ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ZGODOVINA PLAVŽA V ŽELEZNIKIH IVAN MOHORIČ Na številnih krajih, kjer so stale na slo- venskih tleh v preteklih stoletjih fužine, goreli plavži in udarjala težka kladiva, naj- demo danes komaj še prerasle ruševine, ki so ostale od nekdanjih železarn in plavžev. Le mogočne stanovanjske zgradbe nas še danes spominjajo, da so tu obstajale nekdaj močne industrijske kolonije. Skoraj brez sledu so izginili plavži v Trenti, Bohinju, Kamni gorici in Kropi, na Fužinah pri Jur- kloštru, v Mislinjah, v Gradacu v Beli kra- jini, v Ponikvah pri Dobrepoljah, na Hublju, v Tržiču, Mojstrani in Zagradcu. Ponekod nas le še krajevna imena spominjajo na ne- kdanji obstoj fužin. Maloštevilne ohranjene listine kažejo, da so pred tri sto leti v 34 plavžih po vsej Sloveniji topili železno rudo, pridobivali grodelj, ga v presnovkah pre- delovali v kovno železo, iz katerega so po- večini delali žeblje, ki so bili tedaj najbolj iskano izvozno blago po celem Sredozemlju. Se sredi preteklega stoletja je gorelo na slovenskih tleh 18 plavžev od Gradaca do Bohinja in od Prevalj do Jurkloštra. Teh- nični revoluciji, ki je omogočila množično proizvodnjo železa tudi iz slabših vrst rude, so naši plavži desetletja žilavo kljubovali. Plavži, ki so pri gradbi železnic ostali ob strani, so polagoma pešali, njih proizvodnja je od leta do leta padala in končno so proti koncu XIX. stoletja drug za drugim ugasnili. O njih so danes ohranjene le še kake obledele fotografske slike, skice ali bakrorezi, toda malo podatkov. Mnoge fu- žine so predelali v žage, vendar je ljudska govorica ohranila krajevno označbo »fužin«, ki nas spominja na nekdanjo preteklost. Med zadnjimi sta ugasnila leta 1896 veliki plavž na Dvoru pri Žužemberku in leta 1902 kot zadnji plavž v Gor. Železnikih, katerih ogrodje se je ohranilo še po drugi svetovni vojni. Od obeh najzanimivejših je plavž v Gor. Železnikih, ki ima dolgo petstoletno zgo- dovino in ki nam je po iniciativi Tehniškega muzeja Slovenije in po prizadevanju Zavoda za varstvo spomenikov ostal ohranjen v svoji nekdanji obliki kot tehniški spomenik. Tudi ta plavž je bil leta 1940 na tem, da ga podrejo in so ga brezposelni delavci, katerim je bil lastnik zemljišča obljubil, da jim pri- pade brezplačno ves gradbeni material plav- ža, če ga odstranijo, že pričeli rušiti. Z vnemo so podirali stolp plavža, ko je spo- meniško varstvo za to zaznalo in doseglo ustavitev del ter preprečilo nadaljnje ru- šenje. V pol podrtem stanju brez strehe je pričakal železniški plavž drugo svetovno vojno do leta 1949, ko je pripravljalni odbor za Slovenski tehniški muzej organiziral nje- govo obnovo in ohranitev. Je to edini pre- ostali spomenik številnih fužin in železarn na Gorenjskem in Notranjskem. Je pa to obenem spomenik naše najstarejše slovenske rudarske in plavžarske dejavnosti, katere zgodovina sega do pričetkov XIV. stoletja nazaj. Po mnenju B. Hacqueta spada žele- zarska industrija v Železnikih med najsta- rejše fužine na slovenskih tleh. Vse to nam daje povod, da smo zabeležili nekoliko po- datkov o restavriranju našega prvega teh- niškega spomenika, ki jih v naslednjem objavljamo: Dela pri restavriranju plavža so trajala nad 4 mesece in stala okrog 150.000 din. Pričeli so z delom 10. septembra 1949. V teku zime so bila dela prekinjena in so se nada- ljevala leta 1950 ter bila junija meseca za- ključena. Z udarniškim delom so očistili plavž, ki je bil skoro" do polovice zasut, izkopali zasipino, očistili zgradbo mahu, odstranili razrušene dele, za kar je bilo po- trebnih 482 udarniških ur. Nato so postavili tesarji s pomožnimi de- lavci 22 m visok gradbeni oder in napravili novo ostrešje za pokritje plavža. Zidarji so pozidali 3,80 metra stolpa in izvršili fugi- ranje zidu s cementnim ometom ter pozidali razrušene dele plavževega kamenitega zidu. Profesionisti so delali na obnovi plavža 4017 ur. Za restavracijo plavža je bilo porabljenih 2100 komadov zidne opeke, 1060 komadov strešne opeke, bobrovca, 7 m' betonskega gramoza, 12 voz mivke, 56 centov cementa, 12 m^ lesa, 18 q apna, 140 komadov spojk, 45 kg žebljev, 16 kg vijakov in poleg tega še ves ostali ustrezni drobni in vezivni ma- terial, pločevina in žica ter drugi gradbeni pripomočki. Po končani obnovi so stari fužinarji in fužinski delavci, ki še živijo v Železnikih, zaželeli, da bi še enkrat videli goreti plavž. Hitro so nanesli od vseh strani suhega dračja in zažgali pod plavžem ogenj, nato pa ob skupni večerji obujali spomine na trde čase plavžarenja, da proslavijo pomembni do- godek obnove starega plavža. Povod za svoječasno gradbo plavža v Že- leznikih so dali zakladi železne rude, ki so jo kopali na Rudnem, kar nam priča še danes ohranjeno ime naselja, dalje okrog 95 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dražgoš, ki jih stare listine označujejo kod Eisenberg, potem na »Knapih«, kjer je na- selje ohranilo pa rudarjih svoje ime. Kraj, kjer stojijo danes Železniki, v XIV. stoletju še ni imel današnjega imena, marveč so ga označevali v starih listinah z Vrati pri mostu v Selški dolini, pozneje pa kot Zgornje in Spodnje Fužine. Šele v teku nadaljnjih sto- letij se je polagoma udomačilo ime Železni- ' kov. Z rudarstvom so se bavili domačini. Pozneje so imeli fužinarji svoje rudokope in so premožnejši najeli poklicne rudarje, pa tudi kmetje so si na raznih mestih pridobili pravico do rudosledov. V poročilih Trgovske in obrtne zbornice še leta 1860 navajajo, da so se pečali z rudarjenjem Gašper Pibroivc v Selcah z eno jamsko mero, Tereza Rovtar, Andrej Kavčič, Franc Lotrič, Matevž Šolar, Gašper Prevc, Lovrenc Šolar iz Železnikov, vsak s po eno jamsko mero. V rudarskih knjigah so rudarske pravice in kraji, kjer so sledili ali kopali rudo, ozna- čeni tako, kakor jim je ljudska govorica dala imena. Tako čitamo v spisih revirnega urada o rudosledih pod Kozjakom na Je- lovci, v Kamniti dolini na Jamniku, Pod Pečjo v Hudih Brdih, na Plazu za Kačjim vrhom, na Ovčji planini, za Zmrzlico, na Coko, Laški vrh, Trogovc, Jelenca pri Draž- gošah, v Lubniku in za Belo pečjo v Rdeči dolini, kjer so nabirali po večini bobovec in ga na konjih ali nosilih spravljali v dolino, pozimi tudi na saneh in samotež do plavža, Zaloge železne rude v Selški dolini so se v teku stoletij izčrpale in železniški fuži- narji so bili tako prisiljeni, da iščejo železno rudo v bolj oddaljenih krajih. Najprej so obredli Poljansko dolino in vse njene stran- ske doline ter so dovažali rudo iz Hotavelj, Dolge doline, z Lučen in Veharš. Pozneje so morali iti še dalje v polhograjsko področje do Lesnega brda in vrhniške okolice, končno preko Ljubljanskega barja do Golega nad Želimljami in dalje v okolico Višmje gore ter končno do Preske in Pasjeka pri Litiji. Po tovorniških stezah in slabih potih so odon- dod donašali rudo preko Loke v Železnike. Cim dlje so morali hoditi po rudo, tem večji dovozni stroški so bremenili njihovo plav- žarsko proizvodnjo. Rudo so plačevali po kvaliteti od 24 do 28 krajcarjev za stari cent (56 kg), visokovrednostno pa tudi po 34 kraj- carjev. Cena se je ravnala po vsebini železa. Med francosko okupacijo so oblasti izdale mnogo dovoljenj za rudoslede in za prido- bivanje rud. Oskrba železniških plavžev z rudo je tako postala vedno težavnejša in končno za vse plavžarstvo usodepolna. Vedno teže so Že- lezniki konkurirali s fužinami na Savi in na Koroškem, kjer so imeli v hiittenberškem Erzbergu v neposredni bližini plavžev bo- gate sklade železne rude na razpolago. Ob- čudovati moramo vztrajnost železniških fu- žinarjev, da so v takih prilikah skozi polnih 400 let uspešno mogli kljubovati konkuren- cam in se boriti za obstoj svojih plavžev. To je bilo mogoče le, ker so vse pridobljeno železo takoj presnovali in izkovali v žeblje ter podkve in druge kovaške izdelke, ki so jih preko Baškega sedla tovorili v Benečijo in tam ugodno prodali. Od tod izvira že od davnih dob zanimanje furlanskih in benečanskih kovinarjev za naše plavžarstvo. Mnogi so se doselili iz Fur- lanije v naše kraje in postali od kovačev pozneje lastniki fužin, toda Železniki so ohranili in znali varovati svojo slovensko posest proti doseljencem. Brižinski škofje, katerim je že od XI. stoletja pripadala kot fevd Selška dolina, so začetek XIV. stoletja po ohranjenih listinah doselili furlanske ko- vače v današnje Železnike. Že leta 1348 je tu obstajalo pet kovačij, katerih lastnikom so škofi podelili posebne privilegije in svo- boščine. Toda čisto slovensko okolje je kmalu absorbiralo doseljene Lahe in Nemce in trdo- živi rod domačinov je postal in ostal gospo- dar plavžev, fužin in kovačij. Obnovljeni plavž pomeni poznim rodovom simbol ustvarjalnega dela in borb sloven- skega ljudstva v Selški dolini in spomenik nekdajnje močne industrijske kolonije, ki se je razvila okrog plavžev. V zid ohranjenega plavža niso vklesana imena veteranov dela niti nekdanjih fužinarjev. Zato je potrebno, da izpregovorimo o njegovi doslej neznani znamenitosti in pomenu nekaj besed. Prva znamenitost starega plavža v Že- leznikih je bil njegov svojevrstni organiza- cijski ustroj in sistem dela. Plavž in težka kladiva na fužinah so bili nedeljiva skupna last 48 fužinarjev, katerih vsak je imel na določene dni v letu, ko je prišla vrsta manj, pravico, da topi v plavžu rudo, ki jo je. sam nabral, in da pridobljeni grodelj obdela pod težkimi kladivi in ga presnuje v kovno železo ter izkuje na fužinah. Drugi historično važen moment pa je v tem, da nam ohranjene listine nesporno do- kazujejo, da smo bili Slovenci že pred 400 leti industrijsko aktivni in da sega naša rudarska in plavžarska tradicija in zgodo- vina že do XIV. stoletja. V združbi delež- nikov železniškega plavža čitamo že leta 1568 v listinah imena Vincenca Lukiča, Jer- 96 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA neja Modrijana, Jerneja Junaverja, Andreja Breclja, Lamberta Varla in Petra Planine. Leta 1573 so vpisani kot fužinarji Matic Šuštar, Gregor Kisovec, Primož Tavčar, Marko Plavc, Jakob Rejc in Matevž Koro- šec. Njim se pridružijo leta 1581 Boštjan Semen, Klemen Komar in Lavra Jutrin^i, leta 1583 pa Matija Šušteršič, Jurij Medved, Ahac Gašperin, Filip Janeš in Andrej Pap- ler. Leta 1617 so vpisani Gašper Petrač, Jurij teh deležnikov imel pravico do osebne upo- \ rabe plavža in fužinskih kladiv in je tudi to; svojo pravico dejansko izkoriščal. Obrato-' valna kampanja plavža je bila zaradi tega razdeljena na 6 in pol period letno. Vsaka perioda je štela 8 tednov ali 56 dni. Ce od- računamo nedelje, je bilo 48 topilniških dni na razpolago. Enota za taljenje rude je znašala 24 ur. Posamezni upravičenec je zato skušal svojj Plavž konec XIX. stoletja (Risba L. Beneseha) Benedek, Janez Prezelj in M. Pintar. Za ne- katera razdobja iz dobe protireformacije in tridesetletne vojne ter turških vpadov so li- stine uničene. V XVin. stoletju pa sreču- jemo med fužinarji Vrhunca, Martinčiča, Miho Potočnika, Miho Homana, Lenarta Ur- bamčiča, Tomaža Bohinca, Miho Voguja, Ma- tevža Megušarja, Blaža Prevca in Lenarta Cadeža. Okrog leta 1800 se pridružijo nova imena Bogataj, Bertoncelj, Bergant, Demšar, Grohar, Jerala, Jesenko, Levičnik, Luznar, Marenk, Mlakar, Nastran in Tušek. Imena nemških kolonistov postajajo vedno bolj redka in končno popolnoma izginejo. V Železnikih sta obstajala v preteklem stoletju dva plavža. Tisti v Gor. Železnikih je bil starejšega tipa in je pripadal 19 delež- nikom. Drugi v Spod. Železnikih, ki je bil konec preteklega stoletja odstranjen, pa je pripadal 22 deležnikom. Spočetka je vsak fužinski dan čim bolj izkoristiti, da bi pri- i dobil čim več surovega železa. Po končanem i delu so peč odprli in stopljeno kepo grodlja, tako imenovanega volka, ki se je nabral na dnu peči, izvlekli z močnimi kavlji ter jo razbili pod najtežjim kladivom na šest do \ osem kosov. Te kose so nato pod nadaljnjimi; kladivi izoblikovali, v fužinskih pečeh pre- ^ snovali in končno iz njih izdelali železne ¦ palice. Take vrste visokih peči ali plavžev,; ki so bili pet stoletij običajna oblika za pri- j dobivanje železa, so zaradi tega dobili ime ; »peči na volka«. Prva neprilika tega načina obratovanja je • bila v tem, da je moral vsak deležnik tako j rekoč pričeti iznova. Peč se je med izvle- čenjem volka razhladila in prsni del je bilo i treba ponovno zazidati, preden je lahko na- slednji pričel topiti rudo. Poraba oglja je : bila pri 'tem načinu obratovanja izredno i 97 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO velika in s tem tudi produkcija surovega železa dražja. Pravica »fužinskega dneva« je prehajala od staršev na otroke oziroma na dediče. Oče jo je lahko dal hčerki za doto, jo je lahko zastavil, odstopil drugemu proti odškodnini pa tudi prodal ali odsvojil. S tem je dobila ta pravica obeležje mobilne vrednote, ki so jo kajiitalno različno cenili. Brez zemljišča je bila vrednotena na 300, z zemljiščem na 600 goldinarjev. Prenosnost te pravice je omogočila v toku razvoja, da so nekateri fužinarji sčasoma z ženitvijo, podedovanjem ali z odkupi združili po več deležev v svojih rokah, vendar nikdar ni prišlo do tega, da bi postal posameznik izključni lastnik fužin. Četudi so bili deležniki siromašni in nepis- meni, vendar so čuvali svoje deleže in jih niso niti v stiskah dali iz rok. Slaba stran tega sistema pa je bila, da se ni mogla usta- noviti močnejša združba, ki bi razpolagala z večjimi sredstvi ali krediti za moderniza- cijo naprav, razširjenje obratov in izpopol- nitev poslovne organizacije. Drugi nedostatek je bil v tem, da je ob- segala skupnost spano talilno fazo proiz- vodnje železa, sicer pa je bil vsak prepuščen samemu sebi, da si nabavlja rudo in oglje, kakor ve in zna in da pridobljeno železo potem zopet sam izkuje v žeblje in druge izdelke. Naravno bi bilo, da bi skupno obra- tovanje »rganizirali od pridobivanja rude in kuhanja oglja pa do vnovčenja končnih iz- delkov bodisi na zadružni ali delniški bazi. Pomanjkanje tako izgrajene organizacije je imelo za posameznike usodepolne posledice. Ko se je B. Hacquet leta 1777 mudil v Že- leznikih in proučeval ustroj tamošnjih fužin, je predlagal, naj bi se združili močnejši fuži- narji, da bi postavili modernejšo peč s traj- nim obratovanjem, tako imenovano »flosov- ko«, ki bi bila mnogo bolj racionalna in bi porabila nesorazmerno manj oglja. Tudi vlada se je trudila, da bi razprte deležnike pripravila do združitve, vendar ni uspela. Ko so 23. marca 1796 pogoreli Gor. Železniki in so zgorele tudi fužine in skladišča oglja z zalogami, je bila dana možnost, da se postavi nova visoka peč s trajnim obrato- vanjem. Toda zopet so postavili le zastarelo peč na volka, ki že davno ni ustrezala ta- kratnemu razvoju metalurgije. Po plavžnem zapisniku iz leta 1581 so imeli Železniki tedaj najvišjo proizvodnjo železa na Kranjskem. Producirali so 3000 centov železa, medtem ko je celotna proiz- vodnja plavžev na Kranjskem znašala 19.650 centov. Šele na pričetku XIX. stoletja je Kamna gorica nadkrilila Železnike. Vrednosti proizvodnje industrije v Kamni gorici izka- zuje leta 1808 248.270 goldinarjev, medtem ko so Železniki padli na 89.421 goldinarjev. Komaj se je železniška kolonija nekoliko opomogla, že je 23. maja 1822 nov požar uničil 109 hiš. 62 žcbljarn, fužine in mehove, vodna kolesa in dovodne rake ter povzročil 204.764 goldinarjev škotle. Stroški z nabavo rud in zastarelost plavža se je vedno očitneje izražala v razliki pro- dukcijskih stroškov nasproti koroškim in savskim železarimm. Medtem ko se je s Ko- roškega lahko dobil cent železa za 13 goldi- narjev, je stal v Železnikih 14.50 do 15 gol- dinarjev. Podjetnejši fužinarji kakor Gregor Gašperlin so zato raje kupovali cenejše že- lezo od zunaj in ga z večjim dobičkom pre- delali v žeblje. Gašperlin svoje fužinske pravice ni sam izkoriščal, čeprav je imel polna skladišča oglja in rude, marveč je od- stopal svoje fužinske deleže proti plačilu drugim. Ogorčenje nad njegovim početjem je rastlo in ostali fužinarji so zahtevali, da jim vsaj odstopi svoje zaloge rude in oglja. Napravili so pritožbo na rudarsko sodišče in zahtevali, da naj se omeji uvoz koroškega grodlja. Sodišče pa zahtevi ni ugodilo, mar- več je razsodilo, da ne more nikogar prisiliti, da bi si sam povzročal škodo na lastnem premoženju. V takih okoliščinah je pričela produkcija plavža pojmljivo pešati. Toda kovinarska tradicija je bila tako močna, da se je žele- zarska obrt kljub temu ohranila. Težišče proizvodnje je prešlo na kovanje žebljev, za katere so uporabljali nad polovico uvože- nega železa. Vendar plavžarstvo ni povsem prenehalo in še leta 1870 beremo v poročilih Trgovske zbornice, da je bilo zaposlenih v Zg. Železnikih 8 rudarjev, 8 plavcev, 8 pre- snovcev, 6 izkovalcev in 30 drvarjev ter ogljarjev. V Sp. Železnikih, kjer so imeli mo- dernejši plavž (flosovko), pa dva toj^ilca, en plavžarski mojster, 9 kovačev pri težkih kladivih. Žeblje so delali v Zg. Železnikih pri 40, v Spodnjih Železnikih pa pri 50 ognji- ščih. Zbornično poročilo iz leta 1852 pravi, da so izkovali to leto 5452 centov žebljev po 18 goldinarjev, to je v skupni vrednosti 98.636 goldinarjev. Kovalo je na 108 ješah skupno 432 žebljarjev. S kovanjem žebljev je bila zaposlena tudi mladina od 12. leta naprej in žene vseh starosti. Zbornična sta- tistika iz leta 1870 navaja, da so v Gor. Že- leznikih predelali 20.000 centov železne rude, žlindre in odpadkov. Plavž v Spod. Železni- kih tedaj že dolgo ni obratoval. Vrednost proizvodnje surovega železa v Zgor. Zelez- 98 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA uikih beleži sitatistika z 21.000 goldinarji. Samo delavske mezde v Zgor. Železnikih na fužinah so znašale tedaj 16.700 goldinarjev letno. V osemdesetih letih pa so strojno kovani in prešani žičniki in žeblji pričeli polniti tržišča, na katera so poprej naše železarne prodajale kovane žeblje. Nesorazmerno ce- nejši strojni izdelek je vedno bolj izpodrival kovani žebelj. Naročila so padala in z njimi tudi zaslužek žebljarjev. Železarstvo je za- padlo v težko krizo, iz katere trenutno v splošni gospodarski depresiji, ki je takrat vladala na Kranjskem, ni bilo najti izhoda. Leto za letom so se izseljevali ljudje tru- moma posebno z Dolenjske in Notranjske v Ameriko. Tudi Železniki so padli od 5000 na 1000 prebivalcev. Globočniki, ki so bili medtem postali skoro tričetrtinski lastniki vseh deležev na plavžu, so opustili obratovanje plavža. Va- ljamo na Jesenovcu so pretvorili v žago, v Ljubljani pa so prevzeli v moderno oprem- ljeni tovarni proizvodnjo žičnikov. Stroji so dnevno proizvajali več žičnikov, kot so jih poprej izkovale Kropa, Kamna gorica in Že- lezniki skupaj. Industrijska kolonija v Železnikih je živela tesno povezana s svojim okoljem, iz katerega so se rekrutirali fužinski delavci, drvarji, ogljarji, tovorniki in pomožni obrtniki. Bila je solidarna v borbi kmetov za njihove pra- vice in se je skupno z njimi udeležila leta 1516 velikega kmečkega upora. Ko je bil upor krvavo zadušen, so sledile sankcije tudi proti fužinarjem. Odvzeli so jim nekdanje svoboščine in privilegije ter za kazen na- ložili tako imenovani »puntarski davek«, ki sta ga morali dve generaciji plačevati. Tudi protestantsko gibanje je našlo med industrijsko kolonijo in rudarji obilo somiš- ljenikov. Škofje so bili nad odpadništvom težko razočarani. Kot vidnega nosilca ru- darskih in fužinarskih pravic so odstavili leta 1578 Felicijana Bompo, krajevnega ru- darskega sodnika v Železnikih, in ga uka- zali izgnati iz dežele. Ob pričetku tridesetletne vojne, v letih 1616 do 1619, so Železnikarji pod vodstvom fužinarja mojstra Plavca branili prehode pri Oslici in na Baškem sedlu proti furlan- skim vpadnikom. Prvotno so podeljevali rudarske in fužinske pravice kot fevdna oblast brižinski škofje, ki so imeli v Loki svoje gospostvo in upravo. Pozneje pa si je deželni knez pridržal pravice rudarskih koncesij in dovoljevanje fužinskih naprav zase in poveril krajevnemu rudarskemu sod- niku, da ureja in sodi spore med rudarji. fužinarji in drugim prebivalstvom. Njemu je bil dodeljen sodni služitelj, ki je tehtal in meril oglje in rudo, ki so ju donašali tovor- niki, in pri nepravilni teži konfisciral blago. Obenem je brezplačno opravljal posle ku- rirja. Pod dvema gospodarjema, škofi in dežel- nim knezom, so Železnikarji vedno zahtevali avtonomijo nasproti škofjeloški gosposki, končno so leta 1784 dosegli lastno sodstvo in jjravico lastnega dominija in predstojnika gosposke s triletno poslovno dobo. Tako so imeli lastne zemljiške knjige, v katere so vpisovali fužinske naprave, ješc, kladiva in skladišča za oglje itd. Pod rudarsko oblast pa so spadale pravice do taljenja rud na plavžu in uporabe kladiv za izkovanje. Do- minij v Železnikih je imel položaj poznejših županstev ter ni imel z dominiji gosposk in njihovimi pravicami nič skupnega. Industrijska kolonija v Železnikih je vo- dila stalno borbo proti širjenju rovtov in lazov, kjer so požigali gozdne nasade, da so pridobivali obdelovalno zemljo in paš- nike. Rovtarji so večkrat pregnali fuži- narje iz gozdov in jim razdrli kope. Fuži- narji so rovtarjem vračali milo za drago. Ena kot druga stran se je stalno pritoževala nad pustošenjem gozdov, vendar vsi ukrepi Plavž po obnovitvi danes 99 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO gosposk in komisijski ogledi niso mnogo iz- dali. Proti raznim razvadam fužinskih de- lavcev so se borili in vpeljali 6. septembra 1782 nov fužinski red, toda v kratkem so se razvade fužinarjev posebno glede nočnega dela pričele zopet ponavljati. Ob ugaslem plavžu pa je živela stara tra- dicija naprej in oblikovala novo življenje. Sodarji, ki so skozi stoletja izdelovali sodčke za odpremo žebljev, so ostali zvesti svojemu izročilu in ohranili tradicijo zadružne sodar- ske obrti v Sodarski zadrugi v Cešnjici tudi potem, ko ni bilo več žebljarjev, in se pre- usmerili na izdelavo hrastovih vinskih so- dov. Živahen promet, ki se je razvijal okrog plavžev, je omogočil razvoj lesnih obrtov, posebno kolarstva, ko so bile končno zgra-, jene ceste za vprežno živino. Železarsko tra- ; dicijo pa so ohranili številni kovinarji, ki \ so se združili v obrtno proizvajalno in pre- I delovalno zadrugo, ki nosi po svojem pred- : sedniku agilnem Niku Žumru ime »NIKO«.; Kot priča te žive zgodovine iz davnih dob: nam ostaja restavrirani plavž na volka v Gor. Železnikih. VIRI Globoonik Aivtou: Der Berg- uud Hammervverksort Eis- nern. Eine geschichtliche statistiftchc SchiLderung in Regestcu- form, 1867. — Alfoiis Mullncr; Dic Geschichte dcs Eisens in Kiaiin, Wien 1909. — Hacquet B.: OryctogJaiphia Carniolica, 1778 Leipzig. — Dr. Blazniic Pavel: Kolonizacija Selške do- line, Ljubljan.T 1928. — Statistično poročilo Trgovsko- obrtniške zbornice v Ljnbljani za leto 1870. — Bericht der Handels- und Gewerbekammer zu Laibach, 1852. 100