SPOMIN NA MRTVEGA PRIJATELJA Valentin   Cundrič
1
Življenje je bahavo, dokler ga živimo, potem je svetilka tema in deklica prst.
Potem je sleme jok in spomin goličava. Veje veselja so' grčave in se ne dajo upogniti.
Kaj te je odpoklicalo od mene, ki sem spal med rožnatimi mrežami?
Kdo te je spremil
skoz tisoč vhodov strahu
do tja,
z rokami na očeh?
904
II
Tvoja deklica zgubljeno
stoji na stopnicah,
po katerih te je videla
odhajati.
Svileno luč hrani v očeh. v naročju pestuje srce, ki si ji ga vrnil spotoma v zadnjih sanjah.
Pod krovom dneva ščebečejo sinice, odpirajo se vrata smeha, ona pa z lasmi oči zakriva.
111
Grob je spleten
iz grenkega protja,
vem,
posrka sok misli
in rdečico besed.
Bil si moj prijatelj
in najdražji za deklico,
ki se stiska k mrzlim stebrom.
Zdaj si prijatelj prsti
in ljubimec morja,
ki z ženskim čarom pljuska
iz groba v grob.
905