LETNIKXVIII., ST. 26 (845) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 11. JULIJA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
Ne polovičarstvu!
V	petek, 5. julija, je izšla prva okrožnica papeža Frančiška z naslovom Lumen fidei -Luč vere. Dokument, ki so ga predstavili na tiskovnem uradu Svetega sedeža, je razdeljen na štiri poglavja. V uvodu je papež Frančišek zapisal, da je Lumen fidei skoraj v celoti pripravil zaslužni papež Benedikt XVI. in da je sam dodal nekaj dopolnil, tudi zato je svet medijev takoj poimenoval okrožnico kot "okrožnico dveh papežev", pa čeprav jo je podpisal samo papež Frančišek, sicer ne bi imela nobene cerkvenopravne veljave. Okrožnico o veri pa je vseeno treba prišteti k prvima dvema okrožnicama Benedikta XVI. o ljubezni in upanju.
Sveti oče Frančišek nas preseneča vsak dan znova in vsak dan z novostmi, tako je presenetil tudi s tem, da je svojo prvo okrožnico pripravil kot nadaljevanje dela svojega predhodnika, ki se je umaknil zaradi starosti, slabega zdravja in zaradi velikih težav, ki jih je videl predvsem v rimski kuriji in je bil zanje mnenja, da je prav, da jih reši nekdo, ki ima več moči. Nobena skrivnost ni, da je vrh Cerkve, če lahko tako imenujemo rimsko kurijo, danes v resnih težavah, o čemer pričajo vsakodnevne novice, ne nazadnje tudi dejstvo, da je sveti oče Frančišek imenoval posebno komisijo, ki naj razišče nespodobno pranje denarja v vatikanski banki IOR, v kateri sta bila prisiljena minuli teden odstopiti dva vodilna moža, italijansko sodstvo pa je nekaj vidnejših sodelavcev te vatikanske banke poslalo v pripor z obtožbo hudih finančnih zlorab, če se omejimo samo na banko, o kateri je v enem svojih nagovorov papež Frančišek že dejal, da ni življenjskega pomena za obstoj Cerkve.
V	svojih vsakodnevnih nagovorih, predvsem pa z dejstvom, da še vedno noče oditi stanovat v papeško stanovanje, sveti oče jasno kaže svetu in rimski kuriji, da hoče postopoma očistiti hierarhični vrh, da se hoče znebiti vsega tistega škodljivega, koruptivnega, nečistega balasta, ki ga v Cerkvi itak ne bi smelo biti, zato nenehno obsoja korupcijo, nečistovanje, stremuštvo, karierizem, graja opravljivce in lažnike, zahrbtneže, pobeljene grobove ter pokvarjence vseh vrst, napuha polne ter blišča, bogastva željne visoke predstavnike Cerkve, nenehno postavlja na prvo mesto evangelij in Njegovo resnico. Predvsem pa preseneča s svojo neformalnostjo, ki je bližja sodobnemu človeku, kot so vse navlake, ki se jih je v Cerkvi nabralo skozi stoletja preveč, vabi predvsem posvečene osebe, naj se vrnejo h koreninam krščanstva, naj se odpovejo minljivi slavi in blišču, brez vsakih težav spregovori tudi o tem, kako tudi sam rabi pomoč pri vodenju Cerkve in zato ustanovi posebno komisijo kardinalov, čisto brez vsake dlake na jeziku pove, da obstaja "gayevski lobby" v vrhu rimske, in ne samo rimske!!!, kurije in pove, da se še posvetuje, "kaj bomo lahko ukrenili!, še in še bi lahko naštevali. Konec minulega tedna je šest tisoč zbranih sester raznih redov in bogoslovcev z vsega sveta pozval, naj se odpovedo "udobnim in luksuznim avtomobilom, ker ni lepo videti ne duhovnike ne sestre v zadnjem modnem avtomobilu"; avto naj služi le temu, da nam pomaga pri prevozih, a naj ne bo znamenje uspeha, bogastva, poroga revnim, lačnim otrokom po svetu. Vsak dan znova papež Frančišek nagovarja vse nas, naj se vrnemo k resnični veseli novici, ki jo prinaša vedno sveži evangelij, ko zahteva od vsakogar izmed nas dejanja in ne besed, sicer je naša vera prazna!
Če za besedami ni dejanja, je vse zaman!
/ str.2
‘ '-'•••	''v	.;	'	>.	•’	~	V"	v-	.	-	.a	.
*'	•	'	•*',.*>	V	^* • ••	-V'	*	*	•	‘	'jot**-
:■ • ’	.	*	'ih-	M---*	vi v .v #} m
. ‘i" . . '*	&&&	..	rv
Foto DPD
Spet v ospredju ukinitev pokrajin
Sprememba pokrajin in prenos njihovih funkcij
Prejšnji teden je na italijanski politični sceni spet stopila v ospredje debata o ukinitvi pokrajin. Najprej je ustavno sodišče določilo neustavnost določil zakonskega dekreta "Salva Italia" o reformi pokrajin, nato je predsednik vlade Enrico Letta sestavil in vložil v parlament predlog ustavnega zakona, ki bo izbrisal besedo in institucijo "pokrajina" iz ustave oziroma iz ureditve italijanske republike. Predsednik Letta je izjavil, da namerava vlada izpeljati, kar je napisano v političnem programu o ukinitvi pokrajin.
V	torek, 2. julija, je ustavna skupščina razveljavila vse tiste člene Montijevega zakonskega dekreta "Salva Italia" (štev. 201/2011), ki so predvidevali krčenje števila pokrajin in so jih spreminjali v drugorazredne institucije. Ustavno sodišče je črno na belem zapisalo, da ni mogoče posluževati se zakonskega dekreta za izpeljavo organske reforme javnega sistema, ker je v nasprotju s 77. členom ustave. Ustavno sodišče se je izreklo glede dveh vprašanj, ki so ju izpostavile dežele (med temi tudi dežela FJK). Sporni točki sta bili sprememba pokrajin v drugorazredne institucije in prenos njihovih funkcij na občine. 23. člen dekreta je določal, da po novem Pokrajino vodi predsednik, izvoljen od pokrajinskega sve-
Pogovor
Vsedržavni duhovni svetovalec Coldiretti g. Paolo Bonetti o zemlji kot življenjskem vodilu
ta, pokrajinski odbor je pa ukinjen. Pokrajinski svet naj bi štel 10 svetnikov (danes jih je 24), ki bi jih izvolili svetniki občin. Ustavna skupščina je podčrtala določila 117. člena ustave, ki poverja državi kompetenco oblikovanja volilne zakonodaje in oblikovanje državnih organov ter funkcij lokalne uprave. 133. ustavni člen določa, da zakon (ne zakonski dekret) lahko spremeni pokrajinska okrožja in ustanovi nove pokrajine. Ustavno sodišče je razveljavilo tudi člene, povezane s t. i. spending review. To je tehnična obrazložitev ustavne razsodbe.
Razsodbe ustavnega sodišča niso tehnične, ampak politične narave, ker preverjajo ustavnost - tj. skladnost delovanja parlamenta, vlade in sodstva (ki se poslužujejo instrumentov, kot so zakoni in zakonski dekreti, razsodbe ipd.) z določili ustavne listine. Najpomembnejši del ustave so temeljna načela, na katerih sloni Repulika, k tem spada člen štev. 6, ki izrecno govori o manjšinah. Drugi del ustave (od 55. do 139. člena) obravnava ureditev Republike in v teh členih so točno določene kompetence in relacije, ki urejajo delovanje različnih državnih organov.
Razsodba ustavnega sodišča potrjuje pomembnost in vrednost zakonskih določil, ki jih mora oblikovati parlament in ne vladni organ. Razsodba je tudi prisilila predsednika Letto, da je pripravil akt, ki ga bo moral izglasovati parlament; videli bomo, ali se bo in kako se bo parlament izrekel za ukinitev pokrajin oz. reformo ureditve javne uprave. Predsednica dežele Debora Serracchiani je potrdila stališče, da tako, kakor je predvideno v programu koalicije, namerava izpeljati reformo krajevnih uprav, ki predvideva ukinitev pokrajin (it. "superamento").
/str. 16 Mara Čemic Podpredsednica pokrajine Gorica
Papež Frančišek na Lampedusi
Od globalizacije ravnodušnosti do globalizacije solidarnosti
Za cilj svojega prvega apostolskega potovanja je papež Frančišek izbral Lampeduso. Sin priseljencev, ki je že kot kardinal opozarjal, da mora Cerkev stopiti iz sebe in hoditi proti geografskim in "bivanjskim periferijam", se je želel najprej srečati s priseljenci, begunci, pre-bežniki; na otoku med Sicilijo in Tunizijo, ki je neverjetno blizu afriški obali, na obrobju Evrope. Sredi morja, ki je za mnoge simbol upanja in bi moralo združevati svet revnih in bogatih; isto morje pa je žal tudi simbol smrti, pokopališče okrog dvajset tisoč oseb, ki niso nikdar dospele do italijanske obale... Zato je bil zgodovinski obisk Petrovega naslednika na tem otoku v ponedeljek, 8. julija, hkrati prazničen dan, saj ga je res navdušeno sprejela množica migrantov, prostovoljcev in domačinov, pa tudi dan bolečega spomina.
Mož v belem, ki ga niso spremljali ne visoki vatikanski cerkveni dostojanstveniki ne "ugledni” rimski politiki, se je najprej poklonil spominu na umrle priseljence na krovu patruljnega čolna obalne straže, s katerega je na kraju velikega brodoloma izpred nekaj let tudi vrgel venec cvetja v morje.
DD / dalje na str. 5
Vseslovensko srečanje Slovencev v zamejstvu in po svetu
V središču so bile odslikave
slovenstva
V	državnem zboru je bilo tradicionalno julijsko vseslovensko srečanje, na katerem se zberejo predstavniki Slovencev iz zamejstva in po svetu. Nosilna tema letošnjega srečanja, ki je bilo že trinajsto po vrsti, so bile odslikave slovenstva.
Udeležence so uvodoma pozdravili predsednik DZ Janko
veniji. Hkrati je udeležence povabila na dvodnevno prireditev Dobrodošli doma, ki jo je ob koncu tedna v Ljubljani pripravil Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Po besedah predsednika komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Danijela Krivca je bilo to srečanje priložnost, da "zajamemo vse barve,
šolajo v tujini.
Mejnike v zgodovini slovenske manjšine in rezijanskega narečja v Videmski pokrajini, sedanjo organiziranost društev in organizacij, ki delujejo v tej pokrajini, in prihodnje projekte je predstavila Luigia Negro. Poudarila je, da je vitalnega pomena za ohranjanje slovenstva izobraževanje v slovenskem je-
Veber, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel in predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Danijel Krivec. Veber je poudaril, da so Slovenci, ne glede na to, kje so, neločljivo povezani s Slovenijo kot matično domovino, izjemnega pomena pa je po njegovih besedah skrb za ohranjanje jezika in kulture. Vsi, ki živijo izven meja Slovenije, so po njegovih besedah neprecenljivi ambasadorji in promotorji Slovenije po svetu.
Komelova je poudarila, da "Slovenija je bila, je in vedno bo" domovina vseh Slovencev iz sveta in zamejstva, po njihovi zvestobi in zavesti pa bi se lahko zgledovali tudi vsi v Slo-
odtenke, pa tudi morebitne sence delovanja" slovenskih skupnosti po svetu in v zamejstvu, ki lahko v teh časih veliko pripomorejo k sodelovanju, tako na gospodarskem kot drugih področjih, med Slovenijo in posameznimi državami, kjer živijo pripadniki slovenstva. Anton Mavretič iz ZDA je zbrane nagovoril prek videokonference. Poleg kratkega zgodovinskega razvoja slovenstva se je navezal tudi na današnje razmere in poudaril, da bi morala imeti Slovenija bolje organizirane stike z intelektualci, ki živijo izven njenih meja, hkrati pa si prizadevati, da bi imela od treh do sedem svetovno prepoznavnih izdelkov in poskrbeti za vračanje tistih, ki se
ziku.
Mirjam Milharčič Hladnik je spregovorila o odslikavah slovenstva v sestavljenih identitetah in medkulturnih dialogih in opozorila na pomen osebnih izkušenj in osebne zgodovine posameznikov. Življenje v več svetovih, več jezikih in več kulturah je potrebno po njenih besedah jemati kot bogastvo in srečo ter nekaj, kar nas lahko povezuje in plemeniti.
Joe Valenčič iz Clevelanda pa je na kratko predstavil osebne izkušnje slovenske skupnosti čez lužo, ki sedaj na nekaterih področjih po njegovih besedah doživlja renesanso.
V	popoldanskem delu srečanja so bile na programu razprave posameznih udeležencev.
Svet slovenskih organizacij je ogorčen zaradi objave razpisa za zaposlitev vodstvenega in upravnega osebja z znanjem slovenskega jezika pri deželnem šolskem uradu za Furlanijo Julijsko krajino. Dejstvo, da je bil 28. maja 2013 ta razpis objavljen v uradnem listu, je sicer lepa novica, kot je tudi razveseljivo, da so podrobnejši podatki dostopni tudi v slovenščini. Problem pa se postavi, ko se odpre vzorec vloge, ki je le v italijanskem jeziku, in je pri tem še posebno navodilo, ki določa, da
mora biti obrazec izpolnjen (compilare/redigere) samo v italijanskem jeziku.
Svet slovenskih organizacij se zahvaljuje prof. Samu Pahorju, da je o tem problemu seznanil krovni organizaciji. SSO pričakuje, da bodo pristojne šolske oblasti hitro ter primerno ukrepale in bo zadoščeno temu, kar je določeno v zaščitnem zakonu glede pravice do uporabe slovenščine v odnosu z javno upravo.
Svet slovenskih organizacij ocenjuje kot nedopustno dejstvo, da se po dvanajstih letih od sprejetja
zaščitnega zakona še vedno dogajajo taki primeri, kjer je slovenski jezik dejansko zapostavljen, in to celo takrat, ko gre za funkcijo, namenjeno slovenski narodni skupnosti v FJK. Še posebno skrb vzbujajoče je, da se to dogaja ravno na področju šolstva. Svet slovenskih organizacij poziva tudi pristojna šolska predstavništva in sindikat slovenske šole, naj posežejo pri deželnem šolskem skrbništvu, da se razpis primerno uredi in so vloge zagotovljene tudi v slovenskem jeziku.
S 1. strani
Ne polovičarstvu!
To nam sporoča s svojim življenjem in dejanji ter nagovori	papež
Frančišek, ko postavlja obrekovalce, zahrbtneže, tatove, kri-vičneže, opravljivce, lažnike, nečistovalce, pokvarjence pod luč žarometov javnosti, saj vsak dan znova govori prav o tem, da je v sami Cerkvi in med nami kristjani veliko stvari hudo
narobe, pa čeprav "so med nami in v sami kuriji tudi sveti ljudje".
Tudi v tej luči moramo razumeti papeža Frančiška, ki je te dni podpisal dekrete za imenovanje dveh novih svetnikov, in sicer dveh svojih velikih prednikov: Janeza Pavla II. in Janeza XXIII.
"Biti kristjan ne pomeni delati
Slovensko Ministrstvo za kulturo
Kulturni in sakralni objekti brez obdavčitve
Svet slovenskih organizacij
Pri razpisu za slovenske šole slovenščina ne sme biti zapostavljena!
Ministrstvo za kulturo ocenjuje, da bi bilo treba predlog zakona o davku na nepremičnine dopolniti tako, da bi bili davka oproščeni kulturni spomeniki, nepremičnine, ki imajo status javne kulturne infrastrukture, in tudi sakralni objekti. Meni, da bi plačilo davščin lahko otežilo ali ogrozilo delovanje verskih skupnosti.
Kot so povedali na ministrstvu, je oprostitev obdavčitve za kulturne spomenike državnega ali lokalnega pomena nujna predvsem za vzpodbudi-tev njihove revitalizacije, saj so z njihovim upravljanjem povezani visoki stroški za obratovanje in vzdrževanje ter zahteven varstveni režim z omejitvami glede gospodarskega izkoriščanja. Razglasitev za kulturni spomenik po navedbah ministrstva predstavlja omejevanje lastnine spomenika, ekonomska obremenitev lastnika spomenika pa, da je bistveno večja od obremenitve lastnika nepremičnine, ki ni razglašena za spomenik. Kulturne spomenike je po navedbah ministrstva že ob sedanjih pogojih obdavčenja zelo težko prodati ali oddati v najem, tudi lokalne skupnosti niso zmožne same zagotoviti sredstev za celovito obnovo, vzdrževanje in obratovanje.
Ministrstvo bi iz obdavčitve izvzelo tudi nepremičnine, ki imajo status javne kulturne infrastrukture. Ta je sicer že po definiciji lahko le v državni lasti oziroma v lasti lokalne skupnosti, tako da plačilo davka ne bi prineslo svežega kapitala niti v državni proračun niti v proračun občin.
Javni zavodi s področja kulture, ki so večinoma upravljavci državne javne kulturne infrastrukture, že sedaj plačujejo visoke zneske nadomestila
za uporabo stavbnega zemljišča, pravijo na ministrstvu, kjer menijo, da bi oprostitev prispevala k pozitivnemu vplivu na kulturno dejavnost v teh nepremičninah.
Ministrstvo predlaga tudi, da bi lahko občine znižale davčno stopnjo do 50 odstotkov za nepremičnine, za katere je v registru nepremičnin evidentirano, da so kulturna dediščina in da jo lastniki vzdržujejo.
"Ker je v javnem interesu ohranitev kulturne dediščine, in ne njen propad, je prav, da skupnost z davčnimi olajšavami zagotovi pomoč pri obnovi in vzdrževanju naše skupne dediščine", pravijo. Predlagana obdavčitev sakralnih objektov pa postavlja vprašanje prekomernega posega države v versko svobodo oziroma bojazen, da verske skupnosti ne bodo zmogle plačila davščin in da bo zaradi tega v znatni meri oteženo ali celo ogroženo njihovo delovanje, menijo na ministrstvu.
Poleg tega so objekti verskih skupnosti iz zgodovinskih in drugih simbolnih razlogov skoraj izključno objekti z bistveno višjo vrednostjo od objektov drugih nepridobitnih organizacij, čeprav v primerjavi z drugimi sploh niso tržno blago in/ali tržno zanimivi.
"Graditev in posedovanje objektov, namenjenih bogoslužju oziroma drugemu obredju, sodi v sklop človekove pravice do verske svobode. Država to pravico pospešuje", pravi ministrstvo.
Zato predlaga, da se med izjeme dodajo objekti registriranih verskih skupnosti, ki so namenjeni izključno obredju (cerkve, kapele, znamenja, džamije, molilnice, sinagoge, templji ipd.) ter življenju in delu redovnih skupnosti (samostani).
Nedopustno!
Qvi si parla soltanto italiano
Dne 28. maja 2013 je bil v uradnem listu Italijanske republike objavljen razpis natečaja za redno zaposlitev vodstvenega in upravnega osebja z znanjem slovenskega jezika pri deželnem šolskem uradu za Furlanijo Julijsko krajino. Podrobnejše podatke je mogoče dobiti na spletu tega državnega urada v italijanskem in slovenskem jeziku. Gre za eno mesto upravnega vodje, za tri mesta upravnega funkcionarja in za tri mesta upravnega sodelavca. Pri vsaki od teh kategorij je napis "vzorec vloge", kjer dobiš obrazec prošnje za udeležbo pri natečaju (v italijan-
skem besedilu piše "modello di domanda"). Klikneš seveda pri slovenskem napisu in se pojavi "vzorec vloge" izključno v italijanskem jeziku. Toda to še ni najlepše! Na obrazcu za prvo kategorijo piše "da compilare in lin-gua italiana", na obrazcu za drugo in tretjo kategorijo pa piše "da redigere in lingua italiana". V deželnem šolskem uradu obstaja tudi IV. urad ali urad za slovenske šole. Ta ima celo uslužbenca, ki je zadolžen za prevajanje in tolmačenje, deželni šolski urad pa sodeluje pri Državnem splošnem okencu za Slovence v ulici Piccar-di 9/1, kjer je ob torkih in petkih
Povejmo na glas
od 9.00 do 12.30 na razpolago predstavnik šolske oblasti za informacije in baje tudi za prevajanje. Toda zaradi pisne zapovedi, da je treba izpolniti obrazec v italijanščini, kdo ga bo prevajal
v	slovenščino, ko pa mora biti izpolnjen v italijanščini?... Slovenci v Italijanski republiki imamo zbirno narodno stranko Slovensko skupnost, potem imamo kar dve krovni organizaciji (Slovensko kulturno gospodarsko zvezo in Svet slovenskih organizacij), menda imamo še vedno Sindikat slovenske šole, potem bdi nad našo manjšino v imenu Republike Slovenije Generalni konzulat. Pa vendar ni nihče opazil strahovite kršitve državnega in mednarodnega pravnega reda in ni posegel. Vse je uspaval “tržaški duh" s koncerta 13. julija 2010!
Za družbenopolitično društvo Edinost Samo Pahor
stvari, ampak pustiti se prenoviti Svetemu Duhu", je rekel tik pred odhodom na kratek dopust minuli konec tedna sveti oče in nadaljeval: "Biti kristjan pomeni, da se Jezusu pustimo prenoviti v tem novem življenju. Krščansko življenje ni kolaž stvari. Je uravnotežena, skladna celovitost, ki jo ustvarja Sveti Duh. Prenavlja vse: prenavlja naše srce, naše življenje in nam pomaga živeti na nov način, na način, ki zaobjema celovito življenje. Kristjan ne moreš biti napol, na polovičen čas"!
Izjemno pomembno, a skoraj pozabljeno
Ni prav, da gredo hitro v pozabo dobrodelna dejanja kot tista, da sta filmska zvezdnika Sandra Bullock in Leonardo Di Caprio namenila potresencem na Haitiju po en milijon dolarjev, toliko manj prav je, da se isto dogaja s politično izjavo obžalovanja za vse hudo, s katerim se je en narod pregrešil zoper drugega. V mislih imamo srbskega predsednika Tomislava Nikoliča, ki je pred dobrima dvema mesecema za televizijo Bosne in Hercegovine rekel dobesedno tole: "Pokleknem in se opravičujem. Prosim za odpuščanje za zločine, storjene v imenu srbskega naroda". To je bilo opraviči-
lo	za pokol v zloglasni Srebrenici, kjer je bi-
lo	11. julija 1995 - torej na današnji dan pred osmimi leti - s strani srbskih vojakov pobitih okrog osem tisoč muslimanov, kar je sodišče
v	Haagu deset let kasneje opredelilo kot genocid. Lahko, da se zgodovinska izjava srbskega predsednika ni zdela prepričljiva, ker je isti predsednik takoj po svoji izvolitvi pred dobrim letom dni napovedal, da si bo Srbija prizadevala za polnopravno članico Evropske unije, vendar se nikoli ne bo odrekla Kosovu in je s prvim obiskom na tuje v Rusijo dal vedeti, da za njegovo državo obstajajo tudi druge poti. Lahko se njegovo opravičilo ni zde-
lo	prepričljivo, ker je Balkan pač Balkan, ki mu v nobenem primeru ne gre zaupati. Lahko obžalovanje za zločin ni bilo po volji Evropi, saj naj bi njene čete v mirovnem posegu OZN Srebrenico ščitile in varovale. Ker se to ni zgodilo, čeprav se je vedelo, da bo do
pokola prišlo, je bilo bolje neizrečeno krivdo in tudi predsednikove besede potisniti v pozabo. Lahko je tovrsten pokol nekaj tako strašnega, da ga v bistvu ni mogoče sprejeti in se zato preobrazi v molčečo travmo. Lahko so izjave obžalovanja s strani visokih politikov tako silno redke, da vanje sploh večne verjamemo, če pa se že zgodijo, ne vemo, kaj bi z njimi počeli. In vendar gre za izjemno pomembno dejanje, ki ga kljub naštetim pomislekom - le-ti dragocenost obžalovanja zmanjšujejo - nikakor ne bi smeli prepustiti pozabi ali ga potisniti v odmaknjen kot naše podzavesti. Ne nazadnje sta obžalovanje zaradi storjenih dejanj in odpuščanje storilcem edina, zato pa rešilna pot za ustvarjalno prihodnost, in to tako v osebnem življenju kot v življenju med narodi. Brez obžalovanja storilcev je težko zahtevati od žrtev, da odpustijo, pa tudi če te odpustijo in ni obžalovanja, ne pride do rešitve, ker so pač storilci še naprej prepričani o svojem prav. Seveda sta obe stvari povezani in pomagata druga drugi, ali pa se zakrkneta. Jasno je, da pride do iskrenega obžalovanja le tedaj, kadar storilca njegovo krivično dejanje teži, obžalovanje ga potem te teže razbremeni in odpre pot novemu sodelovanju. In iskreno odpusti le tisti, ki ga njegova zamera boleče hromi, da se ne more odpreti skupni prihodnosti. Težko se je obrniti v7pravo smer, ampak brez nje na vse soudeležene pade strupena senca, ki se lahko nikoli več ne umakne.
Janez Povše
glas_______________Deseti	gledališki	festival______,,.,^20,3	3
MAVHINJE
10. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin
Zadnji gledališki utrinki in slovesno
nagrajevanje
Po ponedeljkovem in torkovem oddihu, ki so ga bili gotovo prepotrebni predvsem prireditelji, člani ŠKD Cerovlje-Mavhinje, ker so vsak dan neutrudno skrbeli za
čim boljši potek desetega Zamejskega festivala amaterskih dramskih skupin, s tehničnega, pa tudi kulinaričnega zornega kota, je ta jubilejna gledališka pustolovščina v sredo, 3. julija 2013, spet priklicala množico gledalcev v Mavhinje na prizorišče pod šotorom, na dvorišču nekdanje osnovne šole J. M. Aleksandrova, in na lepi mavhinjski trg, ki ga letos skoraj nikoli ni obsijala milina luninega svita. Sredin večer so uvedli mladi zanesenjaki Mladinske gledališke skupine Slovenskega kulturnega kluba. Letošnji festival je na splošno preveval svež pomladni vetrič, saj se ga je udeležila razveseljiva množica mladih (bilo jih je nad sto!), ki jih je v svoje čare ujela prikupna, a zahtevna modrica Talija. Zato so se odločili svoj prosti čas nameniti ponavljanju dramskih besedil in večkrat utrujajočim vajam, da bi čim lepše počastili to skrivnostno muzo, ki kaže zdaj resnobno, zdaj šaljivo obličje. Enajst gledaliških navdušencev se je pod štiriročnim režijskim vodstvom mladih Maruške Guštin in Patrizie Ju-rinčič predstavilo s komedijo Georgesa Feydeauja Krojač za dame. Patrizia Jurinčič je za skupino tudi priredila ta iskrivi Feydeaujev tekst. Žal je komedija v mladih, še neizkušenih režijskih rokah izgubila tisto blestečo lahkotnost, značilno za Feydeaujeva dela. Francoski dramatik Feydeau (1862-1921) je, kot znano, edinstven mojster bulvarskih komedij s farsičnim prizvokom, ki s satirično, bodičasto paličico udrihajo po napakah družbe s konca 19. in začetka 20. stoletja. Družbeno življenje se je od tedaj spremenilo, a človeške hibe in slabosti ostajajo prav enake. Laži in male ter velike prevare, ki v Feydeaujevi igri rastejo kot gobe po dežju, se tudi v sodobnem času kar se da bohotijo in zato so ti njegovi 'vodvili' vsebinsko še kako aktualni. Ker pa je bil Feydeau izredno natančen, celo matematično pikolovski pri dramaturški zgradbi, je sam tudi svetoval, kakšna naj bo scenska postavitev, pri kateri je kopica vrat, pa večkrat še omar, nujna - če jo seveda režiser in igralci znajo spretno in domiselno izkoristiti - za kar najbolj komičen zaplet in razplet predstave. Le-ta pa mora biti dina-
mična, da učinkovitost in stopnjujoča napetost, zapletenost in komičnost ne popustijo. Režiserki sta se odločili za prazen odrski prostor, na katerem je le črn divan (ki je bil, resni-
ci na ljubo, scenski element v kar nekaj predstavah). Nastopajoči pa se pojavljajo in izginjajo za odrskimi zavesami ob straneh. Taka scenska rešitev bi verjetno še poklicnim igralcem delala preglavice, ker je pač zmanjkala vsa konkretna opora za učinkovito zunanjo podobo predstave, ki je pri Feydeauju tako pomembna.
Igralci so tekst o skokih čez plot, kosmatih lažeh... dobro obvladali, a duhovite replike, večkrat 'nekako zdrdrane', brez nujne situacijske komike, ki jo širokogrudno ponujajo Feydeaujeva dramska besedila, so izgubile učinkovito moč, prav tako tudi komične bleščice, ki pri tem mojstru 'lahkotnih' komedij vselej sprožajo salve smeha. Če teh iskric ni, potem vsa uprizoritev "zvodeni".
Prešeren smeh pa je odmeval na mavhinjskem trgu, ko sta se na odru 'pod zvezdami' pojavila Matej Gruden in Iztok Cergol v predstavi (u) TRI (n) KI. Oba sta dobro poznana glasbenika. Za nastop na mavhinjskem festivalu je Matej Gruden napisal posrečen, vsebinsko tehten tekst, ki pod pomenljivim naslovom (utrinki iz življenja naših vasi na Krasu in triki, s katerimi se marsikdo skuša polastiti naše zemlje, lakomneži namreč prežijo na vseh koncih!) na šaljiv, duhovit način obravnava stvarnost na zamejskem Krasu. Marsikateri 'podjetnik' ima skomine po slovenski zemlji, da bi se na njen račun okoristil, tudi tako, da bi ob pomoči sebi enakega arhitekta zgradil ničkoliko stanovanj. A na Krasu se zmeraj najde kak 'Woča', trdoživ oče, ki ne popusti, ki mu je zemlja kot svetinja in jo brani z vsemi močmi. Ta pokončni Slovenec v predstavi ob koncu navduši še
lenega in brezdelnega sina, zasanjanega v vzhodno 'duhovnost', za obdelovanje domače zemlje, ki je neprecenljive vrednosti za našo narodno skupnost. Matej Gruden je tega klenega, trdnega Slovenca, ki dela od zore do mraka in mu je edina zabava domača osmica, prisrčno orisal v sočnosti narečne govorice. S sproščenim nastopom je v še-gavost nasul kar precej grenkih resnic, s katerimi se nenehno soočamo v tem našem malem svetu, kjer živijo tudi taki pokončneži, kot je ta Grudnov 'Woča'. Njegov soigralec Iztok Cergol se je spretno levil v različne like, sina, soseda, politika, ki bi radi tega zavednega Slovenca, trdno zakoreninjenega v domači zemlji, tudi z zvijačo ujeli na svoje limanice. Predstava, ki so jo gledalci nagradili z bučnim ploskanjem, je ob koncu vsakega prizora postregla s songom, posrečeno povezanim z vsebino. Pesmi na avtorsko glasbo Iztoka Cergola in Ajoše Saksida je privlačno zapel njihov avtor Matej Gruden.
Petek, 5. julija 2013
Tudi petkov večer je zaznamoval nastop mlajših igralcev, in sicer Mladinske skupine Mosp,
ki deluje v istoimenskem društvu. Helena Pertot je izbrala, priredila in zrežirala (pa tudi poskrbela za kostume, sceno, glasbo) dramsko delo Yasmine Reza Krvavi bog. Ker so v delu dramski liki le štirje, dva zakonska para, je tri vloge 'razdvojila', tako da je lahko zasedla sedem mladih igralcev. Dramska vzmet izbrane igre, ki se osredotoča na odnose med zakonci, kjer ni vse tako gladko in jasno, kot se zdi na prvi pogled, je pretep med dvema sošolcema, pri katerem jo eden dobi s palico in pri tem izgubi dva zoba. Zaradi tega dogodka se starši obeh srečajo, da bi primerno ukrepali. Pri tem le na videz vljudnem pogovoru se polagoma pokažejo vse njihove slabosti, prikrita trenja, nezanimanja za družinske zadeve, obsedenost z delom, ki potiska v ozadje nerazčiščene zadeve v odnosih med paroma. Skratka, to je dramski tekst, ki ob odrski postavitvi zahteva dokajšnjo poglobljeno analizo likov s psihološkega vidika in njihov jasni značajski oris. Vse to pa je res prevelik zalogaj za zelo mlade igralce, ki si šele nabi-
rajo odrskih izkušenj. Zaradi tega je ves dramski razplet ostal na ravni dobro naštudiranih replik. Izbira primernih del za igralce, s katerimi mora mentor ustvarjati predstavo, zahteva pač izjemno tehten premislek.
Na trgu pod milim nebom, na katerem je tudi tokrat oblačna koprena zastrla zvezde, sta se v spremljevalnem sporedu festivala predstavili dve 'stari' znanki, Irene Pahor in Tatiana Malalan.
V lahkotnem, na račun moških sicer kar ujedljivem kabaretnem slogu sta, pod naslovom Pupeskrasakabaret in v narečni "spakedranščini" z italijanskimi primesmi, natrosili kar nekaj takih življenjskih resnic in družinskih situacij, v katerih v sicer karikiranih stereotipnih utrinkih lahko vsakdo najde tudi delček lastnih vsakdanjih malih križev in težav. Irene Pahor je poosebila starejšo gospo Jole, ki bi se rada še malo poveselila, saj je prepričana, da je njen videz še mladosten, in mlajšo Mariuc-cio, družinsko mater, na kateri sloni vse breme gospodinjstva; mož je v pokoju in cele dneve poseda pred televizijo, sin je zmeraj zdoma, hčerka pa se po cele ure Tišpa' v kopalnici, ona pa kar naprej pere, lika... Tatiana Malalan pa se je vživela v starejšo, 'zarjove-no d'vičico' Vando, ki še upa, da bo prišel ponjo kak 'princ', pa še v samooklicano 'pevsko zvezdo' Helenco Spodk-lanca in nazadnje v čistilko, ki toži nad vse bolj raztresenim možem. Med eno in drugo njuno kabaretno točko so čutnost, s katero je prežet trebušni	ples,
razkrila	štiri
prikupna dekleta skupine Desert roses v živobarvnih kostumih. Ti so seveda, v veselje predvsem moških gledalcev, poudarjali na glasbo ubrano valovanje bokov in čvrstih, lepo izoblikovanih ženskih teles.
Napovedovalko Anjo Colja sta v zadnjih festivalskih dneh nadomestili Cristina Leghissa in Mateja Clarici, ki je tudi smotrno uredila brošuro jubilejne-
ga festivala, v kateri bralec najde podatke desetletne zgodovine tega množičnega dogodka, zanimive zapise tistih, ki so bili na kakršenkoli način soudeleženi pri njem, pa tudi veliko fotografij, ki pričajo o desetletni festivalski poti, ki je
nedvomno pripomogla k spodbujanju gledališkega snovanja, kakor se najbolj pristno izrisuje iz žlahtnega ljubite j-skega vzgiba.
Sobota, 6. julija 2013 Oder v zatišju šotora si je v toplem julijskem večeru ogrnil plašč absurda, ko so na njem mladi igralci Gledališke skupine Katoliškega prosvetnega društva Šmihel iz avstrijske Koroške, ki ima dolgoletno tradicijo gledališkega ustvarjanja, odigrali zelo zanimivo, inovativno, natančno izdelano predstavo Kdo čaka na konec v trikoju. Uprizoritev je iz okruškov del Samuela Becketta (Čakajoč Godota, Konec igre), Edwarda Albeeja (Kdo se boji Wirginje Woolf) in Milana Jesiha (Trikot) stkala in zrežirala Aleksandra Blagojevič in ji pridala 'domač' okvir nekakšne "igre v igri”, ki se začne z zbiranjem igralcev, in pri tem lepo zazveni njihova domača govorica, preden vse skupaj 'utone' v morju absurda ob besedilih mojstrov te umetniške smeri. S sodobnim režijskim pristopom je Aleksandra Blagojevič varno vodila igralce mimo vseh čeri, na katere naletijo izvajalci pri tovrstnih dramskih tekstih. V njih se v groteskni tragikomični luči prikazujejo odtujeni medčloveški odnosi v razčlovečeni družbi, v kateri ni več prostora za moralne in duhovne vrednote, zato pa se njena zgradba, ki stoji na razrahljanih tleh, razkraja, izpraznjuje. Tako prazno je vse, da se še jezik teh dramskih likov, ki se izrisujejo v neki abstraktni luči, razkraja v absurdnih pogovorih. V teh dramah 'brez zgodbe’, kjer je vse skupaj nelogično, veje črn humor, ki hladno objame gledalca, da se še sam znajde v tem izpraznjenem svetu, kjer se brezplodno čakanje na nekakšnega vseodrešujočega 'Godota' spreminja v strah pred praznino, ki ne vodi nikamor.
Nastopajoči igralci, Marjan Ro-senzopf, Kristina Gril, Lucija Wakounig in Andreas Wutte, so se ob zelo solidnem režijskem vodstvu zrelo vživeli v te tragikomične like in jih kar se da živo opisali v vseh absurdnih niansah in eksistenčnih
stiskah. Njihov suvereni nastop je bil res vsestransko odličen, tudi ob dobro naštudiranih gibih, mimiki, in seveda občudovanja vreden, saj je prikaz takih absurdnih situacij zelo zahteven. Zato gre koroškim ljubiteljskim igralcem iskrena pohvala. Topel aplavz jim je namenilo tudi pozorno, čeprav, žal, maloštevilno občinstvo.
Veliko več gledalcev se je zbralo na mavhinjskem trgu, ko je v svoji žuboreči, barviti narečni govorici, v katero se zmeraj vriva tudi slikovit tržaški dialekt, oder pod košatima krošnjama lipe in kostanja osvojila priljubljena igralka Tatjana Turko, ki je pred leti z Ingrid Werk sestavljala neločljivo komično dvojico jezikavih branjevk z "Rusega mosta". Tokrat se je predstavila v družbi Valentine Štrain. V spremljevalnem programu zadnjega tekmovalnega večera sta se gostji prelevili v zgovorni čistilki, starejšo Rito (Tatjana Turko) in mlajšo Heleno (Valentina Štrain), ki prihaja iz Romunije, a se dobro izraža v 'kraškem narečju' in kar naprej popravlja Rito, ki so ji današnji izrazi, predvsem tisti, vezani na virtualni računalniški svet, španska vas. Rita ji s kančkom mržnje do tujcev kar naprej očita, da priseljenci, kot je ona, odžirajo službena mesta tukajšnjim prebivalcem in še bolj površni so pri delu. Sama je zelo natančna in gara že celo življenje, pri tem se huduje na italijanski politični ustroj, ki se poigrava z delavnimi ljudmi. Heleni razkriva svoje 'ljubezenske' dogodivščine in pri tem kar dobro obira moške.
Tatjana Turko, ki se je festivala v prejšnjih letih večkrat udeležila kot igralka, avtorica in režiserka, se je tudi tokrat izkazala kot izvrstna komedijantka, ki ji prirojeni igralski talent in dolgoletne odrske izkušnje omogočajo sproščen, suveren nastop. Njeno učinkovito izvajanje izvablja spontan smeh. Bolj malo spodbudno podobo realnosti današnjega sveta zna Turkova pokazati v humornih barvah, kar nedvomno blagodejno vpliva na razpoloženje publike. Le- ta ji je tudi tokrat s toplim ploskanjem izkazala, kako ima rada njene komične nastope, pri katerih se lahko sproščujoče nasmeje tudi lastnim slabostim. Aplavz je seveda šel tudi Strainovi, ki je Turkovi nudila dobro igralsko oporo in s svojimi posegi podkrepila njene duhovite puščice, na konicah katerih je vselej kapljica grenke resničnosti.
/str. 14 Iva Koršič
Prizor iz predstave Krojač za dame
11. julija 2013
Kristjani in družba
Še o novi okrožnici papeža Frančiška
"Edinost vere je edinost Cerkve!"
Papež Frančišek v uvodnem poglavju predstavi povode za pripravo dokumenta. Predvsem gre za obnovitev luči, ki je lastna veri in ki zmore razsvetliti celotno človeško bivanje, človeku pomagati pri razlikovanju med dobrim in slabim, še posebej v moderni dobi, kjer je verovanje zoperstavljeno iskanju in je vera opredeljena kot iluzija, kot skok v prazno, ki ogroža človekovo svobodo. Kot drugo želi okrožnica Lumen fidei - glede na to, da je izšla v letu vere -okrepiti zaznavanje prostranosti obzorij, ki jih vera odpira za izpovedovanje v edinosti in celovitosti. Vera namreč ni v naprej znana predpostavka, ampak je Božji dar, ki ga je treba gojiti in krepiti. "Kdor veruje,
vidi", piše papež, kajti luč vere prihaja od Boga in je zmožna razsvetliti celotno človekovo eksistenco. Izhaja iz preteklosti, iz spomina na Jezusovo življenje, a gre tudi v prihodnost, da bi nam odprla velika obzorja.
V	prvem poglavju, ki nosi naslov Verovali smo v ljubezen, papež Frančišek vero pojasni kot poslušanje Božje besede, kot klic, da izstopimo iz svoje samote in se odpremo za novo življenje, in kot obljubo prihodnosti, ki nam zagotavlja nadaljevanje naše poti v času in je zato tesno povezana z upanjem. Vera je zaupanje v usmiljeno Božjo ljubezen, je razpoložljivost, da nas Božji klic vedno znova preoblikuje, je zastonjski dar Boga, ki nas prosi ponižnosti in
poguma, da se mu zaupamo in izročimo. Papež v ospredje postavi Jezusa, ki je "zanesljiva priča" in "vreden vere", kot ključni vidik vere v Jezusa pa izpostavi "soudeleženost v njegovem načinu gledanja".
Drugo poglavje, z naslovom Če ne boste verovali, ne boste spoznali, govori o tesni vezi med vero in resnico. "Vera brez resnice ne rešuje", piše papež, ostaja lepa pravljica, projekcija naših želja po sreči. Okrožnica
nato poudarja še vez med vero in ljubeznijo, iz česar izhaja, da torej tudi ljubezni in resnice ni mogoče ločiti. In ker se poznavanje vere rodi iz zveste Božje ljubezni, sta med seboj neločlji-
vi	tudi resnica in zvestoba. Papež nato spregovori o dialogu med vero in razumom ter med drugim poudari, da vera ni nepopustljiva in da vernik ni prevzeten. Resnica nas namreč dela ponižne in nas vodi v sobivanje in spoštovanje drugega.
Evangelizaciji je posvečeno tretje poglavje okrožnice in nosi naslov Izročil sem vam, kar sem prejel. V tej povezavi papež govori o zakramentih, evharistiji, izpovedovanju vere, molitvi, desetih Božjih zapovedih. Med drugim poudari, da je vera ena sama, zato jo je treba izpovedovati v vsej njeni čistosti in celovitosti: "edinost vere je edinost Cerkve".
Zadnje, četrto poglavje okrožnice o veri nosi naslov Bog jim je pripravil mesto in pojasnjuje povezanost med vero in skupnim dobrim. Vera, ki se rodi iz Božje ljubezni, ustvarja trdne vezi med ljudmi in konkretno služi pravičnosti, pravu in miru. Vera je blaginja za vse, je skupno dobro. Okrožnica se nato osredotoči na nekatera okolja, ki jih razsvetljuje vera: najprej je to družina, utemeljena na zakonski zvezi, nato so tu mladi in seveda vsi družbeni odnosi. Govor je še o naravi ter tudi trpljenju in smrti. Papež Frančišek sklene s spodbudo, naj ne dopustimo, da se nam ukrade upanje.
JUP
Romanje
Tudi kardinal Rode na Slovaškem
Najstarejšega romanja na Slovaškem, ki je letos v Levočo privabilo kar okoli pol milijona romarjev, se je
udeležil tudi posebni odposlanec papeža Frančiška, slovenski kardinal Franc Rode. Romanje na Mariansko horo (Marijino goro), ki poteka vse od invazije Mongolov v 13. stoletju, je povezano tudi s praznikom obiskanja Device Marije. Letošnje romanje v Levoči je potekalo v znamenju 1150. obletnice prihoda Cirila in Metoda na ozemlje današnje Slovaške, ki jo Slovaki praznujejo 5. julija.
Spomin na dragega znanca
Kjer tišina šepeta
Naslova nisem ukradel pokojnemu inž. Francu Avčinu, dal sem ga sam. Čeprav sva z g. profesorjem velikokrat modrovala pred njegovim domom v objemu trentarskih gora in je dolino Zatrnik, v kateri je bival, imenoval svobodni rekreacijski center - pa ne zato, ker bi tam bil kakšen rekreacijski objekt, ampak zato, ker so si tamkajšnji prebivalci, sami vikendaši, žal intelektualci z nazivom seveda, ne pa s kulturo, prepogosto skakali preko plotov, kar je sicer v določenem obdobju veljalo - in menda velja marsikje še danes - za osebno svobodno počutje!
Gospod profesor je rad pomodroval o svojih študentih. Zato je skoraj redno prišel na obisk kdo izmed njih, kateremu je veliko-
dušno podaril oceno, da je lepše preživel počitnice in mu ni bilo treba skrbeti za jesenski vpis v višji letnik. Sicer teh študentskih vrlin ni razlagal, je pa rad prišepnil: "Ta bo na delu ničla! Iz tega ne bo nič, razen če ga bo kakšna metla (mislil je na 'dečvo') pošteno 'spucala'. Veste, ta, ta pa je nadarjen, iz njega bo še kaj! Oh, ta pa bi samo študiral in ne vidi ob sebi nič! Ta pa je Primorec, boječ, kot bi se sam sebe bal... " Tako sva premlevala enkrat tedensko kakšno urico popoldne, kajti ob mraku je zlezel v hišo, ker je proti koncu življenja slabo videl, nekako tako, kot bi se umikal prihodnosti, ki jo bo na strokovnem področju nadaljeval kdo drug...
Bilo je v jeseni leta 1966, ko so macesni v najlepšem sijaju in je
dolina Trente ena sama barvna paleta, ko me je g. profesor povabil na klepet, kot smo tedaj rekli srečanju. Z velikim veseljem mi je prinesel pravkar natisnjeno knjigo, ki je še vsa dehtela v svežini. Nasmejan mi jo izroči in reče: "To je le izšlo, in to v Mariboru pri Obzorju. Pohvalite Lilijano, čeprav me je podpisala kot so-prevajalca, garanje je bilo pa njeno, moje so bile samo nekatere korekture, pa še te sva dala Marjanu Lipovšku, da ne bi bilo kaj narobe". To je knjiga dr. Juliusa Kugyja Delo, glasba in gore. "Kar nekajkrat sem imel v rokah tipkopis, sedaj pa je tu knjiga. V izbi na okenski polici pa je poleg nekaj svežih izvodov bil še tipkopis in zraven nemški original, ves "zdelan" in tudi popisan - Ar-beit, Musik, Berge - Ein Leben. Koliko ugibanj je bilo potrebnih ob določenih nemških besedah,
da so se spojile s prelepo slovenščino"! To prevajalsko garanje, ki je trajalo kar nekaj časa, je g. doktor okronal s fotografijo na ovitku. Koga? Ugibanja so ne-
potrebna. Gre za kip, ki predstavlja Kugyja, ki gleda na Jalovec na tistem ovinku v Trenti. Dve epizodi sta povezani s tem
kipom. Malokdo ve, da je bila takrat, ko so ga postavljali, to je bilo 3. avgusta 1953, izredna megla in so ga postavili tako, da je gledal po dolini proč od Jalovca.
To so opazili šele čez nekaj dni, ko se je megla razkadila. Nato so kip obrni-
li,	da gleda na Jalovec. G. Avčin je bil zraven in se je rad muzal: "Kako te lahko Bog mimogrede "štrafa", če si preveč važen! In mi smo tisti dan v megli bili sila pomembni, pa še natankali smo daleč čez mero! Potem pa se je izkazala naša be-
da... " Drugi omembe vreden dogodek je pa ta: Ko g. Avčin ni več zmogel gorskih tur, smo ga pa velikokrat pripeljali do Kugyja in tu je obujal gorske spomine. Pred odhodom pa je s solzo v rokah pobožal kip... Zadnje dni februarja 1984 se je na trentarskem pokopališču v desnem kotu pridružil ženi Lilijani. Bil je to mrzel zasnežen zimski dan. Vrhovi so bili oviti v meglo in p. dr. Roman Tominec je z njemu lastno pieteto opravil pokop. Sklenil je: "Sedaj pa, spoštovani, se skupaj ozrimo po teh lepih planinah, ki jih je naš pokojni gospod profesor tako ljubil ..." Počakal je nekaj časa, se tudi sam ozrl naokoli in slovesno izročil trentarski zemlji tega našega znanca. Spomin na oba je ostal z bršljanom zaraščen grob, ki pa ima vsaj poleti velikokrat šopek iz svežega planinskega cvetja, ki mu ga prinesejo nekdanji njegovi študentje, ko gredo mimo.
Ambrož Kodelja
Katekizem sv. Pij a X. - stoletnica izdaje
Nepoučenost pomemben dejavnik verske krize
Ni treba, da gre mimo nas stoletnica izida tako pomembnega pripomočka, kakršen je bil, v določeni meri pa je še, katekizem katoliške Cerkve, ki je nastal na pobudo papeža Pija X., ki je bil leta 1954 razglašen za svetnika, goduje pa 21. avgusta. Doma je bil iz mesteca Riese pri Trevisu; pred nastopom škofovske službe je dodobra spoznal teren, saj je kot kaplan in župnik sedemnajst let prebil na župnijah, najprej devet let v Tombolu kot kaplan, potem pa v Salzanu kot župnik. Tudi kot škof v Mantovi, patriarh v Benetkah in kot papež je ohranil ze-
lo	realen pogled na stvari in velik socialen čut. Ena od njegovih velikih potez je bila tudi izdaja katekizma, ki je izšel konec leta 1912, a je še vedno aktualen. Poglejmo, zakaj. Najprej zato, ker je
v	njem zaobjet ves nauk Cerkve v obliki vprašanj in odgovorov -vsega skupaj je 433. Kot drug razlog za aktualnost pa bi navedel dejstvo, da so odgovori kratki, jedrnati in jasni. Takšen pripomoček je tako zlahka prišel v poštev tako duhovnikom kot samim družinam, da bi poglobili svoje versko znanje. Kardinal Leo Burke je na simpoziju, ki je bil 24. maja v Seregnu v Brianzi, takole povedal, kaj je svetega
moža gnalo k izdaji katekizma: "Sv. Pij X. je jasno videl, kako verska ignoranca ni pehala v propad zgolj posameznih duš, temveč celotno družbo, ki ni imela jasno izraženega mnenja o najpomembnejših vprašanjih... po njegovem mnenju je nevednost na verskem področju predstavljala primarni vzrok propadanja vere, zato je bil tudi mnenja, da je zdrava kateheza prvotnega pomena za poživitev vere pri ljudeh". Papež Pij X. sam pa pravi takole:	"Med
kristjani našega časa jih je namreč veliko takšnih, ki živijo v največji nevednosti glede tistih stvari, ki jih je treba vedeti za večno zveličanje. To je dandanes splošno razširjena pritožba, ki pa je povsem utemeljena. In ko rečemo med kristjani, ne mislimo samo na pre-
proste ljudi ali na pripadnike nižjih slojev, ki so včasih nevedni tudi iz opravičljivih razlogov... tudi in predvsem mislimo na tiste, ki, kljub temu da jim ne manjka iznajdljivosti in znanja, medtem ko so zelo poučeni o profanih rečeh, živijo brezbrižni in kot po naključju,
kadar gre za verske zadeve". Torej stvari, ki so tudi danes resnične in držijo; žal moramo priznati, da niti posvečeni nismo izvzeti. Tudi v slovenskem pastoralnem načrtu PiP je rečeno, da bo treba
vložiti veliko truda v to, da bi bi-
li	ljudje bolj versko poučeni. Morda bi pa kazalo spet vzeti v roke dobre stare katekizme, obrisati prah z njih in pogledati kratke in jasne odgovore, ki so v njih. Potrebujemo namreč jasnih in definitornih odgovorov, ker je ostalega govorjenja povsod že dovolj. Poleg tega pa moramo dajati v Cerkvi napotke in odgovore, bolj kot za takšne in drugačne posvetne zadeve	in
vprašanja, za večno življenje, pokazati smer in napotke, kako se zveličati. Italijanska katoliška časnikarja in komentatorja, Ales-sandro Gnocchi in Mario Palmaro (ta je tudi velik pravni
strokovnjak), ki sta "navadna vernika", a si upata povedati tudi tisto, česar se v pokoncilski Cerk-
vi	ne sme, sta se v svoji knjigi La bel-la addormentata dotaknila tudi vprašanja katekizma katoliške Cerkve. Ugotavljata, da je najprej prišlo do zamenjave sloga izražanja, saj so prešli iz jasnega in natančnega izražanja v bolj diskurzivno. Za razlago verskih zadev je sedaj potrebnih mnogo besed, marsikdaj
pa so misli izražene precej dvoumno. Če pogledamo, kakšna je resničnost, potem vidimo, kakor pravita Gnocchi in Palmaro, da bi lahko podali podobne ugotovitve, do kakršnih je prišel sv. Pij X. v svojem času: "Mnogi starši, ali vsaj tisti, ki so 'predkon-cilski otroci', so se z naraščajočo zaskrbljenostjo zavedeli tega, da prejemajo njihovi otroci in vnuki takšne vrste verski nauk, ki ne nauči ničesar. Primerjava med povprečno katoliško izobrazbo dedka, ki ima končano zgolj obvezno osnovno šolo, in njegovim vnukom, ki ima doktorat s Harvarda, je žalostna -verski nauk veliko bolje pozna ignorantski dedek kot pa mladi menedžer, ki obvlada tri tuje jezike. Izgovor, da temu botrujejo sekularizacija ali zlobni laicisti, je lepa pravljica za tiste katoliške konservativce, ki bi radi ohrani-
li	ruševine sodobnega časa. Vzrok gre iskati drugod, ker je, če rečemo s tehničnim jezikom strokovnjakov, endogen - najdemo ga znotraj katoliškega okolja. Dejstvo je torej, da krščanski nauk po 2. vatikanskem cerkvenem zboru - vedno seveda obstajajo izjeme - ne uči otrok nič natančnega, konkretnega ..." Pretiravata? Morda sta tudi nekoliko ostra, a je v tem vendarle nekaj resnice. Zakaj pa se potem čedalje več duhovnikov raje odloča, da za verouk preidejo na stare učbenike, katerih temelj je prav stari katekizem? Seveda bo kdo rekel, saj so izdali katekizem. Drži, to so storili precej pozno, natančneje leta 1992, da bi vne-
sli vsaj malo reda v zmedo, ki je zavladala na področju katoliškega nauka in ki so jo določeni nacionalni katekizmi, kakršen je znani nizozemski katekizem, le še povečali. Pa tudi, ko je katekizem enkrat izšel, so ga nekateri eminentneži že začeli minirati, češ da ni vreden nič, vsekakor pa, da gre za besedilo, namenjeno škofom in duhovnikom, za ostale pa, da bo že izšel kak nacionalni katekizem. Da niti ne govorimo o tem, do kakšnega ostraciz-ma je prišlo, ko je leta 2005 izšel kompendij Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je Benedikt XVI. formuliral po zgledu katekizma Pija X., saj je sestavljen iz vprašanj in odgovorov. V Sloveniji imamo tako zelo priročno izdajo, a saj niti ni pomembno, ker mnogi verniki sploh niti ne vedo, da ta kompendij obstaja. Zakaj bi vernikom današnjega časa sploh dajali natančne odgovore? Ne, zadeve je treba povedati na izkustveno-diskurzivni način. Kakor pravita Gnocchi in Palmaro, pa ima ta način predvsem za cilj formuliranje vprašanja, odgovore pa si moramo poiskati verniki sami. In tako bo eden stvar povedal tako, drugi drugače, veliko vprašanje pa bo, ali bo povedano v skladu z naukom Cerkve. Zmeda se je še povečala z izidom katekizma za mlade "Youcat" leta 2011, a to je že snov za kdaj drugič. Mi bomo na koncu tega zapisa le še enkrat dejali, da je stoletni katekizem še vedno "in" za pomoč pri vzgoji v zdravem katoliškem nauku.
Andrej Vončina
Kristjani in družba
11. julija 2013
POGOVOR
G. Paolo Bonetti, vsedržavni duhovni svetovalec Coldiretti
Zemlja kot življenjsko vodilo
V	sredo, 26. junija 2013, je bilo v stolnici sv. Justa v Trstu zelo doživeto vsedržavno srečanje deželnih duhovnih svetovalcev Zveze neposrednih obdelovalcev - Coldiretti, ki so prišli na obisk v deželo Furlanijo Julijsko krajino. Slovesno somaševanje je vodil tržaški nadškof msgr. Crepaldi, ob njem je bil sedanji vsedržavni duhovni svetovalec Zveze, Paolo Bonetti, ki ga poznamo kot duhovnika goriške nadškofije. Od leta 2004 je župnik župnije Marije Kraljice v Svetogorski ulici v Gorici, pred tem smo ga poznali kot zelo cenjenega duhovnika, ki je služboval v Krminu, Romjanu in Ronkah.
Na srečanju pri Sv. Justu je bil med duhovnimi svetovalci iz vse Italije tudi škofov vikar za slovenske vernike iz tržaške škofije, g. Anton Beden-čič, ki ga je škof pred kratkim imenoval za duhovnega voditelja pokrajinske Zveze neposrednih obdelovalcev.
Duhovniki so si pod vodstvom g. Bonettija ogledali več kulturnih, verskih in tudi kmetijskih zanimivosti v deže-
li,	v sredo pa so bili gostje pokrajinskega predsednika Zveze neposrednih obdelovalcev za Tržaško Dimitrija Žbogarja.
Obisk je bil priložnost, da smo vsedržavnega duhovnega voditelja, g. Bonettija, vprašali, zakaj ima omenjena sindikalna organizacija v svojih vodstvenih vrstah duhovnega svetovalca in kaj lahko Cerkev pove kmečkemu svetu. Cerkveni socialni nauk temelji na ljubezni in skrbi za življenje. Tudi za kmetijstvo velja to. Spoštovanje zemlje, ohranitev njene rodovitnosti, kakovost hrane, hrana kot vzgojno sredstvo v boju proti potratam in v iskanju skupnega dobrega, načela solidarnosti in vzajemne pomoči so vrednote, ki so del krščanskega socialnega nauka. Ustanovitelj Zveze neposrednih obdelovalcev
-	Coldiretti Paolo Bonomi je hotel te vrednote vključiti v svoj načrt. S tem je kmetu vrnil dos-
tojanstvo in dal ustrezno oporo kmečkemu podjetništvu. Večkot 60 let ima Zveza neposrednih obdelovalcev ob sebi s prijateljsko, a diskretno držo duhovne svetovalce, ki pomagamo, da posamezen član lahko poveže o-sebne interese, kot so primeren zaslužek in zahteve tržišča, s splošnimi interesi, ki zadevajo vso družbo.
Ponovno odkritje podeželja, vse večje povpraševanje po krajevnih - domačih pridelkih, zaščita
okolja, upoštevanje časov dozorevanja pridelkov in njihova pristnost, vse to kaže na željo, da bi sledili takemu razvojnemu načrtu, ki izhaja iz osnovnih potreb in danosti zemlje. Kot duhovni svetovalci smo sredi kmečkega sveta, sredi Italije, ki dela, da se s člani pogovarjamo o bistvenih življenjskih vprašanjih, tudi ko se pogovarjamo o podjetništvu, o delovanju, o kulturi.
S tem, da ovrednotimo vlogo laikov, da bi znali sodelovati pri gospodarskem in družbenem življenju s svežimi idejami, z novimi načrti in krepostnimi dejanji, s čutom za socialno problematiko in civilno odgovornost, spoštovanje zakonov in čut odgovornosti do skupnega dobrega. Kako je z mladimi? Se vračajo k zemlji? Kako gledajo na duhovnost?
Mladi, ki jih srečujem pri Zvezi neposrednih obdelovalcev, poudarjajo v svojih besedah kako-
vost življenja, zdravega okolja, vrednoto življenja na podeželju, kmetijstvo pa imajo za primarno dobrino, ne le v smislu koristi osebnega podjetja, ampak za vso državo, tako s socialnega kot z gospodarskega vidika. Obdelana pokrajina je zanje nositeljica tradicije in vrednot. Okrog teh vsebin mladi člani Coldiretti izvajajo vrsto podjetniških pobud, ker verjamejo v vlogo Italije in vanjo vlagajo, ti mladi namreč verjamejo, da je ta dežela zaradi svojih velikih danosti in možnosti obenem prostor, v katerega bodo vlagali za naprej, za svojo prihodnost. Sedanji scenarij te države je tak, da samo kmetijski sektor kaže pozitivne znake, z malimi podjetniki, kar vzbuja pozornost. Mladi namenjajo veliko pozornosti kmetijstvu. V kmetijstvu je mesto za ustvarjalnost, za inovacije znotraj tega velikega področja, seveda. Po neki javnomnenjski analizi bi kar 85% italijanskih staršev svojim otrokom svetovalo, naj svojo poklicno in delovno prihodnost vežejo na kmetijstvo, ker menijo, da je to sektor primarnega pomena, z veliko valenco in vsebino. Po podatkih Zveze neposrednih obdelovalcev je namreč močno naraslo število vpisov študentov na biotehniške fakultete oz. agronomijo. To kaže na popoln preobrat glede na preteklost, ko je bilo življenje na kmetih znak zaostalosti in kulturne omejenosti glede na ostale, ki so živeli v mestih. Kmetijski sektor so imeli za breme in problem, ne pa za dobrino in bogastvo. Sedaj tega ni več. Zavedati se, katere vsebine navdihujejo Zveze, ki temeljijo na krščanskem socialnem nauku, je pomembno, ker podčrtujejo prednost človeka pred tržnimi zakonitostmi.
Če nazaduje zaščita človekovega življenja in se ne spodbuja tak model razvoja, ki bi temeljil na vrednotah, ni pravega napredka. Mladi so to razumeli. Se pravi, da so razumeli, da je etika gospo-
darstva	neločljivo
povezana z osebno etično držo posameznika, čeprav vedo, da živimo v času strašnih izzivov. Zato je pomembna vzgoja k moralni drži, da bi to omogočilo vznik zdravega jedra te dežele, da bi to omogočilo večjo zavest o vzajemni odgovornosti za celotno družbo.
To so okopi, na katerih stojijo mladi člani Zveze neposrednih obdelovalcev. Za nas, ki med njimi delujemo kot duhovni svetovalci, v skrbi za osebno rast te mladine, je to delo usmerjeno v vzgojo neke zdrave življenjske sile, ki naj nosi s seboj tudi osnovno, inteligentno humanistično držo, po načelu, da je osebna korist posameznika neločljivo vezana na korektno delovanje in gospodarsko dejavnost. Zadnja leta papeži in z njimi vsa Cerkev opozarjajo na moralno dolžnost spoštovanja celotnega stvarstva. Kaj bi v tem smislu povedali za konec? Človekov odnos do zemlje je nekaj čudovitega. Še zlasti je lep odnos kmeta, kajti prideluje nekaj osnovnega: hrano! To dela zase in za ostale. Zdravo in dobro hrano za pravično ceno. Ze-
lo	velika je torej njegova odgovornost in jo je treba poudariti. Pomembno je tudi, da poznamo proizvodno verigo, da dobro razumemo družbeno in okoljevarstveno vlogo kmetovalca.
Za sklep bi torej lahko rekli, da s kmečkim delom lahko zgradimo boljši svet, ker kmet ni le proizvajalec dobrin, je tudi varuh ozemlja.
Za vse nas je torej pomembno, da spoštujemo zemljo, ker hrani v sebi klice življenja. Njena moč, njen življenjski dih sta v njeni rodovitnosti, ki jo moramo ohraniti za naslednje rodove. Ne smemo je uničevati. Samooznačevanje, sledljivost proizvodov so dejanja pozornosti, da na ta način ščitimo območje in celotno skupnost, ki na njem živi.
Obdelovati polja ni le delo, ampak je šola za življenje, to je vedno odprto delovišče, v katerem so zemlja, kmet in podjetništvo temeljno izhodišče za to, da oživimo podeželsko, kmečko kulturo kot dobrino za vse človeštvo. Zahvaljujemo se g. Paolu Bo-nettiju za ta pogovor in mu voščimo veliko osebnega zadoščenja ter uspehov v skrbi za duhovno rast pri Zvezi neposrednih obdelovalcev.
MT
Kratke
se je zgodilo. "Izgubili smo smisel za bratsko odgovornost". Smo kot hinavski duhovnik, ki vidi na pol mrtvega brata ob cesti, a nadaljuje svojo pot. Kultura udobja nas je naredila neobčutljive za krike in stiske bližnjega. Živimo v "milnih mehurčkih", ki so le utvare o puhlem, nepomembnem, začasnem, ki vodijo v "globalizacijo ravnodušnosti". Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da se nas to ne tiče, nas ne gane. Papež je dodal še tretje vprašanje: "Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh bratov in sester"? Globalizacija ravnodušnosti nas je oropala sposobnosti joka. Zato "prosimo Gospoda za milost, da bi jokali nad svojo ravnodušnostjo, da bi jokali nad krutostjo, ki je v svetu in v nas". Papež je prosil odpuščanje zaradi naše ravnodušnosti, odpuščanje za tiste, ki so se udobno zaprli v svoje udobje, ki vodi v "anestezijo srca"; odpuščanje za tiste, ki so s svojimi odločitvami ustvarili situacije, ki povzročajo take drame. Prebivalcem otoka se je ob koncu pridige zahvalil za pričevanje, zgled ljubezni in sprejemanja: "Naj bo ta zgled svetilnik za ves svet, da bi imel pogum sprejeti tiste, ki iščejo boljše življenje".
S 1. strani / Papež na otoku Lampedusa
Od globalizacije ravnodušnosti...
Prisotni na nabrežju so ga nato sprejeli zelo radostno in hkrati preprosto. Prav vsakemu izmed priseljencev različnih veroizpovedi, ki so ga pričakali s petjem, je stisnil roko, z vsakomer je izmenjal nekaj besed. Na stadionu je sveti oče sredi jutra obhajal ganljivo mašno daritev pred več kot deset tisoč ljudmi. Kelih in pastoral sta bila delo krajevnega umetnika, ki ju je izdelal iz ostankov "ladij upanja", sam oltar je bil postavljen v nekakem čolnu. Med homilijo je Frančišek najprej povedal, da je želel obiskati Lampeduso, ker je meseca junija iz medijev izvedel o no-
vi	nesreči beguncev na morju, o njihovem upanju, ki se je spremenilo v smrt. Misel na to novico mu je bila pravi "trn v srcu": njegov glavni cilj je bil izraziti bližino in solidarnost z migranti, ob tem pa tudi se zahvaliti prebivalcem otoka, prostovoljcem in varnostnim službam, na koncu pa še prebuditi vest vseh ljudi, da se ne bi več ponovilo to, kar se je zgodilo. Izhajajoč iz Božje besede je papež
li	njihovo revščino za osebni zaslužek. Mnogi niso prišli do cilja. "Kdo je odgovoren za to kri"? Vsi trdimo, da nismo mi, morda so drugi. Bog pa nas sprašuje, kje je naš brat... Danes se nihče ne čuti odgovornega za druge, za to, kar
poudaril dve temeljni vprašanji, ki ju Bog od vedno zastavlja človeku.
Adama, ki je po grehu mislil, da lahko postane kot Bog, je pozval: "Kje si"?, Kajna pa: "Kje je tvoj brat"? Ker smo izgubili orientacijo in nismo več pozorni na svet, ne skrbimo več za stvarstvo in nismo več sposobni paziti drug na drugega. Mnogi so skušali uiti težkim razmeram in iskati boljše življenje zase in družine, našli pa so le smrt. Mnogi so šli skozi roke trgovcev, ki so izkoristi-
Janez Pavel II. in Janez XXIII. bosta razglašena za svetnika
Janeza Pavla II. bodo razglasili za svetnika, je sporočil Vatikan, potem ko je papež Frančišek podpisal ustrezen dekret. Zadnji pogoj za to je bil izpolnjen nedavno, ko je vatikanska kongregacija za zadeve svetnikov priznala njegov drugi čudež. Za svetnika bodo ob isti priložnosti razglasili tudi Janeza XXIII. Datum kanonizacije dveh papežev še ni znan,
govori pa se o 8. decembru.
“Papež je odobril kanonizacijo blaženega Janeza XXIII. in se odločil sklicati konzistorij glede kanonizacije blaženega Janeza Pavla II. ”, je v izjavi sporočil Vatikan. Točen datum bodo določili na konzistoriju, zboru kardinalov. Papež Frančišek je razglasitev papeža Janeza Pavla II. za svetnika odobril po srečanju s kardinalom Angelom Amatom, kije na čelu kongregacije za zadeve svetnikov. Uradno je odobril tudi njegov drugi čudež, kar je pogoj za svetništvo. Dolga pot do svetništva zahteva dva “potrjena” čudeža, pri čemer je prvi potreben za beatifikacijo. Za blaženega so poljskega papeža razglasili 1. maja 2011. Istega dne zvečer naj bi se zgodil drugi čudež, pri čemer naj bi na znanstveno nerazložljiv način ozdravela ženska iz Kostarike, ki seje za ozdravitev v molitvi obrnila na Wojtylo. Za potrditev čudeža mora biti ozdravitev takojšnja, trajna in brez znanstvene razlage.
“Dobri papež” Janez XXIII., ki je vodil katoliško Cerkev med letoma 1958 in 1963, ima sicer priznan le en čudež, a je papež vseeno potrdil njegovo kanonizacijo; to lahko stori samo Petrov naslednik in v zgodovini so primeri kanonizacije po enem samem priznanem čudežu zelo redki. To je storil Frančišek, saj so papeža Roncallija ljudje že dolgo imeli za svetnika. Janez XXIII. je znan po svoji prijaznosti, po tem, da je dal pobudo za Drugi vatikanski cerkveni zbor (tudi zaradi okrogle obletnice tega naj bi bil kanoniziran pred koncem leta) in številni ga primerjajo s sedanjim papežem Frančiškom. Sploh pa veljata Janez XXIII., ki je umrl pred 50 leti, in Janez Pavel II., ki je umrl pred dobrimi 8 leti, za dva izmed najbolj priljubljenih papežev sodobnega časa, ki sta močno zaznamovala Cerkev zadnjih desetletij.
Maša za žrtve v Branici
V	nedeljo, 14. julija 2013, bo v Branici spominska sv. maša za pokojne iz Brecljeve družine. Božjo daritev, ki bo ob 17. uri, bo daroval č. g. Gašper Rudolf, župnik iz Nove Gorice. V primeru slabega vremena bo sv. maša v bližnji cerkvi pri Kod reti h.
Pozabljen spomin iz Jamelj
Po smrti zadnjega duhovnika g. Antona Prinčiča našo župnijo oskrbuje gospod župnik iz Doberdoba. Na praznik sv. Antona, ki je naš župnijski
zavetnik, vsako leto ob tem prazniku tudi nekaj pripravimo. Letos smo doživeli iznenadenje.
Iztaknili smo, da je po dosedanjem vedenju prenočil v naši vasi blaženi Karel L, avsto-ogrski cesar.
Po maši nam je ga.
Valentina predstavila zgodovino Habsburžanov in na kratko tudi življenje tega zadnjega avstro-ogrskega cesarja, ki je umrl v izgnanstvu na otoku Madeira. Z našo vasjo pa je povezan takole.
Oče našega pokojnega župnika Antona Prinčiča je bil v prvi svetovni vojni kot avstro-ogrski vojak prav v Jamljah, in sicer kot vojaški bolničar. Po končani vojni je rad pripovedoval, kako je cesar prišel na bojišče v našo vas. Tu je bil zanj pripravljen šotor, ki so ga vojaki stražili. Skupaj z vojaki seje postavil v vrsto pred kotlom, v katerem je kuhar skuhal večerjo, skupaj z vojaki obedoval, in preden je šel spat, je skupaj z vojaki še molil. Po dosedanjem vedenju je to bil prvi blaženi, ki je obiskal našo vas. Na to nas spominja tudi cesarjeva podoba v cerkvi z napisom:
“Blaženi Karel I. (Karel I. Franc - Jožef) Avstro-ogrski cesar (1887-1922) je prenočil v šotoru v Jamljah z 28. na 29. oktober 1917. Molil je skupaj z vojaki, med katerimi je bil tudi oče pokojnega č. g. Antona Prinčiča”. Ta tekst je napisan v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Vsi, ki smo bili tisti dan pri maši, smo dobili tudi spominsko podobico s sliko bi. Karla I. z napisom v vseh treh jezikih. / Thomas Peric
• V-J	NOVI
6 n. iuiiia 2013	Gonska	glas
Kratke
Koča sv. Jožefa v Žabnicah / V gorski tišini, daleč od vsakdanjih skrbi
Lepa skupinica gospa, ki vse leto razgibavajo svoje boleče sklepe pri telovadnih urah pod strokovnim vodstvom uslužne in potrpežljive prof. Maje Leban v Domu Franca Močnika blizu cerkve sv. Ivana v Gorici, je sredi junija preživela teden dni v spročujočem okolju in topli domačnosti koče sv. Jožefa v Žabnicah. Koča neomajno nadaljuje svoje poslanstvo, kiji ga
mimini:! Damijana Češčut, koordinatorka poletnega središča Srečanja
Osem tednov sproščene poletne razigranosti v prijetni družbi
r "if.ir i' -" .!.
je v daljnih letih namenil msgr. Franc Močnik, ko je zgradil ta skromni, a nadvse prijetni počitniški dom.
V koči se dobro počutijo mlajši in starejši letoviščarji, saj je njena okolica čudovita. Srce in duša se spočijeta ob pogledu na temni, prostrani smrekov gozd, ki mu ni videti konca, pa na skalovje mogočnega Mangarta, katerega vrh večkrat prekriva nagajiva meglica. Oči pa kar same poiščejo Sv. Višarje, kjer kraljuje Višarska Marija in vabi k sebi vse, ki jo srčno častijo, pa tudi tiste, ki še iščejo globlji smisel svojega življenja. Prav to povabilo so najprej sprejele gospe, ki so se z žičnico povzpele k njej, da bi seji zahvalile za vse prejete dobrote, ji zaupale svoje skrbi in jo prosile še nadaljnje pomoči in varstva. Na Sv. Višarjahso se tudi naužile gorskih prelesti in obiskale prijazno gostišče Prešeren ter okusile njegove kulinarične dobrote. Domačih jedi so si sicer bile deležne vse počitniške dni, saj so vse spretne kuharice, še posebno gospa Zvonka. Gospa Mirka pa seje tudi tokrat izkazala v vsej svoji materinski pozornosti. Zato soji vse ostale zelo hvaležne. Zahvaljujemo seji pa tudi tiste telovadke, ki nismo mogle na letovanje v Žabnice, a smo okusile slastno marmelado iz jagod, ki jo je prav ona skuhala iz teh slastnih sadežev, nabranih na avstrijskem polju. Počitniški teden v gorah je ob krajših sprehodih, prijateljskih pogovorih in družabnem kvartanju prehitro minil. “Telovadke” upajo, da jih bo koča sv. Jožefa še kdaj tako prijazno sprejela pod varno streho in jim še nudila možnost takh lepih doživetij.
Maša za žrtve v Branici
V nedeljo, 14. julija 2013, bo v Branici spominska sv. maša za pokojne iz Brecljeve družine. Božjo daritev, ki bo ob 17. uri, bo daroval č. g. Gašper Rudolf, župnik iz Nove Gorice. V primeru slabega vremena bo sv. maša v bližnji cerkvi pri Kodretih.
Pismo uredništvu
Spoštovano uredništvo,
zaradi službenih in družinskih obveznosti se komaj zdaj odzivam na pismo, objavljeno v 24. številki Novega glasa 27. junija letos z naslovom “0 novinarski neotesanosti”.
Sem namreč avtor “inkriminiranega" članka in naslova o pomanjkanju slovenskih duhovnikov na Goriškem, ki ga je Primorski dnevnik objavil 22. junija in zaradi katerega mi bralka I. B. očita “novinarsko neotesanost" in “objestnost” ter dvomi o mojem “znanju in poznavanju novinarske etike in estetike". Zmotil jo je namreč naslov “Obdobje suhih krav tudi za slovensko versko skupnost”, zaradi katerega me sprašuje, ali sem morda mislil na duhovnike ali na cerkvene obrede.
Cenjena I. B., če bi članek pozorno prebrali, bi videli, da se je naslov nanašal na besede dekana g. Karla Bolčine v zvezi z začasno ukinitvijo slovenske maše na Subidi. Drugi odstavek mojega članka se namreč začenja takole: “Ljudje, nam je povedal g. Bolčina, so novico sprejeli sicer z velikim razumevanjem, obenem pa z žalostjo, saj si utrjuje pot spoznanje, da tudi slovenska verska skupnost v goriški nadškofiji vse bolj očitno stopa v obdobje suhih krav, ko bo verjetno ob slovensko mašo marsikatera vas”. Izraz “obdobje suhih krav” (pravzaprav je uporabil besedo “čas") je namreč uporabil prav g. Bolčina. Je zaradi tega tudi on “neotesan" in “objesten”? Nikakor, saj je uporabil zelo znan izraz, ki ga najdemo v več evropskih jezikih in seveda tudi v slovenščini, s katerim se označuje čas pomanjkanja, v nasprotju z izrazom “obdobje debelih krav”, ki je sinonim za čas izobilja. Oba izraza pa izhajata iz Svetega pisma, točneje iz prve Mojzesove knjige, ki pripoveduje o sanjah egiptovskega faraona, v katerih se mu je prikazalo sedem debelih in sedem suhih krav, Jožef pa mu je pomen sanj razložil z napovedjo, da bo Egipt doživel sedem let izobilja, katerim bo sledilo sedem let pomanjkanja. Nobene neotesanosti in objestnosti torej, še manj pa pomanjkanja etike in estetike, saj je šlo le za zapis besed sogovornika, ki je uporabil starodaven in splošno znan izraz. Če bi kak “levičarski” prosvetni delavec uporabil isti izraz, bi ga prav tako zapisal.
Zato menim, spoštovana I. B., da so Vaši očitki na moje pisanje neumestni. Pa še nekaj bi si dovolil svetovati: v prihodnje bi Vas prosil, da, če imate kako pripombo na moje pisanje oz. pisanje kakega od kolegov pri Primorskem dnevniku, pišete pismo uredništvu dnevnika. Z veseljem Vam bomo odgovorili.
Lep pozdrav Ivan Žerjal
Od prvega ponedeljka po koncu šolskega pouka pa vse do prvih dni avgusta poteka v čudovitem vrtu Zavoda Sv. Družine v ul. Don Boško v Gorici poletno središče Srečanja, ki ga že četrto leto zapored skupno prirejata Amatersko športno združenje 01ympia in Skupnost družin Sončnica. O dejavnostih smo se pogovorili s koordinatorko, sicer trenerko 01ympie, Dami-jano Češčut, ki se ji zahvaljujemo za prijazen sprejem.
mi središči na Travniku z nadškofom; sklenili pa smo, da bomo stopili v stik z organizatorji in se bomo morda srečanja udeležili prihodnje leto. Kakšno vreme pa ste doslej imeli?
Prvi teden je bilo grozno, drugi teden je bilo vroče in smo tudi izkoristili bazen. Tretji teden je bilo spet obupno, četrti je bilo kar v redu; problem je bazen, ki je sicer zelo vabljiv, se pa počasi segreje in zelo hitro ohladi, če se ponoči zniža temperatura. Poleg tega je voda v tem predelu Gorice še posebno mrzla.
Imamo tudi manjši bazen za manjše otroke. Tudi ta je kar nekaj dni sameval...
Katera je vaša najljubša dejavnost?
Seveda šport, šport in šport! Ob
prihodu otrok imamo jutranjo telovadbo, zdaj razdeljeni v dve skupini. Po treh tednih središča izključno za osnovnošolce so namreč četrti teden prišli še otroci iz vrtca, ki bodo tu ostali do konca središča. Koliko je teh malih? Približno deset. Med njimi sta celo dva, ki bosta jeseni prvič prestopila prag vrtca...
Omenjeni skupini torej telovadita v ločenih skupinah. Nato pa so najbolj priljubljene igre zbijanje, med dvema ognjema, badminton, štafeta, poligoni, družabne igre. Če je grdo vreme, gremo v telovadnico 01ympie, če je dovolj toplo, se kopamo. Otroci se stalno nekaj gibajo! Letos se je prvič zgodilo, da smo uporabili tudi televizijo: ko je bilo na-jgrše vreme, so otroci gledali - seveda izključno
slovenske! - risanke. Ste imeli kakšne posebne obiske?
Ob koncu prejšnjega tedna nas je obiskala skupina poletnega središča iz Kanala. Odgovorni je namreč družinski znanec enega izmed otrok, ki hodi k 01ympii. V Gorico so prišli z vlakom.
Kakšnih posebnih izletov in ekskurzij si ne privoščimo zaradi težav s prevozi in visokih stroškov.
Kje se še najbolj občuti kriza? Lani smo sredi julija imeli 20 otrok tudi za kosilo; morda tudi koga več. Letos je teh 10 ali
12.	V glavnem gredo domov pred kosilom; nekateri čakajo do 14. ure, in to brez kosila. Letos je bilo tudi več zgodnjih vpisov, saj je bil za predvpis predviden popust.
DD
Smo približno na polovici poletnega središča. Kako ste se imeli do zdaj?
Poletno središče za osnovnošolce smo začeli 10. junija, takoj po koncu pouka. Prvi teden nismo imeli veliko otrok, vsekakor pa več kot lani. Takoj smo uvedli naše običajne dejavnosti, se pravi veliko športa, zraven pa še ostale delavnice. Drugi teden se je zbralo že nekaj otrok več.
Nekateri so nam sami povedali: "Pridemo drugi teden, ker se prvi teden po šoli moramo odpočiti".
Ja, zjutraj je treba pa le vstati...
Očitno je tako. In vsak teden jih je več. Pred dvema tednoma jih je bilo med 20 in 25, prejšnji teden pa več kot 30. Zadnji teden julija jih je že zdaj vpisanih 40.
Od kod prihajajo otroci? Prihajajo iz vse Goriške, od Števerjana do Doberdoba. Še največ jih je iz Štandreža in Pevme.
Kdo pa so animatorji? Animatorji smo v glavnem isti kot ponavadi, trenerji 01ympie, in sicer: jaz kot koordinatorka, Maja Devetak, Maria Iussa, Miha Vogrinčič, Gioia In-nocenti, zraven so Še "mini-an-imatorji", pomočniki: z ene
strani so tu mladi, ki trenirajo in pomagajo pri 01ympii, z druge pa nekateri otroci odbornikov društva Sončnica. To pa zato, ker smo poletno središče tudi letos organizirali skupno s Sončnico. Pomočniki se tu marsikaj naučijo, čez nekaj let bodo lahko prevzeli naše delo. V teh tednih lahko tudi preverimo, kdo od njih je bolj ali manj zanesljiv in resen pri delu. Kakšne delavnice imate letos?
Vseh osem tednov imamo na programu iste delavnice, in sicer likovno, delavnico ročnih izdelkov, novinarsko; otroci radi pišejo, rišejo in delajo ročne izdelke. Na koncu bomo tudi letos pripravili brošuro.
Letos se sicer nismo udeležili srečanja z župnijskimi poletni-
Srečanje župnijskih poletnih središč z nadškofom
Pisani kot mavrica, ki povezuje
Pisana množica nekaj sto otrok in mladih se je v četrtek, 4. julija, zbrala na Travniku v Gorici. To so bili otroci, ki že nekaj tednov preživljajo jutra v poletnih središčih, ki jih organizirajo nekatere goriške župnije; predvsem so to stolnica, Podturn, Sv. Ana, Ločnik-Madonnina-Roje (Campagnuzza),	naj večjo
skupino (kar 350) pa imajo
salezijanci v ul. Don Boško. Skupno je v goriških župnijskih poletnih središčih letos okrog 750 vpisanih. Kot nam je povedal župnik v stolnici g. Sin-uhe Marotta, je najlepši podatek ta, da zanje iz leta v leto skrbi vse več prostovoljnih vzgojiteljev in animatorjev (letos 190): v glavnem so to mladi, višješolci, skupine prijateljev, ki so se oblikovali (in se še oblikujejo) v
župnijah ali gibanjih. Jedra teh prijateljev imajo neverjetno moč, saj vzpostavljajo družinsko vzdušje, prepojeno z vrednotami sprejemanja, vzajemne skrbi, sodelovanja, spoštovanja, zastonjskosti, s posebno pozornostjo na čistost besed in srca, za "skromnost" pri uporabi tehničnih naprav in seveda za versko razsežnost.
Na Travniku se že v prvih dneh julija, torej že nekaj let, zbirajo udeleženci teh poletnih središč; vsakokrat se pridruži še kdo. Prejšnji četrtek so tam zelo raz-
posajeno peli ob igranju kitar in plesali pod vodstvom animatorjev. Ti so jim tudi predstavili animirano zgodbo o barvah; sami so bili namreč oblečeni v žive barve in razdeljeni po skupinah različnih barv. Z vsemi se je nato srečal in se rad zadržal nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli. Tudi on jim je spregovoril o barvah, o mavrici, o tem, kako lepo je videti različne barve skupaj, kakšno bogastvo je to! O tem, da ima beseda mavrica v različnih jezikih različne pomene; vsekakor pa je to pisan lok, ki povezuje zemljo in nebo. Prav mladi naj bodo lok, ki povezuje nebo z našim mestom, je dejal nadškof. / DD
43. Festival narodno-zabavne glasbe “Števerjan 2013”
Ansambel Poskočni muzikanti je doživel največji uspeh
Obvestila
SCGV Emil Komel obvešča, da je tajnišvo na sedežu v Gorici odprto od ponedeljka do petka od 8. do 13. ure. Šola bo zaprta za dopust od 5. do 18. avgusta.
Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško prireja v nedeljo, 4. avgusta, piknik, povezan z izletom v Tolmin. V jutranjih urah si bodo udeleženci ogledali muzej, v katerem je letos na ogled razstava ob 300-letnici Tolminskega upora. Popoldne bo druženje v Brjah (Dobravlje). Vpisovanje bo do 26. julija oz. do zasedbe mest na avtobusu. Prijave po tel.: 0481 390697 (Marija Č.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 884156 (Andrej F.), 3471042156 (Rozina F.). Na račun 20 evrov.
Jesensko romanje z Novim glasom v Sveto deželo in Palestino
- ko je huda vročina že mimo in je puščava čudovita. Romanje bo od 22. do 30. septembra 2013 pod vodstvom mag. Renata Podbersiča ml. in p. Petra Lavriha. Vpisovanje se začne takoj, sicer najkasneje do 1.8.2013. Program in vpisovanja na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu. "Poletnosti 2013": 26. avgusta -6. septembra pripravi na začetek pouka Šola za šalo za osnovnošolce in Srednja na štartu za srednješolce; 2. - 6. septembra tečaj Vstop v srednjo šolo, za peto-prvošolce. Informacije in vpisnina tel. 334 1243766,328 3155040, 0481 546549/ 536455 ali po e-pošti mladinskidom@libero. it Skupnost družin Sončnica in Slovensko pastoralno središče v Gorici prirejata od 21. do 24. avgusta štiridnevni izlet z avtobusom na Bavarsko. Program predvideva postanek v Salzburgu, ogled dvorca bavarskega kralja Ludvika II. na otoku Herren (Kimsko jezero), postanek v Altottingu (največjem romarskem kraju v Nemčiji), ogled MOnchna, benediktinskega samostana v Ettalu, romarskega središča VVies in pravljičnega gradu Neuschvvan-stein. Za informacije in prijave: Mirjam B. (tel. 0481550365) ali Katerina F. (tel. 0481 536807) najkasneje do 30.6.2013. Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij: 003852386744.
Čestitke
Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana je na 10. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah prejela prvo nagrado za predstavo Umor v vili Roung. Števerjanskemu dramskemu ansamblu čestita Zveza slovenske katoliške prosvete.
Sožalje
Ob težki izgubi drage none Zore izrekata doberdobska občinska in goriška pokrajinska sekcija Stranke slovenske skupnosti iskreno sožalje svojemu članu Dariu Bertinazziju in vsem domačim.
Ob slovesu drage none Zore izreka svojemu predsedniku Dariu in družini iskreno sožalje Združenje cerkvenih pevskih zborov.
RADIO SPAZIO 103
(od 12.7.2013 do 18.7.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 12. julija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 14. julija (vodi Ezio Gos-gnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 15. julija (v studiu Andrej Baucon): V poletje s polkami, valčki in turbo dance glasbo - Zanimivosti iz naših krajev - Humor.
Torek, 16. julija (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 17. julija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Stara dobrotnica jablana - Izbor melodij. Cetltek, 18. julija (v studiu Andrej Baucon): Poletna lahka glasba: hiti iz 80. in 90. let ter današnjega časa - Zanimivosti iz življenja slavnih v filmskem in glasbenem svetu - Humor.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
M) KROŽEK ANTON GREGORČIČ
vljudno vabita na
SREČANJE POD LIPAMI
Gost večera bo uveljavljeni in večkrat nagrajeni raziskovalni časnikar
JOŽE MOŽINA
Pogovor bo vodila časnikarka Erika Jazbar
Kulturni center Lojze Bratuž četrtek, 11. julija 2013, ob 20.30
m
Ob prazniku svetih Mohorja in Fortunata, oglejskih mučencev, zavetnikov dežele FJk ter goriške in videmske nadškofije, bo v petek, 12. julija, v Ogleju veliko slavje. Ob 20. uri bo v baziliki vodil slovesno mašno daritev upokojeni milanski nadškof kard. Dionigi Tettamanzi (na sliki); ob njem bodo goriški nadškof msgr. Redaelli in drugi škofje iz Triveneta ter predstavniki škofij iz Slovenije in Avstrije. Pred obredom bo - ob 17.30 - v t. i. Rimski dvorani na trgu Capitolo zgodovinsko predavanje: prof. Fabrizio Bisconti, ki poučuje krščansko ikonografijo na papeškem inštitutu za krščansko arheologijo, bo predstavil knjigo “Epigrafi. Voci cristiane dal Patriarcato di Aquileia attraverso la testimonianza epigrafica (sec. IV-VII) ”, ki jo je uredil prof. Giuseppe Cuscito; ob 18.30 pa bo imel kard. Tettamanzi t. i. lectio magistralis o tem, kaj Cerkev pravi o sebi pred svetom. Kard. Tettamanzi, ki je bil nadškof v Milanu v letih 2002-11, je bil član raznih vatikanskih kongregacij in svetov, velja za človeka globoke duhovnosti, ki je večkrat pokazal posebno naklonjenost do družbeno ogroženih in zadnjih. Na vigilijo praznika, 11. julija, bo ob 20.45 v baziliki koncert: zbor in orkester gledališča Verdi iz Trsta bosta izvedla Rossinijevo Stabat Mater.
lei / V gosteh kardinal Tettamanzi
Napovedovalca Tjaša Hrobat in Andrej Hofer
/T oj metulj je dar l\ /I pomladi, tiho ja-XV A dra v sončen dan in zvečer kot mehke sanje sede mi utrujen v dlan". To je del refrena romantičnega valčka Moj metulj, najboljšega besedila na letošnjem že 43. Festivalu narodno-zabavne glasbe "Števerjan 2013". In se nadaljuje:
"Moj metulj je moje sonce, v meni spi, ko je jesen; sanja, sanja o cvetovih, ki venijo v dan meglen".
Izza kulisja se je zaslišala melodija Zarja Števerjana Štajerskih sedem, zmagovalna melodija na Števerjan-skem festivalu, ki je v letih postala že prava himna samih Šte-verjancev. In pričel se je nabito polni program, ki sta ga mojstrsko povezovala priznana napovedovalca Tjaša Hrobat in Andrej Hofer.
V petek, 5. julija, in v soboto, 6. julija, sta bila na sporedu predfi-nalna večera, na katerih se je pomerilo enaindvajset ansamblov, od katerih tudi dva zamejska s Tržaškega, in to sta bila Kraški cvet in ansambel Osminka. Oba večera je netekmovalno, vživeto uvedel ansambel malih gojencev goriškega Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, ki so ga pripravili Alessandra Schet-tino, Franko Reja in Mirko Ferlan. V nedeljo, 7. julija, pa je padel zastor na 43. Festival "Števerjan 2013" s finalnim delom, podelitvijo nagrad ter z nagovorom predsednika organizatorja SKPD F.
B. Sedej Filipa Hle-deta. Eden izmed vrhuncev finalnega dela je bil brez dvoma Hledetov poseg, ko je pohvalil vse Števerjance, ki prizadevno pomagajo pri izpeljavi tega zahtevnega projekta. Orisal je tudi bogato delovanje SKPD Frančišek Borgia Sedej čez celo leto in se zahvalil mladini za ves vloženi trud, predanost in veselje. Tudi letos so se s petjem predstavili publiki mladi slovenski študentje iz Argentine, ki pripadajo tretji generaciji slovenskih izseljeniških rodbin in se mudijo v sklopu pobude Rast na enomesečnem bivanju v matični domovini. Nedeljski adrenalinski popoldan je snemala RTV Slovenija, ki bo oddajala finale 26. julija in 2. avgusta. Po dogovoru ga bo tržaški sedež Rai predvajal 14. in 18. julija.
V prvih dveh tekmovalnih večerih je komisija za glasbo (Slavko Avsenik ml., Anja Burnik, Mihael Corsi, Berti Lipusch, Denis No-vato, Igor Podpečan, Patrick Quaggiato; komisiji je predsedoval Filip Hlede) prepustila v finalni nedeljski del 15 ansamblov: Topliška pomlad, Dolenjski zvoki, Mladika, Vikend, Poskočni muzikantje, Maj, Mladi upi, Dinamika, Potep, Nemir, Čepon, Smeh, Joe Bend, Savinjski kvintet in Tik-Tak. Zmagovalci 43. Festivala narodno-zabavne glasbe "Števerjan 2013" so Poskočni muzikanti iz Slovenske Bistrice, ki so nastopili s skladbama Verjemi in zaupaj (ans. Dori) in Objemi me (glasba in besedi-
Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija zjutraj, je	ki ponazarja posebno vez nadškofa z rimskim pa-
goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redael-	pežem. Na slavju v Vatikanu so se zbrali nadškofje
li prejel iz rok papeža Frančiška v baziliki sv. Petra	in verniki z vsega sveta. To je bil vrhunec škofij-
v Vatikanu palij, ovratnico iz bele volne, pretkano	skega romanja v letu vere, ki se ga je udeležilo ok-
s črnimi križi, znamenje metropolitanske službe,	rog 300 vernikov, med njimi 50 mlajših.
lo Martin Juhart), medtem ko so si nagrado občinstva pridobili člani ansambla Tik-Tak iz Stude-na pri Postojni. Iz zakladnice so izvajali skladbo Ti nisi taka (ans. Fantje z vseh vetrov). Nagrado za najboljši kvintet je komisija prisodila ansamblu Dinamika iz Destrnika, za najboljši trio an-
matično domovino, so bili prepuščeni ansambli: Savinjski kvintet, Joe bend in Vikend. Odziv občinstva je bil letos zadovoljiv. Petek in sobota sta bila dobro obiskana. Za nedeljski finale pa so prvi poslušalci prihajali med Borovce že v zgodnjih popoldanskih urah. Nedeljski del
sije Tullio Možina.
Pri organizaciji in izpeljavi Festivala imajo vsako leto pomembno vlogo pokrovitelji, ki so Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Občina Števerjan, Rai -Postaja Trst A, Občina Brda in Gorska skupnost Terskih in Na-diških dolin ter Brd; prav tako tudi sponzorja Banca di Civi-dale in Avto Batič Ajdovščina. Seveda gre prisrčna zahvala tudi vsem ostalim cenjenim darovalcem, ki so zagotovili pomembno finančno podporo letošnjemu Festivalu. Misel hvaležnosti gre tudi vinoteki Šte-verjanski griči, lovski družini iz Števerjana, domačemu kulturnemu društvu Briški grič in Sabotin iz Štmavra za posojeno dragoceno opremo.
Odrsko sceno si je zamislil in izdelal priznani slovenski umetnik Jože Napotnik. Ozvočenje sta urejala Vasja Križmančič s sodelavci in Niko Klanjšček, ki sta se tudi letos odlično izkazala. Za vso skrb in profesionalnost si zaslužijo vsi omenjeni prisrčno pohvalo.
Števerjanski festival ni le glasbeno tekmovanje, ampak ima velike zasluge pri ohranitvi kulturne dediščine in daje mladini močno oporo, da se lahko s ponosom zaveda svojih korenin in da vedno bolj spoznava, da je treba biti narodu zvest in tako ohranjevati lastno identiteto.
Ob koncu čutimo dolžnost, da se zahvalimo številnim Števerjan-cem, fantom in dekletom, ki neutrudno skrbijo za brezhiben potek tako pomembne zamejske manifestacije. Mislimo, da ni bilo še nobenemu obiskovalcu žal za obisk na našem prazniku v tej prelepi briški vasici, saj je vsak Festival s svojimi melodijami, ansambli in gosti enkratno doživetje, ki se vsakomur nepozabno vtisne v spomin.
Festivalske luči so ugasnile, privoščili si bomo dolgo poletje in se v mislih že spogledovali z naslednjim 44. Števerjanskim festivalom. Poslušalce in ljubitelje narodno-zabavne glasbe Šte-verjanci ponovno vabijo čez leto dni v briško prestolnico narodno-zabavne glasbe.
MD
samblu Smeh iz Šoštanja. Ansambel Smeh je prejel tudi nagrado za najboljšo melodijo s skladbo Brez tebe na besedilo Žige Školča, nagrado za najboljšega debitanta pa ansambel Joe bend iz Škofje Loke. Komisija za besedilo (Petra Koršič, Janez Dolinar in Martina Valentinčič kot predstavnica organizatorja) je nagradila Branka Zupanca za skladbo Moj metulj, uglasbil jo je Brane
Klavžar, izvajal pa ans. Čepon. Nastopajoča besedila so bila različna po tematiki, a včasih premalo izvirna.
Sodelovanje s festivalom Alpen Grand Prix v Meranu se nadaljuje tudi letos po utečenih tirnicah; na jesensko tekmovanje, na katerem bodo predstavljali Števerjanski festival in obenem
prireditve so počastili številni častni gostje, med katerimi naj omenimo županjo občine Števerjan Franco Padovan, dekana in upravitelja števerjanske župnije Karla Bolčino, deželnega tajnika SSk Damjana Terpina, pokrajinskega tajnika SSk Julijana Čavdka, podpredsednico goriške pokrajine Maro Černič, župana občine Brda Franca Mužiča, županjo občine Sovodnje ob Soči Alenko Florenin, županjo občine Kobarid Darjo Hauptman, župana občine Podbonesec Pier-giorgia Domenisa, predsednika Svetovnega slovenskega kongresa konference za Italijo Marjana Terpina, predsednika KTD Damjana Paulina, podpredsednika ZSKP iz Gorice Miloša Čotar ja in predsednika SSO za Goriško Walterja Bandlja. Tudi letos je bilo možno poslušanje celotnega poteka tekmovanja preko spletne strani društva F. B. Sedej, www. sedej. org, kar je dodatno obogatilo ponudbo s strani organizatorja predvsem za tiste, ki jim je Števerjan težko dosegljiv. Nedeljski del prireditve so počastili številni častni gostje. Obiskovalcem Festivala je bil na voljo obširen bilten o sami prireditvi. Brošuro, ki obsega desetine črno-belih pa tudi več barvanih strani, je izdala Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice. Letošnjo uvodno misel je prispeval dolgoletni član komi-
Založba VED, Ljubljana / Petdeseta knjižna publikacija Leva Detele
Esejistično razmišljanje Zapleti
v vijugah časa
Pri ljubljanski založbi VED je pred kratkim izšla petdeseta knjiga na Dunaju živečega pisatelja Leva Detele. Pod naslovom Zapleti v vijugah časa razmišlja v slovenščini in v nemščini pišoči avtor o nekaterih poglavitnih temah in problemih današnjega kriznega časa in o travmah nič manj obremenjujoče polpreteklosti. Detelov panoramski pregled "nevarnih" političnih in duhovnih razmer (ij) vodi, kot pove podnaslov dela (Moja soočanja z Edvardom Kocbekom in najboljšimi imeni literature ob izzivih za nujni duhovni preobrat sredi vsesplošne krize vrednot), iz trav-matizacij v drugi svetovni vojni skozi "vijuge nepremagane polpreteklosti" nekdanjega enostrankarskega in represivnega jugoslovanskega sistema naravnost v povečane protislovnosti današnjega slovenskega in svetovnega kapitalističnega utripa.
V	štiridesetih esejističnih po-
glavjih se Detela zavzema za nov human pristop k sočloveku v pluralistični, demokratični in tolerantni družbi. Avtor v novi
knjigi ugotavlja, da se kljub zlomu nekdanjih avtoritarnih komunističnih pa tudi fašističnih
režimov sredi današnje diktature globalnega velekapitala tudi
v	Evropski uniji nevarno oži prostor svobodnega razmišljanja in delovanja. Vsebino knjige nakaže tudi moto, ki je odlomek iz pesmi znanega nemškega avtorja Giinterja Eicha: "Predramite se, zakaj vaše sanje so slabe. / Bodite neprijetni, bodite pesek in ne olje v kolesju sveta"! Tak "pesek" v kolesju sveta je bil za Detelo poleg nekaterih drugih uglednih slovenskih in svetovnih imen slovenski pesnik, mislec in politik Edvard Kocbek - in to kljub napakam in naivnemu pričakovanju uresničitve idealne Utopije, v katero se je ujel.
Detela ob analizi splošnega svetovnega in slovenskega trenutka nakaže svojo lastno pisateljsko in duhovno pot. Piše tudi o tržaški slovenski problematiki, nastanku revije Most, se s simpatijo spominja velikega pobudnika povojnega slovenskega kulturnega
življenja v Trstu profesorja Jožeta Peterlina in pionirskih povezovalnih vseslovenskih potez študijskih dni slovenskih izobražencev v Dragi. Vendar se ne izogne prikazu temnih strani preteklosti, ki jo je doživel na lastni koži, in poroča o udbaškem preganjanju drugače mislečih, nestrpnem vmešavanju v idejno drugače usmerjene protagoniste, o izpodkopavanju tal tako imenovanemu "razrednemu" nasprotniku. V zadnjem, štiridesetem poglavju Detela kljub trpkim značilnostim časa vseeno izrazi upanje, da so v Sloveniji zdrave korenine, iz katerih se bo dvignila v novi čas in otresla "suženjstva, porojenega iz slabih sebičnih navad in razprtij". Ivo Antič je v spremni besedi h knjigi zapisal, da se "ob formalni in tematski širini te esejistike, ki se z živo tekočo besedo in z nepodkupljivo ostrino dotika vseh najbolj žgočih ran slovenstva kot etnoidentitete, mimogrede ponuja znano vprašanje o razmerju med poezijo in esejem v okviru iste avtorske pisave".
ZAPLETI V
y,jUCAHCA$4
Moja soočanj a z Edvardom Kocbekom in naj bo Ijsi mi imeni literature ob izzivih za nujni duhovni preobrat sredi vsesplošne krize vrednot
[fu detelA
Veronikina nagrada
Letos je zlatnik poezije prejel Niko Grafenauer
Letošnji prejemnik zlatnika poezije je pesnik, prevajalec, urednik in esejist Niko Grafenauer. Nagrado za življenjski opus mu bodo izročili na prireditvi ob podelitvi Veronikine nagrade, ki bo 27. avgusta na Starem gradu v Celju. Nagrado podeljuje Fit media, ki je tudi pobudnik Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji.
Grafenauer bo zlatnik poezije prejel za pesniški opus, za prispevek k iskanju semantične igrivosti knjižnega jezika in za prispevek k slovenski kulturi.
Grafenauerja celotni literarni opus uvršča med najpomembnejše literarne ustvarjalce v slovenski književnosti, so zapisali v Fit medii.
Ob tem so spomnili na njegovo prvo pesniško zbirko Večer pred praznikom (1962) ter poznejše Stiska jezika, Štukature, Pesmi (s Svetlano Makarovič in Tomažem Šalamunom),
Palimpsesti, Izbrisi, Odtisi, Nočitve.
Pesmi so vključene tudi v več izborov
-	Samota, Vezi daljav, Dihindih ter Diham, da ne zaide zrak.
Čeprav kultno pesniško zbirko Skrivnosti (1983) nekateri uvrščajo med poezijo za otroke, je morda prav ta najbolj prepričljivo razgrnila spiralo metamorfoz njegovih poetik. Tako Grafenauer v zavesti ljubiteljev poezije ni umeščen le kot predstavnik slovenskega pesniškega modernizma, hermetične poezije in ustvarjalni naslednik ekspresionističnega literarnega izročila, pač pa tudi kot pesnik razkošne preproste, emotivno nabite poezije, piše v obrazložitvi nagrade.
Tudi seznam Grafenauerjeve otroške in mladinske literature ter radijskih iger je obsežen. Sega od Majhnic iz leta 1965 do legendarnega Pedenjpeda in Avtozaverja pa spet do zbirke Pedenjped ima spet svoj rep. Bogata je tudi Grafenauerjeva esejistika, še posebej njegovi pogledi na slovensko poezijo, podpisuje se tudi pod več prevodov.
Zlatnik poezije podeljuje Fit media od leta 2005. Doslej so ga prejeli Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Ivan Minatti, Miroslav Košuta, Neža Maurer, Veno Taufer in Svetlana Makarovič.
V dvorani Slovenske matice v Ljubljani
O prof. Jevnikarju v slovenski prestolnici
Po "predpremieri" najev-nikarjevem simpoziju Slavističnega društva Tr-st-Gorica-Videm 24. maja na Opčinah in po predstavitvi 25. junija v Narodnem domu v Trstu je posmrtna literarnozgodovinska monografija prof.
Martina Jevnikarja Slovenski avtorji v Italiji doživela še predstavitev v slovenski prestolnici.
To je bilo 27. junija v dvorani Slovenske matice v Ljubljani. Najprej je številne prisotne pozdravil podpredsednik go-
stiteljske ustanove prof. Janez Stergar. Ivo Corva pa je kot vodilni predstavnik Ciljnega začasnega združenja Jezik-Lin-gua, ki je založil obsežno publikacijo, predstavil ta širokopotezni čezmejni evropski projekt.
Vsebino knjige in načela, ki se jih je držala pri urejanju gradiva in pri svojih dopolnilih, je podrobno orisala urednica publikacije prof. Marija Cenda. Nato sta o prof. Martinu Jevnikarju in o njegovem delu spregovorila akademik prof.
dr. Matjaž Kmecl in prof. France Pibernik. Oba sta med drugim poudarila dragocenost njegovega odstiranja razkropljene in v matici skoraj neznane slovenske literarne ustvarjalnosti v zamejstvu in po svetu.
Slovenski raziskovalni inštitut
Predstavili so prve izsledke projekta EDUKA
Nedavne raziskave o večetničnih družbah podčrtujejo pomembnost uvajanja koncepta "upravljanja različnosti" na različnih ravneh državne, regionalne in krajevne politike. Gre za uvajanje politike priznavanja različnih etničnih skupnosti, ki so prisotne v družbi, ter njihovih interesov in pravic, tako na ravni posameznika kot na ravni skupine. S tem povezane prakse segajo na različna področja državnega delovanja, med katerimi gre poudariti zlasti pomembnost vzgoje in izobraževanja. Na tem konceptu temelji izbira tako naslova kot vsebin projekta EDUKA Vzgajati k različnosti, izsledke katerega so predstavili v ponedeljek, 1. julija, v dvorani Tessitori. Slovenska narodnostna skupnost v FJK in italijanska narodnostna skupnost v Sloveniji sta v programu Interreg IIIA 2000-2006 svojčas razvili projekt Večine spoznavajo manjšine: ta raziskava je pokazala, da je poznavanje realnosti obeh manjšin pri mladih precej omejeno. Po drugi strani je med najstniki prisotna precejšnja radovednost v zvezi z manjšinami; sedanji šolski sistem pa žal temu ne namenja primerne pozornosti. Projekt EDUKA predstavlja tako naravni in potrebni razvoj omenjenega predhodnega projekta, saj si je za cilj postavil celovito obravnavo
teme medkulturne različnosti, nanašajoč se tudi na tematiko slovenske in italijanske manjšine ter	migracijskih
tokov/priseljeništva. V primerja-
vi	s projektom izpred nekaj let pa je ciljna skupina projekta EDUKA širša, saj vključuje celotno šolsko in univerzitetno populacijo. Projekt odgovarja trem osrednjim potrebam, ki izhajajo iz socialno-ekonomske analize območja programa: ojačiti čezmejno sodelovanje na področju vzgoje in izobraževanja, ovrednotiti kulturno dediščino in etnično različnost ter prenesti znanje iz raziskovalnih ustanov na območje.
Projekt EDUKA je namenjen promociji medkulturnih vrednot kot temeljev oblikovanja in razvijanja odnosov v večetnični in večjezikovni družbi. Potencial tovrstnega etničnega, kulturnega in jezikovnega bogastva žal ostaja omejen, predvsem zaradi zgodovinskih predsodkov, ki izhajajo iz skromnega poznavanja kulturnih in jezikovnih značilnosti manjšin med večinskim prebivalstvom. Nezadostno poznavanje manjšin je med drugim posledica tudi pomanjkanja ustrezne pozornosti, ki bi jo morale biti tovrstne skupnosti deležne znotraj izobraže-
valnega sistema na vseh ravneh. Cilj projekta EDUKA je ustvariti znanje in orodje (didaktično in informativno gradivo, priročnike, publikacije, igre itd.) za vzgajanje k različnosti in medkul-turnosti v šolskem in univerzitetnem okolju ter jih posredovati predvsem mladim in učnemu kadru na vseh stopnjah izobraževanja na obeh straneh meje in ustvariti tako mrežni sistem dela.
Med operativnimi cilji načrta je tako izboljšanje komunikacijskih in izobraževalnih sistemov s promocijo sodelovanja in izvajanja skupnih pobud o medkulturni vzgoji med šolami, raziskovalnimi centri in univerzitetnimi središči ter obenem s širjenjem poznavanja zgodovinskih manjšin in novih migrantskih skupin v
Evropi in v naši deželi, z medsebojnim spoznavanjem in sodelovanjem med mladimi različnih narodnosti (večinci, manjšinci in migranti); načrt prav tako cilja na medsebojno spoznavanje in sodelovanje med učnim kadrom večinskih in manjšinskih šol.
Na tiskovnem srečanju v dvorani Tessitori so koordinatorke projekta, Zaira Vidau, Norina Bogateč in Marianna Kosič SLORI-ja in Nives Zudič Antonič, s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem predstavile rezultate različnih izobraževalnih, informativnih, promocijskih in raziskovalnih aktivnosti v sklopu projekta, ki so jih izvajali partnerji projekta v
sodelovanju s šolami vseh stopenj in univerzami v šolskem letu 2012/2013 na območju, ki se razteza od Ljubljane do Ravenne. Aktivnosti se bodo nadaljevale tudi v šolskem letu 2013-2014. Januarja letos so potekale čezmejne raziskovalne delavnice v koordinaciji SLORI-ja. Cilj le-teh je bil seznanjati dijake z vsebina-
mi medkulturne vzgoje in z značilnostmi tradicionalnih manjšin in priseljenskih skupnosti, prisotnih v slovensko-ita-lijanskem kontaktnem prostoru. Sodelovali so dijaki 4. a razreda liceja Carducci-Dante v Trstu in 3. razreda Gimnazije G. R. Carli v Kopru. Skupaj so izvedli anketno raziskavo in kratkometražni film z naslovom Živeti v različnosti. Od septembra 2012 do junija 2013 je potekala na različnih osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji, srednjih šolah I. in II. stopnje v Italiji ter univerzah na obeh straneh meje vrsta informativnih in promocijskih dejavnosti o zgodovinskih narodnih in jezikovnih manjšinah ter migrantskih skupnostih, ki živijo na obmejnem območju. Sodelavci SLORI-ja, Italijanske unije iz Kopra in Furlanskega filološkega društva iz Vidma so izvedli 34 informativnih predavanj o slovenski narodni skupnosti in furlanski jezikovni skupnosti v Italiji ter italijanski narodni skupnosti v Sloveniji. Zvrstilo se je tudi 57 delavnic o temi migrantov. Vodili so jih sodelavci Inštituta za migracije Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU iz Ljubljane, SLORI-ja in Pokrajine Ravenna prek društva "Villaggio globale" ter v sodelovanju s predstavniki različnih migrantskih skupnosti na obmejnem območju.
Med januarjem in junijem 2013 so potekale čezmejne delavnice,
namenjene učnemu kadru za pripravo didaktičnega gradiva o medkulturnosti. Čezmejno delovno skupino sestavljajo učitelji in profesorji osnovnih šol E. Vatovec iz Prad in P. P. Vergerio iz Kopra ter večstopenjskih šol pri Sv. Jakobu, V. Bartola in I. Masih iz Trsta. Rezultat delavnic v obliki dvojezične didaktične igre (v slovenščini in italijanščini) o kulturni in jezikovni različnosti za 5. razred osnovnih šol in zadnji razred osnovnih šol v Sloveniji oz. srednjih šol I. stopnje v Italiji bo pripravljeno v naslednjem šolskem letu 2013-2014.
Čezmejna raziskovalna skupina, v kateri sodelujejo univerze iz Trsta, Vidma, Benetk in Kopra, Mednarodni center za večjezičnost iz Vidma, Inštitut za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU iz Ljubljane ter Slovenski raziskovalni inštitut SLORI iz Trsta, je predstavila potek sociolingvi-stične raziskave o medkulturni vzgoji. Skupina je izoblikovala različne vprašalnike, na katere so odgovarjali učitelji, starši in učenci 22 osnovnih šol v Sloveniji in srednjih šol prve stopnje v Italiji. Cilj je analizirati njihov odnos do večkulturnih in večjezičnih razredov ter izpostaviti težave, ki se porajajo pri njihovem upravljanju. Obenem so bila na nekaterih srednjih šolah prve stopnje v videmski pokrajini izvedena prva srečanja bodisi akcijske raziskave bodisi kakovostne raziskave, ki so jo izvedli z opazovanjem sodelujočih in s sociološkimi intervjuji, o temi doživljanja medkulturnosti v sodobnih vzgojnih okoljih.
IG
Od leve: Ivo Corva, France Pibernik, Marija Cenda, Matjaž Kmecl (foto Iztok Ilich)
Kratke
Prenovljena rojstna hiša Mirana Jarca s črnomaljsko muzejsko zbirko
V prenovljeni rojstni hiši v Črnomlju rojenega pesnika in pisatelja Mirana Jarca, ki sojo leta 2009 razglasili za kulturni spomenik, so v četrtek, 4. julija, odprli mestno muzejsko zbirko Črnomelj na prepihu tisočletij. Črnomaljska občina je 85 odstotkov denarja za
1,1 milijona evrov vredno naložbo dobila iz evropskih virov, razliko pa bo pokrila sama. Vodja projekta z občine Črnomelj Marija Prašin Kolbezen je za STA povedala, da bodo z novo postavljeno zbirko, ki jo je zasnoval črnomaljski zgodovinar Janez VVeiss, v treh nadstropjih omenjene hiše predstavili zgodovino Črnomlja od najstarejših do novejših obdobij ter jih vpeli v širši okvir Bele krajine. Prenova Jarčeve hiše na Ulici Mirana Jarca 3 je obsegala konservatorska in gradbeno obrtniška ter instalacijska dela, opremo razstavnih prostorov, depojev in pisarn ter prenovo pročelja in strehe. V hišo so vgradili dvigalo in z njim omogočili obisk tudi gibalno omejenim ljudem. Z umestitvijo muzejske dejavnosti v Jarčevo rojstno hišo, v kateri je pred tem delovala stara črnomaljska glasbena šola, je ta dobila novo vsebino, mestna muzejska zbirka pa primerne prostore. Miran Jarc seje rodil 5. julija 1900 v Črnomlju. Njegova družina se je zaradi očetove uradniške službe večkrat selila in tako so Jarčevi prišli v Novo mesto, kjer je Miran obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi leta 1918 je v Zagrebu vpisal študij jezikov, po ustanovitvi ljubljanske univerze pa je leto pozneje študij nadaljeval v Ljubljani, a ga ni končal. Leta 1923 je opravil enoletni abiturientski tečaj ter vse do leta 1942 v Ljubljani delal kot bančni uradnik. Omenjenega leta so ga med junijskim policijskim lovom v Ljubljani kot člana Osvobodilne fronte aretirali in obsodili na internacijo v Italiji, vendar so partizani vlak z ujetniki pri Verdu nad Vrhniko ustavili. Jarc je nato odšel v partizane, kjer je 24. avgusta istega leta padel med roško ofenzivo. Kočevski rog je 42-letnemu umetniku, iskalcu resnice in lepote, postal zadnje domovanje.
V NUK razstava gradiva slovenskih izseljencev v Argentini
V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) so v četrtek, 4. julija, odprli razstavo V objemu dveh svetov: Slovenci v Argentini. Kot je za STA povedala Helena Janežič, kije z Veroniko Potočnik pripravila razstavo, je na ogled gradivo, ki ga hranijo v NUK, od knjig, serijskih publikacij do drobnega tiska, kot so vabila na prireditve, gledališki listi, letaki.
Z razstavo, ki jo je odprla ministrica za Slovence po svetu Tina Komel (na sliki), želijo predstaviti vse tri valove migracij. Najmanj gradiva je na voljo iz prvega emigracijskega vala, ki je potekalo po dogovoru med Avstro-Ogrsko in Argentino od 70. let 19. stoletja, ko
so se v Argentino preseljevali številni posamezniki in družine iz Furlanije, Goriške in Notranjske. Mnogi so se naselili stran od civilizacije in zato prave priložnosti za druženje ni bilo, piše v razstavnem katalogu.
Več gradiva je iz časa med obema vojnama, ki je v deželo pod ekvatorjem pripeljal glavnino slovenskih izseljencev, približno 25.000 posameznikov, predvsem iz Prekmurja in Primorske. Zelo bogata pa je po besedah Janežičeve bera iz obdobja med letoma 1947 in 1948 ter 1954 in 1955. Povojno politično emigracijo je sestavljalo veliko izobražencev, od duhovnikov, pravnikov, zdravnikov ter več že uveljavljenih literatov in drugih kulturnih delavcev. Tematsko zelo bogato gradivo je bilo v NUK shranjeno v “d fondu” oziroma direktorjevem fondu, kot je bil ta uradno poimenovan med letoma 1978 in 1991. Do tega gradiva je imel dostop le direktor, je pojasnila Janežičeva, sicer vodja zbirke tiskov Slovencev, ki ne živijo v Sloveniji, v NUK. V fondu je bilo v glavnem gradivo, ki so ga poslali iz Argentine ali pa je bilo zaplenjeno na slovenski meji.
Z razstavo, ki predstavlja gradivo iz “d fonda", ki je danes javno dostopno, pozivajo tudi vse, ki razpolagajo s kakšnimi publikacijami, da jih predstavijo NUK. V narodni knjižnici namreč hranijo vse nacionalno gradivo, ne glede na to, kje je nastalo, je poudarila soavtorica razstave. Razstava je del prireditev Dobrodošli doma, njen simbol pa je dežnik, ‘‘pod katerim želijo združiti vse Slovence”.
Članu Nadzornega odbora SSO in javnemu kulturnemu delavcu
ROBERTU PETAROSU
iskreno čestita ob pomembnem življenjskem jubileju in želi še veliko ustvarjalnih let
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
Enajsti Arteden v Lonjerju
Raznoliko in razgibano umetniško ustvarjanje
Jf edtem ko smo v l\ /I prejšnjih letih XV A imeli v gosteh več slikarjev in se omejili na vizualno umetnost, smo se letos odločili za druge oblike umetnosti, saj je prav inovativnost cilj Ar-tedna. Tako smo vsak dan ob 18. uri prirejali srečanje z umetniki, na katerem so imeli priložnost, da občinstvu sami povejo, s čim se ukvarjajo, brez posrednikov ali kritikov, ki ocenijo njihovo delo. Vsakič se je sprožila debata, ki je bila zelo sproščena in neformalna, na kar smo tudi ciljali. Za spremembo smo končno predstavitev in razstavo pripravili na različnih lokacijah", je dejala Darja Kodrič, predsednica Slovenskega kulturnega društva Lonjer - Katinara, ki je bila z letošnjo izvedbo Artedna zadovoljna.
Na letošnjem, enajstem Artednu je sodelovalo pet umetnikov: plesalka Daša Grgič, fotografinja Yo-shimi Yokoyama, glasbenik Tomaž Nedoh, slikar Zoran Rožič in pesnik Roberto Dedenaro, ki so cel teden ustvarjali v Lonjerju, vsak dan pa je bil namenjen enemu izmed njih. Tako so jih obiskovalci pobliže spoznali in bili priča, kako poteka ustvarjalni proces vsakega umetnika.
pesniške inštalacije Roberta De-denara "Kamni so besede”, Ne-dohovega "Stenčnika", fotografske oz. slikarske razstave Zorana Rožiča in Yoshimi Yokoyama ter diaprojekcije fotografij Marca Ci-vardija. Obiskovalci so se sprehajali po prostorih in občudovali, kaj so umetniki ustvarili v enem tednu ob skupnem druženju. V telovadnici so bili izobešeni otroški izdelki, fotografije iz jutranjih delavnic in ropotuljice ter glasbila, ki so jih izdelali z Nedohom. Tudi sobotni gledalci so lahko pustili svojo sled na Artednu, in sicer v umetniškem kotičku. Daša Grgič pove preko plesnega performansa marsikaj o telesu: "Telo v gibanju noče reševati nikakršnega notranjega konflikta, temveč postane simbol spoznavanja telesnosti, ki se poraja neutemeljeno; vabi nas k odkrivanju nečesa, kar je lahko več kot samo to, kar se zdi, da je, in nam hkrati pripoveduje o nečem, kar je lahko to... in še to...
Arteden je potekal pod pokroviteljstvom Občine Trst, Pokrajine Trst, Avtonomne dežele FJK, Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, v sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev, s Kulturnim društvom za umetnost Kons, Foto video Trst 80, z Mladinskim združenjem Lonjer - Katinara in s Pihalnim orkestrom Ricmanje. Darja Kodrič se je zahvalila Marcu Civar-diju, ki preko fotokrožka sodeluje že vrsto let in je tudi tokrat ovekovečil celotno delovanje Artedna, ter predsednici Konsa Jasni Merku'.
Metka Šinigoj
Daša Grgič
no Bressan. V torek so obiskovalci spoznali Zorana Rožiča, prisluhnili predstavitvi knjige Diane Bošnjak "Mondi paralleli”, s katero je vodila pogovor novinarka Poljanka Dolhar, zvečer pa je nastopil pevski zbor Tončka Čok iz Lonjer j a pod vodstvom Manuela Pur-gerja. Umetnica Yoshimi Yokoyama se je predstavila v sredo, naslednji dan pa je bil namenjen plesalki in koreografinji Daši Grgič. Pod njenim vodstvom je nastopila tudi združena skupina za sodobni ples Vrtojba, Jasna Merku' pa je podala utrinke z letošnjega Beneškega bienala. Srečanje s pesnikom Dedenarom je potekalo v petek, medtem ko je bila sobotna sklepna razstava letos bolj dinamična in razgibana.
Umetniki so letos skupno izoblikovali sklepni perfor-mans, v katerem so prišle do izraza posamezne zvrsti preko simbolike čopiča, saksofona, giba, fotografskega aparata in besed, ki so se spojili v skupen, doživet in harmoničen ples. Vsi prostori so bili prežeti z umetnostjo: od plesnega performansa Daše Grgič "BodyunTitled” do
Od ponedeljka, 1., do petka, 5. julija, so v jutranjih urah potekale otroške delavnice pod mentorstvom umetnikov Artedna, v
večernih urah pa je Mirna Viola vodila delavnico digitalne fotografije za začetnike. Prvi dan se je popoldan predstavil glasbenik Tomaž Nedoh, zvečer pa je nastopil Ansambel trobil "San Pao-lino" iz Ogleja z govornico Mari-
Nova knjiga pri Cankarjevi založbi
Avtobiografsko delo Nihče Mehmedalije Aliča
Pri Cankarjevi založbi je izš-
lo	avtobiografsko delo Nihče Mehmedalije Aliča, ki se mu je po besedah urednika Zdravka Duše "v dobrih 20 letih zgodilo vse, kar se je v teh letih človeku na tem področju lahko". Alič, ki je v Srebrenici izgubil številne sorodnike in se leta boril za slovensko državljanstvo, je kasneje vodil raziskovanje Hude jame.
Aličeva življenjska zgodba, doma je bil iz Potočarov pri Srebrenici, je pretresljiva pripoved, tragedija in zgodovinska lekcija obenem. Kot najstnik je prišel v Zagorje in postal rudar ter pozneje rudarski tehnik, ustvaril si je družino in v Bosni in Hercegovini gradil hišo.
Ob razpadu Jugoslavije je Alič v vojni izgubil brate, hkrati pa je v
Sloveniji izgubil državljanske pravice ter pristal med izbrisanimi. Ko je končno dobil državljanske pravice, je v rudniku dobil tudi novo delovno nalogo, postal je vodja raziskovanja Hude jame. S tem se je začela nova zgodba - pritiski s strani oblasti, naj zamolči dejstva, ki jih je odkrival.
O borbi za državljanske pravice Alič pravi, da je, medtem ko so četniki v Bosni in Hercegovini ubijali s puškami in noži, slovenska država ubijala z birokracijo. "Čeprav pravijo, da sem bil izbrisan, jaz pravim, da nisem bil, in težko prenašam to besedo. Jaz nisem bil izbrisan, moj status, verjamem, je bil slabši od izbrisanega", je poudaril Alič.
Kot je pojasnil, je od leta 1993, ko je končno pridobil vso po-
trebno dokumentacijo, do prejema državljanstva trajalo več kot pet let.
"Vsi smo dobili stalno prebivališče, vendar sva z ženo izgubila službi. Ostala sva brez služb, brez denarja. Brez vsega. V Bosni je bila vojna, jaz pa sem po Ljubljani iskal bosansko veleposlaništvo, ki ga ni bilo", je dejal.
Izjemnost Aličevega pričevanja je povezava časa in duhovnih značilnosti Balkana. Huda jama in Srebrenica sta izhodišče in stečišče, so zapisali pri založbi. Kot v knji-
gi presodi avtor, je razumevanje resnice o Hudi jami namreč tudi razumevanje resnice o tragediji v Srebrenici.
Novinar Boštjan Videmšek, ki je Aliču pomagal ob izdaji knjige, ki jo je avtor "pisal zase in za svoje otroke", je poudaril, da je to zgodba o človeštvu in človeku. "Je zgodovinska lekcija, je lekcija humanizma in je lekcija o tem, kaj je človeštvo sposobno narediti človeku", je poudaril. Ob obletnici pokola v Srebrenici v knjigarni Konzorcij 11. julija pripravljajo tudi pogovor ob knjigi Nihče, na katerem se bodo z avtorjem poleg urednika knjige Zdravka Duše pogovarjali še Spomenka Hribar, Hanna Slak in Videmšek, ki so za delo napisali tudi spremne besede.
MePZ Collegium Musicale - Tallin iz Estonije
Mednarodni glasbeno-zborovski teden v Gorici
52. Mednarodno zborovsko tekmovanje C.A. Seghizzi
Simpoziji in koncerti Incontri Culturali Mitteleuropei
Na letošnjem mednarodnem zborovskem tekmovanju C. A. Seghizzi bo sodelovalo 27 zborov iz 21 držav (dva iz Slovenije), vseh sodelujočih bo kar 580. V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž bodo od sobote, 13., do nedelje, 21. julija 2013, potekali simpozij, koncerti in 52. Mednarodno zborovsko tekmovanje Cesare Augusto Seghizzi. V sodelovanju društva Incontri Culturali Mitteleuropei bodo:
13.	julija 2013, ob 20.
uri - Koncert slovenskega pianista Vladimirja Mlinariča 14. julija 2013, ob 16.30 - Glasbeni simpozij
14.	julija 2013, ob 20.00 - Koncert Godalnega kvarteta iz Kon-
servatorija Adria 15. julija 2013, ob 20.00 - Koncert pianista Igorja Cognolata 17. julija 2013, ob 20.00 - Koncert Gunnar Berg Ebsemble iz Salzburga
18. julija 2013, ob 21.00 - Uvodni koncert 52. Mednarodnega tekmovanja MePZ Collegium Musicale - Tallin iz Estonije
19. julija 2013, ob 14. in 21. uri
-	Tekmovanja v kategoriji glasbe
20. stoletja in sodobne glasbe 20. julija 2013 ob 9. uri - Tekmovanje v zvrsti lahke glasbe, jazz, blues, gospel
20. julija 2013 ob 14. uri - Tekmovanje v ljudski glasbi
21. julija 2013 ob 9. uri - Tekmovanje v kategoriji 19. stoletja
Koncerti bodo tudi v gledališču Verdi v Gorici
Dne 21. julija 2013 ob
12.	uri bo Vokalno instrumentalni koncert ob 200-letnici rojstva G. Verdija; 21. julija 2013 ob 16.30 Grand Prix Seghizzi; 21. julija 2013 ob 21.15 pa bosta sklepni gala koncert in slovesna podelitev nagrad.
Kratke
Knjiga dr. Lucije Čok ob 10. obletnici Univerze na Primorskem
Knjiga z naslovom Hic et nune aude! dr. Lucije Čok, nekdanje ministrice za izobraževanje, šolstvo in šport RS ter rektorice Univerze na Primorskem, ni le monografija ob 10. obletnici koprske univerze, saj predstavlja globlji vpogled v zgodovino te ustanove, zlasti na zametke in ljudi, ki so s svojimi prizadevanji pripomogli, da je tudi dokaj odmaknjena regija južne Primorske pridobila in si privzgojila svoj intelektualni kader. Monografija, kije opremljena z obsežnim znanstvenim aparatom in seznami
bibliografskih referenc in oseb, v zvezi s prizadevanji za primorsko univerzo razkriva tako pestro zakulisje osebnih znanstev in povezav, iskanje in pridobivanje podpore donatorjev in financerjev, občasno nenaklonjen, drugič izrazito spodbuden odnos različnih političnih strani in posameznih politikov do projekta. Knjigo so predstavili tudi v Trstu pred nedavnim v Tržaški knjigarni ob prisotnosti avtorice, prof. Jožeta Pirjevca, ki je o publikaciji spregovoril, ter oseb, ki so tako ali drugače vezani na usodo UP. Predstavitev knjige je bila obenem priložnost, da so predstavniki ZRS in Slorija predstavili občinstvu nadgradnjo njunega že obstoječega sodelovanja.
Kot je pojasnil prof. Pirjevec, je bilo koprsko področje v preteklosti zaradi svoje geografske lege pomembno stičišče. To vlogo je primorski prostor ohranil do fašizma, kije uničil obstoječe. Po odhodu večine italijanskega prebivalstva po vojni seje tudi intelektualna razsežnost Koprskega skrhala (na srečo pa so nekateri Italijani ostali na obali in danes sestavljajo živo manjšinsko skupnost), slovenski narod je tako moral na tem predelu svojega ozemlja na novo ustvariti pogoje za vzgojo svoje intelektualne podstati: ta prizadevanja niso šla v smer zapiranja dialoških kanalov s sosednjim narodom, a so v skladu s tradicijo prostora iskala centripetalne vezi.
Te želje so se udejanjile sredi 90. let prejšnjega stoletja z ustanovitvijo Znanstvenoraziskovalnega središča in založbo Anales, kar je bil korak v smeri ustanovitve fakultete za humanistične študije. V tem vidiku je Čokova odigrala ključno vlogo. Ob nastanku UP je njen vodilni kader imel jasno pred seboj cilje, ki jih je želel zasledovati: gojenje zlasti krajevne kulturne tradicije, vzpostaviti intelektualno-akademske vezi s sosednjim italijanskim prostorom (kar na naši strani meje niso hoteli povsem ‘razumeti’) in povezovanje tržaškega in koprskega okolja tako, da bi tudi zamejski intelektualni potencial našel pot do visokega raziskovanja akademskega pridiha. Po obdobju razvoja pa je žal danes UP v težkem položaju, ki ga je med drugim soustvarila nejasna politika RS glede razvoja svojega visokega šolstva (zlasti zaradi podpore pri ustanavljanju privatnih univerz in glede ustanovitve Sredozemske univerze v Portorožu). Poleg tega je pri UP vedno aktualno vprašanje, ali naj nadaljuje na poti predvsem humanističnih študij (ki so na evropskem nivoju resnici na ljubo v dokaj zapostavljenem položaju glede na to, da le 7% evropskih projektov je namenjenih humanistiki), ali naj cilja zlasti na tehnološko proučevanje. Po mnenju avtorice knjige bi v tem primeru univerza prevarala svojo bit. Kočljiv trenutek koprskega vseučilišča je obenem vezan na finančno krizo, kije dejansko zrahljala, ponekod celo pretrgala, vez med univerzo in gospodarskim okoljem, v katerega je UP umeščena.
Umrl je dr. Clementi iz Gibanja fokolarov
Po daljši bolezni je v Trstu 28. junija preminil zdravnik Egidio Clementi, ki ni bil znan le kot odličen pediater, temveč tudi kot navdušen in predan pripadnik Gibanja fokolarov, kije v Sloveniji znano kot Marijino delo.
Dr. Clementi, ki seje rodil v Cortoni pri Arezzu v Toskani 18. maja 1926, se je po srečanju z duhovnim gibanjem, ki ga je ustanovila Chiara Lubich, pri svojem 30. letu odločil, da ob skrbi za družino (z ženo sta posvojila sina Giorgia) in službo posveti svoje sile apostolskemu delu v Cerkvi in širjenju idealov gibanja, ki je dobivalo vse izrazitejše mednarodne in ekumenske razsežnosti.
Z odprtim značajem, ki ni dajal vtisa strogega asketa, saj je ljubil družbo in je rad plul s svojo jadrnico ob istrski in dalmatinski obali, je hitro našel stik z drugimi in nevsiljivo vabil k pobudam gibanja, na ožja in širša srečanja (Mariapoli), priporočal tisk in podobno.
Da bi pomagal širiti gibanje na Goriškem, je zapustil službo v bolnišnici in se zaposlil v zdravstvenih uradih v Gorici. Pozneje je služboval na Tržaškem in odprl svojo otroško ordinacijo v Trstu. Zaskrbljenim staršem je bil na voljo ne glede na urnike, vedno človeški, včasih ironičen, zagovornik zdrave pameti. V stalnem stiku s kolegi v otroški bolnišnici Burlo Garofolo pa je bil zelo na tekočem tako glede različnih bolezenskih valov kot glede novosti v diagnostiki in zdravljenju.
Zelo lepe odnose je imel s Slovenci in Hrvati. Že v Gorici je pomagal širiti gibanje v Sloveniji. Zaradi takratnega režima to niso bila lahka leta. Manj znano pa je, da je v svinčenih časih naredil tudi nekaj tveganih uslug naši Cerkvi, saj je tihotapil preko meje tudi kako pomembno korespondenco med škofi in Sv. sedežem, v Slovenijo in Hrvaško pa je prinesel tudi večje vsote iz skladov Cerkve v stiski.
Med šestimi somaševalci pri pogrebni maši pri Sv. Ani v Trstu so bili 4. julija kar štirje duhovniki iz Slovenije. Med številnimi pogrebci pa je bil tudi upokojeni tržaški škof msgr. Ravignani. /
ij
Tržaška škofija
Pravilnik o pogrebnih obredih in karitativni dejavnosti
Nadškof	Giampaolo
Crepaldi se je po prihodu v Trst začel soočati z okoljem, ki je s svojo specifiko in zgodovinsko dediščino morda premalo odgovarjalo standardom drugih realnosti, v katerih je bil vajen delovati. Teh razlik se je lotil s kremenito doslednostjo in prepričanjem v svojo dušnopastirsko politiko, kar je včasih sprožilo tudi polemične odzive v mestnem verskem in laičnem tkivu.
Med zadnjimi potezami, ki jih je tržaški škof izvedel, je sporočilo, dejansko pravilnik, ki ga je v sklopu škofijskega duhovniškega sveta izdal v zvezi z darovanjem in potekom pogrebnih daritev.
"Glede na svojo dosedanjo tržaško izkušnjo lahko povem, da ima naše mesto dokaj zapleten odnos do smrti", je dejal na tiskovnem srečanju, ki je bilo v prostorih tržaške škofije v sredo, 26. junija, ko je poleg omenjenega pravilnika predstavil še smernice, ki jih je prav tako duhovniški svet pod vodstvom nadškofa izdal glede odnosa krajevne Cerkve do revnih.
"Na kulturnem in etično-veden-jskem področju je v naši škofiji zaslediti težnjo po omejevanju izkušnje človekove smrti v strogo zasebno življenje in po prikrivanju pogrebnega dejanja ter doživljanju bolečine", je pristavil. Duhovniški svet je tako osvojil dokument Italijanske škofovske konference, ki postavlja
prenovljene smernice glede poslednjega katoliškega slovesa od tostranskega življenja in ki je stopil v veljavo 2. novembra
2012.	Kot je pojasnil g. Giorgio Carnelos, Cerkev na tak način ponovno pridobi nadzor nad obredom, ki je prav tako kot npr. poroka postal tarča trenutnih modnih teženj, ki pa nimajo nikakršne zveze z globoko sporočilnostjo dogodka. Doku-
ment tako postavlja ponovno v ospredje pokojnikov dom, ki, če je le mogoče, naj sprejema posmrtne ostanke pred odhodom na pogrebni obred v domačo župnijsko cerkev. Dokument svetuje, naj krsta ostane pred sveto daritvijo odprta, naj je ne krasi cvetje in naj svojci ne postavljajo pokojnikove fotografije. Tržaški škof je vsekakor pristavil, da je izpolnjevanje smernic nedvomno odvisno od urbanističnih danosti našega mesta, dejansko pa je potreba po predstavitvi dokumenta nastala tudi kot odgovor na dokaj neprimerno lokacijo tržaške mrtvašnice nad osrednjim mestnim pokopališčem pri Sv. Ani. Ta prostor zaradi svoje odurne arhitektonske podobe nikakor ne odgovarja
potrebam svojcev po spokojnosti in molitvi, pogrebni obredi se v tamkajšnji kapeli vrstijo kot na tekočem traku. Zbranosti ni niti na poti do grobov, kjer so trupla nameščena drugo nad drugim v globokih skupinskih betonskih jarkih. V sedanjih okoliščinah se dejansko jemlje dostojanstvo bodisi pokojnim bodisi njihovim svojcem. Pravilnik je lahko torej izhodiščna točka za sodelovanje
z mestnimi oblastmi in pogrebnimi podjetji:	"Tudi	samo
pokopališče je treba ovrednotiti, saj se v njem kaže preteklost mesta", je dejal Carnelos, ki je tudi poudaril, da imeti pravšnjo kulturo smrti pomeni imeti pravilen odnos do krščanskega pojmovanja konca tostranskega življenja: smrt je namreč vstajenje. Cerkev nikakor ne nasprotuje upepelitvi, če to dejanje ne postavlja v dvom vstajenja samega. Obstaja pa temeljni vidik, ki ga Cerkev ne more zanemariti: shranjevanje pepela je mogoče le na pokopališču. Cerkev namreč nasprotuje shranjevanju žar s pepelom na domu ali pa stresanju pepela v naravo. Pokopališče naj torej ponovno postane Božja njiva v pričakovanju sodnega dne.
Drugi dokument, ki obravava odnos tržaške Cerkve do revežev, izhaja iz prepričanja, da človeško in krščansko usmiljenje ne pomeni poklanjati miloščine v denarni obliki osebam, ki denar vprašujejo na mestnih ulicah. Podrobnosti tega odnosa in odnosa, ki jo škofijska karitas vzpostavlja do te tematike, je orisal direktor človekoljubne ustanove g. Roberto Pasetti. "Ko bi bil sam v tako hudi življenjski stiski, bi se rad iz tega položaja dvignil. Naj bo jasno: nikogar ne obsojam, ampak bolj kot denar sta v takih primerih učinkovita topla beseda in soočanje z osebami, ki se na take probleme razumejo", je dejal	g. Pasetti.
Tržaška Caritas zato spodbuja osebe v težavah, naj se neposredno vključijo v poslušalnice škofijske ustanove in ostalih socialnih dejavnikov, ki delujejo na tem področju. "Zato da razumemo razloge, ki so osebo spravile v stisko in revščino, je potreben dialog", je dejal in pojasnil, da se taki ljudje večkrat sramujejo svojega položaja; prav zato potrebujejo primerno okolje in strokovne osebe, ki se jim znajo posvečati. Dokument jasno spodbuja vernike, naj svoje nabirke izročijo krajevnim župnijam, ki jih bodo nato posredovale Caritas. Na tak način bo mogoče tudi omejiti nevarnost, da zaide poštena denarna karitativna dejavnost dobrotnikov v kriminalne omreže.
IG
Foto IG
In memoriam
Odšel je Edi Kanzian
Tržaško kulturno javnost je nemalo presenetila vest, da je po daljši bolezni preminil v tržaški bolnišnici časnikar, pesnik in kulturni delavec Edoardo Kanzian, neumorni animator številnih srečanj in večerov o kulturni, umetniški, enogastronomski, socialni in družbenokritični tematiki. Tako se je marsikdo od njegovih prijateljev udeležil na dan, ko je papež Frančišek obiskal "zadnje od zadnjih" na otoku Pantelleriji, solidarnostnega tipično "Kanzianovega" večera na tržaškem kopališču Ausonia, na povabilo Odbora za mir in sožitje Danilo Dolci ter Italijanske ustanove za spoznavanje slovenskega jezika in kulture. Predsednika društev Triesteal-truista in II Cenacolo, Gennaro Andino Castellano in Gianni Ferin, sta predstavila "altruistični party" in delovanje krajevnih prostovoljcev, ob recitaciji pesmi iz zbirke "Bella la veduta, seria la caduta" Massimiliana De Simoneja (delavca obrata Sertubi) v založbi društva Inizia-tiva Europea ter harmonike tržaškega estradnega umetnika Fabija Zorattija. Uvodno se je Edijevega lika spomnil predsednik ustanove za spoznavanje slovenskega jezika Luciano Fer-luga, prijateljica Rosalba Tre-visani pa je napovedala, da bodo pokojniku posvetili poseben poklon po poletnem premoru. Ob informativnem gradivu prirediteljev (glej na spletu www. triestealtruista. org) so
delili še tržaški list La nuova al-abarda in vabilo na praznik Or-ti in festa!, ki bo v soboto, 13. julija, od 17. ure dalje na trgu Volontari Giuliani v Trstu: ponudil bo pogovor o naravi, živalih, enogastronomske kioske in krajevne pridelke od Svetega Ivana in s Tržaškega... pač v slogu vseh lepih in bogatih
srečanj, na katere nas je v zadnjih desetletjih navadil Edi Kanzian.
V	prostorih Društvene gostilne na Kontovelu, skupaj s prijateljem gostincem Carlom Papucci-jem, na pobudo Študijskega centra Niccolo' Tommaseo ali neprofitnega društva II pane e le rose in drugih številnih sodelujočih društev, na raznih tržaških lokacijah, v gostilni All'Antico Spazzacamino, v Domu glasbe
ali hotelu James Joyce v Cavani, v raznih mestnih krožkih, Generali, stanovanjih, skupnosti San Martino al Čampo ali v domu Jakoba Ukmarja oz. ljudskem domu Zore Perello v rodnem Skednju, v hotelu Jolly, kjer je bil zaposlen kot ekonom..., povsod mu je uspelo pričarati posebno vzdušje, kjer se je poezija mešala z glasbo, politika z vero, utopija z realizmom, gurmanska kultura s skrbjo za odgovorno prehrano in zmernostjo. Seveda Kanzian ni
bil ljubitelj uglajene ali este-tizirajoče kulture, ampak opredeljenega, angažiranega, tudi polemičnega nastopa v bran svojega posebnega etičnega stališča in pogleda na svet.
V	mladosti je igral jazz, bil je velik poznavalec bossanove, a tudi sodobne klasične in popularne glasbe, član društva Luigi Nono in žirije nagrade kantavtorske glasbe Tenco. Sodeloval je z italijanskim Radiom in TV Koper.
Dovzeten je bil tudi za nove medije. Izdal je več avdioknjig (Ostržek, pravljice Oscarja Wil-da, tržaški pesniki) in na youtubu sta dva njegova posnetka: "Srečko Kosovel - Una rosa per il poeta", o njegovem obisku v Tomaju v rojstni hiši priljubljenega Srečka, kot ga je imenoval v svojem sočnem tržaškem narečju, in "Edoardo Kanzian - La festa siamo noi", o njegovem lanskem decembrskem dogodku v Domu glasbe. Do zadnjega je bil dejaven. Iz njegove zapuščine bi omenili raziskovalno delo "Alla ricerca delFidentita' perduta, Antolo-gia della cultura popolare del Friuli Venezia Giulia" (GN, Mil-je-TS, 1984) in pesniško zbirko "Se questa e' vita (canti d'amore e rabbia) ", II pane e le rose, Trst, 2006. Tudi na spletu pa je dosegljiva (www. antepri-manews. it/pdf/kanzian. pdf) njegova novejša zbirka "Memo-rie e Re-esistenze" v založbi Bat-tello Stampatore.
Iz te zbirke povzemamo pesem "Occhi di mare" - Morske oči:
Occhi di mare seni di colline capelli verdi scapigliati dalla bora case piene di luci come le lacrime dipianto nella sera Trieste
Oči morja obline gričev zeleni lasje razkuštrani v burji hiše polne luči kot solze večernega joka Trst
NOVI
ESI Zadnje srečanje v letošnji sezoni
Predstavitev knjige Igorja Omerze o znani "četverici"
pravic, kateremu so se v zelo kratkem času pridružili številni člani, od vidnih imen pesnikov in pisateljev do kolektivnih članov.
Zanimive so podrobnosti, na primer tajna imena, ki jih je Udba uporabljala za posebno tajne dosjeje, tako se za imenom "Carla" skriva Draga. V knjigi so objavljeni vsi dokumenti, od tajnih listin pa do zapisnikov sej, solidarnostnih, odprtih pisem in obvestil javnosti ter seveda veliko fotografij.
Ob koncu Omerza začrta v splošnih obrisih, kaj se je zgodilo po 6. juniju 1988, spregovori o neuspelem priprtju Francija Zavrla, o načrtovanih, a neizvedenih aretacijah, o nadaljnjem delu Velikega odbora, o opera-tivno-tehničnem jedru le-tega, v katerem so bili štirje člani kolegija, Bojan Fink, Igor Bavčar, Bojan Korsika in avtor sam, ter o sojenju, ki je trajalo devet dni in na katerem so bili obtoženci zaradi izdaje vojaške tajnosti obsojeni na zaporne kazni.
V pogovoru z avtorjem ob koncu večera je Omerza dejal, da je takratni vodja tajne politične policije Udbe Eržen naročil uničevanje arhivov. Takrat so jih uničili kar 80 odstotkov. Avtor knjige pravi, da je najbolj paradoksalno to, "da so bili ljudje zraven, pa niso vedeli, kaj se dogaja". Sergij Pahor se je nato zahvalil zvestim poslušalcem za uspešno sezono in povabil vse na Drago, ki bo v parku Finžgarjeve-ga doma na Opčinah od 30. avgusta do 1. septembra.
Šin
Društvo Marij Kogoj
APZ Tone Tomšič pri Sv. Ivanu
Svetoivansko društvo Marij Kogoj je	pod
pokroviteljstvom Slovenske prosvete izkoristilo praznovanje farnega zavetnika za organizacijo	lepega
zborovskega večera. V soboto, 22. junija, je župnijsko cerkev sv. Ivana na trgu Gioberti obiskal znani Akademski pevski zbor Tone Tomšič z Univerze v Ljubljani, ki ga od leta 2009 vodi dirigent Sebastjan Vrhovnik. Slovenski študentje, med katerimi smo prepoznali tudi pevce s Tržaškega, so dokazali ljubezen do petja in ambicijo po vrhunskem umetniškem poustvarjanju.
Napovedovalca večera, Maja Bra-jkovič in Franc Biancuzzi, sta se najprej zahvalila župniku Fabiu Ritossi in neutrudljivemu dušnemu pastirju g. Milanu Nemacu za pomoč, nato pa nas popeljala preko dolge in polne življenjske poti tega zborovskega sestava. Akademski pevski zbor v Ljubljani je leta 1926 ustanovil France Marolt, po kulturnem "vojnem" molku se je leta 1946 delovanje zasedbe obnovilo, tokrat ne več v moški, temveč v mešani zasedbi in z novim imenom. V letih 1938-39 je Marolt vodil tudi Ženski akademski pevski zbor. Zbor so doslej vodili še Radovan Gobec, Janez Bole, Lojze Lebič, Igor
Lavrič, Marko Munih, Jože Furst, Jernej Habjanič, Stojan Kuret in Urša Lah. Gre za enega izmed usmerjevalcev zborovske kulture pri nas, po izvajalski izpiljenosti in izbiri programa, ki sega po najtežjih delih sodobne zborovske literature. Z natečaji in naročili APZ spodbuja nastajanje novih skladb in širjenje zborovske kulture med slovenskimi ustvarjalci, poustvarjalci in pevci.
Za prvi del koncerta v zelo, sko-ro preveč akustični cerkvi je Vrhovnik izbral nekaj slavnih in manj slavnih skladb iz dediščine svetovne zborovske literature. Ob Gallusovih (Musiča noster amor) in Verdijevih (Pater noster) uspešnicah smo posebej cenili sodobno inačico Henryja Purcella, enega najpomembnejših avtorjev angleške renesančne dobe. Musič for a while je zvočno prepletel Gunnar Erik-son. V sloviti Partovi Bo-goroditse djevo je APZ razpel
zvočna krila in prvi del končal z zborovsko priredbo Mahlerjeve Liebst du um Schonheit, za katero je poskrbela Nana Forte. Premor je zapolnil tržaški violinist, pisatelj in informatik Saša Zupančič, ki je za domačo publiko izbral Bachovo sonato in preludij za solo violino. Drugi zborovski del je bil skoraj izključno namenjen slovenskim ljudskim, ki jih vsakič znova radi slišimo. Lebičeve in Čopijeve priredbe je dopolnila polifonič-na igra Tadeje Vulc na Vremšakovo skladbo Marko skače, angleška svežina skladbe The tyger Emila Raberga pa je zaokrožila dobro uspel nastop. Organizacija celovečernega koncerta APZ Tone Tomšič iz Ljubljane v mestnem središču dokazuje svežino in zagnanost društva Marij Kogoj, ki prinaša mestu vselej kakovostno kulturno ponudbo.
Jernej Šček
Obvestila
Narodna in študijska knjižnica
obvešča, da bo do 31. avgusta odprta od 8. do 16. ure. Zaradi dopusta pa bo zaprta od 29. julija do 9. avgusta.
Jesensko romanje z Novim glasom v Sveto deželo in Palestino - ko je huda vročina že mimo in je puščava čudovita. Romanje bo od 22. do 30. septembra 2013 pod vodstvom mag. Renata Podbersiča ml. in p. Petra Lavriha. Vpisovanje se
začne takoj, sicer najkasneje do 01.08.2013. Program in vpisovanja na sedežih Novega glasa v Gorici in v Trstu. Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več	informacij:
003852386744.
Darovi
Za rojansko glasilo Med nami darujeta ob smrti Marije Jazbec vd. Ferluga Neva in Nela Ferluga po 20 evrov.
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA ob 1150-letnici prihoda sv. bratov med Slovane
vabi na
SLOVESNOST NA VEJNI
v nedeljo, 14. julija, ob 17. uri
slovesno somaševanje bo vodil letošnji tržaški novomašnik g. Klemen Zalar z duhovniki jubilanti zaželjeni so narodne noše in skavti
Praznik sv. Petra in Pavla
Teden kriških zavetnikov
Veni najlepših vasi na tržaškem Krasu, ki ob kmečki tradiciji premore edinstveno pomorsko in ribiško preteklost ter kulturno dediščino, so bogato praznovali teden vaških zavetnikov. Od 26. do 30. junija so počastili sv. Petra in Pavla in v prazničnem objemu se je združila in povezala vsa vas.
Dogajanje je v sredo uvedlo odprtje razstave Kriški tbeti: kriška noša včeraj in danes, ki so jo farna skupnost Sv. Križ pri Trstu in Slomškovo društvo priredila v prostorih Slomškovega doma v Križu.
izdala knjigo Križ od noše do noše, še vedno vodi tečaje, na katerih uči, kako se pripravljajo "replike originalov" za Kraško ohcet. Radostno ugotavljamo, da se je njen trud obrestoval: veliko mladih "Kržanov” se oblači v nošo in hrani ter varuje ta zaklad.
Slovesnost sv. Petra in Pavla je bila v soboto, 29. junija, zvečer v župnijski cerkvi. Pri praznični evharistiji je maševal vaški župnik Max Suard, ob njem pa je božjo službo opravljal msgr. Alojz Uran, upokojeni ljubljanski nadškof.
Praznik se je razvnel v
Pri založbi Karantanija je letos izšla knjiga nekdanjega aktivnega politika in podjetnika, člana ožjega vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se v zadnjih letih veliko ukvarja z arhivi povojnega režima v Jugoslaviji in se uveljavlja kot prodoren raziskovalec naše polpreteklosti. Potem ko je Igor Omerza leta 2010 izdal knjigo Edvard Kocbek: osebni dosje št.
584, leto kasneje Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, leta 2012 pa 88 stopnic do pekla ali Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todoroviča, je letos izšla njegova knjiga o "četverici", in sicer JBTZ, Čas poprej in dnevi pozneje. V Peterlinovi dvorani so jo predstavili na zadnjem srečanju Društva slovenskih izobražencev, avtorju pa je postavljal vprašanja Ivo Jevnikar.
V knjigi, ki se deli na prvi in drugi del z uvodom in koncem, dobimo tudi prilogo, to je zgoščenko s faksimili vseh podpisov individualnih in kolektivnih članov Velikega odbora, skupno jih je 110.957, na kateri so prisotni tudi "naši" ljudje, saj
je takrat podpise, s katerimi so Slovenci doma in v zamejstvu
izražali podporo obtožencem in se včlanjevali v Odbor, v naši deželi zbrala Mladinska sekcija Slovenske skupnosti, medtem ko so člani uredništva Primorskega dnevnika poslali solidarnostno pismo s podpisi.
Kot je znano, se za naslovom JBTZ skriva "četverica", in sicer Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič in Franci Zavrl, katere so sodili na procesu. V knjigi spoznamo točne dogodke in vzroke, zaradi katerih je prišlo do procesa. Avtor knjige je v arhivih zbral podrobno dokumentacijo, sporen dokument oziroma povelje, ki je bilo poslano iz Beograda vsem armadam JLA v Ljubljano, in k vsemu dodal še svoje spomine od takratnega sodelovanja ter navdušenje nad demokratizacijo. V prvem delu knjige, ki opisuje dogodke od 21. decembra 1987, ko je nastal sporen dokument, do dogodkov pred aretacijo Janeza Janše in Ivana Borštnerja ter do 30. maja 1988, ko so se na Metelkovi dobili Udbovci in kosovci, ki so pripravljali aretacijo. Drugi del pa bralca seznani z ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih
pospremila v višek praznovanja.
V	nedeljo, 30. junija, je bila skupna procesija slovenskih in italijanskih vernikov, ki jo je vodil g. nadškof Uran ob ostalih domačih duhovnikih. Procesija je kot običajno obšla nekatere svetoivanske ulice: letos je bilo posebno veliko narodnih noš. Obred v cerkvi je bil dvojezičen, oblikovali pa so ga izmenično slovenski in italijanski pevci. Ob koncu je še zadonelo glasbeno voščilo Na mnoga leta, namenjeno g. Milanu Nemacu, ki letos slavi 40. obletnico mašniškega posvečenja. Ob tej priložnosti so mu svetoivan-ski farani voščili veliko božjega blagoslova ter so se mu zahvalili za ves njegov večdesetletni trud v župniji. Slavje se je nato sklenilo s tradicionalnim postankom na vrtu bližnje gostilne, kjer je msgr. Uran spodbudil prisotne, da so zapeli še nekaj pesmi.
Sv. Ivan v Trstu
Praznovanje farnega zavetnika
Tudi letošnje praznovanje	Francesco Biancuzzi.	župnika don Fabia Ritosse. Pel
farnega zavetnika je bilo	Na predvečer praznika,	v	je domači zbor pod vodstvom
bogato in doživeto. V	nedeljo, 23. junija, smo	se	Ivana Žerjala,
soboto, 22. junija, nas je v slav-	zbrali v stari cerkvici. Maševal	V petek, 28. junija, je sledil
je pospremilo ubrano petje APZ Tone Tomšič iz Ljubljane, ki je pod vodstvom Sebastijana Vrhovnika priprav-
il	spored, kjer so se prepletale pesmi iz svetovne in slovenske glasbene zakladnice. Mladi glasovi, med katerimi so tudi nekateri pevci iz naših krajev, so privabili veliko poslušalcev v župnijsko cerkev in dokazali, da nadaljujejo kakovostno tradicijo tega ljubljanskega sestava. Med koncertom je z dvema točkama nastopil tudi domači violinist Saša Zupančič, ki je navdušil prisotne s svojim virtuoznim	je g. nadškof Alojzij Uran ob so-	orgelski koncert, ki sta ga lepo
igranjem. Celoten spored sta	maševanju slovenskega ka-	oblikovala organista Andrej Pe-
povezovala Maja Brajkovič in	plana g. Milana Nemaca in	gan in Luca Sari ter nas
Kot je ob prijetni glasbeni spremljavi učencev Glasbene matice povedala kustosinja Marta Košuta, je kriška noša nekaj posebnega. Ljudje so se radi obregali ob Križane zaradi njihove vehemence in narečja, a tudi temperamenta in okusa: vse te posebnosti so opazne v njihovi sijajni ženski noši. Noša, kot jo poznamo danes, se ni spremenila od začetkov
19.	stoletja do 1. svetovne vojne, vas pa premore nekaj neprecenljivih in razpoznavnih originalov, ki jim domačini pravijo tabeti. Drugačni so po drzni izbiri barv in neprecenljivi vezenini rut in oplečij. Ohranjanje noš je odgovorno in pomembno dejanje, saj nas povezuje z vrednotami prednikov in njihovim kljubovanjem asimilaciji, je še povedala Košutova. Zato se še vedno oblačimo v narodno nošo. Kustosinja je raziskovanje končala leta 2003, ko je
nedeljo zjutraj, ko je po slovesni evharistiji potekala barvita procesija po vaških ulicah. Mašo je vodil g.
Anton Bedenčič, škofov vikar za Slovence, ki letos praznuje 40. obletnico mašništva. Ob lepem petju vaškega mešanega cerkvenega zbora je spregovoril o dolžnostih in odgovornosti vernikov. Papež Frančišek je nedavno na krščanski klic "Jezus, ti si meni vse"! odgovoril: "Jezus, mi smo ti na razpolago". Postati polni kristjani ni enostavno, g. Bedenčič je poudaril sprejetje Jezusa kot Božjega sina kot prelomnico v življenju kristjana.
Ob zvokih nabrežinske godbe na pihala, spremstvu skavtov, vaških predstavnikov in noš se je poklon svetnikoma nadaljeval v sprevodu po vaških ulicah do Slomškovega doma, kjer je potekala končno družabno srečanje.
Jernej Šček
12	11.	julija	2013
Goriška / Aktualno
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (10)	Perat
ittMCi Mladinski dom
Prvi del Poletnosti 2013
Evropsko prvenstvo v olimpijskem krosu in trialu (gorsko kolesarjenje)
Tanja Žakelj do naslova evropske
prvakinje
Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Priznanje za življenjsko delo mag. Milici Trebše Štolfa
Vsako leto je mesec junij v Mladinskem domu v Gorici namenjen poletnim dejavnostim, ki jim na kratko pravimo Poletnosti. Ta projekt že vrsto let sestavljajo različne pobude, in sicer: priprava na malo maturo, videodelavnica, izzivi in zeleni teden (te so vzgojitelji že spravili pod streho) ter različne oblike priprav na vstop v novo šolsko leto, ki bodo na vrsti v prvi polovici septembra.
Priprave na maturo, ki je potekala od 3. do 7. junija, se je letos udeležilo šest malih maturantov. Vsako popoldne so dobre tri ure z vzgojitelji in profesorji ponavljali snov glavnih predmetov. Po uvodnem pozdravu ravnatelja so dijake spremljale prof. Daniela Ferfolja in Slavica Radinja ter vzgojiteljici Martina Šole in Jasna Leban.
Neprecenljiva, kot vsako leto, je bila enota profesorice Vande Sever, ki je ob svoji dolgoletni in bogati izkušnji kot šolnica dijakom spregovorila o tem, kako poteka zrelostni izpit. S ponujenimi nasveti jih je želela pomiriti ob tej prvi preizkušnji na šolski poti.
Ravno tako dragoceno je bilo srečanje s psihoterapevtom g. Bogdanom Žoržem, ki je vodil delavnico v zvezi s premagovanjem treme pred izpiti in ohranjanjem koncentracije pri učenju. Staršem maturantov pa je spregovoril o tem, kako lahko svojim otrokom stojijo ob strani in jim na pozitiven način pomagajo pred to pomembno preizkušnjo in med njo.
Ob koncu tečaja je bila krajša slovesnost, med katero je g. Marijan Markežič podelil maturantom božji blagoslov, da bi znali ohraniti notranji mir. Videodelavnica
Od 10. do 15. junija je potekala 8. videodelavnica MD. V vsem tem času je nastalo 31 igranih in animiranih filmov. Med letošnjo izvedbo so udeleženci ustvarili štiri filme, dva igrana, Ferdinandove nezgode in Hiša predsodkov, in dva animirana o oslu in Fanto-ciju.
Sveta Gora pri Gorici
Zdi se, da si Mati Božja za svoja romarska svetišča rada izbira kraje, kjer se srečujejo ljudstva različnih narodnosti in različnih kultur. Tako je na Barbani, Stari Gori, pri Gospe Sveti, na Svetih Višarjah in tako je tudi na Sveti Gori, kamor so vedno radi romali in tudi danes radi romajo predvsem Slovenci, katerih je največ, a tudi Italijani in Furlani so na to Božjo pot zelo navezani. Tudi Marijino svetišče na Sveti Gori je, kot na Stari Gori, nastalo v času Oglejskega patriarhata. Za naše kraj e so bili takrat hudi časi. Že leta 1415 so k nam začeli vdirati Turki. Čez približno petdeset let so se vrnili, plenili po Krasu in po Goriškem, pa tudi po Furlaniji, požigali vasi in trge, na tisoče ljudi pa odvedli v sužnost. Tudi pozneje so se Turki še vračali in za seboj vsakokrat puščali opustošenje in smrt. Na Goriško so zadnjič vdrli leta 1499, vendar je strah pred njimi v ljudstvu ostal še dolga leta. Začela se je nato še vojna z Beneško republiko, ki je še povečala bedo in trpljenje že itak hudo preizkušenega ljudstva. Vsem tem nadlogam se je pridružilo še luteranstvo, ki je med prebivalstvo vneslo veliko zmede.
V takih razmerah se je na takratni Skalnici leta 1539 Mati Božja z Detetom Jezusom prikazala pastirici Uršuli Ferligojevi iz Grgarja, vasi ob vznožju Skalnice. Nagovorila jo je seveda po slovensko in ji naročila: "Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo pozida in me milosti prosi”!
Zanimivo pri tem je to, da Marija tukaj ne naroča, naj ljudje delajo pokoro, ampak naj jo prosijo milosti.
Marijino prikazovanje na Sveti Gori je bila prava vojna napoved luteranstvu, ki se je vedno bolj širilo in grozilo tudi našim krajem. Ljudstvo je v Marijinem prikazanju in v njenih besedah videlo jasen Božji namig, naj ne naseda krivi veri, ampak naj ostane zvesto veri svojih prednikov. Ljudje so se zato še z večjim zaupanjem obračali k Božji Materi ter ji tako izkazovali češčenje, ki ji ga je luteranstvo odrekalo.
Po prikazovanjih so se na Skalnico oz. na Sveto Goro, kot so jo preimenovali, začela množična romanja. Na vrhu gore so postavili zasilno kapelico ter vanjo postavili Marijin kip, ki je bil izdelan po opisu vidkinje Uršule. Tega kipa danes ni več. Kip, ki ga vidimo zdaj, je narejen po vzorcu prvotnega in je iz 17. stol. in stoji v kapeli prikazanja. Pod njim je napis: "Tako se je Marija na gori Skalnici, sedaj pa se imenuje Sveta, prikazala le-
ta 1539 Uršuli Ferligojevi in ji naročila: Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti"!
Uršulo so oblasti nenehno preganjale in ji očitale, da z lažjo zavaja ljudi. Trikrat so jo zaprli v grajsko ječo in trikrat je bila iz nje čudežno rešena, kar je ljudi še podkrepilo v prepričanju, da je bilo prikazovanje resnično.
Romarji so na Skalnico prihajali v vedno večjem številu in prosili Božjo Mater za pomoč. Končno se je vdala tudi svetna oblast in 11. decembra 1540 je Hieronim Attems, namestnik goriškega glavarja, na vrhu Skalnice daroval zemljišče, na katerem naj bi postavili novo cerkev. To so začeli graditi že takoj naslednje leto. Delo ni bilo lahko, saj se Sveta Gora dviga skoro 700 m visoko, pa tudi prave ceste takrat še ni bilo. Pri kopanju je delavce presenetilo nepričakovano odkritje: naleteli so namreč na kamnito
Marijin lap z	ploščo,	na kate-
Detetom v naročju	SO bile vklesa-
v kapeli prikazanja 11C besede: "Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami". Na Skalnici je namreč že leta 1368 stala cerkvica Matere Božje. Zelo verjetno je omenjena plošča spadala k tej cerkvici.
/dalje
Sami so si zamislili scenarije, risali, snemali, igrali, režirali itd.
Vse pa je potekalo pod izkušenim mentorstvom Cirila Murnika iz Kulturno umetniškega društva Marnie film iz Ljubljane. Delo mladih ustvarjalcev je tudi letos med obiskom pohvalil g. Peter Jarh iz Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, ki pobudo finančno podpira.
Izzivi
V naslednjem tednu od 17. do 21. junija je letošnja toplota večkrat zvabila udeležence na morje. Pravih izzivov pa ne bi bilo brez raftinga po Soči in tarzaninga na Nevejskem sedlu. Tu res pridejo do izraza drznost, pogum in vztrajnost mladih ter se pokaže -bolj kot doma - kdo je zares "frajer".
Zeleni teden
V tednu od 24. do 28. junija se je sedem gojencev (dva sta žal zbolela) odpravilo na posebno pustolovščino. Poseben izziv jim je prvi dan ponudil dež med obiskom Tolminskih korit (s hudičevim mostom, toplim izvirom in Dantejevo jam). Nevihta jih je
preko Predela pospremila v Žabni-ce. Slabo vreme pa jih je popoldne in zvečer zadržalo v koči ob igrah in pripravi večerje. Naslednje dni so se povzpeli na Tromejo, odpočili ob jezeru, sprehodili po planini Montaž. Sami so si kuhali (spekli so odlične pizze), pomivali in pospravljali. Večere so preživljali na različne načine: na vrsti so bili ogledi filmov (najbolj se jih je dotaknil dokumentarec o misijonarju Pe-dru Opeki) pogovori, igre. Poseben izziv na zelenem tednu predstavljata nočni pohod v gozd (letošnjega je lunin sij precej omilil) in taborni ogenj s skeči, igrami, bani, plesi in pečenjem klobas, krompirja, jabolk in jajc v žerjavici.
Zadnjo noč so nekateri udeleženci prespali celo v šotoru. Po pospravljanju koče so si mladi med kratkim razmišljanjem zaupali občutke in doživetja petdnevnega skupnega bivanja: vsi so si bili enotni, da se bodo še udeleževali te in drugih pobud Mladinskega doma. Po ogledu muzeja in rudnika v Rablju so se zadovoljni vrnili domov.
, rtOf*
MUl.V.VAN .
V Švici je Tanja Žakelj 23. junija osvojila naslov evropske prvakinje v olimpijskem krosu. Zmagovalka dveh letošnjih dirk svetovnega pokala se je odlično znašla tudi na atraktivni, spolzki progi nad Bernom. Tudi tokrat pa je premočno premagala vse tekmice. Tanja Žakelj je za svojo ekipo Unior Tools Team letos že zablestela v svetovnem pokalu, kot članica državne reprezentance pa je na evropskem prvenstvu osvojila še najbolj prestižen naslov stare celine.
Na 6 krogov dolgi dirki je sprva vozila v skupini šestih kolesark, nato pa je ob koncu tretjega kroga napadla in do konca samo še povečevala razliko.
Druga je bila Eva Lechner, zmagovalka prve letošnje dirke svetovnega pokala,
tretja pa Maja Wloszczowska, druga v seštevku svetovnega pokala. Za medije je izjavila: "Dirka je bila enako težka, kot so dirke svetovnega pokala. Na progi sprva nisem bila zelo sproščena, saj se je zelo drselo. V prvem krogu mi je tik pred skakalnico zdrsnilo. Ker so
nam rekli, da peš ne smemo čez skakalnice, sem se vrnila in šla po lažji poti. Začudena sem bila, da so šle vse druge za menoj. V naslednjem krogu smo že skakale, sama sem na progi vse bolj uživala. Napadla sem ob koncu tretjega kroga, torej nekako na sredini dirke. Sama pri sebi sem slutila, da se lahko hitro naredi velika razlika, in to se je dejansko zgodilo. Pomagali so tudi navijači ob progi in vsi, ki so me prišli spodbujat iz Slovenije". Tanja Žakelj je dosegla nov izreden uspeh za Slovenijo in na najlepši možen način končala prvenstvo, ki ga je začel Miha Halzer z 2. mestom v eli-minatorju.
Tanja o naslovu evropske prvakinje:	"Nova
majica v zbirki mi veliko pomeni, saj je občutek, ko na dirki zastopaš svojo domovino, vedno nekaj posebnega".
Vrstni red ženske dirke: 1. Tanja Žakelj (Slovenija) 1;34:33, 2. Eva Lechner (Italija) +0:38, 3. Maja Wlo-szczowska (Poljska) +1:35.
MM
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel je v prostorih Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu podelila priznanje za življenjsko delo mag. Milici Trebše Štolfa.
Priznanje je Uradu predlagala slovenska skupnost v Kanadi, saj je mag. Milica Trebše Štolfa kot arhivi-stka Pokrajinskega muzeja Koper v preteklih tridesetih letih skoraj vsako leto prišla za nekaj tednov med kanadske Slovence in osveščala društvene odbornike o pomenu arhivskega gradiva. Z dovoljenjem in sodelovanjem društvenih odbornikov je aktivno na terenu zbirala in urejala društvene arhive ter učila in motivirala društvene tajnike, da so
potem sami nadaljevali sistematsko arhiviranje. Mag. Trebše Štolfa je napisala vrsto knjig o kanadskih slovenskih društvih, s pisanjem društvenih zbornikov pa je spodbudila tudi številna druga slovenska društva v Kanadi, da
nove knjige o slovenskem društvu Sava Kitchener.
Na podelitvi priznanja Urada je bil navzoč tudi Marjan Kolarič, predsednik Vseslovenskega kulturnega odbora v Kanadi in zastopnik kanadskih Slovencev v Svetu Vlade
Foto E. Vrtacnil
so v knjižni obliki zabeležila svojo zgodovino.
Priznanje ji je bilo podeljeno ob praznovanju 10. obletnice delovanja Slovenskega arhivskega društva v Torontu ter ob skorajšnjem izidu njene
RS za Slovence po svetu. V imenu celotne slovenske skupnosti v Kanadi je gospe Trebše Štolfa tudi on vročil priznanje in kartico s številnimi podpisi in pozdravi rojakov iz Kanade.
Nova pesniška zbirka Toneta Kuntnerja
Borut Pahor naj pove svoja mnenja o krizi in razmerah v Sloveniji
1150-letnica prihoda sv. Cirila in Metoda med Slovane na Moravsko
Romanje v Velehrad
V	slovenski družbi in politiki obstaja dvoje stališč in pogledov o tem, kako ocenjevati in vrednotiti našo bližnjo preteklost. Gre za obdobje med drugo svetovno vojno in čas po njej, ki so ju zaznamovali tudi poboji in drugi zločini udeležencev. Sedanja oblast leve ideološke in politične opredelitve vabi, naj ljudje pozabijo na s krvjo in zločini obremenjeno preteklost ter svoje znanje in moči namenijo oblikovanju prihodnosti. Stranke z območja politične sredine in desnice pa menijo, da je treba preteklost preučiti, spoznati protagoniste zlih dogodkov, krivce pa obravnavati na sodiščih in jih kaznovati. S takimi dejanji oziroma ukrepi demokratične oblasti bi morda postopno lahko oblikovali razmere in vzdušje za spravo in pomiritev med Slovenci.
Izredno zasedanje državnega zbora prejšnji petek, namenjeno obravnavi stanja demokracije v Sloveniji, je javnost ponovno razočaralo. Poslanci so namreč vztrajno ponavljali svoja stališča in ocene naše zgodovine in sedanjih razmer, pri tem pa enako odločno, v nekaterih primerih pa celo žaljivo, zavračali drugačne poglede v razpravi. Po mnenju poslanske skupine Janševe SDS Slovenija še ni izvedla demokratičnega prehoda iz prejšnje totalitarne družbe in države v državo in sistem parlamentarne demokracije. Vse, kar pomeni in predstavlja državo, je ostalo v posesti in domeni politične levice, ki naj bi jo poosebljali t. i. strici iz ozadja. Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je med parlamentarno razpravo dejal, "da se v Sloveniji lahko zgodi t. i. žametna revolucija, s katero bi povsem
Vprašanje, kdaj se bo začel postopek sanacije slovenskih bank, ostaja še vedno odprto. To Evropo močno skrbi in posledično bi moralo to skrbeti tudi Slovenijo. Slaba banka je trenutno zamrznjena, kar prinaša blokado najpomembnejšega poglavja v reševanju gospodarske krize v Sloveniji. Začetek je bil predviden že za konec prejšnjega tedna, a vse ni šlo po načrtih in za zdaj je na vrsti čakanje. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Neuspešen pilotni transfer O slabi banki smo v zadnjih mesecih slišali zelo veliko: gre za novo agencijo, ki bi morala prevzeti vse slabe terjatve slovenskega bančnega sistema. Teh je bilo, po ocenah Banke Slovenije v lanskem letu, za 7 milijard evrov oziroma 20 odstotkov celotnega slovenskega proračuna. Agencija naj bi z državnim poroštvom skušala te slabe terjatve "normalizirati" in jih prodati na trgu. Banke pa bi se, s prenosom, lahko takoj rešile najhujšega bremena in ponovno zagnale kreditno politiko, ki je bila v zadnjih letih hudo pomanjkljiva. Slaba banka je ideja, ki je
obnovili komunistični režim". Natančen je bil poslanec SLS Franc Pukšič. Po njegovem je nujno raziskati dogodke in razmere v naši polpretekli zgodovini, ker
ti niso znani in ugotovljeni. Obstoječe razmere pa Slovence dušijo in sestavljajo podlago za ideološka razhajanja. Ljudmila Novak, predsednica Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke, pa je opozorila, da bi reforme, ki bi jih morali v Sloveniji sprejeti, bile najboljše jamstvo pred ponovno oživitvijo komunističnega režima. Dejala je tudi, da so v Sloveniji izredno močna prizadevanja za zagovarjanje nekdanjega totalitarnega režima. Izredna seja slovenskega parlamenta ni v ničemer uspela. Končala se je brez sklepov ali priporočil o stanju demokracije v Sloveniji, ki jih je pripravila SDS, pobudnica zasedanja parlamenta. Zasedanja se je udeležila samo polovica poslancev, druga polovica pa je z odsotnostjo izpričala ravnodušnost do obravnavanih tem. Vlada, ki ima absolutno večino v državnem zboru, zatrjuje, da demokracija v Sloveniji obstaja in deluje, parlamentarno
zrastla na zeljniku prejšnjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča. Pozitivna Slovenija in SD, vodilni stranki sedanje vladne koalicije, ki sta bili prej v opoziciji, sta načrtu slabe banke dalj časa nasprotovali in se mu upirali. Ko pa sta prevzeli vajeti izvršne veje oblasti marca letos, sta doživeli razsvetljenje na poti v Damask, ali bolje rečeno, na poti v Bruselj. Predsednica vlade Alenka Bratušek je iz evropske prestolnice vsakič prišla s stališči, ki so bila čisto nasprotje tega, kar je zagovarjala pred odhodom. Med spremembami stališč je bila tudi slaba banka, ki je naenkrat postala idealna rešitev. Državnih garancij naj bi bilo za 4 milijarde evrov, začetek delovanja agencije pa čimprejšnji. "Psihološki pritisk" na Slovenijo je bil bruseljski odgovor na slovenski program stabilnosti. Evropska komisija je konec maja še enkrat potrdila, da se mora Ljubljana takoj spoprijeti s problemom bančnega sektorja. Sredi junija je iz Bruslja prišlo še "prijateljsko opozorilo", da mora Slovenija opraviti vnovičen skrbni
razpravo pa, da je izsilila SDS, ker hoče zaščititi Janeza Janšo v njegovih težavah in nevolji.
Pa vendar je v Sloveniji veliko vprašanj in dilem, ki zahtevajo obravnavo in rešitve, vse za utrditev demokratične družbe in države. Potrebujemo odgovore, popolne, iskrene in celovite, ki bi jih morda lahko najbolje podal Borut Pahor, predsednik Slovenije, s svojega uglednega in visokega mesta. Ob udeležbi na spominskih komemoracijah v čast žrtvam povojnih pobojev, ki se jih udeležuje v Kočevskem rogu, bi lahko sporočil svoje mnenje o tej tragični plati naše preteklosti, pa tudi o tem, zakaj naša sodišča ne iščejo in obravnavajo morebitnih krivcev za poboje v povojnem obdobju. Borut Pahor naj se odzove, seveda gre le za dobrohotno željo, ali skoraj prošnjo časnikarja, na ugotovitev Borisa Pleskoviča, predsednika Svetovnega slovenskega kongresa, "da danes nekateri od politikov, ki so najbolj krivi za položaj, v katerem smo se znašli, govore o enotnosti vseh ljudi, a med poštenimi in nepoštenimi ne more biti enotnosti". Kaj pa pravi državni poglavar o izjavi pisatelja in akademika Draga Jančarja, "da ljudje v Sloveniji ne verjamejo več nikomur, predvsem pa ne v pravičnost" .Morda bi spoštovani in cenjeni predsednik države lahko komentiral tudi primer Janeza Janše, ki naj bi bil na prvi stopnji obsojen za krivega brez dokazov. Ob tem spominjam, da je Borut Pahor v neki TV oddaji pred svojo izvolitvijo za novega predsednika države dejal, da bi odlikoval Janeza Janšo in Milana Kučana za njuno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije. A
pregled bank, ki naj jasno razčisti stanje terjatev in kreditov. Načrt vlade, ki je morala seveda ustreči Evropi, je bil tako osnovan, da bi se prenosi na slabo banko začeli že konec junija. Blokada prenosov Predvideno je bilo, da se bodo postopki prvega prenosa v višini 100 milijonov evrov slabih terjatev iz NLB v slabo banko začeli 28. junija. Zadeva pa se je blokirala in prenos je bil zamrznjen zaradi "nesporazumov" na relaciji slaba banka-NLB-Evrop-ska komisija. Prenos ni dobil ze-
lene luči, ker omenjeni skrbni pregled slovenskih bank še ni končan. Evropska komisija je namreč jasno zahtevala, naj pregled opravi tuja agencija. Za to je bila imenovana agencija De-
tega pozneje, denimo ob letošnjem dnevu državnosti, ni več omenjal. Zanimivo bi bilo izvedeti za mnenje predsednika države, izraženo v pogovoru ustavnega sodnika Jana Zobeca za tednik Demokracija, češ "v kakšni pravni državi živimo oziroma smo prisiljeni živeti, če je prvi med sodniki, Branko Masleša, človek, ki je v prejšnjem režimu kršil človekove pravice". Predsednik države bi skratka lahko komentiral razne pojave in dogodke, tako kot v javnosti nastopa italijanski predsednik Giorgio Napolitano. Razumljivo je, da naš predsednik opozarja, da je treba tudi sklepe komisije za preprečevanje korupcije upoštevati in spoštovati. Vendar bi, tako razmišljamo, v svojem komentiranju obstoja komisije lahko dodal, da je treba zakon o komisiji dopolniti tako, da bi na njene sklepe bile mogoče tudi pritožbe. Ob poizkusih izganjanja domačnosti iz slovenske zavesti smo s pozornostjo in zadovoljstvom sprejeli izid nove pesniške zbirke Toneta Kuntnerja z naslovom Podorane sanje. Opeva domovino, našo zemljo, Slovence in njihova hrepenenja, pa našo slovensko pomlad. To je njegovo tretje delo, namenjeno naši domovini in našim ljudem. Literarni zgodovinar in politik Aleksander Zorn, ki je novi knjigi napisal spremno besedo, zatrjuje, "da Podorane sanje lahko beremo in razumemo kot tisto neposredno ljubezen do naše domovine, ki ne potrebuje nikakršne rasne ali ideološke osnove, ker je postavljena čisto drugam in je od njiju osvobojena. Kakih petdeset let s podaljškom v današnji čas Slovenci nismo imeli domovine v prvobitnem pomenu, ker se je ta pozabil. V tem obujanju pozabljenja je doma poezija Toneta Kuntnerja". Njegovo novo pesniško zbirko je izdala Celjska Mohorjeva družba.
Marijan Diobež
loitte. Ob skrbnem pregledu naj bi bil izveden tudi stresni test bank: za to naj bi bila angažirana družba Oliver Wyman. Kljub temu da pregled še ni sklenjen, je slovenska vlada vseeno želela spraviti pod streho prvi, "pilotni" prenos še pred koncem junija. Komisija je za to postavila pogoj: sredstva, namenjena za prenos, bi morali oceniti po tržni vrednosti. Pri vrednotenju terjatev pa je prišlo do zapleta, ki ga akterji (vlada, slaba banka in Evropska komisija) do konca redakcije še niso rešili. Neurad-
no je slišati dve možni različici razvoja dogodkov: manj verjetna je tista, ki pravi, da bi bil dogovor lahko sklenjen v kratkem. Po drugi različici, ki naj bi bila verjetnejša, pa pilotnega preno-
Ob godu sv. Cirila in Metoda je v enem naj starejših romarskih središč Češke republike, v mestecu Velehrad, ki spada pod nadškofijo Olomuc, potekalo veliko praznovanje 1150-letnice prihoda obeh svetih bratov med Slovane na Moravsko. Dvodnevnega romanja se je udeležilo vsaj 60.000 ljudi iz več držav, med njimi nekaj sto duhovnikov. Največ romarjev, kar štirideset avtobu-
sov, pa je v Velehrad prišlo iz Slovenije. Slovesnosti se imenujejo Dnevi ljudi dobre volje, kakor so skupaj poimenovali ce-
lo	vrsto koncertov in drugih prireditev ob tej priložnosti. Slovenski del romanja je skupaj s češkim veleposlaništvom v Ljubljani spodbudila škofija Murska Sobota, ki naj bi bila po nekaterih zgodovinskih virih v tistem času del ozemlja Spodnje Panonije in Kocljeve kneževine, kamor sta blagovest prinesla prav sv. Ciril in Metod. Vrhunec dogajanja je bila svečana maša, ki jo je kot papeški legat (odposlanec) v češkem jeziku vodil zagrebški nadškof, kardinal Josip Božanič, sodelovali pa so številni cerkveni dostojanstveniki, med njimi domači škofje iz Češke, Moravske in Šlezije, apostolski nuncij v ČR msgr. Giuseppe Leanza, škofje iz Poljske, Slovaške, Nemčije, Ukrajine, Rusije in Slovenije. Mašo sta prenašala javnopravna Češka televizija in Češki radio. Tako je bi-
lo	na ekranih videti npr. tudi ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa in murskosoboškega škofa dr. Petra Štumfa, od gostiteljev pa so somaševali npr. Jan Graubner, nadškof iz Olomuca, ter oba češka kardinala - praški
sa naj sploh ne bi bilo. Prenosi naj bi bili v celoti opravljeni po koncu skrbnih pregledov in stresnih testov. Zakaj naj bi priš-
lo	do tega? Iz Evrope naj bi namreč bolj podpirali "počasnejše", a skrbnejše pripravljene prenose kot pa hitre in površne transferje.
Ob slabi banki tudi dokapitalizacije
Problem s slabo banko, ki je do nadaljnjega zamrznjena, pa ni edini problem slovenskega bančnega sektorja. Tukaj so tudi (nove) dokapitalizacije, ki so potrebne kljub projektu slabe banke. Tudi to je prišlo na dan po "pritiskih" Evrope in Evropske komisije. Še pred nekaj meseci je bilo predvideno, da bo celoten znesek dokapitalizacij slovenskega bančnega sistema znašal 900 milijonov evrov. Po zadnjih dokapitalizacijah NLB in NKBM pa je postalo jasno, da bo 900 milijonov evrov potrebnih samo za ti dve banki. Vlada je v zadnji oceni potrebnih finančnih injekcij bankam napovedala dokapitalizacije v
nadškof Dominik Duka ter njegov predhodnik Miloslav Vik. Med gosti so bili tudi češki predsednik Miloš Zeman in velik del političnega češkega vrha.
Na god sv. Cirila in Metoda je v ČR državni praznik in dela prost dan, v spomin na delovanje obeh solunskih bratov, ki sta na povabilo moravskega kneza Ra-stislava spomladi leta 863 v ta del prinesla krščanstvo in povzdignila slovanski jezik v liturgič-
no rabo, poleg latinščine in grščine. Sv. Metod, Cirilov starejši brat, je umrl na Moravskem, sv. Ciril pa v Rimu. Oba veljata za sopatrona Evrope in apostola Slovanov.
Velehrad z nekaj več kot tisoč prebivalci leži na skrajnem jugovzhodu ČR, znamenit pa je po najstarejši cistercijanski opatiji v državi in vsakoletnem vsenarodnem romanju. Samostan sicer že več kot sto let upravljajo jezuiti. Po ljudskem izročilu naj bi prav Velehrad oz. Veligrad bil nekoč središče Velike Moravske, česar pa viri ne potrjujejo. Prav tako ni zanesljivo, kje je grob sv. Metoda - velja legenda, da je pokopan prav v Velgradu ali nekje v okolici.
Prazniku sv. Cirila in Metoda na Češkem sledi "konkurenčen" dan sežiga Jana Husa (6. junija 1415 v nemški Konstanci), verskega reformatorja, med drugim tudi utemeljitelja češkega knjižnega jezika, nosilca prvega češkega reformacijskega gibanja dobrih sto let pred nemško oz. evropsko reformacijo. Papež Janez Pavel II. je Husa leta 1999 proglasil za cerkvenega reformatorja in obžaloval njegovo kruto smrt.
vrednosti 1,2 milijarde evrov. In vrednosti dokapitalizacije se bodo v slovenski naj večji banki morda še povečale. To napoveduje član uprave NLB Nima Mo-tazed v slovenskem dnevniku Finance. Glavni razlog za to pa bi bila lahko nižja vrednotenja prenesenih slabih terjatev. Ob tem je član upravnega odbora napovedal, da bo največja slovenska banka letos spet poslovala z izgubo in da bo do konca leta morala odpustiti do 250 ljudi. In vse to se dogaja v pričakovanju na rezultate skrbnega pregleda, ki bi lahko pomenili nov potresni sunek v slovenskem bančništvu. Ocena, ki jo je lani izdelala Banka Slovenije in ki govori o 7 milijardah evrov luknje, bi se namreč lahko izkazala celo za preblago oceno. In to je danes največja skrb Ljubljane. Če bi ocene zunanjih revizorjev v grobih obrisih potrdile ocene slovenske centralne banke, bi postopek reševanja bank najbrž lahko dokaj mirno stekel. Če pa bi na dan prišle hujše številke... no, o tem je bolje ne razmišljati!
Andrej Čemic
Zamrznjen postopek čiščenja slovenskih bank
Bančne zagate pa se še nadaljujejo
PK
14 11. julija 2013
Deseti gledališki festival
Prvonagrajenci v kategoriji odraslih: Dramska družina iz Števerjana in člana
žirije Samanta Kobal in Gojimir Lešnjak Goje
Štoka (režja Nicole Starc) in otroci pevskega zbora Ladjica za skupinsko igro z lutkami v predstavi Podkovana žaba (režija Igor Cvetko).
Mladinska kategorija: 1. nagrada: Štirje fantje muzikantje -Gledališka skupina 0'Klapa (režija Franko Žerjal); 2. nagrada: Krojač za dame - Mladinska skupina SKK (režija Maruška Guštin, Patri-zia Jurinčič); 3. nagrada: Cirkus z divjega zahoda Mladinska skupina Breg (režija Boža Hrvatič). Posebna nagrada v mladinski kategoriji je šla Sanji Vogrič za vlogo povezovalke v predstavi Štirje fantje muzikantje v izvedbi 0'Klape.
Kategorija odraslih:
1. nagrada: Umor v vili Roung- Dramska družina F. B. Sedej (režija Franko Žerjal);
2. nagrada: Kdo čaka na konec v trikoju -Gledališka skupina KPD Šmihel, Avstrija
lovščino, ki je tudi letos uspešno prišla do epiloga, seveda predvsem po zaslugi ravno delavnih članov tega društva, ka-
pnosti, ki tudi s tem festivalom dokazuje svojo živost in trmasto vztrajnost obstati na svoji zemlji!
Prvonagrajenci v otroški skupini: Dramska skupina Tamara Petaros
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
(Tl A	Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh , liC ™ Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 9. julija, ob 14. uri.
S 3. strani
Zadnji gledališki...
Nedelja, 7. julija 2013
Slavnostni večer sta pred razkritjem zmagovalcev letošnjega jubilejnega Zamejskega festivala amaterskih dramskih skupin v šaljivem tonu uvedla Mairim Cheber in Matija Rupel in povabila pred mikrofon predsednika Zveze slovenskih kulturnih društev in Slovenske prosvete, Igorja Tuto in Marija Ma-verja, predsednico upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča Majo Lapornik in predstavnika Zadružne kraške banke Daneva (vse te ustanove so bile soudeležene pri festivalu, poleg Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Primorskega dnevnika in seveda pokroviteljev Občine Devin-Nabrežina in Tržaške pokrajine). Vsi so čestitali društvu Cerovi j e-Mavhinj e in poudarili veliko delo, ki ga je opravilo v teh letih, ter mu zaželeli še veliko uspehov. Tuta je še posebej podčrtal povezovalno vlogo, ki
Devin-Nabrežina imela Marija Brecelj, ki je društvu za ta veliki festivalski podvig izročila spominsko plaketo.
Občinstvo, ki se je množično zbralo na mavhinjskem trgu, je z znanimi melodijami v svet sanjavih valčkov in poskočnih polk pospremil ansambel Kraški muzikanti, ki je 'zrasel' s tem festivalom, saj je prvič nastopal na njem, ko so bili njegovi člani še otroci.
Najbolj svečan trenutek je bil seveda takrat, ko je žirija, ki so jo sestavljali Samanta Kobal, Lore-dana Gec in Gojmir Lešnjak Goje, razkrila letošnje nagrajence. V imenu članov je spregovorila Samanta Kobal. Dejala je, da je letošnji festival napravil "korak naprej v umet-
je večino predstav zaznamovala glasba. V imenu vseh štirih - h komisiji je kot nekakšen koordinator spadal tudi Igor Tuta, ki je bil tudi na preteklih festivalih dragocen sodelavec žirij, ko ni bil seveda sam njihov član - se je Kobalova vsem ustvarjalcem na odru in za odrom
prisrčno zahvalila za "lep, topel festival".
Prireditelji so posebno priznanje za večkratno sodelovanje na festivalu namenili Beneškemu gledališču, Boži Hrvatič in Lučki Susič. - Vse sodelujoče skupine so ob koncu nastopov prejele spominski dar, leseno plaketo (vsaka je unikat) z lepim mavhinjskim trgom v reliefu, ki so jo izdelali gojenci in vzgojitelji vzgojno zaposlitvenega središča CEO VZS Devin-Nabrežina -.
Strokovna komisija je ob tehtni utemeljitvi in daljšem pisnem mnenju, ki so ga prejele vse nastopajoče skupine, takole porazdelila nagrade: Otroška kategorija: 1. nagrada: Torta za mamo št. 5 - Otroška dramska skupina Tamara Petaros Društva Finžgarjev dom (režija Manica Maver); 2. nagrada: Doberdob-
teremu želimo še veliko vztrajnosti in zagnanosti pri nadaljevanju tega poslanstva ob podpiranju in širjenju gledališke ustvarjalnosti pri nas.
Nagrado publike je prejela predstava (u) TRI (n) KI.
Tudi tokrat so se v toplem poletnem večeru pomenki o letošnjem festivalu in prijateljski pogovori nadaljevali ob prigrizku in rujni kapljici.
Vsem, ki so kakorkoli poskrbeli za nemoten potek festivala, se tudi gledalci zahvaljujemo in čestitamo ne samo dobitnikom nagrad in priznanj, ampak vsem igralcem in zakulisnim delavcem, ki so se trudili ustvarite predstave, da bi nas z njimi pozabavali ali ponudili v razmislek marsikaj, pa tudi zato, da bi nam polepšali poletne večere in obogatili kulturni utrip naše narodne sku-
jo to društvo opravlja prav s tem	niškem raziskovanju", saj so iz-
festivalom, in njegovo vztrajno-	vajalci več pozornosti nameni-
st pri tem poslanstvu. Maver je	li tudi gibu, glasbi... Veliko je
to maratonsko prireditev ime-	bilo namreč avtorske glasbe,
noval kar praznik slovenske be-	songov in aranžmajev, tako da
sede in naglasil, da je Slovenska prosveta zmeraj verjela vanjo.
Lapornikova je želela, da bi se 'Sledi srca' - to je	geslo
prihodnje sezone SSG začenjale že na tem festivalu, in upa, da bo množična publika, ki se je zbirala	v
Mavhinjah, znala poiskati te 'srčne sledi' tudi na predstavah SSG. Kratek nagovor je v imenu občine
s ki di (v) jaki - Gledališka skupina SKD Hrast - Doberdob (režija Jasmin Podveršič); 3. nagrada: Večerne pravljice Ole-Luk-Oieja - Otroška dramska skupina Breg (režija Boža Hrvatič). Posebna priznanja so v otroški kategoriji prejeli: Mija Ukmar za vlogo lisičke in Klara Ukmar za vlogo zajčka v predstavi Mojca Pokrajculja v izvedbi srednješolske skupine Jaka
(režija Aleksandra Blagojevič); 3. nagrada Burka o jezičnem dohtarju - SKD Tabor Opčine (režija Sergej Verč). Posebne nagrade v kategoriji odraslih so prejeli Melita Malalan za vlogo žene v igri Burka o jezičnem dohtarju (SKD Tabor -Opčine), Matej Gruden in Iztok Cergol za izvirno besedilo in songe v predstavi (u) TRI (n) KI.
Prav posebno nagrado komisije, po vseh kriterijih ocenjevanja gledališke predstave, so prejeli vsi mali in veliki člani SKD Cerovlje-Mavhinje za uresničitev festivala, kateremu so namenili ničkoliko napornih večerov, polnih prostovoljnega dela. K temu priznanju, ki si ga delavni domačini teh prijaznih kraških vasic brez dvoma zaslužijo, se pridružujemo vsi tisti gledalci, ki smo pobliže spremljali to gledališko pusto-
Čustva, ki jih poraja pogled na skopo naravo
Otožni objem Karnijskih gora
-- '
a
Nekaj več kot deset let bo, odkar smo se preselili sem v Slovenijo, kar se ne potepamo več po Karniji oziroma po Julijskih Predalpah. Ne vem zakaj, me ti kraji navdajajo z otožnostjo, nekaj morečega, nekaj težkega je v teh dolinah, ki jih obdaja samo kamenje, samo neprehodni grebeni, pa čeprav porasli z nizkim grmičevjem. Ko se vozim po avtocesti ali po pokrajinski cesti iz Vidma proti Trbižu, si ne moram kaj, da si ne bi zamišljala, kakšno mora biti življenje v teh zakotnih vaseh. Majhnih vaseh, kjer najdeš komaj trgovino in bifejček, hiše pa so nekako vklesane med skalo in cesto. Ime Kluže, ali še bolj zgovorno Chiusaforte, veliko pove. Zaprtost je tu prevladujoča, tako narava kot ljudje se mi zdijo žalostni in zamorjeni. Zaprti soncu, zaprti nebu, zaprti vsemu in za večino obiskovalcev povsem neprivlačni. V teh vaseh, kjer ni nikjer rož na oknih, ima življenje drugačen ritem. Meni pomenijo rože na oknih srečo, lepoto, veselje, pa čeprav moj mož pravi, da so samo izguba časa. Morda tako govori, ker je tudi on nagnjen k otožnosti. Občutek imam, da ljudje, ki nimajo časa in volje za gojenje rož, še niso našli miru, veselja. In morda je v teh dolinah, ki niso gorske doline, kajti gorske doline so zelene, poraščene s pašniki in sončne, veselje nekaj nedosegljivega. Vsaj meni se tako zdi, ko se mimo peljem v moreče vročih poletnih dneh, ki so tu še bolj vroči, osamljeni in polni
nečesa težkega in neizrekljivega, ali pozimi, ko so ceste polne mraza in sivine, vendar snega, ki daje pokrajini nekaj pravljičnosti in veselja, tu ni skoraj nikoli.
Kljub vsemu poznam ljudi, ki so tu rojeni in Karnijo ljubijo. Ponosni so na te kraje, na tukajšnje narečje, ki ga sami imenujejo jezik. Dejansko jim skoraj zavidam, ker imajo svoje korenine. Sama sem rojena v mestu, v Trstu, ki velja za lepo srednjeevropsko mesto, in živim na Krasu, ki naj bi bil krasen, a korenin ne čutim, niti pripadnosti. Neki nemir me žene po svetu, da spoznavam in kradem tujo lepoto. Za dušo in za značaj, ki je potepuški in mi ga ne bo nikoli nihče spremenil. Dokler ne bom morda, nekoč našla kraja, kjer bom pognala korenine. A to vsekakor ne bodo zatohle doline Karnije.
V	strma kamnita pobočja, porasla z borovci, kjer ni poti in steza, je svojo sled zarezala tudi zgodovina. Z revščino in izseljenstvom..., kajti kamen in nerodovitna zemlja nikomur nista dajala zaslužka, tako da je mladež odhajala in še vedno odhaja s trebuhom za kruhom. In vojna. Kajti za vrhove Karnijskih Predalp so se zagrizeno spopadale italijanske in avstro-ogrske enote, ki so v vročih, nečloveško vročih poletjih in kruto mrzlih zimskih dneh branile položaje in prehode, gradile jarke in mulatjere.
In ne nazadnje potresi, najmočnejši v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, tisti, ki se ga jaz spominjam iz najstniškega obdobja.
Potresi so uničili še vse tisto ma-
lo,	ki je dajalo smisel tistim, ki so ostali. In počasi so tudi oni mora-
li	v svet.
Vselej, ko se vozim mimo teh dolin, ki še vedno niso našle poti v prihodnost, ter zrem v razdejane hudourniške struge, v presušene bregove, v neštete mrtve slapove, ki zaživijo samo ob nevihtah, skušam z vsem srcem razumeti tisto nekaj, kar nekatere ljudi še veže na to skopo, ostro naravo. In jim ne da, da bi si svoj dom poiskali kje drugje.
Ljudje, ki so ostali, skušajo v zadnjih letih, z vsemi močmi in številnimi pobudami, pritegniti v ta pozabljeni kotiček na tromeji vsaj nekaj turistov in s tem vdahniti nekaj življenja dolinam, ki samevajo in umirajo. Leta 1996 je tako nastal deželni Naravni Park Julijskih Predalp, ki se razprostira na ozemlju nekaj manj kot 100 km2. Vanj spadajo občine Skluže (Chiusaforte), Bardo (Lusevera), Mužac (Moggio Udinese), Rezija (Resia), Rezjuta (Resiutta), Pušja Vas (Venzone) in obsežen del Videmske pokrajine. Relativno mlad park vključuje pohodnikom dobro poznane gorske grebene, kot greben Lopiča (Monte Plauris m 1958), Muzcev (Monti Musi m 1869) ter Kaninski greben (Monte Canin m2587). V pokrajini, ki se na prvi pogled zdi divja in marsikje neprehodna, se spajajo bio-geografske značilnosti Mediterana, Ilirskega gorstva in Alp. Na skalah, kjer se srečujeta blagodejen vpliv morja ter mrzli alpski zrak, pa so svoj dom našle najraz-
Se mar rojeva kaj novega?
Ženski nogomet pravo odkritje poletnih turnirjev
Zadnji tedni, ob s športnega vidika najbolj izraziti poletni suši, so vzpodbudili razmišljanje o dveh zanimivih pojavih. Zelo razširjeni in priljubljeni so v tem obdobju raznorazni vaški turnirji v nogometu 7 proti 7, v sklopu tega pa ima vse bolj pomembno mesto ženski nogomet.
neuki gledalci bi na primer sploh ne opazili, da je Vasilij Kante, steber Sloge Tabor, odbojkar med nogometaši. Nogomet je pač všeč vsem in je ljudska igra. Za marsikaterega športnika (veliko je tudi veteranov oziroma čistih ljubiteljev) je to obdobje turnirjev sploh najbolj prijetno v letu, saj je rezultat v bistvu po-
Najprej o širšem okviru teh športno-rekreativnih tekmovanj. Gre v bistvu za turnirje, ki jih posamezna društva in ustanove organizirajo v dobi trajanja vaškega praznika oziroma poletne šagre. Številni so tako na Tržaškem kot na Goriškem in zaposlujejo res veliko nogometašev, ki si tako vsaj še ves junij ne privoščijo pravega odklopa od večerne športne dejavnosti. Veliko je na teh manifestacijah sicer tudi športnikov, ki se praviloma ukvarjajo z drugimi panogami. Ne boste verjeli, nekateri so res odlični,
stranskega pomena (toda ne za vse!) in v ospredju je predvsem družabni vidik. Spontano igranje z nasmehom na ustih in na koncu tekme v vročih večerih obvezno hladno pivo pri bližnjem šanku. Zloglasna "coppa banco", ki ne sme manjkati, je navsezadnje dodaten izziv.
Odborniki nogometnih klubov na vprašanje, ali niso že naveličani dolge sezone dela, pa si naprtijo še to breme, odgovarjajo, da jim je konec koncev biti v društvu in ob igrišču lepo, poleg tega pa z organizacijo šagre in turnirja
ličnejše rastline, ki pomenijo ogromno naravno bogastvo in lahko razveselijo oko pozornega izletnika.
Pred dnevi, ko sem se jesensko poletnega dne, da, jesensko poletnega, kajti letos pravega poletja še ni bilo in je julij samo podaljšek zime, je bilo ozračje težko in megleno. Saj ni čudno, kajti veriga Muzcev, ki se dviguje severno od mesteca Mužac (Moggio Udinese), zapira pot morskim vetrovom, ki pihajo z Jadrana. Tu se nabira taka vlaga, da veljajo doline pod Muzci za najbolj dežev-
no področje Italije s kar 3300mm padavin na leto. Ni kaj, precej neposrečena izbira za poletje, ki še Krasu ni prizaneslo z grdim vremenom. A kaj, odločila sem se, da pač raziščem tudi te gorske poti, z željo, da bi končno dojela njih lepoto in razumela skrite dragocenosti krajev, o katerih mi je pred leti toliko pripovedoval domačin.
Tako se z možem pred gorskim vzponom ustaviva v središču Mužca. Čeprav mi je kraj tuj, priznam, da je urejen, po svoje tudi lep. In trudim se, da bi razumela
njegov utrip in pregnala otožnost, ki mi je za petami. Mestece skoraj brez mladih, možakarji, ki v barih že zjutraj pijejo sladki ver-duc in kvartajo, tesne ulice, lepo obnovljeno jedro in občutek, da življenje tu ni cvetoči travnik. Sprašujem se, od kod slovensko ime temu naselju, ki je sedaj po srcu in duši italijansko oziroma še bolj furlansko. Nič čudnega, Henrik Tuma piše, da je bila vsa "mužačka krajina", vsa dolina Fe-le in Tilmenta do Humina (Ge-mona), daleč v srednji vek slovenska. Vsa stara imena so slovenskega izvora in vpliv slovanskih korenin je čutiti še daleč na zahod po vsej Karniji. Zgodovinarji so ugotovili hrvatsko-srbski oziroma tu-ranski element med nekdaj tu živečimi Slovenci, ki je bil v dolini Fele in Tilmenta najmočnejši. V Ahtnu (Attimis) je še dandanes ohranjeno ime Callo Croato.
Suzi Peitot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? l6l
pride v blagajno nekaj koristnih finančnih sredstev. Ob tem pa je v teh junijskih večerih v športnih centrih moč navezati stike s kakim igralcem in ga morebiti privabiti za naslednjo sezono. Skratka, režim teh turnirjev navsezadnje ustreza vsem.
V	oči pa bodeta zlasti navdušenje in vztrajnost deklet. Veliko omenjenih tekmovanj ima konkurenci, razdeljeni po spolu, zanimanje za ženske turnirje pa je čedalje večje. Če se ne motimo, so za tovrstno dejavnost dale povod nekatere zgodovinske skupine nogometašic. Na Goriškem je stvar v malodane vseh vaseh zelo vraščena in občutena že vrsto desetletij, na Tržaškem pa so ledino menda orale članice dolinske ekipe Bum Bum Lady, medtem ko v zadnjih letih zelo organizirano delujejo zlasti raketke iz Gorjanskega. Turnirjev je vse več, nekatere postave se za redne treninge že srečujejo tudi pozimi. Da se mar ne rojeva kaj novega v bolj resni obliki?
Nekaj pravih igralk nogometa naše zamejstvo sicer premore, združujejo pa se zlasti okoli učitelja in trenerja Maria Adamiča, ki vodi ekipe društva San Marco Sistiana, pa tudi pri goriških klubih. Verjamemo, da število nogometašic rase, če sodimo po kakovosti prikazane igre na poletnih turnirjih (ki se jih udeležujejo odbojkarice, smučarke, košarkarice itd.), pa bomo počasi računali na pravo gibanje. Ni namreč zanemarljivo, da je zraven veliko mladih, komaj dvajsetletnic.
HC
Rad imam poletna jutra.
Poleti rad vstajam zgodaj in se po jutranjem britju in pripravi kave rad podam v sveže jutro, ki me vedno znova očara s svojo preprosto lepoto. Vsakdo, ki poleti vstaja zgodaj, ve, da nastopi pred jutranjim svitom trenutek tišine, ki je tako polna, da bi jo lahko z nožem vsakdanjosti rezal, in naravnost boli, ko jo poslušaš: in nato tisti čarobni, vedno drugačni, a tudi vedno enak trenutek, ko se oglasijo ptice, vse naenkrat in presunljivo na glas, ko vse naenkrat zapojejo pozdrav novemu dnevu, svetu, sebi in tebi, ki si zbran pred novim dnevom in se nikdar ne nehaš čuditi lepoti življenja.
Rad imam sveža poletna jutra, ko se zdi, da je vse življenje na novo rojeno in je obenem tako lepo domače, ko svet še spi in ni hrupa avtomobilov z bližnje državne ceste, ko si sveže obrit in umit, pripravljen na nov dan in deležen svežine, ki jo bo vsakdanjik samo nekaj ur kasneje odnesel s seboj. Jutranji svit je ena tistih stvari, zaradi katerih je poleti lepo vstajati zgodaj, odpreti vrata in okna hiše, da se prezrači, napolni z novim življenjem in novim dnem, ki seveda potem ne bo tako lep, kot je jutro, a je tistih nekaj trenutkov zjutraj vrednih, da se jih človek naužije in napolni samega sebe s svežino novega dne.
Rad imam poletje, morda zato, ker sem na poletje rojen, v julijski vročini, morda zato, ker sem že kot otrok ljubil poletna jutra, ko me je mama zgodaj zbujala in me pošiljala z zajtrkom za očetom v košnjo. Spominjam se, da sem v kratkih hlačah hodil v jutranji rosi do očeta, ki je odšel kosit ob dveh, treh ponoči, da je lahko s koso v jutranji rosi do jutra že nakosil velik del trate. Med režnji pokošene trave sem prišel do očeta, ki je sedel na tla, jaz pa zraven njega in poslušal sem zgodbe, gledala sva dol, na dolino, proti Vipavi, včasih je postal za trenutek in me opozoril na petje posamezne ptice in preprosto povedal, katera ptica poje tako, katera drugače.
Iz spominov mi prihaja prizor zagorelega očeta v srajci z zavihanimi rokavi, kako počasi vstane, mi da košek, v katerem sem mu prinesel zajtrk, in mi naroči, naj mami povem, da bo pokosil še ostalo, da pa bo v slabih dveh urah tudi sam prišel domov, prej bo samo še pokošeno travo raztrosil.
Skoraj vedno je oče v košek brez besed položil še svež šopek poljskih rož, povezal ga je s travnatimi bilkami; ne vem, zakaj mi je v spominu ostalo predvsem dejstvo, da so vedno bile v tem šopku marjetice, zraven pa še rumene in rožice nebeško sinje barve.
Oče ni nikdar rekel, da so rože za mamo, brez besed jih je položil v košek in nikdar nisem vprašal, za koga so, saj sem vedel, da so za mamo, šopek je bil izjemno lepo povezan z bilkami, takih ne delajo več danes! Kot ne delajo več svetoivanskih "kranceljčkov", kot smo svetoivanske venčke tudi imenovali v otroštvu, ko smo se veselili svetoivan-skega kresa. Ne mine praznik sv. Ivana, da se ne bi spomnil teh krasnih svetoivanskih venčkov, ki so na poletje krasili vhodna vrata na vsaki kmečki hiši na Vipavskem!
Potem mi je oče v jutrih, ki so se mi za vedno vtisnila v spomin, preprosto rekel, naj grem domov, in sem šel.
Dišalo je po svežem jutru, po travah in preprostem življenju, ko sem počasi odhajal proti dolini. Ko se je v zvoniku vaške cerkve oglasil zvon, ki je vabil k jutranji maši, sem ponavadi že bil doma, oče je prišel navadno domov po deveti uri, malo pred deseto, tik preden je začela pritiskati vročina, v kleti se je vedno umil, se očedil in zamenjal srajco, ki ga je tam sveže zlikana vedno čakala, nato je vstopil v hišo, kjer ga je na mizi čakal svež šopek poljskih rož v preprosti vazi; nikdar nisem slišal mame, da bi mu rekla hvala za rože, in nikdar niti njega, da bi jo vprašal, ali so ji všeč; nekako spadale so na mizo v revni kmečki hiši, kakršnih je bilo takrat na Vipavskem veliko.
Ko je pritisnila pred poldnevom vročina, so bila hišna vrata priprta, polkna zaprta, debele kamnite stene domače hiše so nas varovale pred vročino in po navadi sem takrat videl očeta, kako je vzel v roke kako knjigo, preprosto, kot je bilo življenje preprosto.
Sele okrog štirih popoldan smo potem z njim šli otroci obračat seno, kot se je takrat reklo sušenju sena, ki smo ga pod noč, če ni bilo že suho, zloži-
li	v kope in ga dan kasneje spet raztrosili, da se je posušilo in smo ga potem z volom Miškotom pripeljali domov ter ročno zmetali na senik. Vedno, zares vedno se je znašel v bližini mladenič, ki je pomagal z vilami zmetati seno na senik očetu, mi otroci smo "peštali” seno, tlačili smo seno v "tase", skrbno je bilo zloženo, seniki so bili vedno premajhni.
Včasih smo Miškota smeli tudi jahati, bil je potrpežljiva žival, ki je tehtala več kot tono, dobrega pogleda in voljne nravi, mama je vedno pravila, da mu manjka samo beseda, tako sta se razumela. Kako bi se tudi ne, ko ga je pa hranila in ga v domačem hlevu kot telička rešila, ko je zbolel za nevarno boleznijo, živinozdravnik je zmajeval z glavo, češ, da ne ve, ali bo teliček preživel, mama pa mu je vsako jutro in vsak večer potem najprej s steklenico dajala mleko, nato je pa naš Miško začel kar iz vedra piti mleko in postal tista domača žival, na katero smo se vsi najbolj navezali. Šele v najstniških letih je šel za vedno od hiše, a odhoda nismo ne otroci ne mama videli, bilo nam je grozno, ko so ga prišli s tovornjakom iskat, zato smo šli v vinograd na Breg, kjer pravzaprav nismo vedeli kaj početi, še sedaj se spominjam maminih solznih oči in njenega vzdiha, da je življenje trdo, neizprosno in krivično.
Tudi oče je tisti dan čudno molčal; od takrat naprej nismo imeli več vola, prišle so kosilnice, traktorji in čas, ki je za vedno odnesel otroštvo, mladost in vse nas v svet, kjer smo se porazgubili in za vedno izgubili dom in same sebe.
Tudi zato, ker je imel prav dragi prijatelj Andrej Malnič, ko mi je nekega dne, ko sem mu to pripovedoval, preprosto rekel, da tistega mojega sveta ni več in da ni več ne kmetov in ne kmečkega jezika, da ni ničesar več od tistega sveta, le jaz sem mu še malo oporekal ter dodal, da je edino bolečina še ostala, in takrat je Andrej umolknil in dodal: "Ja, neizkričana, neizpovedana bolečina, tudi tistih, ki v Novi Gorici mislijo, da so meščani, ko v popoldanskem času po delu pijejo pivo v baru in ne vedo, kaj bi sami s seboj"!
Ko hodim k Andreju, ki je v komi že več kot pol leta, redno na obiske, bi mu pripovedoval tudi o tem, pa mi nekako besede ostanejo v grlu, zato ga raje pozdravim v imenu vseh, ki ga imamo radi, in mu zamolčim vse tiste ljudi, ki nimajo niti toliko srca, da bi vsaj še vprašali, kako je z njim, a se gredo, z besedami seveda!, velike humaniste in kristjane, čeprav so le pobeljeni grobovi, zunaj beli, znotraj gnili, kot je gnila ta družba, v kateri sva se znašla z Andrejem.
Povem pa mu, da ga pogrešam in se ob njem učim molčati, vedno znova mu to povem in vedno znova se učim.
Ko sem bil pred dnevi pri njem, me je prizadelo predvsem to, da mi je zmanjkalo besed in sem ga ob slovesu samo pokrižal na čelo in mu rekel, da se vidiva naslednji dan.
Molče sem zavil v knjigarno v Novo Gorico, da bi v antikvariatu pogledal, ali je prišla kaka nova knjiga. Na polici sem videl tudi štiri lepo vezane knjige.
Kmetje, avtor je poljski nobelovec Wladyslaw Sta-nislavv Reymont, štiri zajetne knjige, toliko jih je, kot je letnih časov; podržal sem knjige v rokah, pred leti sem jih že kupil, nameraval sem jih spet, a sem jih dal spet na polico.
Kdo ve, morda jih pa kdo le vzame, sam sem jih prebral že pred davnimi leti.
dili v varne. Kakršnokoli omenjanje vloge vodiča pri nesreči in ali je imel licenco ali ne, je metanje peska v oči. Da bi vodič v manj kot sto metrih po prevrnitvi čolna na varno oziroma mogoče celo na prevrnjeno dno spravil štiri stokilogramske moške, bi moral biti skoraj nekakšen samuraj. Neverjetno, ampak morilsko drevo je bilo odstranjeno v pičlih petnajstih minutah! Lep dokaz, kako neutemeljeni so bili razlogi za nena-daljevanje čiščenja reke. Vprašajmo se o stroških iskalne akcije, ko je več ur letel helikopter, in dva dni dela 60 reševalcev in o verjetnem zmanjšanju števila predvsem slovenskih in izraelskih gostov v Bovcu. Verjetno več kot nekaj sto evrov za čiščenje dreves, mar ne? Nastopili bodo seveda tudi vrli inšpektorji, ki bodo mastno oglobili športno agencijo in vodiča. Celo poletje bodo dežurali na vstopnih in izstopnih mestih ter vpričo gostov kot napol kriminalce legitimira-
li	vodiče. Lani so celo zahtevali neobstoječe licence za vodenje po kanjonih ter izkaznice za vodnika rafta, ki jih Slovenska raf-ting zveza, kljub obljubi, vodnikom sploh ni poslala!
Treba je pošteno priznati, da se mnogi, ko pogovor nanese na Bovec, Kanin ali Sočo, primejo za glavo. Močno upam, da se bodo zamislili tudi nekateri vodniki, ki ob vročih poletnih dneh spust začenjajo z razkazovanjem svojih napetih prsnih mišic, tetovaž ter nove frizure, medtem ko čelada in rešilni jopič bingljata nekje ob strani rafta. Zgodbe iz Narnije bodo imele še veliko epizod, a Narnijci bodo za svoj obstoj morali pozabiti na primitivizem in egoizem ter začeti bolj spoštovati moč narave. Reka oziroma narava sta prizanesljivi le toliko časa, dokler to preprosto več ni.
Miha Mihelič, vodnik rafta
Zavajanje javnosti in sprenevedanje glede resničnega problema
Raftarske nesreče: spoštovati moč narave
boljšanje stanja in ponudbe raftinga so zgornjesoški veleumi na reki "uredili" vstopna in izstopna mesta ter seveda uvedli plačevanje vstopnine za plovbo. A po vseh teh letih se turisti, razen pri vstopnem mestu "Boka" (kjer imaš občutek, da se podajaš v sovjetski bunker), preoblačijo kar za grmovjem, sanitarij pa ni ravno na obeh
Povod za pisanje tega razmišljanja sta bili gotovo letošnji raftarski nesreči na reki Soči. Kot domačin iz Bovca, ki se z dejavnostjo vodnika rafta ukvarjam od leta 2002, sem zato nedavne tragične dogodke doživel precej čustveno. Nočem igrati generala po bitki, vendar me preveva predvsem velika jeza, saj bi se dalo obe nesreči zlahka preprečiti. Nepošteno bi bilo s prstom neposredno pokazati na krivce oziroma povzročitelje, saj napake počnemo čisto vsi ljudje. Skupni imenovalec vseh težav, s katerimi se spopada predvsem Bovško, je izraz mentalitete preštevilnih prebivalcev teh krajev. Januarska nesreča na Kaninu, kjer bi se lahko zgodil pokol, in zadnji dve na Soči, so le vrh ledene gore. Letos je hudo počilo, tako kot še nikoli; in če se ne bomo nehali sprenevedati in ne bomo opustili primitivnega razmišljanja, se bo barka potapljala naprej.
Dan po drugi nesreči, 13. maja
2013,	sta bila v prispevku za oddajo Odmevi zelo na grobo obrazložena stanje (ne) urejenosti zakonodaje o plovbi po reki ter opis obeh dogodkov. Za prvega je bilo povedano, da se je nesreča zgodila po osebni odločitvi vodiča, da bo po tem, ko je svoja klienta rešil na varno, na obrežje spravil še raft. Znanih je nekaj zgodb izpred več kot petnajst let, ko so takratni vodiči na herojskih misijah do cilja pri vasi Trnovo ob Soči pripeljali še pogumnejše goste pri petkrat povišanem vo-
nanciranje izvajalcev, ki odstranjujejo nevarna drevesa. Lani smo sredi vrhunca sezone vodiči opazili, da je v slavni skali "S" zataknjen približno pet metrov dolg hlod. Mesto je bilo smrtno nevarno, mimo katerega se je vsak dan peljalo tudi več kot tisoč ljudi. V zgodnjih jutranjih urah je bil hlod odstranjen. Po opravljenem delu se je bilo treba še skregati, da so vodiči dobili primerno urno postavko ter upoštevano število opravljenih ur. Namesto da bi bili na upravi vese-
li,	da je reka spet varna, se je bilo treba spet ukvarjati z mentaliteto, "da ja ne bi kdo preveč zaslužil”. Nato so jesenske poplave naredile pravo malo razdejanje in čisto vsi odseki na reki, za katere uprava prodaja vstopnice, so bili polni smrtno nevarnih mest. Za silo je bil očiščen samo odsek med Čezsočo in Boko, v dveh delovnih akcijah je bilo odstranjenih vsaj 15 dreves. A potrebno je bilo še veliko dela, kar je bilo tudi jasno povedano. Konec zgodbe je bil, da ni več denarja in je med tem tudi reka preveč narasla, zato čiščenje ni bilo več mogoče. Ob letošnji bogati zimi so imela cestna podjetja več stroškov s čiščenjem cest kot po navadi, so pa zato pred leti toliko več prihranila.
Po mojem mnenju je glavni krivec za nesrečo izraelskega gosta zaostala mentaliteta prebivalcev Zgornjega Posočja. Plovba je bila odprta kljub številnim smrtno nevarnim odsekom, ki pa bi jih za nekaj dodatnih sto evrov ure-
dostaju.
Nesrečnega 6. maja se je agencija odločila storiti enako. Dve osebi in vodič so se v raftu za devet oseb, pri precej povišani reki, brez dodatnega spremstva vsaj še enega kajakaša, odpravili na spust. Izredno nespametno dejanje, ki ne dopušča najmanjše napake, kar nikakor ni rekreacijska aktivnost, ki se je najpogosteje udeležujejo osebe brez kakršnih ko-
li	predhodnih izkušenj. Tudi če je res, da merilne naprave pretoka Soče kažejo vrednosti, ki so precej nižje od realnih, obstajajo številni drugi pokazatelji (raven vode na skalah, hitrost toka, velikost valov itd.), po katerih se vodniki in kajakaši orientiramo. Z več preudarnosti bi spust odpovedali ali pa prestavili na zgornji del, ki ima nižji pretok in lažje brzice. Neurejenost plovbe A kaj ko se v tem delu Soče, ki se začne blizu vasi Kal - Koritnica, skrivajo spet druge ovire, za katere ni treba biti noben strokovnjak, da se ugotovi, da so smrtonosne. Nekatera drevesa, ki so med lanskimi jesenskimi poplavami obtičala med skalami, letos onemogočajo varno plovbo. Še nevarnejša in bolj številna pa so tista, ki so pred poplavami rasla tik ob obrežju in jim je voda spodkopala podlago, tako da se zdaj nagibajo skoraj horizontalno proti sredini reke in predvsem neizkušenim turistom, ki na primer padejo iz rafta, pomenijo ze-
lo	nevarno past. Niti teden dni
ni minil od žalostne zgodbe iz Trnovega, ko se je zgodil prav ta črni scenarij in se je prvič v zgodovini organiziranega komercialnega raftinga na Soči zgodila smrtna nesreča. V Odmevih so v uvodu omenili, da vodnik za opravljanje svojega dela ni imel ustrezne licence.
Ob drugi nesreči je kakršnokoli namigovanje na usposobljenost oziroma licenco vodnika navadno zavajanje javnosti in sprenevedanje glede resničnega problema, za (ne) reševanje katerega pa tisti pristojni seveda ne bodo
nikoli odgovarjali. Spet bi rad poudaril, da konkretnih imen ni več smiselno izpostavljati, saj sem prepričan, da bi enako delovala tudi katera druga zasedba. Po vseh teh letih dela v raftar-skem turizmu se človek dobro seznani z vso večplastno problematiko na lokalni in državni ravni ter z najrazličnejšimi zgodbicami v ozadju.
Že ob mojem začetku se je glede urejenosti plovbe največkrat omenjala beseda kaos, vendar so se razmere iz leta v leto le slabšale. Za iz-
Plovba je bila odprta Idjub številnim smrtno nevarnim odsekom, ki pa bi jih za nekaj dodatnih sto evrov uredili v vame.
najbolj prometnih vstopno-izstopnih mestih, Srpenici in Trnovem.
Na leto se od vstopnic zbere približno 150.000 evrov, ki jih porabijo za plačevanje zaposlenih na medobčinski upravi, med drugim občinskega redarja, ki te vstopnice tudi preverja. Preosta-
li	znesek pa seveda namenjajo za "urejanje" plovbe po Soči. Ko sem bil pred leti priča, kako jo več kot dvajset pustolovcev iz ene izmed vzhodnoevropskih držav veselo maha v kanjon Sušeč, smo poklicali redarja, naj pride preverit, ali imajo vstopnice. Presenetil nas je zelo izviren izgovor, ki ni ravno obetal, da bo redar opravil svojo dolžnost.
Premoč egoizma Na spletni strani medobčinske uprave je napisano, da "si pri našem delu želimo tudi vašega aktivnega sodelovanja. Na podlagi vaših utemeljenih pripomb, mnenj in predlogov bomo delo, ki ga opravljamo, lahko izvajali bolje in učinkoviteje, hkrati pa ga tudi približali vam, občanom, pa tudi vsem občasnim ali naključnim obiskovalcem Zgornjega Posočja".
Pod skrb za reko spada tudi fi-
S1. strani
Sprememba pokrajin...
Kakor podpredsednica go riške pokrajine in tudi kot članica SSk sem bila prepričano proti Monitjevemu dekretu in sem tudi zelo skeptična do izjav predsednice Ser-racchianijeve. Če bi prišlo do ukinitve pokrajin Trst in Gorica, bi izgubili instituciji, v katerih izvoljeni Slovenci predstavljamo in ščitimo potrebe slovensko govorečih ljudi, slovenskega ozemlja od Brd do Krasa, mimo Gorice do Trsta in v katerih smo Slovenci soudeleženi pri upravljanju ozemlja. Pokrajini Trst in Gorica sta kot prvi začeli izpolnjevati določila zaščitnega zakona štev. 38/2011 o vidni dvojezičnosti s postavitvijo dvojezičnih smerokazov, in to je bilo mogoče samo zato, ker smo Slovenci prisotni v pokrajinskih upravah.
V	sedanji razmejitvi pokrajinskega ozemlja in s sedanjim pokrajinskim volilnim zakonom Slovenci dosegamo pomembne politične rezultate bodisi v Gorici kakor v Trstu. Z
drugačno upravno ureditvijo in razmejitvijo bi postali bolj šibki, če ne bi imeli več istega števila političnih predstavnikov kakor danes. V sedanjem volilnem sistemu se je zna-la manjšina, kljub svoji politični pestrosti, pravilno vključiti v demokratični boj in je na volitvah v raznih oblikah dosegla vidne rezultate.
Reforma krajevne uprave je potrebna, ker je le-ta neučinkovita, ni namreč kos izzivom gospodarske krize in ne odgovarja potrebam ljudi, ki živijo in delujejo v letu 2013, in je zaradi tega poslednično nepravična v svojem delovanju. Pri oblikovanju te reforme, ki jo je predsednica Serracchianijeva že napovedala, mora biti manjšina soudeležena in _ protagonist. Danes v deže-
li	FJK smo Slovenci v vladni koaliciji in moramo neposredno sodelovati pri oblikovanju novega sistema krajevne upra-
ve. Potrebno bi bilo zediniti stališča glede tega med Slovensko skupnostjo in Slovenci, ki so člani italijanskih strank, zato da bi skupno in složno nastopali. Izhodiščna točka pa je člen štev. 7 (točka b) Evropske listine o deželnih in manjšinskih jezikih, ki določa: "Spoštovanje zemljepisnega ob-
močja vsakega deželnega ali manjšinskega jezika, da bi s tem zagotovili, da že obstoječe ali nove upravne razdelitve ni-
so ovira za spodbujanje rabe posameznega deželnega ali manjšinskega jezika". To pomeni, da je izris administrativnih enot neposredno povezan s spodbujanjem rabe in razvoja manjšinskega jezika. Na to načelo se sklicuje tudi sam zaščitni zakon štev. 38/2001. Cilj skupnega nastopa mora biti zaščita avtonomije slovenske manjšine na ozemlju. Potrebno bo dogovoriti se s koalicijskimi partnerji glede instrumentov, s katerimi bo dežela FJK v reformi krajevnih uprav zagotovila prisotnost Slovencev v organih in institucijah, ki upravljajo ozemlje. V primeru, da bi prišli do nove administrativne razmejitve (npr. združitve med Gorico in Trstom) ali celo do nove ureditve (npr. po zakonu predvidene medobčinske	zveze	oz.
združenja), moramo zahtevati, da je manjšini zakonsko zajamčena izvolitev predstavnikov vsaj na osnovi evropskega principa o olajšanem zastopstvu (kakor je predvideno za deželne volitve v FJK) in da je zajamčeno delovanje nove uprave v slovenskem jeziku.
Google fotografira v Sloveniji
Ameriški internetni velikan Google je v torek, 9. t. m., začel fotografirati Slovenijo. Snemalni avtomobili - gre za osebne avtomobile znamke Opel Astra srebrne barve z Googlovimi logotipi in nameščenimi kamerami - so fotografiranje začeli v Ljubljani, kasneje pa so bila in bodo na vrsti še ostala slovenska mesta.
Celoten projekt bo predvidoma trajal tri mesece, fotografije pa naj bi bile objavljene v spletni aplikaciji Street View (Ulični pogled) v začetku naslednjega leta, je v intervjuju za STA pred dnevi pojasnil vodja programa Street Vievv za Evropo,
Afriko in Bližnji vzhod Ulf Spitzer. S posnetki bodo pri Googlu dopolnili svoje spletne zemljevide, fotografije pa so ključne za aplikacijo Ulični pogled, ki uporabnikom omogoča raziskovanje sveta skozi 360-stopinjske posnetke mest, cest in naravnih znamenitosti. Aplikacija že vključuje posnetke iz petdesetih držav, med drugim tudi iz sosednje Italije, Hrvaške in Madžarske. Google je vožnjo po Sloveniji začel po večjih mestih (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica, Koper, Velenje, Domžale, Ptuj), nato pa nadaljeval z manjšimi mesti ter obrobji mest. Kot so še sporočili iz podjetja, bodo vožnjo prilagajali vremenskim razmeram in drugim okoliščinam, načrt vožnje pa bo sproti objavljen na spletni strani http: //google. si/streetview. Zaradi podrobnih posnetkov je fotografiranje ulic v mnogih državah sicer sprožilo nasprotovanje in polemike glede pravice do zasebnosti. Pri Googlu z računalniškimi algoritmi zameglijo številke registrskih tablic in obraze naključnih mimoidočih, pri Googlu obljubljajo, da bodo pri fotografiranju slovenskih ulic zagotovili visoko raven varovanja zasebnosti.
Google