Zanimifostf. Vrf solnc na neftu. Letošnja izredno ostra in dolga zim« je tudi doba prav posebnih nebesnib. pojavov. V torek predpoldne so opazovall po raznih krajih mariborske in ljubljan ske oblastl prikazen več solnc. Kako j« gledal ta pojav v očeh opazovalcev, hočemo navesti dva primera. Kako so gledali prlkazen kar Štirib. solnc — Ljntomeržani? Poročilo Iz Ljutomera se glasi: »V torek ob pol 16. uri smo v Ljutomeru opazovall nenavaden pojav. V precejšnji oddaljenosti od izredno bleščečega solnca je bil nežen mavričast kolobar, in v njem so stala v enakih presledkih štirl meglena solnca z medlo svetlobo: na le- vi, desni, zgoraj in spodaj. Slednje je bilo za hribom. Od solnc na levi in desni je izhajal precejšen odsev, toda le na zu nanji strani kolobarja. Nebo so pokrivall tanki oblaki. Najprej je obledelo Kornje solnce, potem je debelejši oblak Izbrisal levega, ki se je pozneje zopet prikazal, najdalje časa se je videlo desno. Prikazen je izginila ob 16.30.« Kako Je bUo s prikazaijo ˇ Ljubljani? Dne 19. februarja, Vmalu po 9.30 so vitteli v Ljubljani na nobu lahek, bel, nitkast obroC, ki je bil ponekod nekoliko fostejši. Na obeh straneh solnca je bilo videti že dve svitli solnci, ki sta žareli rdeče na straneh, obrnjeni proti solncu. Na levi strani solnc*. je bilo opažati še dve bledejši solnci. Najlepši prizor je bil okoli 10. nre predpoldne. Navpično nad TOdoravnlm obročem so se spuščale maTrice, ki so se potem križale. Slično kakor zgorajni poročili, se gla•ijo vsa iz Slovenije. Prikazen več solnc opisuje zgodovinopisec Valvazor 1.1515. Tfckrat so se pokazala na nebu tri soln- ca 10. februarja v treR mavricah. Prikazen več solnc smo doživeli po naših krajih v torek po preteku 414 let prvič. Razlaga prikazni. Opisani nebesni pojav je čisto naravna posledica letošnjih izvanrednih vremenskih razmer. Prikazen več solnc je nekaj navadnega za severne kraje proti severnemu tečaju in je nekaj sličnega, kakor fata morgana, ki je doma po najbolj vročih puščavah. Več solnc na nebu je posledica različnih zračnih struj. Na kraju, kjer je bilo videti izredno prikazen, sta zadeli skupaj dve zračni struji: topla in mrzla ter redka in gosta in odsev te zmesi mešanega zraka je bila prikazen več solnc. V starih časih so pripisovali izrednim prikaznim na nebu izbruhe vojsk, kužnihbolezni, povodenj, gladu in raznih drugih veCjih nesreč. Pojavi izrednosti na nebu so le posledica vremenskih razmer, jih danes lahko razložimo čisto naravnim potom in niso znamenja za kaka nesrečo. Narod hl izamira. Učenjakl ln narodoslovci so se začeli v zadnjem času posebno zanimati za Jenisejskb Ostjake. Ostjaki so narodič, ki šteje danes komaj še 700 duš in prebivajo po gozdovih ob sibirski reki Jenissej in njenih pritokih. Teh par sto ljudi je še edini preostanek nekoč mogočnega in daleč po sibirskih pokrajinah razširjenega naroda. Ostjaki se pe.ajo.iu preživljajo še danes izključno le z lovom. Predvsem lovijo veverico, ki skačejo po nepopisno obširnih gozdovih Sibirije v velikih množinah. Druga žival je sobolj, ki daje eno najboljših in najbolj dragocenih kožuhovin. Ostjak izkupi za 1 veveričino kožo 1.50 rublja, za soboljevo 200 rubljev. Radi izredne lovskc sreče in dragocenosti kožuhovine bi bil lahko vsak Ostjak bogatin, pa je ravno naiprotno resnica. Več ko izkupi, več za- pije na dragem žganju. Po leti in jcseni je popolnoma suh na žepu in komaj že čaka na izkupiček lova. Visok sneg in led začenjata po Sibiriji v sredini septembra in decembra doseže zima — 50 stopinj C. Prava zima se začne za Ostjaka šele januarja, ko se poda na lov za tri mesece. V lovišča se podajo moški na saneh in s psigonjači. Prehrano prinesejo lovcem ženske. Pred dobrimi 10 leti je preganjal Ostjak zver z lokom in pušico in šcle v novejšem času se je oprijel puške. Radi dragocenega kožuba lovijo sobolje tudi še danes v mreže. Še trojna divjačina preživlja Ostjaka in to so los, divji scvcrni jelen in medved. i Los je precej velik in ga lovijo na tro jen način. V jeseni ga izvabljajo lovci v v zemljo izkopane jame, po zimi ga gonijo tako dolgo, dokter i_e omaga, rn na spomlad iz čolnov. Torej na jesen koplje Ostjak po gozdih globoke in široke jame za enega losa. Odprtino pokrije z dračjem in nerodna žival pade v past. V visokem snegu in ostri zimi se podi los okrog po gozdovih po 3 do 6 komadov skupaj. Brzi Ostjak preganja žival k nogam tako dolgo, dokler ne opeša in se postavi preganjalcu v bran. V trenutku, ko nastavi los rogovje, da bi podrl lovca, skoči ta za drevo in ustreli nerodneža iz zasede. Na spomlad prežijo na lose v čolnih, ko bredejo pre ko rek iz ene strani na drugo. Pogon za divjimi jeleni in medvedi je težavnejši, a je tudi na tem polju Ostjak pravcati mojster. Kakor je razvidno iz omenjenega, se preživlja narodič Ostjakov z lahkoto, a bo po nekaj desetletjih izumrl radi — preobilnega zavživanja žganja. limmi prepiiščajo Plongoli mrfĄ€. Mongolska plemena, ki so nastanjena ob robih grozne puščave Gobi v Srednji Aziji, prepuščajo mrtve psom. — Strašna je ta trditev, a resnična. Indijci nosijo mrtve iz mest in jih polagajo na posebne lesene ali zidane stolpe čisto kje prosto na polju. Izpostavljenega mrtveca se lotijO veliki jastrebi, ki oklujejo v par urah truplo do belih kosti. Jastrebi mrhovinarji, ki opravljajo službo grobokopov, so pri indijskih plemenih v največjih čislih. — Zgoraj omenjeni Mongoli, ki so pastirski narod, redijo izredno veliko najbolj divjih in požrešnih psov. Ako oslabi ali zboli Mongol na smrt, ga prenesejo malo pred izdihom iz glavnega taborišča pod poseben šotor. V, majhnem šotoru, ki je pri siromakih le ena raztrgana večja cunja, se poslovi bolnik od tega sveta. Kakor hitro je umrl čisto sam in zapuščen, spustijo nad šotor gladne pse, ki požrejo mrliča — s kostmi vred . Zunaj večjega mongolskega mesta Urga se podi po prostem polju na stotine podivjanih psov. Te živali se preživljajo od mrličev, katere nosijo ven iz mesta na prosto. Čim hitrejše požro psi mrliča, tem svetejše je bilo njegovo življenje. Mongolske kneze in bogatine mečejo kot mrliče razven psom tudi ribam. La najbolj sveto živeče osebe po smrti sežgejo. Ali bo mrtvi vržen psom ali ribam, ali bo zažgan, o tem odločajo posebni preroki iz duhovniškega stanu. Usoda umrlega človeka je najbolj čudna, brezsrčna in popolnoma divjaška še danes le pri nekaterih azijatskih narodih in plemenih. Društvo katoliških advokatov. V Ri- mu so osnovali katoliški odvetniki dru štvo sv. Alfonza Ligorskega. Sv. Alfonz je bil advokat in je vršil ta poklic od leta 1715 do 1723 in radi tega so sl ga izbrali advokati za svojega patrona, Sv. Alfonz je že bil kot 161etni mladenič doktor prava in začel advokatsk« posle v starosti 19 lei Milijonar razdelil svoje imetje reveEem. Angleški grof Ennismor, sin lorda Lisboola, eden od najbolj bogatih Angležev, je daroval svoje ogromno premoženje novoustanovljeni dobrodel ni organizaciji, ki se imenuje »Društvo bližnjega«. Ta organizacija bo razdelila grofovo imetje med siromake. Istočasno se je odpovedal grof grofovskemu dostojanstvu in je pozval tudi druge angleške plemenitaše, da se naj ravnajo po Kristusovih naukih. Raziskovanje južnega tečaja preloženo na poletje. Ladja »Eleonor Bolling«, ki zalaga raziskovalce južnega tečaja pod vodstvom Amerikanca Byrda z vsemi potrebščinami, se je vrnila v soboto, dne 16. februarja iz Kitovega zaliva v Dunedin na Novi Zelandiji. Takoj ko bo natovorila živila, se bo zopet vrnila v Kitov zaliv k raziskovalni ekspediciji. Kapitan tega parnika je izjavil, da bodo raziskali južni tečaj s pomočjo letal šele bodoče poletje, ker za tedaj upajo na najbolj ugodne vremenske prilike. Prvi cilj, kojega hočejo raziskovalci doseči sedaj v zimskem času, je točka, kjer je ponesrečil kapitan Scott. Izredno vreme, ki je objelo letos celi svet, ovira tudi raziskovalce južnega tečaja. Ladja »sv. Marija, na kateri je odkril Eolumb Ameriko. Na Španskem so zgrr.dili po nok- danji ladiji novo v spomin na Kolumba.