Vinske zadrnge. Iz Koroškega amo dobili dopia, ki se dotika važne stvari, prodaje vina. Mi niamo aicer po vsem teb. misli, kakor jih podaja le ta dopia, vendar pa mislimo, da je maraikaj v njein, kar zanima naae bralce. Zato ga podamo vaega, kakor je, o svojem čaau rečemo pa ae tudi mi katero o tej stvari. Dopis se glasi: Slovenskega vinogradnika tlačijo tri nesreče: 1. Trtna ua, 2. židovi in H. revščina. Kaj storiti zoper trtno uš, za to imajo skrbeti poljedelako ministerstvo in kmetijske družbe; tudi po čaanikih se je v tem že dosti piaalo, zato hočem govoriti le o poalednjih dveh zlib. V čaaib, ko so ljudje še pošteuo vino točili in pili, je naš kmet avoje vino ae lehko prodal in lepe denarje zanj skupil. Na Koroškem na pr. se je pilo skoro aamo štajarako vino. Ker namreč še ni bilo železnice, je bilo Korošcem štajarsko vino najbližje; iz Avstrije, Dolenjake, Hrvatske, Tirolake, Ogerske je bil^prevoz z uprežno živino predrag. Ko so ae pa dozidale železnice, začeli so na Koroško voziti vino tudi iz drugib dežel, največ iz Ogerake in Avatrije. Ceravno je namreč voznina na^železuici nekaj krajcarjev veo atala, nego iz Štajarake, veadar so zamogli blago nekaj boljši kup dajati. ker ga imajo na Ogerskem na izobilo. Na Ogerskem so se polagoma vse vinske kupčije polastili židovi, ker so videli, da neae to doati dobička. O^erskega kmeta 80 stiakali in odirali, poaojevali mu že spomladi denar ali pa ga zakladali z žganjem, da so potem jeseni mjegovo vino na pol zastonj v roke dobili. Ko iso imeli vino tako dober kup v rokab, so ga iakko veliko ceneje dajali, nego štajarski vinogradnik, ki mora svoje delavce dobro piačati. Tako so naše štajarske vinorejce čisto v kot potisnili in jim prevzeli mnogo kupcev. Velike židovake hiše ao najele svoje agente, ki so jih poslalo po svetu vino poaujat. Koroškemu krcsrnarju je bilo bolj pripravno, da si vino kar naroči, namesto da bi sam po njega potoval na Štajarsko in pri tem troail denar. Slovenaki kmetje pa so po atari navadi goapodarili vaak za sebe, in ker vsak posamični ni mogel najeti  agenta, da bi po avetu vino ponujal. čakali so  vsak a svojim vinom doma na kupce. Pa ti ao zmirom bolj redko dohajali, ker ao bili že od židovakib agentov polovijeni in preskrbljeni. zato je naš kmet dolgo čakal na kupca, iu ko ga le ni bilo, je prodal svoje vino za vsako ceno kakemu vinakemu trgovcu. Zidovi pa so imeli toliko kupcev, da jim je že pravega, pristnega vina zmanjkovalo, in začeli so vino aami izdelovati iz razlienib. eaenc, barv, alkobola in drugih več ali manj škodljivib. tvarin. To je bil začetek ,,umetaega" ali židovakega vina. Ceravno je bilo blago alabo. imeli ao pa agenti toliko bolj nabrušen jezik. Ker to vino ne raste na gorici, zato tudi od vinograda in od težkega obdelovanja ni bilo treba plačati ne davkov, ne dnine za delavce: kaj čuda, da je bilo tako vino po ceni! Brezvestni krčmarji so pa tudi le na ceao gledali, in so rajši tako slabo vino naročevali, da ao imeli pri litru več dobička. Tako stoji stvar še do današ-njega dne. Imamo aicer postavo zoper umetno viuo, pa kaj pomaga, ker ae ne izpolnjuje, kakor je povedal poslanec Miha Vošnjak v graškem deželnem zboru. Gosp. ces. namestnik je odgovoril, da ae bodo taki kaznovali, ako se mu naznanijo. No, ako bi se veaten komisar na Koroško. n. pr. v Celovec poslal, tukaj bi se labko prepričal, da ae potoči veo umetaega in pokvarjenega, nego pristnega vina. Ker je alovenski kmet svoje vino slabo prodajal, ziaven pa moral noaiti vieoka in težka plačila, zadela ga je tretja neareča, namreč revščina. Ta revščina ga še zdaj sili, da mora včaaih svoje vino prej prodati, nego je zrelo. in sicer za polovico prave cene, ali pa se zadolži, in mora plačevati obreati od dolga in tako ima dvojen davek: uni pa, ki vino sam naredi, nima davka. ne dragib delalcev, tak pač labko obogati. Zdaj se pa vprašajmo: Kako bi ae dalo pomagati? Kako bi zamogli naši vinogradniki svoje vino za pošteno ceno prodati in ogerskim ter avstrijanakim židom apet pivce prevzeti? Štajarski kmetje ste si že nekoliko pomagali, da ste si osnovali svoje posojilnice. katere vas varujejo oderuhov. Zdaj bi vatn jaz pa še svttoval. da si napravite vinske z a druge. Te si mialim tako uravnane: vaak vinski kraj ai postavi velik vinski hram, in ai izvoli nekaj poštenih mož, kateri vodijo vinako zadrugo. Kedar je kmet vino pridelal, mu ni treba kupcev iskati in blaga pod ceno prodajati, ampak on pripelje ves svoj pridelek v akupni bram. Načelnik, ali kdor je za to postavljen, zapiše natanko, koliko je vaak vina pripeljal in kateri aod, katera sorta je od tega ali od druzega. Ko je vino vaega kraja skupaj, začne ga zadruga prodajati. Kedar tuji kupci pridejo, in zvedo, da noben kmet nima nič vina, ampak da je že vae v zadružni kleti, potem ne morejo revnega kmeta nič stiskati, ampak plačati morajo ceno, kakor jo zadruga postavi. Revnim kmetom pa naj zadruga nekaj denarjev našteje, da imajo za prvo potrebo; ostalo pa dobijo, kedar se vino proda. Najbolje bo, če vsi kraji tako naredijo: da bo kupec, ko se mu vino v tem kraju predrago zdi, in ko odide v drugi kraj, tam našel zopet tako zadrugo, katera bo tudi pošteno ceno zahtevala Tako bo primoran. kupiti tu ali tam, vselej pa pri zadrugi. Kedar si zadruga nekoliko opomore, bo lahko revnim posestnikom tudi že spomladi kak goldinar naprej dala na račun jesenskega pridelka. Tako kmetom ne bo treba v atiskah dolgov delati; lepo in trdno bodo gospodarili z združeno močjo. Vodatvo zadruge bi se nioralo okrog pzirati in akrbeti, da najde dovolj kupcev ia spravi blago v denar, kateri ae potem kmetom izplača vsakemu, kar mu gre. Ako bi ae pa vino slabo prodajalo, poakrbeti mora zadruga, ki to ložej stori, nego posatničen poaeatnik. Agentov najeti ne kaže; kajti krčmarji večinoma gledajo le na dobiček, in ne bodo jemali vina od našib zadrug, ki poštenega blaga ne morejo po tistej ceni dati, kakor židovi svojo brozgo. S kivmarji na Koroškem ni nič, te je treba kar na strani pustiti. Naše vinake zadruge si morajo kupiti laatne hišice v Gradcu, Celovcu, Beljaku, Leobnu, Brucku, Volšperku in takih mestib, in dobiti morajo pravico, da smejo točiti svoje laatno vino. V Celovcu nek Madjar prav dobro toči, tudi nek štajaraki graščak ima dobro obiskauo vinsko pivnico. Ljudatvo že zna razločiti dobro vino od slabega, in bo naša natorna vina rado pilo, druge krčme pa popustilo. Kremarji so pa tukaj tabi, da irnajo rajši prazno hišo, ali pa aamo pivo točijo, prej ko bi ai naročili pošteno vino. V časih tudi židovsko vino po isti ceni plačajo, kakor se kupujejo naša vina, pa rajši vzamejo od žida ali Ogra iz golega sovraštva do Slovencev, katerim ne privoščijo zaslužka. Ljudstvo pa gre tje, kjer dobi dobro blago, zato mislim, da bodo naše pivnice dobro sbajale, ker bodo poateno blago labko celo nekaj boljši kup dajale, nego se dobi v tukajšnjib gostilnicah. Tu je vino sploh po 48 kr. liter; če ga bo vinaka zadruga boljšega točila liter po 36 kr., bo imela doati kupcev, in še sama lep dohodek. Ker ena sama zadruga ne more v vsakem mestu kupiti svoje biše, naj se združijo vse slovenske zadruge v ta namen, in naj ae dogovorijo, v katerem mestu se toči to, v katerem drugo vino. Stanovanja v najem vzeti, ne kaže, ker bodo sovražniki toliko časa vrtali in spletke kovali, da našo zadrugo zopet iz hiše preženejo.