PREMIERA V TOREK, DNE 13. JANUARJA 1953 KLABU N D: KROG S KREDO Igro v petih dejonllh, prosto po kitajskem izvirniku Nastopajo: čang-Haitang.................. Ga. čang, njena mati.......... čang-Ling, njen brat.......... Tong, zvodnik................. Pao, princ.................... Ma, mandarin.................. YU-pei, njegova prva soproga . čao, uradnik pri sodišču .... ču-ču, višji sodnik........... Babica ............... . . Dva kulija.................... Dva vojaka.................... Krčmar................ Pesnik ....................... Ceremoniar.................... Sodniki, sluge, biriči, vojaki. Prevod Sodelovali s o : Oton Župančič Režija . . . SI.AVKO JAN k. g. Glasba Anton Balatka Koreografija Gizela Bravnlčarjeva Scena .... ing. Viktor Molka Kostumi Mija Jarčeva Dirigent Peter Lipar Tehnično vodstvo Lado Štiglic Razsvetljava Stane K ropar Inspicient Pavlo Jeločnik Odrski mojster Janez Kotlovšek šepetalka Marija Simenčeva Lasuljarka Vera Srakarjeva Slikarska dela Marijan Pliberšek k. g. šiviljska dela . Salon »Jakofčič« Krojaška dela Jože Kos Klobučarska dela Salon »OroseU Vodstvo mizarskih dol Albin Učakar Anka Cigojeva Mara Černetova Janez Eržen France Trefalt Franek Trefalt ml. k. g. Marijan Dolinar Angelca Hlebcetova Jože Kovačič Nace Reš k. g. Vera Blanč - Kalanova Pavle Jeločnik Lado Štiglic Jože Pristov Ivan Grašič k. g. Mirko Cegnar Metod Mayr Maks Reš k. g. Prešernovo gledališče Kranj Ljubezen spravila je vse na dan. Mrak črni od ljubezni je pregnan. Ljubezen govori — in laž molči, ljubezen vstaja — in napuh beži. Ljubezen soncu vžiga žar, ljubezen razbesni vihar, ljubezen smrh ustavi pol", ljubezen sama vsepovsod. klabund-Zupančič Krog s kredo, 5. dej. Klabund: Krog s kredo (prev. Oton Župančič). Uprizoritev v ljubljanski Drami leta 1927; rež.: Ciril Debevec. Prizor iz 1. dejanja: Haitang (šari-čeva) Ma (M. Skrbinšek), Pao (Jan), Tong (Cesar). Pravljica o ljubezni in pohlepu i. 1S0, ki mislijo, da je pravljica le taka zgodba, v kateri nastopajo najmanj coprnice in vile ali govoreče živali, če že ne škrati ji, zlodeji in bogovi. Pa ni talko. Mnogo je pravljic in bajk brez vseh čudes in čudežev, brez nadnaturnih stvorov, brez čarovnih palic, prstanov in mečev. Kaj je torej pravljica? Pravljica je zgodiba, ki so v njej ljudje ne dobri kot v življenju, temveč boljši; ne zli kot v vsakd&nu, marveč bolj ničvredni. Ljudje v njej niso — kot v življenju — pošteni in pokvarjeni obenem, premešano, temveč samo dobri ali samo zli. In to je največji čudež, največja neverjenost, zakaj tega v življenju ni ln ne bo. Vsa druga čudesa so le pritikline, nebistvene in dekorativne ali simbolične. Toda že sami pravljični ljudje so simboli, prispodobe nravstvenih pojmov. Sneguljčica je poosebljenje vseh otroških vrlin, kar jih je: lepote, vdanosti, spravljivosti!, ubogljivosti. Njena mačeha — poosebljenje zavisti, pohlepa, zavratnosti. Princ — podoba junaškega, ljubečega moštvš. In Haitang, Yu-pei, ču-ču, Oao...? Ni z njimi isto? V življenju se nikoli ne borita »zlo« in »dobrota, bore se zgolj človeške strasti, namere, težnje, hotenja... V pravljicah ni teh Xlabnnd: Krog s kredo (prev. Oton Župančič). Uprizoritev v ljubljanski Drami leta 1927; rež.: Ciril Debevec. Prizor iz 2. dejanja: čao (Gregorin) in Yii-pel (Danilova). drobnih sestavin človekovega snovanja in bitja; tu sc vse te detajlne bitke spoje v eno samo, enovito celoto: v boj čiste dobrote s čisto zlobo. In — dragi čudež: vselej na kraju zmaguje Dobrota (ki je tu istovetna z lepoto, resnico, odkritostjo, postenjem, požrtvovalnostjo). In še nekaj je značilno za slednjo pravo pravljico: neusmiljena je in nespravljiva. Odpuščanja grehov ne pozna, vsekdair je nepo-piistna v kaznovanju zločincev. Človeški irod si je v otroških dobah svojega desettisočletnega življenja zamislil neresničen in sanjski svet, ki naj bi bil bolj pravičen od dejanskega življenjskega rada, v katerem sta povračilo' in plačilo tako redki: šel je v svojih sanjah — kakor sleherno dete — v drogo skrajnost in si izmislil svet, ki je tako brezpogojno pravičen, da ne pozna več dobrotne milosti, ne pozna več sprave, temveč zgolj kazen in nagrado. Pravljica ne pozna Shakespearovega gesla (»Beneški trgovec«), ki veli, da »milost več je nego žezla moč« — in tudi če pravi Haitang v sodnem prizoru (»Krog s kredo«, 5. dejanje) »kako sodnik naj sodi sam iz siabe ? .. .« — jo iv kaznovanju vendar še neusmiljena, saj kaznuje zločinko Yu-pei z najstrašnejšo vseh kazni: » .. . sami se sodite!« < Pravljica je pravična, kakor1 so pravični otroci. Pravljica je kruta, kakor so kruti otroci. Njen smoter ni, da bi vzgajala k dobroti in popustljivosti, to je šele vzgojiteljska naloga višje stopnje; pravljica vzgaja le k spoznavanju) dn priznavanju osnovnih moralnih načel: prav in neprav, nedolžno in krivično, šele umetnine naslednje, višje stopnje vodijo človeštvo za korak dalje: od doslednosti in pravičnosti k spravi in razumevanju. n. Mar spada pravljica na gledališki oder? Kar pomnimo, da v Zgodovini obstoja gledališka dejavnost, vsekdar smo mogli na. odrrščih najti tudi pravljične snovi. In vendar se vedno znova po -raja vprašanje: kako vsklgditi temeljno načelo pravljice (borba dobrega in zla v pdosebljenih simbolih) s temeljnim načelom dramatične umetnosti (boj raznorodnih teženj v mnogoobraznlh značajih) ? Edini možni odgovor na to vprašanje je ta, da vobče ovržemo že samo vprašanje. Teh dveh načel namreč sploh ni treba spravljati v sklad. Klabund: Praznik cvetočih češenj (prev. Pran Albrecht). Uprizoritev v ljubljanski Drami leta 1934; rež.! Ciril Debevec. — Prizor iz 2. dejanja Blateno (Debevec) in Gemba (Gregorin). Klabund: Praznik cvetočih češenj (prev. Pran Albrecht). Uprizoritev v ljubljanski Drami leta 1934: rež.: Ciril Debevec. Prizor iz 2. dejanja: Gera-ba (Gregorin), Matsuo (Debevec) Mati (šaričeva); v sredini mrtva Kotaro (Juvanova) in Kwan (Jan). INaiuik o »dramatičnem konfliktu« je despotsko zavladal naid vso teorijo o gladališču. Postavimo, da je praiva »drama« res le tista igra, v kateri vlada takšno razmerje človeških sil, kakršno imenujejo dramaturgi -1 ec-r e-tiki »dramatični konflikt«. Postavimo, tla je tako. Toda — mair ni dovolj zgovoren že sam naziv naših hiš: theatron (gr.) — gledališče (sl.) — Schaublihne (nem.) — spetta-colo (it.) — itd.: v premnogih jezikih izvira beseda od glagola gl e-datl. In res — globoko je' prepričanje vseh novodobnih, modernih gledaliških ljudi (zlasti praktikov, a -tudi naprednejših teoretikov), da smoter odrske umetnosti ni le oživljanje dram (v gornjem smislu), temveč tudi uprizarjanje pisanih, barvitih uprizorjeni, »Spektaklov«, »paiše za oči«, z domačim izrazom: igra. Za to pa je prikladna pravljica ravno toliko kot -drama., Čudež — bodisi pravi, »nadnaravni«, čarovni, -ali pa tisti notranji, karakterni čudež — je snov, ob kateri se najbolj more razpresti slikovita domišljija odrskega ustvarjalca. S »pašo za oči« pa se druži še »paša za ušesa«, da se tako izrazimo. Cista besedna poezija. Gledališče je tudi' kraj, kjer se goji kult lepe poetične besede. To je vedel in znal že mojster vseh mojstrov — Shakespeare. Resničnost in verjetnost svojih vizij je odel v biserni plašč leporečja. Toliko več je tega v »Krogu s kredo«. Kitajsko okolje s svojim prlrodnlm' leporečjem že tako in tako nudi obilo prilike za krasno-slovjenje. Bolehnemu in bolestnemu slad ost rastniku besede Klataundiu je to še posebej; godilo. Izživljal se je pri p sanju svoje igre v pravih orgijah leporečja — ritmično .raizkožoe, s preletnimi podob'’ml in prispodobami pretkane, dvoumne govorice. Jezikovni čarodej Župančič mu je v prevodu sledil in prelil to bogatijo v slovenski izraz. S. I. Hsiung: Bosna Biserna reka (prev. J. Moder). Uprizoritev ljubljanske Drame leta 1951. Bež.: dr. Bratko Kreft. — Hsiungova »Gospa Biserna reka« je poskus kar se d& vernega prenosa kitajskega načina gledališke igre na evropski oder. V nasprotju s tem je Klabundova priredba že bistveno predrugačena iu prilagojena evropskemu okusu. Prizor iz »Gospe Biserne reke«. III. »Krog s kredo« je toirej pravljica. In sicer pravljica o ljubezni in pohlepu. »Katera je prva petiih poglavitnih čednosti, obtoženka?« vprašuje sodnik. In Haitang odgovora ja zvesto po katekizmu: »Ljubezen«. Ljubezen do človeka, ljubezen sestre in brata, očeta in hčere, moža in žene, matere in deteta, ljubega In ljube — je tista najvišja sila, ki je poetu vtelešenje vsega dobrega. Cang-Linga, revolucionarja, v njegovi bridki tožbi nad domovino nič taiko ne boli kot misel, da je ljubezen v Kini izgubila svoj smisel in pomen. Po drugi strani pa vse zlo — v zasebnem kot v javnem življenju — izvira iz pohlepa po imetku.. Ta druga melodija se preliva skozi vso igro, in so mesta, ko se zdi, da bo preglasila prvo. O čemer poet toži in kair obtožuje, ni le YU-peljim pohlep po Majevi dediščini in zločin, ki se iz tega rodi. Tudi pohlep vseh tistih brezimnih oderuhov, ki pehajo deželo v obup in pogubo. Cang-Ling, med vsemi moškimi figurami poglavitna, je glasnik človeškega teženja po pravičnejši razporeditvi dobrin in sil, da ne bodo več »tisoči goltali lastnine milijonov svojih bratov«. Ta dvojna melodija — ljubezen do sočloveka in pravičnost v družbi — sc spaja v eno na koncu: Človeku ni, da sodbo bi delil, ker sam krivico misli in počenja. Kako sodnik naj sodi sam i;; sebe ? Najvišje bitje sodi iz njegovih ost! S pravičnostjo s sveta preganjaj bedo — tako uči nas igra o krogu s kredo. Tu pa je že storjen korak dalje od običajne, nespravljive pravljice, korak od doslednosti k višjim nravstvenim idealom: k sočutju. H. G. K I a b u n d Pod tem psevdominom se je skrival nemški pisatelj, dramatik in prevajalec Alfred H e n s c h k e, ki pa je splošno znan le pod privzetim imenom. Rodil se je 1890 v Crossenu ob Oderii, umrl je za jetiko leta 192® v švicarskem zdravilišču Davosu. V vsej zreli dobi svojega življenja se je ukvarjal le s poklicnim pisateljevanjem. Napisal je — za tako kratko življenje — razmeroma zelo mnogo, in to pesmi, romane, povesti, drame, eseje. Najbolj je zaslovel s svobodno priredbo stare kitajske igre »Krog s kredo« (1924) in s podobno prepesnitvijo japonske tragedije »Praznik cvetočih češenj«. Te dve deli sta prodrli do vseh evropskih narodov. Znani so tudi njegovi kratki zgodovinski romani: »Pjotr«, »Borgia« in »Rasputin« (prevedeni tudi v slovenščino). Na splošno se je rad ukvarjal z eksotičnimi snovmi in z modernizacijo ter prirejanjem pozabljenih, a zanimivih literarnih del. Svojevrsten poskus je tudi »Zgodovina svetovne književnosti« v enem zvezku, še bolj nenavadna, docela po osebnih vidikih pisana in prav v tem oziru zanimiva knjižica pa je »Svetovna literatura v eni uri«. Znamenite so tudi Klabun-dove prepesnitve stare kitajske lirike. — Sodobniki so ga zelo cenili, a danes je že v precejšnji meri zapadel v pozabo, le njegovi igri z Daljnega vzhoda in kitajska lirika se še vedno bero, ker je v njih do vrhunca razvil svoje besedno mojstrstvo in lepoto poetičnega besedišča, kar je vobče njegova poglavitna vrednota, bolj nego izpovedna ali pripovedna vsebina njegovih del. Iz »Kroga s kredo« Človek j e človeku zver. . . (Čang-Lingov monolog v 4. dejanju) O muka! o čas! Zakaj sem se rodil v deželi, kjer velja pravica samo za bogataše, in so siromaki igrača njih samo-pridnim strastem! V tej deželi je dobro zlo in zlo dobro. Žaba se napihuje, rada bi letela po zraku. Metulj pade v ribnik in bo utonil. Kdor se od lakote zgrudi, dobi še brco v trebuh. Bogatin, ki se masti od dela siromakov kakor tolsta raca, se smehlja njihovim solzam. Oče ne razume sina, sin očeta ne. Ljubezen — ljubezen — kako brezsmiselna in brezkoristna beseda! Vranji sledovi v snegu — kako naglo so zabrisani! Mož pretepa ženo in se krohoče. Žena vara moža in se smehlja. Otroci lučajo kamenje v starčka. Rogajo se slepemu beraču pred vrati svetišča. Kadar je vojna, javkajo za premirje, kadar pa je mir, zamahujejo z noži drug na drugega. Človek je človeku zver. Lastnega sonarodnjaka mrze bolj vroče nego sovraga zunaj meja domovine. Ker je sovražnik silen in ker je njih orožje ko vrbove šibe pred celim gozdom kopij, zato preizkušajo svojo bojevitost nad slabotnejšimi sonarodnjaki: s smrtnim besom in smrtno bojevitostjo pobijajo do smrti lastnega brata, kadar nima orožja, da bi se branil, ali pa streljajo nanj iz zasede z zastrupljenimi puščicami. Na katedrih učenih šol sede osli za profesorje — na tucate jih je. Odeli so si levje kože in pridigajo vojno. Osel zoper leve, zajec zoper lisjake. Nedavno sem naletel na resničnega modrijana. Bil je vprežen kot tovorna žival pred kolice, bič se je spreletaval nad njegovim golim hrbtom, in hrzal je kot konj. Le pustite ga, je na ves glas blejal voznik, rojen je v mesecu konja. Pustite, naj bo konj. Cesar pa sedi v Pekingu na svojem prestolu iz lapislaculija. Zaprl je oči kakor bog Fo. Samo navznoter gleda in premišljuje. O da bi mogel bogu samemu zadreti v trebuh nož z lotosovim cvetjem! Vojaško koračnico Vojak, tovariš mtoj si ti, le ti še stopaš z mano. Cesar nam v vseh bojih ukazuje, dekle nas nobeno več ne razveseljuje', vojak, tovariš moj si ti, le ti še stopaš z mano. Vojak, tovariš moj si ti; ko svoj si meč izgubil, te s svojim ščitom bom zakril, kot brat se bom za tebe bil. Vojak, tovariš moj si ti; ko svoj si meč izgubil. I Vojak, tovariš moj si ti, ko nam kosti trohnijo; kot žolta para mesečina pada, opičji krik gozodove vse obvlada, vojak, tovariš moj si ti, ko nam kosti trohnijo. Pesmi cvetličark I. Tujim moškim na veselje ■ v lišpu svetlem tu sedim. Ko jecljajo voje želje, vase misli potopim. Kaj zlato, kaj vina vaša, ko pa dobrih ni besed. Kdo za žalost mojo praša, mojih solz ne šteje svet. Včeraj je mladenič planil k meni od strasti drhteč, srce mi s poljubom ranil — in ne bo ga nikdar več. n. Za vrbami na bregu tih je hram— kam, drobno dekle, zreš skoz okno, kam Pred kletko se je ustavil mandarin — poj drobna tička, iz srca globin! Zapiraj kletko — skrbno čuvaj hram -dekle in tička ti zleti drugam. Slavko Dan Danes najuglednejši v domovini redno delujoči slovenski gledališki režiser je prvi dve desetletji odrske kariere preživel zgolj kot igralec, kar šteje še vedno za svoj poglavitni poklic, in je — kot pravi sam — »padel v režiranje le po naključju, iz ansambelske zadrege«. Vendar sta »naključje« in »zadrega« tokrat dala slovenski gledališki kulturi spretnega in veščega, domiselnega in izobraženega režiserja, ubirajočega svoja pota po sledovih tistega nauka, ki ga je dal slovenskim gledališčnikom njihov do danes najpomembnejši učitelj, stalni gost in prijatelj slovenskega teatra — hrvatski, evropski režiser dr. Branko Gavella. V letih, ko je stal nai čelu ljubljanske Drame kot direktor (1947—1952), je Slavko Jan tudi pokazal nenavaden organizacijski in voditeljski talent, saj se je pod njegovim vodstvom Drama konsolidirala iz prvih povojnih razmer v čvrst, ustaljen in urejen umetniški ustvarjalni organizem. Rodil se je 7. avgusta 1904 v Zagorju oib Savi. Prvič je prišel na deske že kot mlad dijaček, ko so srednješolci domačega kraja v navdušenju prevratnih dni leta 1918 uprizorili »Kralja na Betajnovi«. Jan je bil Bemot. Poslej amaterskega odra ni več zapustil, dokler se ni leta 1922 vpisal v dramatično šolo Združenja gledaliških igralcev; tam sta bila njegova poglavitna učitelja pokojna igralca Fran Lipah in Rado Železnik. Leto dni nato je maturiral in tudi že dobil angažman v Drami, v kateri je ostal do danes. Janova prva režija je bila čapkova »Mati« (1945), kmalu potem je uspel z »Učenimi ženskami« (Moli^re), najvišji vzpon Slavko Jan njegovega režiserskega delovanja pa sta dve uprizoritvi Cankarjevih del: »Hlapci« in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Zlasti s tem drugim je zarisal pravo prelomnico v slovensko gledališko tolmačenje Ivana Cankarja, ker je prekinil s konvencionalnim pojmovanjem »realistične« Cankarjeve dramatike. — Janov režijski stil bi lahko označili kot umirjeno, obrzdano, a slikovito teatraliko na izhodiščih realistične psihologije Gavelline metode. Trenutno je v Ljubljani pred premiero njegova inscenacija Millerjeve »Smrti trgovskega potnika-, pripravlja pa (prvič v slovenski gledališki zgodovini delo iz francoske klasike) — Raeineovega »Britanika«. Po odhodu dr. Gavelle je prevzel tudi stolico za režijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. KRITIKA Drogo R u 1 h ! Tvegano je postaviti na oder igro, ki so jo ljudje še nedavno videli v filmu in to v obdelavi, ki je publiki ostala še kar v dobrem spominu, saj bo marsikdo — ta' zavestno, oni podzavestno potegnil paralelo med obema interpretacijama. Tvegano z ene strani zato, ker razpolaga film z neomejenimi tehničnimi možnostmi, na našem odru pa so skrajno omejene; nič manj tvegano po igralski plati, saj imata hollywoodski producent in režiser na razpolago armado dobrih in najboljših igralcev z vsega sveta, ki jih Lahko izbirata in preizkušata, naš režiser pa je s sivojo peščico ljudi le prečesto postavljen pred alternativo, me kdo bo z,a določeno vlogo- najboljši, temveč kdo od igralcev je za tak značaj še najmanj neprimeren. Edina prednost teatra napram filmu je domača slovenska beseda, ki zveni z odra, žal pri »Draga Ruth!« v prevodu pokojnega Rade Preganca ne najbolj Izbrano ter za gladki, hitro tekoči govor kon-verzacijske igre preokorna in spotikajoča. V lovu za kvalitetnim ali vsaj senzacionalnim tekstom posega filmski producent čedalje bolj pogosto v moderno dramsko literaturo. Kar spomnimo se na »Stražo na Roni«, »Kobilice«, »Tramaj Poželenje«, »Smrt trgovskega potnika« in druge moderne in klasične drame ali komedije, ki smo jih že ali še bomo gledali na filmskem platnu in ki jih repertoar naprednega gledališča ne more pogrešati, pa vidimo, da se tej čeri naše gledališče tudi v bodoče ne bo moglo izogniti. Kar v uvodnih besedah naj ugotovim, da bt tuidi eventuelna primerjava obeh Ruth, filmske in odrske, za naš teater nikakor ne izpadla porazno. Režiser Dimo Radojevič pri uprizoritvi te nezahtevne komedije ni bil postavljen pred globoke psihološke ali zamotane tehnične probleme. Poglavitna njegova naloga je, da da posameznim prizorom, glede na njihovo vsebinsko pomembnost in komičnost, pravilno osvetljavo, igri živahen konverzacijski ritem in s premišljenim menjavanjem tempa potrebno dinamičnost. Radojevič je ustvaril pravilno označbo značajev v njihovi komedijski funkciji, dosegel uglajenost In lahkotnost dialogov, dosledno se je držal prave mere in se umel izogniti nevarnosti burkastih prizorov, za kar je v komediji obilo priložnosti. (Pognal je igralce v zelo oster, naigel tempo, ki je pokazal dobršen napredek v tehniki govora, vendar je film mestoma prehitro odvijal, tako da je bila včasih slika motna in zabrisana tudi za gledalca, ki ne potrebuje ravno »dolgega voda«. Nekaj poant in duhovitosti je bilo zretuširanih. Politična satira, kar se je nahaja v komediji, nam je povečini nerazumljiva — n. p. o profesorjih fašistih, o starem vojnem ministru (Hearstov tisk je Rooseveltu nenehno očital, da je njegova vlada vlada starcev), dvoje ali troje duhovitih domislic pa je zbledelo, ker niso bile do kraja izigrane. Iz istega razloga tudi Rut h v sceni s pismi ni Utegnila izigrati prebujenja ljubezenskega čustva, dasirarvno je prav ta moment prekretnioa v njenem odnosu do Billa. Novost v tej uprizoritvi je, da so vsi igralci nastopili nešminkani, takorekoč v svoji privatni zunanjosti. Ne mislim, da bo to povzročilo tako revolucijo v dramski umetnosti kot bosonoga Isadora Divinean v plesni, nasprotno s tem zmanjšane možnosti ostrejše karakterizacije Alberta in prav vsa odvzeta zamorski mammy, temu nepogrešljivemu rekvizitu vseh ameriških komedij. Tudi Bill in Chuck bi mimo prenesla na licih malce italijanskega sonca, v ženskem svetu pa se itak privatna zunanjost močno približuje odrski. Tudi ne najdem nobenega razlega, da gogaljevski konec ne bi bil odigran v slogu komedije, ampak je odmaknjen v nekakšen irealen, fantastično grotesken svet. Sveta Jovanovič je tej prisrčni komediji in preprosti ameriški družini zasnoval preprost in prisrčen, v barvah nekam naiven scenski okvir. Res v dobro mu štejem, da ga ni zapeljal privid hipermoderne in blazirane notranje arhiktekture, nad kakršno strme naivneži pri ameriških filmih in kakršne si takle mestni sodnik, ki niti svojega avtomobila ne zmore, zagotovo ne more in tudi noče privoščiti. Jovanovičeva scena je funkcionalna, okvir komediji in pomoč režiserju pri ustvarjanju potrebne scenske atmosfere, — kar scenografi le prerodi pozabljajo. V Igralskem pogledu sloni teža komedije na sodniku VVillkinsu. Jela Vajt se je v vlogi sodnika počutil kot racak v vodi. Izdelal je lik, poln življenjske dinamike, do eksplozivnosti nabit z neprostovoljno komiko situacije, v kateri se je znašel; ves čas smo čutili, kako se tudi v najbolj obupni in zapleteni situaciji ta sodnik sam pri sebi dobrovoljno hahlja nad položajem, v katerem se nahaja. Vajt je igralec z izrednim posluhom za najsuibttimejšo komično nianso bodisi v besedi ali situaciji, ki jo tudi do 'kraja izrab., pril tem tem pa često izgublja kontrolo nad svojo igro. Njegova moč je v drobnih, skrbno izceziliranih odtenikih besede itn. kretnje, ki ni nikdar stereotipna. Sodnikovo ženo EJdd-th j!e zanesljivo odigrala Vera Blanč - Kalanova. Z mirno, prijetno zadržano in rahlo komično obarvano igro je sekundirala sodniku kot topla, malce naivna, dostojanstveno radovedna in razumevajoča žena in malti. Njuni hčerki Ruth in Mirtam sta tolmačili Kilo Maver jeva in Nada Bavdaževa. Ruth Maver j© ve je apartna /in simpatična mlada Američanka, življensko prepričljiva in primerno temperamentna, le v svojem odnosu do Billa na odru mora biti tako kot v življenju: kadar sta dva mlada človeka zaljubljena, vedo to vsi ljudje preje, kct onadva sama. Šestnajstletno filozofinjo In propagandistko Mirtam je zaigrala Nada (Bavdaževa prepričljivo in neposredno ter stilno dosledno. Bila je pravi enfant terrible, ki bi včasih -pošteno zaslužil cvetlično bilko na zadnjo plat. še žmeraj pa prevladuje v njenih izraznih sredstvih fortissimo in forte tudi tam, kjer bi s primemo pridušenimi toni dosegla mno-go skladnejše učinke. Poročnik Bill, ki je tako nepričakovano in nezaželeno pride-ževal izpod italijanskega neba, jie bil Trefalt mlajši. Trefalt je po nekaj odigranih ljubi ruskih vlogah uvidel, da je tudi za stereotipne ljubimce treba iskati vsaj nekaj novih izraznih sredstev in nam tokrat zelo simpatično predstavil prijetnega, niekompllllciraniega, podjetnega in hkrati boječega fanta, ki se mu vse zvrti ob srečanju z idealom, kakršnega si je zasanjal na dolgih, nevarnih poletih. Le njegovi podjetni prijemi v intimnih scenah niso v skladju s Keatsom in Svvinburnom ter primernejši za uporabo pri Angležinji. Dolinar je uspešnega bančnega funkcionarja in neuspešnega snubca izdelal zelo skrbno in učinkovito. Ta -bančnik Albert ni široki in neskropulozni self - m-ademan, temveč ozek, filistrski uradniček, -ki mu le ožina njegovih ramen pomaga, da se po lestvici uspeha preriva kvišku. Dolinar je premišljeno polagal barvo na barvo, dokler ni Alberta pokazal takega, kot je —■ na robu karikature -in vendar življenjsko resničnega. Značllnejša zunanja karakterizacija bi bila sliki v prid. Ni pa se Dolinar docela odkrižal dialekta svojega rojstnega kraja. A Dubleta prvega 1 j ubezenskega para sta Marta in njen narednik. Mara Černetova se je sicer pošteno trudila, da bdi zlezla v čevlje naivke, vendar je ta stroka njenemu igralskemu temperamentu tako daleč, da je uspela le s težavo, prav toliko, da ni motila ubranosti družinice. Erženov Chuck je bil prikupen in navihan, malce širokogruden narednik, ki je zanesljivo dodal svoj delež k uspehu komedije. Služkinja Dora (Božena Igličeva) je pri nas obelela in ostala v tem komičnem orkestru brez instrumenta, na katerem bi lahko zaigrala svojo karakteritlčno melodijo. že dolgo časa smo slišali med občinstvom željo, da bi mu Prešernovo gledališče posredovalo preprosto in veselo komedijo, ki bi je bil sam veder in vesel življenjski utrip brez vseh intelektualističnih, psihoanalitičnih 6n kakršnih koli teznih primedi, ligro, pri kateri se v sproščenem smehu otreseš vsaj za dve uri vseh morečih brig našega nesrečnega atomskega stoletja. Z »Draga Ruth!:< je tej želji publike ustreženo, tako v pogledu izbora kakor interpretacije in le škoda, da nikakor ne moremo odkriti tega 'Normana Krasne in njegovih eventuelnih ostalih komedij. —ič IZ DRAMATURGOVE BELEŽNICE III. »Eventualna noviteto' (M. L : „K 324/52') V vseh naših repertoarnih načrtih je vselej najbolj boleča točka tista, ki obljublja morebitno slovensko izvirno delo; vselej v jeseni optimistično pričakujemo, da bomo med sezono dobili rokopis slovenskega avtorja — a tolikokrat se zgodi, da je to pričakovanje zaman in obljuba ostane neizpolnjena; vrzel v repertorarju potlej napolnimo z delom iz svetovne klasike, iz železnega repertoarja ali iz moderne. O razlogih, zakaj je slovenska sodobna dramatika tako pičla (po številu) in tako siromašna (po kvaliteti) — o teh razlogih se je že mnogo razpravljalo in premišljalo, vselej brez pravega haska. Dejstvo je, da je v slovenski gledališki praksi že od nekdaj v navadi prevladovanje tujih, svetovnih avtorjev. Daši nikakor ne mislim zagovarjati kulturne avtarkije (ki je le izraz jalovega, za-ptotniškega nacionalizma), moramo vendar priznati, da je ta situacija nenormalna, če jo primerjamo z evropskimi običaji; v Praai- cijt, Nemčiji, Angliji zavzemajo nacionalni avtorji znatno večino repertoarjev, že res, to so narodi, ki imajo mnogo številnejšo dramsko literaturo kot md. A vendarle. Seveda: samo Linharta, Levstika, Cankarja, Kraigherja in Krefta ne moremo igrati. (Potrebna bi bila sodobna dramatika. Te pa je tako malo: Ivan (Potrč, Matej Bor, Mira Puceva, Ferdo Kozak. (Kreft sodi že v železni repertoar, zato ga namerno naštevam v prvi skupini.) Kje je resnično aktualna dramatika? Včasih dobimo rokopise novih, še ne igranih dram, vendar so najčešče taki, da ni misliti na uprizoritev. O teh sploh ni treba razpravljati. Vmes so pa tudi take, ki vendarle imajo neke kvalitete — pa si vseeno pomišljamo, češ: to in to in to je narobe (po eni strani) in: publika tega ne bo sprejela (po drugi pliatii). Vendar se vprašujem: ali nismo včasih prestrogi, če merimo začetniško delo s kriterijem A. Millerja ali J. Ancuilha? In: ali nismo preveč previdni, premalo drznil, če se oziramo na uspeh? Ali ne bi bilo treba za izvirno slovensko dramo včasih tudi kaj tvegati, makar neuspeh, čeprav ni' (kar bi menda najrajši videli) »vsaj« toliko dobra kot »Smrt trgovskega potnika« ? Znanec M. L. mi je pasla! rokopis svoje drame »K 324/52« (kazenski spis nekega okrožnega sodišča) — ne z namenom, da bi me prosil, naj jo uvrstim v repertoar PG, temveč s prav skromno prošnjo, naj mu povem svoje mnenje. M. L. se namreč že dolgo časa uporno in trmasto ukvarja s pisanjem, in del njegovih rokopisov (ki so — razen ene črtice — vsi obležali v predalu) poznam. Vztrajna volja mu bo pomagala, da bo nekoč dosegel kvaliteto. »K 324/52« je doslej najiboljše, kar sem njegovega prebral, dasi je še vedno v mnogih ozirih okorno in nerodno. Vendar je vsaj tčma nad vse zanimiva in »hvaležna«, tudi aktualna in človeško topla, pošteno obdelana: nezakonska mati umori svojega otroka — In po dolgem, mučnem zasliševanju in pregovarjanju na kraju prizna, da je to storila le zato, ker je ugotovila, da je bil otrok — slep. Drama ne zagovarja »evtanazije« (usmrtitev neozdravljivega bolnika), zagovarja Le tezo: tieba je s človeško uvidevnostjo razumeti tudi vzroke zločina, ne samo mrzlo In suho soditi po golih paragrafih. Drama je okorno komponirana okoli dveh viškov: sam umor (na odprtem odru) oib začetku prvega In presenetljiva izpoved ob koncu tretjega (zadnjega) dejanja. Vmes so dolge, sicer dramatično napete, a po dogajanju .revne scene zasliševanja. Igro poživljajo nekateri spretno razmeščeni, ganljivi momenti; dragoceni so posamezni stavikl (»Zdaj vem, da se tudi Iz usmiljenja ne sme moriti« in pod.). — Slabost kompozicije je tudi, da ni dovolj motivirano, zakaj morilka takoj ne pove razloga za svoj zločin. Takih slabosti je še cela vrsta (»papirnat dialog« Itd.) —, vsekakor je več napak nego vrlin. Dragocen je predvsem sujet. In vendar — kako je s »strogostjo kriterijev« ? Mnogo so zagrešili nad slovensko literaturo, ker v prvih povojnih letih niso bili dovolj strogi v kritiki. Razpaslo se je polovičarstvo. Toda mar ne bi morali biti taiko strogi šele pri ocenjevanju del, ki so prodrla do javnosti? Do javnosti pa jim moramo pomagati — potem bomo šele lahko sodili. Zlasti ob času dramatične suše bi morali bati bolj širokogrudni, bolj tvegavi. Ali si lahko upam, tako delo uprizoriti? še enkrat vprašam: kaj bo dejalo veličanstvo Publikum, kaj njegov minister Kritika? IV. Komorna igra ali tealrski špektokel,? (Tennessee Williams: Ihe Glass Menogerie) Zanimiv paradoks: v sodobni dramatiki vodi tista dežela, ki Če do danes nima izoblikovanega sistema nacionalnih gledališč. Saj komaj še kdo dvomi, da je Amerika tisti kraj, kjer je umetnost pisanja dram dandanes na najrvišji in najbolj progresivni (beri »modemi«) stopnji.Teža in tehtnost imen kot so Miller, Wilder, Willi-ams, Hellman, Anderson — nedvomno odtehta (vsaj v svoji skupnosti) dva Angleža Eliota in Eryja, Francoze Salacrouja, Sartra in Anouilha, ali edinega Nemca Zuekmayerja. Naštetim ameri-riškim dramskim avtorjem se pridružuje še plejada neznanih im neslavnih, a literarno polnovrednih pisateljev nekaterih filmskih dram, ki enakovredno stopajo ob bok najboljšim delom odrske dramatike, dasl jih poznamo najčešče le po naslovnih, ne tudi po imenih avtorjev (spomnimo se le tako polnovrednih socialnih dram kot so »Key Largo«, »Boomerang« itd., taiko blestečih komedij kot »Wili je vojak«, »Major in frklja« itd.). Med temi Američani zavzema morebiti prvo mesto Tennessee Williams, ki je v dramatiki približno to, kar je v romanu njegov rojak Wllliiam Faulkner: oba sta doma z »Juga«, oba obravnavata socialno problematiko svoje dežele, ki si še danes ni povsem opomogla od posledic secesijske vojne, ker se še ni povsem znašla po prelomu iz aristokratskega v meščanski red. Temu ustrezno je obema avtorjema v prvi vrsti pri srcu usodna problematika duševno razklanih osebnosti, psihopatov, nevrotikov in izjemnežev. Oba se — vsak v svoji »stroki« (roman in drama) — poslužujeta izraznih sredstev moderne literarne umetnosti. T. Williams je zaslovel po vsem svetu s pretresljivo dramo o dokončnem propadu (socialnem in psihičnem) deklasirane aristo-kraitke: to je »Tramvaj ^Poželenje’«, ki ga imamo tudi mi v naj-bližjem repertoarju. Poleg »Smrti trgovskega potnika« je »Tramvaj« nemara najznačilnejša (in tudi najboljša) moderna drama našega desetletja. Isti avtor je napisal »Stekleno memežarijo«, po vsebini in problematiki dokaj drugačno, po dramaturških oblikah pa sorodno tej, dasi še stopnjevano v uporabljanju »modernih« izraznih sredstev. (Letos jo ima na repertoarju MG v Ljubljani.) / Drama se razvija med štirimi ljudmi: mati - vdova, njena hči, njen sin, sinov prijatelj. Sin Tom je hkrati dvoje: oseba v drami in pripovedovalec (lektor, speaker). Kajti »Steklena menežarija« je zasnova kot »drama spomina«; na odrui se ne prikazuje realni svet, temveč svet Tomove mladosti, kakor se oživlja v njegovem spominu. Problematika je dvojna: v zgodbi sami se prikazuje intimna usoda pohabljenega dekleta — v Tomovem okvirnem’ pripovedovanju pa se obravnava misel: glejte, kako pusto in malenkostno smo živeli mi v Ameriki zadnja leta pred drugo svetovno vojno, ob času Guernice in MUnchena ....! Vsa zgodba je do skrajnosti preprosta: pohabljeno dekle je vase zaprto, vselej le domš, ukvarja se samo s svojo »stekleno mena-žerijo«, zbirko krhkih steklenih živalskih figuric. Mati, malce čudaška, sicer pa plitka in površna malomeščanka, sanjari le o tem, da bi tudi njeno hčen začeli obiskovati mladi gospodje, kakor so nekdaj njio obletavali njeni oboževalci. Sin je trgovski nameščenec, toda sanjari za drugačnim, avanturističnim življenjem, saj je med drugim tudi poet. Nekega dne pripelje domov prijatelja, ne vede, da je to nekdanji sestrin oboževanec. Mati je vsa srečna — zdaj vendar nekdo pride na obisk. A vse se izteče drugače. Obiskovalec in deklica se sicer lepo in intimno pogovarjata, med štirimi očmi', toda na kraju pove, da je zaročen — in odide. In vse je, kot je bilo, \' Zgodba je torej taka, da se bo ob njej vsakdo domislil formule »Čehov«. — Vendar je nekaj povsem drugače: dramaturška tehnika je do skrajnosti »modernistična« — saj uporablja prav vse »modeme« rekvizite: scensko glasbo z »leitmotivl«; projekcije diapozitivov (in siicer simbolne slike, pa tudi napise, ki se tičejo vsebine posameznih prizorov); simultana prizorišča (razne sobe, zunanjščina in notranjščina iste hiše); rezana scena (prozorne stene); nerealistična odrska luč; vrhu vsega tega pa tudi slog dialoga nii dosledno »čehovski« (lirični naturalizem), temveč menjava od najpopolne j še, realistične modeme konverzacije do patetičnih tirad In monologov. Intimna komorna drama se je torej tu združila z najbolj kriča-škimi sredstvi nerealističnega modernega teatra. Če ne bi bila ta snov v rokah resničnega poeta in mojstra kot je Williams, bi morala nujno nastati) boleča disharmonija med snovjo in ostvari-tvijo. Vendar je Williamsoivo tenkočutno pero našlo pravi most, ki združuje obe na videz nezdružljivi sestavini: ta most je poetična sila spomina. »Samodejni mehanizem spomina« (kakor prah vijo temul teoretiki modernega romana) dovoljuje, da se po eni strani prikazujejo najintimnejši, komaj zaznavni trzljaji nežne, bolehne duše — in da se po drugi strani kažejo v potenciranih, nerealno povečanih dimenzijah, v nevsakdanjem zaporedju, v bolj dopovedljivih in učinkovitih zuanjih manifestacijah. Zato uvedba pripovedovalca (speakerja) v to dramo ni niti samovolja, niti modna afektacija, temveč notranja nujnost in najgloblji smisel te igre. Celjsko gledališko pismo Kakor je razvidno iz besedila, je napisal celjski dramaturg tov. Filipič to pismo že pred mescem dni, vendar se je objava zakasnila zaradi našega zaostanka, ki je nastal, ker smo morali gledališče začasno zapreti. Zato tudi časovno razmerje ni tako, kakor je v članku občrtano. S premiero »Draga Ruth!« nas je Celje prehitelo. — Mislimo pa, da pismo vendar ni utrpelo zanimivosti, četudi ni docela novo. Lojze Filipič. Celjsko gledališko pismo ti; ne bilo celjsko, če bi ga ne pričel z najbolj živim problemom gledališkega Celja: z novim gledališkim hramom. In ne samo, da 'bi ne bilo celjsko. Ne bilo bi pismo, ki ga piše gledališki delavec, ku je z vsem srcem in vso mislijo pri svojem delu. Prezrlo ali v drugo vrsto ti postavilo gledališki dogodek, ki daleč prerašča vse lokalne meje ter se uvršča med zelo pomembne dogodke v slovenski gledališki kulturi. Kdor še ni imel priložnosti videti novega celjskega gledališča, bo prav gotovo dejal, da pretiravam. Nejevcmežem in skeptikom, ki trde, da se bo gradnja kljub vsem zagotovilom in obljubam še in še vlekla, tehle nekaj besed: prav danes, ko pišem to pismo. Je v novi celjski gledališki hiši živo kot v panju. Teko namreč zadnje priprave za prvo prireditev, ki bo jutri, 28. novembra letos. Res je, priznam: to še ne bo gledališka predstava, pač pa proslava Dneva republike, združena, s proslavo dograditve. Priznam tudi, da je za napeljavo in montažo odrske razsvetljave ter za opremo gardero-b In stranskih prostorov potrebno še nekaj časa. Denimo, da trije meseci. A do takrat bo gledališče definitivno in popolnoma opremljeno ter pripravljeno, da se v marcu izroči svojemu namenu. Kot slavnostna otvoritvena predstava bodo uprizorjeni Kreftovi Celjski grofje. Ko na odru še ni tila montirana železna konstrukcija, se mi je večkrat pripetilo, da so me dbdakovalci, ki so si ogledovali gradnjo, vsi začudeni in zmedeni vprašali: »Kako bo ta prostor predeljen? Kje bo avditorij in kje bo oder?« Ko sem jim pojasnil, da je ves ogromni prostor, ki smo ga ogledovali, mišljen kot odrski prostor in da nas od avditorija loči že montirana železna zavesa, so mi le stežka verjeli. Celjsko gledališče bo imelo- ali točneje: ima niajvečjl oder v Sloveniji, prostorne in prijazne garderobe in prostore za vaje. Dvorana je v primeri z odrom na prvi pogled majhna, a sorazmerje je popolnoma pravilno. Tako ima Celje idealno moderno komorno gledališče. Igralec bo imel možnost za intimno, Novo celjsko gledališče s prednje strani — v zaključni fazi stavbnih del. KAKO PA JE celjskega gledališča PRI NAS? poglobljeno psihološko igro brez for si ram j Ln brez skrbi, da bi ga na galeriji ne bilo slišati, režiser in inscenator pa skoraj neomejene prostorske možnosti. Vel prostori so opremljeni okusno in kulturno: v parterju, na balkonu in na galebji je 400 usnjenih naslanjačev, vstopna veža, stopnišče In foyer so v marmorju. Torej vse: idealno gledališče z idealnimi delovnimi pogoji, samo... Da, samo! Kar na kratko: Celje nima dovolj Jmotniškega osebja. Otvoritev nove hiše, ki foo — zdaj o tem ni več nobenega dvoma — ena najlepših Ln najmodernejših v Jugoslaviji, je pred vrati, a gledališče ima vsega sedem (!) igralcev! In čemu naj bo Celju tako gledališče, če'nima igralcev? V zvezi s pomanjkanjem umetniškega osebja so vse ostale težave, s katerimi se boit mlado gledališče kot v začaranem krogu: repertoar moramo prilagajati številu in zmogljivosti igralskega zbora in režiserjev. 6 tem je v principu postavljen na glavo sleherni perspektivni repertoarni načrt. Kes je sicer, da ima Celje vrsto rutiniranih gledaliških amaterjev. Res pa je tudi, da se f. tudi j sle- 3. B. Friestley: Od raja po do danes. Celjska uprizoritev jeseni 1952. Rež.: B. B.iranovičeva. Scena: Ing. E. Franz. Kostumi: Mija Jarčeva. Prizor i* 1. dejanja: William kot Rosemaryjin oče (J. škof), Rosemary (B. Vreč- ko va), Fani (E. Strlič). J. B. Priestley: Od raja pa do danes. Celjska uprizoritev jeseni 1952. Rež: B. Bata.iovičeva. Scena: Ing. E. Franc. Kostumi: Mija Jarčeva. Prizor iz 2. dejanja: Philip (P. Božič), Joyce (IT. Sirnikova), Helen (M. Goršičeva), • Willlam (J. škof). hernega odrskega diela, v katerem sodelujejo amaterji, zavleče preko predvidenega časa '.n sicer zategadelj, ker amaterji lahko prihajajo na vaje samo ob večerih in eventualno ob popoldnevih. S tem pa se zopet zamaje načrt dela in gledališče pride v zadrego, kako pravočasno izpolniti svoje obveznosti do abonentov. In tako dalje in tako naprej. Začarati, krog. Začetek je pri igralcih, na koncu pa je človek prav tam, kjer je bil na začetku. Izhod: angažma novih igralcev. Prvi koraki so storjeni in upam, da bo že to sezono igral v novem gledališču močno pomnožen ansambel. še besedo o dosedanjem letošnjem delu. Doslej smo imeli trt premiere; dve v oktobru, eno v novembru, četrta bo v decembru. Kot prva predstava v sezoni je bila uprizorjena Priestleyeva komedija Od raja pa do danes ter dosegla 12 repriz. Sledila je Goljeva Sneguljčica, ki še ti. izigrana, a 20. nov. je bila premiera Potrčevih Kreflov. Zdaj študiramo Drago Ruth. Premiera bo kakih 14 dni po premieri v Kranju. Januarja je na vrsti krstna uprizoritev žmavčeve drame Izven družbe, deloma vzporedno z Drago Ruth in deloma z Zmavčevo dramo ibo uipvzorjena Bogovičeva Brez tretjega, februarja pa Moličrov Namišljeni bolnik. S tem bo delo v starem gledališču zaključeno. Marca bo otvoritev nove gledališke hiše, kjer se bo sezona nadaljevala. Repertoarni načrt še ni povsem fiksiran. Razpisane imamo štiri redne abonmaje, ki so solidno zasedeni. S temi štirimi predstavami pa je gledališka publika v samem Oelju skorajda izčrpana. Bo eni ali dveh izven predstavah, na katerih je obsk ponavadi' podpovprečen, odrinemo na gostovanja. Gostujemo seve le z deli z manjšo zasedbo in skromnejšo tehnično opremo. S tem smo pri drugi najbolj boleči točki celjskega gledališča: občinstvo. Tudi ta težava je ena od tistih v začaranem krogu. Slej-koprej je namreč jasno, da je v borbi za gledališko občinstvo prva postavka: umetniška kvaliteta repertoarja in uprizoritev. Če tega ni, je borba za občinstvo iluzorna in vnaprej obsojena na neuspeh. Dosedanje izkušnje v Celju kažejo, da bo borba trda in dolgotrajna. Eno pa je jasno: zmagovita bo ta borba le toliko, kolikor bo gledališče umetniško raslo. Načrt našega dela v drugi polovici letošnje sezone in v naslednjih sezonah je nekako takle: umetniško osebje toliko pomnožiti, da bomo ob manjši pomoči amaterjev mogli študirati po dve deli vzporedno. Premiere bi se vrstile vsakih štirinajst dni, predstave v gledališču pa bi za sedaj bile trikrat tedensko. Zasedba v obeh vzporedno študiranih delih naj bi se ne križala, tako da bi ena skupina lahko gostovala, druga pa igrala v Celju. Na prvi pogled je to Iluzorno, res. Nam, ki smo se v ta načrt zagrizli, pa se zdi, da je Izvedljivo, čas bo pokazal, kdo ima prav. Ne glede na to, ali bomo to res mogli izvesti: že letos ali šele čez dve leti, pa je to edina realna perspektiva, ki naj celjsko gledališče privede k uspehom v borbi za občinstvo in ki naj miu pomaga na tisto stopnjo razvoja, ko kot poklicno gledališče ne bo več samo »statistično«, marveč realno dejstvo, živ, ustvarjajoč umetniški organizem in kulturna institucija, ki je sposobna opravljati svoje poslanstvo. Lojze Filipič Gledališke zanimivosti Z Dunaja. Ko prebiramo gledališke rubrike časopisov iz tistega velemesta, ki nam je izmed vseh svetovnih kulturnih centrov naj-hližje, namreč z Dunaja, utegnemo najti marsikatero zanimivost. Znani Volkstheater (»Ljudsko gledališče«) že lep čas ne more doseči dostojne afirmacije. Ali je temu kn.va direkcija aili ansambelske razmere — vsekakor se ob sleherni premieri ponavljajo resni ugovori in očitki kritike. V repertoarnem pogledu je vodstvo premalo tvegavo in rajši staromodno kot sodobno. Tudi kvaliteta uprizoritev ni zadovoljiva. Zadnja premiera je bila »Mirandolina«, ki je bila po pričevanju kritike sicer dokaj dobro igralsko zasedena, vendar rež.rana vse, pretežko in s premalo rokokojske italijanske lahkotnosti — »ko da so igrali Kotzebueja, ne pa Goldonija«. Najboljši oder je slej ko prej nekdanja Reinhardtova hiša, Theater in der Josephstadt pod direkcijo Rudolfa Steinboecka. Zadnje premiere so bile literarno malo pomembne, toda odrsko kvalitetne, še vedno prakticirajo sistem zvezdniških gostovanj. Burgtheater nadaljuje s svojim ciklom »Klasične mojstrovine« (ob polovični vstopnini); v njem se vrstijo Schiller, Shakespeare in drugi, tudi — Sofokles. Nova priredba Sofoklejevega »Ojdlpa na Kolonu« (premiera pod konec prejšnje sezone) je bila ena naj-uspelejših na Dunaju. Zadnja premiera pa je »Bojazen milosti« (Die begnadete "Angst, Izv. naslov: Dialogues des Carmčlites) znanega francoskega katoliškega poeta Geongesa Bemanosa, religiozno občutena, intimno lirična drama iz francoske revolucije, ki je pred Dunajem že v Miinhenu dosegla velikanski uspeh. Delo obravnava probleme smrti, smrtne bojazni, žrtvovanja in skupnostnega pogina. (Po »Die Presse« in drugih listih.) Kraljica Lear. Vodja neke gledališke šole v New Ycxrku je uprizoril Shakespearovega Kralja Leara, predelanega v »Kraljico Lear«, češ: »Značaj, ki je tako klavrn, histeričen in nerazumen kot Lear, bi moral biti ženska.« — Learovo palačo nadomešča cirkuški šotor, Lear pa je postal cirkuška kraljica. Tragedija je predelana na poldrugo uro trajanja, nastopa pa le pet o-seb: Lear, tri hčere kn Norec, ki je cirkuški klovn. — Kaže, da uispeh ni izostal, kajti skupina je že podpisala kontrakt za triletno turnejo po Ameriki. (Po »Theatre Arts«.) Iz gledališča Prihodnja premiera PG pripravlja1 za mesec februar uprizoritev znamenite socialne drame Maksima Gorkega »NA DNU« v prevodu Pavla Golie. Režira Dino Radojevič. (Nastopa domala ves pomnoženi ansambel. Vabilo k sodelovanju Kot so redni bralci GL nedvomno že opazili, skušamo razširiti to publikacijo, da tol s časont dobila značaj manjše gledališke revije, ki bi obravnavala raznotere gledališke in kulturne probleme ter se ne bi omejevala zgolj na priložnostna besedila k ravno uprizorjenim dramskim delom. Zato vabi; uredništvo Gl vse pisanja vešče in gledališko zainteresirane ljudi, dia sodelujejo —- bodisi z dopisi, bodisi z daljšimi (strokovnimi, kritičnimi itd.) prispevki;. Vse kar bo zanimivo in vredno resne publikacije, bomo z veseljem' objavljali, (in honorirali). Zlasti vabimo k sodelovanju člane in prijatelje amaterskih skupin, da nam poročajo o delu odrskih družin in o njihovi problematiki. Kdor nam bo poslal vprašanja o gledališkem delu, mu bomo odgovorili — če bo vprašanje splošno važno, .borno tudi zaprosili strokovnjaka izven našega kolektiva,' da nam Popiše odgovor. Občinstvo naj .bi nam napisalo svoje predloge in želje, tudi kritične pripombe o našem delu. — Vendar se v dopisovanju in sodelovanju ni treba’ omejevati le na problematiko našega odra ali gorenjskih amaterskih skupin, temveč lahko obravnavamo vse, ker je V zvezi z gledališko kulturo. Prispevke pošiljajte na naslov: Upravi Prešernovega gledališča, uredniku Gledališkega lista, Kranj. Prispevke označite z imenom in naslovom, če pa želite, da jih objavimo brez podpisa aill s šifro ali psevdominom, tedaj to posebej označite, vendar se vseeno podpišite. Sodelujte, svetujte, predlagajte, pišite! Uredništvo GL. DELIKATESA Najbolje boste postreženi v naši delikatesni poslovalnici, ki je odprta dnevno, tudi ob nedeljah, od 6. do 22. ure Solidna postrežba - nizke cene! Telefon 381 UelcitoteUmna (tfdjetfe kaki tel. 197, 265 Udi eteidtcote.kiA.Lmi ficecLneti, ccutiocn/iCLcati, iiAltalacife, (AauifaliALca motacjev, ltiiACL mekaiAiJca, cadioteimika „1 lovar. za elektrotchn. In fino mehaniko KRANJ izdeluje iz prvovrstnega materiala dn promtno dobavlja : Telekomunikacije: telefonske aparate, centrale in dele - Kinoaparature: kinoprojektorje, ojačevalce in zvočnike - Električne merilne inštrumente: števce, voltmetre Itd. - Avtoelektri-ko: svetlobne diname, žagan joče, vžiigalne tuljave itd. - Električne vrtalne stroje: 10 in 32 mm. premera - Selensko usmerjevalne celice: - Instalacijski material: paketna, kolofona in motoma stikala Zahtevajte detajlne ponudbe Izdeluje: Fin žamet v raznih modnih barvah za moške obleke, ženske kostime, plašče / ženski žamet za obleke in domače halje v različnih barvnih tonih / Blago za dežne plašče v raznih kvalitetah in barvah / Tkanine za ženske obleke iz stanične vol-TV KNTII MA ne- a,pretirane proti gubanju, v raznih imi-a 1 taoijah volnenih izdelkov in izdelkov umetne svile / Tkanine za moško perilo v različnih kvalitetah, desenih in barvah / Garniture jacquard prtov in prtičev v bairvah / Prte listne beljene in barvane ter prte karo / Flanele v najrazličnejših kvalitetah in desenih / žepne robce moške in ženske v raznih kvalitetah in vzorcih O v A tt N A V KRANJU CENE PONOVNO ZNIŽANE! TRGOVSKO PODJETJE 7 tkanina Tekstilno blago Galanterija in kozmetika Usnje, gumi in čevljarske, potrebščine KRANJ Telefon: uprava 321 skladišče 377 Zadružna mlekarna Kranj - čirče tel. 541 izdeluje vse vrste sirov, Čajno maslo, jogurt = in nudi dnevno sveže pa= sterizirano mleko v vseh svojih poslovalnicah HiiuiauMtatstoa Kranj - Koroška cesta 12 Telefon št. 129 Izvršuje: jeklene zastore, štedilnike, vrata, vrtne in stopniške ograje, manjše poljedelske stroje, tehtnice, posteljne vložke, popravila koles in druga remontna dela Priporočamo se za obisk in naročila! /udi ta \e ficav, da Mite! V HOTELU I _HIVROPA V KRANJU igra vsak večer razen ponedeljka od 20. mre orkestralna plesna glasba — Zabaval Vas bo zabavni orkester »Sani« (iz zdravilišča Dobrne) cl ud uit rij a pletenin, volumie in. Uonjekeije DCeunj Izdelujemo: Vse vrste moških, ženskih in otroških pletenin, v kvaliteti bombaž in česani volni. — Moško konfekcijsko perilo prvovrstne izdela -lave Povsod iskane triko rokavice! Brzojavi: Pletenina Kranj Telefon: 389 Čevljarska obrtniška proizvajalna in predelovalna zadruga KR A. IV J - Tavčarjeva ulica Sprejema naročila za vse najmodernejše vrste čevljev pomeri, opravlja vsa popravila Postrežba solidna - cene nizke 3e.de/uttmt: RAZNE KRETONE TISKANE TKANINE FLANELE NAGLAVNE RUTE TKANINE V RAZNIH MODNIH VZORCIH IN BARVAH Stremimo za. tem, (La. izdeLufemo kakoooitno nafJsoLiie tkanine iti i tem zada o oljimo ase potrošnike, a naši držaisi. Vinjeta na naslovni strani, ki predstavlja slavnostni cesarski voz, je po-, sneta po stari kitajski risbi. Gledališki list Prešernovega gledališča. Imetnik III (sezona 1952-53, št. 4. Obseg 2 ‘/a pole. Naklada fOO izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava Prešernovega gledališča; predstavnik Alojz Gostiša; odgovorni urednik H. GrUn; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju. CENA 20 DINARJEV