■^>v>^vn/v 11 isiki petek. Glasilo jugoslov. soc. demokracije. Naročnina znaša: Za avstro-ogrske kraje za celo leto 5'44 K, za pol leta 2-72 K, za četrt leta 1'36 K. — Za Nemčijo za celo leto B'96 K, za pol leta 2'98 K, za četrt leta l-49 K. — Za Ameriko za celo leio 7‘28 K. — Posamezne številke stanejo 10 vin. — Reklamacije so poštnine proste, frankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Štev. 36. V Ljubljani, dne 7. septembra 1906. Leto IX. NASLOVA: Za dopise, rokopise za list: Uredništvo ‘Bdečega Prapora«, Ljubljana. — Za denarne pošiljat ve, naročila na list, reklamacije, imerate i. t. d.: Upravništvo loh ni, zlasti da ga ni na Slovenskem, temveč da so on »n njegovi pajdaši edino le preponižne in prepobožne katoliške duše, ki nimajo druge Želje, druge volje, druzega namena, kakor moliti boga in častiti brezmadežno devico. Marsikatera stvar je težko razumljiva in tako n. pr. ni lahko pojmiti, čemu se pravzaprav' dr. Šušteršič toliko razvnema. Moliti, hoditi k mašam, litanijam, k izpovedi, nositi pri procesijah sveče — vsega tega mu nihče ne brani in vsi udeleženci katoliškega shoda menda ne bodo mogli povedati, da bi se na Slovenskem sploh kje oviralo verske obrede. Ako dr. Šušteršič res ničesar druzega noče, tedaj se mora resno vprašati, čemu se je pri katoliški paradi tako silno ešofiral. Toda edinozveličavni predsednik «Slov. ljudske stranke* nam mora pač dovoliti, da držimo bolj s sv. Tomažom, ki se je hotel Listek. Han* Kirchstelget: Pod spovednim pečatom. Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil E. Kristan. Dalje. Ponosno se je torej dvignil novi mlin in mlinar sam je že hodil snubit. Ali uboga stara Lenka ni mogla niti stati, niti hoditi; samo z dvema bergljama je mučno šepala Po župnijskem dvorišču. Ako je došla v cerkev ali v sirotišnico, je pomenilo to *anjo že toliko, kakor za župnika, ako je zlezel na hrib. Ohranila pa si je tudi v tej nesreči jasno *elo in zadovoljnost; župnik ni pognal nezmožnega posla skozi vrata, ni je poslal v ubožnico, temveč je skrbel zanjo, kolikor je bilo mogoče. In noga je bila res dobra. prepričati. Helo od najbolj vdanih vernikov se sme kvečjemu pričakovati, da morajo verjeti sv. pismu, ne more se pa zahtevati, da bi vedeli meni nič tebi nič tudi drju. Šušteršiču, ki ni niti prorok, niti apostel, ne papež in tudi še ne svetnik. Za to, kar hočejo gospodje katoličani, so nam merodajna dejstva, ne pa besede teologa v fraku; če dr. Šušteršič pravi, da klerikalizma ni, je to trditev, ne pa dogma in tudi najgorečnejšemu katoličanu mora biti dovoljeno, da sam preiskuje resničnost ali neresničnost take trditve. Torej — kaj je klerikalizem? Dr. Šušteršič odgovarja na to vprašanje z dovtipi. Ne z duhovitimi, ne z globokimi; odgovarja z dovtipi, katerim se pristaši nekako na komando smejejo. On govori o zmaju, ki žre, ki ljubi temo in katerega ni. Ali je taka retorika dostojna za katoliški shod, to naj odločijo .presvetle vladike* ; nam ni skrbeti za nivo takih priredb. Pač pa se mora povedati, da je taka polemika smešna in če mislijo Šušteršičijanci. da bodo dolgo izhajali ž njo, tedaj vendar preveč podcenjujejo slovensko ljudstvo. Vodja klerikalne stranke ni hotel povedati, kaj je klerikalizem. Ali kdor se peča s tem predmetom, ima 'dolžnost, da definira o čemur govori. In dr. Šušteršič je bil dolžan povedati, kaj je klerikalizem. Ako bi bil hotel izvršiti svojo nalogo, tedaj bi bil moral konštatirati, da je klerikalizem struja, ki hoče cerkvi in duhovništvu priboriti in zagotoviti merodajni upliv ne samo na cerkvenem, temveč na vsakem področju: V državi, v socialnem življenju, v šoli. Klerikalizem je tendenca, podložiti vse življenje cerkvi in njenim organom. A dr. Šušteršič je tretji dan katoliškega shoda že pozabil, da je prvi dan sam Roke lastne hčerke so skrbele za mater, ne da bi bile vedele, da je mati. Župnik je namreč takoj naznanil svoji sestri nesrečo svoje gospodinje ter jo je prosil, jiaj pošlje čimprej Ančiko, rojstno hčer Lenke in dete sestrine ljubezne do bližnjega. In kmalu je prišla Ančika v spremstvu tiste, ki jo je imela za svojo mater, v Go-spojno. KakQ dobro je bilo sedaj, da dete ni vedelo, da je Lenka njegova prava mati, kajti drugače ne bi bilo smelo ostati niti za nogo lastne matere v župnišču. Da, sama mati bi bila morala hipoma zapustiti duhovniški dom, ker ni bila več devica, kakor predpisujejo cerkvene postave. Župnik pa tudi ni smel vedeti, da je Anka Lenkina hči, kajti, kar mu je bilo znano od svete izpovedi, to ni smelo ob- \ priznal to, češ, da hočejo biti udeleženci katoliškega shoda odvisni le od boga i n o d tistih, ki jih je bog postavil za svoje namestnike, torej od duhovščine. S temi svojimi besedami je priznal obstanek klerikalizma, in je priznal, da je sam klerikalec. Zopet ni naša naloga, preiskovati, ali so njrgove besede odkritosrčne ali ne, ali priznava za svojo osebo dejansko odvisnost od božjih namestnikov, ali pa bi jih rajši naredil odvisne od sebe. Ljudstvu dekretira tako odvisnost in to zadostuje; to vtemeljuje tudi klerikalizem. Priznati pa se mora, da presegajo take tendence načelo krščanstva in katoličanstva. Načela — to se pravi: V teoriji je med klerikalizmom in katolicizmom velikanska razlika. Priznamo pa radi, da pojema ta razlika v praksi; boljjnbolj gine katolicizem po zaslugi klerikalcev, na njegovo mesto pa stopa klerikalizem. Katoličanstvo — v tem nam menda pritrdi tudi teolog dr. Šušteršič — je vera, tista vera, za katero trdijo rimski papeži, da obsega čisti nauk Kristov. Drugi ljudje — in takih ni malo — zanikujejo to; ne le »brezverci*, temveč tudi pravoslavni, luterani, kal-vinisti in mnogoteri sektarji trdijo z enako odločnostjo, da so le oni ohranili prvotne Kristusove nauke, pa nazirajo v katolicizmu ravno tako krivo vero, kakor jc> vidi katolicizem v pravoslavju, v protestantizmu i. t. d. Mnenje stoji proti mnenju, trditev proti trditvi in absolutno veljavno odločitev bi mogel izreči samo nedvomno neprizadet sodnik, stoječ nad vsemi. Takega pa ni na zemlji. Torej je katolicizem ena vera izmed neštetih in odtod izvira njena pravica, da skrbi za verske potrebe svojih pristašev, pa tudi njena stojati zanj. Preden je sestra zopet odpotovala, mu je naložila skrb za Anko, katero je imela rada kakor lastnega otroka: „Glej,“ je dejala, »Lenka je postala že dvakrat nesrečna po tem mlinarju. Pazi, da ne naredi tudi Ančike nesrečne; res me je strah zanjo njenega lastnega očeta. Tako se bojim, da bi jo najrajša vzela zopet s seboj.* Toda župnik je tolažil sestro, zagotavljajoč ji, da stori vse za Ankino srečo. Tako se je poslovila dozdevna mati od svoje hčerke, namenjena, da se drugo leto zopet v veselju povrne. Leto — kratka beseda! Kako hitro mine. In vendar ima 365 dni in edin dan, edin trenotek zadostuje, da uniči za večno vsako upanje na svidenje. Gledali so ljudje v Gospojni, ko je prihodnjo nedeljo zasedlo tako mlado, lepo dekle prostor stare kuharice v cerkvi. dolžnost, da se omeji na to nalogo in da ne sega čez njene meje. Katoliška -cerkev obsega en del človeštva — in ne največjega! Poleg nje so mnoge druge konfesije in pa ljudje, ki ne pripadajo nobeni cerkvi. A če imajo katoličani gotove skupne interese, vendar ne morejo trditi, da bi to bili skupni interesi vsega človeštva ali pa udov ene države, ene socialne organizacije. Pač pa imajo človeštvo in posamezne človeške skupine solidarne interese, ki so popolnoma neodvisni od vere in vežejo pristaše najraznovrstnejših verskih izpovedanj in nazorov. Če stopa katerakoli cerkev v sfero takih interesov, prestopa svoj naravni delokrog in krši načelo svobode. Ali evo: Na katoliškem shodu ni bilo slišati nobene besede tako pogostoma, kakor »svobodo*. In ravno Šušteršič jo je najbolj rabil. Ali bi priznal pobožni matador neka-toličanom in katoličanom neklerikalnega mišljenja tudi toliko »svobode*, kolikor jo zahteva za katoliško cerkev? Kar imenuje dr. Šušteršič »svobodo*, to je v resnici samo nemotena nadvlada cerkve in duhovništva, to je k l e r i k a 1 i z e m. Dr. Šušteršič zahteva svetovno državo za papeža, zahteva podreditev posvetnih vladarjev pod katoliško cerkev, zahteva katoliško vodstvo šol. To ne izvira iz načela katoliške vere. To tudi ni svoboda, temveč hegemonija. In strujo, ki stremi po taki hegemoniji, smemo imenovati klerikalizem, ker je njen nositelj katoliški kler, katoliško duhovništvo s papežem na čelu. Dr. Šušteršič gotovo ni osamljen. Kar zahteva on, to zahteva oficielna katoliška cerkev. Papeži razglašajo enciklike, ki dajejo vernikom ne verska navodila, temveč politične zapovedi; papeži predpisujejo katoličanom, ali naj se udeleže teh ali onih volitev, ali ne; dekretirajo jim, kako naj se politično organizirajo; dajejo jim povelja, kako naj ravnajo v socialnih bojih; ukazujejo jim, da naj te državne zakone priznajo, da naj se onim upro. In vedno zahtevajo, da naj bodo katoličani v vseh rečeh podložni škofom. Tudi di. Šušteršič, ki je tako skrajno ponižen sin katoliške cerkve, mora, ako hoče ostati zvest papeževim poveljem, slušati škofa Jegliča ne le v verskih in cerkvenih rečih, temveč tudi in politicis. To gotovo ne soglaša s krščanstvom in s katolicizmom v njegovem prvotnem pomenu, kajti Kristusovo kraljestvo »ni bilo od tega sveta* in učil je: »Dajte bogu kar je božjega, cesarju kar je cesarjevega.* In ker so raz-ven cesarjev na svetu še drugi faktorji, bi se logično lahko nadaljevalo: Narodu kar je narodovega, znanosti kar je njenega i. t. d., Mlinarju je padel veliki molitvenik iz rok, ko je slučajno pogledal na klop poleg zakristije. Kaj se je res že tako postaral, ali se mu je ves čas samo sanjalo?. Kaj ne sedi tam njegova Lenka ? Seveda mora biti Lenka. Tiste zveste oči, svetloplave lase, celo nežno postavo je poznal tako dobro. Toda, ko je s tresočimi prsti zopet vzdignil molitvenik, je vedel, da je postal od tistega časa že okoren mož, ki se mu kažejo že prvi sivi lasje nad čelom. Leta so pretekla, odkar je objemal tisto nežno telo. Čez molitvenik je neprenehoma škilil na pobožno dekle. To mora biti Lenkino dete, drugače ni mogoče. Torej njegovo dete! Njegovo dete tako gotovo, ali še bolj gotovo, kakor Gustel. Ali ta misel ga ni kar nič navdajala z veseljem. Kakor je takrat okrutno sunil mater z otrokom pod srcem od sebe, tako tudi sedaj ni čutil nobene ljubezni za tisto dete. Zaman je žrtvoval nekoč iz hvaležnosti materi božji pri Mariji Pomagaj svečo. i. t. d. Dr. Šušteršič pa zahteva: »Dajte vse katoliški cerkvi in njenim organom. Dajte ji državo, dajte ji šole, izročite ji znanost — dajti ji vse.* In temu pravimo klerikalizem. Dr. Šušteršič odgovarja: »Ne, klerika- lizma ni. Samo katolicizem je.* Sicer tudi ni povedal, kaj je katolicizem — in to je vendar najmanj, kar bi se smelo zahtevati od njega pri taki priložnosti. Ali če hoče dr. Šušteršič in vsi tisti, pred katerimi je govoril, da smatramo vse stremljenje po duhovniški nadvladi v državnem in socialnem življenju za katolicizem in ne za klerikalizem, tedaj se mu lahko ustreže. Lahko mu pa tudi zatrdimo, da se s tem ne stori nobena usluga katoliški cerkvi, kajti po njegovi volji se prenese s tem boj na področje, na katerem ga — vsaj pri nas — doslej še ni bilo. Po njegovi zahtevi se obrne tedaj boj proti katolicizmu sploh. Vodja slovenskih klerikalcev je temu že preludiral. Na katoliškem shodu se je zaletel v socialno demokracijo, češ, da stoji v našem programu teza: »Vera je privatna stvar.* Iz tega je hotel izvajati, da bi bili morali držati socialni demokratje jezik za zobmi, ko je bil prirejen katoliški shod. Zofizma teologičnega jurista je jezuitičen. Ako bi bila na dnevnem redu katoliškega shoda verska, dogmatična, rituelna vprašanja, bi nas to prav tako malo interesiralo, kakor sholastične razlage svetega pisma. Toda tam se je govorilo o političnih zahtevah, o državnih vprašanjih, o socialnih rečeh, o šoli, o politični organizaciji, o literaturi in o časopisju; in to vendar ni katekizem. Toda, če hoče Šušteršič a tout prix, da se smatra vse to za »katoliško*, tedaj tudi nam ne bode pomagalo nič druzega, kakor konštatirati, da zapušča katolicizem tisto polje, ki nam je privatna stvar in da si je treba vsled tega ogledati ne le klerikalizem, nego tudi — katolicizem. Nazadnje katoliška cerkev še ni katoliška vera. Človeku je lahko vera najprivatnejša stvar, lahko je napram njej do skrajnosti objektiven in vendar lahko napove boj cerkvi. Človek je lahko katoliške vere tudi če ni član katoliške cerkve, kajti vera je čisto notranja stvar; vera je zadeva lastne vesti, lastnega mišljenja in čustvovanja in to je popolnoma neodvisno od vsake zunanje forme. Tisti hip, ko zapušča cerkev versko polje, ima vsakdo pravico, kritizirati njeno počenjanje, ne da bi se moral količkaj dotakniti vere. Vsakdo tedaj lahko zavzema napram njej svobodno stališče v vseh izvenverskih rečeh in ostane lahko, če hoče, obenem naj-vernejši katoličan. To so posledice, do katerih vodijo Šu-šteršičevi nauki. Morda niso mislili na to. Sedaj ima župnik celo trojno sredstvo proti njemu: Nož, Lenko in njenega otroka. Za mlinarja postane to lahko še lepa igra, ako izigra župnik svoje karte. Sedaj je torej treba tudi lastne karte dobro mešati, sicer je izgubljen. Že je zaigral proti župniku županstvo in svoje mesto v krajnem šolskem svetu in župnik ni porabil še nobenih svojih kart proti njemu. Toda tudi on ima dobre karte: Svojega sina. jezuita, škofa, zlasti tudi kanonika Šusterja, pa kmetsko društvo. Tako se je v duhu že bavil z mešanjem svojih kart, da je popolnoma prezrl izpreminjanje ter je pozabil, potrkati si na prsi, ko je župnik vzdignil hostijo. Ali tudi gori na koru, kjer so imeli mladi hlapci svoje sedeže, je gledalo mnogo več oči na novo pomočnico v župnišču nego na župnika pri altarju. Drug je suval druzega s komolcem in lahno šepetanje je šumelo od klopi do klopi: To bi bila ljubica! . . . V župnišče pa se je naselil z Anko nov, vesel gost. Vzrasla v veliki kmetski hiši, ni Morda menijo, da ima beseda katolicizem sana po sebi še ve ino tako neomejeno moč, da se takoj ustraši vsaka kritika in razbline vsaka polemika. Ali na svetu je že nekoliko drugače — tudi na Slovenskem. Klerikalci zaupajo preveč v svojo ujoč, pa prenapenjajo lok, ne misleči, da lahko poči — da po naravnih zakonih celo mora počiti. V lastnem interesu pa bi storili prav, da bi nekoliko razmišljali s hladno glavo. Ako provocirajo boj proti katolicizmu, ki je neizogiben, ako ostanejo ha sedanjem stališču, tedaj se pač ve, da začenja z nastopom proti cerkvi, ne ve se pa, kje konča. Dr. Krekova beseda, da je škodljivo delavce odvajati od cerkve, ostane tedaj le beseda; procesa, ki ga mora izsiliti tak fanatizem, ne ustavijo potem nobene je-remijade. Nam je vera v resnici privatna stvar; naj pazijo, da je ne izpodkopljejo tisti, ki trdijo, da nimajo druge skrbi, kakor čuvati jo. Politični odsevi. Odsek za volilno reformo je sklican na dan 12. septembra. Ker je najtežavnejši del njegove naloge končan in glede vseh še nerešenih, čeravno mnogoštevilnih določb ni misliti na resna nesoglasja, je lahko načrt v o lseku že izgotovljen do 18. septembra, ko se snide zbornica. Da bi se odsek pečal s predlogom o pluralnem volilnem zistemu, je pač izključeno, drage točke pa so take, da za vse skupaj ni treba mnogo debate. Zbornica dobi torej lahko tiskano poročilo takoj prvi ali drugi dan. Seveda, ako gospodje hočejo. In menda bodo tako previdni. Raška avtokracija dobiva sedaj krvave dokaze, da se je britko motila, ko je mislila, da uredi z razpustom dume vse po starem. Tudi zmaga nad puntarskim vojaštvom v Sveaborgu, Kronštatu i. t. d. ni pomagala; revolucija ni izbirčna v svojih sredstvih in če ne pomaga eno, mora pomagati drugo. In najnavadnejše sredstvo na Ruskem je atentat. Politični napadi s samokresi, z noži, z bombami in petardami, s peklenskimi stroji niso v deželi najbrezobzirnejtega absolutizma nič novega, pa je zato samo logična posledica razmer, da igrajo tudi sedaj velikansko ulogo. Ko je zborovala duma, je utihnil boj s takim orožjem. Ali kmalu, ko je bil mladi parlament razgnan, so prišli atentati na dnevni red. Mora se rabiti prav ta izraz, kajti v resnici ni pretekel dan, da se ne bi bilo poročalo o napadih na policiste, generale, uradnike itd. Javnost se je že nekoliko privadila na to in čitatelji časopisov niso več vprašali: »Kaj je, poznala bigotnega, mračnega značaja, ki je večinoma doma po farovžih. Imela je mnogo dela, ali to ji je bilo menda pravo veselje, kajti cel dan je znala prepevati in smejala se je tako prisrčno, da so se kazali njeni mali, bliščeči, beli zob-čki, lica pa so se barvala z nežno rdečico. Nedolžna veselost je pa delovala tako, da je tudi kuharica pozabila na lastno nesrečo, kadar je sedela na blazinah svojega stola in s svetlimi očmi občudovala svojo hčerko, pa ji napovedovala delo. Ako b« bila Anka vedela, da je uboga, brezpomočna žena njena prava mati, ne bi bila mogla kazati večje ljubezni in potrpljenja, nego ga je kazala nekdanji dekli v hiši svojih staršev. A tudi župnik je bil lahko zadovoljen z Ančiko. Iz sestrine hiše je prišla izkušena in izurjena v gospodarstvu; pod Lenkim® vodstvom se je kmalu tako izobrazila, da je postala dobra kuharica, njen veseli, Prl' jazni značaj pa mu je bil zelo ugoden. Saj je bil trdno prepričan, da morajo imeti ve- Priloga »Rdečemu praporu" žt naorda zopet kak atentat?* — temveč: »Koliko napadov pa je danes?* Toda celo tako preparirane živce so morale vesti z*adnjih dni grozno pretresti; poleg vseh navadnih napadov je zaznamoval telegraf celo vrsto izven-rednih, velevažnih glede oseb, proti katerim 80 bili naperjeni in glede okolščin, v katerih so se izvišili. Prva krvava senzacija je bila v soboto. Ko je bil v hiši ministrskega predsednika S t o 1 y p i n a ravno sprejem, je padla v portirjevi loži bomba na tla in posledire so bile grozne. Poročila so naznanjala, da je bilo mnogo mrtvih in ranjenih, Wed zadnjimi Stolypinova otroka, ministrskemu predsedniku pa se ni zgodilo nič. Polagoma so prihajale potem natančnejše vesti. Štiri osebe v častniških uniformah, dve v žandarskih, so prišle z vozom pred Stolypi-novo hišo in so hotele v dvorano za sprejem. Ker je že potekla ura za vizite, jih sluge niso hotele pustiti gor. Prišli so v portirjevo sobo in ker so hoteli po sili v dvorano, je nastal pretep. Tedaj je padla enemu obiskovalcev iz čelade bomba na tla ter je eksplodirala. In šele pozneje se je izvedelo za žrtve: Pred ■ soba, kjer je bomba počila, portirjeva soba, vhod pod stopnicami in balkon je bil popolnoma razdejan, ravnotako voz, s katerim so se napadalci pripeljali. Stolypinu se slučajno ni nič zgodilo, pač pa sta bila ranjena njegova hči in sin; oba sta bila prepeljana v bolnišnico. Hči ostane hroma za celo življenje. Vseh ubitih oseb je bilo 30, ravno toliko ranjenih. Med ubitimi so minister H v o -s t o v , generalmajor S a m j a t i n , cere-monijski predstojnik V o r o n j i n , knez Nakašidze, orožniški stotnik F e d o -rov, policijski uradnik Kazantjev, dva ministerialna uradnika, sluge i. t. d. Trije atentatorji so bili pri eksploziji ubiti, eden pa težko ranjen. Temu grozepolnemu poročilu je sledilo kmalu drugo: V Peterbofu je ubilo neznano dekle generala M in n a, zapovednika semjo-novskega polka s samokresom. Dekle se je dlje časa izprehajnlo na kolodvoru v Peter-hofu z nekim mladim človekom, navidezno dijakom. Ko je prišel general Minn k svoji družini, ki je čakala nanj, je pristopila ter štirikrat zaporedoma nanj ustrelila. General se je mrtev zgrudil. Njegova žena je pograbila dekle za roko, ki se je mirno dalo prijeti ; osem orožnikov jo je odpeljalo v zapor. Kakor S t o 1 y p i n a , ki je kajpada odgovoren za celo grozovlado zadnjega časa, ki pa se neprenehoma skriva za liberalno krinko, so sovražili revolucionarji generala Minna iz dna duše. On je bil zapovednik Semjonov-skega polka, ki je lani dne 22. januarja streljal prvi na mirno, neoboroženo množico in ubil na stotine moških, žensk in otrok. Ge- seli ljudje tudi čisto vest in da se je bati samo plašljivih, mračnih ljudi, ki pobešajo glavo. Včasi, kadar se je pripravljal župnik v svoji sobi za pridigo ter je hotel pisati o peklu, je zadonelo veselo petje do njega in kmalu je bila gotova pridiga o nebesih. Vsled tega ji tudi ni bilo težko izprositi od župnika dovoljenje, da sme nositi namesto obleke, ki jo je bila prinesla seboj, lepo planinsko nošo. In res se ji je podal štajerski klobuček še bolje, nego ruta, nioderc pa je tako lepo objemal njene prsi, kakor da bi bilo ustvarjeno drugo za drugo. Zato so jo imeli tudi vsi ljudje v župniji radi; kadar je šla s težko košaro, polno jedil, čez gore, kadar jo je poslal župnik v oddaljeno kočo h kaki siromašni družini, so je pozdravljali najtrdnejši kmetje, še preden je mogla odpreti usta. Seveda ji je marsikak vesel fant zastavil pot in bi jo rad imel za ljubico, ali pa bi bil vsaj rad dobil poljub, toda vsakikrat .36. neral M i n n je zatrl lansko ustajo v Moskvi z brezprimerno krvoločnostjo. V Golutvinu je dal v družbi s podpolkovnikom R i e m a -n o m 68 stavkujočih železniških uradnikov postreljati brez vsake sodnijske procedure. Lastnoročno je ustrelil postajnega načelnika in dva telegrafista. Pred dvema mesecema je s svojim »polkom* premagal upornike Preo-braženskega polka in na njegov predlog so bili častniki za kazen premeščeni v Medved. In zopet: V pondeljek ob 2. uri popoldan je bil v Varšavi začasni generalni gubernator general Vonjarljarski na cesti ubit, ko se je peljal skozi mesto. Na oglu Aleksandrovega trga in Viejskaje ulice je morala kočija zaradi kupov kamenja, ki so ležali tam, počasi voziti. Neznan, mlad mož, ki je tam čakal, je ustrelil štirikrat iz samokresa in je generala težko ranil. Kočijaž ga je odpeljal v bližnjo bolnišnico, kjer je kmalu umrl. Napadalec je pobegnil. Vonjarljarski je bil baje že davno na seznamu zarotnikov. Lani je bil zapovednik čet, ki so imele v Varšavi zatreti ustajo in se je odlikoval s posebno okrutnostjo. Organiziral je tudi znane «črne čete* po Poljskem in preganjal je nasprotnike avtokracije z vsemi sredstvi. Sovražil je Poljake sploh in bil je v Varšavi takorekoč socialno bojkotiran. Nadalje se naznanja, da je neko dekle zopet poskusilo atentat na generala K a u 1-b a r s a , ki pa se ni posrečil. Peterburški časopisi so poročali o nekem atentatu v Pe-terhofu proti generalu baronu S t a e 1 de Holsteinu, ki je zelo podoben Tre-p o v u. Uradne vesti trdijo, da je to poročilo izmišljeno. Morda je kakšna pomota. Sicer pa demertijem oficioznih agentur že nihče več ne verjame. To pa so samo najglavnejši napadi. Drugih po deželi je vse polno. Vsak hip najdejo kje skladišče orožja, tovarno za bombe, raz-streljiva i. t. d. In vendar ne najdejo vsega! Vlada je hotela skrajšati rok za volitve, ki naj bi bile oktobra, tako da bi se duma sešla že novembra. A sedaj car razmišlja. Ne ve, ali bi razpisal volitve prej — kar bi bilo edino pametno — ali pa bi proglasil vojaško diktaturo, kar bi bila največja neumnost. Ministrski svet bode to baje prihodnje dni pod carjevim predsedstvom odločil. O deln državnega zbora, ki se snide dne 18. septembra, se poroča, da mu bo najprvo predložen proračunski provizorij, ker čas ne dopušča, da bi se rešilo redni proračun. Glavna naloga parlamenta pa je rešitev volilne reforme in potem ostalih načrtov, ki jih je predložiti gosposki zbornici. V ta namen bode zbornica nepretrgoma delala do konca novembra. Tedaj se snidejo delegacije, ki zborujejo takrat v Budimpešti. Proti koncu leta je znala tako vsiljivost krepko, a vendar veselo odvrniti, tako da je ni mogel sovražiti nobeden zavrnjenih fantov. Splošno spoštovanje do župnikove nečakinje je torej venomer naraščalo. Niti stare žene ji niso očitale ničesar. PraVo nasprotje Ančike pa je bil mlinarjev sin, prečastni gospod Avguštin Gros. Koncem julija je bil v Rimu posvečen za duhovnika in je dobil klobuk rimskega doktorja in teden pozneje je prišel v svojo domačo župnijo, da zapoje tam novo mašo. Z očetom je hodil sedaj po celi župniji, deleč povsod svoj blagoslov in vabeč na svojo slavnost ljidi. Pa je imela postati prekrasna slavnost, kakršne se ne spominjajo niti najstarejši ljudje v župniji. Kdor je premogel le deset forintov premoženja, si je štel v posebno čast, da bode smel sedeti s prečastnim gospodom pri novomaš-nem gostovanju, kdor pa ni imel toliko, je dal že sedaj zadnji forint za novomašno žrtev. Te bbgate žrtve za novo mašo je pa m bodo deželni zbori sklicani na zasedanje, ki pa bode trajalo samo nekoliko dni. Meseca januarja se sestane zopet državni zbor in menda ima vlada namen, razpustiti, odnosno zaključiti ga šele koncem januarja. Torej bi obveljal nazor, da je šteti šestletno volilno periodo ne od dneva začetih ali končanih volitev, temveč od sestanka parlamenta. Pripoveduje se tudi, da se je vlada že odločila za termin bodočih volitev. Po tem naj bi bile volitve v vseh volilnih okrajih na en dan, in sicer dne 25. marca, ki je praznik. Novi državni zbor bi se potemtakem sešel začetkom aprila. O odseka za volilno reformo govorimo že spredaj. Pokazal bode takoj v začetku, kakšne težave čakajo še na volilno reformo. Zatrjuje se, da so že pripravljeni razni predlogi, ki zahtevajo uvedbo pluralnega zistema. Predlagatelji sami nimajo upanja, da bi dobili v odseku večino za take nespametne načrte in iz tega je razvidno, da jim je pravi namen samo delati zapreke volilni preosnovi. Izumitelji teh načrtov se nahajajo večinoma v nemških vrstah, in sicer med nemškimi fevdalci in nemškimi radikalci. Naj je ta zveza sama po sebi še tako nenaravna, vendar pokazuje, da bi si nakopali Slovani smrtni greh na glavo, ako bi se pridružili sovražniko m volilne reforme ter jo hoteli strmoglaviti, fz strastnega odpora radikalnih Nemcev se najbolje razvidi, da pomeni volilna preosnova za Slovane z narodnega stališča velik napredek. Kdor bi jo kot Slovan skušal preprečiti, izgubi za vse čase pravico do trditve, da zastopa narodne interese. Dobro razumemo, da čutijo Slovenci bolečine, kadar se spomnijo, da jim volilna reforma ne izpolnjuje vseh želja, tudi raznih opravičenih želja ne. Ali pomisliti se mora, da ne more reči nobena narodnost: Popolnoma smo zadovoljni z načrtom. In sedaj, ko seje tako vsestransko osvetljevalo pomanjkljivosti reforme, je že skrajni čas, da se pove enkrat tudi, kaj ima dobrega v sebi. Ako bi se mi postavljali na zgolj strankarsko stališče, bi imeli pravzaprav največ povoda za nezadovoljnost. A če premorejo socialni demokratje, ki so izvršili največ dela za volilno pravico, toliko samozatajevanja, da sprejmejo, kar je v danih razmerah mogoče doseči, se zahteva tudi od drugih strank lahko toliko samozatajevanja. Pričakujemo torej, da Slovenci ne bodo uganjali burk v odseku za volilno reformo. Nova hrvatska vlada je bila pozdravljena ne le v Zagrebu in po Hrvatskem, temveč tudi med sorodnimi narodi z garavnost ekstatičnim navdušenjem. Po slavnostih in po pisanju časopisov je bilo misliti, da zazori na Hrvatskem kar čez noč era najidealnejše svobode. Naši čitatelji se bodo spominjali, da smo bili že takrat skeptični, ko so prišla prva moral prečastni gospod težko zaslužiti. Oblečen v predolg talar, Je hodil do zadnjih koč po planinah, pogostoma se spotikajoč, če je stopil na sprednji konec dolge obleke. Povrh te pa je imel še dolg črn ovratnik, ki ga je tudi kaj močno grel. Ali ljudje naj vidijo, da je že sedaj več nego župnik, ki ne sme nositi takega ovratnika. Čez pleča mu je visel ozek črn plašč do tal, pripet pa je bil okolu vratu s svilnatim trakom, zvezanim v pentljo. Na glavi mu je tičal črn pusten klobuk z nenavadno širokim, na treh krajih z vrvicami povzdignjenim robom. Bilo je še zgodaj dopoldan; oče in sin pa sta bila že visoko na planinah. Vse okrog je dihalo luč in življenje. Celo gore so se lepše bliščale kakor sicer, prav kakor da so tudi hotele obleči praznično obleko, da bi dostojno pozdravile iz Rima povrniv-šega se, tukaj rojenega sina planin. »Poglej nas/ so mu klicale, »ali nismo še bolj veličastne nego Petrova cerkev v Rimu? Vsemogočni Bog sam nas je sezidal." poročila o zmagi opozicije. Bilo bi nesmiselno tajiti, da je bil preobrat velikanskega pomena za Hrvate. S padcem madjaronske stranke se je res hipoma izpremenilo več, nego prej v tridesetih letih. Toda zmaga je nosila že v sebi kal novih grehov, ki niso mogli izostati in ki se že jasneje in jasneje pokazujejo. Hrvatje niso zmagali pri zadnjih volitvah z lastno močjo; reška resolucija je dala madjarski koaliciji povod, pokazati Hrvatom nekoliko prijaznejše lice. Madjarska vlada je izdala nalog, da morajo biti volitve na Hrvatskem svobodne, uradniki so razumeli migljaj in to je odločilo situacijo. Ali samo naivnejši so mogli pričakovati, da nastopijo Madjari tako iz zgolj idealizma. Komaj je bila v hrvatskem saboru opozi-cionalna večina, že so morali Hrvatje plačevati ceno. Sprijazniti so se morali s starim banom, ki je še pred volitvijo izjavljal, da stoji in pade z »narodno*, recte madjaronsko stranko. Ustavne reforme, ki so predpogoj za saniranje političnega življenja, se odklada; sklicanje sabora je odloženo; veliki župani in podžupani so ostali iz časov Khuenovskega režima; v vprašanju državnih železnic na Hrvatskem gre madjarska vlada svojo pot. In kaj pomenijo ostanki stare dobe, se vidi vsaki dan. Ce so meščansko-opozicijonalne stranke pridobile nekaj več zraka za dihanje, pa čuti delavstvo še vedno staro samovoljo policajske pesti in napram socialnim demokratom slavi nezakonitost še vedno brezumne orgije. Po Slavoniji prepovedujejo oblasti delavske shode z enostavno, ravno tako bedasto kakor imper-tinentno motivacijo, da se je o dotičnih predmetih že govorilo, ali pa da se s shodom odvaja ljudstvo od dela. V Brodu na Savi izjavlja mestno županstvo z neverjetno aroganco, da je stavka končana, ker delavci niso sprejeli pogojev delodajalcev, ter žuga delavcem z odgonom, ako ne sprejmejo nemudoma delo. To vse se godi pod novo »narodno* vlado! A situacija ima še drugo napako. Večine v saboru nima nobena posamezna stranka, temveč koalicija tistih strank, ki priznavajo znano reško resolucijo. Ta resolucija pa je edino, kar jih veže; sicer so med njimi tako velikanska nasprotja, da morajo prej ali slej izbruhniti z elementarno silo. Poleg naprednjakov, ki so v manjšini, sede v koaliciji po raznih strankah najzagrizenejši klerikalci, ki v versko nazadnjaških vprašanjih prav nič ne zaostajajo za Starčevičanci in za pristaši «Hrvatstva». Najmočnejša stranka koalicije, «hrvatska stranka prava«, je v svojem bistvu nedvomno klerikalna in če tudi je v hrvatskih razmerah popolnoma izključeno, da bi dosegel klerikalizem tak upliv, kakor ga ima po Slovenskem, je vendar nemogoče, da bi odločni naprednjaki trajno sodelovali s takimi strankami. Zmaga opozicije je pač postavila Hrvate Oba sta malo počivala, pa sta štela novomašna darila, ki sta jih danes že dobila. Črna moža sta bila edini temni pegi na poletni svetlobi. Celo njuni senci sta bili videti bolj črni, nego senca bližnje orjaške smreke. Zadovoljno je gledal oče v dolino, kjer je že zorelo rumeno žito in računal je, za kakšno ceno ga iztisne kmetom. Preden je dogotovljena župnikova železnica, narekuje cene še sam. S prijetnim občutkom je gledal na hribe. Tam je bilo še na tisoče dreves, ki morajo priti v njegovo žago, in na tisoče forintov mora zaslužiti pri tem delu. Premagan od tisočakov, ki cveto zanj, je dejal svojemu sinu: »Svet je vendar prekrasen; poglej le tja dol —“ Duhovni gospod sin pa se je oziral z žalostnimi pogledi; potem pa, ko je snel doktorski klobuk, ki mu je prečil ta pogled, je dvignil oči k nebu in je dejal svečano: .Oj, oče, ako gledam v nebesa, se mi gabi ta grdi svet.” na novo pot; toda pot imajo še eno pred seboj, ker stoje šele na njenem začetku. In prevažna naloga čaka v teh razmerah naše ondotne sodruge. Znani češki »narodno-socialni* poslanec Klofač, ki hoče po vsaki ceni postati slaven in začenja razne donkihotijade zdaj na Balkanu, zdaj na Ruskem, si je zadnji čas vcepil v glavo »politično zbližanje Čehov in Madjarov*. Zanimivo je opazovati, kako se pri radikalnih narodnjakih menjajo nazori kar čez noč. Včeraj je bil vsak »pravi* Ceh še nepomirljiv sovražnik Madjarov, danes sklepajo že »večno prijateljstvo* z njimi. Take komedije so bile mogoče pri ljudeh, ki absolutno ne poznajo razmer in ki tudi nimajo volje in zmožnosti, da bi jih resno proučili. Reška resolucija je naenkrat vsem zmešala glave in prav nič ne pomislijo, da je bila ta resolucija sad čisto posebnih razmer ter da so jo samo te izvenredne razmere opravičile. Kar je bilo za Hrvate v posebnih okoliščinah politično modro, to še ni pametno za Čehe. Tudi Hrvate velja ta politika mnogo samozatajevanja, ki pa je razumljivo, ker jim prinaša vendar momen-tano neke realne koristi. Če morajo, trpeti na svojem teritoriju madjarske zastave, Če morajo molče gledati, kako nadaljujejo ma-djarižiranje in preganjanje nemadjarskih narodnosti — tudi Hrvatov onkraj Drave! — je to gotovo britko; ali s temi žrtvami so kupili strmoglavljenje khuenovskega režima. Vse to ne velja za Čehe. Njih kooperacija z Madjari bi pač sankcionirala zatiranje slovanskih narodov na Ogrskem in bi Čehom zamašila usta, koristila jim pa ne bi nič. Slovaki, ki res grozno trpč pod madjarskim terorizmom, se tudi upirajo z vso močjo takemu zbližanju. Ali Klofača je morala šele blamaža poučiti o nespametnosti njegovega početja. V Budimpešti se je hotel mož pogovarjati z različnimi političarji, tudi- z ministri; pa ga niso sprejeli. Ako pomeni to konec sprijate-ljevalne komedije, tedaj je vsaj Klofačeva blamaža nekaj vredna. Na Kubi vihra že dlje časa krvava ustaja, katere vlada doslej še ni mogla zadušiti. Privatna poročila trde, da se punt vse bolj razširja in čeravno oficiozne vesti to zanikujejo, je vendar povsem verjetno, dja so privatna poročila vtemeljena. Ko je dosegel otok Kuba izza zadnje špansko-amerikanske vojne svojo neodvisnost, so se izpremenile gospodarske in politične razmere le za majhen del naroda, za večino pa je ostalo vse pri starem, le da je dobilo zatiranje in izkoriščanje namesto španskega, kubanski pečat. Ustaja, ki je imela špansko - amerikansko vojno za posledico, je nastala iz gospodarskih razlogov. Zedinjene države so takrat posegle vmes in. vojna je S spoštljivim obrazom je pogledal oče na sina. Da, ta je že sedaj svetnik, še preden je imel novo mašo. Seveda tak ni bil v njegovem načrtu. Župnik s stotisoč forinti bi mu bil ljubši za sina, nego tak svetnik, ki zaničuje ves svet z žitom in z gozdnim drevjem vred. Sicer pa tudi svetnika v družini ni zaničevati; ž njim se tem bolje opere dvojno umorstvo. Vedno je imel strah pred sinovim pogledom, ako bi ga vprašal: .Oče, kje je mati?” Ali ta skrb je bila nepotrebna. Takoj je izpoznal, da mu je sin svetnik, kajti rekel je le: »Sedaj sem duhovnik tistega, ki je dejal: ,Kdor ljubi očeta in mater bolj kakor mene, ni mene vreden.1 Bog mi je dal mater, Bog jo je vzel k sebi, posvečeno bodi njegovo ime. Zato mi je določil Bog v svojem usmiljenju novo, mnogo lepšo mater.” Dalje prih. končala dokaj neslavno za Španijo. Ali se" veroamerikanska nesebičnost je zelo dvomljiva. Kubanci so dosegli politično neodvisnost, Zedinjene države pa so le vedno mislile na to, da dobe lepi otok še v svojo last. Zato so podpirale politične uredbe, ki so morale prejalisiej privesti do nasilnih nasprotij. Vsa moč na Kubi je v rokah veleposestnikov in ogromna večina naroda živi v pravem tlačanstvu. Največ trpe zamorci in mešanci in med njimi je tudi nastala sedanja ustaja. Združene države podpirajo vlado, verjetno pa je, da jo hočejo s tem še bolj spraviti v odvisnost in tako pripraviti tla za anektiranje Kube. Tudi kitajski cesar hoče dati svojemu narodu ustavo. Kar čudno je, kako hite absolutistični vladarji na konstitucionalno pot, odkar je na Ruskem izbruhnila revolucija. Sicer — kitajski cesar hodi počasi. Doslej šele obljubuje ustavo, češ, da jo upelje. kadar dozori ljudstvo zanjo. A prav tako obljubo, ki je sila platoničnega značaja, bi bil lahko storil že pred desetimi leti. Morda bi se bil tedaj narod potrudil, da doseže čim-prej »zrelost*. Ali pred par leti ni prišla taka misel niti perzijskemu šahu, niti cesarju kitajskemu v možgane. Šele, odkar se maje ba-tjuškov prestol, ima konstitucionalizem na vseh straneh tako »odkritosrčne* prijatelje. Sicer pa je proglas »cesarja sredine* prav zanimiv. Visoki mož z dolgo kito pravi, da sedanje razmerje med vladajočimi in podaniki ne odgovaija duhu časa in da je vsled tega treba preosnove, tako da bode narod sam sodeloval pri odločevanju svoje usode. Seveda šele, kadar bode zrel. Da je politična svoboda najvažnejše sredstvo za vzgojo ljudstva, tega mu mandarini, ki so študirali po Evropi, menda niso povedali. Ali če že na Kitajskem razumejo, da duh časa res nekaj pomeni in da se potrebnim izpremenam ni mogoče upirati, bi to končno lahko razumeli tudi v Evropi, v Avstiiji in — na Slovenskem. In dalje gre ruska revolucija svojo pot. Vse brutalne represalije je 'ne ustavijo. Tre-notek, ko se je dalo mirnim potom privesti Rusijo na pot modernega razvoja, je zamujen, in najboljše ne bi nič pomagalo, če bi tudi Nikolaj naenkrat s polnim prepričanjem in odkritosrčno uvedel svobodomiselne reforme. Preveč je ruska avtokracija že lagala in goljufala; ne veruje se ji več. Zato ostane tudi vest, da je padel T r e p o v pri carju v nemilost, brez uspeha. Despocija sicer nastopa z brutalno, krvoločno eneržijo. Ker je v Varšavi revolucionarno gibanje zadobilo obliko pravega gverilskega boja, so pomnožili posadko, zaprli so vse ulice, preiskali so vsakega človeka, ali ima kakšno orožje pri sebi in zaprli so toliko ljudi, da ni bilo prostora v ječah. V Sibirijo pošljejo vsaki dan tri do štiri vagona političnih izgnancev. In vojna sodišča delujejo neprenehoma. Pa tudi revolucija deluje brez prestanka — in ne brez glave. V nedeljo so v Peterburgu vjeli S t o-Iypinovega tajnega kurirja, ter so mn vzeli velevažna tajna pisma. V Grodnem je v nedeljo na gimnazijskem trgu vrgel nekdo bombo proti policistom, ki je ranila pet ljudi. Ko so hoteli storilca prijeti, je ljudstvo streljalo s samokresi in vnela se je prava bitka med policijo in med ljudstvom. V Tuli je bil predsednik ondotnega sodišča, Remezov, ubit z osmimi streli iz samokresov. Iz Peterburga naznanjajo, da je odšlo 600 agitatorjev na deželo, ki imajo pripraviti splošno revolucijo, organizirati kmete in prirediti splošno stavko. Iz Odese prihaja sledeča vest: Oblasti so zasledile vojaško teroristično zaroto. Pravijo, da nameravajo zarotniki pomoriti vse predpostavljene. Štirinajst častnikov in enega polkovnega zdravnika so zaprli, ker so prirejevali tajne shode z vojaki. Revolucionarni stavkujoči delavci so umorili nekega inženerja, ker je ščuval podjetnike proti njim- V Mamikovu je več sto kmetov napadlo rudnike in zažgalo več hiš. Vodil jih je duhovnik. Nastal je boj; dve osebi sta bili ubiti* mnogo je ranjenih. — In taka poročila ponašajo vsaki dan. Cerkveno vprašanje na Francoskem. { Razmere na Francoskem so postale za katolicizem nedvomno kritične. Do tega pa prišlo po krivici cerkve same, odnosno nje-®*h najmerodajnejših glavarjev. Zakon o ločitvi cerkve od države ne obsega nič druzega, »akor rešitev države od cerkvene nadvlade in vero ni v njem nobene nevarnosti. Bogo-služba je katoliški cerkvi brez vsake ovire Zajamčena; zakon zahteva le, da se osnujejo ferske občine, ki bi prevzele cerkve. Vsak ~rez predsodkov misleči človek mora priznati, ,(*a je to za cerkev sanro koristno, ker dobi | tem podlago, na kateri se lahko razvija po lastni moči in če zaupa svoji moralni všečni,- bi morala naravnost pozdraviti tak ^kon. Klerikalci so dolgo razglašali po vsem ^vetu. da je izvršila francoska vlada nasilstvo, *er je baje vstvarila dotične zakone proti v°lji ljudstva. Da bi postala ta trditev bolj 2erjetna, so vprizorili pri inventariziranju cerkvenega premoženja znane prizore krvavega Jttačaja, ki naj bi bili dokazali, da obsoja 'ljudstvo cerkveno politiko vlade in parlamenta. Ali to zaslepljevanje ni dolgo veljalo, “rve volitve so še pomnožile republikansko Protiklerikalno večino in so tako dokumentirale nevtemeljenost klerikalnih trditev. Upanje, da bi se izpremenilo cerkveno-politične fakone, je torej popolnoma izginilo; cerkev Je stala pred gotovim, neovrženim dogodkom, ® katerim je morala na vsak način računati. Takrat so se sešli francoski škofje na prvo konferenco, papež pa je izdal svojo znano encikliko, s katero je obsodil nastop francoske republike in se je izrekel proti ustanovitvi cerkvenih občin. Oficielno se je trdilo, se je to zgodilo na podlagi škofovskih "Sklepov. Šele pozneje se je izvedelo, da se Je odigrala v Vatikanu intrigantska komedija ^ da je bila papeževa enciklika v popolnem Nasprotju z zaključkom škofov. Papež je bil °eelo nad škofi tako razjaren, da je zaklical: ^Glasovali so proti meni! Kot Francozi so glasovali!* Sedaj pa se shaja druga konferenca škofov* Papež je naložil njenim udeležencem absoluten molk in časnikarjem je pristop za-oranjen. Za Vatikan je ta tajnost slabo znamenje, naj že sklene konferenca, ki ima namen, 0rganizirati katoliški kult in najti pota za Pokritje kultnega proračuna, to ali ono. Ako bila pozicija papizma na Francoskem tako **}ofina, kakor so vedno trdili klerikalci, tedaj morali pričakovati od take škofovske konference pravi triumf oficielnega katolicizma in '*® >z tega razloga bi morala zborovati pred Najširšo javnostjo. Skrupulozna tajnost prire-'n!Ve Pa P°lrjuie> da se je odprl med Va-'•kanom in med francoskimi škofi globok prepad, kar se tem lažje razume, ker je navala omenjena papeževa enciklika pod upli-samih nefrancoskih, zagrizenih, predvsem španskih kardinalov. » Ako obvelja papeževo stališče, bode to e na škodo katoliški cerkvi. Če se ustanove ^rkvene občine, prevzamejo lahko cerkvene *pvbe in čisto cerkveno premoženje, bogo-pa se vrši z vsemi državnimi garanci-J*tni. Med cerkvijo in državo imajo posredo- I h te občine. Ako pa cerkev odkloni usta- ; a?°vitev take organizacije, tedaj postane kato- J^Uem za državo absolutno privatna stvar. erniki pač lahko iznajmejo cerkve za kultne £°trebe, ali bogoslužba pomeni tedaj za dr-?®yo ravno toliko, kakor vsaka druga skupna Priredba, to se pravi maše, pridige i. t d., ? katerim ima vsakdo pristop, veljajo za dr-r*Vo ravno toliko, kakor javen shod, morajo j j*t» oblasti ravno tako naznanjene in vršiti J? morajo pod enakimi garancijami, kakor ijjjdski shodi, to se pravi pod izvoljenim Wed8edništvom, ob primerni poskrbi za yzdr-Vanje reda i. t d. v Papež sili s svojo trmo na drugo pot. * francoske katoličane pa je naredila nje-Va trdovratnost najslabši vtisk. Ne le med laiki, temveč tudi med duhovniki se pokazu-jejo že pojavi, ki izzivajo resno razmišljanje. Jauresov dnevnik «Humanitč» objavlja pogovor z bivšim katoliškim duhovnikom, ki se pripravlja na organizacijo neodvisne francoske cerkve. Tekom meseca je dobil dotični duhovnik, Meillon po imenu, dopise od 230 duhovnikov, ki izjavljajo, da se strinjajo z njegovimi, v novem glasilu »France Evangile* objavljenih nazorov. On pa upa, da narastp število takih duhovnikov v kratkem času najmanj na tisoč. Nova cerkev naj bi bila katoliška, a republikanskega značaja; njen temelj imajo biti evangelije, zametuje pa dogme in duhovniški celibat. Pristaši tega gibanja so ustanovili že tri verske zadruge. Meseca oktobra imajo prvi kongres, ki določi pravila cerkvene organizacije in izvoli prvega škofa. To je ena prikazen. Naj se sodi o njeni bodočnosti pesimistično ali optimistično, vsekakor se mora priznati, da je simptomatična in da se je v sedanjih časih ne sme prezreti. Drug pojav je razviden iz lista 'U? v odgovor na vprašanje «Slovenskega Naroda*, «ki je malce podkadil* ker ni priobčila poročila o omenjenem protestnem shodu in povedal, da pa vendar prinaša zelo obširna poročila o najmanjšem veteranskem izletu v okolico. Tako si upa pisati list, ki ni imel niti toliko poguma, da bi bil poslal svojega poročevalca na shod; drugače si ne moremo tolmačiti njenega ignoriranja tega shoda. Čakala je edinost, da ji to pove kak njen nevestni pristaš, in ko je izvedela, je bilo pač najumestneje in najložje »molčati*, ako ni hotela poljubiti šibo, ki jo je udarila. Pač vas mora zelo boleti udarec, da vam je zaprl sapo, ki bi jo lahko uporabili v opravičenje na napade našega poročevalca. Mi to radi verujemo, saj resnica ni nikdar dobrodošla v vrstah nelojalnih voditeljev narodne stranke v Trstu, in njeni udarci znajo biti včasi tudi smrtonosni. Sedaj pa prosi «S1. N.» naj ji pove, če je bilo to postopanje našega poročevalca taktno in sploh združljivo z namenom shoda, kakor da bi bil naš poročevalec odgovoren »Slovenskemu Narodu* za svoj nastop, ter vpraša tudi, s kakšno pravico se jih upamo napadati. Evo, odgovor ji poskrbimo mi. Fiat justitia! Ko bi bila «Edinost» lojalna in bi bila priobčila, če že ne cel govor, vsaj tiste »neopravičene* napade našega poročevalca na osebe njih stranke in reagirala na tiste «neopravičene» napade, bi bili poskusili mi opravičiti te napade. Ker se je pa Edinost tako ustrašila resnice, ker ni hotela,, da bi tudi, recimo »Slovenski Narod* izvedet resnico o narodnjaškem, direktnem in indirektnem pospeševanju v Trstu se porajajočega in potom njihovega dela med Slovenci se vedno bolj razširjajočega klerikalizma, moremo, i® smo prisiljeni objaviti še enkrat tiste «neopra~ vičene*, a vendar zelo neprijetne napade, kt imajo samo to pomanjkljivost, da strašno smrde po resnici. Fiat justitia! »Dr. Otokar JRibaf je na komerzu, ki je bil prirejen ob priložnosti kongresa radikalnih dijakov v Trstu, izjavil? da si ne moremo misliti, ne predstavljati slovenskega ljudstva brez krščanske vere, ter J* na takrat prirejenem shodu odobraval besede-nekega radikalnega dijaka (katerega ime sm<7 slučajno pozabili), ki je trdil, da se imam® zahvaliti duhovščini, ako se istrski Slovani drže’ trdno svojega narod, terena, ter da smemo tudi v” bodoče pustiti uzde narodnega gibanja po Istr* v rokah narodnih duhovnikov.* Naš poroče- / valeč jim je rekel, ali so združeni s klerika' lizmom ali pa so slepci, ki ne vidijo, da j® ravno vsled popovske propagande narod p® Istri propadel, da vedno bolj propada, da se njegovi nazori vedno bolj udajajo klerikalizmi in da se v trenutku, ko se počutijo tisti na' rodni duhovniki dovolj močne brez podpor®" naših narodnih voditeljev, ne bodo več bavil* z narodom, temveč postanejo enaki kranjskiu* klerikalcem, in se pridruži res breznarodni ki®"" rikalni armadi, katere namen je poročevalec tudi dobro označil. V Trstu obstoječa stranka, ki si je dal& analogno ime kranjski klerikalni S. L. S., seveda v laškem jeziku, ker to več vleče nase. «Par' tito popolare .triestino*, je sestavljena večidel iz Slovencev in celo iz takih, ki delujejo tudi v tukajšni slovenski narodni stranki. Taktik* klerikalizma. — Pri zadnjih občinskih volitva® so naši narodnjaki izjavili na shodu, da prosto njihovim pristašem glasovati za tisto-stranko, za katero hočejo izmed socialistične in »ljudske*, reete klerikalne stranke, dočiC1 je dokazano, da so uplivali na svoje pristaše, naj glasujejo za kandidat®’ klerikalne stranke in so podtikali socia' listom, da so kandidirali le, da bi prepreči*1' izvolitev kandidatov od »Partita popolare*. T® je bil poročevalec prisiljen izven dnevnega red®-izjaviti, ker ga je v to prisilil brezstrankarsk* gospod Slavej Škerl, toda ne v svojem referatUr temveč še le po govoru omenjenega gospoda*- Dalje je poročevalec povedal, in je iz rar čunskega poročila »Tržaške posojilnice in hr#'" nilnice za pretečeno leto razvidno, da je ome'' njeni narodni zavod, v katerem delujejo možjei ki se tudi direktno pečajo s politiko, sklen* darovati popovski knjižnici, ki se je ustanovil* v fari tuk. S. Antona novega 50 kron, kater^ knjižnice je, kakor je razvidno iz nekega P0’. živa na slovensko ljudstvo v Trstu, in na kate^ sta podpisana dva kaplana, namen prepreči** „ vedno več razširjajočo se »nemoralno* s?018’ listično in svobodomiselno, proti klerikalci® uplivajoče čtivo. Poročevalec jim je očital, da so omenjenih 50 kron raje postaviti kot ustanov fond za tolikanj potrebno in zaželjeno ljuds* knjižnico. In vse take reči vam je očital čevalec s popolnoma narodnega stališča vtr. notku, ko je dokazoval, da so svojstva kalizma taka, ki se udomačijo v vseh r® merah, in da uporabi klerikalizem vse »vflj moči in vso svojo, rekel bi nedosegljivo ta tiko, da pride do nadvladja ter uklene 6 nesrečno ljudstvo, nad katerim je dobil p. moč, v verige srednjeveškega mračnjaštva.^ Seveda, se more kaj tacega zgoditi lej? slepci, kakršni so naši tržaški voditelji, . hoteli vkljub svoji slepoti in vkljub tisti J hovi nerazumljivi polovičarski politiki. * * že desetletja gonijo v pogubo tukajšnjega q venskega življa, veljati še vedno za n?g .p nadstranko. Za jo gospoda pri »Edinosti*« še za mnoge druge reči imamo dokazi vidimo, da je delo tržaške narodne stri ^ podvrženo uplivu takozvanih »narodnih* ^ hovnov, delo slepih in klerikalizmu p° ali po sili udanih voditeljev. Skife v uk* fup.-dlnjt )< p«iv*(*n* drullnild Wt( Kathrelnerjcva Knelppova ^ sladna kav« I« f» Kithr»tn«r)**«m tuCkra m-|*f« >retxv*)»ii)a alnniu, i4ra*t« «|IMHhta inctiri, kw tan) On pndnMtt n *Hte (My«4la|^N> I >»wisavo smo že predobro vajeni, da bi ji mogli pripisovati bog ve kako veliko važnost in da J Po želji »Edinosti* slepili sami sebe. Potem se pa nam labko reklo «Hic Abdero! Tako ^Saj ne bo mogla nam očitati «Edinost», da 3* ne delamo reklame med našimi sodrugi; prihranimo drugim trud odgovarjanja, in obenem povemo svetu kakšni so v resnici. Fiat justitia! 3ris. Socialni pregled.- ^ Trbovlje. (Volitve v bratovsko skladnico.) '"Eakor znano, so klerikalci pod patronanco P&zniškega društva «zmagali» pri zadnjih vo-~tyah delegatov za bratovsko skladnico. kakšna je bila tista zmaga in s kakšnimi ^edstvi je bila dosežena, smo povedali. Pa "tudi rudniška oblast je povedala, da so nesramno terorizirali, da so vsiljevali rudarjem ■“Stke, na katerih so bili že zapisani kandi-datje ravnateljstva, da so žugali delavcem, ** se niso hoteli ukloniti in da so se nad Nekaterimi res maščevali, vsled česar je bila 'Gblast prisiljena, razveljaviti volitve. Zategadelj J® bila v nedeljo, dne 2(5. t. m. nova volitev, pazniki so pač zopet pretili ljudem, da si «odo zapomnili tiste, ki ne volijo kakor oni komandirajo, to se pravi, da jih bodo preganjali. Ali to pot ni zaleglo žuganje. Izmed Rudarjev je izginil dober del strahu in posledica je zares sijajna zmaga v vseh re-v‘rjih. Izvoljenih je vseh 38 kandidatov Organizacije. Sodrug Mozetič, ki je bil v volilni komisiji, je po končanem skrutiniju Naznanil v velikem številu čakajočim rudarjem ‘rezultat. Vest o zmagi je naredila na delavko nepopisen vtisk. Zadoneli so burni živio-*l*ci in ljudstvo je izražalo svoje veselje na ^se načine. Zavest, da nasprotniki z vsem terorizmom niso mogli potlačiti delavskega prepričanja, jih je navdala z zadovoljnostjo ponosom; cele Trbovlje so imele ta dan “^rugo lice. To je sad dela in upati je, da •Postanejo Trbovlje res moderno delavske v Pravem pomenu besede. Jiaznanilo in priporočilo. Nekdaj »Hafnerjeva pivarna" na Sv. Petra cesti St. 47 je zopet otvorjena. Ista je nanovo urejena in se bode vodila pod imenom »Jtfeščanska pivarna" in pod vodstvom podpisanega. Nastavljena so fina naravna vina iz Dolenjske, Štajerske, Istre itd. Toči se vedno sveže salonsko in marčno pivo. Dalje se dobi: čaj, kava, čokolada, malinovec, limonada in druge osvežilne pijače ob vsakem času. Izborna mrzla in gorka kuhinja, kosilo in večerja v abonement. ■ 6m ulloo vse ceneje. —... Vabim tedaj svoje dosedanje, kakor tudi druge nove častite goste v »Meščansko pivarno», kjer bodo točno in kar najbolje poitreženi. 6—1 Z najodličnejšim spoštovanjem Alojzij Rasberger, restavrater. HOTBIv „VEGA“ v Spodnji Šiški pri Ljubljani ob glavni cesti nasproti ljudski šoli. Naznanilo in priporočilo. ^cstaJracija „^Vi v Spodnji Šiški št. 22, ob glavni cesti. Podpisani se priporočam slavnemu občinstvu, osobito pa p. n. gg. železničarjem, kakor spoštovanemu delavstvu sploh, v mnogobrojen poset moje povsem nanovo urejene restavracije. Točijo se različna pristna vina in Goško dvojno marčno pivo. Gorka in mrela jedila ob vsakem času. Postrežba točna. Cene nizke. Z najodličnejšim spoštovanjem 2—4 finlon Štirn, restavrater. P. n. društvom je na razpolago prostoren salon, primeren za zabave, veselice, shode i. dr., kakor tudi več stranskih sob za manjše sestanke, seje i. t. d. Cent naladnt, postrežba točna! frane Ueinberger gostilničar is izdelovalec sodavic in pofcalic = v Zagorju = se priporoča cenjenim gg. gostilničarjem in delavcem v obilno na-ročbo svojih izdelkov. novo opremljene sobe: postelja 1 krono, sob* z dvema posteljema 2 kroni. _______ Jako ugodna prilika za letoviščarje, za katere se cena primerno zniža. Na razpolago so vsi domači listi. Z odličnim spoštovanjem Anton Maver, lastnik. se priporoča slavn. občinstvu za mnogobrojni obisk. Točijo se pristna bizeljska, ljutomerska, dolenjska in vipavska vina ter mengiško dvojno , marčno pivo. Gorka in mrzla jedila ob vsaki uri. — Posebna soba za večje družbe ia za društva je na razpolago. Volil/ l/pl s teraso ia krasnim razgledom na lulIK lil kamniške planine in na Šmarno — goro. ■■ ' ■ ' : Ugodna prilika za nakup radi stečaja neke velike tovarne 'samo 3 goldinarje stane poštni zabojček 5 kilogramov celotne teže (približno 50—(»0 komadov) pri stiskanju malo poškodovanega, lepo zvrščenega, rožno dišečega 25~2 toaletnega mila vonja vijoličnega, vrtničnega, osojničnega, solnčničnega, špajkinega, lilijno-mlečnega, šmarničnega, breskvinega cveta i.t. d. Razpošilja proti povzetju podjetje Manhattan Budimpešta VIII, Bezeredy-utcza 3. Vsaka ponareja in ponatisek je kaznivo. 52—8 Edino pravi je Thierryev balzam le z zeleno znamko nune. Zakonito zavarovan Davno znamenito neprekosljiv proti motenju v prebavljanju, želodčnim krčem, koliki, nahodil, prsnim bolečinam, influenci i. t. d. — Cena 12 malim ali 6 velikim steklenicam ali eni ipecUalni steklenici 8 patentno zaponko 5 & franko. Thierryevo centifoliiino mazilo le obče znano kot hod plus ultra priporoča vsem častitim gospodinjam svoje izvrstne nove izdelke, kakor kompote, marmelade, kandirano sadje in posebno po najnovejšem načinu izdelovano cikorijno moko v lesenih zabojčkih En poizkus vam bo dokazal izvrstnost te domače robe. Berite lepake! 12—3 Berite lepake? Razpošiljanje blaga na vse kraje sveta Najcenejša, največja eksportna tvrdka! za vse še tako star« rane, vnetja poškodbe, izpahe in otekline vseh vrst. Cena 8 lončkoma K 3*50, pošilja franko le proti naprej poslanemu denarju ali povzetju Iclprtia ft.Tbtcrry 1 Pregrada p. Kog. Slatini Brošurica s tisoč izvirnimi zahvalami brezplačno in franko. Do* biva se v vseh večjih lekarnah in medicinalnah drogerijah. oi or ji oi oioi ©i © Kavarna „Kor v Cjubljani, Stari trg 30 je vssk torek, četrtek, soboto in nedeljo Vso noč odprta. Z odličnim spoštovanjem Fani in Leon Pogačnik. 16-2 m % $ Si t H. SUTTNER urar, Ljubljana Mestni trg nasproti rotovža prej v Kranju priporoča svojo veliko, izborno zalogo finih švicarsliili ur, briljantov, zlatnine In srebrnine veliki izberi po najnižjih cenah. * l * it $ * t 17—1 © s**** "a; ^ V H n If a 7 da je moje blago UUlaCl&j res fino in dobro, je to, da je razpošiljam po celem svetu. — Na stotine pohvalnih pisem je vsakomur prostovoljno na ogled, da se lahko sam prepriča. Prosim zahtevajte veliki novi cenik, ki se pošlje zastonj in poštnine prosto. Delni družba združ. pivovarn Žalec in Laški trg Telefon it 163. 52-4 v Ljubljani priporoča svoje Telefon St. 163. Telefon št. 187. Zaloga v Spodnji Šiški. Telefon št. 187. Zaloga in tovarna pohištva vsake vrste 62—30 Aleksandra Levi Minska Trst — Plazza Rosarlo 2 — Trat (šolsko poslopje). Bogat izbor v tapeterijah, zrcalih in slikah. — Ilustriran etnik gratis in franko vsakemu na zahtevo. — Cene brez konkurence. — Predmeti se postavijo na brod ali železnico, ne da bi se za to računalo. 1103 u 52—86 Kavarna | „Clr>ior)c" preje „Tedesco“ se priporoča cenjenim so-drugom najtopleje. Na razpolago so vsi važni in slovenski, italijanski in nemški listi. Vse pijače poceni. Napitnina je izključena. Prva kooperativistično urejena mr gostilna v ulici S. Glovmoi v Trstu. Izvrstna vina. Dalmatinska vina, direktno od organizi; ranih sodrugov v Dalmaciji-Vedno dobra kuhinja. Na razpolago »Rdeči Prapor* «Afbeiter- Zeitung* in voratore*. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Berdajs. Tiaka Iv. Pr. Lampret v Kranju-