RAJ.
Zložil  Silvin  Sardenko.
Pred raj  sem Tvoj  pribežal iz temot. Pred njim sta  cula, polna vseh milot, ljubezni mir v očeh,  na ustih  rajski  smeh, dva  keruba brez  meča,  brez  grozot.
Kadilnico je zlato vsak vihtel,
iz  nje  je  duh po  lilijah  kipel.
„Iz  solznih  sem  dolin — izgnan Adamov sin
čez prag  stopiti zopet — mar .bi  smel?"
„Le pridi,  sin!"   In sredi raja,  glej! življenja sad žari  z  nebeških vej. In vmes akord premil, kot šum skrivnostnih kril „Življenja hočeš?  Vzemi  sad in jej!"
Nevedni svet!  Si pel,  da raja ni. Ga ni?  Zakaj  pa  duša v njem živi? Prečista keruba,  vzletita  do  sveta, povejta mu:  Tvoj  raj  odprt stoji!
VEČNA LJUBEZEN.
Zložil  Silvin  Sardenko.
Ni bilo  dne   —
0  ne! En dan je bil,
ko  moj  spomin
ni  k  Tebi se privil
prevdano.
In tisti  dan sijalo  solnce  ni in zvezde vse zaprle  so  oči pred mano.
A v  novih  dneh kipi spomin zvesto, kot žarek zlat med nebom in zemljo izžarjen.
Ker ni nikdar
brez Tebe mir z menoj,
vesel spoznam,
da za Te duh je moj
ustvarjen.
,*^
NEDOLŽNI DUŠI.
Zložil   Silvin  Sardenko.
Kadar  tebe  Bog pozove,
angel moj, tudi moj  naj  duh  odplove
za teboj.
Rad bi tvoje  duše  svete
sodbo  znal; manj  bi poleg tebe,  dete,
trepetal.
Saj  sem te  učil živeti —  ni me  sram  —
kakor nisem jaz  na  sveti mogel sam.
Angelske  sem misli netil
pred teboj, ti po njih  si  se posvetil,
angel moj.
VELIKA NOČ
Zložil  Silvin  Sardenko.
Velika noč!
Iz  duše  svet  spomin,
kot lotos bel
iz jezerskih  globin
prihaja.
Nad božji  grob prisije  jasen svit: Velika noč! Iz groba Bog  častit nam  vstaja.
Zapel je  zvon. Bandero pod nebo in baldahin  — vetrovi spev  neso v  poljano.
Naš pot po njej:
skoz rajski vrt  sprehod;
in blaženstvo
rosi na ves  sprevod
svečano.
VZDIH NA GROBU.
Zložil  Silvin  Sardenko.
/\h!  Moja mati,  zlata mati! Vsaj  za trenutek se prebudi iz  svojih tihih  sanj! Tožiti živim več  ne  morem. Odkar počivaš  v  hladni grudi, mrje  moj  dan.
Cuj!  Oče z njim me v zakon sili, s  katerim  se  srce  ne veže, kdt z jutrom ne večer. A njega,  ki ga duša ljubi, še  en pogled  ga ne  doseže nikdar,  nikjer.
Ah!  Moja mati,  dobra mati! Daj  leka bridki bolečini v  neutolažnih  dneh.
Pa ti  molčiš.  In v molku  kličes Kar vrh  grobov se  ne  zedini, pa se v grobeh.
^
—    138    —