Maja Andric, Tjaša Tolar in Borut Toškan Okoljska arheologija in paleoekologija: palinologija, arheobotanika in arheozoologija Recenzenti Mateja Belak, Jana Horvat, Katarina Cufar, Irena Debeljak, Janez Dirjec, Andrej Gaspari, Špela Gorican, Andrej Martincic, Nejc Jogan, Elena Leghissa, Tom Levanic, Primož Pavlin, Andrej Pleterski, Marjeta Šašel Kos, Urban Šilc Urednica Jana Horvat Jezikovni pregled Urška Kosec Tehnicna ureditev in prelom Mateja Belak Risbe Tamara Korošec Fotografije Drago Valoh, Marko Zaplatil, Maja Andric, Tjaša Tolar Oblikovanje platnic Tamara Korošec Izdajatelj Inštitut za arheologijo ZRC SAZU Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Zanju Anton Velušcek, Oto Luthar Glavni urednik založbe Aleš Pogacnik Tisk Collegium Graphicum, d. o. o. Naklada 210 Izid knjige sta podprla Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS Ljubljana 2016; prva izdaja, prvi natis Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610503484. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 902:56 56:574 ANDRIC, Maja .logija / Maja Andric, Tjaša Tolar in Borut Toškan ; [risbe Tamara Korošec ; fotografije Drago Valoh ... et al.]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016 ISBN 978-961-254-872-8 1. Tolar, Tjaša, 1977- 2. Toškan, Borut, 1973­283335936 © 2016, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Založba ZRC Vse pravice pridržane. Noben del te knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic. .cirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. KAZALO SPREMNA BESEDA ............................................................................................................................ 5 I. del: SPLOŠNO .................................................................................................... 7 1 PALINOLOGIJA (Maja Andric) ..................................................................................................... 9 1.1 Zgodovina raziskav .................................................................................................................. 9 1.2 Nastanek in zgradba pelodnih zrn ....................................................................................... 12 1.3 Tafonomija – v kakšnih razmerah se ohrani pelod in kako nastaja fosilni pelodni zapis? ...................................................................................................................................... 15 1.4 Vzorcenje in shranjevanje vzorcev ....................................................................................... 18 1.5 Laboratorijska priprava vzorcev ........................................................................................... 24 1.6 Analiza vzorcev: identifikacija in kvantifikacija peloda, opis sedimenta, dolocanje koncentracije mikroskopskega oglja in starosti sedimenta ................................................ 29 1.7 Interpretacija palinoloških rezultatov .................................................................................. 35 2 ARHEOBOTANIKA (Tjaša Tolar) ............................................................................................... 43 2.1 Zgodovina raziskav ................................................................................................................ 43 2.2 Tipi rastlinskih makroostankov z arheoloških najdišc ...................................................... 46 2.3 Tafonomija ............................................................................................................................. 56 2.4 Vzorcenje in shranjevanje vzorcev ....................................................................................... 59 2.5 Laboratorijska priprava vzorcev ........................................................................................... 66 2.6 Analiza rastlinskih makroostankov: razvršcanje, identifikacija, kvantifikacija ............... 70 2.7 Interpretacija arheobotanicnih rezultatov ........................................................................... 76 3 ARHEOZOOLOGIJA (Borut Toškan) ......................................................................................... 81 3.1 Zgodovina raziskav ................................................................................................................ 81 3.2 Tipi arheozooloških ostankov .............................................................................................. 83 3.3 Tafonomija ............................................................................................................................. 91 3.4 Vzorcenje in shranjevanje vzorcev ....................................................................................... 94 3.5 Laboratorijska priprava vzorcev ......................................................................................... 101 3.6 Analiza arheozooloških ostankov: opredelitev, opis in kvantifikacija ............................ 103 3.7 Interpretacija arheozooloških rezultatov ........................................................................... 119 II. del: PRIMERI PALEOOKOLJSKIH RAZISKAV ....................................... 125 UVOD .............................................................................................................................................. 127 Taksonomija rastlin in živali .................................................................................................... 127 Casovne skale ............................................................................................................................. 129 1 PRIMERNA IZBIRA OSNOVNIH METOD DELA ................................................................. 133 1.1 Vpliv števila vzorcev na kakovost palinološke raziskave (Palinologija) ......................... 133 1.2 Odvzem vzorcev za arheobotanicne raziskave (Arheobotanika) .................................... 142 1.3 Primerne metode dela za vzorce sedimenta, prepojene z vodo (Arheobotanika) ......... 148 1.4 Pomen vzorcenja z mokrim sejanjem v arheozoologiji (Arheozoologija) ...................... 150 2 NEKATERE RASTLINE SO V FOSILNEM ZAPISU VIDNEJŠE KOT DRUGE ................... 159 2.1 Ledenodobni srednjeevropski gozdovi (Palinologija) ....................................................... 159 2.2 Možnosti in omejitve palinoloških raziskav vlažnih kontekstov na arheoloških najdišcih (Palinologija) ......................................................................................................... 161 2.3 Spekter arheobotanicnih ostankov iz zoglenelih in z vodo prepojenih sedimentov (Arheobotanika)..................................................................................................................... 166 2.4 Prevelika ali premajhna zastopanost nekaterih rastlinskih taksonov (Arheobotanika)..... 168 3 DIVJE ALI UDOMACENO/KULTIVIRANO? ........................................................................ 173 3.1 Kako zanesljiv pokazatelj zacetka kultivacije žit je pelod? (Palinologija) ....................... 174 3.2 Ampelomorfologija (Arheobotanika) ................................................................................. 176 3.3 Lan (Linum usitatissimum) kultiviran kot oljna ali tekstilna rastlina? (Arheobotanika) ...... 180 3.4 Moderni pristopi k raziskovanju zacetkov udomacevanja živali (Arheozoologija)........ 181 4 NEKDANJE GOSPODARSTVO: VPLIV IN PRILAGODITEV CLOVEKA NA OKOLJE ... 187 4.1 Nastanek neolitske in današnje kulturne krajine v Beli krajini (Palinologija)................ 187 4.2 Zgodnje poljedelstvo med življenjem obalpskih kolišc (Arheobotanika)........................ 195 4.3 Po sledeh zacetka uvajanja zaprte reje prašicev v srednjeveški Evropi (Arheozoologija)... 204 5 PALEOOKOLJE ........................................................................................................................... 211 5.1 Poznoglacialna in holocenska vegetacija na Ljubljanskem barju ter vpliv kolišcarjev na nekdanje okolje (Palinologija)......................................................................................... 211 5.2 Z vodo prepojeni arheobotanicni makroostanki razkrivajo vec (Arheobotanika)......... 217 5.3 Mali sesalci kot orodje za prepoznavanje paleookoljskih sprememb (Arheozoologija)...... 220 6 PODNEBNE IN GOSPODARSKE SPREMEMBE V PROSTORU IN CASU ......................... 227 6.1 Vpliv podnebja na vegetacijo (Palinologija) ..................................................................... 227 6.2 Govedoreja v jugovzhodnih Alpah med vzponom in padcem Rimske države (Arheozoologija) .................................................................................................................... 239 7 IZPOVEDNA VREDNOST PO PRESOJI ODVZETIH VZORCEV ........................................ 245 7.1 Fosilni iztrebki ali koproliti (Arheobotanika).................................................................... 245 7.2 Material iz nepopolno žganega predmeta, izdelanega iz gline (Arheobotanika)............ 249 7.3 Ostanki tekstila, vrvi ali sukanca (Arheobotanika)........................................................... 251 8 ARHEOZOOLOGIJA IN ZOOARHEOLOGIJA ....................................................................... 255 8.1 O kultu jamskega medveda (Arheozoologija) ................................................................... 255 LITERATURA ................................................................................................................................. 261 SLOVARCKA .................................................................................................................................. 303 Slovarcek strokovnih izrazov .................................................................................................... 303 Slovarcek angleških strokovnih izrazov ................................................................................... 316 PRILOGE ......................................................................................................................................... 318 Priloga 1: Dokumentiranje spiranja sedimenta iz kulturne plasti za analizo rastlinskih makroostankov ...................................................................................................................... 318 Priloga 2: Klasifikacija materiala v vzorcu/podvzorcu ........................................................... 319 Priloga 3: Arheobotanicna tabela ............................................................................................. 320 Spremna beseda Raziskovanje rastlinskih in živalskih ostankov z arheoloških najdišc ima na Sloven.skem dolgo tradicijo, katere zacetki segajo v drugo polovico 19. stoletja. Vecina lokalnih arheologov je sicer tovrstne naravoslovne analize dolga desetletja razumevala kvecjemu kot zanimive okraske in jih pri interpretaciji preucevanih najdišc pravzaprav ni kaj prida upoštevala, v zadnjem casu pa smo tudi na tem podrocju opazili ociten napredek. Med prve znanilce takšnih sprememb kaže prišteti dela Ivana Turka (npr. Turk in Dirjec 1988–89; 1990; 1991; Turk s sod. 1992; 1993), o celovitejšem vkljucevanju naravoslovja .zorno pricajo tudi, denimo, enakopravna objava paleobotanicnega in arheozoološkega poglavja v pregledno zasnovani 50. številki osrednje slovenske arheološke revije Arheološki vestnik (Bartosiewicz 1999a; Culiberg 1999) in organizacija delovnih srecanj, namenjenih predstavitvi naravoslovnih raziskav premicne arheološke dedišcine (npr. Istenic [ur.] 2010). V objavi prispevkov z ene izmed takšnih delavnic iz leta 2009 je bilo izpod peresa pristnega arheologa tako že mogoce prebrati tudi naslednjo misel: ‘V zadnjih letih so postale naravoslovne analize stalnica pri raziskovanju precejšnjega števila arheoloških najdišc, kar omogoca dvig njihove interpretacije na precej višjo raven’ (Crešnar 2010, 98).Žal pa je praksa pokazala, da sama želja po enakopravnejšem vkljucevanju naravoslovja v arheološke raziskave pogosto ni dovolj zaradi nezadostne seznanjenosti z osnovnimi problematikami, ki jih palinologija, arheobotanika in arheozoologija lahko naslavljajo, in s pastmi, ki prežijo predvsem na ravni vzorcenja arheobioloških najdb. Od tod povod za pripravo prvega prirocnika o okoljski arheologiji in paleoekologiji pri nas, katerega poglavitni namen je ravno prispevati k zapolnitvi omenjene vrzeli. Ob pripravi knjige smo njeni avtorji poskušali slediti trem ciljem. V prvi vrsti smo želeli obogatiti resnici na ljubo zelo piclo ponudbo univerzitetnih ucbenikov, ki obrav.navajo palinološko, arheobotanicno in arheozoološko problematiko, in s tem obenem prispevati tudi k razvoju slovenske strokovne terminologije. Knjiga se tako lahko uporablja kot univerzitetni ucbenik pri dodiplomskem študiju arheologije, upamo pa, da ga bodo lahko koristno uporabili tudi študenti drugih ved (npr. biologije, geologije, geografije, gozdarstva, varstva narave itd.). Delo pa nikakor ni namenjeno samo študentom! Upamo, da bo prirocnik pomagal tudi že aktivnim raziskovalcem in da bo prispeval k postopni odpravi “komunikacijskih šumov”, ki prepogosto obremenjujejo odnos med (terenskimi) arheologi in bioarheologi. Ob celoviti, a obenem ne prevec zapleteni predstavitvi teoreticnih osnov palinologije, arheobotanike in arheozoologije, njihovih glavnih metodoloških prednosti in omejitev ter podajanju številnih konkretnih primerov arheobioloških raziskav pa želi biti knjiga zanimivo branje tudi raziskovalcem drugih ved, bodisi kot motivacija za vkljucitev to.vrstnih študij v njihovo raziskovalno delo bodisi preprosto kot pripomocek za razširitev njihovih obzorij. Tretje ciljno bralstvo je nestrokovna zainteresirana javnost. Dejstvo je, da so zaradi majhnega števila aktivnih raziskovalcev na palinološkem, arheobotanicnem in arheozoolo­škem podrocju pri nas rezultati tovrstnih raziskav širši javnosti slabše znani. Vecina objav je namrec namenjena drugim raziskovalcem in se pojavlja v obliki znanstvenih clankov in monografij. V tem casu se je nabralo tudi nekaj poljudnoznanstvenih prispevkov (glej npr. Pavšic 1997; Toškan 2002; 2004; 2012; Govedic 2005; Andric 2008; Andric in Lane 2011; Tolar in Toškan 2012; Tolar 2013a), po katerih posega najširša javnost. V našem prostoru torej najbolj manjka predvsem arheobiološka literatura za nekoliko zahtevnejše laicne bralce; odslej bi morala biti ta vrzel nekoliko manjša. Knjiga je v organizacijskem smislu razdeljena na dva dela. Prvi, splošni del je po­svecen teoreticni predstavitvi vsake izmed treh ved. Orisu osnovnih vrst palinoloških, arheobotanicnih in arheozooloških najdb ter razmer, v kakršnih se takšne najdbe od­lagajo in ohranjajo v sedimentu, sledi predstavitev poglavitnih raziskovalnih metod in najpomembnejših interpretativnih okvirjev. Pri tem so nekateri poudarki, ki so za razumevanje besedila še posebej pomembni, podani v nekoliko razširjeni obliki kot t.  i. uokvirjena besedila (glej npr. str. 34). V drugem delu knjige, naslovljenem Primeri paleookoljskih raziskav, sta na kratko povzeta dobra dva ducata razlicnih študij tako s slovenskega ozemlja kot iz tujine. Te prikazujejo uporabnost okoljske arheologije pri obravnavi razlicnih arheološko pomembnih problematik (npr. nekdanje gospodarstvo, kultiviranje rastlin in udomacevanje živali, paleookolje), obenem pa nazorno potrjujejo že v prvem delu izpostavljen pomen primerne izbire osnovnih metod dela. Opisani strukturi knjige sledi tudi uporabljen nacin sklicevanja na posamezna poglavja, npr. I.  del/2.1 (tj. poglavje 2.1 v prvem, splošnem delu knjige) ali II. del/4.1 (tj. poglavje 4.1 v drugem delu). V nasprotju s tem je pri sklicevanju na uokvirjena besedila navedena kar ustrezna številka strani (npr. glej uokvirjeno besedilo na str. 65). Pomemben del knjige je bogat seznam temeljne podrocne literature, ki ponuja poglo­bljen vpogled v posamezne od predstavljenih problematik. Na zadnjih straneh najdemo slovarcek bralcu nemara manj znanih strokovnih izrazov (v besedilu so zapisane s krep­kimi crkami) in seznam poslovenjenih izrazov iz anglešcine, ki v našem prostoru še niso uveljavljeni, so pa specificni za vsako izmed treh predstavljenih ved. Na koncu naj se kot avtorji zahvalimo vsem sodelavcem, ki so pomagali pri nastankute knjige. Še posebej bi želeli izpostaviti oblikovalca graficnega gradiva Tamaro Korošec in Dragutina Valoha, lektorico Urško Kosec, postavljavko besedila Matejo Belak ter ured­nico Jano Horvat. D. Valoh je, poleg Marka Zaplatila in piscev knjige, zaslužen za vecino fotografij. V vseh drugih primerih so avtorji fotografij navedeni v podpisu posamezne slike. Zelo dragocena je bila seveda tudi pomoc številnih recenzentov (Mateja Belak,Jana Horvat, Katarina Cufar, Irena Debeljak, Janez Dirjec, Andrej Gaspari, Špela Gori-can, Andrej Martincic, Nejc Jogan, Elena Leghissa, Tom Levanic, Primož Pavlin, AndrejPleterski, Marjeta Šašel Kos in Urban Šilc). Najlepša hvala vsem za dobro opravljeno delo. Dolžna zahvala pa gre vsekakor tudi Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, ki je prvi v slovenskem prostoru zacutil nujo po rutinskem vkljucevanju okoljske arheologije in paleoekologije v temeljne arheološke raziskave. I. del: SPLOŠNO 1 Palinologija Palinologija je veda, ki se ukvarja z analizo cvetnega prahu (peloda) in spor nekdanjih in današnjih rastlin. Najvec palinologov proucuje fosilna pelodna zrna (paleopalinologija), ki so se v preteklosti odlagala v jezerih in mocvirjih, po cemer lahko sklepamo, kakšen je bil razvoj rastlinstva. V sodelovanju z drugimi vedami proucujemo tudi vpliv cloveka, podnebnih nihanj in drugih okoljskih procesov na vegetacijo, da bi bolje razumeli, zakaj in kako se (je) spreminja(la) nekdanja in današnja pokrajina. Poleg proucevanja nekdanje vegetacije, predstavljenega v tej knjigi, se palinološka raziskovalna metoda lahko uporablja še na številnih drugih podrocjih, naj omenimo samo nekatera: aeropalinologija, taksono­mija, genetika, agronomija, cebelarstvo (melisopalinologija), geologija (paleontologija, naftna stratigrafija), ekologija in kriminalistika. 1.1 Zgodovina raziskav Palinologija je razmeroma mlada veda, njen razvoj pa povezan z razvojem mikroskopije. Prvo mikroskopsko opazovanje pelodnih zrn sega v 19. stoletje našega štetja, prve prave palinološke raziskave pa so se zacele leta 1916, ko je L. von Post na predavanju v Oslu predstavil prvi pelodni diagram (Faegri in Iversen 1989). Palinologi so sprva proucevali cvetni prah s šotišc severne Evrope, da bi ugotovili nekdanjo vegetacijo in podnebje. Zaradi razširitve raziskav v druge dele Evrope, kjer so prevladovala jezera in mocvirja z bolj mineralnimi sedimenti, je bilo treba palinološki laboratorijski postopek izboljšati. Palinologi so za odstranitev silikatov zaceli uporabljati fluorovodikovo kislino (Assarson in Granlund 1924), za odstranjevanje celuloze pa acetolizo (Erdtman 1934). Nova metoda je omogocila analizo tudi bolj mineralnih sedimentov in štetje vecjega števila pelodnih zrn na vzorec (Faegri in Iversen 1989). Z razvojem vede so se spreminjala tudi raziskovalna vprašanja. Medtem ko je bil von Post po osnovni izobrazbi geolog in ga je zanimalo predvsem nekdanje rastlinstvo, stra­tigrafija in podnebje, se je v tridesetih letih 20. stoletja s palinologijo zacelo ukvarjati vse vec botanikov, ki so se posvecali novim raziskovalnim temam, kot so zgodovina razvoja gozda, odprtost pokrajine (razmerje med pelodom dreves in drugih rastlin, Firbas 1934) in spremembe vegetacije ob prehodu na kmetovanje v neolitiku (Iversen 1941). Z uvedbo radiokarbonskega datiranja (Arnold in Libby 1951) in razvojem geokemicnih metod (npr. analizo stabilnih izotopov kisika, Shackleton in Opdyke 1973) ter multidisciplinarnih raziskovalnih pristopov je stratigrafska palinologija zacela izgubljati primat pri dolocanju starosti sedimenta in paleoklimatoloških študijah. V zadnjih desetletjih je palinologija doživela razvoj na številnih podrocjih, npr. pri uporabi matematicnih metod za analizo palinoloških podatkov (Birks in Gordon 1985; Birks s sod. [ur.] 2012) in primerjavi peloda z okoliško vegetacijo (Bradshaw in Webb 1985), modeliranju širjenja peloda (npr. Sugita 1994), proucevanju biotske raznovrstnost in varstvu narave (Willis in Birks 2006) ter genetiki in biogeografiji (Petit s sod. 2003; Cheddadi s sod. 2006; Magri s sod. 2006). Vse bolj pa se uveljavljajo tudi multidisci­plinarni raziskovalni pristopi, v okviru katerih palinologi v sodelovanju z raziskovalci drugih ved proucujemo vzroke (podnebje, clovekov vpliv ali drugi ekološki dejavniki) za spremembe vegetacije. Cilj palinologov zato že dolgo ni vec samo rekonstrukcija nekdanje vegetacije, ampak želimo bolje razumeti okoljske procese in soodvisnost dejavnikov, ki oblikujejo nekdanjo, današnjo in prihodnjo pokrajino. Nekaj primerov takšnih raziskav je predstavljenih v drugem delu knjige. Palinološke raziskave v Sloveniji niso mnogo zaostajale za skandinavskimi. Že leta 1923 je prve pelodne analize v Sloveniji opravil F. Firbas (Firbas 1923). Firbas je na Ljubljanskem barju v plasteh šote nad jezersko kredo (za katero je menil, da je ledenodobna) analiziral pelodni zapis, da bi proucil zgodovino razvoja holocenske gozdne vegetacije (Šercelj 1996). Po drugi svetovni vojni je pelodno analizo nadaljevala A. Budnar-Tregubov, ki je raziskala profil iz Nevelj pri Kamniku, barja na Pokljuki in Pohorju ter premogovniške plasti v Kanižarici in Kocevju (Budnar-Lipoglavšek 1944; Budnar-Tregubov 1958; 1961). Leta 1954 je bil v okviru Sekcije za arheologijo pri Slovenski akademiji znanosti inumetnosti (SAZU) ustanovljen palinološki laboratorij, ki ga je vodil A. Šercelj. Šercelj se je veliko ukvarjal s postglacialnim razvojem vegetacije v Sloveniji in proucevanjem gozdnih faz južno od Alp. Palinološke raziskave in analiza makroskopskega oglja in lesaz arheoloških najdišc so potekale po vsej Sloveniji (Šercelj 1996; Culiberg in Zupancic 2002). Najvec raziskav pleistocenskih in holocenskih sedimentov je bilo opravljenih na Ljubljanskem barju, kjer sta bili med letoma 1959 in 1962 zvrtani dve, 105 in 117 metrovgloboki geološki vrtini, najstarejša domnevno sega v cas mindelskega stadiala (Šercelj 1965; 1966; Grimšicar in Ocepek 1967; Pohar s sod. 2002). V obeh vrtinah so se izmenjavale plasti proda, peska in gline (z razlicno kolicino karbonatov in organskih snovi), številne sovsebovale pelod. Na osnovi teh podatkov je Šercelj rekonstruiral nekdanje okolje (rastlin­stvo in posredno podnebje) in tektonsko dogajanje na Ljubljanskem barju (Šercelj 1965). Pomembne so bile tudi raziskave mnogo mlajših plasti z arheoloških najdišc, ki so se, v tesnem sodelovanju z arheologi, nadaljevale tudi še po letu 1979, ko se je palinološki laboratorij preselil na Inštitut za biologijo SAZU (današnji Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU). V sedemdesetih letih se je z raziskavami peloda, lesa in oglja z arheoloških najdišc zacela ukvarjati tudi M. Culiberg, ki je v Sloveniji uvedla novo raziskovalno me-todo – analizo semen in plodov z arheoloških najdišc (npr. Culiberg 1988; 1991; Culibergin Šercelj 1980; 1991; glej I. del/2.1). Še prav posebej bogate z makroskopskimi ostanki rastlin so kulturne plasti kolišcarskih naselbin na Ljubljanskem barju. Sl. 1: V prašnikih cvetnic nastajajo tetrade – skupki štirih pelodnih zrn, ki se pozneje pri vecini rastlin locijo. Zreli prašniki se odprejo, pelod pa se prenese do brazde, kjer se zgodi oprašitev. Na sliki so socvetja (a) in pelodno zrno (b) bukve (Fagus sylvatica). Zgradba pelodne ovojnice po predlogi: Faegri in Iversen 1989, 222, sl. 11.4 in Moore s sod. 1991, 64, sl. 5.2. Leta 2003 je bil na Inštitutu za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademiije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) ustanovljen palinološki laboratorij, kjer se ukvarjamo s proucevanjem poznoglacialne in holocenske vegetacije ter clovekovega vpliva na okolje v razlicnih arheoloških obdobjih (spletna stran: http://iza2.zrc-sazu.si/ sl/oddelek/9279#v). Najmlajši palinološki vedi v Sloveniji sta melisopalinologija in aeropalinologija. Od leta 1996 naprej program spremljanja in napovedovanja obremenjenosti zraka z alergogenim cvetnim prahom ter raziskovanja na tem podrocju izvaja A. Kofol Seliger z Inštituta za varovanje zdravja RS, A. Kandolf s Cebelarske zveze Slovenije pa se ukvarja z analizo cvetnega prahu v medu. 1.2 Nastanek in zgradba pelodnih zrn Pelodna zrna nastajajo v prašnikih cvetnic, ki so moški spolni organi cveta. Tam z mejotsko delitvijo materinskih celic sporogenega tkiva nastanejo tetrade, ki jih sestavljajo štiri haploidne mikrospore (sl. 1). Tetrade se razvijejo v štiri pelodna zrna, ki vsebujejo dedni zapis rastline. Ko pelod dozori, se stene prašnikov razpocijo, pelod se sprosti v zrak in prenese do ženskega dela cveta (brazde cvetnega pestica), kjer pride do oprašitve, cemur sledi oploditev (pelodno jedro se združi z jajcecem). Pri nekaterih rastlinah prenaša pelod do pestica veter (vetrocvetke), pri drugih cvetove oprašujejo žuželke (žužkocvetke). Pri prenosu z vetrom se številna pelodna zrna izgubijo in ne dosežejo brazde, zato morajo vetrocvetke tvoriti veliko peloda. V posameznem socvetju npr. bukve (sl. 1) lahko nastane okrog 175.000 pelodnih zrn, posamezna macica breze pa lahko proizvede celo 6 milijonov pelodnih zrn (Moore s sod. 1991, 182). Tudi rdeci bor (sl. 2), ki je vetrocvetka, tvori veliko peloda, medtem ko v prašniku detelje, ki je žužkocvetka, nastane le pribl. 220 pelodnih zrn (Moore s sod. 1991, 182). Pelodna zrna so obdana z ovojnico, ki gametofit šciti pred poškodbami med potovanjem do brazde, preprecuje pa tudi izsušitev, kar je pomembno še zlasti pri sporah praprotnic in mahov. Pelodna ovojnica je zgrajena iz dveh plasti (sl. 1). Zunanja plast (eksina) vse­buje sporopolenin in manjše kolicine polisaharidov (Brooks in Shaw 1968). Notranjo plast (intino), ki je po zgradbi zelo podobna celicni membrani, sestavlja celuloza. Intina je obcutljivejša kot eksina in med fosilizacijo hitro propade, medtem ko je eksina zaradi Sl. 2: V samo enem moškem cvetu rde-cega bora (Pinus sylvestris) lahko nastane 160.000 pelodnih zrn (Moore s sod. 1991). Sl. 3: Fotografija peloda: a) crne jelše (Alnus glutinosa), b) puhastega hrasta (Quercus pubescens) in c) crnega bora (Pinus nigra). Svetlobni mikroskop, 400-kratna povecava. svoje inertne kemicne sestave zelo obstojna (prenese kuhanje v kislinah - glej I. del/1.5, str. 26). V ugodnih razmerah (odsotnost oksidacije in aerobnih bakterij) eksina lahko preživi celo vec milijonov let (Faegri in Iversen 1989; Moore s sod. 1991). Eksino sestavljata dve plasti, endeksina in ekteksina (sl. 1). Spodnjo plast ekteksine pokrivajo palicasti izrastki (kolumele), ki so pri nekaterih pelodnih zrnih zrašceni v krovno plast, tektum. Pelodna zrna se med seboj razlikujejo tako po zgradbi ekteksine kot tudi po oblikovanosti zunanje površine tektuma. Ta je lahko gladka, prekrita z žlebici, izrastki ali mrežasto strukturo. Velika vecina pelodnih zrn ima tudi razlicno število brazd (kolpi) in/ali odprtin (pore), ki so pogosto razporejene simetricno okrog polarne osi in jih, poleg oblikovanosti površine, uporabljamo kot razlikovalne znake (sl. 1 in 4). Pelodno zrno leske npr. ima tri pore in zato sodi v skupino triporatnih pelodnih zrn, medtem ko so pelodna zrna hrasta trikolpatna (tri brazde, pelod ima znacilno hrapavo površino, sl. 3b in 4). Pelodna zrna, za katera je znacilna kombinacija brazd in por, se imenujejo kolporatna. Pelod bukve, ki sodi v skupino trikolporatnih pelodnih zrn, ima tri brazde, na sredini vsake brazde je pora (sl. 1 in 4). Funkcija pore je dvojna, po pristanku peloda na brazdi omogoca izmenjavo snovi med pelodom in okolico, po oprašitvi pa skozi to odprtino pelodno zrno požene pelodno cev do jajcne celice (Faegri in Iversen 1989, 230). Glede na obliko in zgradbo zunanje ovojnice (eksine) ter število por in brazd lahko dolocimo, kateremu rodu ali družini (mnogo redkeje vrsti) rastlin pelodno zrno pripada (sl. 4). Ker so si pelodna zrna razlicnih vrst iste družine pogosto zelo podobna (npr. vse trave imajo okrogla, monoporatna pelodna zrna), jih navadno ne moremo dolociti do vrste natancno. Identifikacija peloda dreves je lažja kot identifikacija peloda zeli, ker družine in rodovi drevesnih vrst tvorijo precej raznolik pelod, ki ga je razmeroma lahko prepoznati. Pelodno zrno jelše, npr., ima štiri do šest por, pelodno zrno hrasta tri braz­de, glavna znacilnost peloda bora pa sta zracna mešicka, s katerima pelodno zrno lažje potuje po zraku (sl. 3). 1.3 Tafonomija – v kakšnih razmerah se ohrani pelod in kako nastaja fosilni pelodni zapis? Med cvetenjem se pelod širi po zraku in odlaga v jezerih in mocvirjih. Rastlinstvo v okolici jezera se spreminja, z njim pa tudi sestava peloda, ki se odlaga v jezeru. Tako v jezerskem sedimentu, od najstarejših, najgloblje ležecih plasti, do mlajših plasti nad njimi, nastaja zapis razvoja vegetacije skozi cas (sl. 5). Ker je pelodna ovojnica (eksina) zelo odporna (glej I. del/1.2), se lahko v ustreznih razmerah, npr. ob pomanjkanju kisika v jezerih in mocvirjih, ohrani najmanj stoletja ali tisocletja dolgo. Fosilni zapis kopenskih rastlin sega v paleozoik. Najstarejše doslej odkrite spore pra­proti so stare okrog 450 milijonov let (ordovicij; Gray s sod. 1982), najstarejša pelodna zrna golosemenk so bila najdena v 360 milijonov let starih karbonskih plasteh (Traverse 1988), medtem ko se prvi pelod kritosemenk pojavi v kredi pred približno 140 milijoni let (Hughes 1976; Willis in McElwain 2002). Ceprav se pelodna zrna lahko ohranijo milijone let, je pelod hkrati tudi zelo obcutljiv na delovanje aerobnih mikroorganizmov, še zlasti bakterij in gliv, in ob stiku z zrakom lahko zelo hitro propade zaradi biološke ali kemicne oksidacije (Birks H. J. B. in Birks H. H. Sl. 4: Pelodna zrna se med seboj razlikujejo po obliki in številu ter razporeditvi por in/ali brazd. Na prvi sliki so predstavljeni osnovni pelodni tipi glede na število por in brazd, vsak v ekvatori­alnem in polarnem pogledu. Na drugi sliki so pelodna zrna, ki nimajo por/brazd in tista, ki tudi po dozoritvi peloda ostanejo v tetradah. Po predlogi: Faegri in Iversen 1989, 241–288 in Moore s sod. 1991, 68–69, sl. 5.4. 1980, 188). Ker se eksina najbolje ohrani ob stalnem prekritju z vodo, so za palinološke raziskave najprimernejši jezerski in mocvirski sedimenti. Pelod se dobro ohrani v majhnih in globokih jezerih, kjer navadno ni izrazitih hidroloških sprememb, mešanja sedimenta in oksidacije, in v visokih barjih, kjer je pelod pred napadom bakterij dodatno zašciten z nizkim pH. Izbira paleoekološkega najdišca je v veliki meri odvisna od cilja raziskave (glej I. del/1.7), zato palinološke raziskave ne potekajo samo na najdišcih z optimalno ohra­njenostjo peloda. Pelod se lahko ohrani tudi (glej Bennett in Willis 2001 in tam navedena literatura) v snegu in ledu (npr. Vareschi 1934; Bourgeois 1986), morskih (npr. Sánchez Gońi s sod. 1999) in jamskih sedimentih (npr. Carrión s sod. 1999), puhlici (npr. Fink in Kukla 1977; Sun s sod. 1997), v koprolitih (npr. Moe 1983; Rasmussen 1993; Akeret s sod. 1999; Kelso in Solomon 2006) in gnezdih glodavcev (Andreson in van Devender 1991). Pelod se izjemoma lahko ohrani tudi v ekstremno suhih razmerah (suhe jame in aridna obmocja), slanih tleh in v bližini kovinskih predmetov (kovinski ioni preprecujejo delo­vanje mikroorganizmov) ali pa na površini, na katero je bil nenadoma nasut material, ki je preprecil dostop zraka (npr. pod gomilami, nasipi ali vulkanskim pepelom; Dimbleby 1985). V vseh naštetih primerih je pri nacrtovanju raziskave in interpretaciji pelodnega zapisa potrebna previdnost in upoštevanje tafonomskih procesov na najdišcu. Npr. v jamah veter pelod navadno odlaga le v bližini jamskega vhoda (do pribl. 10 m od vhoda v jamo, Leroi-Gourhan 1956), medtem ko lahko posamezna pelodna zrna s površja globlje v jamo prinese tudi podzemna reka ali pa voda, ki kaplja s stropa (McGarry in Caseldine 2004 in tam navedena literatura). Ceprav odlaganje sedimenta v jamskem okolju navadno ni enakomerno, pelod pa je slabo ohranjen, so možnosti za ohranitev manjše kolicine peloda v kapnikih razmeroma dobre. Kapniki so tudi dober vir paleoklimatskih podatkov (npr. Niggemann s sod. 2003), ceprav je casovna locljivost fosilnega pelodnega zapisa zaradi njihove pocasne rasti lahko nekoliko slabša (McGarry in Caseldine 2004). Pelod so v jamo lahko prinesle živali na sebi (najden je bil npr. na kožuhu jamskega med-veda, arheološko najdišce Divje Babe; Turk in Kapun 2007; Culiberg 2007) ali pa je bil prinesen z živalskimi iztrebki, še zlasti ce se je jama uporabljala kot zatocišce za drobnico ali pa so v njej prebivali žužkojedi netopirji (Dimbleby 1985). Hrano in rastline, ki so se uporabljale pri izdelavi ležišc, so v jame pogosto prinašali tudi ljudje (Dimbleby 1985, 125–129 in tam navedena literatura; Coles s sod. 1989). Pelod se (v nasprotju z jezerskimi in mocvirskimi sedimenti) zelo redko ohrani tudi v tleh, kjer potekajo pedološki procesi. Najdemo ga lahko le v kislih tleh (pH < 5,5), kjer je zaradi manjše mikrobiološke aktivnosti dobro ohranjen, manj pa je tudi živali, ki bi ga lahko vertikalno premešale. Pelodni zapisi v talnih profilih z višjimi vrednostmi pH (pH > 5,5–6) so zaradi zapletenih pedoloških procesov (npr. navpicnega premikanja in/ ali mešanja sedimenta zaradi prisotnosti deževnikov) pogosto nezanesljivi, ohranjenost peloda pa je zelo slaba (Bryant in Holloway 1983; Dimbleby 1985). Pogosto prihaja tudi do selektivne degradacije peloda. Pelodna zrna rastlin z debelejšo ovojnico, npr. pelod rastlin iz družine radicevk (Cichoriaceae) in pelodna zrna in spore, ki vsebujejo vec sporopolenina (npr. kijasti lisicjak [Lycopodium], sladka koreninica [Polypodium] in lipa [Tilia]), se ohranijo, manjša, nežnejša pelodna zrna s tanjšo ovojnico (npr. javor [Acer] in brest [Ulmus]) pa propadejo (Havinga 1964; Birks H. J. B. in Birks H. H. 1980, 187–188; Dimbleby 1985, 8–9). V vzorcih z veliko mikrobiološko aktivnostjo je pelodna koncen­tracija zelo nizka, število pelodnih tipov pa manjše kot navadno. Upoštevati pa je treba tudi vpliv živali: cebele in cmrlji, ki gnezdijo v tleh, v svojih gnezdih lahko kopicijo pelod radicevk in drugih rastlin. Pelod se lahko ohrani tudi na nekaterih arheoloških najdišcih na mokrotnih tleh, npr. na kolišcih na Ljubljanskem barju in drugje v Evropi, kjer je zaradi vlažnih razmer in visoke gladine talne vode pelod dobro ohranjen na celotnem najdišcu. Na sušnejših ar­heoloških najdišcih se pelod lahko ohrani le izjemoma, v nekaterih vlažnejših kontekstih (jarki, vodne kotanje in vodnjaki), ki so bili navadno uporabljani le krajši cas. Plasti pod ravnjo talne vode, ki pogosto ležijo pod arheološkimi kulturnimi plastmi, so lahko dober vir podatkov o vegetaciji pred naselitvijo cloveka. V nasprotju z drugimi paleoekološkimi najdišci je na tafonomsko kompleksnih arheoloških najdišcih poleg peloda okoliških rastlin pogosteje prisoten tudi pelod kulturnih in drugih rastlin, ki jih je v naselje prinašal clo­vek (hrana, gradbeni material) ali pa so ga na najdišce prinesle domace živali (Dimbleby 1985, 138–149 in tam navedena literatura; Faegri in Iversen 1989, 175–199; Pearsall 2000, 270–279 in tam navedena literatura, sl. 6). 1.4 Vzorcenje in shranjevanje vzorcev Izbira najdišca in nacin vzorcenja se prilagajata cilju raziskave in naravnim danostim terena. V nadaljevanju podajam opis najpogostejših tehnik odvzema palinoloških vzorcev. Vsakokratno vzorcenje naj poteka po predhodnem dogovoru med sodelujocimi pri raziskavi.Še zlasti na arheoloških najdišcih je pomembno, da se arheolog(inja) še pred zacetkom izkopavanj z vsemi sodelujocimi pri raziskavi podrobno dogovori o nacinih vzorcenja. Nacrtovanje raziskave in vzorcenje na terenu sta izjemno pomembna: škoda, povzrocena z malomarnim, nezadostnim ali nepravilnim jemanjem in shranjevanjem palinoloških vzorcev je pozneje (v laboratoriju, za mikroskopom ali pisalno mizo) nepopravljiva! Pri jemanju vzorcev za palinološko raziskavo je pomembno cim daljše zaporedje ne­premešanega in nekontaminiranega sedimenta. Pri tem lahko uporabljamo dva osnovna nacina vzorcenja: palinološko vrtanje in vzorcenje z odprte površine. Vrtanje s palinološko vrtalno opremo je najpogostejši nacin vzorcenja jezerskih in mocvirskih sedimentov. Globina vrtine je omejena z globino kamninske podlage in teh-nicnimi zmožnostmi vrtalne opreme. Pred izbiro mesta vrtanja si lahko pomagamo s testnim vrtanjem z vrtalnikom “Hiller” (Fries in Hafsten 1965; sl. 7a). Ta vrtalnik ima na koncu vrtalne komore sveder, kar omo­goca lažje vrtanje tudi nekoliko tršega ali bolj vlaknatega sedimenta (npr. šotišca). Vrtanje poteka tako, da v zemljo potisnemo zaprto cev, notranjo komoro zavrtimo v nasprotni smeri urinega kazalca in zajamemo sediment. Vrtalno cev izvlecemo iz zemlje, z vrte­njem odpremo komoro in si ogledamo sediment, lahko pa vzamemo tudi testne vzorcke za analizo. Ta vrtalna oprema je lahka in preprosta za uporabo, glavna težava pa je, da med vrtanjem lahko pride do kontaminacije in premešanja sedimenta s svedrasto konico tudi še 20 cm pod ravnjo vzorcenja. Cišcenje ozke vrtalne komore, v kateri ni prostora za zadostno kolicino vzorca, je težavno. Celotnega jedra pa tudi ni mogoce nepoškodova­nega odstraniti iz vrtalne komore, jemljemo lahko le vzorcke iz posameznih globin. Zato vrtalna oprema “Hiller” ni priporocljiva pri sistematicni palinološki raziskavi, ampak se uporablja le za testiranje primernosti terena in kot pomoc pri izbiri mesta vrtanja (Faegri in Iversen 1989, 60–62; Moore s sod. 1991, 31–32). Za vzorcenje šotišc se pogosto uporablja “ruski” vrtalnik (Jowsey 1966; sl. 7b). Zaradi svoje ozke konice manj poškoduje sediment kot “Hiller”, vzorce sedimenta pa, podobno kot pri “Hillerju”, jemljemo z obracanjem polkrožne komore. Možnosti za kontaminacijo so pri “ruskem” vrtalniku mnogo manjše, jedro se z lahkoto odstrani iz komore, cišcenje opreme pa je preprostejše. Podobno kot vrtalna oprema “Hiller” ima tudi “ruski” vrtalnik majhno zmogljivost zajemanja vzorca, ni pa tudi najbolj primeren za vzorcenje zelo trdih ali pa zelo mehkih, z vodo prepojenih sedimentov (Moore s sod. 1991, 32–33). Najpogostejši tip palinološke vrtalne opreme je vrtalnik “Livingstone” z batom (sl. 7c, 9). Prvotno vrtalno opremo je nacrtoval D. A. Livingstone (1955), danes pa se najpogosteje uporablja Wrightova inacica (Wright 1967) s kovinsko vrtalno cevjo (komoro), v kateri je premicni bat na palici kvadratnega preseka. Premer z gumo obdanega bata se lahko spre­minja, pri cemer se moc tesnjenja prilagaja trdoti vzorcenega sedimenta. Vrtanje poteka tako, da v zemljo porinemo vrtalno komoro (sl. 8a). Na spodnjem koncu komore je bat, ki zapira cev in preprecuje, da bi med spušcanjem opreme s sten vrtine zajemali sediment. Ko dosežemo globino, na kateri želimo zaceti vrtanje (v našem primeru na sliki 8 je to 1 m), sprostimo mehanizem, ki zadržuje bat na spodnjem koncu cevi. To lahko naredimo Sl. 7: Najpogostejši tipi palinološke vrtalne opreme. a) Vrtalnik tipa “Hiller”, b) “ruski” vrtalnik, c) vrtalnik “Livingstone” na bat. Po predlogi: Faegri in Iversen 1989, sl. 4.5 in Moore s sod. 1991, sl. 3.2. na dva nacina: pri klasicni Wrightovi razlicici vrtalnika “Livingstone” dvignemo in zasu­kamo palico, pri modifikaciji “Stitz”, ki ima bat s kroglicnim mehanizmom, pa s potegom jeklene vrvi kroglice povlecemo navznoter. Sledi vrtanje: 1 meter dolgo vrtalno cev rocno ali z elektricnim kladivom (sl. 8b, 9) potisnemo navzdol, cev se napolni s sedimentom, bat pa z napeto jekleno vrvjo ostane na mestu. Ko vrtalno opremo potegnemo iz zemlje, sediment ostane v cevi zaradi nastalega vakuuma med sedimentom in batom (sl. 8c). Celo, nepremešano jedro vrtine iz vrtalne cevi potisnemo v napol prerezano plasticno cev (sl. 10) in ga skrbno zavijemo v prozorno folijo za shranjevanje živil, aluminijasto folijo in debel polivinil, da preprecimo kontaminacijo z današnjim pelodom in izsuševanje sedi­menta. Na plasticno cev in vsako plast ovoja napišemo ime najdišca (vrtine) ter oznacimo zgornji in spodnji konec ter globino. Nekateri raziskovalci namesto ekstrakcije vrtine na terenu v kovinsko cev vstavijo dodatno plasticno cev, ki jo, polno sedimenta, odpirajo šele v laboratoriju. Vzorce je treba cimprej shraniti v hladilnici, v temi in na temperaturi +4 °C. Na sobni temperaturi bi se sediment izsušil, pelod pa bi zaradi napada bakterij in gliv hitro propadel. Pri palinološkem vrtanju se najpogosteje uporablja vrtalna cev s premerom 6,5 ali 8,5 cm. Tanjša vrtalna komora je lažja, vendar pa je z debelejšo cevjo mogoce pridobiti vec sedimenta in s tem izvajati vecje število razlicnih raziskav na isti vrtini. Z vrtalno opremo “Livingstone” navadno vrtamo do 10 ali 15 metrov globoko, izjemoma in s prilagoditvijo vrtalne opreme pa celo nekaj deset metrov globoko. Navadno se vrta v eno- ali dvometrskih segmentih, ker pa Sl. 8: Nacin delovanja vrtalnika “Livingstone”: a) “Zaprto” vrtalno opremo potisnemo navzdol do globine, od koder želimo zaceti ali nadaljevati vrtanje. Na sliki je prikazano zajemanje sedimenta z globine 1–2 m. Bat, pritrjen na koncu vrtalne cevi, preprecuje, da bi med spušcanjem vrtalne opreme s sten vrtine zajemali kontaminiran sediment. Pri razlicici “Stizt” vrtalnika “Livingstone” potegnemo za jekleno vrv, kar sprosti bat. Pri klasicni razlicici “Livingstona” brez bata s kroglicnim mehanizmom kvadratno palico potegnemo navzgor in jo pritrdimo. b) Sledi vrtanje: vrtalno komoro porinemo navzdol, cev se napolni s sedimentom, bat ostane na mestu. c) Med dvigovanjem vrtine vzorec sedimenta ostane v cevi zaradi nastalega vakuuma med batom in sedimentom. d) Palinologi na vsakem najdišcu zvrtamo najmanj dve vrtini s prekrivajocimi se globinami (1–2 m, 2–3 m itd. in 0,5–1,5 m, 1,5–2,5 m itd.). Sl. 9: Palinološko vrtanje na Covnikovem barju Sl. 10: Ekstrakcija palinološke vrtine na terenu. (Solcavsko). Na Inštitutu za arheologijo ZRC Mokrišce Griblje, Bela krajina, ekipa Inštituta SAZU uporabljamo razlicico “Stitz” vrtalne za arheologijo ZRC SAZU. opreme “Livingstone”, ki je povezana z elektricnim kladivom “Makita” in prenosnim generatorjem. se lahko zgodi, da so posamezni deli vrtine, ki jih potegnemo iz zemlje, nekoliko krajši kot en oziroma dva metra, palinologi na vsakem najdišcu zvrtamo najmanj dve vzporedni vrtini. Prva vrtina pokriva segmente 0–1 m, 1–2 m itd., druga pa 0,5–1,5 m, 1,5–2,5 m itd. (sl. 8d). Vrtanje na jezerih, ki je najzahtevnejše, navadno poteka z dobro zasidrane vrtalne plošcadi (sl. 11). Druga možnost je, da na jezeru vrtamo pozimi, ko je prekrito z ledom. Takšno vrtanje izvajajo še zlasti na severu Evrope (Skandinavija), manj pa drugje, na nižjih geografskih širinah, kjer bi bilo zaradi tamkajšnjih toplejših zim tako pocetje lahko nevarno. Vzorce za palinološko raziskavo lahko jemljemo tudi z že odprtih (navpicnih) površin, npr. iz (profila) arheološke sonde, gradbenih jam ali erozijskih površin (Faegri in Iversen 1989, 58–60; Pearsall 2000, 279–280). Prednost takega vzorcenja so na profilu vidni deli, najprimernejši za jemanje vzorcev, glavna slabost pa, da nas omejuje globina izkopnega polja. Vzorcenje iz profila lahko izvajamo tudi na šotišcih, kadar nas zanima razvoj vege­tacije v zadnjih nekaj stoletjih. Takšno vzorcenje je primerno še zlasti na najdišcih, kjer bi bilo zaradi goste prekoreninjenosti in številnih plasti lesa vrtanje z vrtalno opremo “Livingstone” v zgornjem delu vrtine lahko težavno, medtem ko bi bilo kopanje jame do globine pribl. 50–100 cm preprostejše in cenejše kot palinološko vrtanje. Na arheoloških najdišcih vzorce za pelodno analizo jemljemo s kovinskimi škatlami iz profila sonde (sl. 12 in 13). Prednost vzorcenja s škatlami je v tem, da vzamemo celoten profil nepremešanega sedimenta, ki se je odlagal neposredno pred, med obstojem arheološke naselbine in po njem. Takšen nacin vzorcenja dopušca možnost, da se za tocno gostoto vzorcenja odlocimo šele pozneje, po opravljeni predhodni pelodni analizi, vzorca pa je dovolj tudi za radiokarbonsko datiranje. Pred vzorcenjem (sl. 13) profil sproti ocistimo, da odstranimo cvetni prah, ki je na površino padel iz zraka. Cistimo od zgoraj navzdol, s cistim orodjem, strgalom, strguljo (z vodoravnimi gibi, da ne mešamo starejšega in mlajšega sedimenta) ali nožem. Nato v profil zabijemo kovinske škatle. Priporocljivo je, da so iz nerjavecega jekla, debele pribl. 1–2 mm (ce so pretanke, se zvijejo, ce so predebele, jih je težko zabiti v profil), dolge 50 cm (lahko tudi krajše, ce bomo vzorce zacasno shra­njevali v hladilniku), širine najmanj pribl. 7 x 7 cm (lahko tudi vecje), U-preseka, z eno odprto stranico, ki je obrnjena proti profilu (glej sl. 13). Na vsaki škatli oznacimo zgornji in spodnji konec, globino in ime najdišca. Nato previdno odstranimo zemljo okrog škatle in jo, polno sedimenta, izlušcimo iz profila. Priporocljivo je, da se globina škatel deloma prekriva (npr. 0–50 cm, 40–90 cm), ker pri vzorcenju meljastega ali pešcenega sedimenta 2) Zabijanje kovinskih škatel. 3) Odstranjevanje zemlje okrog škatel. 4) Na koncu škatlo polno sedimenta previdno izlušcimo iz profila. Vzorce zavijemo in jih shranimo v hladilnico. spodnji del vzorca rad pade iz škatle. Vzorce zavijemo v prozorno folijo za shranjevanje živil, aluminijasto folijo in debel polivinil in jih shranimo v hladilnici pri temperaturi +4 °C. Navodila za vzorcenje s kratkim posnetkom vzorcenja iz profila so na voljo tudi na spletnih straneh Inštituta za arheologijo ZRC SAZU (http://iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/ kako-je-potrebno-vzeti-vzorce-za-pelodno-analizo#v). Poleg vzorcenja navpicnega stratigrafskega stolpca iz arheološkega profila lahko pali­nološke vzorce jemljemo tudi med samim arheološkim izkopavanjem, s sveže ocišcene površine, po posameznih kvadrantih ali kontekstih. V kombinaciji z analizo rastlinskih makrofosilov (glej I. del/2.4), arheozoološkimi (glej I. del/3.4) in arheološkimi raziskavami lahko takšno vzorcenje prispeva informacije o gospodarskih aktivnostih v naselbini (Pearsall 2000, 270–279; Maier in Harwath 2011). Vzorce, vsakic za pest sedimenta, shranjujemo v ciste, dobro zaprte vrecke. Tudi te vzorce je treba shraniti v hladilnici pri +4 °C. Na odrocnih terenih, kjer takojšen prevoz vzorcev v hladilnico ni mogoc, jih zacasno lahko shranimo tudi v hladilniku. Orodje za jemanje vzorcev po vsakem vzorcenju dobro oci­stimo, priporocljivo je cišcenje z destilirano vodo. Orodje naj se nikar ne cisti v bližnjem potoku ali luži, kjer je, še zlasti v pomladnih in poletnih mesecih, veliko peloda! Treba je še opozoriti, da palinološkega vzor-cenja zaradi nevarnosti kontaminacije s pelodom iz zraka ne smemo izvajati v dežju. Nekatera arheološka najdišca so presuha in zato neprimerna za pe­lodno analizo. Vendar pa tudi zno­traj takšnih najdišc lahko najdemo vlažnejša obmocja, npr. jarke, vodne kotanje ali vodnjake, kjer se je pelod morda ohranil. V teh primerih vzorce poberemo s kovinskimi škatlami ali pa, ce gre za plitvejše stratigrafske enote, s sveže ocišcene površine in jih shranimo v vrecke, kot je opisano zgoraj. Vcasih palinološko vzorcenje s škatlami ovirajo pešcene plasti in kamenje v profilu. V takih primerih lahko namesto kovinskih škatel upo­rabljamo vrecke (sl. 14). 1.5 Laboratorijska priprava vzorcev Vzorce pripravimo v palinološkem laboratoriju, kjer sediment kemicno obdelamo, da odstranimo organske in anorganske snovi, ki bi ovirale opazovanje pelodnih zrn. Vsak palinološki laboratorij mora imeti fumarij z dobro ventilacijo, zrak, ki ga dovajamo v laboratorij, pa mora biti precišcen. Tako se izognemo kontaminaciji s pelodom današnjih rastlin, ki ga je veliko v zraku še zlasti v pomladnih in poletnih mesecih. Na zacetku priprave palinoloških vzorcev vrtino iz hladilnice prinesemo v laboratorij in jo odvijemo. S površine z lopatico ocistimo pribl. 2–3 mm sedimenta zgornje plasti, da odstranimo morebitno kontaminacijo, ki se je lahko zgodila med vrtanjem ali zavija­njem in odvijanjem vzorcev. Z izbranih globin na vrtini vzamemo manjše (1 cm3) vzorce sedimenta (sl. 15). Sediment stresemo v epruvete in dodamo tablete, ki vsebujejo znano število spor kijastega lisicjaka (Lycopodium clavatum) ali pa dodamo raztopino z znano koncentracijo pelodnih zrn evkaliptusa (Eucalyptus). Dodana zrna bomo pozneje, med pelodno analizo, šteli hkrati s fosilnim pelodom in izracunali pelodno koncentracijo (= število pelodnih zrn na kubicni centimeter sedimenta). Za pelodno analizo navadno za­dostuje 1 cm3 sedimenta, ki lahko vsebuje vec tisoc ali celo vec deset tisoc pelodnih zrn. Ce je pelodna koncentracija v vzorcu nizka, potrebujemo za analizo dva ali vec kubicnih centimetrov sedimenta. Priprava posamezne serije vzorcev (8 ali 16 vzorcev hkrati) traja od tri do šest dni, odvisno od vrste sedimenta. Vzorcem v epruvetah dodajamo kemi­kalije, jih grejemo v vodni kopeli, da pospešimo reakcijo, in centrifugiramo. Med centrifugiranjem se pelod usede na dno epruvete, tekoce produkte re-akcije pa vsakokrat odlijemo. Na koncu laboratorijskega postopka v epruveti ostane le še nekaj kapljic vzorca, ki poleg peloda lahko vsebuje še ostanke drugih (organskih) snovi in mikroskop­sko oglje. Laboratorijski postopek je v veliki meri standardiziran, z manjšimi razlikami med laboratoriji. Ker se med postopkom uporablja kar nekaj zelo nevarnih kemikalij, se prve priprave palinoloških vzorcev nikar ne lotite sami! Usposabljanje za laboratorijsko delo naj poteka ob prisotnosti izkuše­nega palinologa. Najpogosteje se uporablja sledec palinološki laboratorijski postopek (po Bennett in Willis 2001, glej sl. 16): 1. Vzorcem v 50-mililitrskih epruvetah previdno in pocasi (karbonatni vzorci lahko burno reagirajo) dodamo 7-% klorovodikovo kislino (HCl) in dve tableti spor Lycopodium. Ko reakcija poneha, epruvete 30–45 minut grejemo v vodni kopeli pri pribl. 90 °C. Vodna kopel naj stoji v fumariju. Reakcijo lahko pospešimo z obcasnim mešanjem z mešalnimi palckami. Ta del laboratorijskega postopka odstranjuje karbonate. 2. Vzorce vsakic centrifugiramo najmanj tri minute pri vsaj 3000 obratih na minuto, priporocam nastavitve: 3200 obratov in 5 minut. Po centrifugiranju pelod ostane na dnu epruvete, raztopino HCl s produkti reakcije pa odlijemo. Vzorcem, ki vsebujejo velikokarbonatov, moramo dodati svežo 7-% HCl in postopek ponavljati. Še zlasti zahtevni so vzorci zbite ilovice na dolomitni podlagi, ki vsebuje magnezijev karbonat. Pri kuhanju v HCl se živo rumeno obarvajo. Pri takšnih vzorcih je kuhanje v 7-% HCl in centrifugiranje treba veckrat ponoviti. V tem delu postopka je pomembno, da odstranimo vse karbonate, v nasprotnem primeru bi pozneje, v 7. fazi laboratorijskega postopka, kalcij reagiral s fluorovodikovo kislino (HF) in bi nastala bela oborina, kalcijev fluorid (CaF2). 3. Vzorcem dodamo destilirano vodo in metanol (zmanjšuje specificno gostoto tekocine, zato se pelod lepše usede na dno epruvete), premešamo z mešalno palcko, centrifugira-mo (3200 obratov na minuto, 5 min) in odlijemo. V nadaljnjem opisu laboratorijskega postopka to fazo imenujem “spiranje z vodo”. 4. Vzorcem dodamo pribl. 10 ml 10-% natrijeve baze (NaOH) in jih za 5–10 minut pustimo v vodni kopeli. Vzorcev v vodni kopeli ne pušcajte daljši cas, ker to lahko unicipelod! Še vroce vzorce prelijemo skozi kovinska sita (z 180-mikrometrsko mrežico), jih z destilirano vodo speremo v drugo serijo epruvet, na koncu dodamo še metanol, takoj centrifugiramo in odlijemo. Ce so na sitih kakšni ostanki rastlinskih makrofosilov, jih shranimo. Kovinska sita je pred uporabo treba vedno ocistiti z žganjem nad Bunsenovim gorilnikom. 5. Ponovimo korak 3: vzorcke veckrat (najmanj petkrat) speremo z vodo. Spiranje ponavljamo toliko casa, dokler odlita tekocina ni popolnoma cista. Po nekaj spiranjih postane vzorec manj zlepljen in lahko zacnemo namesto mešalnih palck uporabljati stresalnik za epruvete. S kuhanjem v NaOH in s spiranjem z vodo odstranimo huminske kisline in drobce gline. 6. Dodamo 7-% HCl, centrifugiramo in odlijemo. S tem postopkom odstranimo karbonate, ki bi lahko še ostali v vzorcu in pozneje reagirali s HF. 7. Vzorcem dodamo 40-% HF in jih položimo v vodno kopel za pribl. 30 (šota) do 90 minut (meljasti sedimenti). Po kuhanju vzorcem dodamo metanol, epruvete zapremo, centrifugiramo in odlijemo. Ce so vzorci zelo pešceni, se lahko uporablja tudi 60-% HF ali pa postopek s 40-% HF še enkrat ponovimo. Med delom ves cas uporabljamo osebno zašcitno opremo (rokavice, predpasnik, šcitnik za obraz, dolge hlace in zaprte cevlje, sl. 17), ventilacijo je strogo prepovedano ugašati, v fumariju pa imamo vedno pripravljen tudi prašek in raztopino natrijevega karbonata (Na2CO3) za nevtralizacijo HF. Na vrata laboratorija namestimo opozorilno tablo, priporocljivo pa je tudi, da se med daljšim kuhanjem v fluorovodikovi kislini umaknemo iz laboratorija. Ker fluorovodikova kislina topi steklo, mora biti vsa laboratorijska oprema, ki bo v stiku s HF (npr. mešalne palcke, epruvete, posoda za shranjevanje HF), iz plastike, odporne na vroco fluoro­vodikovo kislino. Ce nimamo urejenih odtokov za delo s HF, odpadno kislino zbiramo v plasticnih posodah. HF iz vzorcev odstrani silikate, kar je še zlasti pomembno pri bolj mineralnih vzorcih. 8. Takoj po obdelavi s HF vzorcem dodamo 7-% HCl in jih kuhamo v vodni kopeli. Cas kuhanja mora biti najmanj enako dolg kot pri kuhanju v HF. Vzorce centrifugiramo, odlijemo. S tem postopkom smo odstra­nili produkte, nastale pri kuhanju vzorcev v HF. Zdaj je v epruvetah ostalo le še zelo malo sedimenta, in ker obstaja nevarnost, da bi pri vsakokratnem odlivanju izgubljali pelod, vzorce preselimo v manjše, 15-mililitrske epruvete. Vzorce speremo z vodo in metanolom, centrifugiramo in odlijemo. Pazimo, da po odlivanju v vzorcih ni ostalo prevec vode. 9. Dodamo koncentrirano ocetno kislino (CH3COOH), centrifugiramo, odlijemo. S spiranjem z ocetno kislino smo iz vzorca odstranili vodo. 10. Sledi acetoliza, pri kateri je priporocljiva uporaba osebne zašcitne opreme. Acetolizna mešanica je ob stiku z vodo namrec eksploziv­na, reagira podobno, kot ce bi vrocemu olju dodajali kapljice vode. Pripravimo acetolizno mešanico: v merilnem valju devetim delom acetanhidrida ([CH3CO]2O) zelo pocasi, po kapljicah, dodamo en del koncentrirane žveplove kisline (H2SO4), npr. 54 ml acetan­hidrida + 6 ml konc. H2SO4 (mešanice mora biti dovolj za vseh 16 vzorcev). Vzorcem zelo pocasi in previdno dodamo pribl. 3–5 ml ace-tolizne mešanice in jih za 3 minute postavimo v vodno kopel. Cilj acetolize je odstranitev celuloze, pri cemer se pelodna ovojnica rahlo obarva. Ob predolgem postopku acetolize pelod zelo hitro propade, zato je kuhanje v acetolizni mešanici le izjemoma lahko daljše kot tri minute (do najvec pribl. 10–15 minut, ce je pelod zelo dobro ohranjen in vzorec npr. vsebuje veliko celuloze, ki se je želimo znebiti). Vzorce vzamemo iz vodne kopeli, dodamo ocetno kislino, centrifugiramo, odlijemo in še enkrat speremo s hladno ocetno kislino. 11. Zdaj, ko smo odstranili vse produkte acetolize, vzorec trikrat speremo z destilirano vodo. Nevtralen pH je potreben za boljše obarvanje peloda. 12. Vzorcem dodamo dve kapljici 0,2-% safranina, zmešamo in speremo z vodo. Eksina se rdeckasto obarva, njena struktura postane lepše vidna, kar olajša identifikacijo pelodnih zrn. 13. Vzorcem dodamo terciarni butilalkohol (TBA = 2-methyl-2-propanol, C4H10O, pozimi, ko so temperature nekoliko nižje, je v trdnem agregatnem stanju in ga je treba pred uporabo segreti), centrifugiramo, odlijemo, nato pa vzorce iz 15-mililitrskih epruvet preselimo v male steklene ali plasticne epruvetke s pokrovckom, še enkrat centrifugiramo in odlijemo. TBA iz vzorcev odstrani vodo. Na koncu z zobotrebcem vzorcem dodamo še nekaj kapljic silikonskega olja z viskoznostjo 2000 cs. Pri nas sta v prosti prodaji silikonski olji DC 200 z viskoznostjo 30000 mPa.s in 1000 mPa.s, ki ju zmešamo v razmerju 1/5 : 4/5. Epruvetke v zaprti omari ali predalu (da se izognemo kontaminaciji s pelodom iz zraka) pustimo odprte na sobni temperaturi nekaj dni (vsakih nekaj ur vzorcke premešamo), da izhlapi ves TBA. Lahko pa jih posušimo tudi pri 50 °C. Zdaj so vzorci pripravljeni za štetje peloda (sl. 18). Po koncani pripravi vzorcev je vse laboratorijsko posodje treba skrbno ocistiti: epruvete, mešalne palcke, pokrovcke in drugo drobno opremo cez noc namocimo v vodi, ki smo ji dodali detergent za cišcenje laboratorijskega posodja. Naslednji dan jo skrbno operemo, speremo z vodo in splaknemo z destilirano vodo. Laboratorijski postopek lahko ustavimo vsakic, ko vzorce spiramo z vodo. Ce bomo laboratorijski postopek ustavili za dlje casa (npr. ob koncu tedna), je vzorce priporocljivo shraniti v hladilniku ali hladilnici. Laboratorijskega postopka ne smemo ustavljati med izvajanjem faz 4–5 (takoj po sejanju je vzorce treba vsaj še trikrat sprati z vodo), 7–8, 9–11 in 13. Pri nekaterih raziskovalcih je laboratorijski postopek malo drugacen: namesto NaOH uporabljajo kalijevo bazo (KOH) ali pa glino odstranjujejo z natrijevim pirofosfatom (Na4P2O7). Ce vzorci vsebujejo veliko smeti, ki so nekoliko manjše kot pelodna zrna (kot je to npr. pri morskih sedimentih), lahko za sejanje vzorcev uporabljamo tudi fina sita z 10-mikrometrsko najlonsko mrežico (ki jo cistimo z ultrazvokom), v tem primeru pelodna zrna ostanejo na mrežici. Namesto fluorovodikove kisline pri vecjih kolicinah zelo pešcenega (npr. jamskega) sedimenta lahko uporabljamo flotacijo v težki tekocini (npr. v cinkovem kloridu ZnCl2 s specificno gostoto 1,96): pelod je lažji in priplava na površje, težji sediment pa potone. Pelodna zrna lahko obarvamo tudi z barvilom fuksin, namesto silikonskega olja se lahko uporablja tudi glicerol (v tem primeru pelodna zrna rahlo nabreknejo, kar je treba upoštevati pri identifikaciji pelodnih zrn). Kakšno opremo mora imeti palinološki laboratorij? Za palinološki laboratorij je najpomembnejše, da v prostoru omejimo možnost kontaminacije z današnjim pelodom, ukrepi za varnost pri delu pa naj bodo optimal-ni. Prostor mora imeti fumarij z dobro ventilacijo in filtri, ki zadržujejo pelod. Rože v laboratoriju ali v sosednjem prostoru, kjer poteka štetje peloda, so prepovedane! V laboratoriju potrebujemo še destilirano vodo (ali deionizirano vodo s filtrom na cevi); voda iz vodovoda namrec lahko vsebuje pelod. Ce nimamo posebej urejenih odtokov za odlivanje in nevtraliziranje fluorovodikove kisline (HF) in drugih kemikalij, je od­padne snovi treba zbirati in odvažati. Oprema palinološkega laboratorija se bistveno ne razlikuje od opreme povprecnega laboratorija. Poleg fumarija z dobro ventilacijo potrebujemo še centrifugo, ki sprejme najmanj šestnajst 50-mililitrskih (in šestnajst 15-mililitrskih) epruvet in zmore najmanj 3000 obratov na minuto, ter vodno kopel za te epruvete, ki jo postavimo v fumarij. Poleg drobne laboratorijske opreme (mešalne palcke, liji, 180–200-mikrometrska sita, stresalnik za epruvete itd.) potrebujemo še plin­sko napeljavo (ki jo lahko nadomestimo z jeklenko plina propan-butan in Bunsenovim gorilnikom) in opremo za osebno zašcito pri delu s HF. Za štetje peloda potrebujemo svetlobni mikroskop, ki pa naj stoji v sosednjem prostoru, hlapi fluorovodikove kisline namrec razžirajo steklene dele mikroskopa (da o pljucih palinologa ne govorimo!). Varnost pri delu Pri pripravi palinoloških vzorcev veljajo podobni varnostni ukrepi kot pri delu v katerem koli drugem laboratoriju, vendar pa palinološki laboratorijski postopekvkljucuje nekaj specificnih faz dela, kjer je potrebna še prav posebna pazljivost. Še zlasti sta nevarni dve fazi laboratorijskega postopka: acetoliza in delo s fluorovodikovo kislino (HF). Fluorovodikova kislina je brezbarvna tekocina brez izrazitega vonja in povzroca mocne opekline kože in dihal, ko pride v krvni sistem, pa je tudi strupena, zato je pri delu potreben dober sistem prezracevanja in uporaba osebnih zašcitnih sredstev (rokavice, predpasnik in šcit za obraz) iz materiala, odpornega na HF. Za delo z vroco HF priporocam uporabo epruvet iz materiala polipropilen kopolimer (polypropylene copolymer, PPCO) proizvajalca Nalgene. Fluorovodikove kisline ne smemo shranjevati v steklenih posodah ali epruvetah (HF razjeda steklo!), med delom pa morata biti vseskozi na voljo prah in raztopina natrijevega karbonata (Na2CO3), ki se uporablja za nevtralizacijo morebitnega manjšega razlitja kisline v fumariju. Delo s HF naj poteka samo med rednim delovnim casom, na vratih laboratorija pa mora viseti opozorilni znak. Ob nesreci - razlitju vecje kolicine fluorovodikove kisline - je prostore treba izprazniti, reševalci, ki bi vstopali v laboratorij, da nevtralizirajo kislino, pa morajo nositi dihalne maske. Shranjevanje vecjih kolicin fluorovodikove kisline v laboratoriju ni priporocljivo (v laboratoriju nikoli nimam vec kot pribl. 3–4 litre HF naenkrat). Ce laboratorij nima odtoka, kjer bi se odpadna HF varno nevtralizirala, jo je treba zbirati v plasticnih posodah, ki jih odvažajo za to usposobljena podjetja. Pri tem je treba opozoriti, da v Sloveniji podjetja pogosto niso dovolj dobro opremljena z osebnimi zašcitnimi sredstvi in zadostnim znanjem o posredovanju pri nesrecah. Prav tako je pomembno, da so v raziskovalni inštituciji, kjer stoji laboratorij, vsi sodelavci seznanjeni s postopki ravnanja ob nesreci pri delu, ker se zdravstvene institucije le red-ko srecajo s takimi primeri. Poškodovanec, ki se polije s fluorovodikovo kislino, mora dobiti injekcijo kalcijevega glukonata, v laboratoriju pa mora biti stalno na voljo tudi mazilo za poškodbe pri opeklinah s fluorovodikovo kislino. Na našem trgu takšnega mazila ni v prosti prodaji, lahko pa se naroci pri osebnem zdravniku po sledecem receptu: 200 g magnezijevega sulfata, 60 g magnezijevega oksida, 180 g glicerola, 12 g prokainskega klorida in destilirana voda (dr. Zoran Mazej, Inštitut Jožef Stefan in dr. Martin Možina, Klinicni center Ljubljana, osebna informacija 2002). Morda takšni strogi varnostni ukrepi za razmeroma majhen palinološki laboratorij zvenijo pretirano, ampak vsi palinologi imamo še živo pred ocmi nesreco, v kateri je pred leti zaradi manjših opeklin s fluorovodikovo kislino umrl avstralski palinolog. 1.6 Analiza vzorcev: identifikacija in kvantifikacija peloda, opis sedimenta, dolocanje koncentracije mikroskopskega oglja in starosti sedimenta Palinološke mikroskopske preparate pripravimo tako, da na objektno stekelce kanemo kapljico vzorca, ga prekrijemo s krovnim stekelcem, robove pa zalepimo s prozornim lakom za nohte. Preparat opazujemo pod svetlobnim mikroskopom (sl. 19) pri 400-kra­tni povecavi: prek stekelca se gibljemo navpicno ali vodoravno tako, da nikoli dvakrat ne preckamo istega vidnega polja, in pri tem štejemo vsa pelodna zrna, ki jih vidimo. 400-kratna povecava zadostuje za rutinsko identifikacijo pelodnih zrn, medtem ko v zah­tevnejših primerih lahko uporabimo tudi 600-kratno ali 1000-kratno povecavo, imerzijsko olje in fazni kontrast. Pri identifikaciji pelodnih zrn upoštevamo obliko zrna, število por in brazd ter zgradbo ovojnice (sl. 4), pri ce-mer si pomagamo z identifikacijskimi kljuci in atlasi s fotografijami peloda (Faegri in Iversen 1989, 237–239; Moore s sod. 1991, 86–166; Reille 1992; Reille 1995; Beug 2004) ter palinološko referencno zbirko. Rastline istega rodu ali družine tvorijo zelo podobna pelodna zrna, zato jih pogosto lahko dolo-cimo le do družine (npr. trave, rožnice) ali rodu (vecina dreves) natancno, medtem ko je dolocitev do vrste zelo redka (npr. ozkolistni trpotec [Plantago lanceolata]). Štetje peloda je najdolgotrajnejši del pali­nološke raziskave. Zaradi statisticnih razlogov je v vsakem vzorcu treba prešteti najmanj 300 pelodnih zrn (Maher 1972). Na paleoekoloških najdišcih, kjer je pelodna koncentracija dovolj visoka, pelod pa razmeroma dobro ohranjen, je priporocljivo prešteti nekoliko vec (500 ali celo 1000) pelodnih zrn na vzorec, še zlasti ce nas zanima prisotnost redkejših taksonov (npr. kulturnih rastlin in njivskih plevelov). Štetju peloda sledi matematicna analiza rezultatov. Odstotke posameznih taksonov v vzorcu izracunamo glede na vsoto peloda in spor kopenskih rastlin (Bennett in Willis 2001). Vodne in mocvirske rastline, ki so verjetno uspevale lokalno, so iz pelodne vsote navadno izkljucene, ker lahko velika nihanja v kolicini peloda, ki ga proizvajajo, bistveno vplivajo na odstotne deleže drugih rastlin (Moore s sod. 1991, 170–171). Zaradi medsebojne povezanosti odstotnih deležev posameznih taksonov in vpliva lokalnih rastlin je priporocljivo, da se za vsak vzorec (in takson) izracunata še pelodna koncentracija in hitrost odlaganja peloda (Stockmarr 1972; Faegri in Iversen 1989, 83–84; Bennett in Willis 2001; glej I. del/1.5). Ti dve vrednosti sta za vsak takson “absolutni” in nista odvisni od kolicine peloda, ki ga proizvajajo drugi taksoni. Pelodna koncentracija (= število pelodnih zrn v 1 cm3 sedimenta) se izracuna po formuli: pelodna koncentracija = (število dodanih spor Lycopodium x število preštetih fosilnih pelodnih zrn) / (število preštetih spor Lycopodium x prostornina sedimenta [cm3]) Ce poznamo hitrost sedimentacije (ki jo lahko dolocimo z radiokarbonskim ali katerim drugim datiranjem), lahko tudi matematicno ocenimo hitrosti odlaganja peloda (angl. PAR = “pollen accumulation rates”): PAR = pelodna koncentracija (število pelodnih zrn na 1 cm3) / hitrost sedimentacije (cm na leto) Rezultate palinoloških raziskav prikažemo na pelodnih diagramih, ki jih izrišemo z racunalniškimi programi. Najpogosteje se uporabljata programa Tilia (Grimm 2003) in Psimpoll (Bennett 1998). Na sliki 20 je prikazan primer pelodnega diagrama, ki je bil zrisan s programom Psimpoll. Na levi strani diagrama sta prikazani globina vrtine v centimetrih in ocena starosti sedimenta. Ocena starosti sedimenta v letih pred sedanjostjo (cal. BP) temelji na radiokarbonskih datacijah, katerih položaj in izmerjene vrednosti so na pelo­dnem diagramu prikazani desno od stratigrafskega stolpca, kjer je s Troels-Smithovimi (1955a) simboli oznacena sestava sedimenta. Starost plasti med dvema absolutno (npr. radiokarbonsko) datiranima vzorcema lahko ocenimo z linearno interpolacijo (pri cemer predvidevamo, da je bila hitrost sedimentacije med vzorcema enakomerna) ali katerim drugim matematicnim modeliranjem, ki je navadno sestavni del programov za risanje pelodnih diagramov (npr. Psimpoll) ali kalibriranje radiokarbonskih datacij (npr. OxCal). Sledi prikaz odstotnih deležev za posamezne (izbrane) taksone. Navadno je najprej pri­kazan pelod dreves in grmov, nato pa zeli. Vsaka vodoravna crta prikazuje odstotni delež taksona v vzorcu. Npr. vzorec na globini 180 cm, katerega starost je ocenjena na približno 8600 let, vsebuje pribl. 40 % peloda bukve. V naši vrtini je bila v spodnjem in zgornjem delu vrtine gostota vzorcenja 4 cm, medtem ko je bil v srednjem delu vrtine analiziran vsak centimeter sedimenta. Predzadnja krivulja kaže koncentracijo mikroskopskega oglja, na koncu pa je prikazan še delež dreves in grmov (crno), zeli (temno sivo), spor (svetlo sivo) in vodnih rastlin (belo). Z deležem dreves, grmov in zeli je prikazana pogozdenost pokrajine. Pelodni diagram se konca s pelodnimi conami (C-1 do C-8), ki oznacujejo dele vrtine s podobno sestavo pelodnega zapisa in se uporabljajo za lažje opisovanje pelodnih diagramov. Pred desetletji, ko je bilo risanje diagramov še rocno, so palinologi meje med conami dolocali subjektivno, danes pa racunalniški programi za risanje pelodnih diagramov podatke matematicno analizirajo in dolocijo število statisticno relevantnih con (Bennett 1996 in tam navedena literatura). Na vzorcnem pelodnem diagramu (sl. 20) so poleg pelodnih podatkov prikazani še rezultati drugih analiz. Palinologi navadno napravimo preprost opis stratigrafije po Troels-Smithu (Troels-Smith 1955a; Aaby in Berglund 1986), s katerim zelo grobo oce­nimo kolicino in vrsto organskih in anorganskih sestavin sedimenta, ki so na diagramu predstavljene z enotnimi, mednarodno dogovorjenimi simboli. Tako npr. simboli v obliki crke L (sl. 20, 110–230 cm in 13–75 cm) v stratigrafskem stolpcu oznacujejo mineralne drobce, manjše kot 0,002 mm (glinasta frakcija), poševna mreža (0–13 in 75–135 cm) pa preperele ostanke rastlin, manjše kot pribl. 0,1 mm. Z Munsellovimi barvnimi lestvicami lahko opišemo tudi barvo sedimenta. Poleg opisa po Troels-Smithu (1955a) palinologi kolicino organskih in anorganskih snovi v sedimentu pogosto dolocamo tudi z žarilno izgubo (angl. “loss-on-ignition analysis”; Bengtsson in Enell 1986). Suh sediment naj­prej stehtamo, nato pa ga žgemo pri 550 °C, da zgorijo organske snovi. Vzorec znova stehtamo in žgemo pri 950 °C (pri tej temperaturi razpadejo karbonati) in stehtamo. Na podlagi izgube mase med žganjem dolocimo odstotne deleže organskih snovi, karbona­tov in preostalih anorganskih snovi v sedimentu. Spremembe znacilnosti sedimenta, ki pogosto sovpadajo s spremembo hitrosti odlaganja materiala, so lahko posledica okolj­skih sprememb, npr. prehoda jezera v mocvirje ali pa erozije tal in povecanega vnosa mineralnih snovi zaradi izsekavanja gozda. Vendar pa je pri rekonstrukciji okolja na osnovi sedimentoloških podatkov potrebna previdnost. Priporocljivo je, da se, za boljše razumevanje nekdanjih okoljskih razmer, poleg opisa sedimenta po Troels-Smithu in dolocanja žarilne izgube opravijo še dodatne sedimentološke (npr. granulometricne, ge­okemicne) raziskave in/ali analiza nekaterih drugih rastlinskih in živalskih mikrofosilov (npr. diatomej, ostrakodov). Poleg peloda se v palinoloških vzorcih ohranijo tudi ostanki drugih mikroorganizmov, nekatere alge (npr. Pediastrum) ali spore gliv (npr. indikatorji iztrebkov rastlinojedcev) in mikroskopski delci oglja (sl. 21). Analiza mikrooglja je standardni, rutinski del palinološke raziskave. Za štetje oglja lahko uporabljamo vec razlicnih metod (Whitlock in Larsen 2001). Hkrati s pelodom štejemo tudi vse drobce oglja (< 40 µm in > 40 µm) ali pa si za štetje oglja nakljucno izberemo le nekaj vidnih polj (Clark 1982). Ostanki mikroskopskega oglja nam pomagajo rekonstruirati nekdanje požarne režime v pokrajini, ki so bili odvisni od podnebja, clovekove aktivnosti (krcenje gozda za potrebe poljedelstva) in vrstne sestave vegetacije (npr. Tinner s sod. 1999; 2000; Andric 2007; Daniau s sod. 2012). Palinologi za dolocanje starosti paleoekološkega zapisa navadno uporabljamo radio-karbonsko datiranje. V vrtini poišcemo fosilne makroskopske rastlinske ostanke, ki jih pošljemo v radiokarbonski laboratorij, kjer na osnovi razmerja med radioaktivnim in sta­bilnim ogljikom (14C : 12C) dolocijo njihovo starost. S to metodo lahko dolocamo starost organskih, npr. rastlinskih ostankov, ki niso starejši od pribl. 50.000 let. Vodne rastline niso primerne za radiokarbonsko datiranje. Pri fotosintezi namrec iz vode sprejemajo ogljikov dioksid (CO2) z ogljikom, ki lahko izvira iz kamnin v podlagi, zato so njihove radiokarbonske datacije “prestare” (t. i. angl. “hard water effect” = vpliv trde vode, Björck in Wohlfarth 2001). Ce sediment ne vsebuje makroskopskih rastlinskih ostankov, lahko pošljemo vzorec sedimenta radiokarbonskemu laboratoriju, kjer iz njega izlocijo organski ogljik in ga datirajo. Te datacije so navadno nekoliko starejše kot radiokarbonske datacije rastlinskih makrofosilov (Barnekow s sod. 1998; Björck in Wohlfarth 2001), verjetno za­radi vpliva “trde vode”, erozije tal ali pa preprosto tega, da je od smrti rastline do njene razgradnje in odložitve v jezero lahko minilo vec desetletij. Poleg rastlinskih makrofosilov se za radiokarbonsko datiranje lahko uporabljajo še živalski ostanki (npr. žuželk), pelod in fitoliti, vendar pa je takšno datiranje redko. Omenjeni fosilni ostanki se na vseh najdišcih namrec ne pojavljajo v dovolj velikih kolicinah, fitoliti pogosto ne vsebujejo organskega ogljika, pelodne vzorce pa je pred radiokarbonskim datiranjem tudi težko ocistiti nežele­nega organskega materiala. Poleg radiokarbonskega datiranja lahko našo kronologijo izboljšajo tudi tefrokronološke raziskave. Tefrokronologi v zaporedju sedimentov poišcejo plasti vulkanskega prahu in po obliki in kemicni sestavi drobcev sklepajo o izvoru pepela in casu vulkanskega izbruha (Turney in Lowe 2001). Metoda temelji na dejstvu, da se vulkanski pepel po zraku pre­naša na velike razdalje, tako da se ob vsakem izbruhu pepel enake sestave odloži na zelo prostranem obmocju. V globokih jezerih z laminiranimi sedimenti za dolocanje starosti sedimenta lahko štejemo tudi varve (= letne plasti, lamine), podobno kot pri dendrokro­nologiji (Lamoreux 2001; glej I. del/2.6.1). Za dolocanje starosti plasti, mlajših od leta 1950 n. št., lahko uporabljamo tudi svincev izotop 210Pb (Appleby 2001). Radiokarbonsko (C14-)datiranje Zemeljsko ozracje poleg stabilnega ogljika (12C) vsebuje tudi radioaktivni ogljikov izotop (14C), ki nastaja v zgornjem delu atmosfere ob delovanju kozmicnih žarkov na atome dušika. Kolicina posameznih ogljikovih izotopov v atmosferskem CO2 se s casom rahlo spreminja in je odvisna od soncevega sevanja, zemeljskega magnetnega polja, kroženja ogljika in vulkanizma. Oba izotopa se ob dihanju vgrajujeta v žive organiz-me, ko pa ti umrejo, zacne nestabilni radioaktivni ogljik (14C) razpadati v dušik (14N). V 5568 letih (= razpolovna doba) ga razpade polovica in glede na preostalo kolicino 14C v vzorcu lahko dolocimo njegovo starost (Libby s sod. 1949; Libby 1955). Radio-karbonski laboratoriji izmerjeno starost prikažejo v letih pred sedanjostjo (BP = angl. “before present”), tj. pred letom 1950, ko razmerje med izotopoma še ni bilo tako zelo porušeno zaradi jedrskih poskusov. Ker pa se je razmerje med kolicino posameznih izotopov v atmosferi skozi cas spreminjalo, teh radiokarbonskih datacij ne moremo enaciti s koledarskimi leti. Za pretvorbo v koledarska leta se uporablja kalibracijska krivulja “INTCAL 09”, ki temelji na absolutno datiranih branikah dreves (irske in nemške dendrokronološke hrastove in borove krivulje) v kombinaciji z laminiranimi morskimi sedimenti in 14C/U-Th-datiranimi koralami (Stuvier s sod. 1998; Reimer s sod. 2009). Kalibracijska krivulja je bila pred kratkim dopolnjena še z analizo laminiranega sedimenta jezera Suigecu z Japonskega, kar je mocno izboljšalo kalibracijsko krivuljo za obdobje med pribl. 12.500 in 50.000 cal. BP (Ramsey s sod. 2012). Racunalniški programi za kalibriranje radiokarbonskih datacij so prosto dostopni na spletu (OxCal 4.1: http://c14.arch.ox.ac.uk/embed.php?File=oxcal.html in CALIB 5.0: http://calib. qub.ac.uk/calib/). Seveda pa zaradi statisticne negotovosti meritve in radiacije v ozadju starosti vzorca ne moremo dolociti do (koledarskega) leta natancno. Navadno se navaja casovni razpon (2 s) s 95-% verjetnostjo, da gre za “pravo” starost analiziranega vzorca. 1.7 Interpretacija palinoloških rezultatov V tem poglavju bomo na kratko predstavili glavne interpretativne možnosti in ome­jitve palinološke raziskovalne metode: taksonomsko natancnost, prostorsko in casovno reprezentativnost, rekonstrukcijo nekdanjega okolja in clovekovega vpliva na vegetacijo ter povezovanje palinologije z drugimi vedami pri iskanju vzrokov za spremembe okolja in vegetacije. Glavna prednost palinološke raziskave je velika kolicina peloda, ki ga proizvajajo vse cvetnice in ga navadno lahko identificiramo do družine ali rodu (redkeje vrste) rastlin natancno. Ker vecina dreves, ki rastejo v naših gozdovih, pripada razlicnim rodovom, lahko s palinološko raziskavo zelo dobro rekonstruiramo sestavo nekdanjega gozda. Pelod zeli navadno dolocamo z manjšo taksonomsko natancnostjo. Rastline iste družine (npr. trave, rožnice), ki uspevajo v ekološko zelo razlicnih razmerah, lahko tvorijo zelo podoben pelod, vendar pa je kljub temu mogoce identificirati vecino tako imenovanih “antropogenih indikatorjev” (Behre 1981), tj. rastlin, povezanih s clovekovim vplivom na okolje. Zaradi omejene taksonomske pa tudi kvantitativne in prostorske natancnosti, o katerih bomo govorili v nadaljevanju, s palinološko raziskavo ne moremo (do podrobnosti) rekonstruirati nekdanjih rastlinskih združb. Pri interpretaciji pelodnega zapisa so pomembne razlike pri nastajanju in širjenju peloda. Vetrocvetke proizvajajo vec peloda kot žužkocvetke. V posameznem prašniku navadne kislice (Rumex acetosa), ki je vetrocvetka, nastane kar 30.000 pelodnih zrn, medtem ko jih crna detelja (Trifolium pratense), ki je žužkocvetka, proizvede “le” 220 (Erdtman 1969). Podobne razlike so pri drevesih, navadna smreka (Picea abies) proizvede 600.000 pelodnih zrn na cvet, žužkocvetni ostrolistni javor (Acer platanoides) pa “le” 8000 (Moore s sod. 1991, 182). Prvo kvantitativno analizo odnosa med odstotkom peloda in številom rastlin v pokrajini je opravila M. B. Davis (1963), v Evropi pa danski palinolog Andersen (1970), ki je pelod, ki se je nabral na gozdnem mahu, primerjal s številom posameznih drevesnih vrst v okolici. Tako je ocenil, katere drevesne vrste/rodovi so v pelodnem za­pisu, glede na okoliško vegetacijo, “prevec” (npr. bor in breza) ali “premalo” (npr. lipa in javor) zastopane. Andersenova številcna razmerja med posameznimi taksoni se niso širše uveljavila, ker so primerna le za tip vegetacije in geografsko obmocje, kjer je raziskoval, pa ceprav je podobna razmerja med posameznimi taksoni, vendar z lokalnimi razlikami, za jugovzhodno Veliko Britanijo ugotovil tudi Bradshaw (1981). Na pelodno produkcijo in širjenje namrec vplivajo tudi rastišce in podnebje, tip vegetacije (npr. odprtost pokra­jine) in velikost paleoekološkega najdišca ter velikost pelodnih zrn. Rastline v podrasti proizvajajo manj peloda kot tiste, ki rastejo v boljših svetlobnih razmerah, pomembne pa so tudi podnebne razmere – v hladnem podnebju nastaja v prašnikih manj peloda (Hicks 1985), nekatere rastline pa lahko celo preidejo na vegetativno razmnoževanje (Brubaker 1986). Nekatera pelodna zrna so zelo majhna in imajo tanko ovojnico, ki hitro propade, zato so v pelodnem zapisu slabše zastopana. Topol (Populus) in tisa (Taxus), npr., proizvajata precej peloda, ki pa ga le redko najdemo tudi na pelodnih diagramih. Skratka, na podlagi pelodnega zapisa ne moremo zelo natancno oceniti števila rastlin, ki so uspevale na nekem obmocju. 15 % peloda bora na pelodnem diagramu, npr., ne pomeni, da je v pokrajini raslo 15 % borovih dreves. Prav tako ne moremo vedeti, kje je omenjeno drevje raslo. V zadnjih letih so nekateri palinologi analizirali in modelirali širjenje peloda v današnji pokrajini, da bi bolje razumeli povezavo med pelodnim zapisom in vegetacijo, ki ga je ustvarila, rezultate pa uporabili pri rekonstrukciji nekdanje vegetacije. Jacobson in Brad­shaw (1981) sta ugotovila, da velikost mocvirja ali jezera, v katerem poteka palinološka raziskava, bistveno vpliva na prostorsko reprezentativnost pelodnega zapisa v sedimentu (sl. 22). V majhnih jezerih s premerom do 30 m prevladuje pelod lokalne vegetacije (73 %), bistveno manj je peloda, ki prihaja v jezero z razdalje, vecje kot nekaj deset metrov. V srednje velikih jezerih (30–300 m) se delež peloda lokalne vegetacije zmanjša, poveca pa se delež peloda rastlin, ki so bile bolj oddaljene od jezera. V velikih jezerih s premerom 300 m in vec prevladuje pelod regionalne ( = vec kilometrov od roba bazena) vegetacije. Vecja jezera (> 300 m) so zato primerna za proucevanje sprememb v celotni regiji, med-tem ko je pelodni zapis v manjših jezerih in mocvirjih (< 30 m) obcutljiv na spremembe rastlinstva v njihovi neposredni bližini (kot je npr. lokalno izsekavanje manjših površin gozda v neolitiku, glej II. del/4.1, sl. 23). Pelod razlicnih tipov lahko potuje razlicno dalec (Bradshaw in Webb 1985). V zadnjih desetletjih so se palinologi ukvarjali tudi z vprašanjem, kakšno je izvorno obmocje pe- Sl. 23: Majhna jezera so primerna za proucevanje sprememb vegetacije v neposredni bližini jezera (a), medtem ko so velika jezera dober pokazatelj vecjih sprememb vegetacije v širši regiji (b). Pelod širše regije v jezero prinašajo tudi reke (c). loda (angl. “pollen source area”) na razlicno velikih najdišcih, v homogeni ali mozaicni, pogozdeni ali bolj odprti pokrajini. Prentice (1985) je z modeliranjem s Suttonovo (1947; 1953) enacbo za širjenje zracnih delcev ugotovil, da izvorno obmocje peloda narašca z velikostjo bazena (jezera, mocvirja). Lažja pelodna zrna, ki prepotujejo vecje razdalje, so v velikih bazenih bolje zastopana. Pelodni zapis vsakega bazena odseva sestavo vegetacije v njegovi okolici. Cim širši krog vegetacije okrog bazena upoštevamo, tem boljše je ujemanje (korelacija) med pelodnim zapisom v jezeru in okoliško vegetacijo. Razdalja okrog bazena, na kateri se korelacija med kolicino peloda in kolicino rastlin vec bistveno ne izboljša, se imenuje relevantno izvorno obmocje peloda (angl. “relevant source area for pollen”). Sugita (1994) je z modeliranjem širjenja peloda v nehomogeni vegetaciji pokazal, da je relevantno izvorno obmocje pe­loda nekoliko manjše, kot so mislili do zdaj: za manjše bazene s polmerom 2 m znaša 50–100 m (s polmerom 50 m: 300–400 m), srednje velike bazene s polmerom 250 m pa 600–800 m. Ceprav s teh razdalj pride v bazen le pribl. 35–40 % celotnega peloda, to ob nespremenjenem spremljajocem zalednem pelodu (angl. “background pollen”) omogoca rekonstrukcijo lokalne vegetacije. V velikih bazenih (radij = 750 m), obdanimi s krpami homogene vegetacije, manjšimi kot bazen, je rekonstrukcija regionalne vegetacije težja,ker ne moremo lociti med homogeno in nehomogeno vegetacijo. Še zlasti težavna je rekonstrukcija vegetacije v napol (npr. 60 %) odprti pokrajini z nehomogeno vegetacijo (Sugita s sod. 1999), kakršna je znacilna za vecino obdobij, ki jih proucujejo arheologi. Vzroki za spremembo rastlinstva so zelo razlicni, med najpomembnejše sodijo podnebje, clovekov vpliv na okolje in interna vegetacijska dinamika (npr. konkurencni odnosi med rastlinami in sukcesija). Ker ti trije dejavniki delujejo hkrati, pogosto le s težavo izvemo, kateri vpliv je bil odlocilen za razvoj vegetacije. V nadaljevanju si bomo zato ogledali, kako ti dejavniki vplivajo na spremembe rastlinstva in pokrajine, kako locimo med “naravno” in antropogeno preoblikovano vegetacijo in kateri so najpomembnejši okoljski procesi. Podnebje (temperatura, kolicina padavin in dolžina rastne sezone) vpliva na fiziološke procese v rastlinah in geografsko razširjenost rastlinskih vrst (Ellenberg 1988; Larcher 1995). Rastline se na podnebne spremembe domnevno odzivajo individualno in ne kot celotne rastlinske združbe (Davis 1981; Walker 1982; Huntley in Birks 1983; Webb 1986; Bennett 1988; Huntley 1988). V zmerno toplem pasu dolgotrajne zelo nizke temperature (-25 °C do -35 °C za listopadna drevesa) povzrocajo nastanek ledu v celicah in poškodbe celic ter ustavitev fotosinteze pri temperaturi pod -5 °C, ovirajo pa tudi razmnoževanje dreves s semeni (Pennington 1986; Larcher 1995). Rast dreves ovira tudi pomanjkanje vode. Kljub številnim raziskavam rastlinske fiziologije in ekologije nacin in intenzivnost odziva rastlin na podnebna nihanja v preteklosti še vedno nista v celoti raziskana (Birks 1981; Davis in Botkin 1985). Glavna težava je zapletena in posredna povezava med pelodnim zapisom, ki odseva sestavo nekdanje vegetacije, in nekdanjim podnebjem. Vegetacija ni vedno nujno v ravnovesju z regionalnim podnebjem, predstavniki iste vrste pa se lahko zaradi genske raznolikosti in fenotipske plasticnosti ob enakih podnebnih spremembah odzivajo razlicno. Pri odzivu rastlin na podnebna nihanja so pomembni še razlicna ži­vljenjska doba in življenjski cikli rastlin, tip tal, motnje v pokrajini, invazija drugih vrst ter vpliv škodljivcev, rastlinojedih živali in cloveka. Konkurencni odnosi med vrstami so bili v nekdanjih rastlinskih združbah, za katere pogosto nimamo modernih analogij, lahko drugacni kot današnji (Birks 1981; Davis in Botkin 1985; Prentice 1986; Brubaker 1986; Ritchie 1986; Bennett in Willis 1995). Proucevanje današnje vegetacije in podnebnih sprememb je seveda pomembno za rekonstrukcijo odziva rastlin v preteklosti, zavedati pa se je treba, da je stanje današnje vegetacije posledica tisocletij clovekovega vpliva na okolje in ne le trenutnih podnebnih razmer, zato le težko sodimo, kakšna bi bila “poten­cialna naravna vegetacija” (tj. vegetacija, ki bi uspevala ob odsotnosti clovekovega vpliva) v pokrajini (npr. Andric in Willis 2003). Ob upoštevanju zgoraj naštetih metodoloških omejitev lahko o vplivu podnebja na razvoj vegetacije v zadnjih 15.000 letih v Sloveniji (Evropi) recemo sledece: Ob koncu zadnje ledene dobe (v poznem glacialu pred pribl. 15.000–11.700 leti) je na razvoj vegetacije v Evropi mocno vplivalo hladno in domnevno tudi nekoliko bolj suho podnebje (COHMAP Members 1988; Webb in Kutzbach 1998). Pokrajina v Sloveniji je bila razmeroma odprta (visok delež peloda zeli, npr. pelina in metlikovk), poleg bora in breze pa so se v manjših kolicinah, še zlasti v nekoliko toplejših obdobjih, pojavljali tudi bolj toploljubni listavci:leska, hrast, brest, lipa, jesen in bukev (Culiberg 1991; Šercelj 1996; Andric s sod. 2009). Ti listavci so se ob viških poledenitev verjetno ohranili na toplejših in vlažnejših obmocjih srednje in južne Evrope (mikrorefugiji), od koder so se ob podnebnih otoplitvah širili po Evropi (Huntley in Birks 1983; Bennett s sod. 1991; Willis 1994; Willis s sod. 2000; Willis in van Andel 2004; Magri s sod. 2006; Willner s sod. 2009). Na prehodu poznega glaciala v holocen pred približno 11.700 leti je podnebje postalo toplejše in vlažnejše (npr. Dansgaard s sod. 1993), kar je omogocilo razširitev mešanega hrastovega gozda in leske, pozneje pa so se uveljavili še beli gaber, bukev in jelka. Bukev in jelka sta se v razlicnih delih Evropeuveljavili razlicno hitro, v Sloveniji pred pribl. 9000 leti (Šercelj 1996 in tam navedena literatura; Andric in Willis 2003), severno od Alp pa nekaj stoletij/tisocletij pozneje, med 8200 in 6500 leti pred sedanjostjo (Tinner in Lotter 2006). Malo poznejšo razširitev teh dveh taksonov so lahko povzrocile podnebne spremembe (povecanje kolicine padavin)ali pa sukcesija, razvoj tal, hitrost migracije in clovekov vpliv (Willis 1994; Šercelj 1996; Gardner in Willis 1999; Andric in Willis 2003; Tinner in Lotter 2006). Najverjetnejša je razlaga, da so k hitri širitvi bukve in jelke (vsaj zadnjih 8200 let, ko v srednji Evropi migracijski zaostanek ni bil vec pomemben), odlocilno prispevala obdobja hladnejšega in vlažnejšega podnebja (Huntley 1988; Tinner in Lotter 2006). Motnje, ki jih je v okolju povzrocal clovek, so verjetno ovirale širjenje bukve, ceprav še zlasti za severno Evropo obstajajo tudi indici o nasprotnem (Bradshaw in Lindbladh 2005; Tinner in Lotter 2006; Bradley s sod. 2013), medtem ko je jelka obcutljivejša na požiganje gozda in gozdno pašo (Tinner s sod. 1999; 2000; Nagel s sod. 2015). Podnebna nihanja v holocenu so bila šibkejša kot ob prehodih med glaciali in intergla­ciali (ceprav niso bila zanemarljiva!; Dansgaard s sod. 1993; Meese s sod. 1994; O’Brien s sod. 1995), zato v srednjem in poznem holocenu le težko rekonstruiramo vpliv podnebja na vegetacijo, še zlasti ker je clovekov vpliv hkrati postajal vse mocnejši. Nekaj primerov okoljskih sprememb, pri katerih so bila pomembna tako podnebna nihanja kot clovek, in problemov, ki jih takšen razvoj okolja odpira, bo predstavljenih v drugem delu knjige (II. del/4.1 in 5.1). Najocitnejši znak clovekovega vpliva na okolje je vecja odprtost pokrajine, nastala zaradi izsekavanja in požiganja gozda ter pojava travnikov in njiv. V zmerno toplem podnebnem pasu, kamor sodi tudi Slovenija, gozd ne uspeva le tam, kjer je kolicina padavin premajh­na (< pribl. 500 mm na leto), rastna sezona prekratka (npr. nad gozdno mejo), edafske razmere neustrezne (jezera, mocvirja, prodišca) ali vpliv cloveka premocan (Ellenberg 1988, 392–397; Larcher 1995). Brez clovekovega vpliva na okolje bi vecji del Slovenije prerašcal gozd. Zato ni presenetljivo, da so prvi palinologi, ki so proucevali clovekov vpliv na okolje v neolitiku, veliko pozornost posvecali prav spremembam rastlinstva ob izsekavanju in požiganju gozda. Iversen (1941) je prvi opisal spremembe vegetacije na Danskem ob sekanju in požiga­nju gozda v neolitiku (t. i. “landnam”, beseda oznacuje tradicionalno izrabo pokrajine v Skandinaviji). V prvi fazi, ko so kmetje izsekali gozd, je delež peloda dreves na pelodnih diagramih upadel, zeli pa narasel. Pojavili so se t. i. “antropogeni indikatorji”, rastline, znacilne za polja, ledine, ruderalne in z dušikom bogate površine, poti in pašnike. Sledilo je sukcesijsko zarašcanje gozda. Najprej je narasla kolicina peloda vrbe (Salix), topola (Populus), breze (Betula) in bora (Pinus), pozneje pa še leske (Corylus), hrasta (Quercus) in lipe (Tilia). Podobne spremembe vegetacije (= upad peloda dreves, pojav antropogenih indikatorjev in sukcesijsko zarašcanje gozda) so se zgodile tudi drugod po Evropi. Sukcesija je casovno zaporedje razlicnih življenjskih (rastlinskih) združb na enem pro-storu, npr. razvoj rastlinstva na novi površini oziroma nadomestitev nekdanje vegetacije, unicene zaradi motnje (npr. požara, vetroloma, poseke). Na novo površino se najprej zacnejo naseljevati hitro rastoce rastline (enoletnice) in rastline s hitrim širjenjem semen. Nato vzkalijo drevesa, t. i. “pionirji”, ki potrebujejo veliko svetlobe (breza in bor), pod njihovo krošnjo pa mladice bolj sencovzdržnih in konkurencno mocnejših drevesnih vrst, kot sta hrast (Quercus) in beli gaber (Carpinus betulus), proti koncu sukcesije pa še bukev (Fagus) in jelka (Abies). Bukev in jelka tvorita sestoje z gosto krošnjo, v senci katere kalitev vrst, ki potrebujejo veliko svetlobe, ni vec mogoca (Glenn-Lewin s sod. [ur.] 1992; Remmert 1991). Takšen šolski primer sukcesijskega razvoja rastlinstva na pelodnih dia­gramih vidimo le redko, velikokrat je jezero tako veliko, da njegov pelodni zapis prikazuje dogajanje na vec ploskvah hkrati, saj je krajina mozaik združb in sukcesijskih stadijev pa tudi casovna locljivost ni dovolj dobra, da bi lahko opazovali le enkratno zarašcanje ene ploskve (verjetno je bilo tudi v Iversenovem primeru tako). Pogosteje se clovekov vpliv na okolje kaže kot sprememba v sestavi gozda, npr. upad kolicine peloda bukve in jelke in porast zgodnejših sukcesijskih vrst zaradi sekanja gozda ali gozdne paše (Behre 1988;Pott 1988; Šercelj 1988; Willis 1992; 1994; Gardner 1999a; 1999b; Tinner s sod. 1999; 2000; 2005), na clovekov vpliv pa kaže tudi povecana koncentracija mikrooglja in erozija tal. V današnjih gozdovih Pokljuke in Jelovice, npr., raste bistveno vec smreke (Picea) in manj bukve, kot je je v 15. stoletju našega štetja. Bukev so v preteklosti namrec množic­no sekali in uporabljali za izdelavo oglja za potrebe metalurgije, gozdarska politika pa jepospeševala sajenje smreke in jelke (Šercelj 1971; Andric s sod. 2010). Omenili smo že, da je za proucevanje pojava in razvoja ter tipa poljedelstva in živinoreje pomemben tudi pelod “antropogenih indikatorjev” (Behre 1981), tj. rastlin, ko so se po­javile ali razširile zaradi delovanja cloveka. Sem sodijo kulturne rastline, njivski pleveli in ruderalne rastline ter pašni indikatorji. Palinologi navadno identificiramo pelod naslednjih poljšcin: rž (Secale), koruza (Zea), lan (Linum), ajda (Fagopyrum), žita (Cerealia), konoplja (Cannabis) in strocnice (Fabaceae). V skupino “žita” sodijo pšenica (Triticum), jecmen (Hordeum) in oves (Avena), katerih peloda pri standardni, rutinski palinološki raziskavi navadno ne moremo razlikovati, prav tako pa je težavna tudi podrobnejša identifikacija strocnic. Nekatere kulturne rastline, npr. lan in ajda, tvorijo le malo peloda. Rž proizvaja veliko peloda, ki se dobro širi, medtem ko pelod pšenice, jecmena in ovsa vecinoma ostane v lušcini in se sprošca v zrak šele med žetjem in mlatenjem slame (Vuorela 1973). Pelod žit je v mocvirjih in jezerih zato redek (npr. 0–1 % v vrtinah na Ljubljanskem barju, Andric s sod. 2008), na arheoloških najdišcih pa pogostejši (0,5–11 % v kulturni plasti kolišca Stare gmajne na Ljubljanskem barju; Andric [v pripravi]). Na pelodnih diagramih odsotnost peloda žit torej še ne pomeni nujno tudi odsotnosti poljedelstva v pokrajini. Poleg peloda kulturnih rastlin se na pelodnih diagramih pojavlja tudi pelod plevelov, zraslih med pridelkom ali na opušcenih njivah. Sestava nekdanjih plevelnih združb je bila drugacna kot današnja (glej Behre 1981, 230–231, sl. 2; Ellenberg 1988, 29–31; Paušic s sod. 2012), v Sloveniji najpogosteje najdemo pelod metlikovk (Chenopodiaceae), pelina (Artemisia), koprive (Urtica) in glavinca (Centaurea), za pašnike in travnike pa so zna-cilne trave (Poaceae), ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata), kislica (Rumex) in zlatica (Ranunculus). Rastline iz teh skupin imajo širok ekološki razpon in lahko uspevajo tudi na naravnih ruderalnih tleh, bogatih z mineralnimi snovmi in dušikom, npr. na bregovih rek ali v stepah. Nekatere izmed teh rastlin so bile v naravi prisotne že pred zacetkom poljedelstva in so se zaradi vpliva cloveka samo še bolj razširile, druge, arheofiti, pa so se pojavile šele s prvimi poljedelci (Behre 1988). Clovek pa seveda ni vplival samo na pojav oz. razširitev “antropogenih indikatorjev”, njegov vpliv je bil bistveno širši. Omenili smo že izsekavanje in požiganje gozda, spremembe v sestavi gozda ter procese sukcesije, prispeval pa je tudi k nastanku mozaicne kulturne krajine in vplival na lokalno in regionalno hidrologijo, tla (rodovitnost, erozija) in (mikro)klimo. Zgodnji vpliv cloveka na okolje se zato kaže v variabilnosti celotnega pelodnega zapisa (npr. Hicks in Birks 1996; Birks s sod. 1990; Fuller s sod. 1998; Odgaard in Rasmussen 2000) in povecani biotski raznovrstnosti (palinološki pestrosti) zaradinastanka mozaicne krajine (Birks s sod. 1990; Andric 2007; Šilc in Andric 2012). Primer takšnega vpliva prvih poljedelcev in živinorejcev na pokrajino bo predstavljen v drugem delu knjige (glej II. del/4.1). Raziskave okoljskih procesov, temeljece na interdisciplinarnem sodelovanju med raziskovalnimi podrocji, imajo širše implikacije, ki segajo zunaj ozkih okvirov vsake posamezne vede. Palinologi, npr., sodelujemo tudi pri raziskavah kvartarnih migracij drevesnih vrst, njihove genetike in evolucije. Ce vemo, kje so posamezne rastlinske vrste preživele ekstremne podnebne dogodke, kam in kako so se širile ter kaj (je) vpliva(lo) na njihovo gensko raznolikost, potem tudi lahko predvidevamo, kako se bodo odzivale ob prihodnjih podnebnih spremembah (Bennett 1988). Brez proucevanja današnjih okoljskih procesov ne moremo razumeti dogodkov v preteklosti, drži pa tudi obratno: paleoekološke in arheološke raziskave dajejo ekologiji dragocene informacije o dolgotrajnih procesih in tisocletnem clovekovem vplivu na vegetacijo ter o delovanju ekosistemov v okolišcinah, ki so bile bistveno drugacne kot današnje. Vse to znanje pa je pomembno za tipicna ekološka podrocja, kot so proucevanje in zašcita biotske raznovrstnosti, varstvo narave in ekološka renaturacija (Willis in Birks 2006; Froyd in Willis 2008; Jackson in Hobbs 2009). Dogajanje na podrocju palinologije in paleoekologije je zelo pestro, v drugi polovici knjige bo predstavljenih nekaj primerov raziskav in izzivov, s katerimi se srecujemo. 2 Arheobotanika Arheobotanika je veda, ki raziskuje rastlinske ostanke, ki so se ohranili v kulturnih pla­steh arheološkega najdišca. Za razliko od paleookoljskih raziskav (glej I. del/1 Palinologija) so rastlinski makroostanki z arheoloških najdišc t. i. ekofakti in so kot takšni najveckrat rezultat clovekove aktivnosti. Z drugimi besedami so to biološki ostanki, ki so “postali” arheološki (Wilkinson in Stevens 2003). Zatorej moramo pri interpretaciji arheoloških rastlinskih (tj. arheobotanicnih) makroostankov upoštevati tako biološka kot tudi arheolo­ška dejstva. O daljši zgodovini razvoja rastlinstva na širšem geografskem obmocju je zato, za razliko od palinologije, v arheobotaniki težje sklepati. Osredotocamo se na rastlinske makroostanke, tj. vecje od 0,355 mm (glej I. del/2.5, str. 66), kot so plodovi, semena, les, oglje in drugi vegetativni rastlinski deli, ki so bili v dolocenem obdobju na naraven in/ali še pogosteje antropogen nacin prineseni na raziskovano arheološko naselbino in ki so se po vec stoletjih ali tisocletjih do danes tudi ohranili (glej I. del/2.3, str. 56). Glavni namen arheobotanicnih raziskav je ugotavljanje prehranskih navad in gospodarstva ljudi v pre­teklosti. Ob dobri ohranjenosti organskih ostankov (tafonomiji) lahko v redkih primerih sklepamo tudi na vegetacijo in možne rastlinske združbe v bližnji okolici naselbine (npr. Jacomet s sod. [ur.] 2004; Tolar s sod. 2011; Tolar in Andric [v pripravi]; glej tudi II. del/2.3 in 5.2). Arheobotanicni ostanki so nemalokrat tudi neposreden vir informacij o absolutni dataciji najdišca, tu je treba omeniti dve najpogosteje uporabljeni metodi: radiokarbonsko datiranje organskih ostankov (glej II. del/Uvod) in dendrokronologijo (I. del/2.6.1). Dendrokronologija je veda, ki temelji na analizi branik v lesu. V osnovi je to metoda za ugotavljanje starosti lesa, zato se je v arheologiji dobro uveljavila (Baillie 1995; Cufar in Levanic 1999; Billamboz 2004). Poleg potenciala za datiranje vsebuje arheološki les še številne druge informacije, uporabne za boljše razumevanje preteklih dogodkov. V prvi vrsti je tu pomembna identifikacija lesa ali oglja, ki temelji na makroskopskih in mikro­skopskih tehnikah. Dolocena lesna vrsta ali rod nam lahko pove tudi nekaj o okolju in podnebju tedanjega casa (npr. Levanic 2012). V zadnjih letih tako vse bolj govorimo o dendroarheologiji, ki vkljucuje celovite raziskave arheološkega lesa, hkrati z dolocevanjem starosti, rekonstrukcijo poselitev in gradbenih aktivnosti, pridobitvami spoznanj o rabi okolja in gozda ter rabi in obdelavi lesa (npr. Billamboz in Tegel 2001; Cufar s sod. 2002; 2010; Velušcek in Cufar 2002; Tolar in Zupancic 2009). 2.1 Zgodovina raziskav Prva porocila o arheobotanicnih raziskavah v Evropi so bila objavljena v sredini 19. stoletja (npr. leta 1849 z obalnih barij Severnega morja, leta 1851 iz prazgodovinskihrudnikov soli in leta 1865 po obsežnih raziskavah kolišc iz vzhodne Švice; Schoch s sod. 1988). Pomemben mejnik je bilo odkritje kolišc v Švici leta 1854, pri cemer je O. Heer kmalu ugotovil, kako velik je lahko raziskovalni potencial rastlinskih makroostankov z arheoloških najdišc, še posebno kadar gre za ohranitev v mokrih tleh (Heer 1865; sl. 24). Po skoraj 100 letih so postali koncepti arheobotanicnih raziskav širše sprejeti tudi drugod po Evropi. Moderne arheobotanicne, imenovane tudi paleoetnobotanicne, raziskave so se zacele šele po 2. svetovni vojni. Znotraj njih so se, poleg osnovnega seznama identifici­ranih rastlinskih taksonov in ostankov, zaceli odpirati tudi drugi vidiki arheobotanicnih raziskav in razlicna raziskovalna vprašanja, kot na primer: - razporejanje rastlinskih ostankov in identificiranih rastlinskih taksonov glede na njihovo uporabnost, npr. na divje rastoce oz. nabirane in gojene oz. kulturne rastline, ali glede na njihovo ekologijo, npr. na gozdne, obgozdne (vkljucujoc rastline s posek in z gozdnih jas), travišcne, vodne, mocvirne/obrežne, rastline z obdelanih in ruderalnih (antropogenih) površin idr., - ugotavljanje uporabnosti identificiranih rastlin (za prehrano, krmo, steljo, v medicin­ske, opojne, obredne namene ali kot naravni material za izdelovanje tekstila, vrvi, barv, tudi za postavitev in izolacijo bivališc idr.), - ugotavljanje pomembnosti nabiranih v primerjavi z gojenimi rastlinami za prehrano ljudi oz. ugotavljanje nekdanjega gospodarstva (npr. Jacomet s sod. 1989), - sklepanje o podnebnih razmerah, clovekovem vplivu na okolje in znacilnostih tal, kamenin, sedimenta, reliefa, vodnega režima idr., - ugotavljanje živalske prehrane (tudi krme) in stelje ob raziskavah živalskega govna ali koprolitov (fosilnih iztrebkov) in s tem sklepanje o naravni (pašni) vegetaciji in oskr­bovanju domacih živali (npr. Örni s sod. 1999; Kühn s sod. 2013; Kühn s sod. v tisku), - ugotavljanje poti udomacevanja posameznih kulturnih rastlin oz. njihov izvor ter pomen v razlicnih obdobjih na razlicnih obmocjih (npr. Jacomet s sod. 1989; Jacomet 2006a; 2007a; Kohler-Schneider in Canappele 2009). V zadnjem casu se vse bolj uveljavljajo sekundarni raziskovalni vidiki v paleoetno- in/ ali arheobotaniki, pri cemer se raziskuje in ugotavlja predvsem zgodovina prehranskih navad, izvor in razširjanje kulturnih rastlin, razvoj plevelov, zgodovina poljedelstva in vrtnarstva, zgodovina uporabe rastlin v zdravilne namene, uporabe in poznavanja lesnih vrst, izdelovanja tekstila, trgovanja z rastlinami. Za ta preucevanja so potrebni številni reprezentativni arheobotanicni rezultati s širšega geografskega obmocja oz. njihove kom­pilacije (npr. Jacomet 2006a; 2007a; 2009; Tolar s sod. 2011; Stika in Heiss 2013). V Sloveniji segajo zametki arheobotanicnih raziskav kar dalec v zgodovino, eno najpo­membnejših najdišc pri nas je Ljubljansko barje. Že ob odkritju kolišc na Ljubljanskem barju, leta 1875, je K. Deschman opravil prve arheobotanicne analize lesa (kolov), ki so jih izkopali v bližini današnjega Iga (npr. Deschman 1875a; 1878). Njegovo delo je nadaljeval W. Schmid (npr. Schmid 1910). Med obema vojnama so se nova izkopavanja na Ljubljanskem barju in z njimi raziskave za nekaj casa prenehali. Po letu 1953, ko se je zacelo novo obdobje kolišcarskih raziskav, je J. Korošec k sodelovanju pritegnil raziskovalce naravoslovnih ved in tako naredil prvi korak k interdisciplinarnim raziskavam v slovenski arheologiji (npr.Korošec 1953; 1954). Vodilno vlogo v slovenski arheobotaniki je imel A. Šercelj, ki je, polegpelodnih analiz (glej I. del/1.1), vse od leta 1954 (npr. Šercelj 1955a; 1955b) pa do svojihzadnjih arheobotanicnih objav v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (npr. Šercelj 1991;Culiberg in Šercelj 1995) analiziral tudi rastlinske makroostanke s slovenskih arheoloških najdišc, v vecini s kolišc z Ljubljanskega barja, nekoliko manj tudi s paleolitskih jamskihnajdišc (npr. Šercelj in Culiberg 1985; 1991; Culiberg in Šercelj 1998), kjer je bilo ohranjeno le oglje. Prve botanicne najdbe so bile zgolj nakljucne in nesistematicno (po presoji) vzorcene (pobirane), a so vendarle prispevale kar nekaj zanimivih podatkov za arheologe, ki so se dotlej ukvarjali samo s keramicnimi in drugimi (npr. kovinskimi, košcenimi in lesenimi) antropološko izdelanimi predmeti (artefakti) (npr. Šercelj 1955a; 1955b; 1975; 1981/82).Šercljevo delo je nadaljevala M. Culiberg (npr. Šercelj in Culiberg 1980; 1984; Culiberg inŠercelj 1986; 1991; Culiberg 1984; 1999; 2004; 2006). Sodelovala je tudi, ko so sodelavci z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU uvedli novo metodo vzorcenja in pridobivanja tako rastlinskih makroostankov kot tudi vseh drugih arheoloških najdb v Sloveniji, predvsem tistih, vecjih od 1 mm. V letih 1989-99 na paleolitskem najdišcu Divje babe (Turk 2003; 2007), od leta 1998 naprej pa tudi na kolišcih z Ljubljanskega barja (Velušcek 2004), je uporaba nove metode (tj. spiranja sedimenta na sitih treh velikosti oz. t. i. mokro sejanje; Turk 2003; 2007) omogocila Culibergovi razširitev seznama identificiranih rastlinskih vrst tako kvantitativno (številcno) kot tudi kvalitativno (pestrost odkritih rastlinskih taksonov). V letih 2006-2009 je bil po švicarskem zgledu na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU ustanovljen arheobotanicni laboratorij. Ta se osredotoca na nezoglenele rastlinske makro­ostanke z mokrotnih arheoloških najdišc, vecje od 0,355 mm, pridobljene z metodo dela v laboratoriju, ki je opisana v nadaljevanju (glej I. del/2.5). Laboratorij je opremljen s spiralno opremo za spiranje manjših kolicin sedimenta (pribl. 3 kg), stereomikroskopom z do 50-kratno povecavo, referencno zbirko arheoloških in recentnih semen/plodov, lesa in oglja ter ustrezno literaturo (glej I. del/2.6, str. 71). Sodobne metode dela (od vzorcenja na terenu do spiranja, shranjevanja in pregledovanja vzorcev) poleg obsežnejšega in reprezentativnejšega seznama vrst omogocajo tudi povecanje interpretativnih možnosti v arheobotaniki (Tolar s sod. 2010; 2011; Tolar in Andric [v pripravi]; glej primere v II. delu knjige). Dendrokronologija (glej I. del/2.6.1) se je kot metoda za dolocanje absolutne starosti lesa v svetovni arheologiji uveljavila od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej (npr. Billamboz 2004). V Sloveniji potekajo dendrokronološke raziskave v povezavi z arheologijo od leta 1995, ko je Inštitut za arheologijo ZRC SAZU pricel sodelovati z Oddelkom za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Med sodelovanjem so se hitro pokazali dobri rezultati, ki so omogocili vse boljše datiranje lesa iz obdobja kolišc na Ljubljanskem barju, kjer je ohranjenega dalec najvec arheološkega lesa, primernega za dendrokronologijo. 2.2 Tipi rastlinskih makroostankov z arheoloških najdišc Predmet arheobotanicnih raziskav so vsi rastlinski makroostanki, ki nam jih uspe pri­dobiti iz arheološkega sedimenta. Poleg ostankov lesa in oglja so najpogosteje obravnavani nezoglenela in zoglenela semena in plodovi ter ostanki zrelih žitnih socvetij (glej sl. 25-32). Vsi so prisotni v vecjih koncentracijah in se jih da razmeroma dobro identificirati. Poleg tega so ti ostanki neposreden dokaz clovekove rastlinske prehrane in uporabe rastlin, s cimer je zadošceno tudi osnovnemu namenu arheobotanicnih raziskav. Najpogostejši rastlinski ostanki, ki se ohranijo na sitih s standardnim premerom por 2 mm in 0,355 mm (glej I. del/2.5.1), so: - semena in plodovi (sl. 25, 26), - ostanki zrelih žitnih socvetij (klasov in klaskov; sl. 27, glej tudi sl. 32), - raznovrstni ostanki rastlinskih stebelc, vlaken, listov in iglic ter drugih vegetativnih ostankov, tudi kriptogamov (praprotnic, mahov) in gliv (najveckrat nezogleneli; sl. 28), - les in oglje (sl. 29), - ostanki izdelkov oz. produktov iz razlicnih rastlinskih materialov, npr. ostanki tekstila ali vrvi, ostanki hrane ali pijace v posodah ter pripravljenega testa, ostanki zalog hrane (žitne zaloge, posušeno sadje), ostanki krme ali stelje ter koproliti domacih živali (sl. 30). Sl. 27: Napol zoglenel od­lomek osi klasa (rahisa) z ostankom ogrinjalnih plev enozrne pšenice (Triticum monococcum) (a), zoglenel odlomek rahisa jecmena (b), nezoglenel ostanek dna ogri­njalne pleve eno- ali dvozrne pšenice (T. monococcum/ dicoccum) (c). Med rastlinskimi makroostanki je treba posebej izpostaviti ostanke zrelih žitnih socvetij (klasov in klaskov), ostanke plodnih glavic (npr. lanu) in ostanke perikarpov (npr. želoda, žira ali jabolka), ki med arheologi niso tako zelo poznani, pa vendar so pri arheobotanicnih raziskavah kljucnega pomena (sl. 31; glej tudi sl. 32, 34). Za boljšo predstavo, predvsem žitnih makroostankov (sl. 31a in b), si poglejmo še ris­bo – shematicni prikaz zrelega žitnega socvetja (klasa; sl. 32; povzeto po Jacomet 2006b). Posamezno zrelo žitno socvetje je sestavljeno iz številnih klaskov, ki skupaj oblikujejo klas (sl. 32), ko so namešceni neposredno na vretenu klasa (ali rahisu). Ce so peclji posa­meznih klaskov dolgi, oblikujejo lat, npr. pri ovsu (Avena sativa). V posameznem klasku je en sam ali vec cvetov, ki jih obdajajo posebej oblikovani podporni listi, t. i. pleve. Iz plodnice posameznega oplojenega cveta se razvije zrno, ki jih je v zrelem klasku toliko, kolikor je bilo plodnih in oplojenih cvetov. Tako imajo npr. enozrna pšenica, proso (Pani-cum miliaceum) in jecmen po eno, dvozrna pšenica pa po dve zrni v posameznem klasku. Pleve so treh tipov (sl. 32a), cisto na dnu klaska sta ogrinjalni plevi, nad njima pa ima vsak cvet še krovno plevo in predplevo. Slednji dve skupaj imenujemo tudi cvetni plevi, ker navadno cvrsto obdajata zrelo zrno in ob zrelosti odpadeta skupaj z zrnom (taki razširjevalni enoti pravimo plevenec; sl. 32a). Redkeje zrelo zrno izpade iz plev (takšnim Sl. 32: Shematicni prikaz zrelega žitnega klasa: a) dvozrna pšenica – kot primer žita s priraslimi plevami; b) navadni jecmen – kot primer žita z nepriraslimi plevami. Povzeto po: Jacomet 2006b. zrnom pravimo golec; sl. 32b). Krovna pleva lahko nosi šcetinast podaljšek, ki mu pravimo resa, ta je pomembna pri razširjanju plevencev. Nacin razpada klaskov ob zrelosti je razlicen. Pri gojenih žitih v glavnem zrelo socvetje sploh ne razpade in se zrnje naknadno mehansko loci od plev (mlatenje; glej v nadaljevanju sl. 34). Pri divjih sorodnikih lahko zrel klas razpade na razlicne nacine. Razpade lahko celotno socvetje pod vsakim klaskom ali pa se odlomi klaskova os (im. tudi koželj) nad ogrinjalnima plevama in ostali del socvetja odpade, ogrinjalne pleve pa ostanejo obstojne na peclju. Pri veccvetnih klaskih lahko razpade tudi os klaska pod vsakim cvetom. Od tega je odvisno, katere delcke (ostanke) plev ali socvetja lahko najdemo v arheoloških plasteh skupaj z zrnjem. Od zraslosti zrna s cvetnima plevama je odvisno, kako zahtevno bo mehansko locevanje zrnja od plev (lušcenje žit). Pri nekaterih vrstah žit cvetni plevi nista zrasli z zrnom in je lušcenje preprosto. Takim žitom pravimo neplevasta ali žita z nepriraslimi plevami (angl. “naked cereals”). Drugim, kjer sta plevi površinsko prirasli na zrno in je zato lušcenje zahtevnejše, pravimo plevasta ali žita s priraslimi plevami (angl. “glume/hulled cereals”). Golice (kot tudi recemo neplevastim žitom) so npr. razlicne pšenice (trda/mehka/navadna pšenica [Triticum durum/turgidum/aestivum]) in nav. jecmen z nepriraslimi plevami (npr. sl. 32b), résnice (plevasta žita) pa so npr. posamezne sorte eno- ali dvozrne pšenice (npr. sl. 32a), pšenica sevka oz. pira (Triticum spelta) ter navadni jecmen s priraslimi plevami. Zgoraj opisana zgradba socvetja trav nam pomaga razumeti, kaj lahko pricakujemo med arheobotanicnimi ostanki kulturnih rastlin (predvsem žit) in kako lahko tovrstne najdbe pripomorejo h koncni arheobotanicni interpretaciji. Ker so zrna pri neplevastih žitih le rahlo vpeta med cvetne pleve in so pleve nežnejše, zaradi cesar zrelo zrno tudi zlahka izpade iz klaska, so zrna tudi manj zašcitena pred vremenskimi vplivi in boleznimi ali škodljivci (plesni, žuželke ipd.). Zato so se kljub težavnejšim in zamudnejšim postopkom cišcenja (lušcenja) teh žit (glej v nadaljevanju sl. 33 in 34) plevaste vrste/sorte skozi dolga tisocletja procesa kultivacije vseeno ohranile vse do danes (npr. vse bolj cenjena pira). Pomembna morfološka lastnost številnih klasnatih neplevastih žit je tudi izredno cvrst in mocan rahis, ki med mlatenjem (tj. I. stopnja trebljenja žit; glej v nadaljevanju: sl. 34) pogosto ne razpade na posamezne segmente, ampak ostanejo segmenti rahisa združeni po vec skupaj. Med arheobotanicnimi najdbami so zato, poleg zoglenelih žitnih zrn, pogosto ohranjeni tudi zogleneli ali nezogleneli daljši segmenti rahisa brez plev (sl. 31a in 33). Drugace je pri plevastih žitih, kjer cvrste in masivnejše pleve tesno obdajajo in šcitijo zrna, zato je lušcenje težje (tudi cišcenje oz. trebljenje). Stopnje tehnik cišcenja (glej v na­daljevanju sl. 34) so pri plevastih žitih veliko zamudnejše in zahtevnejše. Zrna s priraslimi plevami (plevenci) morajo biti zaradi tega dodatno obdelana, npr. pražena in tolcena (na sl. 34f in g). Za razliko od neplevastih žit je pri plevastih koželj (klaskova os) navadno lomljiv in krhek, zato med mlatenjem klasek pogosto razpade in se razlomi na vec krajših odlomkov (ali fragmentov). Med arheobotanicnimi najdbami so tako pri plevastih žitih poleg zoglenelih zrn pogosto ohranjeni tudi zogleneli ali nezogleneli krajši odlomki rahisa skupaj z ogrinjalnima plevama (angl. “spikelet fork”) ali pa samo dna ogrinjalnih plev brez rahisa (angl. “glume base”; glej sl. 31b, 32a in 33). Vsi ostanki zrelih žitnih klasov in klaskov (torej ne samo zrna, temvec tudi pleve in odlomki rahisa ter koželja) so nosilci pomembnih identifikacijskih znakov v arheobotaniki, ki lahko podajo informacijo o pojavu posamezne, tudi “nove” vrste ali sorte žit v dolocenem obdobju na dolocenem prostoru in o poteh (tudi izvoru) udomacevanja kulturnih rastlin (npr. Jacomet s sod. 1989; Zohary in Hopf 2004; Akeret 2005; Tanno in Willcox 2006). Poleg tega lahko iz ohranjenih ostankov žitnih klasov/klaskov (odlomki rahisa, ostanki ogrinjalnih plev idr.) razberemo podatke o nacinih (ali tehnikah) lušcenja žit (tj. locevanja zrn od plev) pred samim skladišcenjem (Boardman in Jones 1990; Wilkinson in Stevens 2003; Jacomet 2010). Tipi ohranjenih rastlinskih makroostankov, tako “zaželenih” pro-duktov (tj. ocišcenih zrn) kot tudi “odpadkov” (tj. slame, rahisov, plev, lupinic, semen/ plodov plevelnih rastlin) namrec razkrivajo, kakšni postopki oz. nacini (tudi tehnike) cišcenja in skladišcenja pridelkov so bili v dolocenem obdobju uporabljeni (glej sl. 34 in II. del/4.2, str. 200 in dalje). Na sliki 34 je prikazan postopek in tehnike pridobivanja “cistih” žitnih zrn (tj. izlušcenih iz plev). Po žetvi (sl. 34a) so lahko izvedene razlicne operacije (tehnike ali stopnje cišcenja): mlatenje požetega žita s t. i. cepci (sl. 34b) in grabljenje vecjih delov, npr. slame vstran (sl. 34c) ter vejanje oz. prevetritev žitnih delov, pri cemer veter odpihne lažje žitne pleve in plevelna semena, težja žitna zrna pa padejo na tla ali v posodo (sl. 34d). To so primarni postopki locevanja žitnih klaskov od slame. Sledi grobo sejanje (sl. 34e), ki izloci še vse preostale vecje ostanke slame, žitnih plev in plevelnih rastlin (tudi semen/plodov). Na tej stopnji so prav tako izloceni tudi še nerazpadli klaski, ki se vrnejo v mlatenje. Material, ki je prešel skozi grobo sito in ki vsebuje tudi “želeni” produkt (tj. žitna zrna), gre v nadaljnjo obdelavo: ali fino sejanje pri golcih (sl. 34h) ali v dodatno obdelavo pri plevencih (sl. 34f in g). S praženjem (sl. 34f) in/ali tolcenjem žitnih zrn s priraslimi plevami v možnarju, kjer z lesenim batom (sl. 34g) zrahljamo prirasle pleve dosežemo, da lažje odstopijo od zrn (sphanje ali lušcenje). Po finem sejanju (sl. 34h) so želena žitna zrna ujeta na situ primerne gostote mreže. Sledi rocno prebiranje oz. izlocanje še preostalih vecjih necistoc (v velikosti zrn in vecje), ki so se ujela na situ (sl. 34i). Pred skladišcenjem (sl. 34k) jebilo v navadi tudi sušenje (sl. 34j; lahko tudi s praženjem) ocišcenih žitnih zrn. Žitna zrna so po potrebi sproti “mleli” oz. trli v moko na žrmljah (celoten postopek povzet po Wilkinson in Stevens 2003; Jacomet 2010). Pri vsaki izmed prikazanih stopenj cišcenja (sl. 34) nastane želen produkt (nepopolno ocišcena zrna s plevami [plevenci] ali ocišcena zrna brez plev [golci]) in neželen odpadek (slama, semena vecjih/manjših plevelnih rastlin, odlomki rahisov, žitne pleve idr.). Kako cist je koncni, tj. uskladišceni, pridelek, je torej odvisno tako od uporabljenih tehnik ci-šcenja kot tudi od požetih žitnih vrst/sort (sl. 33 in 34). Ob tem se je dobro zavedati, da so separacijske tehnike, enako ucinkovito kot zrna žit, odbirale tudi tista semena plevelnih rastlin, ki so bila po obliki in mehanskih lastnostih podobna žitnim zrnom, kar je bil pomemben selekcijski dejavnik tudi za razvoj in razširitev nekaterih vrst žitnih plevelov. V arheoloških plasteh ljudstev, ki so se ukvarjala s poljedelstvom, so ohranjeni tako želeni produkti kot tudi odpadki, vsi neprecenljiv vir informacij, ne samo o vrstah/sortah gojenih rastlin, ampak tudi o poljedelskih tehnikah (od casa ter nacina setve in žetve do samega cišcenja in skladišcenja pridelka) in o mogoci sekundarni uporabi ostankov tre­bljenja žit, npr. za krmo, steljo, gorivo, kot gradbeni (npr. pleve kot povezovalni material) ali izolacijski material (glej primer v II. delu/7.2). Med pogosto ohranjenimi rastlinskimi najdbami v arheoloških sedimentih so tudi ostanki semen/plodov užitnih, kaloricnih in okusnih sadežev in oreškov divjih (naravno rastocih) rastlinskih vrst, ki jih je clovek nabiral in prinašal v naselbino za prehrano, krmo, v medicinske ali obredne namene. Pri prepoznavanju in identifikaciji ostankov semen/plodov kritosemenk je potrebno osnovno znanje botanicne morfologije (predvsem o zgradbi in nastanku semen in plo­dov; sl. 35). Med arheobotanicnimi ostanki so ohranjena “semena” najveckrat najdena skupaj z ohranjenim perikarpom, ki seme šciti (npr. pecke breskev, lupinice lešnikov, želodov, žirov), zato te ostanke pravilno determiniramo kot ostanke “semen/plodov”, saj je veli­kokrat samo seme, ki naj bi se skrivalo v notranjosti perikarpa, že propadlo, torej imamo opravka z ostankom plodu (perikarpom) in ne semena (sl. 35). Sl. 35: Dvospolen (enodomen) cvet kritosemenk je sestavljen iz enega ali vec pesticev, prašnikov, vencnih listov, cašnih listov in cvetišca (a). Iz oplojene semenske zasnove v plodnici pestica nastane seme (b). Ce je semenskih zasnov ali pesticev v enem cvetu vec, je vec tudi semen. Zrela plodnica pestica, ki po oploditvi navadno oleseni ali/in omeseni, je plod. Plod je tako sestavljen iz semena/ semen in perikarpa (ki nastane iz stene plodnice pestica). Perikarp navadno sestoji iz: zunanjega ovoja – eksokarpa, sredinskega, velikokrat omesenelega in socnega, dela – mezokarpa ter notra­njega, veckrat olesenelega, dela – endokarpa. Na risbi primer košcicastih plodov (npr. breskve, slive ali oreha). Risbe: D. Valoh. 2.3 Tafonomija Termin tafonomija se v arheobiologiji uporablja pri razlagi procesa (pogosto fosiliza­cije), ki vodi k ohranitvi bioloških ostankov (Schiffer 1987; Jacomet in Kreuz 1999). Pri vrednotenju oz. interpretaciji arheobioloških podatkov moramo upoštevati dva vidika: konstrukcijski in depozicijski vidik (Jacomet 2007b). Konstrukti so vse, kar clovek ustvari (npr. stavbe, ograje, vodnjaki, jarki, jame) in se po opustitvi naselbine poruši, zasuje ter scasoma propade (sedimentira). Depoziti pa so lahko rezultat premišljenega clovekovega dejanja med samim življenjem naselbine (kot npr. skladišcenje žit, nabiranje in prinašanje gozdnih sadežev v naselbino, odlaganje odpadkov) ali pa so rezultat naravnega procesa, ki ni cloveškega izvora (npr. naplavine rek, jezer, ostanki naravnega rastja) in se lahko zgodi med opustitvijo naselbine ali po njej (Jacomet 2007b). Sediment, ki ga proucujemo arheobiologi, je tako rezultat raznovrstnih dejavnikov in aktivnosti, ki so pri interpretaciji rezultatov velikokrat premalo upoštevani, saj jih nemalokrat niti ne moremo prepoznati oz. predvideti. Pri reševanju tovrstnih vprašanj se v arheologiji vse bolj uveljavljajo multi-disciplinarne raziskave (tj. sodelovanje raznovrstnih arheobioloških ved [npr. palinologija, arheobotanika, arheozoologija] s sedimentološkimi, pedološkimi idr.). Arheobotanicni rezultati in njihova interpretacija je mocno odvisna od ohranjenosti rastlinskih makroostankov v sedimentu (torej tafonomije; glej I. del/2.3.1) in metod dela (glej I. del/2.4). 2.3.1 Možnosti in poti ohranitve rastlinskih makroostankov Rastlinski ostanki (pelod, semena/plodovi ter ostali vegetativni deli rastlin, les, oglje) se dalec najbolje ohranjajo v mokrih tleh (tj. v sedimentih, prepojenih z vodo). V ta­kšnih razmerah je vec kot 90 % rastlinskih ostankov ohranjenih v nezoglenelem (tudi subfosilnem) ali z vodo prepojenem (angl. “waterlogged”) stanju (Jacomet 2013). Tako se ostanki ohranjajo na arheoloških najdišcih, kjer je prisoten kakršen koli izvor vode oz. kjer je talna voda stalno dovolj visoka in tako vseskozi zaliva arheološki sediment in material v njem (npr. v jarkih, rekah, morjih, jezerih, na mokrišcih, šotišcih, poplavnih obalah in v vodnjakih; Jacomet in Kreuz 1999). Voda v tleh ustvarja anaerobne pogoje, ki onemogocajo bakterijski razkroj organskih ostankov. Kolišca z Ljubljanskega barja in drugih obalpskih jezerskih naselbin so zelo dober primer takšne ohranitve, saj je zaradi nepropustne jezerske gline (t. i. polžarica) v tleh z vodo prepojena celotna kulturna plast, ki aerobnim mikroorganizmom onemogoca preživetje. Ostanki, ohranjeni v mokrem, imajo zato zelo velik raziskovalni potencial. V takšnem okolju se namrec ohranijo najrazlicnejši organski ostanki, tako kvantitativno (nekaj 1000 identificiranih rastlinskih makroostankov [semena/plodovi in pleve] v 1 litru sedimenta) kot tudi kvalitativno (vec kot 100 identi­ficiranih rastlinskih taksonov s posameznega najdišca) (npr. Jacomet s sod. 1989; Tolar s sod. 2010; 2011). Naletimo lahko na: kuhinjske ostanke (sl. 30b), zaloge hrane (žit), ostanke, ki so nastali pri cišcenju oz. skladišcenju žit (sl. 27), ostanke krme ali stelje in fosilizirane iztrebke domacih živali (koprolite; sl. 36), ostanke stavbnega in izolacijskega materiala s hiš (sl. 29a), ostanke s kurišc in ognjišc (sl. 29c), cloveške iztrebke in smeti, prav tako lahko v sedimentu naletimo tudi na semena/plodove naravnega rastja, prinesena z vodo, vetrom ali odložena “in situ” (npr. Hosch in Jacomet 2004; Tolar s sod. 2011). Med rastlinskimi ostanki se v (nezoglenelem) sedimentu, prepojenem z vodo, pogosto ohranijo tudi z olji bogata semena/plodovi (kot npr. semena/plodovi lanu, maka, oljne ogršcice in konoplje), ki v zoglenelih arheoloških sedimentih zaradi svoje hitro vnetljive narave ponavadi niso prisotna (van Der Veen 2007; Jacomet 2013). Najpogostejši nacin ohranitve (tudi fosilizacije) arheobotanicnih makroostankov je pooglenitev ali karbonizacija, pri cemer se rastlinski ostanki, ob visoki temperaturi in pomanjkanju kisika, iz organskega ogljika pretvorijo v skoraj cisti ogljik (Jacomet in Kreuz 1999; Wilkinson in Stevens 2003). Potencialno bi lahko zoglenel rastlinski material pridobili iz vsakega arheološkega najdišca, kjer so kurili ogenj. Pooglenitve rastlinskih ostankov so se v preteklosti pogosto dogajale, npr. med kurjenjem in pripravo jedi, tudi med cišcenjem oz. skladišcenjem pridelka (glej I. del/2.2; sl. 34). Najpogostejša zoglenela najdba je les (tj. oglje) s kurišc oz. ognjišc (sl. 29c), ki so ga ljudje uporabljali za kurjavo ali peko oz. kuho. Pogosto zogleneli so tudi neuporabni ostanki prehranskih rastlin, ki so jih ljudje namensko sežigali (tj. z njimi zanetili in kurili ogenj). Takšni so npr. ostanki zrelih žitnih socvetij in semen/plodov njivskih plevelov (torej stranskih produktov skladišcenja), lupinice oreškov ali namensko unicene (zavržene) stare zaloge žitnih zrn, ki so splesnele ali bile kako dru­gace unicene. Nemalokrat ohranjena v zoglenelem stanju pa so tudi užitna žitna zrna in semena/plodovi strocnic, ki so ponesreci zoglenela med praženjem in sušenjem (sl. 34f) ali med samo pripravo hrane (sl. 25a, 26c, 27a in b). Veckrat lahko naletimo tudi na rastlinske ostanke, ki so poogleneli zaradi požara v naselbini ali skladišcu žit. Delež zoglenelih arheobotanicnih makroostankov v bolje ohranjenih (tj. z vodo pre­pojenih) arheoloških sedimentih je pribl. 20 % ali manj (van der Veen 2007), kar kaže, da predstavljajo le majhen delež vseh rastlinskih makroostankov, pa vendar so v arheo­botaniki (ce izvzamemo z vodo prepojena najdišca) velikokrat edini ohranjeni ostanki (vec o konkretnih raziskavah preberi v II. delu knjige). Mineralizacija je proces, pri katerem se minerali raztapljajo in nalagajo okoli celic­nih sten ali v medcelicnih prostorih in tako ohranijo (“skenirajo”) rastlinsko strukturo (Wilkinson in Stevens 2003). Na arheoloških najdišcih je takšna oblika konzervacije zelo pogosta na gnojišcih ali smetišcih, v greznicah oz. kloakah, kanalizacijah in drugih podobnih okoljih, kjer so kolicine anorganskih spojin povecane in med potekom mine-ralizacije zamenjajo mrtve organske snovi. Ta oblika ohranitve makroostankov prispeva predvsem k rekonstrukciji clovekove prehrane v preteklosti. Vcasih se rastlinski ostanki mineralizirajo (inkrustrirajo) tudi z drugimi elementi (na primer s kovinami: bronom in železom; Jacomet 2007b). Pri interpretaciji tovrstnih arheobotanicnih rezultatov je tudi v tem primeru treba upoštevati, da se v takšnih okolišcinah razlicni rastlinski ostanki razlicno dobro ohranjajo, nekateri pa sploh ne. Semena užitnih sadežev (npr. fige, grozdje, maline/robide, plodovi kobulnic in rožnic) se ponavadi dobro ohranjajo, medtem ko se žitna zrna v takšnih okolišcinah le redko ohranijo (Jacomet 2007b). Rastlinski ostanki se lahko zelo dobro ohranjajo tudi v ekstremno sušnih okoljih (npr. v pušcavah, suhih jamah, skalnih razpokah) (Jacomet in Kreuz 1999). Ohranitev rastlinskih ostankov v suhem temelji na podobnem principu kot ohranitev v mokrem, ko mikroor­ganizmi, ki bi razkrajali organske ostanke, zaradi enega ali vec omejujocih dejavnikov (npr. pomanjkanje kisika v mokrem ali pomanjkanje vlage v suhem) ne morejo preživeti, torej tudi ne razkrajati. Med posušenimi rastlinskimi ostanki neredko naletimo na cele plodove, cvetove, liste. Tudi v ekstremno mrzlih (tj. zmrzujocih) okoljih lahko naletimo na bogate arheobotanicne najdbe. Tu je glavni omejujoc dejavnik preživetja dekompozicijskih mikroorganizmov ekstremno nizka temperatura. V zadnjem casu najbolj odmevna najdba mumije ledenegamoža Ötzija izpred vec kot 5000 let je dober primer takšne ohranitve (npr. Oeggl 2000; 2001; Müller s sod. 2003; Dickson s sod. 2005; Oeggl s sod. 2005; Jacomet 2007b; 2009; Heiss in Oeggl 2009; sl. 37). V odvisnosti od stanja oz. ohranjenosti arheobotanicnih najdb v sedimentu, predvsem ali so v zoglenelem (karboniziranem) ali v nezoglenelem stanju (npr. prepojeni z vodo), je odvisna tudi obdelava vzorcev arheološkega sedimenta, odvzetega za arheobotanicno analizo (glej v nadaljevanju I. del/2.4 in 2.5). V tej knjigi se bomo še posebej posvetili metodam dela z mokrimi sedimenti, v katerih so ohranjeni vec tisoc let stari nezogleneli, z vodo prepojeni rastlinski ostanki. Sedimenti te vrste namrec zahtevajo vecjo previdnost pri obdelavi in pripravi vzorcev, ker so arheobotanicno izjemno bogati, vendar tudi iz­jemno obcutljivi na nepravilno ravnanje (kot npr. na grobo spiranje, sušenje ipd.; npr. Tolar s sod. 2010, glej II. del/1.3). 2.4 Vzorcenje in shranjevanje vzorcev V teoriji je priporocljivo, da arheobotanicno vzorcenje na terenu poteka hkrati z arheozoološkim (glej I. del/3.4) in palinološkim (glej I. del/1.4) vzorcenjem, saj bi bili tako pozneje, pri interpretaciji, rezultati naravoslovnih raziskav primerljivejši. V praksi pa pri takšnem nacinu vzorcenja nastane težava, ker potrebujejo arheozoološke raziskave veliko vecjo prostornino odvzetega vzorca sedimenta kot arheobotanicne, in še bolj pa-linološke raziskave, kar je v sorazmerju z velikostjo bioloških najdb (zoološke: vecinoma nekaj do vec cm; arheobotanicne: nekaj do vec mm; palinološke: nekaj µm). V praksi zato najpogosteje odvzemamo vzorce posebej za palinološke (glej I. del/1.4) in posebej za arheobotanicne raziskave, medtem ko arheozoološki vzorci navadno predstavljajo del arheoloških vzorcev sedimenta, ki jih arheologi vse pogosteje spirajo (mokro sejejo) na sitih, da bi pridobili manjše košcke keramike in ostale antropološko izdelane “mikro” predmete (npr. ogrlicne obrocke ali mikrolite), vecje od 1 mm (tj. ponavadi velikost rež najmanjšega uporabljenega sita), hkrati pa se na sitih ujamejo tudi živalski ostanki (kosti, zobje, luske; sl. 38; vec o tem v I. delu/3.4). Arheobotanicno vzorcenje in obdelava vzorcev morata biti še prav posebej skrbno in primerno izvedena, ko so arheološke ostaline v mokrih, z vodo prepojenih, glinenih/ ilovnatih, sedimentih, kakršni so npr. na Ljubljanskem barju. V takšnih razmerah (glej I. del/2.3, str. 57) se namrec ohrani dalec najvecje število rastlinskih ostankov, tako v kva­litativnem (število identificiranih taksonov), kot tudi kvantitativnem (število ostankov v litru sedimenta) merilu. Prevladujejo nezogleneli rastlinski makroostanki, ki bi, za razliko od zoglenelih rastlinskih in odpornejših kostnih ostankov ter odlomkov keramike, ob nepravilnem ravnanju (glej v nadaljevanju I. del/2.5), tj. ob grobem gnetenju pri spiranju sedimenta na sitih in sušenju ostankov, propadli oz. se spremenili v prah. Velikokrat ostankov, ki se pri spiranju sedimenta ujamejo na sitih, na terenu samem ni mogoce pobrati v celoti oz. prepoznati s prostim ocesom, saj jih je prevec in so pre­majhni. Zato je potrebna nadaljnja obdelava spranih vzorcev v laboratoriju, pri cemer je kljucna delovna oprema: stereomikroskop oz. lupa z vsaj 50-kratno povecavo (glej v nadaljevanju I. del/2.6). Med samim izkopavanjem je treba nujno jemati vzorce sedimenta iz kulturne plasti, ki so reprezentativni za prikaz nekdanje situacije na raziskovanem prostoru (Jacomet in Brombacher 2005). To pomeni, da morajo pokriti tako vertikalne kot tudi horizontalne dogodke, torej dogodke, ki so se dogajali v casu in prostoru. Pozneje, po izkopavanjih, se lahko odlocimo, kateri vzorci so kljucnega pomena za arheobotanicno raziskavo, odvisno od raziskovalnega vprašanja, ki ga želimo razrešiti. Vzorci, ki jih jemljemo, bi morali podati tako sliko o gospodarstvu ljudstva iz preteklosti (torej o prehrani, poljedelskih aktivnostih, nabiralništvu, ribarjenju, lovu divjih živali ter živinoreji in krmljenju domacih živali, o uporabi lesa), morda tudi o aktivnostih (dogodkih) vec razlicnih nasebinskih faz (torej o starejših in mlajših naseljencih, ki so v preteklosti poseljevali isti prostor), kot tudi sliko o okolju, v katerem so živali in ljudje nekoc bivali, ter o vegetacijskih razmerah pred poselitvijo in po njej (Jacomet 2007b). Pravilen odvzem vzorcev bi moral zagotoviti tudi informacijo o stanju znotraj bivališc (hiš) in zunaj njih, a še vedno znotraj naselbine (torej med bivališci). Tako lahko pridobimo informacijo o strukturi naselbine (dolocimo lahko npr. obmocja odstranjevanja odpadkov in iztrebkov, obmocja krmljenja živali, status posamezne hiše). Nadalje lahko ugotavljamo tudi, kako je nastala posamezna plast (npr. Jacomet in Brombacher 2005; Jacomet s sod. [ur.] 2004; Hosch in Jacomet 2004). Vec o konkretnih možnostih raziskav in interpretacij, pridobljenih na podlagi primernega vzorcenja na terenu in obdelave vzorcev v laboratoriju, v II. delu knjige. Arheobotanicno vzorcenje mora zadostiti trem osnovnim pogojem (po predlogi: Ja-comet in Brombacher 2005): 1. Prostornina odvzetega vzorca sedimenta s terena naj bo dovolj velika (tj. vsaj 3-5 litrov), da bodo rezultati reprezentativni in da bodo dosegli minimalno raven zahtevanega števila determiniranih rastlinskih makroostankov, tj. vsaj 384 semen/plodov na vzorec (van der Veen in Fieller 1982) ter tako dosegli statisticno zanesljivost s stopnjo zaupanja 95 %. 2. Gostota jemanja vzorcev naj bo dovolj velika, da bomo pravilno rekonstruirali vzorce poselitve znotraj naselbine. 3. Vsak vzorec mora biti opremljen z opisom. Predvsem je pomemben opis stratigrafije mesta, s katerega je bil posamezen vzorec odvzet, kar nam bo omogocilo rekonstruirati nastanek naselbinskih plasti. Ce je mogoce, so dobrodošli tudi ostali podatki, opaženi na terenu med izkopavanjem, npr. ali so se plasti na mestu odvzema odlagale dlje casa (torej gre za raziskavo daljšega casovnega obdobja) ali gre za kratko obdobje (npr. po požaru). Priporoceno je vestno izpolnjevanje dokumentacijskega lista (priloga 1). Kakšna naj bo prostornina odvzetih arheobotanicnih vzorcev sedimenta? Za dolocitev primerne velikosti (prostornine) vzorca sedimenta s terena je pripo­rocljivo opraviti predhodno raziskavo nakljucno odvzetega vzorca in tako preveriti zastopanost oz. ohranjenost rastlinskih makroostankov. Raziskave z barjanskih kolišc so na primer pokazale, da so trije litri sedimenta iz kulturne plasti dovolj za pridobitev reprezentativnih rezultatov (Tolar s sod. 2010). Med reprezentativno raziskane lahko štejemo samo takšne naselbine, kjer so bile izkopane razmeroma velike površine in kjer sta horizontalna in vertikalna razporeditev odvzetih arheobotanicnih vzorcev znana. Samo takrat je mogoce rekonstruirati ekonomijo in ekologijo naselbine. Pred izkopavanji in med njimi pogosto niso vidne lege stavb, zato je treba vzorciti v takšnem obsegu, da bo arheolog pozneje lahko locil ali izbiral med vzorci, odvzetimi iz notranjih delov stavb in iz obmocij med njimi. Le tako bo mogoce rekonstruirati znacilnosti posameznih hiš in tudi obmocja med njimi (temu pravimo horizontalna razporeditev vzorcev). Enako pomembna je tudi vertikalna razporeditev vzorcev in z njo natancno datiranje in dolocitev posameznih naselbinskih faz ter okoljskih sprememb v daljšem casovnem obdobju. Kako mora biti arheobotanicni vzorec sedimenta opisan in opremljen? Vsak arheobotanicni vzorec naj bo opremljen z dokumentacijskim listom (priloga 1),ki mora biti vestno izpolnjen. Še posebno pomembno je zapisati: • številko (oznako) vzorca, • ime najdišca, • opis sedimenta (glinen, pešcen, moker, zbit, suh itd.), • prostornino odvzetega vzorca sedimenta (ki naj bo cim bolj enotna na posa­meznem najdišcu), • stratigrafski opis mesta odvzema vzorca (tako horizontalno - po SE, kot tudi vertikalno - po globinah oz. fazah), vkljucujoc informacijo o predvidenem arheološkem obdobju, iz katerega naj bi vzorec izhajal, • ali je vzorec odvzet površinsko (sistematicno ali nakljucno) ali po presoji (glej v nadaljevanju I. del/2.4.1), • ali je bil vzorec znotraj objekta ali med objekti, gre morda za grobišce. 2.4.1 Odvzemanje arheobotanicnih vzorcev na terenu Vzorce na terenu lahko odvzemamo na tri nacine (npr. Jacomet s sod. [ur.] 2004; Maier in Harwath 2011; sl. 39): 1. Površinsko vzorcenje (angl. “surface sampling”; sl. 39a). Vzorce pobiramo po vnaprej zastavljenem sistemu (oz. nacrtu). Za nacrt odvzemanja vzorcev se z izkopavalcem dogo­vorimo že pred zacetkom izkopavanj, zato vnaprej ne vemo, na kateri arheološki kontekst, ce sploh, bomo pri tem naleteli. Naletimo lahko na hišo, kanal oz. jarek, “odpadno” jamo, kuhinjo, kurišce, hlev idr. ali pa povzamemo zgolj rastlinske makroostanke naravnega rastja, torej brez antropogenega vnosa. Nacrt zbiranja vzorcev mora biti zasnovan tako horizontalno (po najdišcu v vse smeri) kot tudi vertikalno (od površine – najmlajših plasti, proti globini – najstarejšim plastem). Odlocimo se lahko za: a) sistematicno površinsko vzorcenje (angl. “systematic surface sampling”), to je npr. vsak drugi m2, ali b) nakljucno površinsko vzorcenje (angl. “random surface sampling”), pri cemer vzorce pobiramo iz nakljucno izbranih mest znotraj izkopnega polja (npr. sl. 39a: iz kvadrantov 1, 6 in 14; glej primer Stare gmajne [Tolar s sod. 2011] in II. del/4.2). V obeh primerih arheobotanicno vzorcenje sledi arheološkemu stratigrafskemu izkopu, torej nacrtno vertikalno po režnjih, in horizontalno po stratigrafskih enotah (SE), od najmlajših proti najstarejšim plastem. 2. Vzorcenje z odvzemom stratigrafskih stolpcev sedimenta (sl. 39b). Pred zacetkom izkopavanj v tla sistematicno (npr. na vsak m2, sl. 39b) ali nakljucno (npr. z žrebom) zabijemo kovinske ali plasticne cevi premera pribl. 10-15 cm. Odlocimo se lahko tudi za odvzem stratigrafskih stolpcev sedimenta iz profila izkopanih sond (angl. “profile sam­pling”) z uporabo kovinskih škatel premera pribl. 10 × 10 cm (podobno palinološkemu vzorcenju [I. del/1.4]; glej primere v II. delu/1.2 in 5.2). 3. Vzorcenje po presoji (angl. “judgement sampling”), pri cemer po subjektivni presoji odvzemamo arheobotanicno zanimive vzorce oz. najdbe, na katere nakljucno naletimo med samim izkopavanjem (npr. ostanki s kurišca ali ognjišca, tekstila, vrvi, hrane v po­sodah, les, oglje in leseni izdelki, živalsko govno ipd.). Arheolog na terenu samem zbira material z vseh obmocij, ki vsebujejo vidne rastlinske makroostanke. Tudi v tem primeru je pomembno stratigrafsko oznaciti lokacijo (tako vertikalno kot tudi horizontalno) od­vzetega vzorca. Gre za najenostavnejši in zato tudi najpogostejši nacin arheobotanicnega vzorcenja, vendar ta ne zadostuje kompleksnejšim arheobotanicnim interpretacijam (glej primere v II. delu/7). Zavedati se moramo, da obstajata med površinskim vzorcenjem in vzorcenjem z od­vzemom stratigrafskih stolpcev sedimenta dve pomembni razliki: 1. Prostornina vzorca, ujetega v stratigrafski stolpec, je veliko manjša, kar bistveno vpliva na reprezentativnost arheobotanicnih rezultatov (predvsem nekaterih gospodarsko pomembnih taksonov, tj. gojenih rastlinskih vrst; glej II. del/1.2). Pri interpretaciji moramo nujno upoštevati prostornino odvzetega vzorca sedimenta in preracunati števila najdenih semen v koncentracije (tj. število semen v litru sedimenta). Te enote so namrec pozneje lahko med seboj primerljive (glej I. del/2.6). 2. Vzorci sedimenta, ujetega v stratigrafskem stolpcu, navadno zajamejo dogodke iz daljšega casovnega obdobja (torej tudi pred naselbinsko fazo in po njej), zato so vzorci te vrste izjemnega pomena pri interpretaciji (nastanku, razvoju) vegetacije (glej II. del/5.2). Slika 39a prikazuje nakljucno površinsko vzorcenje, pri katerem se z vodjo izkopavanj vnaprej dogovorimo, kje in kako na gosto bomo vzorcili. Slika prikazuje nakljucno iz­brane lokacije (kvadrante velikosti pribl. 1 m2) – sivo obarvani: 1, 6 in 14, iz katerih so bili sistematicno po plasteh ali izkopanih režnjih vzorceni deli (pribl. 3–5 kg) sedimenta. Vzorce na terenu natancno in sistematicno oznacujemo in opisujemo. Do nadaljnje ob-delave v laboratoriju jih shranjujemo v dobro zaprtih plastificiranih vreckah, v temnem in hladnem prostoru. Slika 39b prikazuje sistematicno vzorcenje z odvzemom stratigrafskih stolpcev sedi­menta. Plasticne ali kovinske cevi premera 10-15 cm so bile zabite v tla pred zacetkom izkopavanj. Razporeditev stratigrafskih stolpcev je lahko sistematicna, npr. na vsak prvi ali drugi m2 (kot na sl. 39b), ali nakljucna (npr. z žrebom) znotraj predvidenega obmo-cja izkopavanj. Arheološko izkopavanje poteka po ustaljenem postopku, le da se izogne vstavljenim stebrickom (cevem). Ko je izkopavanje koncano, stolpce sedimenta, ujetega v ceveh, pri dnu odrežemo. Odprti površini (zgornjo in spodnjo) neprodušno plastificiramo in cevi s sedimentom shranimo v temen in hladen prostor (do + 4 °C). Pomembna je natancna in vodoodporna stratigrafska oznacitev stolpcev (vertikalno: zgoraj – spodaj; horizontalno: iz katerega dela izkopane sonde stratigrafski stolpec izhaja), da bo pozneje pri interpretaciji jasno, od kod posamezni vzorec izvira. Arheobotanicna analiza kakor koli odvzetih vzorcev naj bi potekala šele po koncani arheološki interpretaciji najdišca, saj se šele takrat izkaže, iz kakšnih kontekstov so bili vzorci odvzeti (npr. iz notranjosti hiše, dvorišca, kletnih prostorov, shrambe, kuhinje, hleva, smetišca). Na podlagi arheoloških izsledkov se lažje odlocimo, kaj želimo z arheobotanic­nimi vzorci dokazati (npr. Hosch in Jacomet 2001; 2004; glej tudi primere v II. delu/4.2) Dobro odvzeti vzorci sedimenta (predvsem nacina 1 in 2; npr. sl. 39a in b) za arhe­obotanicne analize so lahko uporabni tudi za druge raziskave: npr. malih sesalcev, rib, mehkužcev, insektov; stratigrafski stolpci (sl. 39b) pa tudi za geoarheološke in palinološke raziskave (glej I. del/1 Palinologija). Kako izbrati primeren nacin vzorcenja? (glej tudi II. del/1.2) Na vsakem najdišcu zajemamo nakljucno odkrite, po presoji odvzete arheobotanicne vzorce (najdbe; tj. nacin 3 - vzorcenje po presoji), vkljucno z vzorci lesa in oglja za dendrokronološke raziskave. Arheologi se pogosto odlocajo tudi za površinsko vzorcenje kulturne plasti (tj. nacin 1), ki se ga izvaja sproti, med samim izkopavanjem. Takšen nacin vzorcenja ima eno veliko pomanjkljivost, to je, da se zacne prepozno (šele z za-cetkom t. i. “kulturne plasti”) in se konca prekmalu (po koncu t. i. “kulturne plasti”), s cimer žal ni zajeto celotno dogajanje na terenu, kar z drugimi besedami pomeni, da arheobotaniki ne dobimo možnosti vpogleda v okoljska in ekonomska dogajanja pred predvideno naselbinsko fazo in po njej. Zato je priporocljivo vsaj na dveh koncih odprte arheološke sonde odvzeti tudi stratigrafski stolpec/stratigrafske stolpce sedimenta: jali s plasticnimi cevmi, nakljucno po celotnem najdišcu ali pa s kovinskimi (profilnimi) škatlami iz profila/profilov (podobno palinološkem vzorcenju – glej I. del/1.4). Prednost vzorcenja s stratigrafskimi stolpci (nacin 2) sedimenta je, da tovrstno vzorcenje zajame dogodke v daljšem casovnem obdobju, slabost pa je v tem, da so vzorci sedimenta, ujetega v “profilno škatlo” ali plasticno cev, premajhni za reprezentativen prikaz priso­tnosti taksonov z vecjimi rastlinskimi makroostanki, vkljucujoc nekatere gospodarsko pomembne taksone. Stratigrafski stolpci sedimenta so zato primernejši za prikaz vege­tacije in okoljskih sprememb v daljšem casovnem obdobju, medtem ko so dovolj gosto površinsko odvzeti vzorci sedimenta iz kulturne plasti z vecjo prostornino primernejši za interpretacijo gospodarstva in prehranskih navad (glej primere v II. delu/4.2 in 5.2). Vse arheobotanicne vzorce sedimenta že na terenu shranimo v nepropustne plastifi­cirane vrecke in jih cimprej prenesemo v temen in hladen prostor, s cimer preprecimo izsušitev in degradacijo nezoglenelih (z vodo prepojenih) arheobotanicnih ostankov. Ce gre za zoglenele in suhe vzorce sedimenta, je pomembno le to, da z njimi ravnamo nežno. Prav tako jih hranimo v plastificiranih vreckah, ki morajo biti zaradi grobosti suhega materiala mocnejše, preprecitev izsušitve v tem primeru ni obvezna. Vzorce sedimenta cimprej mokro oz. suho speremo oz. presejemo na sitih dveh velikosti (glej I. del/2.5.1). Kako odvzemati in hraniti vzorce lesa in oglja za dendrokronološke raziskave? Podobno kot vse ostale z vodo prepojene arheobotanicne najdbe je tudi moker les, ki se je tisocletja ohranjal v anoksicnem, mokrotnem in ilovnatem sedimentu, zelo obcutljiv na izsušitev (npr. Cufar s sod. 2002). Zato ga je treba takoj po odvzemu s terena zašcititi: namocenega zapakirati v neprodušne PVC-vrecke in hraniti v hladnem in temnem prostoru. Vzorce je treba cimprej dostaviti dendrokronologu za takojšnjo analizo. Potek dela v dendrokronološkem laboratoriju si lahko podrobneje ogledate na spletni strani IZA ZRC SAZU: http://iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/raziskovalna-dejavnost--dendrokronologija#v. Za odvzem vzorcev lesa na terenu (tudi oglja, ce je ohranjenih vsaj 45 branik) za dendrokronološko analizo je potreben dogovor z dendrokronologom. Glavni pogoj za dobre rezultate je dobro ohranjen kolut mokrega lesa ali oglja s cim vecjim številom branik v precnem prerezu (I. del/2.6.1; sl. 45) in najdišce s cim vec dendrokronološko primernimi vzorci, po možnosti iz istega konteksta (npr. sodi, koli in drug stavbni les), katerih krivulje širin branik se da dobro sinhronizirati. Podrobnosti so opisane v I. delu/2.6.1 in na spletni strani Inštituta za arheologijo (IZA) ZRC SAZU. 2.5 Laboratorijska priprava vzorcev S podatki opremljene izbrane arheobotanicne vzorce sedimenta postopoma prenašamo iz hladnega in temnega skladišca v laboratorij za nadaljnjo obdelavo. Vsak vzorec obdelu­jemo loceno in kot posamezno enoto. Dolocimo mu ime ali številko, s katerima operiramo v nadaljevanju analize. Med spiranjem vzorca je treba natancno in vestno izpolnjevati dokumentacijski list o spiranju (priloga 1), ki vzorec spremlja skupaj z dokumentacijskim listom o pregledovanju (priloga 2) vse do konca raziskave. Podatki z dokumentacijskih listov so namrec bistvenega pomena pri interpretaciji in primerjanju rezultatov z rezultati drugih naravoslovnih in arheoloških raziskav z istega in z drugih najdišc. 2.5.1 Mokro sejanje sedimenta in shranjevanje organskih ostankov s sit Ce je sediment glinen ali ilovnat, tj. mocno zbit, je priporocljiva predhodna obdelava (tj. globoka zamrznitev), ki olajša poznejše spiranje sedimenta oz. locevanje organskih ostankov iz gline (Vandorpe in Jacomet 2007). Pred samim spiranjem sedimenta na sitih (tj. mokrim sejanjem) je treba nujno izmeriti prostornino sedimenta (sl. 40). Nacin mokrega sejanja oz. spiranja sedimenta je izrednega pomena, saj je od tega odvisna koncna reprezentativnost in verodostojnost rezultatov (Tolar s sod. 2010). Tako so lahko npr. zelo fragmentirani, krhki in manjši nezogleneli rastlinski ostanki, npr. nezogleneli ostanki žitnih klaskov (npr. plev) in semen maka ter lanu, premalo zastopani ali celo niso prisotni, ce uporabljamo sita s prevelikimi režami (> 1 mm) ali pregrob nacin spiranja (gnetenje sedimenta z rokami; glej tudi II. del/1.3). Poskusi uporabe razlicnih metod za analizo manjših bioloških ostankov iz jezerskih naselbin so privedli do uporabe danes najprimernejšega postopka priprave in pridobitve rastlinskega materiala iz arheoloških sedimentov, prepojenih z vodo. Gre za spiranje s polflotacijo in mokrim sejanjem, pri cemer z vedrom, vodo in sistemom sit (sl. 41) pocasi in nežno spiramo sediment in hkrati locujemo težji in robustnejši anorganski material (kamenje, pesek, keramika) in vecje kosti, ki se usedajo na dno vedra, od nežnejšega or-ganskega (rastlinskega in živalskega), v vodi plavajocega (“flotirajocega”) materiala, ki se ujame na sistemu sit. Najnovejše raziskave so pokazale, da je sistem sit dveh velikosti (tj. s premeri odprtin: 2 mm – velika frakcija in 0,355 mm – mala frakcija) najprimernejši za arheobotanicne raziskave mokrih sedimentov (npr. Jacomet s sod. 2007; Jacomet 2013). Metoda je primerna tudi za analizo majhnih zooloških ostankov, npr. kosti, lusk, zob rib in malih sesalcev ter hišic, lupinic in larv nevretencarjev (predvsem insektov; npr. sl. 38). Spiranje sedimenta je koncano, ko skozi sita stece prozorno cista voda, na njih pa se ujamejo sprani organski ostanki (na prvem situ: vecji od 2 mm in na drugem: vecji od 0,355 mm). Organske ostanke s sit preložimo v merilni posodici (sl. 41), loceno za veliko in malo frakcijo, in jim izmerimo prostornino. To sta prostornini organskih ostankov, ki ju vpišemo na dokumentacijska lista (prilogi 1 in 2). Nazornejši opis dela v laboratoriju s fotografijami za lažjo predstavo je dostopen tudi na spletni strani IZA ZRC SAZU: http:// iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/arheobotanika-raziskovalna-oprema#v. Kadar so rastlinski ostanki (oz. sediment s terena) posušeni ali zogleneli, predhodno spiranje in sejanje vzorcev sedimenta na sitih vcasih ni potrebno in gredo vzorci neposre­dno v nadaljnjo obdelavo, tj. pod stereomikroskop za sortiranje in identifikacijo. Ce vzorci vsebujejo veliko suhega sedimenta (npr. prsti, kamnov, peska), ki je pri analizi motec, ga je priporocljivo suho presejati na sitih (Jacomet s sod. 2007), pri cemer najmanjše sito ne sme imeti rež vecjih od 0,5 mm. Mokre rastlinske makroostanke, ki so ostali na sitih, pred nadaljnjo obdelavo pod stereomikroskopom shranimo loceno za malo (0,355 mm) in veliko (2 mm) frakcijo v neprodušno plastificiranih vreckah ali lonckih, prepojene z vodo in v hladilniku. Opre­mljeni morajo biti z arheološkimi podatki s terena in dokumentacijskim listom s spiranja, na katerem je nujno, poleg prostornine sedimenta s terena, vpisana tudi prostornina pri­dobljenih organskih frakcij s sit. Suhe in zoglenele ostanke lahko shranjujemo na suhem in pri sobni temperaturi. 2.5.2 Podvzorcenje Pri organskih vzorcih s sit (v nadaljevanju frakcije), ki so bogati z rastlinskimi ma-kroostanki (predvsem semeni/plodovi), je najprej potrebno podvzorcenje. Opravimo ga s preprosto metodo nakljucnega odvzema podvzorcev, in sicer tako, da celotno frakcijo enega vzorca (loceno za malo in veliko frakcijo) enakomerno porazdelimo po plitvi posodi pravokotne oblike (npr. banjici). Nato nanj položimo kvadratno mrežo (sl. 42), ki jo v nadaljevanju uporabljamo pri nakljucnem odvzemu oz. izboru podvzorcev iz izžrebanih kvadratkov z oznakami od npr. A do C v ordinatni smeri in od 1 do 7 v abscisni smeri (sl. 42). Dolocitev, iz katerega kvadratka bomo vzeli podvzorec, naj bo nakljucna, tj. z žrebom koordinat (npr. B4 na sl. 42). Podvzorec zbiramo (oz. žrebamo) tako dolgo, dokler ne zberemo želene kolicine podvzorca, ki ga bomo pozneje v celoti pregledali (npr. 25 ml za malo frakcijo in 90 ml za veliko frakcijo) (po Jacomet s sod. 2007). Ce po pregledu podvzorca ugotovimo, da število najdenih semen/plodov in ostalih prepoznavnih rastlinskih makroostankov, ki jih štejemo kot eno enoto (glej I. del/2.6; sl. 44), ni statisticno zanesljivo (tj. vsaj 384 preštetih rastlinskih enot v posameznem podvzor-cu [po: van der Veen in Fieller 1982]), je treba podvzorec povecati tako, da nakljucen odvzem podvzorca z žrebom ponovimo. Kakšno opremo mora imeti arheobotanicni laboratorij? Potrebujemo hladen in temen prostor za shranjevanje z vodo prepojenih arheobota­nicnih vzorcev, tako nespranega arheološkega sedimenta kot tudi organskih frakcij s sit. Najprimernejša sta hladilnik ali zmrzovalnik, lahko pa tudi kletni prostori. Pri spiranju sedimenta poleg sistema dveh sit, za veliko frakcijo s premerom odprtin 2 mm in za malo frakcijo s premerom odprtin 0,355 mm, potrebujemo še nežen curek vode (tuš), vedro z merilno skalo za namakanje in izmero prostornine sedimenta, manjše vedrce za polflotiranje (locevanje anorganskega materiala) ter stalen odtok umazane vode s sistemom zadrževanja blata – usedline. Po spiranju potrebujemo merilne posodice za izmero prostornine organskih frakcij s sit, mrežo za podvzorcenje s pripadajoco banjico, aparat za vakuumsko pakiranje in varjenje ter polietilenske vrecke. Pri prebiranju in identifikaciji rastlinskih makroostankov potrebujemo stereomikroskop z do 50-kratno povecavo, mehko pinceto in shranjevalne plasticne škatlice. Za dolgotrajnejše shranjevanje mokrih arheobotanicnih najdb in referencno zbirko arheobotanicnih makroostankov potrebujemo zmes kemikalij (alkohol : glicerin : destilirana voda : thymol) v razmerju (1 : 1 : 1 : 0,1) in majhne epruvetke z zamaškom z navojem. Spiralno opremo (sistem sit) in potek dela v arheobotanicnem laboratoriju si lahko ogledate tudi na spletni strani IZA ZRC SAZU (http://iza2.zrc-sazu.si/sl/oddelek/9278#v). 2.6 Analiza rastlinskih makroostankov: razvršcanje, identifikacija, kvantifikacija Preden zacnemo pregledovati vzorce oz. podvzorce organskih frakcij pod stereomi­kroskopom, je treba dolociti, katere rastlinske makroostanke bomo izlocali, identificirali in na koncu tudi šteli kot eno enoto. Navadno izlocamo (tj. pobiramo) in štejemo vse cele plodove in semena. Težava nastopi pri fragmentiranih rastlinskih ostankih, tudi semenih in plodovih. Tu imamo na voljo vec tehnik preracunavanja zlomljenih delckov v eno enoto, pomembno pa je, da se vedno (tudi pri razlicnih najdišcih) držimo ene in iste metode, saj so le tako lahko rezultati med seboj primerljivi. V Evropi predlagana metoda temelji na štetju vseh najdenih baz semen/ plodov (to je del semena oz. plodu, s katerim je seme pritrjeno na maticno rastlino), v nekaterih primerih tudi apeksov (vrhov) semen/plodov, ki so vecji od Ľ celotne velikosti semena/plodu (Hosch in Jacomet 2004; Jacomet s sod. 2007; sl. 43). Poleg ostankov semen in plodov pobiramo in štejemo tudi ostale prepoznavne rastlinske dele, npr. ostanke žitnih klasov in klaskov, ostanke plodnih glavic lanu, perikarpe želoda, žira in jabolk ter hrušk (sl. 31 in 44). Pri identifikaciji rastlinskih ostankov si pomagamo z razlicnimi dolocevalnimi, sli­kovnimi kljuci, na primer: za semena in plodove (Beijerinck 1947; Berggren 1969; 1981; Schoch s sod. 1988; Körber-Grohne 1991; Anderberg 1994; Jones s sod. 2004; Cappers s sod. 2006; 2009; Neef s sod. 2012) ter za les in oglje (Schweingruber 1978; 1990; Torelli 1991; Neumann s sod. 2001; Schoch s sod. 2004). Poleg literature je zelo pomembna tudi dobra referencna zbirka tako recentnih kot tudi arheoloških semen in plodov. Na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU imamo trenutno zbranih cez 300 semen/plodov razlicnih ra­stlinskih vrst in pribl. 40 vzorcev razlicnih vrst lesa in oglja (Tolar 2011; spletna stran IZA ZRC SAZU: http://iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/arheobotanika-referen%C4%8Dna-zbirka#v). Pri poimenovanju (nomenklaturi) rastlinskih vrst (taksonov; glej II. del/Uvod, str. 127) se držimo Male flore Slovenije (Martincic [ur.] 1999/2007) in Domestication of Plants in the Old World (Zohary in Hopf 2004). Pri drevesnih in grmovnih vrstah si pomagamo tudi z deli R. Brusa: Drevesne vrste na Slovenskem (2004), Dendrologija za gozdarje (2005), Sto grmovnih vrst na Slovenskem (2008) in Drevesa in grmi Jadrana (2012). Prebiranje in identifikacija navadno potekata socasno, nakar sledi štetje in vnos po­datkov v arheobotanicno tabelo (priloga 3). Po identifikaciji je treba vse rastlinske ostanke (semena, plodove, ostanke žitnih klaskov, plodnih glavic, perikarpov, lupinic) kvantificirati in opisati njihovo stanje oz. ohranjenost zoglenelo – C; napol zoglenelo – N/C ali nezoglenelo – N; glej prilogo 3), sprva loceno za vsak vzorec/podvzorec ter frakcijo. Nato je rezultate treba primerjati, po potrebi združiti in ovrednotiti kot celoto. Rezultate prikažemo v arheobotanicni tabeli (priloga 3), v kateri so stolpci namenjeni opisu raziskanih vzorcev in vrstice vpisu identificiranih rastlinskih taksonov. Tabela poleg ugotovljenih rastlinskih taksonov z latinskim in slovenskim imenom vsebuje tudi podatke o tipu rastlinskega ostanka (npr. seme, plod, ostanki perikarpov in žitnih klaskov; glej sl. 44), ohranjenosti rastlinskega ostanka (C, N/C, N) ter o najpomembnejših lastnostih ar­heološkega vzorca (oz. podvzorca), kot so identifikacijska številka, prostorsko-stratigrafska opredelitev (kvadrant, kulturna plast, arheološko obdobje, kontekst) in prostornine (1. od­vzetega sedimenta s terena, 2. organskih frakcij s sit ter 3. pregledanega podvzorca/vzorca). Zelo pomembna za nadaljnjo interpretacijo je tudi kvantifikacija rezultatov, ki vosnovi temelji na številu najdenih ostankov (n). Števila (n) je namrec treba pretvoriti v reprezentativne in primerljive enote, npr. v koncentracijo (conc.; tj. število semen/liter arheološkega sedimenta) in navzocnost (angl. “ubiquity” oz. ub.; tj. v koliko % vseh ar­heobotanicnih vzorcev s terena se dolocen takson pojavlja; ce je ub = 100 %, pomeni, da se takson pojavlja v vseh pregledanih vzorcih, torej po celotnem raziskanem obmocju) (vec o tem v Jacomet in Kreuz 1999; Jacomet s sod. [ur.] 2004). Zaradi lažje interpretacije rastlinske vrste (taksone) razporejamo v vec skupin, npr. glede na uporabnost: gojene/nabirane, zdravilne, krmne ali glede na ekološke razmere, v katerih uspevajo oz. so ustreznejše za njihovo rast in razmnoževanje: ruderalne, njivne, plevelne, gozdne, obgozdne, združbe gozdnih posek in jas, travniške, mocvirske, obrežne, vodne rastline idr. (glej primere v II. delu/4.2 in 5.2). Pomembnejše oznake v arheobotanicni tabeli (priloga 3) C – zoglenelo N/C – napol zoglenelo N – nezoglenelo, z vodo prepojeno n – št. rastlinskih makroostankov conc. – koncentracija rastlinskih makroostankov (tj. število ostankov v 1 litru se­ dimentnega vzorca) *ub. – navzocnost (v koliko odstotkih raziskanih vzorcev je dolocen takson) *“Ubiquity” (navzocnost) je pogosto edina kvantifikacijaska metoda, ki dovoljuje primerjave pomembnosti razlicnih taksonov (Schibler in Jacomet 2010; glej tudi arheobotanicna porocila s slovenskih zašcitnih izkopavanj: Arhiv IZA ZRC SAZU, od leta 2013 naprej). Sl. 45: Prerez debla: drevo prirašca v debelino tako, da vsako leto proizvede praviloma eno bra-niko, ki jo navadno sestavljata rani les in kasni les, ki se razlikujeta po zgradbi in gostoti. Vidno mejo med dvema branikama imenujemo letnica. Zunanje plasti debla (lesa), ki imajo prevodno in skladišcno funkcijo, so beljava. Pri nekaterih drevesnih vrstah (npr. hrastu) se notranje (nepre­vodne) plasti debla sekundarno pretvorijo v jedrovino, ki ji, ko je temno obarvana, recemo tudi crnjava. Prevajanje snovi po deblu v radialni smeri omogocajo strženovi trakovi. Drevesno deblo pred zunanjimi vplivi šciti drevesna skorja. Notranji, živi del skorje prevaja asimilate iz listov do korenin. Zunanji, neživi in neprevodni del skorje imenujemo lubje. Po predlogi: Cufar 2002, 4, sl. 1-1 in Levanic 2012, 65, sl. 1. 2.6.1 Dendrokronološka analiza arheološkega lesa in oglja Dendrokronologija je metoda datiranja, ki navadno temelji na proucevanju znacilnega sosledja širin branik, nastalih v razlicnih letih, to je njihovega povecanja ali zmanjšanja glede na predhodno leto (Cufar 2006; Levanic 2012). Pomaga nam ugotoviti, v katerem letu je nastala posamezna branika oz. kdaj je drevo raslo (Cufar in Levanic 1999). Pri razumevanju principa dendrokronoloških raziskav je potrebno osnovno znanje drevesne anatomije (sl. 45). Dendrokronološka raziskava v osnovi temelji na merjenju širin branik, pri cemer do-bimo zaporedja širin branik, ki jih navadno graficno prikažemo v odvisnosti od casa in jih skušamo umestiti v absolutni koledarski cas (Cufar in Levanic 1999; sl. 46). Fazi merjenja širin branik sledi sinhroniziranje, to je medsebojna primerjava zapore­dij širin branik (krivulj) iz istega objekta (npr. drevesa, rastišca, arheološkega konteksta; sl. 47a). Krivulje so v sinhronem položaju takrat, kadar se vizualno in statisticno ujemajo. Iz vec krivulj izracunamo povprecje, ki ga imenujemo kronologija objekta (sl. 47b). Razen pri proucevanju še živecih dreves je taka kronologija sprva nedatirana, zato jo imenujemo plavajoca kronologija. Pri lesenem predmetu neznane starosti sledi še datiranje. Za datiranje kronologijo objekta sinhroniziramo s standardno referencno kronologijo, za doloceno drevesno vrsto, obdobje in zemljepisno obmocje (Cufar in Levanic 1999; Cufar 2007; sl. 47b). Ko je opravljeno datiranje plavajoce kronologije z referencno, za vsako braniko na pla­vajoci kronologiji ugotovimo koledarsko leto njenega nastanka. Predmet neznane starosti tako datiramo oz. dolocimo leto nastanka posamezne branike. Koncni rezultat ponavadi podamo z letnico zadnje branike na predmetu (Cufar 2006; Levanic 2012). Datum zadnje branike ponavadi še ne ustreza pravi starosti predmeta. Ce je na predmetu ohranjena skorja in ugotovimo, kdaj je nastala zadnja (tj. najmlajša) branika pod njo, lahko natancno ugotovimo, kdaj je bilo drevo za uporabljeni les posekano. Za dolocitev starosti predmeta moramo oceniti še, koliko casa so potrebovali za prevoz, sušenje, obdelavo in vgradnjo lesa. Ko na predmetu ni ohranjena skorja, moramo oceniti, koliko branik manjka, ker so bile odstranjene (skupaj s skorjo) zaradi obdelave, uporabe, obrabe ali poškodb (Cufar 2010). Na splošno velja, da vsakega lesenega predmeta ne moremo datirati. Datiramo lahko le les z vecjim številom branik. V študijah arheološkega lesa z Ljubljanskega barja navadno merimo les, ki ima vec kot 45 branik (Cufar in Velušcek 2012). Za vsako drevesno vrsto moramo imeti ustrezno referencno kronologijo, in to za obdobje in geografsko regijo, ki nas zanimata. Za uspešno datiranje in interpretacijo rezultatov navadno potrebujemo vec vzorcev lesa istega predmeta, konstrukcije ali konteksta (Cufar in Levanic 1999; Cufar 2007; 2010). Referencne kronologije za datiranje so ponavadi sestavljene iz kronologij dreves, zgo­dovinskih objektov, arheološkega lesa in subfosilnega lesa. Najdaljša kronologija širin branik na svetu je južnonemška hrastova kronologija, ki je daljša od 10.000 let. V Slo­veniji sestavljajo in nenehno izboljšujejo referencne kronologije (Cufar in Levanic 1998; 1999; Cufar 2010). Kronologija hrasta npr., ki je najpomembnejša lesna vrsta v evropski arheologiji, je sestavljena za zadnjih 550 let (Haneca s sod. 2009). Hrastovo kronologijo nenehno izboljšujejo in podaljšujejo v preteklost (Cufar, osebna komunikacija). Sestavili so kronologije za les iz rimske dobe in iz kolišcarskih naselbin, ki so datirane z radiokar­bonsko metodo ali primerjavo s tujimi kronologijami (glej spodnji okvircek). Pomen dendrokronoloških raziskav za arheologijo Dendrokronologija se je uveljavila kot kljucna metoda za datiranje arheološkega lesa. Pri tem je zelo pomemben les iz kolišcarskih naselbin, ki je prepojen z vodo in razmeroma dobro ohranjen. Dolge referencne kronologije, ki so jih najprej sestavili v Nemciji, so omogocile datiranje lesa iz kolišc severno od Alp (Billamboz 2004). Medtem ko južno od Alp (v Sloveniji in Italiji) še nimamo referencne kronologije, ki bi segala od danes do obdobij, ko so živela kolišca. Trenutno je po zaslugi sistematicnih dendrokronoloških raziskav lesa kolišc iz Ljubljanskega barja s kronologijami, datiranimi z radiokarbonsko metodo, pokrito 4. tisocletje pr. n. št., natancneje od 3744 do 3302 cal BC in od 3285 do 3108 cal BC, ko je na Ljubljanskem barju živelo vsaj 8 kolišc (Cufar in Levanic 1998; Cufar s sod. 2010; Cufar s sod. 2013) ter 3. tisocletje pr. n. št., natancneje od 2659 do 2417 cal BC, ko je obstajalo vsaj 5 kolišc (Cufar in Levanic 1998; Velušcek s sod. 2011; Cufar in Velušcek 2012; Cufar s sod. 2013; Velušcek osebna komunikacija). 2.7 Interpretacija arheobotanicnih rezultatov V prejšnjih poglavjih je beseda tekla o osnovih principih, namenih in ciljih arheobota­nicnih raziskav ter o metodologiji pridobivanja in identifikacije rastlinskih makroostankov iz arheološkega sedimenta, ki so prvi rezultat t. i. metodološkega raziskovalnega dela. Izpolnjena arheobotanicna tabela (prim. priloga 3) postane pri interpretaciji rezultatov (tj. drugi del raziskovalnega dela) glavni vir podatkov, ki jih obdelujemo in iz katerih skušamo potegniti cim vec. Poleg dolocitev rastlinskih vrst in števila ostankov (oz. koncentracij) posameznega taksona ter izvora (stratigrafski opis) arheobotanicnih ostankov so izrednega pomena tudi opisi tipa rastlinskih makroostankov (seme/plod, iglica, ostanki rahisov, plev, perikarpov idr.), ohranjenosti ostankov (C, N/C, N) in izmerjene prostorninske vrednosti sedimenta in organskih frakcij, iz katerih so bili makroostanki izloceni (glej prilogo 3). Pri interpretativnem delu raziskave je v prvi vrsti pomembno locevati med interpretacijo paleookolja in paleoekonomije oz. prehranskih navad. Ker se v arheobotaniki opiramo na analize vzorcev, odvzetih iz kulturnih plasti ar­heoloških najdišc, smo lahko bolj zanesljivi pri interpretaciji gospodarstva naselbine, torej paleoekonomije. Zanimajo nas predvsem ekonomsko pomembne, torej prehranske rastlinske vrste, kamor sodijo tako pridelane (kultivirane ali gojene) kot tudi nabirane (divje) rastlinske vrste, ki jih je clovek prinašal v naselbino za svoje potrebe (glej primere v II. delu/3 in 4). Interpretacija paleookolja na podlagi rastlinskih makrooostankov je prej redkost kot pravilo (glej primere v II. delu/5), saj je zelo odvisna od ohranjenosti (bogastva) razisko­vanega sedimenta (glej I. del/2.3) in od metodologije vzorcenja na terenu (glej I. del/2.4). Z vzorci arheoloških sedimentov, prepojenih z vodo, je v osnovi veliko vec dela (glej I. del/2.4-2.6), vendar je ves trud na koncu poplacan z izjemnimi rezultati, ki so inter-pretativno mocni. S takšnimi rezultati lahko namrec, poleg samih prehranskih navad, rekonstruiramo tudi poljedelske tehnike, socialno in kulturno vlogo hrane, razpoložljivost divjih virov hrane, izvor krme, sezonskost prehrane, in koncno tudi vegetacijske razmere v neposredni bližini naselbine (vec o konkretnih primerih II. del/4.2 in 5.2). Ker so rezultat raziskav z vodo prepojenih arheoloških najdišc ponavadi tudi dokaj natancne datacije z dendrokronologijo, je v takšnih primerih mogoce zaznati tudi nenadne gospodarske in okoljske spremembe, kar zelo nazorno prikazujejo naravoslovne raziskave z najdišca Arbon Bleiche 3 (Jacomet s sod. [ur.] 2004), deloma pa tudi s slovenskih kolišc: Stare gmajne (Tolar s sod. 2011) ter Strojanova voda in Maharski prekop (Tolar in Andric [v pripravi]). Za uspešno interpretacijo rezultatov si je že pred zacetkom raziskovalnega dela, vkljuc­no z izkopavalnim delom na terenu, treba zastaviti glavna raziskovalna vprašanja. Ce so bila že opravljena predhodna arheološka sondiranja in morebitne predhodne raziskave sedimenta, poskusimo vsaj približno nanja tudi odgovoriti (glej primer v uokvirjenem besedilu na str. 77). Primeri raziskovalnih vprašanj in konkretnih odgovorov (po predlogi: Wilkinson in Stevens 2003, 273): 1. Kakšne so geološke razmere na najdišcu (tip in debelina sedimenta, kamninska podlaga)? Kamnina kredinega nastanka, na površju 0,3–0,4 m debela plast prsti rendzina. 2. Kateri subfosilni biološki ostanki imajo možnost ohranitve na danem najdišcu? Kosti vretencarjev, hišice oz. lupinice mehkužcev (kopenskih in vodnih), zogleneli rastlinski ostanki (vkljucno z lesnim ogljem). 3. Kakšno je temeljno raziskovalno vprašanje na najdišcu? Ali je najdišce (raziskovana naselbina) tudi primarni pridelovalec rastlinske in živalske prehrane ali le sekundarni potrošnik? 4. Kateri subfosilni biološki ostanki, ki so se v danih razmerah na terenu lahko ohranili, nam lahko odgovorijo na to vprašanje? Kosti vretencarjev, zogleneli rastlinski makroostanki (ne oglje). 5. V katerih arheoloških kontekstih, prisotnih na terenu, lahko pricakujemo tovrstne biološke ostanke? Skladišcne in odpadne jame (pred vzorcenjem ugotoviti, kako se je posamezna jama zapolnjevala). 6. Ali je pri opisu polnjenja (akumulacije) jame opažena kakšna motnja (erozija, izko-pi, re- oz. deponiranje ipd.), ki bi lahko podala sum o nezanesljivem izvoru bioloških ostankov v njej? Ne, vrhnje polnilo (ornica) je lahko poškodovano (premešano) zaradi oranja, zato je v takšnem primeru potrebna previdnost pri interpretaciji, medtem ko aktivnost talnih živali (npr. deževnikov) ni imelo vecjega vpliva na premestitev makroostankov. Sicer ni videti, da bi se kaj bistveno nepricakovanega dogajalo pri akumulaciji ostankov. 7. Katero okoljsko arheološko strategijo bomo privzeli na danem najdišcu? Material iz jam bomo posebej vzorcili za biološke raziskave, s stratigrafskim odvzemom sedimenta na površini: 1. posebej za rastlinske makroostanke (mokro sejanje/flotacija) in 2. ves preostali sediment iz jam bo suho presejan za pridobitev kosti vretencarjev. 2.7.1 Interpretacija je odvisna od tipa rastlinskih makroostankov V grobem lahko arheobotanicne ostanke razdelimo v štiri interpretativne tipe (sl. 48): 1. Zogleneli rastlinski makroostanki prehranskih rastlin, 2. nezogleneli, z vodo prepojeni rastlinski makroostanki vseh rastlin (prehranskih in naravnih oz. okoljskih), 3. oglje s kurišc/ognjišc, 4. ostanki stavbnega lesa/oglja po požaru. Ob najdbah, ki so nam na voljo, lahko arheobotanicne raziskave pomagajo bolj ali manj ucinkovito pojasniti življenje in vegetacijsko sliko starodavnih družb. Poleg osnovnega - DA; - izjemoma DA. vprašanja, ali je nekdanja prehrana temeljila na divjih rastlinskih vrstah (torej nabiralništvu) ali gojenih vrstah (poljedelstvu), so s tem povezana tudi vprašanja kdaj, kje in v kolikšni meri se je posamezna poljšcina zacela pojavljati (npr. Jacomet s sod. 1989; Jacomet 2007a; Tolar s sod. 2016). Ob že prej omenjenih redkih dokazih o naravni vegetaciji (sl. 48), ki je obdajala ljudi, lahko ugotavljamo tudi, kakšni so bili nacini pridobivanja hrane ter kako je bila hrana uporabljena (tudi predelana) in prerazporejena med ljudi (glej primere v II. delu/4.2). Lesni ostanki (vkljucujoc oglje s kurišc/ognjišc) lahko, poleg informacije o bližnji drevesno-grmovni vegetaciji, podajo informacijo tudi o nacrtni ali specificni izbiri in uporabi dolocenih lesnih vrst za dolocene namene (npr. Cufar s sod. 2002; 2006; Tolar s sod. 2008; Tolar in Zupancic 2009; Velušcek s sod. 2009; Tolar 2013b). Tudi redki, nakljucno odkriti (po presoji odvzeti) arheobotanicni ostanki so lahko vir najrazlicnejših dodatnih informacij o navadah in aktivnostih nekdanjih ljudstev. Tako nam lahko npr. odkrite zaloge žit ali plev razkrijejo, kakšne so bile tehnike obdelave, skladišcenja in priprave hrane (glej I. del/2.2; sl. 34 in primere raziskav v II. delu/4.2 in 7). Pri vecjih raziskanih površinah lahko sklepamo tudi o prostorski razporeditvi obdela­ve in skladišcenja pridelkov ter o razlicnih aktivnosti in morda hkrati tudi o socialnem položaju nekdanjih prebivalcev (npr. Hosch in Jacomet 2004; Maier in Harwath 2011; glej primere v II. delu/4.2). Vecje število ohranjenih kosov lesa z zadostnim številom branik nam z dendrokro­nologijo omogoca absolutno in na leto natancno datiranje lesa ter posredno naselbine oz. gradbenih faz, temeljecih na poseku vecjega števila debel (npr. Cufar s sod. 2010). Hkrati nam širine branik v lesu lahko pomagajo pri rekonstrukciji podnebnih razmer (dendroklimatologija; npr. Levanic 2012). Zanimivo podpodrocje arheobotanike je tudi analiza koprolitov (živalskih iztrebkov), ki nam lahko pomagajo pri rekonstrukciji nacina (vrsta in sezonskost) prehranjevanja ali krmljenja domacih živali (npr. Karg 1998; Akeret s sod. 1999; Kühn in Hadorn 2004; Kühn s sod. 2013; Kühn s sod. v tisku; glej primere v II. delu/7.1). Pri ugotavljanju zacetkov in poti udomacevanja rastlinskih vrst se v arheobotaniki vse bolj uveljavljajo tudi morfološke (npr. ampelomorfologija) in molekularne (genetske) raziskave na arheoloških semenih/plodovih (npr. žit, trte, lanu idr.; glej primere raziskav v II. delu/3.2 in 3.3). Arheobotanicne najdbe lahko pomagajo tudi pri ugotavljanju avtohtonosti posame­zne rastlinske vrste ali pa trgovine oz. uvoza eksoticnih rastlinskih vrst, npr. granatnegajabolka, datljev, popra, janeža ipd. (npr. Šercelj 1991), kot tudi pri ugotavljanju zacetkov sadjarstva in vrtnarstva (npr. vzgoja cešenj, jablan, breskev, orehov, strocnic, zacimb) zunaj sredozemskega obmocja (npr. severno od Alp; npr. Jacomet 2007a; Kreuz in Stika 2009). Hkrati nam ostanki eksoticnih rastlinskih vrst podajo tudi informacijo o socialnem statusu prebivalcev raziskovane naselbine. Van der Veen (2003) na primer ugotavlja, da so bile “luksuzne” rastlinske vrste predvsem hrana ljudi višjih razredov, npr. oficirjev v rimski vojski (tudi Kreuz in Stika 2009). Z njimi lahko spoznavamo tudi ritualne obicaje, npr. pogrebnih obredov (ostanki hrane, pogrebšcine - zadnje pojedine, svete rastline ipd.; npr. Wilkinson in Stevens 2003). Interpretacija arheobotanicnih (kot tudi vseh drugih arheobioloških) ostankov je torej odvisna tako od ohranjenosti organskih ostankov v raziskovanem sedimentu kot tudi od raziskovalcevega vprašanja, cilja in interesa po novih odkritjih. Metode dela, ki jih bo pri tem izbral, so kljucnega pomena za uspešno arheobotanicno raziskavo, zato naj se arheologi držijo naslednjega pravila: pred zacetkom izkopavanj naj navežejo stik z arheobiologom in se z njim dogovorijo o raziskovalnem vprašanju ter posledicno izkopni metodi, ki jo bodo v danem primeru uporabili. Od tega je namrec odvisna omejenost možnosti koncne arheobiološke interpretacije preteklih dogodkov. 3 Arheozoologija Arheozoologija je veda, ki se ukvarja z analizo živalskih ostankov z arheoloških najdišc in tako pomaga razumeti odnose med clovekom in njegovim okoljem, predvsem seveda med clovekom in svetom živali. V tem smislu se kljucno razlikuje od bržcas prepoznav­nejše paleontologije, ki je osredotocena na proucevanje razvoja živih bitij in se pri tem z analizo njihovega odnosa do anatomsko modernega cloveka (in obratno) podrobno praviloma ne ukvarja. Arheozoologi postavljajo zelo širok nabor vprašanj, od tistih o pre­hranskih navadah ljudi v preteklosti, njihovi odvisnosti od lova, živinoreje, nabiralništva in mrhovinarstva, priljubljenosti posameznih vrst domacih živali in proizvodov njihove reje (tj. meso, mleko, vlecna sila, runo, koža itd.), razvoju novih pasem, nacinih oskrbe s hrano živalskega izvora in trgovanja z njo pa vse do oblik neekonomskega izkorišcanja živali (npr. obredna žrtvovanja, “hišni ljubljencki”) in njihovega pomena kot statusni simbol ali kot objekt umetniških upodobitev. Po drugi strani se veda ukvarja tudi z malo bolj zoološkimi tematikami, denimo analizo zoogeografskih odnosov, ali pa ugotavlja podobe nekdanjega okolja in hkrati proucuje vplive cloveka na okolje z gledišca živali. Na podlagi razlicno poudarjene zoološke oziroma antropološke/arheološke komponente znotraj posamezne raziskave nekateri strokovnjaki razlikujejo med zooarheologijo/oste­oarheologijo in arheozoologijo (Bartosiewicz 2001; Chaix in Méniel 2005, 15–17; Reitz in Wing 2008, 2–6; glej tudi II. del/8.1). Na tem mestu nas tako podrobna clenitev ne zanima, zato oba omenjena pristopa k analizi živalskih ostankov z arheoloških najdišc predstavljamo pod enotno etiketo arheozoologije. 3.1 Zgodovina raziskav Arheozoologija je razmeroma mlada veda, katere zgodnji razvoj je tesno povezan z razvojem miselnosti o izvoru cloveka in evoluciji živih organizmov. V antiki pa vse tja do renesanse so namrec velikostno in/ali morfološko izstopajoce fosilne kosti pravilo-ma povezovali z zmaji, velikani, kiklopi in drugimi bajeslovnimi bitji. Ko so se v drugi polovici 18. in v zacetku 19. stoletja zacenjala pojavljati prva paleontološka porocila, ki so tovrstne najdbe vendarle nekako poskušala postaviti v okvir razvoja vrst (sl. 49), so bila zato sprejeta z veliko mero dvoma. Taka usoda je denimo še leta 1857 doletela tudi odkritje kosti neandertalca v dolini Neander na Nemškem, ki so jih številni tedanji (tudi strokovni) krogi pac zmogli razumeti kvecjemu kot ostanek kakega idiotskega pušcavnika ali nemara bolnega kozaškega dezerterja (Davis 1987, 20). V drugi polovici 19. stoletja so se postopoma vendarle zacenjale uveljavljati tudi skupine, ki so v modernem cloveku in živalih znale prepoznati neposredne naslednike že izumrlih oblik in vrst (Chaix in Méniel 2005, 18–19). Nji­ hova razmišljanja so vzbudila nova zanimanja za paleontološke in arheološke raziskave, v okviru katerih so se od casa do casa v ospredju znašla tudi nekatera pristno arheozoološka vprašanja. Eden prvih takšnih primerov je nastop Japetusa Steenstrupa na srecanju Znanstvenega združenja v Křbenhavnu leta 1851, kjer je ta danski stro­ kovnjak živalske kosti z arheoloških kontekstov pionirsko pripisal h kuhinjskim odpadkom. S tem je tovrstne ostanke obravnaval zunaj okvira paleontoloških raziskav, torej kot povsem arhe­ ozoološko problematiko (Forchhammer s sod. 1851). Zgolj desetletje za tem je švicarski veterinar Ludwig Rütimeyer objavil obsežno študijo žival­ skih ostankov iz prazgodovinskih kolišcarskih naselbin v okolici Züricha (Rütimeyer 1861), kar je mejnik v nastajanju vede. V navedeni pu­ blikaciji se je namrec avtor posvetil skoraj vsem danes klasicnim arheozoološkim vprašanjem, od taksonomsko-anatomske opredelitve najdb, ugotavljanja števila osebkov posameznih vrst in njihove starostne strukture, proucevanja morfolo­ ške raznolikosti tedanjih domacih živali, vkljucno s poskusom prepoznavanja posameznih pasem, pa vse do študije razvoja živalstva in njegovega pomena za cloveka v razlicnih obdobjih. Vecina Rütimeyerjevih sodobnikov je bila v ambicioznosti svojih raziskav precej skro­mnejša, saj je pozornost bolj kot ne usmerjala le v taksonomsko-anatomsko opredeljevanje analiziranih najdb in njihov splošen opis. Posamezni avtorji pa so postopoma vendarle zacenjali odpirati tudi nekoliko kompleksnejša vprašanja, denimo vpliv podnebnih nihanj na vzorec razširjenosti posameznih živalskih vrst (npr. Wyman 1868; Mercer 1897; Eaton1898). Še pred koncem 19. stoletja so nekateri arheozoologi/paleontologi že zaceli spozna­vati tudi procese, ki so prispevali k nastanku proucevanih tafocenoz (npr. Wyman 1875). Poskušali so odgovoriti na vprašanja o casovnem okviru analiziranih najdb in njihovem (arheološkem) kontekstu (npr. Dall 1877; Mills 1906). Prisotno je bilo zanimanje za proces udomacevanja (npr. Duerst 1908). V tridesetih letih prejšnjega stoletja so zacele nastajati tudi prve paleookoljske študije (npr. Bate 1937). Po drugi svetovni vojni je arheozoologija doživela nov razmah, ki je privedel do vznika številnih novih raziskovalnih vprašanj. Med intenzivneje proucevane problematike tistega casa sodijo strategija oskrbovanja cloveških skupnosti s hrano in drugimi proizvodi reje ter trgovanje z njimi (npr. White 1953; Higham 1968; Binford 1981; Sheratt 1981; Crab-tree 1990), politicna organiziranost družbe in njena razslojenost (npr. Crabtree 1990; Bailey [ur.] 1998), sistemi verovanj (npr. Blanc G. A. in. Blanc A. C. 1958–59; Lauwerier 1983; Méniel 1991; Green 1992) in seveda sam proces udomacevanja in širjenja domacih živali (npr. Hopf 1969; Perkins 1973; Bökönyi 1974). Vseskozi se je veliko truda usmerjalo tudi v razvoj metodologije (npr. Boessneck s sod. 1964; Silver 1969; Payne 1972; Grayson 1984). Vecina teh vprašanj je aktualnih še danes (npr. Clutton-Brock 1999; MacKinnon 2004; Forenbaher in Miracle 2006; Méniel 2007; Vigne in Helmer 2007; Lyman 2008; deFrance 2009; Greenfield 2010; Pluskowski 2012; Zeder 2012; Lyman 2015), ceprav so zasnovana drugace in se jih naslavlja z uporabo nekaterih novih orodij kot so arheogenetika, biokemija, geometrijska morfometrija ali racunalniška tomografija (npr. Zeder s sod. 2006; Drucker s sod. 2009; McGuire 2010; Bollongino s sod. 2012; Tuniz s sod. 2012; Bocherens s sod. 2014; Gorlova s sod. 2015; Campbell in Hofreiter 2015). Zanimanje za živalske ostanke iz minulih obdobij ima sorazmerno dolgo tradicijo tudi na Slovenskem. Posamezna paleontološka porocila o najdbah fosilnih kosti so namrec znana že s konca 18. in zacetka 19. stoletja (Brodar S. 1951, 249; Pohar 1991, 1; Božic 2011, 268). Po letu 1875, ko so bila na Ljubljanskem barju organizirana ena prvih uradnih arheoloških izkopavanj pri nas, so živalski ostanki (glej. npr. Deschmann 1875b; 1878) že postajali tudi predmet ambicioznejših znanstvenih raziskav (npr. Wilckens 1877; Ulmansky 1913; Rakovec 1935; 1938; 1940). V obdobju po drugi svetovni vojni se je število sondiranj in izkopavanj bistveno po­vecalo, posledica cesar so bile vse številcnejše študije živalskih ostankov. V ospredju so bili predvsem starejšekamenodobni (npr. Rakovec 1973; Pohar 1991 in tam navedena literatura) in mlajše kamenodobni (npr. Pohar 1990 in tam navedena literatura) konte­ksti, izmed mlajših pa skoraj izkljucno tisti bakrenodobne starosti (Drobne 1973; Pohar 1983, 1988). Vecina objav iz tega casa je zato izrazito paleontološko obarvana in je bolj kot študiju odnosa med clovekom in živalstvom posvecena obravnavi razlicnih (paleo) zooloških problematik (kot izjemo glej npr. Bökönyi 1968). Pristne arheozoološke obrav-nave mlajšeholocenskega gradiva so se v nekoliko vecjem obsegu tako zacele pojavljati šele v drugi polovici osemdesetih let, sprva vecinoma izpod peresa tujih strokovnjakov (Bökönyi 1994; Bartosiewicz 1999a in tam navedena literatura). Odtlej se njihovo število pospešeno povecuje, pri cemer v ospredje vse pogosteje prihajajo tudi do nedavnega ve-cinoma zapostavljeni ostanki malih sesalcev, ptic, rib, plazilcev in mehkužcev (glej npr. Kryštufek 1997; Govedic 2004; 2006; Paunovic 2004; Mikuž 2004; Malez V. 2007; Toškan 2012 in tam navedena literatura). Leta 1999 je bil na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU ustanovljen arheozoološki laboratorij, kar je pomemben organizacijski mejnik v razvoju vede pri nas. S tem so bili namrec ustvarjeni pogoji za kontinuirano ukvarjanje s kar najširšo paleto arheozooloških problematik, posledica cesar je med drugim izrazito povecanje izvedenih raziskav (glej npr. Janžekovic s sod. 2005; Toškan 2009a; 2013; 2015, 68–78 in tam navedena literatura). Dodana vrednost laboratorija so lastna referencna osteološka zbirka za sesalce in širok nabor podrocne literature. 3.2 Tipi arheozooloških ostankov Predmet arheozooloških raziskav so potencialno vsi živalski ostanki z arheoloških najdišc oziroma njim socasnih naravnih akumulacij, ne glede na zvrst. Dalec najštevilc­nejše so praviloma kostne/zobne najdbe velikih sesalcev in pticev (glej spodaj), nabor vseh razlicnih tipov arheozooloških ostankov pa je sicer veliko širši (sl. 50). Vkljucuje namrec še skeletne ostanke rib, plazilcev, dvoživk in malih sesalcev (pri prvih dveh tudi luske oz. kožne plošce), lupine mehkužcev, žuželke (predvsem njihove zunanje skelete), zajedavce (npr. jajceca glist in trakulj), koprolite, jajcne lupine ali pa denimo dlake in peresa ter sledi mašcob, mleka in krvi. V ustreznih okoljih lahko raziskovalci naletijo tudi na mumificirana ali zmrznjena živalska trupla (npr. Guthrie 1990; Kempe s sod. 2006).Številne arheozoološke ostanke – sploh seveda tiste najmanjše – je mogoce na terenu za­dovoljivo zajeti zgolj z uporabo specificnih tehnik vzorcenja (npr. suho in mokro sejanje sedimenta, flotacija; glej I. del/3.4.1). Sl. 50: Primeri razlicnih tipov arheozooloških ostankov: a – kosti in zobje velikih sesalcev; b – kosti in zobje malih sesalcev; c – kožna plošca plazilca (foto: I. Debeljak); d – goltni zobje krapa (foto: M. Govedic); e – koprolita psa; f – polžje hišice; g – fosilizirana dlaka jamskega medveda (foto: G. Kapun). 3.2.1 Skeletni ostanki sesalcev in pticev Sesalci in ptici – v manjši meri pa tudi plazilci in dvoživke – imajo v osnovi zelo po­dobno okostje (sl. 51), kar gre pripisati skupnemu evolucijskemu izvoru. Prav zaradi tega je taksonomsko in anatomsko opredeljevanje vecinoma fragmentiranega arheozoološkega gradiva sploh mogoce, pa ceprav vsak skelet seveda kaže prilagoditve na specificen nacinživljenja (glej npr. sl. 55 in 66). Številne vzporednice je mogoce potegniti tudi na ravni kemicne sestave in (mikro)strukture kosti ter procesa njihove rasti. Podrobna obravnava Sl. 53: Struktura (a) in mikrostruktura (b) dolge kosti sesalcev ter mikrostruktura scelne kostnine (kompakte) takšne kosti (c). Osteoni na sliki (b) so zaradi preglednosti prikazani kot nesorazmerno veliki; za pravo oceno njihove velikosti glej merilo na sliki (c). navedene problematike presega namen tega poglavja (za kaj takega glej npr. Davis 1987, 47–53; Lyman 1999, 72–82; O’Connor 2000, 5–18; Debeljak 2008), predstavitvi nekaterih arheozoološko najpomembnejših dejstev pa se vendarle ne kaže ogniti. Pri sesalcih in pticih precejšnji del skeleta sestavljajo t. i. dolge oziroma cevaste kosti (npr. nadlahtnica, podlahtnica, stegnenica). V spodnjih delih okoncin najdemo razlic­no oblikovane kratke kosti (npr. zapestnice in nartnice), medtem ko celnico, temenico, sencnico, zatilnico ali pa denimo lopatico prištevamo k plošcatim kostem. Vretenca izkazujejo znacilnosti tako kratkih (telo) kot plošcatih kosti (izrastki), zato jih uvršcamomed t. i. mešane kosti. Še peto skupino sestavljajo sezamoidne kosti (ossa sesamoideum), ki so vpete v kite mišic na mestih, kjer te premošcajo sklepe (npr. v kolenu, stopalih). S tem omogocajo dodatno mehansko zašcito, kar je tudi njihova osnovna naloga (sl. 52). Dolge kosti so valjaste oblike. Njihovemu osrednjemu delu pravimo diafiza, vsakemu od obeh okrajkov oziroma sklepnih delov pa epifiza. Tu je kost zapolnjena z gobasto kostnino (t. i. spongiozo), ki jo prekriva tanka plast scelne kostnine (t. i. kompakte). V nasprotju s tem je dolga kost na obmocju diafize votla (mozgovna votlina), stena iz kom­pakte pa je sorazmerno debela (sl. 53a). Zgradba plošcate kosti se od opisanega razlikuje predvsem v tem, da sta obe steni iz kompakte zelo blizu skupaj in je prostora med njima malo. Praviloma je ta prostor zapolnjen s spongiozo. Kratke kosti so zgrajene iz zelo goste spongioze, ki jo obdaja tanka površinska plast kompakte. Na mikroskopski ravni je kompakta zgrajena iz osteonov (sl. 53b, c). Gre za nize tan-kih plasti (t. i. lamel) kostnine z vgrajenimi beljakovinskimi kolagenskimi vlakni, bolj ali manj koncentricno razporejenimi okrog vzdolžno potekajocih kanalov za krvno žilo in živce (t. i. Haversovi kanali). Med posameznimi lamelami so votlinice (t. i. lakune) s kostnimi celicami oziroma osteociti (sl. 53c). Lakune so med seboj povezane s preple-tom drobnih kanalckov (t. i. kanalikuli), ki omogocajo izmenjavo hranil in proizvodov celicne presnove. Posamezne osteone med seboj in z mozgovno votlino ter s pokostnico na zunanji površini kosti povezujejo t. i. Volkmannovi kanali. Razlike v mikrostrukturi kostnega tkiva so lahko tudi podlaga za taksonomsko opredeljevanje kostnih najdb (glej npr. Martiniaková s sod. 2007). Poleg kosti so med arheozoološkimi ostanki praviloma najštevilcnejše zastopani zobje. Pri sesalcih so ti vecinoma grajeni iz zobovine (dentina), ki obdaja t. i. pulpno votlino s prepletom žil in živcev (sl. 54). Na delu nad dlesnijo (tj. krona) zobovino prekriva plast sklenine, medtem ko je v zobno jamico vrašcena korenina prevlecena z zobnim cementom. Sklenino skoraj v celoti sestavljajo mineralne snovi, zato je to najtrša snov v telesu. Ob nastanku in rasti zoba se najprej v sami celjustnici oblikuje takrat še krhka krona, nato pa postopoma še korenine. Zobje mladicev so votli in tako krhkejši kot primerki odraslih živali, ki so že zapolnjeni z dentinom, zato so v tleh tudi slabše obstojni. Pri sesalcih najdemo v vsaki celjustnici vec razlicnih skupin zob (t. i. heterodontno zobovje): sekalci, podocniki, licniki in kocniki. Število, velikost in oblika zob so pri raz­licnih sesalskih vrstah razlicni in kažejo nacin njihovega prehranjevanja, vcasih pa tudi drugacno uporabo (npr. okli pri slonih). Za govedo ali konje, ki se prehranjujejo s soraz­merno suho in trdo rastlinsko hrano (tj. travo), so denimo znacilni zobje z zelo visoko krono. Ta se ob žvecenju postopoma obrablja, a obenem tudi sproti izrašca iz celjustnice (sl. 55a, c). Jelenjad se vecinoma hrani s socnejšimi in mehkejšimi deli rastlin, zato imajo njeni zobje nižje krone in omejeno obdobje rasti (sl. 55b). Licniki in kocniki mesojedih zveri imajo ostre konicaste izbokline, ki olajšajo trganje mesa in drobljenje kosti (sl. 55d), Sl. 55: Razlicni tipi kocnikov pri sesalcih glede na obliko krone: a – tretji spodnji meljak domacega goveda z vzdolžnimi polmesecastimi skleninastimi grebeni in visoko krono (hipsodontni seleno­dontni zob); b – tretji spodnji meljak jelena z vzdolžnimi polmesecastimi skleninastimi grebeni in sorazmerno nizko krono (brahiodontni selenodontni zob); c – tretji spodnji meljak konja s kompleksnimi skleninastimi nabori (lofodontni zob); d – prvi spodnji meljak (derac) psa z ostrimi konicastimi izboklinami (sekodontni zob); e – tretji spodnji meljak prašica s številnimi zaobljenimi grbinicami (bunodontni zob). pri vsejedih živalih (npr. medvedi, prašici, miši) pa žvekalno površino prekrivajo številne bolj ali manj zaobljene skleninske grbinice (sl. 55e). Med zanimive arheozoološke najdbe sodijo tudi ostanki rogovij in rogov. Slednji so znacilni predvsem za živali iz družine votlorogov (Bovidae). Njihovo osnovo tvori ko-šcena rožnica, ki izrašca iz lobanjske kosti celnice, zunanji del pa je iz roževine (sl. 56a). Rogovi so lahko prisotni pri obeh spolih, marsikdaj pa jih najdemo zgolj pri samcih. Rast roga se zacne kmalu po rojstvu in se praviloma nadaljuje vse življenje (izjema je denimo ameriška viloroga antilopa, ki ji roževinast del vsako leto odpade in nato znova zraste). Iz dimenzij rožnic in njihove oblike je mogoce sklepati o spolu živali (npr. Armitage 1982; Grigson 1982). Rogovje je znacilno predvsem za živali iz družine jelenov (Cervidae). V nasprotju z rogom je košceno brez roževinaste površinske plasti, ga pa med rastjo prerašca mocno prekrvavljena žametasta koža. Z izjemo severnega jelena najdemo rogovja le pri samcih. Velikost je lahko zelo razlicna in je odvisna od vrste, znotraj te pa predvsem od starosti osebka. Rogovje vsako leto odpade in nato znova zraste (sl. 56b, c). Posledicno njegove prisotnosti na arheološkem najdišcu ni mogoce razumeti kot zanesljiv dokaz lova, saj so ljudje to dragoceno surovino za izdelavo orodij, orožja in okraskov pridobili tudi s pobiranjem že odpadlih primerkov. 3.3 Tafonomija Kosti, zobje in drugi ostanki, ki postanejo predmet arheozooloških raziskav, so zgolj pristranski vzorec izvornih živalskih populacij (sl. 57). Kako in v kakšnem obsegu se bo ta pristranskost pokazala, je odvisno od celekopice dejavnikov. Številni se neposredno navezujejo na cloveka – tako skozi sociolo­ško-kulturna verovanja in prakse nekdanjih skupnosti (npr. lovske preference, živinorejska politika, nacini predelave živalskih trupov in ravnanja s pri tem nastalimi odpadki), kot preko nacina dela arheologov in arheozoologov, ki te ostanke na koncu zberejo in analizirajo (npr. strategija vzorcenja, izbira analiticnih metod, usposobljenost raziskovalcev). Spet drugi so od cloveka neodvisni in na ostanke poginulih živali po vecini delujejo šele takrat, ko so bili ti že zavrženi kot neuporaben odpadek (npr. vpliv mikroklime in pH sedimenta, delovanje erozije, obgrizujejo jih npr. zveri in druge živali). Dejavniki, povezani z vzorcenjem arheozooloških ostankov in njihovo analizo, so obravnavani v nadaljevanju (I. del/3.4). Kratek oris preostalih, ki sodijo v okvir tafo­nomije, pa podajamo tukaj (za podrobnejšo predstavitev glej npr. Lyman 1999; Chaix in Méniel 2005, 133–156; Reitz in Wing 2008, 117–152; Debeljak 2008). Pri tem bo beseda tekla predvsem o kosteh in zobeh, saj so ti v okviru arheozooloških vzorcev praviloma dalec najštevilcnejši. Za razprave o tafonomiji nekaterih drugih živalskih ostankov glej npr. Lyman (1999, 434–451) ali Chaix in Méniel (2005, 23–43) in tam navedeno literaturo. Tafonomske študije je v paleontologijo – s tem pa posredno tudi v arheozoologijo – v štiridesetih letih prejšnjega stoletja vpeljal ruski strokovnjak Ivan Efremov (1940). So kljucnega pomena za pravilno razumevanje že najosnovnejših problematik, denimo razlikovanja med naravnim in antropogenim izvorom neke živalske najdbe oziroma njihovih skupkov (npr. Dimínguez-Rodrigo 1999; Turk s sod. 2001; Toškan 2012, 12–15), služijo lahko kot pomoc pri razumevanju stratigrafske situacije na najdišcu (npr. Toškan in Dirjec 2006a; Madgwick in Mulville 2015), najpogosteje pa so sicer tafonomske študije usmerjene v ocenjevanje obsega t. i. tafonomskih izgub. Gre za ugotavljanje kolicine in vrste živalskih ostankov, ki niso bili kos delovanju razlicnih unicujocih dejavnikov (npr. razbijanje, obgrizovanje kosti, sežig, trohnenje, razpadanje v tleh), zato v arheozoološkem vzorcu pac niso prisotni. Z vidika proucevanja življenja prednamcev je namrec še kako pomembno vedeti, ali je denimo picla zastopanost dolocene živalske vrste na nekem najdišcu odsev clovekove volje (npr. nezainteresiranosti za lov nanjo oz. njeno rejo) ali pa je zgolj posledica intenzivnejšega razbijanja njenih kosti in zob. Manjši odlomki namrec slabše kljubujejo delovanju tafonomskih dejavnikov, poleg tega pa jih je tudi težje taksonomsko opredeliti. Fragmentiranost ostankov je nasploh ena ocitnejših posledic delovanja tafonomskih dejavnikov. Do poškodb kosti je lahko prišlo že ob sami usmrtitvi živali (Chaix in Méniel 2005, 136–139; Reitz in Wing 2008, 125–126), zagotovo pa se je to dogajalo med razkosa­vanjem trupa. Pri tem je bila intenzivnost razbijanja odvisna od uporabljenih mesarskih tehnik (Riedel 1994, 60–61; Barth 2001; Reitz in Wing 2008, 269–270). Temu je lahko sledilo še drobljenje kosti zaradi pridobivanja hranljivega kostnega mozga iz mozgovnih votlin dolgih kosti in iz votlinic v gobasti kostnini epifiz (prim. Binford 1981, 148–162; Rowley-Conwy 1996, 76–78) ter razbijanje lobanj za dostop do možganov (npr. Barto­siewicz 1999a, 314). Na intenzivnost tovrstnega pocetja je vplivalo vec dejavnikov, med njimi denimo velikost kosti (Bartosiewicz 1991) in stopnja prehranske preskrbljenosti preucevanih cloveških skupnosti (npr. Outram 2004; Toškan 2011a, 277–279). Zaradi uporabe razlicnih orodij so pri zgoraj omenjenih procesih na posameznih kosteh nastajale udarne tocke, urezi in zasekanine. Mesto in pogostost njihovega pojavljanja sta odvisna od vrste posega (npr. odiranje, razkosavanje, odstranjevanje kosti; Binford 1981, 96–141; Outram 2001), dosežene tehnološke ravni posamezne skupnosti (npr. uporaba kamnitih, kovinskih orodij; Boschin in Crezzini 2012), okolišcin posega (npr. kuhanje za domace potrebe nasproti pripravi obrokov za vecje število ljudi; Riedel 1993, 226–229; Toškan in Dirjec 2011a, 364–365) in ne nazadnje tudi izkušenj vsakokratnega akterja tovrstnih dejanj (npr. Luff in Moreno García 1995, 110). Njihovo natancno analiziranje je zato zelo pomemben del arheozooloških raziskav s potencialno veliko povedno vrednostjo. Po zaužitju/odstranitvi mesa in mašcob je clovek kosti, zobe in druge živalske ostanke lahko uporabil za kurjavo (npr. Yravedra in Uzquiano 2013 in tam navedena literatura), kot surovino za izdelavo orodij, orožja in okraskov (npr. Choyke in Bartosiewicz [ur.] 2001; Toškan 2010a), lahko je izkorišcal njihovo simbolno vrednost (npr. Armitage 1989, 149–150; Relke 2007; Turk in Dirjec 2007, 321–322), jih uporabil kot okras (npr. Divers s sod. 2002, 71), dalec najpogosteje pa jih je preprosto odvrgel kot odpadek. Odnos, ki ga je clovek imel do tovrstnih odpadkov, je pomembno vplival na nadaljevanje tafonomskega procesa. Ce so bili namrec ti zgolj odvrženi na tla, so bili v celoti izpostavljeni delovanju podnebnih dejavnikov in torej preperevanju, ki je bilo še posebej intenzivno v okoljih z velikimi nihanji temperature in vlage (npr. Behrensmeyer 1978; Conard s sod. 2008). Kadar clovek svojih klavnih in kuhinjskih odpadkov ni odlagal v jame in jih tudi redno zasipaval, so bili ti seveda lažje dostopni tudi živalim, od psov in drugih zveri do prašicev, srnjadi/jelenjadi in glodavcev (npr. Haynes 1983; Greenfield 1988; Klippel in Synstelien 2007). Na takšnih kosteh so zato pogosteje prisotni odtisi zob in/ali korodiranost zaradi delovanja prebavnih sokov med prehajanjem skozi prebavni trakt (sl. 58). Oboje je lahko bilo za manj obstojne skeletne elemente, denimo ostanke mladicev, tudi usodno (npr. Payne in Munson 1985). Živali so na kopicenje kostnih ostankov na dolocenem obmocju vplivale tudi tako, da so raznašale kosti po prostoru (npr. Kent 1981; Lyman 1999, 161–168), kar seveda v še veliko vecji meri velja za ljudi (npr. Lyman 1999, 258–280 in tam navedena literatura). Takšno pocetje je pomembno prispevalo k neenakomerni zastopanosti skeletnih elemen­tov iz posameznih delov trupa na razlicnih delih posamezne naselbine, pa tudi širše. Ko govorimo o tovrstnem delovanju cloveka, je mogoce iz vzorca razporeditve ostankov v prostoru med drugim sklepati tudi o strukturiranosti poselitvene mreže neke skupnosti (npr. Toškan 2010b, 332 in tam navedena literatura), umešcenosti središc aktivnosti znotraj posameznih naselbin (npr. Riedel 1979; Becker 1998; Toškan in Dirjec 2011a, 325–333) ali pa, denimo, o razslojenosti družbe (npr. MacKinnon 2004, 218–226; Ervynck 2004; Marti-Grädel s sod. 2004; Dirjec s sod. 2012). Po prekritju živalskih ostankov s sedimentom tafonomski proces poteka ob delovanju razlicnih abiotskih dejavnikov (pri biotskih je treba omeniti predvsem mikroorganizme, katerih delovanje tako ali tako pogojujejo abiotski dejavniki). Med pomembnejšimi so zracnost, vlažnost, temperatura in pH okolja. V splošnem velja, da se kostna substanca bolje ohranja v anoksicnih, temperaturno in vlažnostno stabilnih in rahlo bazicnih raz­merah, ceprav številnih s tem povezanih procesov še ne razumemo v celoti (O’Connor 2000, 23–25). Kislo okolje namrec pospeši raztapljanje anorganskega dela kosti, zracni žepi Sl. 59: Pomemben vpliv na stopnjo ohranjenosti kostne substance ima sedimentno okolje: a – primer lušcenja na recentni kosti iz Krnskega pogorja, ki je bila 80 let izpostavljena mocnim atmosferskim vplivom (starost: zacetek 20 stoletja n. št.); b - odlicno ohranjeni ostanki iz anoksicnega, z vodo prepojenega, rahlo kislega do rahlo bazicnega (Stritar in Lobnik 1985, 68) sedimentnega okolja s stabilnim temperaturnim režimom na obmocju kolišca Založnica pri Kamniku pod Krimom, Ljubljansko barje (starost: sredina 3. tisocletja pr. n. št.). pa ob pospešenem delovanju aerobnih mikroorganizmov kljucno prispevajo k propadu organske komponente. Temperaturna in vlažnostna nihanja sprožijo krcenje in širjenje ostankov in tako scasoma povzrocijo razpokanost (sl. 59). K dodatnemu drobljenju lah­ko prispeva tudi teptanje, kar seveda v še toliko vecji meri velja za cas pred prekritjem ostanka s sedimentom (npr. Bartosiewicz 1991). Med arheozoološkim gradivom vcasih naletimo tudi na ostanke, ki so bili izpostavlje­ni ognju ali tekoci vodi. Slednje lahko prepoznamo po obrušenosti površin. Pri takšnih kosteh moramo biti še posebej pozorni na možnost, da njihova starost ni enaka starosti plasti, v kateri so bile najdene, saj so bile lahko naplavljene z neke druge lokacije in torej izvirajo iz drugacnega kulturno-casovnega konteksta (glej npr. Toškan in Dirjec 2006a). Pri ožganih kosteh je pozornost treba nameniti njihovi obarvanosti, saj se ta spreminja glede na dolžino izpostavljenosti ognju in njegovo moc (Lyman 1999, 384–392; sl. 60). Treba se je tudi zavedati, da se ožgana kost lahko mocno skrci in deformira in da je zaradi vecje krhkosti v sedimentu slabše obstojna. 3.4 Vzorcenje in shranjevanje vzorcev V prejšnjem poglavju je beseda tekla o tafonomskih izgubah zaradi dejavnikov, na katere arheo(zoo)log nima nikakršnega vpliva. V nadaljevanju se posvecamo tistim, kjer takšen vpliv obstaja. Gre za izgube, ki se zgodijo med izkopavanjem in vzorcenjem najdb in ki se jih da ravno zaradi tega do neke mere nadzirati. Ker je za uspešno izvajanje ta­kšnega nadzora potrebno strokovno znanje, bi v idealnem primeru do aktivne vkljucitve arheozoologa v raziskavo moralo priti že med njenim nacrtovanjem in ne šele ob koncu terenskega dela. Odlocitve v zvezi z nacinom pobiranja najdb in njihovega vzorcenja namrec neposredno vplivajo na vrsto, kakovost in kolicino zbranih živalskih ostankov. Posredno tako pomembno sooblikujejo tudi nabor raziskovalnih vprašanj, ki jih je z analizo razpo­ložljivega gradiva sploh mogoce verodostojno nasloviti. Nezainteresiranost za pobiranje drobnih najdb tako denimo pogosto privede do nereprezentativne zastopanosti mlecnih zob posameznih živalskih vrst v zbranem arheozoološkem gradivu in s tem onemogoci verodostojno oceno starostne strukture kot pomembnega pokazatelja živinorejske politike posamezne cloveške skupnosti. Podobno je z zanemarjanjem vzorcenja ostankov malih sesalcev, ki utegne mocno in nepopravljivo omejiti domet paleookoljskih analiz. Skratka, treba se je zavedati, da lahko neupoštevanje arheozooloških smernic pri oblikovanju stra­tegije izkopavanj pripelje do napak, ki se jih pozneje v laboratoriju ne da vec odpraviti (glej II. del/1.4). Seveda pa si ne kaže zatiskati oci pred dejstvom, da v praksi tako tesno in usklajeno sodelovanje med terenskimi arheologi in arheozoologi marsikdaj preprosto ni mogoce, kar še posebej velja za interventna zašcitna izkopavanja ogroženih najdišc. Povsem drugace je pri sistematskih raziskovalnih izkopavanjih (Barker 1998, 71–73). V takšnih primerih bi arheozoolog k sodelovanju pri terenskem projektu dejansko lahko bil povabljen že pri dolocanju lokacij posameznih sond, a dejstvo je, da se to zgodi le izjemoma (glej npr. Zeder 1991, 76–79). Je pa vsekakor kljucno, da je njegova prisotnost zagotovljena vsaj pri nacrtovanju strategije vzorcenja ostankov. V grobem se tu ponujajo tri možnosti (prim. O’Connor 2000, 29–30; sl. 61): (a) pobrati vse najdbe s celotne raziskane površine (tj. vse s celotne površine), (b) zajeti del najdb s celotne raziskane površine (tj. del s celotne površine) in (c) pobrati del najdb z dela raziskane površine (tj. del z dela površine). Že takoj na zacetku je treba poudariti, da je prva možnost v praksi pravzaprav neizvedljiva. Njeno uresnicevanje bi namrec zahtevalo opredelitev velikostne meje, s katero bi nek dovolj majhen kostni drobec dogovorno že lahko obravnavali kot rudninsko primes in torej zunaj interesnega kroga arheozoologije. A s tem bi dejansko že izvedli dolocen izbor, kar bi pravzaprav pomenilo prehod k izvajanju t. i. strategije “del s celotne povr­šine”. Tretja možnost (tj. “del z dela površine”) je sicer izvedljiva, a zgolj izjemoma tudi priporocljiva. Porazdelitev živalskih ostankov v prostoru namrec niti v kolicinskem niti v kakovostnem smislu ni enakomerna. Ce se torej vodja terenskega raziskovanja odloci, da na dolocenem delu izkopnega polja arheozooloških najdb preprosto ne bo pobiral, s tem bržcas zagreši nepopravljivo izgubo potencialno pomembnih podatkov. Takšno pocetje pa je seveda s strokovnega vidika praviloma nedopustno. Med sprejemljive izjeme sodijo denimo terenska raziskovanja, ki delno potekajo na obmocjih z že predhodno uniceno stratigrafsko situacijo (npr. Mlinar in Gerbec 2011, 27–32). V takšnih primerih je namrec trud (in financna sredstva) smiselneje usmeriti v toliko natancnejše vzorcenje ostankov iz še neokrnjenih plasti. Iz zgoraj napisanega torej izhaja, da je navadno najbolj premišljen pristop k pobiranju kosti, zob in drugih arheozooloških najdb usmerjen k zajemanju sicer le dela v sedimentu prisotnih ostankov, a s celotne površine izkopnega polja (tj. strategija “del s celotne po­vršine”). Sam izborni kriterij, ki je nekoc temeljil predvsem na atraktivnosti posameznih ostankov (npr. Bartosiewicz 2002, 78–79), se je v zadnjih desetletjih praviloma preusmeril na njihovo velikost. Kam v konkretnem primeru postaviti velikostno mejo, pod katero arheozoološke najdbe že lahko obravnavamo kot nerelevantne, je odvisno od zastavljenega raziskovalnega cilja (Peres 2010, 21–22). Ce je ta, denimo, omejen zgolj na študijo artefaktov za kulturološko-kronološko opredelitev najdišca, lahko nekajmilimetrske ostanke praviloma Sl. 61: Diagramski prikaz treh osnovnih strategij vzorcenja arheozooloških ostankov: a – vse s celotne površine; b – del s celotne površine; c – del z dela površine (izbrani kvadranti za vzorcenje so obarvani). brez hujših posledic za povednost rezultatov tudi zanemarimo. Pri proucevanju ekonomije neke skupnosti, živalstva, s katerim se je ta skupnost srecevala, ali pa znacilnosti nekda­njega okolja pa so kljucnega pomena tudi do nekaj milimetrov velike najdbe rib, dvoživk, plazilcev (sl. 62) in malih sesalcev (npr. Kunst in Galik 2000, 252–253; Marti-Grädel s sod. 2004; Toškan in Kryštufek 2006; 2007; Kysely 2008). Seveda je kakovostno zajemanje tako drobnih najdb mogoce zgolj s specificnimi izkopnimi tehnikami, kot so suho in mokro sejanje sedimenta, polflotacija ali flotacija (npr. Payne 1972; Cooke in Ranere 1999; Toškan in Dirjec 2004a, 158–161; Peres 2010, 22–23 in tam navedena literatura; Campbell s sod. 2011, 8–12; Baker in Worley 2014, 11–13). Ker pa so to dolgotrajni in – v nasprotju s prepricanjem številnih – tudi strokovno zahtevni postopki, jih na površini celotnega izkopnega polja marsikdaj ni mogoce izvajati objektivno in enakointenzivno (primerjaj npr. Velušcek 2006, 23 in Šinkovec 2012, sl. 2). V takšnih primerih je zato treba še pred samim zacetkom terenskih del izdelati ustrezen nacrt horizontalnega in vertikalnega odvzemanja vzorcev sedimenta in se ga med izkopavanji tudi vestno dr­žati. Naceloma se lahko ujema s podobnim nacrtom odvzemanja arheobotanicnih najdb (glej I. del/2.4), le da mora biti prostornina odvzetih vzorcev sedimenta prilagojena gostoti arheozooloških ostankov (tj. navadno med 20 in 50 kg sedimenta na vzorec). V splošnem lahko lokacijo odvzema vzorca na terenu dolocimo bodisi vnaprej (sis­tematicno) ali sproti (po presoji). V prvem primeru je treba dolociti mrežo tock, po možnosti enakomerno porazdeljenih po celotni površini izkopnega polja, kjer bodo z vsako nadaljnjo poglobitvijo odvzeti tudi vzorci sedimenta za arheozoološke raziskave. Pri izbranih odvzemnih mestih je treba vztrajati neodvisno od pogostnosti in vrste na teh lokacijah odkritih arheoloških ostalin, tj. tudi ce je teh sorazmerno malo in niso pretirano povedne. Zgolj s tem bo namrec mogoce pridobiti vpogled v horizontalni vzorec poraz­delitve živalskih ostankov po celotni površini izkopnega polja, saj ta ni nujno skladen s porazdelitvijo arheoloških najdb (primerjaj npr. Toškan in Kryštufek 2007, 202 ter Turk 2014, 32). Pri dolocanju števila odvzemnih mest na površinsko enoto in prostornine posameznih vzorcev se lahko opremo na rezultate analize testnih vzorcev, ce so bili ti odvzeti. V vsakem primeru pa je pri tem nujno upoštevati vrsto sedimenta, v katerega posegamo. Kot je bilo to podrobneje predstavljeno zgoraj (glej I. del/3.3), je namrec iz tovrstnih podatkov mogoce sklepati o obsegu tafonomskih izgub, vsaj tistih poodložitvenih (podepozicijskih). Tako je z vodo prepojeno, anoksicno okolje v tleh Ljubljanskega barja za vzorcenje drobnih živalskih najdb naceloma veliko perspektivnejše kot, denimo, izrazito kisle podlage Prekmurja. Pri slednjih namrec lahko pricakujemo, da je vecina takšnih ostankov zaradi neugodnega okolja že propadla, kar seveda postavlja smiselnost zelo intenzivnega vzorcenja na takšnih terenih pod vprašaj (glej npr. Toškan 2010c, 123-124). S sistematicnim odvzemanjem vzorcev poskušamo izlociti subjektivnost izkopavalca, ki lahko vodi do pomembne izgube informacij (O’Connor 2000, 30). Ce namrec med raziskovanjem nekega dela najdišca tam ne bi naleteli na skupke vecjih in torej že s prostim ocesom prepoznavnih živalskih ostankov ali pa denimo kakršne koli izstopajoce arheološke strukture, bi lahko zaradi posledicno zmanjšane pozornosti (povsem) spre­gledali morebitne tam prisotne akumulacije drobnejših arheozooloških najdb. Po drugi strani pa zaradi same narave sistematicnega vzorcenja, ki sledi osnovnemu nacrtu in se ne prilagaja stanju na terenu, tudi vztrajanje zgolj pri takšnem pristopu ni priporocljivo. Zagato je mogoce rešiti z dodatnim vzorcenjem, kjer mesto odvzema dolocimo sproti po presoji na podlagi situacije na terenu. Primerna mesta za takšno dodatno vzorcenje so povsod tam, kjer bodisi naletimo na skupke živalskih ostankov bodisi to narekujejo odkrite arheološke strukture (npr. razlicne stavbe oziroma njihovi deli, dvorišca, odpa­dne jame, odvodni kanali, obcestni jarki, jamska zatocišca, grobovi idr.). Pri tem je zelo pomembno, da vsak odvzet vzorec opremimo z ustreznimi referencnimi podatki (oznaka vzorca, ime najdišca, podatki o odvzemnem mestu, prostornina odvzetega vzorca ipd.). 3.4.1 Mokro sejanje Vzorcenje živalskih najdb v slovenski arheologiji žal še vedno velikokrat (preveckrat!) temelji le na pobiranju zgolj tistih najdb, ki jih izkopavalcu med terenskim delom pac uspe opaziti s prostim ocesom. Takšna strategija je problematicna, saj vodi do potencialno zelo popacenega razmerja med vecjimi in manjšimi ostanki. Drugace povedano: z rocnim pobiranjem najdb bomo resda zajeli vecji del v sedimentu zastopanih govejih ali konjskih kosti, zato pa bomo ostanke manjših sesalcev, plazilcev, dvoživk ali denimo rib v veliki meri spregledali (glej II. del/1.4). Poleg tega je ucinkovitost zajemanja najdb pri takšnem nacinu vzorcenja mocno odvisna od vsakokratnih razmer na najdišcu (npr. kakovost dnevne sve­tlobe, vlažnost, grudavost sedimenta ipd.) ter znanja in motivacije terenskih delavcev, kar seveda ni dobro. Da bi se navedenim težavam ognili, je treba vsaj del sedimenta iz kulturne plasti nujno presejati, cesar se v arheozoologiji navadno lotimo s t. i. mokrim sejanjem. V posebnih primerih – kakršen bi lahko bila izkopavanja na arheozoološko nadpovprecno bogatih najdišcih – je mogoce del sedimenta presejati tudi s polflotacijo. Metoda je sicer bistveno zamudnejša, a tudi manj agresivna in zato primernejša za zajemanje krhkejših najdb (npr. koproliti, ostanki žuželk, dolge kosti malih sesalcev; glej I. del/2.5.1 in 2.5). Pri mokrem sejanju prenesemo vzorec sedimenta na bolj ali manj gosto sito, kjer ga nato mehansko gnetemo ob stalnem spiranju z vodnim curkom (sl. 63). Ko na situ osta­nejo zgolj delci, katerih velikost presega velikost odprtin (glej spodaj), odtekajoca voda pa ni vec kalna, je postopek koncan. Sledi sušenje in koncno shranjevanje posameznih frakcij v polivinilastih vreckah. Te morajo biti opremljene s podatki o poimenovanju vzorca, natancnem mestu njegovega odvzema, njegovi prostornini pred zacetkom seja­nja in velikostjo odprtin na situ. Pri sitih z gosto mrežo poteka delo seveda pocasneje, hitrost pa je odvisna tudi od vrste sedimenta. V nekaterih primerih (npr. suh pesek) je ob uporabi sit s sorazmerno redko mrežo sejanje mogoce ustrezno izvesti tudi brez vode (t. i. suho sejanje), pri drugih (npr. zbita ilovica) pa je vzorec še pred prenosom na samo sito priporocljivo ustrezno obdelati (npr. namakanje z mešanjem, zamrzovanje). S tem olajšamo razkrajanje kep in grudic med gnetenjem, kar je kljucnega pomena pri poznejšem pregledovanju presejanega materiala. S sedimentom pomešane organske najdbe je namrec težje prepoznati in zato jih med pregledovanjem posameznih frakcij zlahka spregledamo. Sam proces mokrega sejanja je mogoce dodatno pospešiti tako, da posamezne vzorce sejemo skozi serijo razlicno gostih sit, ki jih postavimo drugo nad drugim (sl. 63). Pri tem se lahko odlocimo, da na spodnjih, gostejših sitih (npr. 3 in 1 mm) presejemo le del celotnega odvzetega vzorca, medtem ko presejemo na sorazmerno redkem zgornjem situ (premer odprtin 5 ali 10 mm) celotnega. Ceprav se zdi takšen pristop z vidika reprezen­tativnosti vzorcev morda preblizu rocnemu pobiranju ostankov, so poskusi pokazali, da še zdalec ni tako (O’Connor 2000, 33 in tam navedena literatura; Campbell s sod. 2011,8–12). Že sejanje na redkih sitih namrec zagotavlja tako ucinkovitejše kot tudi objektiv­nejše zajemanje živalskih najdb. Navedeni pristop omogoca tudi vzpostavitev neposredne primerjave med koncentracijami ostankov z razlicnih delov izkopnega polja. Odpravljena je namrec subjektivnost, ki izhaja iz razlik v stopnji pozornosti posameznih izkopavalcev, kar je z interpretativnega vidika zelo pomembno. 3.5 Laboratorijska priprava vzorcev Vecina arheozooloških ostankov (npr. kosti, zobje, lupine mehkužcev) je dovolj trdnih, da ob izkopu in pozneje v laboratoriju praviloma ne potrebujejo posebnih konservatorskih posegov. Poglavitna skrb v tem delu raziskave je zato usmerjena v ustrezno shranjevanje izkopanih najdb (glej npr. Karsten s sod. 2012, 12–15). Najveckrat v ta namen uporabljamo kar (perforirane) polivinilaste vrece, pri cemer gradiva iz razlicnih arheoloških kontekstov med seboj ne smemo mešati. Vsak vzorec mora biti opremljen z vsemi kljucnimi referenc­nimi podatki, ki bodo pozneje omogocili rekonstrukcijo stratigrafske situacije na terenu. Ob odkritju bolj ali manj popolnih skeletov, košcenih artefaktov, kultnih daritev ipd. je treba te natancno dokumentirati še pred izkopom (risba, fotografiranje) in nato po potrebi z ustreznimi referencnimi podatki oznaciti vsako posamezno kost/zob. Pri “navadnih” najdbah tako natancen pristop ni nujen, saj lahko živalske ostanke iz vsake posamezne prostorsko dovolj ozko zamejene stratigrafske enote, kvadranta/izkopa ali katere druge osnovne vzorcne enote najveckrat brez škode združimo v enoten vzorec. Pomembno pa je, da arheozoolog pred obdelavo prejme res ves izkopan material, vkljucno z, denimo, obdelanimi kostmi, zobmi in rožnicami/rogovjem. Razmerja med posameznimi katego­rijami najdb (tj. med vrstami, spoloma, starostnimi razredi ipd.) lahko namrec znotraj podvzorcev, kot je to lahko nabor obdelanih kosti, mocno odstopajo od stanja v celotnem gradivu (npr. Toškan in Dirjec 2006b, 181–182; Toškan 2009b, 297–298). Krhke ali zaradi kakšnega drugega razloga obcutljive najdbe lahko po izkopu v labora­torij prenesemo skupaj s sedimentom, ki najdbo obdaja. V takšnih primerih nato cistimo previdneje, praviloma zgolj z nežnim suhim krtacenjem. Po potrebi se lahko odlocimo tudi za zašcito s specificnimi utrditvenimi premazi, pri cemer pa morajo biti ti izbrani zelo skrbno. Ce bi takšno kost namrec pozneje nameravali vpeljati v katero izmed biokemijskih ali genskih raziskav, bi predhodni nanos neustreznih kemicnih sredstev to lahko onemo­gocil (Reitz in Wing 2008, 388–389; Baker in Worley 2014, 16). Cišcenja vecine drugih arheozooloških najdb se lahko lotimo že na terenu, in sicer z vodo ter po potrebi s krtaco. Ce nameravamo najdbe hraniti v polivinilastih vreckah, jih moramo najprej posušiti, saj bi sicer lahko zacele plesneti. Sušenje naj bo v senci. Presušenih ostankov ni priporocljivoznova mociti, saj bi to lahko povzrocilo nastanek (dodatnih) razpok. Še posebej se je treba mocenju (pa tudi sušenju na soncu oz. sploh segrevanju) ogibati pri najdbah, iz katerih bi želeli izlociti DNK. Toplota in vlaga namrec pospešujeta kemijski razpad dednine, obenem pa zagotavljata ugodno okolje za delovanje mikrobov. Takšne kosti oz. zobe je zato pripo­rocljivo hraniti zamrznjene, na sterilnem mestu (lahko že v polivinilasti vrecki). Izlocanje DNK je priporocljivo izvesti kar najhitreje po izkopu (Allentoft 2013). Poseben segment laboratorijske priprave arheozooloških vzorcev je izlocanje živalskih ostankov iz presejane frakcije sedimenta. Ker so ti ostanki pomešani med množico mi­neralnih klastov in drugih organskih najdb, je njihovo pobiranje (zelo) zamudno. Toliko bolj zato, ker je treba frakcije sedimenta velikosti pod 10 mm nujno pregledovati pod lupo (sl. 64). Prepoznavanje tako drobnih najdb s prostim ocesom je namrec dalec od zadovolji­vega. Pogosto se dogaja, da vodje projektov tovrstno delo namenijo nestrokovnemu (beri: cenejšemu) kadru, ki s spektrom potencialnih najdb niti ni ustrezno seznanjen. Ceprav navidezno gospodarna je zato takšna odlocitev strokovno sporna. Uspešnost prepoznavanja in posledicno izlocanja (vseh razlicnih zvrsti) živalskih ostankov je namrec v takšnih primerih slej ko prej preskromna (npr. O’Connor 2000, 35). Do ocitnih razlik v uspešnosti pobiranja najdb prihaja že pri sorazmerno velikih odlomkih kosti in zob (tj. > 1 cm; glej Toškan in Dirjec 2004a, 158–161), pri tistih manjših pa je razkorak zgolj še vecji (glej I. del/1.4). Ce pobiranje živalskih ostankov kljub vsemu zaupamo nespecialistom, je te predhodno nujno treba vsaj okvirno seznaniti z naborom potencialnih najdb. Zelo dobrodošla je seveda tudi dolocena stopnja strokovnega nadzora njihovega dela. Kaj mora arheozoologu posredovati arheolog Da bi lahko kakovostno opisal in interpretiral analiziran vzorec živalskih ostankov, mora biti arheozoolog seznanjen s kljucnimi podatki o najdišcu, metodah in tehnikah terenskega raziskovanja, strategiji vzorcenja (arheozooloških) najdb in po potrebi tudi o naboru artefaktov, izdelanih iz kosti, rogovij, zob, lupin mehkužcev itd. Med drugim bi moral arheolog zato ponuditi naslednje informacije: Najdišce: • lokacija • tip najdišca • kronološki okvir • (predhodno) relativno in absolutno faziranje posameznih kontekstov • znotrajnajdišcna funkcionalna variabilnost (npr. obmocja aktivnosti, strukture) • morebitne motnje v kulturni plasti (npr. erozija, živalski rovi, preoran sediment) • arheološko porocilo (objavljeno ali neobjavljeno) • seznam relevantne arheološke literature za obravnavano najdišce/problematiko Terensko raziskovanje: • obseg izkopavanj • velikost izkopnega polja in prostornina izkopanega sedimenta • opis plasti • vrsta tal in vrednosti pH • splošen pregled drugega (tj. neživalskega) izkopanega gradiva Vzorcenje: • opis uporabljenih pristopov k vzorcenju živalskih ostankov (npr. rocno pobiranje, grobo suho sejanje, mokro sejanje, flotacija) • popis lokacij, kjer so bili odvzeti vzorci za sejanje • kriteriji za vkljucitev živalskih najdb v vzorec (npr. velikost fragmentov) • prostornina sedimenta, iz katerega so bile pobrane arheozoološke najdbe • prostornina vzorcev sedimenta, namenjenih sejanju, (pol)flotaciji itd. Izdelki iz surovin živalskega izvora: • opis in kolicina (pol)izdelkov iz kosti, rogovja, zob in drugih surovin živalskega izvora, ki jih je obdržal arheolog (priporocljivo sicer je, da dobi v tovrstne najdbe neposreden vpogled tudi arheozoolog) 3.6 Analiza arheozooloških ostankov: opredelitev, opis in kvantifikacija Taksonomsko in anatomsko opredeljevanje kosti, zob in drugih živalskih ostankov je eden uvodnih, a obenem tudi najpomembnejših segmentov vsake arheozoološke analize (Driver 2011). Jasno namrec je, da lahko napake v tem delu raziskave zelo pomembno, vcasih kar usodno vplivajo na verodostojnost koncnih rezultatov (npr. Miracle in Brajkovic 1992; Toškan 2008a, 38; Sinding s sod. 2015). V zadnjem casu so se na tem podrocju pojavila številna nova orodja, denimo za prepoznavanje medtaksonskih razlik v mikrostrukturi kostnega tkiva (npr. Martiniaková s sod. 2007) in izvajanje specificnih geokemijskih analiz (npr. Bocherens in Mariotti 1994; Gorlova s sod. 2015) ali pa za raziskovanje genskega materiala (npr. Hofreiter s sod. 2002; Fortes s sod. 2013). V vecini primerov pa opre­deljevanje seveda še vedno temelji na opazovanju oblike in velikosti analiziranih najdb. Pri tem nam lahko zelo pomagajo specializirani dolocevalni kljuci, ki opozarjajo na vcasih zgolj minimalne razlike med posameznimi taksoni (npr. veliki sesalci: Schmid 1972; Barone 1976; Hillson 1992; mali sesalci: Kryštufek 1985; Vigne 1995; ptici: Cohen in Serjeantson 1996; dvoživke: Paunovic 1990; ribe: Granadeiro in Silva 2000; mehkužci: Bole 1969; Bajd 2012).