, ki ustreza bistveni nedoločljivosti modernih demokratičnih družb. Če analize ne bomo nadaljevali v tej smeri, potem zato ne, ker njen zdajšnji rezultat zbuja resen dvom glede tega, kar se je v okviru Lafortove argumentacije zdelo najprej primerno izhodišče za rekonstrukcijo njegove politične filozofije, glede opozicije »dveh zahtev spozna- nja« torej. V interpretacijskem okviru, ki ga omogoča ta opozicija, je znanstve- nemu spoznanju odrejena pojavna, površinska raven deskripcije in konstrukcije družbenih dejanstev in njihovih različnih relacij, medtem ko se filozofska refleksija razvija na ravni bistva, samih temeljev družbenega, na ravni generativnih načel družbene vzpostavitve. Še več, dejstvo, da Lefort nalogo »misliti politično« vselej opredeljuje kot filozofsko, ustvarja vtis o nekakšni samorasli povezanosti mišljenja in filozofije in napeljuje na domnevo, ali ni znanstveno spoznanje že samo zaradi tega, ker ni filozofsko, nemara le izpeljani, drugorazredni modus mišljenja. Skrat- ka, opozicija znanost-filozofija, uporabljena kot kriterij za opredelitev politično-fi- lozofskega diskurza, umešča politično filozofijo v okvir tradicionalnega filozofskega upravičevanja in utemeljevanja znanstvenega spoznanja: politično-filozofsko stali- šče v tem primeru ni drugega kot poimenovanje navidez nevtralnega subjekta so- ciološke ali politološke spoznavne produkcije, subjekta, ki ostaja v okviru znanst- venega spoznanja strukturno nujno neimenovan, samemu spoznanju vnanji. Upravičenost dvoma, ali je razločitev znanstvenega in filozofskega diskurza perti- nenten kriterij za določitev politične filozofije, potrjuje podrobnejše branje Leforta. Z njim pridejo namreč na dan določila, ki zabrisujejo mejo med znanstve- nim in filozofskim - tu deskripcionistični, konstrukcijski znanstveni objektivizem, tam sprašujoče mišljenje historično-političnega »izvornega izkustva; tu zunanjost med spoznavajočim subjektom in njegovim objektom, tam reflektirana so-udeleže- nost mišljenja v objektu, v specifičnem načinu vzpostavitve družbenega - in zopet posredujejo med seboj prej jasno razmejena stališča. Vzemimo, denimo, Lefortovo izjavo, da je za politično filozofijo odločilna zavest o distinkcijah, ki utemeljujejo mišljenje, da mora vzeti nase »tveganje razsodbe« in »misliti to, kar je mišljeno v vsaki družbi in kar ji daje njen status človeške družbe: razliko med legitimnostjo in nelegitimnostjo, med resnico in lažjo, avtentičnostjo in lažnostjo, raziskovanjem 18. Ibid., str. 257. 19. Ibid., str. 19. 20. Ibid., str. 260. Claude Le fort in politična filozofija 103 moči ali privatnega interesa in raziskovanjem obče blaginje«. 2 1 Če se je najprej zdelo, da stoji razločevalna praksa znanosti nasproti filozofskemu mišljenju druž- benih temeljev, da imamo opraviti na eni strani z razmejevanjem posebnih, jasno opredeljenih in opredeljivih področij družbenih danosti, ki ga vselej tudi že sprem- lja iskanje medsebojnih povezav, na drugi pa s filozofskim spraševanjem tistega neskončnega spraševanja o temeljih Oblasti, Zakona in Vednosti - »spraševanja, na katerega nima nihče odgovora«22 - ki je konstituirano za organizacijo moder- nih demokratičnih družb, s filozofsko refleksijo razprave o legitimnosti in nelegiti- mnosti, ki jo kot svoj edini legitimni temelj priznava demokratična družba, razpra- ve, ki utemeljuje to, kar sama generira, prostor javnosti, komunikacije subjektov, »v kateri je vsak vzpodbujen, da govori, da posluša, ne da bi bil podrejen avtoriteti drugih« , 2 3 pa se nenadoma pokaže, da je politična filozofija še na veliko bolj radi- kalen način zavezana razmejevalni gesti. Politična filozofija je pravzaprav razmejevalni postopek v čisti obliki, je izkustvo, ki ga opravi misel s samo seboj kot »izvorno močjo razločitve med resničnim in lažnim, pravičnim in krivičnim, dobrim in zlim ... izkustvo, ki priča o usmeritvi k Univerzalnemu«. Politična filozofija sicer res ni drugega kot udejanjenje »svobode misliti svobodo«, toda to udejanjenje je možno šele na podlagi neke izhodiščne razmejitve - med demokracijo in totalitarizmom, vladavino svobode in despotiz- mom. V svobodnem mišljenju svobode tako vselej odzvanja razsodba, neka dodat- na opredelitev, ki svobodo šele omogoča, moment »prave« svobode, kakor priha- ja, denimo, do izraza v formulaciji Tocquevilla: »Moderni pojem svobode, demo- kratični pojem, in drznemo si reči, pravilni pojem svobode«.24 Čeprav moderna politična filozofija nima nikakršnega substancialnega temelja ali trdnega pojmov- nega kriterija, na katerega bi lahko oprla svoje razločevanje med legitimno in nele- gitimno oblastjo, ustreznim ali neustreznim državnim ustrojem, pa jo preči »spra- ševanje o smislu človeške avanture, ki se kaže v različnih formah politične družbe, to spraševanje pa vselej vzpodbuja naše politično izkustvo tu in zdaj; iščemo sledi resničnega, sledi legitimnega, sledi zakritja resnice, kršitve prava - in to v naporu misli, ki išče to, kar je upravičeno misliti«.25 Razmejitvena in razsojevalna narava politične filozofije je vse kaj drugega kakor družbenim in političnim okoliščinam prirejena, »zgodovinsko posredovana« re- fleksija Dobrega in Zla, Pravičnega in Nepravičnega, Legitimnega in Nelegitimne- ga, Smisla in Nesmisla ... ampak je že kot taka, kot razločevalna nekaj univerzal- nega, je delitev, ki šele vzpostavlja in torej od znotraj zaznamuje prostor univerzal- nosti, smisla, resnice, drugače rečeno, Lefortovih izjav o spraševanju smisla človeš- ke avanture, o koeksistenci, ki ustvarja smisel, ne smemo brati s stališča hermenev- tičnega izkustva, kjer je zgodovinsko določeno spraševanje vedno že vmeščeno v zaobsegajočo celoto smisla, celoto, ki učinkuje za svojo vsakokratno delo zgodovin- 21. Ibid., str. 20, 19. 22. Ibid., str. 21. 23. Claude Lefort, L'invention démocratique, Paris 1981, str. 57. 24. Nav. po Claude Lefort, Essais sur te politique (XIX°-XX° siècles) Paris 1986, str. 202. 25. Ibid., str. 260. 104 Rado Riha sko aktualizacijo kot horizont njenih (še) netematiziranih pred-sodkov. V Lefor- tovi teoriji družbenega je sicer močno poudarjena vloga, ki jo ima v konstituciji demokratične družbe področje reprezentacije, smisla, upodobitve - od izjave, da je družbeno objekt, ki vsebuje lastno interpretacijo,26 do Lefortovega temeljnega koncepta, formiranja [mise en forme] družbe, specifične forme vzpostavitve druž- benega, ki podeljuje eksistenco družbenemu telesu in njegovim elementom ter določa sleherno izkustvo družbenega: ni ne elementov ne elementarnih struktur, ni ne družbenih entitet ne družbenih razmerij, ni ne ekonomske ali tehnične določe- nosti ne različnih razsežnosti družbenega prostora, ki bi eksistirali pred njihovim formiranjem.27 Oba momenta, ki sestavljata pojem formiranja družbenega, napotujeta na raven smisla in imaginarnega, prostor družbenega se vzpostavlja, prvič, v procesu mise en sens, tako, da se razvije kot prostor inteligibilnega, da upomenja svoja razmerja prek vsakokratne razmejitve realnega in imaginarnega, resničnega in lažnega, normalnega in patološkega; in prostor družbenega se vzpostavlja, drugič, prek procesa mise en scene, tako da se samemu sebi predstavlja — popačeno predstavlja - prek tisočerih (političnih, ekonomskih, religioznih...) znamenj. Vendar pa nas ta poudarjena vloga smisla in reprezentacije pri Lefortu ne sme zmesti: vzpostavitev družbenega je zavezana razsežnosti smisla, prostoru skupnosti in medsebojnega pripoznavanja podobnikov v njihovi pripadnosti isti družbi28 le v toliko, kolikor proizvaja učinke smisla, ne da bi sama sodila v red smisla. Lefortove formulacije, da družbeno že vsebuje lastno interpretacijo, da človeška koeksistenca ustvarja smisel, je treba brati skupaj s tistimi, v katerih zavrača stali- šče - Lefort ga pripisuje historičnemu materializmu29 - da vsebuje družbena real- nost svoj lasten smisel in da nosi v sebi načela lastne vzpostavitve, da je torej smisel, če smemo tako reči, konsubstancialen s človeško eksistenco. Za Lefortovo politično filozofijo se družba sicer vzpostavlja skozi lastno upomenjanje in uprizarjanje, vendar deluje ta modus njene vzpostavitve kot znamenje neke radikalne ne-priseb- nosti in netransparentnosti, razsrediščenosti družbenega. Razsežnost smisla in re- prezentacije, ki sodi k vzpostavitvi družbe, ni znamenje samorefleksivnosti družbe, ampak vse prej paradoksno znamenje tega, da prihaja družba k sebi šele zunaj sebe: smisel človeške eksistence, o katerem govori Lefort, je prej mesto nemožnosti družbenega prostora - nemožnosti družbe kot v sami sebi ali v meta-družbenih, transcendentnih načelih utemeljene skupnosti - kot pa mesto vzpostavitve sami sebi prezentne istovetnosti družbenega. Zunanjost generativnih načel družbenega samemu družbenemu, dejstvo, da sta oba modusa družbene vzpostavitve, upomenjanje in uprizoritev družbe, zavezana »delu imaginacije«30 in »mehanizmom reprezentacije«,31 a ju ni mogoče »zvesti 26. Cf. op. cit, str. 20. 27. Cf. op. ciL, str. 20. 28. Cf. op. ciL, str. 211. 29. Cf. op. cit^ str. 211. 30. Ibid, str. 262. 31. Ibid., str. 258. Claude Le fort in politična filozofija 105 zgolj na produkt človeške aktivnosti«,32 je pri Lefortu izraženo s pojmom politič- nega. Družbena vzpostavitev je za Leforta vedno politična vzpostavitev družbene- ga, kar pomeni najprej: vzpostavitev, v kateri se družbeno oblikuje in organizira glede na status oblasti, glede na mesto oblasti in njeno specifično upodobitev. Toda pri konstituciji družbenega prostora odločilne vloge pravzaprav nima oblast sama; za njegovo politično konstitucijo je primerno nekaj drugega: »delitev oblasti od družbene celote«.33 Gotovo deluje oblast, kakor pove Lefort v nadaljevanju navedene izjave, kot porok njene integritete, »družbi priskrbi referenco, zaradi katere postane virtualno vidna za samo sebe, zaradi katere postanejo mnogotere družbene artikulacije razpoznavne v nekem skupnem prostoru«.34 Toda pojem politične vzpostavitve družbe meri predvsem na neko drugo funkcijo oblasti: na paradoksno dejstvo, da se oblast »vzpostavlja in figurira v distanci do vseh delov [družbene - RR] celote in njej konsubstancialno« in da se šele z vzpostavitvijo oblasti kot družbene in hkrati zunaj-družbene instance, z delitvijo, ki ni niti notra- nja (ne gre za delitev na razrede, sloje itn.) niti ni zunanja (oblast ni znamenje ali posrednik kake meta-družbene moči) vzpostavlja družba sama. »Z ureditvijo poli- tične scene ... se prikaže delitev na splošno kot konstitutivna za samo enotnost družbenega« . 3 5 Politična vzpostavitev zaobsega dva med seboj nerazdružljivo povezana procesa, »tistega, s katerim se družba opiše, zbere, doseže natanko opredeljeno istovetnost s pomočjo notranjega razcepa, ki vzpostavlja politično oblast kot vrhnji pol, kot pol, ki je kvazi-ločen od skupka, in tistega, s katerim se odslej v tem polu kot učinek te kvazi-ločitve, akumulirajo sredstva ... v službi tistih, ki imajo oblast in skušajo konsolidirati svoj lasten položaj«.36 Oblast, ki je po Lefortu osrednji predmet sle- herne politične refleksije, te vloge nima kot sistem političnih institucij, ki delujejo bodisi kot servisni organ družbenega, bodisi kot orodje za dominacijo družbe. Ob- last je v središču politične analize kot fenomen, v katerem se refleksija dotakne prve konstitutivne delitve družbenega prostora,37 kot ponavzočenje in hkrati tudi že specifična amortizacija razcepa, ki vzpostavlja družbeno. Oblast je, kot zapiše Lefort, odgovor na uganko človeške eksistence, ki je od nekdaj ista, na uganko artikulacije družbenega, ki je hkrati notranja in zunanja, razcepa, ki konstituira prostor skupnosti, preloma, ki hkrati vzpostavlja razmerje, eksteriorizacije družbe- nega, njegovega povnanjenja na med seboj nezvedljiva področja aktivnosti, katere hrbtna plat je interiorizacija, vpis razločenega v enotujoči prostor istosti.38 Lefort navezuje sicer svoj pojem družbene forme in uobličenja družbe na Platono- vo politeio, vendar pri tem ne gre za prevzemanje dediščine klasične politične filo- zofije, ampak za njeno interpretativno prisvojitev: možnost navezovanja je uteme- ljena v historični avanturi brez predhodnika, v »demokratični revoluciji«. Demo- 32. /6/tt, str. 262. 33. Ihid., str. 113; slov. prev. v Filozofski vestnik 1/1989, str. 185. 34. Ibid., 35. Ibid, str. 18. 36. Claude Lefort, L'invention démocratique, Paris 1981, str. 79. 37. Claude Lefort, Essais sur le politique (XIX'-XX" siècles), Paris 1986, str. 265. 38. Cf.op.ciU str. 265. 106 Rado Riha kratična revolucija je trenutek, v katerem pride politično do svojega pojma, je »trenutek odkritja političnega«, se pravi, trenutek, »v katerem se vprašanje teme- ljev oblasti in družbene ureditve razprši in implicira v sebi celotno vprašanje o temeljih resnice, legitimnosti, realnosti«.39 Demokratična invencija je, če smemo tako reči, odgovor na enigmo družbene vzpostavitve, ki je dokončen in hkrati vreden enigme same, se pravi, odgovor, ki šele zares izoblikuje enigmo-vprašanje: v demokratičnih družbah pride namreč do nove določitve in upodobitve mesta oblasti, mesto oblasti je v demokraciji, kot se glasi Lefortova slavna formulacija, po definiciji prazno. Izraz označuje, če navedemo samo nekaj najbolj splošnih določil, na eni strani iz- praznitev mesta oblasti zaradi zloma politično-teleološke matrice predmeščanske družbe, v kateri je oblast in celotno družbo, utelešeno v osebi vladarja, legitimiral brezpogojni Božji temelj, na drugi učinek radikalno novega načina določanja legi- timnosti družbenih razmerij, pri katerem je oblast utemeljena na ljudstvu, ljudstvo pa eksistira le, kolikor je podrejeno ljudski oblasti; fenomen raztelesitve oblasti gre, dalje, vštric z razvezanjem sfer oblasti, zakona in vednosti: oblast temelji na insti- tucionalno urejeni borbi za oblast in na rednem preverjanju, koliko njeni vsako- kratni izvajalci še uresničujejo ljudsko voljo, pravo temelji na neskončni razpravi o njegovih temeljih in o legitimnosti pozitivne zakonodaje, vednost na neskončnem prespraševanju poti, načel in rezultatov spoznanja; in končno, prazno mesto oblasti je znamenje družbe, ki je »čisto družbena«,40 se pravi, brez slehernega substanci- alnega temelja, brez znamenj gotovosti, nedoločena in nedoločljiva... Nas zanima tu samo eno določilo, da je namreč s praznim mestom oblasti odkrita rešitev za nalogo, kako zaznamovati razcep med notranjostjo in zunanjostjo družbenega, ki vzpostav- lja družbo, sam pa ne pripada ne redu družbenega, ne redu naravnega ali transcen- dentalnega, ne redu Božjega - praznina oblasti je natanko tista vrzel v družbenem, odsotnost njegove substancialne enotnosti, ki vznikne s tem, da vpiše družbeno vase svoje lastno, nanj ireduktibilno zunanjost. Politična vzpostavitev družbe je ime za formiranje, uobličenje družbe, ki ohranja, z Lefortovimi besedami, izkustvo razlike, s katero ljudje ne razpolagajo, razlike, ki se ne pojavlja v človeški zgodovini kot njen del in ki postavlja ljudi v razmerje do njihove človeškosti tako, da le-te ni mogoče ne utemeljiti na njej sami ne zarisati njenih meja, tako kot ni mogoče vanjo zarisati njen izvor in smoter, razlike, ki postavlja, da je človeška družba odprta za samo sebe le, če je zajeta v neko odprtje, ki ni njeno delo.41 Prek določitve statusa oblasti kot mesta neposrednega ujemanja zunanjosti in no- tranjosti družbenega smo tako prišli do tistega pojma, ki je v resnici konceptualno izhodišče Lefortove politične filozofije - do pojma simbolnega. Odkritje političnega v demokratični revoluciji bi lahko nemara s stališča Lefortove politične filozofije opredelili na kratko tudi kot udejanjenje političnega in vzpostavitev družbenega v 39. Ibid., str. 194; slov. prev. v Filozofski vestnik 1/1989, str. 194. 40. Ibid., str. 28. 41. Ibid., str. 262. 42. Ibid., str. 14. Claude Le fort in politična filozofija 107 njuni simbolni razsežnosti. Temeljno nalogo lastne rekonstrukcije vidi Lefort v »razkritju simbolne razsežnosti družbenega«;42 oblast je postala, s tem ko je njeno mesto določeno in upodobljeno kot prazno, čisto simbolna instanca; simbolne so po svojem bistvu človekove pravice; simbolna forma je samo bistvo političnega... Lefort uporablja svoj ključni pojem v različnih povezavah in pomenih, ki jim vsem tu ne bomo sledili. Razmišljati na ravni simbolnega pomeni za Leforta najprej izob- likovanje konceptov, ki se ne gibljejo več v alternativi historicizem-naturalizem/ transcendentalizem - konceptov, ki postavljajo proti historicizmu miselno izkustvo o neki izvorni zmožnosti razločevanja med resničnim in lažnim, pravičnim in kri- vičnim, dobrim in zlim, proti predstavi o večni »človeški naravi« ali o čistem, brezpogojnem Subjektu pa izkustvo o tem, da doseže misel samo sebe prek tega, kar prihaja od zunaj, kot posledica njene vpisanosti v družbeno-zgodovinski svet.43 Simbolno je, dalje, pojem, s katerim je v refleksijo političnega kot konstitutivni del družbenega vključeno področje reprezentacij, raven, na kateri se družbena razmer- ja »govorijo« in »izražajo«: 4 4 simbolna narava oblasti je dosežena s spoznanjem, zapiše Lefort, da pozicija oblasti ni ločljiva od njene reprezentacije,45 znanstvena analiza se približa filozofskemu raziskovanju takrat, ko jo njen lasten spoznavni proces prisili, da zapusti jasno razmejeno področje političnih danosti, ko išče, deni- mo, razlog za pristanek na politično dominacijo zunaj političnega področja v sferah religije, prava, ideologije...46 Tudi tu uporablja Lefort razmejitev, ki umešča re- prezentacijo družbenega na neko mesto, ki je hkrati zunaj in znotraj družbenega: resda je na eni strani pomanjkljivost znanstvene analize v tem, da jemlje reprezen- tacije, tisočero znamenj, prek katerih družba prepoznava samo sebe, kot nekaj, kar je nekako od zunaj cepljeno na družbeno telo, da torej spregleduje, v kakšni meri je področje reprezentacij notranje logiki delovanja družbenih sistemov in subsiste- mov, toda na drugi strani, denimo, krščanstvo uči filozofijo, da način, kako ljudje upodabljajo najsplošnejše pogoje svojega življenja, ni le produkt človeške aktivno- sti, da spreminjanje religij ni le znamenje človeške invencije Boga, ampak tudi znamenje dešifriranja Boga, »presežka biti nad prikaz nos tjo