Marica: Na izprehodu. 601 Na izprehodu. Spisala Marica. ržačanje se ne moremo ponašati s temnimi gozdi na višinah, z bistrimi studenci izpod pečin in s hitrimi rekami po ravnini v okolici naši. Pojdi le nekoliko iz mesta, in že moraš v breg; spotekniti se moraš po solnčnem poti večkrat ob kamen in globoko vzdihati, ker si se usopel. Jednoličen je svet; rdeča kraška zemlja in trdi kamen povsod ; le tu in tam ugledaš zelen otočič, kraško zelenico, in semtertja samotno drev6, zapuščeno grmovje. Na gričih in hribih naših ni belih cerkva, kamor bi »k molitvi vabil zvon ljudi;« tam gori se vzdigajo čim više tem strašneje sive skale. Toda če si prišel do njih, plačan je obilo tvoj trud. Vem, da ti ni žal truda in pota, ko se ozreš. Pred tabo se prostira v tanki megli prijazni tržaški okraj Sv. Ivan in pred njim veliki Trst z veličastnim morjem pred sabo. Vender tudi brez vsega tega je prijetno tam gori; dvigajo se ti želje iz srca, katere si misliš že izpolnjene, ali vsaj prepričan si, da jih ne bode težko zvršiti. Našla sem precej košato drevo, močno nagnjeno naprej — in kak6 bi moglo biti drugače po silni burji, ki razsaja tod? Nizko šele, prav nizko pod mano so se belile prve svetoivanske hiše, toda ker nisem bila željna videti ni teh, šla sem za drevo, pod katerim je bilo nekaj trave, in se ozrla v višino pred sabo. Dobro mi je bilo v čistem zraku, in ko sem se še nekolikokrat ozrla, sedla sem na travo, in skoro so bile moje misli daleč, daleč. Težko bi mi bilo povedati, o čem sem razmišljala, toliko pa vem, da mi nijedna zala misel ni kalila veselja, in da sem se sama cesto nasmehnila od same zadovoljnosti. V srci mi je bilo nekaj nepopisnega, in v glavi se je podila misel za mislijo, brez vsakega redu. Otresla sem sicer za trenutek z glavo in se smijala sama sebi, toda skoro sem iz nova prehajala z mislimi od osebe do osebe, od stvari do stvari. Vse one čudne kombinacije, slučaji in naklučja, vse, kar se tako rado dogaja v povestih, prihajalo mi je v spomin. Sedaj sem si domišljala, da čujem drdranje dvovprežene kočije po poti pod sabo; v kočiji naj bi bila grofica, princesa ali celo cesarica sama, 602 Marica.: Na izprehodu. »Kaj neki dela ta samotarica tu-le?« vprašala bi svoje spremstvo, poklicala me k sebi, razgovarjala se z mano in me vprašala, česa si želim najiskreneje. In glej! Videla sem že tu gori prestvarjen svet, sezidano belo krasno palačo, iz nje oken seje zarilo zahajajoče solnce; pred njo in za njo pa bi se prostiral krasen vrt, in po njem bi se izprehajala jaz, visoka gospa, in veselo zrla na Trst tam doli. Videla sem potem namesto dvovprežne kočije črno ciganko, ki bi mi dala čarodej no palico; kaj bi storila ž njo ? Trst bi bil hipoma slovensko mesto; v mestni palači in pri najvišji gospodi bi se govorilo slovenski, in najlepša hiša tam doli naj bi bila — naš — »Narodni dom«. Ko bi se mi pokazal Vergil, kakor Danteju, in mi hotel razkriti nebo, vice in pekel ? — Čakaj, kdo bi mi prišel v nebesih naproti ? Radovedni bi bili sicer vsi, kdo more živ priti v nebesa, in izmed slovenskih nebeščanov bi me vprašal marsikdo: »Kako je kaj na zemlji v vas Slovencih?« »Tako, tak6,« odgovorila bi jaz; »najbolje ne, saj veste, vedno še prepir in boj!« Prosila bi potem Vergilija, naj me ne vodi po vicah in peklu, ker to mora biti prestrašilo — in potem ? Nasmehnila sem se in dejala z glavo maje: »Eh, punica, le ne tak6 visoko; dosedaj je bil samo jeden Dante, samo jeden!« Jezna zaradi tega glasu, odvrnem si nejevoljno: »Kaj sem morda hotela pobirati stopinje za tem velikanom? Ne smem li tudi jaz misliti na štiri — ne —¦ samo na tri poslednje reči?« Kako je visoka ona skala, za njo se vije ozka steza; sedaj vidim — tam doli daleč se strinja ona steza s tem-le potem. — Ali bi ne utegnil biti kdo skrit za ono skalo, kaj, ako bi prišel — kdo? Koga bi videla najrajši? Kako lepo bi bilo, ko bi se prikazal — kakor v romanih — on! Kdo? Milko? Ne, rajši Rado van, ali rajši . . . »Obarni, he, hi!« Zaslišim izza skale, in glej, zdajci priskače velik vol z dolgimi rogmf in dirja proti meni na travo. Planem kvišku, poskočim dvakrat precej nevarno in dospem na vozno cesto, kjer žalostno stisnem ustna, zakaj zvinila sem si nogo. Opraskala sem si tudi roko in si hotela z robcem obezati skelečo rano, toda robca ni bilo; pozabila sem ga tam gori. Bodisi, Bog ve, kdo ga dobode! Kako bi bilo lepo, ko bi šel mimo — oh, kdo pojde neki ondot! Ko bi videl moje ime! — Kdo ? Vol ali morda bosonogi deček ? Marica: Na izprehodu. 603 Prav počasi sem stopala nizdolu, vedno še sanjaje, toda čim bliže hiš, tem trezneje. Hipoma začujem vprašanje: »Kam, kam tako sama in tako zamišljena?« Dobra moja prijateljica je bila, ki je pritekla k meni in me objela. »Vračam se z izprehoda. In ti?« »Tu-le grem iskat stanovanja za poletje; bas prav mi je, da sem te našla, pojdi z mano!« Za nekaj minut sva stali že pred velikimi železnimi vrati, za katerimi se je za kakih petdeset korakov po gladkem, peščenem poti dvigalo staro črno poslopje. »Zdi se mi kakor zaklet grad,« rečem svoji spremnici, vender ker je že prej pozvonila, vtikala je že stara grbasta ženica v klju-čanico nenavadno velik ključ, mrmraje neumevne besede. Dolgo sva morali čakati na lesenem starinskem hodniku, predno so prišle iz bližnje sobe tri ženske v starodavnih oblekah, počesane po stari šegi, malone srednjeveški. Stopile smo vse v veliko sobo, kjer je bila vsa oprava takisto starodobna; kaj čuda, da sem se mislila za stoinpetdeset, dvesto let nazaj! Začudeni sva se gledali, in le šiloma je mogla tovarišica moja povedati, česa želi. Ko so se one štiri dogovorile, vprašala je najstarejša dama, kje stanujem. Povedala sem jim, da sem, kakor one, poleti in pozimi tukaj doli; čudila sem se, da jih še nisem videla do danes. Govorila sem resnično in prirodno, da je časih res nekoliko jednolično in da pogrešam družbe; no, pripovedovala sem z glasom, kakor se navadno govori o vsakdanjih stvareh, in še to le zat6, da tudi jaz kaj rečem. Ali ko bi bili slišali ploho, ki se je vsula name po teh besedah! Kakor toča so letele besede iz brezzobih ust najstarejše dame. Kričala je, da je mladina, moška kakor ženska, pokvarjena, da išče zgolj zabav, veselic in družbe; da so deklice vse domišljave in sanjave, da se ne znajo v hiši ni obrniti, da jim je knjižnica, ako jo imajo, zaprašena. — Zajedno je pokazala na svojo res čedno knjižnico — da letajo le za družbo in zabavo! »Oh, nekdaj so bili drugi časi, boljši časi!« sklenila je vzdihnivši svoj nepretrgani govor. Obe — bili sta nje sestri —- pritrjali sta ji glasno. S tovarišico sva bili jako zmedeni, in toliko da sem rekla, ko so prestale, tiho, malone boječe: »Milostive gledajo sedaj svet z drugimi očmi, nego nekdaj; mlad človek vidi vse lepo, svetlo in dobro J« Da bi ne bila nikdar izrekla teh nedolžnih besed! Vsula se je sedaj še hujša ploha, in skrivaj sem namignila tovarišici, da bi rada odšla. 604 Knežan: Vse so lepe. »Ne zavidam ti bivališča tu gori,« rekla sem ji pred vrati; »res samo še tega sem pogrešala na denašnjem izprehodu!« Povedati sem ji morala potem prejšnji dogodek, in ona, treznejša in resnejša od mene, dejala je: »Oh, Marica, da bi bila pustila z robcem tudi sanjarstva svoja tam gori!« — Bil je potem še mnog lep dan, toda od tedaj nisem bila več tam; zdi se mi, da sem se res bala tako nagle prevare in neprijetnega vzbujenja iz svojih sanj ! Na vasi. 0 i. dpirajo ob zori Vasi se beli dvori. Dekletce vedro v roki Hiti na vir globoki. Vode" gredicam nosi, Dasi bleste" se v rosi. A pride sobice dneva, Zato kropi jih deva, In skrb je vsa in sreča Nji zlasti roža rdeča. Komii li, roža mila, Bi tebe podarila, Ker streže v skrbi živi Deklic ti ljubeznivi ? Ne veste li, sestrice, Sosede nje gredice? 2. Studenec kipi Na sredi vasi. Po hladne vode Dekleta hite'. Kaj skrivno v uho Zgole si tako ? Le jedna ne ve Novice le-te\ A zdajci vzkipi Na lice ji kri: »Nevesta si zdaj, Nas vabiš li kaj?« JE Vse so lepe oje pesmi si hvalila, Ker ti prijajo močno, To si v zvezdo prekrstila, Ono v biser in zlatd. Vse so le"pe, duša moja, Ker vzbudila si jih ti, In iz vseh ljubezen tvoja In lepota se glasi! Knežan.