Za poduk in kratek čas. S trebuhom za kruhoin. (Dalje.) II. Rio de Janeiro šteje pol milijona prebivalcev. Zraven bogastva se nahaja tudi tukaj mnogo silne bede, kakor navadno v vsakem velikem mestu. Čim dalje prideš v starem mestnem delu, tem revnejše je. Uličke se bolj in bolj zoževajo. Hiše so razpokane in zverižene; strehe upognene; omet se je odluščila s sten, ki so se tako udrle v zemljo, da stojč okna pritlična komaj z gornjim delom nad tlakom uličnim. Povsod se vidi tu nesnaga, nered in beda človeška. V tem delu mesta se nahajajo krčme, v katerih plačaš petnajst goldinarjev na teden za prenočišče in hrano; tu so kuhinje, kjer dobijo gostje vsoljeno meso, gnile ostrige in ribe, katere gotovo sama voda meče na pesek; tu so tajne hiše igralnice, različna utočišča mornarjem; tu so skratka brlogi pregreh, bede, gladii in solza. Vendar je ta mestni del živahen, ker se vsi izselniki, ki ne dobijo dela, ali ne morejo potovati v notranje kraje, tu nakopičijo; tu stanujejo, tu žive in umirajo. V takem peklu človeškem najdemo stara znanca naša: Lovrenca Sekirnika in hčerko njegovo Micko. Zemljišče, katerega sta se nadejala, je bilo sen in je ubežalo, kakor sen; resničnost pa se nam predstavlja v podobi tesne izbe, udrte v zemljo, z jednim oknom brez Sip. Po stenah izbinih črne se proge ulažne in umazana plesen; pri steni stoji zarujavela in predrta pečica železna in stolček s tremi nogami; v kotu pa namešča postelj malo slame ječmenove. To je vse. Stari Lovrenc kleči pred pečico in išče v ugaslem pepelu, ni-li se morda kje skril kak krompir. Micka pa sedi na slami in zre, oklepajoč kolena z rokami, nepremično v tla. Dekle je bolno in onemoglo. Micka sama je to: ali njeno nekdaj rudeče ličice je upadlo globoko, polt je bleda in bolehna. Poznali ste se jej na obličju bolezen in revščina. Brž po prihodu v Rio de Janeiro, tisto noč, ko smo ju zapustili na ulici, sta obolela za žolto mrzlico. Ta bolezen je grozen gost v stolici Brazilijski. Leta 1873 je pomoril deset tisoč ljudij. Najrajši si izbira tujce posebno meseca januvarija. Treba je samo, da se prehladiš in že imaš to strašno bolezen. Od kraja te trga po udih; potem postaneš neobčutljiv in na to pljuvaš črno kri. Zares veliko čudo je, da še živita Lovrenc in Micka. No slovenski život je pač žiljav in vse premaga. Drugi mesec teče, kar stanujeta v tuji hiši in sedita v tej jami; pošli so denarji. Ko je stari Lovrenc nekoliko ozdravel, skušal je dobiti dela; ali razumeli ga niso, česar hoče; hodil je v pristanišče nosit zabojev in skladat premoga na ladije; toda ni imel gar; naposled so ga izrinili mulati.*) Kak delavec pa je tudi to, ki ne umeje, kaj mu pravijo ? Česar se je lotil, karkoli je hotel početi, kamor koli se je obrnil, povsod so ga zasmehovali, odrivali in suvali; ni si torej mogel nikjer ne groša zaslužiti, ne izprositi. Lasje so mu osiveli od bede, usahnil je up, pošli so denarji, a začenjal se je glad. Ko bi doma med svojimi izgubil vse, ko bi ga zdelala bolezen, ko bi ga otroci spodili iz koče, trebalo bi mu le vzeti- palico v roke in hoditi od hiše do hiše; kmet bi dal kos kruha, kmetica moke ali zaseke in bilo bi živeti, vsaj kakor ptici, ki ne seje in ne orje. Vrh tega bi se lehko postavil pod križ ob cesti; imel bi nad seboj razpelo, zgorej nebo, na okrog pa polje in v tej tišini vaški bi Bog uslišal njegovo molitev. V tem mestu pa je strašno hrumelo in ropotalo, kakor v kakem stroju; vsakdo se je gnal naprej; vsakdo gledal le pred sebe: tnje nadloge nihče ni uzrl. Tu je bilo vse nekako čudno, tuje, in vse se ,je tako pehalo in suvalo, da je moral vsakdo, ki se ni umel v tem vrtincu gibati, izleteti iž kroga in se razbiti, kakor glinast lonec. (Dalje prih.) *) Mnlat se imenuje tak fclovek, kateremu je oče bel, mati pa zamorka. Smešnica. Tudi berači imajo vesele ure in v tacih se rad kateri pohvali in tako je bilo tovnej z vaškim beračem Miškom. »Jaz sem«, pravi, »jaz sem sicer slab za oči, toda ne bojim se nikogar. Une dni sta jo potegnila celo dva žendarja, ko sta me zagledala na razkrižji. .. .« — »Za teboj!« mu seže starši tovariš v besedo.